GLASBA.
Marko Bajuk: Zbirka slovenskih narodnih pesmi. Besede zapisal dr. J. Debevec. IV. zvezek. V Ljubljani 1912. Založila Katoliška Bukvama. — Zbirka obsega 24 lepih slovenskih narodnih pesmi, in sicer devet za moški, dvanajst za mešani, tri za ženski zbor. Večina pesmi (22) je iz Cerknice, med njimi največ zdravic. Pesmi so poštene vsebine ter čedno v pristno narodnem tonu harmonizirane ; sigurno se bodo prikupile vsakomur. Posebno markantne so ; štv, 9  (Oj vinček moj)  in štv. 13  (Jutranjica).
An t. Foerster: III Ecce Sacerdos magnus ad recipiendum episcopum in canonica visitatione ad IV voces inaequales. Op. 12. Editio II. Labaci 1912. Pretium Cor. —-60. Trije preprosti in lahko izvedljivi, a lepi in blagoglasni moteti: dva za mešani, eden za moški zbor.
Dr. Franciscus Kimovec: X Tantum ergo quattuor vocum inaequalium partim a capella, partim cum organo. Labaci, 1912. Pretium 1 K. Založilo Cecilijino društvo. — Med spevi te vrste so dr. Ki-movčevi   brezdvomno  med prvimi in najboljšimi,  kar
UMETNOST.
Slovenska umetniška razstava. Ves oktober in polovico novembra so bila po daljšem presledku zopet enkrat odprta vrata prijaznega paviljona pod ljubljanskim Tivolijem, Star plakat, ki ga že par let poznamo kot znanilca slovenskih umetniških razstav, je zopet na oglih naših ulic vabil šetalce v skromno, a zato po svoji zunanjosti nič manj dostojno zavetišče najnovejše slovenske umetnosti. — Dosedaj sicer nisem imel prilike videti vseh naših razstav, kar jih je že priredil Jakopič v svojem paviljonu; zapomnil pa sem si posebno jubilejno razstavo, ki je bila poučen pregled o razvoju slikarstva zadnjih 60 let pri nas, čeprav sem prepričan, da je bil ta pregled zelo nepopoln, a pri naših razmerah pač ne more biti boljši. Veliko je, da smo za enkrat toliko javnosti zaupali. Pozneje sem videl nekaj slovenskih slik na Dunaju v Secesiji, kjer so kljub temu, da so bile v zelo slabi luči, napravljale dober vtis ; dasi jih je bilo le majhno število, so med množico drugih vendar vse obiskovalce opozarjale nase in tu sem se prvič zavedel, da je delo naših sedanjih slikarjev nekaj, kar lahko pokažemo v vrsti tujih podobnih smeri; drugič, da ima svoje izrazite posebnosti, ki kljub neznatnosti del, katere razstavljajo naši ljudje, govore o tem, da so to dela ljudi, ki jih veže nekaj več kakor vez njihove skupne struje z ostalo enakovrstno, srednjeevropsko. Pozneje sem videl dela naših ljudi v velikem številu razstavljena v Belgradu. Nočem trditi, da so razstavili najboljše reči, ker sem mimogrede semintje videl že tudi boljše. Toda v primeri z drugimi jugoslovanskimi deli sem se tu prvič zavedel, da so naši umetniki poleg nekaterih Hrvatov med vsemi najbližji razvoju velike umetnosti v srednji Evropi; tudi Bolgari in Srbi posnemajo moderna tehnična   stremljenja   splošnega razvoja;   a vsa   ta   dela
jih je prišlo na svetlo bodisi pri nas, bodisi kjerkoli drugje. Dr. Kimovčev stavek je krepak, semtertje malo drzen, a vseskoz logičen ; zanimiv in prikupljiv vsled bogate harmonike in zelo spretne kontrapunk-tike. Dr. Kimovčeve skladbe izvečine niso posebno lahke, istotako tudi Tantum ergo ne, a zaslužijo v polni meri, da se naši glasbeniki — zlasti cerkveni organisti — pevovodje pridno bavijo ž njimi ter jih dobro   naštudirane   na svojih   korih pogosto   izvajajo.
Stan. Premrl: Requiem pro una voce cum organo. Labaci, 1912. Pretium 1-20 K. Založila Katoliška Bukvama. O tem svojem delu si dovoljujem omeniti samo, da sta ga strokovnjaka P. Hugolin Sattner v „Slovencu" in dr. Kimovec v „Cerkvenem Glasbeniku" prav ugodno ocenila in najtopleje priporočila.
Katoliška Bukvama v L j u b 1 j an i je izdala v zadnjem času skrbno sestavljen Katalog domače cerkvene in posvetne glasbe, za nameček pa še pregled važnejših del tujih skladateljev. Katalog je v resnici zanimiv in poučljiv.                                        St. Premrl.
govore samo o posnemanju stremljenj, ki so jih mladi ljudje videli na Francoskem ali v Nemčiji, — o kaki samostojni osebnosti med njimi pa ni govora. — Sedaj sem jih zopet gledal v Ljubljani. Odkrilo se mi je še tretje : Oni niso samo v naših skromnih razmerah samostojna individualnost v okviru velikega srednjeevropskega slikarskega razvoja; niso po svojih stremljenjih samo med najnaprednejšimi vrstami jugoslovanskih umetnikov, ampak tudi med njimi samimi se mi je ob tej priliki odkrila vrsta jasno orisanih umetniških osebnosti. Namen zadnje razstave gotovo ni bil v prvi vrsti to stran poudariti, — to je moj osebni doživljaj, ki je utemeljen v naznačenem razvoju mojega opazovanja, a osebno se mi zdi ta pridobitev zadnje razstave najvažnejša. — O'zadnji kot o vsaki naši razstavi smo čitali že itak dosti v naših časopisih, političnih in drugih; dvomim pa, da bi imelo dosedaj od teh poročil kaj koristi občinstvo, kateremu so namenjena, še manj pa bržkone razstavljalci. Zato ne bom hodil po izhojenih sledeh. — Samo nakratko bom poudaril glavne misli, ki sem si jih napravil ob tej razstavi. Prvič, sem dejal, se mi je odkrilo nekaj čisto določenih osebnosti naše v prvi vrsti slikarske umetnosti. To so: Jakopič, Grohar, Sternen, Jama, Vavpotič, Vesel. Nisem jih brez vzroka navedel v tej vrsti; seveda bi jih bil ravnotako lahko narobe. Dveh med njimi ni mogoče zamenjati ; niti tistih, ki sta si najbližja — čim dalje sem jih ločil v tej vrsti, tem večji je kontrast med njimi; čim bliže so si v tej vrsti, tem večje sorodstvo. Ta vrsta gre od skrajnega barvnega impresionizma pri Jakopiču čez probleme svetlobe in ozračja v družbi z rešitvijo te naloge samo s sredstvi barve do vedno določnejšega označevanja telesnih oblik v polni dnevni luči in komplicirani   ali omejeni razsvetljavi notranjih prostorov