E. A. Poe — A. So vre | Krokar
Ko sem nekdaj v pusti noči, truden ves in ves v nemoči
nad berilom čudočudnim zgod pozabljenih sedeč,
se dokimal tik do spanja, čuj, na vratih šum tapkanja,
nekaj rahlo trka nanj a, trka, v izbo si želeč.
»Kak obisk,« mrmraj e dejem, »trka, v izbo si želeč,
to samo in prav nič več.«
O še zdaj vem, kdaj bilo je: mrzli gruden bril ostro je, vsak ogorek risal v tlo je bled odsev, medlo mrleč; čakal sem nestrpno zore, v bukvah nič našel opore grenki boli zbog Lenore, po zgubljeni koprneč, devi žarni, ki ime ji angeli dajo slaveč, t u  imena nima več.
Slednji zgib zaves bagrenih, motni šum guba svilenih s srepim srhom me oblije, strah neznanski mi budeč; da utrip srca udavim, venomer sam sebi pravim: »Kak popoten človek, stavim, prosi vstopa, luč videč, zakasnel popotnik, jeli, prosi vstopa, luč videč, to je, da, in prav nič več.«
Zdajci me pogum prešine, zadnji me pomislek mine:
»Ste gospod? gospa? kar koli, oprostite!« dem proseč;
»malce sem zadremal, ka-li, in tak rahlo ste tapkali
in tak tiho ste klicali, v dom stopiti moj misleč,
da ne vem, li prav sem slišal.« V šir odprem, naprej vabeč:
kaj pa to? Tema, nič več.
V dno teme strmi oko mi, plah stojim, v osuplem dvomi sanjam sanje, takih nikdo ni še sanjal, kdaj živeč; toda molk le ne prestane, nič v tišini se ne zgane, ena zgolj beseda kane, na Lenoro se glaseč: sam šepnil ime sem ljubo, vrne ga odmev brneč, to samo in prav nič več.
Brž zaprem za sabo duri; še mi groza v duši buri, ko zaslišim glas na novo, le močneje zdaj doneč. »Mreža v oknu pošklepeva!« se na mah mi razodeva, »daj, poglej!« mi duh veleva, temni uganki v sled hiteč; stoj, srce, mi za trenutek, temni uganki v sled hiteč, veter je in prav nič več.
309
<*
Skrtne oknica v tečaju, tu v plahutavem letaju prišumi zastaven krokar, davnih dni glasnik siveč; ni mu mar, da me pozdravi, še za tren se ne ustavi, buhne mi bahat ob glavi, prav do sobnih vrat vršeč, tamkaj na Paladin kipec, prav nad vrati mi stoječ, moško sede, pa nič več.
Črni tič me kratkočasi, žalost mojo v smeh prekvasi, resen, strog, z napeto štulo, kar slovesno se držeč: »Res, da so ob šop te deli, a srca ti niso vzeli, vran moj stari, mračno smeli, od bregov noči blodeč; daj, povej mi svoj priimek, v kraju nočnih sen sloveč!« Grakne krokar: »Nik-dar-več.«
Čudim se .trlepni ptici, gladki njeni govorici, dasi je odgovor jalov, brez soli tjavdan grčeč: saj le-to je vsem vedeče, nikdo živ imel ni sreče, da bi videl, kak se kreče tič nad vrati kdaj čepeč, tič in sploh žival na kipu, prav nad vrati kdaj čemeč, ki mu ime je Nikdar več.
Ali ko da vso je vedo v eno samo zlil besedo, njo samo je vran izrekel, sam na mirnem kipu ždeč; niti zloga dlje ne grkne, niti s percem ti ne brkne, le ko mi z jezika zdrkne: »Ni drugov že davno več, jutri zapusti še ta me, kot je up moj davno preč,« tič tu grakne: »Nikdar več!«
Ta prikladni vpad v tišino preseneti me z bistrino:
»Rek le-ta brez dvoma vse je, kar pozna in more izreč;
gospodarju ga ukral je, ki v nemilo srečo pal je,
pa ga udar za udarom gnal je, da zdaj poje spev tožeč,
da je upov grobna pesem mu našla pripev ječeč
v tožbi: »Nikdar — nikdar več!«
A čeprav se duh ustavlja, vran še zmeraj v smeh me spravlja:
k vratom sunem stol blazinast, prav pod tiča, kip hoteč,
v mehki žamet potopim se, domišljiji prepustim se,
v misel z mislijo lovim se, kaj ta tič, mrko molčeč,
to pošastno, rodo zdelo, ta trlep, sto let živeč,
meni s krokom: »Nikdar več.«
Tu sedim ujet v uganko, brez glasu razpletam zanko,
vranje oči v srce gore mi, vroče kakor ogenj žgeč.
To in drugo v stolu sanjam, vznak glavo lagodno sklanjam,
v žametni povlak naslanjam, nanj zre soj luči žareč:
o, v to višnjevo blazino, ki jo boža soj blesteč,
ona  ne bo sedla več!
Zdajci v zrak vse težji hlidne vonj kadilnice nevidne,
ki jo serafi vihtijo, stopajoč na tlak zveneč.
»Bedni!« kriknem, »Bog tvoj dal je, čas po angelih poslal je,
čas, čarovno bil za zdravje, pozabljen j a lek blažeč:
pij, zapij v tem blagem pitju njen spomin, denes boleč!«
Grakne krokar: »Nikdar več!«
»Prerok,« dejem, »zlo te vodi, vendar prerok, tič al zlodi, naj skušnjavec te poslal je, naj prignal vihar bučeč: ti, ki drzno vdilj samuješ, pušči učaran gospoduješ, v krajih groze le domu ješ — reci, prosim te roteč: je, je balzam v Gileadu? Reci, prosim te roteč!« Grakne krokar: »Ni ga več!«
»Prerok,« dejem, »zlo te vodi, vendar prerok, tič al zlodi,
na neba obok, na Boga, ki mu služiva časteč,
reci duši mi, ko zdvaja, bom li kdaj v daljinah raja
njo objel, ki se sprevaja, v družbi angelov hodeč,
njo, ki jo Lenoro žarno angeli zovo slaveč?«
Grakne krokar: »Nikdar več!«
»Za ločitev, tič al zlodi, nama rek tvoj geslo bodi,
vrni v nočnih senc vihar se!« planem s krikom v srd besneč;
da ni perca ne pustiš mi, v znak laži, ki z njo pretiš mi,
da samote ne budiš mi! Zgini s kipa, v mrak bežeč,
kljun mi iz srca izderi, zgubi se mi, v mrak bežeč!«
Grakne krokar: »Nikdar več!«
Resda vran ne odleti mi, vdilj sedi mi, vdilj sedi mi na Palade bledem kipu, vrh preklade tiho ždeč: medli blesk v očeh oznanja zlobo demona, ki sanja, senco mu na pod poganja luč nad njim, živo plamteč; in zdaj duša se iz sence, ki leži na tleh trepeč, mi ne dvigne nikdar več.
311