Dopisi. Iz Maribora. (f Naroden oficir.) Blago srce mladega narodnjaka, izročili smo nedavno Da ljubljanskem pokopališoi pri svetem Krištofo uiateri zemlji. Po dolgotrajnej, mncnej bolezni ugasnil je v ljnbljanskej bolnici vsem tukajšnjim narodnjakom in čitalničarjeni dobro zuani c. k. lajtnant 47. pešpolka, Janko Fritze. — Porojen od siromašnih roditeljev na Velčah blizu Ljubljane 27. decembra 1858. leta solal se je prominoli skrajema na narodnej šoli pri D. M. v Polji. Bistrega dečka spravili so potem v Ljub ljano, kder je dovrsil normalko, ter štiri realkine razrede. Jako nadarjen izvrsten in dubovit inladenič bil jo vsako leto prvi odlikovaaec. Toda borenje za vsakedariji kruh, — kajti s poučevanjem Ijudske dece moral si je služiti hrano, a še več strankatsko postopanje uekaterih profesorjev, mu veselje do dalJDih študij — ogreni, ter vpiše se prostovoljno v vojake. Dovršivsi v 4 letih kadetno pripravnico, stranom v Zagrebn, 8tranom v Tridentu, prebije iz?rstnim vspeboin stroge izpite, je imenovan častniški namestnik, a leto kasneje lajtnaat. Ali samo polu leta nosil je zlati porte |,6b. Pri težavnih, umornib manevrih po goratih Tirolah naknpal si je bil budo bolezen na prsib. Šel je v gradsko bolnico lečit se, a o božiči napoti se domov v Velče, iskat si zdravja. Ker mu je pa prihajalo dan na dan buje, odveli so ga pred mesecem dni v ljub ljansko bolnico, kder mu je neniila smrt ll.m. ni. prekinila življenja nit, ne še 24 let staremu. Z vsem vcjaškim dostojanstvom pokopali so umrlega 13. m. m. Šestorica konj vlekla je z vojaškimi emblemi okiufiano krsto, na katero so mu djali prijatelji vencev; trije odlikovali so se s krasnirai trakovi in napisi, mej terai čitalnični 8 trobojnico našo. Pnlk, v katerem je služil prominoli zastopali so trije iz Maribora došli častniki, isto tako je mariborska čitalnica poslala zastopnika, a več častnikov raznih branš, ter dokaj drnzega občinstva pro^edlo ga je do kraja tihega miru. V zadnje zasvirala mu je tu godba vojaška, nad Diladim grobom groraele so puške pokojniku v zadnji pozdrav. Od zibele tako rekoč, do groba bil je umrli zvest sin raateri Slavi. Za^i-izeni učitelji, tako v civilnem, kot kasneje v vojaškem življenji pikali so ga nSlovencem" — imeli ga kot tacega opisanega r svojih beležkib, kot bi to, Bog zna, kako zlodejstvo bilo. Marsikatero moral je požreti radi tega, marsikako grenko čuti, toda kljubn temu nazivljal se je javno in ponosno Slovencem, naročal si sani raznih domačih novin in knjig, ali izposojal si jih pri prijateljih, ter po nioči podpiral narodna podjetja. Čitalnici našej bil je ud. Zbog prijaznosti in ljubeznjivosti DJegove čislali smo ga vsi, ter ljubili ga zaradi resnega vedenja ia ponosa. Kako je ranjki ljubil rodni svoj jezik, svedoči ta-le slučaj: ko uiu je v Tiidentn ležal polk, srečal je nekdaj gospo, slovenski govorečo 8 spremljevalcein. nZa njima je stopil", ko je čul sladke glase. Nekdaj bil je v kičini v navedenem inestu mej drugovi. Pri nasprotnej niizi sedela 8ta neznana mu gospoda uraduika in pisatelja B. in K. ,,Po konci sem planil", tako piše, ,,kakor jelen, ko začujem milo naščino; skocil sem k njima, ter viknil: Na zdravje gospoda! Bog Vaju živi! I jaz setn Sloveuec ! — Pustil sem drugove, prišel k njima, ter v njiju drušcini preživel lep, srečen, vesel večer. Zdaj pa smo si pobratimi." — In to blago duio doruoiodno odvela nani je srurt. Sladko spavaj, pobratime Janko ! Večen Ti spomio! Ne lavor, no rezan kamen, ne bode ti značil tihega pokoja kraj! Le v uarodnib novinah stavi Ti s temi vrsticami skromen spomenik veren pobratim. Harambaša. Od Savinje. (Savinjski sokol.) Od vseh krajev slovenske zemlje dobajajo vesele novice, raoramo toraj od naše Savinje eno razglasiti, od koje upamo, da bo vsakemu po volji, če ni ravno nemrjur. Neračurji pa hvala Bogu uže davno iz naše doline šila in kopita pobirajo, čeravno nam hočejo uže tudi tukaj v vsako kočo ia gorsko kolibo zveličavno švabšfiino vrinoti. Le tu pa tam še kak revež čisto osamljen tiči, pa kar ne zmezi se ne, ker ve, da bi drugače knialu izvedel, kje da poper raste. Te ugodne razmere pa so pouzročila mnoga naiodna društva, kojib je malo kje toliko, kakor ravno v našej dolini. Ali ta društva so le bolj lokalna, in davno se je uže čutila potreba tacega drušlva, koje bi čez celo dolino vpljivati zamoglo. Vrli Mozirjani ho tudi v tej zadevi pravo iztuhtali, tako, da bi boljsa kar biti ne mogla. Sklenili 80 namreč vstanoviti v Mozirji telovadno društvo. nSavinj8ki sokol", za celo savinisko dolino. Ta sklep pa ni samo sklep ostal, kajti pravila so bila hitro skovana, predložena, poitrjena, prostori so oskrbljeni, in pSokolu je že tu, samo letati še ne more, ker mu manjka — perja. Vendar upamo z vso gotovostjo, da mu bode tudi perje kmalu vrastlo, in da bode potem veličastno krožil nad kraano našo dolino, tako, da bode s ponosom vsak Savinjčan v njega zrl. Vkljnb temu pa to društvo veodar še marsikomu noče prav iti v glavo. Posebno naši ,,starineu se cudijo, da je tako narobe svet. nKaj se je treba fantotn po tistih šraogah prepregati, saj se pri delu zadosti ntrndijo, ruočni so pa tudi zadosti, modrujejo oni. Vso čast našim očakom, ali v teni obzira se pa vendar le motijo. Da bi naš rod slab in mehkužen bil, to si vendar nobeden ne bo upal trditi, in ko bi redoli tisti nČrni klanci" in sivi zidovi razpadlih gradov govoriti, povedali bi, kako so videli nekdaj tisoče in tisoče Turčinov pod slovenskimi pestnii črne svoje duše izdihati. — Težavno delo pa človeku tudi moči jemlje, dostikrat mu celo spači postavo, in treba je toraj, si svoje tel6 zdravo, čvrsto ohraniti, ga tako utrditi, da hiu ne delo ne bolezeu škodovala ne bo. To pa stori ravno telovadba, Mimo tega pa se bodo naši fantje, koji se mnogokrat na žalosten način ob nedeljab, večer z ,,paklesH" za vogli pozdravljajo, vadili društvenega življenja, učili se bodo gpoznavati, da je le v združeuosti moč in blagostanje in opuščali bodo vse napake, koje jim nečast delajo. Tako bode združil, ,,Savinjski sokol" krdolo uavdušeuih, čvrstih Ijudi pod 8vojo zastavo, in prepričani sdjo, da potem naši stariue ne bodo več niajali z glavo, ampak da jib bodo poDOsni zdelanim nemčurjem kazali rekoč : nGlejte, to je naša kri." Kedar pa bode kje kaka narodna veselica, bode tudi ,,Savinjski sokol" ysikdar zraven, ker njegova uačela bodo vselej, potegovati se ga čast in slavo naše elovenske dotnovine. Vrli rodoljubi savJD.jske doline pa so uajuljudneje vabljeni, za to akrbeti, da bode društvo v številu in tudi goiotnem obziru napredovalo, kajti le tedaj bode zamoglo svoj poklic tako izrrševati, kakor 8e pričakuje. Iz št. llja pri Velenji. (Slovo.) Neizrečeno na8 je vžalila novica, ko]o smo čitali v nSlov. Gosp.", čei, da so nam odvzeti naš ljubeznjivi dušni pastir, prečastiti gospod dekan Franz Trafenik, ter prestavljeni v nam bližnje Skale. Izrekamo Jim torej užaljenih src 8 temi piiprostimi vrsticami našo najgorkejšo zabvalo za ves trud, skrb in gorečnost, s kojo so 7 jako slabih let pastirovali št. Iljskim ovčicam. Odislega č. g. dekana pa prosimo, naj se spomiojajo nas v SFOjib molitvah in daritvab, saj v uaših sicih ostauejo v blagem spominu tudi še pri naših potomcih, posebno pa žalujejo siromaki, kojim so bili najskrbnejši oča. Bog Jih ohrani še mnoga leta v veselje Bvojib faranov. Št. Iljčani.