- 388 - BESEDA OB TRIDESETLETNICI ViSJE SOLE ZA SOCIALNE DELAVCE V LJUBLJANI Bernard Stritih Za nami je trideset let delovanja in razvoja edine višješolske organizacije, ki izobražuje socialne delavce v Sloveniji in ki v okviru Univerze Edvarda Kardelja razvija doktrino socialnega dela kot posebne družbene znanosti in kot posebne stroke. Trideset let v razvoju neke ustanove ni veliko; tridesetletno obdobje pa se zdi še krajše, kadar govorimo o nastanku in razvoju kake stroke. Pa vendar- le v tem trenutku lahko rečemo, da je bilo v preteklih treh desetletjih oprav- ljeno pomembno delo, zato se lahko za trenutek zaustavimo in izrečemo ljudem, ki so sodelovali v tem delu, zasluženo priznanje. Ob tej priložnosti pa je tudi vredno, da si vzamemo čas za razmislek o nekaterih osnovnih vprašanjih v zvezi z doseženim razvojem stroke in naše šole. Prav je, da se ob slovesnih trenutkih ozremo nazaj na prehojeno pot, a prav tako pomembno je, da ob tej priložnosti opredelimo tudi naše predstave ter naše težnje in načrte za nadaljni razvoj. Tridesetletnico praznujemo v času mnogih protislovij in težav, ki jih še pred nekaj leti nismo pričakovali. Tudi šola sama je v zadnjih letih zašla v težak po- ložaj, pestijo nas gmotne težave. Ob tridesetletnici se ne moremo pohvaliti s skoraj nikakršnim izboljšanjem materialne osnove, skratka prostori in vse drugo, kar je na voljo, je bilo omenjeno že v poročilu tovarišice Mice Jančarjeve ob prvem desetletnem jubileju9^ Zamislimo pa se lahko tudi ob govoru takratnega republiškega sekretarja za zdravstvo in socialno varstvo tovariša Staneta Seliha, ki je poudaril: "Sedanje delo šole vliva optimizem, da bo šola v prihodnje še z večjim uspehom šolala kadre, ki jih terjata družbeno-ekonomski razvoj in vsako- dnevna praksa." "Zdi se mi," je takrat dejal sekretar, "da od šole upravičeno pričakujemo celo več. Morala bo še razširiti svojo dejavnost na raziskovalno delo in s tem omogočiti še bolj strokovno obravnavanje problematike. Naloga te šole- po mojem mnenju ni samo učenje študentov, ampak mora postati predvsem sre- dišče raziskovalne dejavnosti in oblikovanja konceptov ter posrednik vsestranskega (2) socialnega dela... " . - 389 - Res je, da smo v zadnjem letu po hudih naporih dosegli spremembo zakona o šoli in da smo si priborili pravico do raziskovalnega dela. A ko se zavemo, da so ta prizadevanja terjala dvajset let, se moramo zamisliti, ne le nad tem, kaj se je dogcjalo v šoli, ampak tudi nad položajem in vlogo socialnega dela v današnji Sloveniji. Dejstvo je, da je šola v preteklosti dobivala premalo spodbud, zato je toliko pomembneje razviti zavest o funkciji naše ustanove in o tem, kaj pravzaprav negujemo in razvijamo z našim delom. Pomembno je, da družbo opozorimo na to, kako skromne so razmere, v katerih delamo, in kako omejene so sile maj- hnega kolektiva delavcev in študentov šole. Pomembno pa je tudi, da se doko- pljemo do spoznanja'o družbeni vlogi naše šole; ta zavest je izvor nove energi- je za nadaljnje delo. V našem času je prišlo že v navado, da ponovno cenimo našo narodno samo- bitnost, da cenimo dediščino naše narodne kulture. Zato mi dovolite, da tudi jaz z nekaj besedami poskušam osvetliti korenine tega, kar danes razvijamo, korenine, ki segajo v preteklost našega naroda. Naši predniki so na tem delu zemlje preživeli več kot tisoč let pod nenehnimi pritiski in izkoriščanjem tujcev. Ohranili so svoj jezik in ustvarili bogato kul- turno izročilo. To ljudstvo je ostalo živo v nenehnem soočanju s tujci, z vsemi oblikami pomanjkanja in smrtjo, ki je včasih prihajala iz praznih kašč, drugič od vojska, ki so šle čez to ozemlje, prežala je na strmih poteh in še marsikje. Kako so se naši predniki obdržali, nam ostaja slej ko prej še vedno skrivnost. Marsikaj vemo o njihovem kmetovanju in rokodelstvu, veliko vemo o njihovih davkih, skoraj ničesar pa ne vemo o medsebojni pomoči in o tem, kako se je pri tem narodu brez lastnega razreda gospode uresničevala solidarnost. Na Slovenskem nikoli ni bilo veliko Slovencev, ki bi lahko živeli brez dela svo- jih rok ali brez trdega boja za borno premoženje. Med Slovenci ni bilo omem- be vrednega števila ljudi, ki bi čutili potrebo, da se morajo za udobno in brez- delno življenje odkupiti z dobrimi deli. Imetje slovenskim ljudem nikoli ni po- menilo zagotovila za prihodnjo generacijo niti za lastno socialno varnost tako zagotovilo je pripadnikom naroda siromakov vedno lahko dajalo le delo. - 390 - Upravičeno domnevamo, da je bilo veliko ljudi, ki so živeli v skrajni bedi, da za preživljanje številnih siromakov ni bilo na voljo niti živeža niti drugih po- trebnih dobrin in da jim v takih razmerah ni bilo mogoče nuditi niti usmilje- nja. Revež je verjetno predstavljal človeško nesrečo, ki preti vsakomur, zato je domneva, da so morali naši predniki zelo dosledno poskrbeti, da se vsaj s kulturno-psihološkimi sredstvi zavarujejo pred strahom in obupom, ki bi ga lahko doživeli ob srečanju z revščino, verjetna. Revščino so morda toliko lažje in bolj dosledno prezirali in zaničevali, ker je ogrožala tudi njih same, prav tako kot vsakogar. Družbeni organizem se je pred revščino verjetno lahko bra- nil predvsem z označevanjem, osamitvijo in izločanjem revežev. Prišlo je do protislovja, da je v deželi splošne re\^čine zavladal prezir do siromaštva, (te- ga ne smemo videti, ne smemo se mu vdati), zato dobijo reveži posebno mesto na robu družbe. Trdota in neusmiljenost ter ponos in trdnost, to so bile verjetno značajske po- teze, ki so omogočale preživetje in so se kot take vtisnile tudi v našo kulturo. V kulturnem in družbenem prostoru vaške srenje, ki ga oblikujejo navedene vrednote, si lahko zamišljamo tragični lik Cankarjevega Kurenta in tudi Can- karjevo mater. Kakor smo bili razcepljeni znotraj in prav zaradi razcepljenosti močni in od- porni, smo imeli tudi dva obraza in dvojne občutke v odnosu do tujcev. Poni- žnost, ki ji ni bilo mogoče zaupati, in ponos, ki je bil skrit za prekanjenostjo. Naše ljudstvo ni proizvajalo le materialnih dobrin, temveč tudi stvaritve uma in globoke duhovnosti. Ko smo se učili od drugih večjih narodov, smo dajali prednost učenju jezika, razumeli smo druge in ostali varno skriti pred tem, da bi drugi razumeli nas in se vmešali v naše zadeve. Ko so se naši ljudje poleg tujega jezika naučili tudi tuje kulture, so nam verjetno postali nevarni in smo jih v samoobrambi prej ali slej odpisali. Zato smo bili za tujce največkrat po- vsem nerazumljivi, a koristni. Tujci, ki so se iz neprevidnosti in naivnosti na- vzeli naše kulture, tega večinoma niso dobro prenesli. Pred rojstvom prve države južnih Slovanov - torej tudi Slovencev - je Ivan Can- kar izrekel misel, da moramo najprej narediti državo, potem pa se lahko dogo- varjamo o tem, kako jo urediti. S to mislijo je bil presekan gordijski vozel - 391 - medsebojnih razprtij in političnim dejanjem so bila odprta vrata. Zal pa ti- sto, kar je sledilo ustanovitvi skupne države, kaze na to, da so še vedno ostale sile, ki niso mogle sodelovati v ustvarjalnem dialogu o ureditvi države. Dejstvo je, da je bila komunistična partija ena od redkih političnih sil, ki skupnosti jugoslovanskih narodov ni postavljala pod vprašaj. Prav v tem je bila verjetno tudi njena moč, tako da je na pragu druge svetovne vojne lahko združila vse napredne sile in da je lahko prevzela iniciativo tudi na mednarodnem političnem prizorišču ter dejansko postala nosilec državotvor- nih teženj. Kaj se je med obema vojnama dogajalo na področju socialne politike in kul- ture medsebojnih odnosov, lahko le domnevamo, ker je tudi to področje pre- malo rrziskano. Po eni strani je bila ustvarjena zakonodaja, ki je v večji meri održala tuje vzorce, kakor pa ustrezala dejanskim potrebam ljudi, ki so živeli in delali v zelo različnih gospodarskih in kulturnih razmerah. Na- mesto negovanja integracijskih teženj je država vzpostavila vrsto prisilnih mehanizmov, ki so dejansko bolj razdvajali kot združevali. Zato lahko domne- vamo, da so se povečale tiste vrste solidarnosti, ki niso bile združljive z mo- derno državo - se pravi partikularizem posameznih skupin in grupacij; vse to je vodilo do razraščanja nacionalizmov. Po zgodovinskem proučevanju bi morali posebno pozornost posvetiti viziji so- cialne varnosti, solidarnosti in socialne politike, kakršno je takrat zastopala komunistična partija. Vse kaže, da so bile v partiji prisotne zlasti naslednje dileme: odnos med svetovnim proletarskim gibanjem in političnimi gibanji, ki so se razvijala pri naših narodih; odnos med solidarnostjo znotraj posameznih sestavin takratne družbe in solidarnostjo delovnih ljudi; odnos med sistemom socialne varnosti, ki ga razvija država oziroma njene institucije, in revolucio- narnim potencialom množic delavskega in kmečkega prebivalstva. Le z upošte- vanjem vseh naštetih dilem si lahko razložimo globoka protislovja v pojmovanju socialne varnosti, ki so se pokazala pri različnih političnih skupinah in celo pri različnih skupiriah znotraj komunistične partije. Z vid::4e> io- Ko poslušamo visokoleteča razmišljanja in prebiramo strokovne prispevke c vizijah razvoja Slovenije, se zavedamo, da smo potomci naroda, za katerega je stoletja veljala norma, da je pošten in človeškega dostojanstva vreden le tisti človek, ki si lahko zagotovi spodobno - bogato pražnje oblačilo. Kdor tega ni zmogel, je bil hitro izločen iz življenja vaške ali cehovske skupnosti, pa tudi iz sistema m.edsebojne pomoči. Pa vendar se ne smemo slepiti, da izročilo zamira, da postajamo bogatejši in s tem tudi mehkejši ter si želimo več sproščenosti in topline v medsebojnih odnosih. To pomeni, da izginjajo tudi nekdanji vzorci socialnega vedenja, ko je bil nemudoma izločen in osa- mljen vsakdo, ki ni mogel skrbeti zase. Zavedati se moramo, da princip dobrodelnosti ni združljiv niti z miselnostjo naših ljudi niti z marksističnim pogledom na svet. Hkrati pa moramo vedeti, da so institucionalne oblike socialne pomoči nuja sodobne družbe. Znanost bi lahko prispevala koristna in uporabna spoznanja za razvijanje sistema in za razvijanje prakse socialnega dela. Ne le po svetu, ampak tudi mi z našimi raziskavami ugotavljamo, da se večajo potrebe po osebni pomoči ljudi v naj- - 396 - različnejših življenskih okoliščinah. Glede na to bi morali usmeriti naša is- kanja v ohranjanje in kvalitetno razvijanje obstoječih oblik medsebojne po- moči in sicer povsod tam, kjer ljudje živijo in delajo. Tudi za te naloge pričenjamo usposabljati študente naše šole. Sodobna znanost o socialnem delu ugotavlja nekaj, kar nam Slovencem ni- koli ni Dilo tuje. V nasprotju z izrekom, ki je veljal ob začetkih socialnega dela - pomagati človeku, da si bo sam lahko pomagal - se je danes uveljavilo spoznanje, da je človeku ali narodu, ki so mu bile vzete možnosti, da si sam pomaga, skoraj nemogoče pomagati. Edine uspešne oblike pomoči so tiste, ki izhajajo iz že prisotnih, čeprav še tako okrnjenih potencialov samopomoči in lastne dejavnosti. In tc bi moralo biti osnovno izhodišče socialnega dela kot posebne znanosti in strokovne dejavnosti. ,t m- Kadar v zvezi s stabilizacijskimi programi govorimo o nujnosti posodobitve proizvodnje in povečevanja storilnosti, pozabljamo na to, da bo taka usmeri- tev nujno porajala tudi probleme, ki utegnejo zmanjšati ali celo izničiti mar- sikateri pozitivni dosežek. Težko bi rekli, da resno, odgovorno in znanstveno pretehtamo, planiramo razvijanje dejavnosti, ki bodo lahko omejile razrašča- nje novih socialnih problemov. Kratkovidne so tudi razprave o tako imenovanih motivacijskih sistemih ali sistemu, ki naj bi vključeval mehanizme za stimulacijo večje produktivnosti. Pri teh razpravah popolnoma pozabljamo, kakšen pomen je v prvem obdobju socialistične graditve imela vizija družbenoinstitucionalno zasnovanega sistema socialne varnosti. Pozabljamo da sta bili pokojnina in zdravstveno zavarovanje med temeljnimi motivi za zaposlovanje v industriji. Ko govorimo o motivacijskem sistemu, smo slepi za nekaj, kar se kot rako- vo tkivo širi v nekaterih socialističnih družbah in kar se utegne okrepiti tudi pri nas. Temu bi lahko rekli sistem negativne motivacije za ustvarjanje te- meljnih življenskih vrednot s čimbolj uspešnim delom na delovnem mestu, to je v družbenem sektorju gospodarstva. Ob družbenih panogah se vse bolj raz- rašča "privatna iniciativa", ki si vedno znova najde utemeljitev v nezadostnosti družbenih resursov za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb. Zaradi nizke - 397 - stopnje in togosti v organiziranosti na področju stanovanjske poiitike so i ljudje prisiljeni iskati vsakovrstne izhode, ki vedno znova vodijo v nekakšno primitivno organizirano mrežo uresničevanja privatne pobude. Kolikšne so zaradi takih načinov družbene koristi in družbena škoda, trenutno ni mogoče oceniti. Nekaj podobnega bi lahko rekli tudi za druga področja, kot npr. otroško varstvo, skrb za ostarele, socialna varnost občanov z najnižjimi do- hodki itd. Glede na realna gibanja pokojnin, se lahko zgodi, da si bodo ob- čani v vse večji meri skušali v krogu družine, torej v privatni sferi, zagoto- viti tudi socialno varnost za stara leta. Načini so znani - gradnja hiše ali nakup stanovanja za otroke, ki naj bi bili s tem dodatno zadolženi s skrbjo za ostarele starše. Ko torej v zvezi s stabilizacijo govorimo o motivacijskem sistemu, bi morali preseči dileme o uravnilovki v delitvi osebnih dohodkov. Sistem socialne var- nosti bi moral našim delavcem predstavljati jamstvo, da bodo z maksimalnim^ vlaganjem svojih delovnih potencialov v družbene oblike združenega dela ohra- nili svojo socialno varnost tudi v primeru nesreč, zmanjšane delovne sposob- nosti, starosti ipd. f na nfinvarr« k Hkrati pa se moramo zavesti potrebe po "samoprodukciji" nekaterih storitev, ki lahko služijo zadovoljevanju socialnih potreb. Pri tem mislimo na številne možnosti, da bi jih občani zadovoljevali z lastno dejavnostjo prek družbeno or- ganizirane mreže za medsebojno pomoč in povezovanje ljudi (ki so lahko hkra- ti tisti, ki potrebujejo pomoč in ki pomoč tudi dajejo, ali pa so eni in drugi). Imamo tradicijo, ki je lahko vir dragocenih spodbud in izkušenj. Imamo pa tu- di znanje, s katerim bi bili sposobni negovati, razvijati in strokovno bogatiti razne oblike spontanega povezovanja ljudi. Sodelavci šole smo s svojim raziskovalnim delom in tudi s programi, ki smo jih pripravili za reformo študija, nedvomno pokazali, da v Sloveniji predstav- ljamo ustanovo, ki je za razvijanje vede o socialnem delu najbolj organizirana in ima trenutno največji zaklad znanja. Menimo, da mora socialna sfera po- stati enakovredna tematika vsakega projekta družbenega razvoja. To bi mo- ralo pomeniti, da moramo končno preseči dileme v zvezi z obstojem stroke in šole in ustvariti resnične možnosti, da se v celoti posvetimo teoretskim - 398 - in razvojnim dilemam socialnega dela. 8 ■f V svojem referatu sem skušal utemeljiti misel, da mora državotvorna zavest .1 kakega naroda obsegati tudi skrb za tiste člane skupnosti, ki imajo zmanj- s šane sposobnosti za delo in samostojno življenje. Gre za to, da je tej skupi- ni potrebna družbena in strokovna pomoč, da si uredijo življenje, kakršno se lahko primerja s splošnim standardom. i Naj še dodam, da je vprašanje socialne varnosti podobno problematiki ekolo- gije. .K; •?:.>• -4 Ce ne bomo našli sredstev in politične volje za reševanje teh vprašanj, potem moramo danes vedeti, da žagamo vejo, na kateri sedimo. OPOMBE: s 1. Jančar, M. : Naša pota in cilji v: 10-letnica Višje šole za socialne de lavce, Ljubljana 19866 str. 7-14. 2. Prav tam, str. 5. 3. Prav tam, str. 7. 4. Kržišnik A. : Nastanek in razvoj stroke socialno varstvenega dela v: 10- letnica višje šole za socialne delavce, Ljubljana 1966, str. 17-29. 5. Temeljni pojmi socialne politike - nosilec raziskave Andreja Kavar-Vid- mar. Višja šola za socialne delavce, Ljubljana 1982, str. 304. 6. Blaž Mesec, Preloženo na 1991. Socialno delo, 22 (1983),1, str. 2-11.