Umrl je Mežnarjev Jože
Konec januarja smo se Črnovršci poslovili od Mežnarjevega Jožeta, dobrega moža, očeta in krajjana. Za njim je ostala velika praznina, ki je dolgo ne bo mogoče zapo 1-niti. Dolžni smo mu zahvalo za vse, kar je v kratkem življenju napravil dobrega svoje-mu kraju in okolici. Zavedal se je, da člo-veku ni dovolj dati samo kruha, da je po-gosto bolj potrebna dobra in prijazna be-seda ali dober nasvet. Dokaz, da v nje-govo priljubljenost in dobrosrčnost nismo bili prepričani samo njegovi najožji sode-lavci, pač pa brez razlike prebivalci ožje in širše okolice, je tudi v tem, v kako velikem številu so se prišli poslovit od njega in ga spremljali na prerani zadnji poti. Ti vsi so pokazali, da so cenili njegovo delo. odkri-tost in pripravljenost pomagati vsakomur ob vsakem času in ob vsaki potrebi.
Človek, ki ga je poznal in je potreboval nasveta ali pomoči, ni bil razočaran. Saj je že vnaprej vedel, da mu Mežnarjev Jože prošnje ne bo vrgel v koš, ali da bi pozabil nanjo.
Zelo veliko je Jože napravil za razvoj kraja. Nešteto vaških poti je bilo zgrajenih po njegovi zaslugi in pobudi. Zadnje ne-razsvetljene domačije so dobile električni tok. Razširitev ceste Zalog—Črni vrh, uvedba stalne avtobusne proge in s tem zbližanje nekoč tako odmaknjene kra-jevne skupnosti z dolino — to so njegovi živi spomeniki.
Tudi črnovrško pokopališče je bilo preurejeno na njegovo pobudo. Z njim je želel in tudi uspel pokazati mnogim obi-skovalcem našega kraja srčno kulturo svo-jih Ijudi, sredine, iz katere je zrasel, v njej deloval in veliko prezgodaj omagal. Hudo je in moramo se ob tem zamisliti, ko v naj-lepši življenjski dobi in sredi ustvarjalneea dela preneha biti srce človeka, ki je ženi dober mož, otrokom skrben oče, materi vzoren sin in vsem predan družbeni dela-vec.
Vsi vemo, da je Jože poleg vzorne skrbi za družino našel tudi čas za delo v krajevni skupnosti. Bil je njen predsednik sveta zadnjih deset let. Tudi na zadnjih volitvah je bil soglasno izbran.
Pod njegovim vodstvom se je delo KS razmahnilo, ostali smo samostojna KS in postali ponosni na rezultate našega dela. Lahko rečem, da je bilo lepo delati v takem vzdušju. Člani sveta KS se ga spominjamo z zadnjega sestanka kot moža z brez-končno energijo. V nedoglcd je razpredal načrte, kaj še storiti: »ojačanje električ-nega omrežja, telefon, dobiti še vsaj eno avtobusno progo, k delu pritegniti mladin-ce, poskrbeti za ostarele...«
Njegovo delo je šlo na škodo zdravja, čutil je, da se mu ure štete, zato je hitel na-praviti čimveč in čim hitreje. Na pokopa-lišču smo mu obljubili, da bomo delo složno nadaljevali. Ta obveznost in sadovi dela naj mu bodo v zadoščenje in prizna-nje, saj ga v življenju ni iskal in ne dobil.
KRAJANI