Delo rokometnega kluba
Delo Rokometnega kluba Grosuplje sega z bogato zgodo-vino, od leta 1960 naprej, ko so se takrat najbolj »zagnani« zata šport začeli skušati s to, do takrat neznano športno igro.
Rokomet je od takrat naprej v občini dobil vidnejšo vlogo in večje razsežnosti, saj je bilo v par letih že deset ekip, ki so tekmo-vale v tej panogi. Rokometna sekcija pri TVD Partizan Gro-suplje je ob več težavah uspešno nastopala in izpolnjevala prog-rame. Pravega rokometnega prostora si rokometaši dolga leta niso mogli priboriti, saj so na začasnih rokometnih igriščih kar trikrat morali menjati svoj objekt. Rokometaši so imeli svoj objekt pri železniško postaji vse do leta 1964, nakar so jim ta prostor pozidali in jim uredili igrišče pokrito z lešem na nogometnem igrišču v Brinju. Leta 1971 pa so dobili svoj prostor na šolskem igrišču, kjer še danes vadijo in tekmujejo. Za zimski čas pa jim je omogočena vadba tudi v telovadnici.
Ekipa je dosegla svoj vidnejši tekmovalni uspeh v sezoni 1966/67, ko je s pomočjo nekaterih igralcev od drugje, brez po-raza v dolenjski ligi, prešla v ljubljansko consko ligo.
Da je sekcija žela velike uspehe, so bili zaslužni ljudje, med katere moramo šteti Andreja Suštaršiča in Andreja Ambrožiča, ki sta društvu največ pomagala v času, ko je potrebovalo največ . moči. In kje je društvo danes?
Odgovor bi lahko dali številni mladi tekmovalci, pionirji, mla-dinci in člani, ki v dokaj urejenih materialnih razmerah nadvse uspešno nadaljujejo zastavljeno pot. Tudi ti niso brez težav, naj-večkrat finančnega, kadrovskega značaja in številnih drobnih problemov, ki so vezani na naš čas in našo generacijo.
Ob odhodu dobrega rokometnega strokovnjaka leta 1982 so že marsikateri poznavalci obupali nad prihodnostjo, vendarse je pokazalo, da imamo med mradimi take neizkoriščene moči kot v drugih občinah, le pravočasno je potrebno o tem razmišljati. Ne-kateri posamezniki se v ta namen že vrsto let vključujejo v Rokometno šolo, ki jo organizira Rokometna zveza Slovenije.
Pod vodstvom vaditeljev tov. Bogdana Habjana, Sama Zrimec, Jožeta Senčarja, ter predsednika, predanega rokomet-nega delavca Vinka Kobilce in drugih, je družtvo kljub veliki kadrovski spremembi (odhod v JLA) s člansko ekipo v U. slovenski ligi zasedlo četrto mesto in drugo z mladinsko ekipo. Dobro so se odrezali tudi pionirji na raznih turnirjih.
Dovolj je besed, načrt, kisogarokometašisprejelijeprednji-mi, vodilo k še večjim uspehom. K njim pa boste lahko prispevali tudi vi krajani z občasnimi obiski njihovih vadb in tekmovanj ter obenem spoznali, kje se nahaja veliko mladih.
Jernej Lampret