188
Listek.
seili znano potovanje slovenskih romarjev 1. 1885. v Prago in na Velegrad. Knjiga bi se bolje brala, ko bi pisatelj ne vihtel na vse strani tako silovito svoje kadilnice, in ko bi nam bil opisal z nekoliko manjšim navdušenjem popotne svoje spomine. Nil nimis!
Slovenski pisatelji Liška, Linšker in Cingermajer. Prijatelj nas je opozoril na članek »Die slovenische Literatur«, ki je bil lansko poletje natisnen v graški »Ta-. gesposti" (št. 209. ad 214 in 215). Ne spada sicer v naše področje zavračati mnogovrstne napade, s katerimi omenjeni graški list osrečuje Slovence, toda napominjani članek je tako izboren po svoji obliki, po svoji temeljitosti, kakor tudi po svoji očitno razodeti nameri, da nam bodo bralci našega lista gotovo hvaležni, ako jih vsaj površno seznanimo ž njegovo vsebino. Pisatelj njegov si je izbral plemenito nalogo dokazati: prvič, da je vsa slovenska književnost beraška; drugič, da so slovenski pesniški in leposlovni proizvodi, zlasti pa Jurčičevi spisi, polni fanatizma proti ltemštvu; tretjič, da je večina slovenskih najboljših pisateljev nemškega pokolenja, nemškega rodii, ki so uskočili v slovensko slovstvo, in da se vsa književnost slovenska izkadi v prazni nič, kadar Nemci dovrše svojo »deutschnationale Erziehung« ter s tem Slovencem zmanjšajo in ubranijo »den Uebertritt neuer Ueberlaufer und damit neuer Ftihrer.«
Vsa slovenska^ književnost, pravi pisatelj, šteje dandanes natanko 1935 knjig, nič menj in nič več, in to največ prevodov, kajti vse izvirne knjige slovenske lehko še dandanes v robec zavežeš in nosiš s seboj. Raca na vodi! mislil sem si, ta pa zna! Odkod ve" to natančno število ? Po dolzem ugibanji sem jo pogodil. Temeljiti učenjak je imel v rokah letojiis »Matice Slovenske« za leto 1885. in tam je v Tomšičevi »Bibliografiji slovenski« na 391. strani našel številko 1935. Misleč, da so v tej bibliografiji štete slovenske knjige od Trubarjevih časov sem, oprijel se je ta najnovejši biblijograf slovenski številke 1535, ne vedoč, da je toliko knjig v Slovencih prišlo na svetlo samo od leta 1868. ! V številih ta mož sploh ni izbirčen in jedna ničla več ali menj mu ne dela preglavice ; tako 11. pr. trdi, da ima »Mohorjeva družba« 2900 družbenikov. — Bohoričeva slovnica je bila »bis vor zvvanzig Jahren« jedina slovnica slovenska. Za Bohoričem je prišel takoj Janer??, in za njim lansko leto nekdo drug (Suman), ki je spisal slovnico, »\v;elche den Vortheil bietet, die slovenische Jugend mit den \vescntlichsten Ver-schiedenheiten anderer slavischer Dialekte, mit dem čeeliischen, dem serbischen und ero-atischen und selbst mit ct\vas Russisch bckannt zu maclien«. Kakor vidimo, ta mož ne zna ne za Hyppolytovo, ne za Gutsmannovo, ne za Zelcnkovo, ne za Kopitarjevo, ne za Metelkovo, ne za Murkovo, ne za Potočnikovo, ne za Navratilovo, ne za Levstikovo, ne za Končnikovo, ne za Sketovo, ne za Miklošičevo slovnico; pač pa zna nekaj drugega — namreč denuneirati! — »Matica« izdava same prevode, kateri se delajo »auf Bestel-lung« ; njene knjige so pisane v nerazumljivem npvoslovenskem jeziku, ko so ga iz »političnih ozirov« na novo skovali in »umetalno« zverižili iz hrvaščine in srbščine. — Vodnika štejejo Slovenci zaradi njegovih narodnih, nemškemu ukusu »prerobatih« pesmij »und vvegen eines iibersetzten Kochbuches zii den Dichterheroen«. — Škofa Hrena preslav-ljajo dandanes Slovenci samo zato, »weil er, ein fanatischer Streiter der Kirche, mit au-dersgliiubigen Priestern auf der Kanzel raufte, ketzerische Kirchen in die Luft sprengen und gar Friedhofe demolieren liess.« — Ves razvoj sočasne književnosti naše se opira na nemško-slovenski slovar, katerega je leta 1860. spisal Cigale (»italienischer Abstammung«) s pomočjo trinajstih sotrudnikov, med katerimi je bilo sedem — Nemcev (»sieben deutsche Namen«). Knjigo je založil škof Wolf, »dieser Mami aus deutschem Blute« — in zdaj šele so mogli slovenski književniki pričeti glavno svoje delo — prestavljanje. In tako dalje  cum gratia in infinitum!
Listek
189
Za ozuanjevalce ndrodnega fanatizma med mladino šteje pisatelj pred vsem prof. Trdino (»ein Jugendbildner«), Trstenjaka, Rutarja, naš »Zvon« in napdsled Jurčiča. G. Trdina si zaradi tega najbrž ne bode belil glave; g. Trstenjaka in prof. Rutarja zategadelj prištevati k narodnim fanatikom, ker je prvi raziskoval venetsko in keltsko, drugi langobardsko zgodovino — to je tako neslano, da ni vredno o tej preprosti demuicijaciji izgubljati kakšne besede. Kar se tiče našega lista, izrekli smo že večkrat slovesno in znova y izjavljamo spet danes, da s Ljubljanskega Zvona« ne izdavanio niti za otroke, niti za ' Jv ;* '' nesamovlastne mladiče, ampak za odrasle pametne ljudi. Ako je naš list zašel v kakšno »Schiilerbiicherei«, tožite tiste, ki so odgovorni za to, nas pa pustite z mirom! Da bi pa zategadelj, ker morebiti kdaj na kakeršen koli način »Ljubljanski Zvon« pride v roke nezreli deklici ali mleeuozobemu mladeniču, morali uredovati svoj list po tistih načelih, po katerih se ureduje »Vrtec« ali »Knjižnica za mladino«, tega ne more, tega ne sme •_ nihče zahtevati od nas; kajti ako bi si nalagali take ozire, potem bi nobena literatura nikoli ne prišla iz otročjih povojev. Takih zahtev tudi še nismo slišali nikjer, pri no- * benem ndrodu, samo" nam Slovencem hote ž njo zvezati roke in zamašiti usta. Kako piše ? i Lessing ali Schiller, Shakespeare ali Gothe, in_ vendar so vam evangelij in silite nedo-rastle dijake, da jih morajo prebirati ter vam pisati o njih poročila! Tam je gotovo desetkrat več strupa v jedni sami drami, 11. pr. v Gothejevem »Gotzu« nego v desetih »Zvonovih«. Narodni fanatizem pa more najti v našem listu samd tisti, kateremu je že jediuo Slovenec biti podedovani greh, katerega ne izbriše nobeden zakrament. In čudna doslednost, napominjani pisatelj govori v svojem članku ves čas o »deutschnationale Er-ziehung«, nas pa pita s fanatiki in šovinisti, če hočemo storiti kaj za narodno zavednost! Jurčič je bil zadnje čase res fanatičen, kar je pokazal zlasti v svojem »Tugomeru«. Ali pa veste, kje se je naučil tega fanatizma? Od Nemcev, od najizbomejših sočasnih nemških pisateljev! Pisalec teh vrstic je dobro opazoval Jurčičev preobrat v tem oziru. Kdor čita povesti, katere je spisal Jurčič pred letom 1870., gotovo mi pritegne, ako \ rečem, da so v politično-narodnem oziru indiferentne. A prišlo je leto 1870., ki je porodilo nemško moč in slavo, a vzmnožilo tudi nemško ošabnost in preširnost. Dogodki tega leta in njih posledice so silno vplivali na dovzetnega Jurčiča. Videl je, kako so najboljši romanopisci in pesniki nemški kar čez noč izpremenili se v pijonirje nemške ideje; vsaka nedolžna pesem, vsaka novela je bila postavljena na narodno stališče ter je imela očitno razodeto tendenco, zanesti narodno nemško zavest v najsirje narodove kroge* »Vidiš,« rekel mi je večkrat v začetku sedemdesetih let, »tako moramo pisati tudi mi, kakor pišejo ti Nemci. Ti.znajo!« Tiste čase je dobil Jurčič v roke tudi G. Frevtagov klasični roman »Soli uncl Haben« in druge iz nemške preteklosti zajete povesti tega slavnega pisatelja. Znano je, kako Frevtag zlasti v prvem romanu slika in grdi Slovanstvo. To mu je sama lenoba, nesnaga, zapravljivost! Spominjam se, kako je zanimal Jurčiča ta roman. »Ako je nemški pisatelj svetovne slave v svojem romanu tak slavofag, zakaj bi mu jaz ubogi Slovenec ne smel vračati njegovih zabavljic z jednakimi?« Prišla je Jurčiču tista leta slučajno v roke i zgodovinska knjiga »Wendische Geschichten aus den Jahren 780 bis 1182 von Ludwig Giesebrecht«, iz katere je zajel svojega »Tugomera«. Giese-brechtova knjiga je živa povest slovanskega mučeništva in nemškega nasilstva ob Labi v srednjem veku. ,,Ako hočeš, da te Slovan uboga, dati mu moraš zreti sena. ter ga tepsti kakor osla!« piše.celo meziborski šlcof Thietmar, zgodovinopisec teh časov. Ako je imel ta sveti mož takšne nazore, no, potem si lehko mislimo,, kako so delali s polabskimi Slovani nemški cesarji ali Henrik Lev in Albreht Medved! Ali se je potem čuditi, da je , Jurčič, napojen iz istih nemških knjig s takim duhom, v svojem »Tugomeru« udaril na stru no, ki zdaj tako neprijetno brni, baš nemškemu ušesu ? Vrhu tega je pokojni Jurčič v
igo
Listek.
vsakdanji politični borbi predobro spoznal nemško vrlino, za katero nam baš tudi »Ta-gespoštin« pisatelj podaje tako klasične dokaze, kar je močno vplivalo tudi na njegovo pisateljsko delovanje.
Zlasti klasičen pa je naš mohikanec s svojim dokazom, da je večina dozdanjih slovenskih pisateljev — nemškega rodii.
Dvoje je tu vzeti v poštev. Prvič ni še vsak človek, ki nosi po svetu nemško ime, že istinit Nemec, niti ni vsako selo, ki slove nemški, naseljeno z Nemci; saj vemo, kaj je zagrešila baš v tem oziru ali nevednost ali zloba. Saj še ni dolgo tega, kar ste nam iz Plaveža naredili Bleivveissa, iz Kraljica Greulicha, iz Beliča Wellicha, iz Kragulja Kragla, iz Sinje Gorice Schweinsbuchel, iz Družinske Vasi Gesindeldorf, iz Račjega Rap-pelgeschiess itd. itd. itd. Drugič, nahajajo se med pisatelji vseh narodov tudi tuja imena, in med istimi Nemci znamo veliko pisateljev s slovanskimi in zlasti romanskimi imeni. A kdo jim bode očital njih inozemski rod? Bavarski in tirolski kolonisti, ki so se v srednjem veku naselili po Gorenjskem, zdavnaj že nimajo v sebi niti jedne kaplje nemške krvi; od vsega nemštva jim je ostalo samo nemško ime in te ljudi delati zdaj za Nemce, zdi se mi tako smešno, kakor bi hoteli mi Prase in Meklenburžane reklamovati za Slovane! A to ne moti našega Tevtovca! On našega Preširna izvaja iz starovisoke nemščine (»Pre-scher, Brescher, ahd. Brozzo, von brort = Pfeik). Tavčar (»Tiitscher, in Westphalen heute noch als Familienname Tiitscher«), Šumau, Wiesthaler, Zemlja (»Semmel«), Kragelj, Zakelj (»Soukel«), Stegnar (»Stegener«), Cegnar (»Segener«), Koblar (»Kobe = Kafig«), Koder (»vom mhd. koden = reden«), Rahne (»ahd. Ragano " Rathgeber«) itd. so mu pristni Nemci, zato je pa Valjavec »ein Croate« (kaj poreče Matija Kračmanov ?), in »rodoviti«  Lapajne   »zum Theil frauzosischen  Ursprunges«.
Toda dovolj ! Sam6 jedne stvari ne morem zamolčati, ker prejasno osvetljuje vso ogromno temeljitost tega najnovejšega slovenskega književnega zgodovinarja. Med slovenskimi pisatelji našteva mož tudi te tri : Cingermajer (»Singermaier«), Liška (»die Verklei-nerungsform von Lisch — Luzzo, der Nebenform fiir Hluodwic«) in Linšker (»Kosename fiir Lindolf«). Časih sem si domišljal, da vsaj nekoliko poznam slovensko književno zgodovino; a ko sem bral imena teh treh slovenskih pisateljev, uvidel sem, da je kar nič ne poznam; kajti slovenske pisatelje Cingermajer! Liška! Linšker! ki so tako slavni, da jim je »Tagespošta« posvetila tri dolge feljtone in da jim pisalec feljtonov ta imena z vso korenito učenostjo profesorja germanista tolmači iz same stare in srednje visoke nemščine, te slavne tri pisatelje slovenske sem pozvedel šele iz »Tagespošte«. Samd to me je tolažilo v nevednosti moji, da niti Safafik, niti Marnov »Ježičnik« ne poznata teh imenitnih gospodov: Cingermajerja, Liške in Linškerja! A na svetu morajo vendar biti, kako bi drugače nemški učenjak mogel o njih pisati dolge razprave? In bogme, res žive"! Starodavno mesto Kranj je tako srečno, da hrani med svojim ozidjem te imenitne tri možake in meščani kranjski si gotovo niso nikdar mislili, da bodo baš oni kedaj slovenskemu narodu poklonili tri tako slavne pisatelje, kakor so Liška, Linšker in Cingermajer. — A bodimo resni!
Leta 1881. se je v Kranj i osnoval literarno-zabavni klub, čigar člani so bili, kakor piše »Ljubljanski Zvon«, letnik 1881., na 782. strani nastopni gospodje: Frouke, Pirckar, Linšker, Liška, Berne, Pestimajd, Ičmen, Cingermajer, Državnik. Kdor pozna kranjske razmere, temu se ni treba dosti truditi, da iz teh dovtipno zloženih imen bere znane gospode: Franke,  Pire, Karlin,  Skerlj,   Škaberne, Pezdič,  Majdič,   Mencinger, Dr. Šavnik.
Gospodje Liška, Linšker, Cingermajer so člani literarno-zabavnega kluba, natisneni v »Zvonu«, ni vrag, da bi ne bili fanatični pisatelji slovenski, kar v „Tagespošto" ž njimi!  tako najbrž si je mislil naš koreniti germanski učenjak. Mož ni vedel, kako grozno
Listek.
191
se je spekel pri tem. Ta učenost njegova je pa tudi jasen dokaz, da so vse njegove dedukcije o slovenskem slovstvu — pisan ništrc. Iz usmiljenja ne imenujemo pisateljevega imena. Saj zaradi tega, kako ,,mit wenig Witz imd viel Behageu" zabavlja ,Jugendbild-nerjem", kakor so n. pr. Suman, Wiesthaler, Šuklje, Zakelj, Rutar, Kragelj, Leveč i. dr. vsak s prstom lehko pokaže nanj.  Škoda črnila in papirja!
,,Kdaj izidejo zopet Drobtinice?" — »Kakor hitro se zopet zadosti gradiva nabere.« S tem upanjem izšel je zadnji — dvajseti — letnik »Drobtinic« med slovenski svet 1. 1869. iz rok zadnjega svojega urednika, preč. gosp. kan. Fr. Košar/a. A mnogi zadržki, največ obilna opravila urednikova, ovirala so nadaljevanje »Drobtinic«. Bilo je to v veliko škodo našemu slovstvu, v škodo našemu narodu. Branje »Drobtinic« je našemu ljudstvu tako ljubljeno, kakor le malokatere druge knjige, pisal je zadnji urednik, in to ni bilo resnično samo pred dvajsetimi leti, ampak je še vedno. »Drobtinice« so še vedno slovenskemu narodu izmed vseh knjig skoro najbolj priljubljene : bere jih staro in mlado, bere jih zlasti učeča se mladina, berejo jih v kmetskih hišah; le škoda, da jih je tako težko dobiti na posodo, še teže pa na prodaj. Odbor »Kat. družbe« za Kranjsko je sklenil dne 13. pr. m., da bode izdajal in nadaljeval »Drobtinice« na mesto »Glasov« in je njihovo uredovanje, kakor dosedaj »Glasov«, izročil dr. Fr. Lampetu v Ljubljani. Ker so nekdanje »Drobtiuice« zlasti zaradi raznovrstnih spisov tako zanimive in priljubljene, zato prosi novi urednik uljudno in ponižno vse prijatelje nekdanjih ,,Drobtinic", te najlepše cvetke Slomškove, da bi pomagali s svojimi spisi nadaljevati dostojno tako koristno delo. ,,Drobtinice" so postavile mnogim možem spomenik, ki jih je otel pozabljivosti, in nam kliče glasno: Slovenci, take može posnemajte! Zivotopisov si žele* v prvi vrsti tudi nove ,,Drobtinice" in poleg teh žele si mičnih pesmic in nedolžnih kratkočasnic, pripovestij in prilik, pa tudi poučnih spisov, zlasti o vzgoji, Naj bi duh pokojnega slovenskega vladike in učenika, duh Slomškov, obudil mnogo prijateljev tudi novim »Drobtinicam«, da bi mogle kmalu razveseliti in poživiti milo našo domovino! Doneski, vprašanja in nasveti naj se blagovoljno pošljejo za letošnji tečaj imenovanemu uredniku vsaj  do konca aprila.
Ruska književnost. Pod uredništvom P. A. Efremova začno v kratkem v zalogi V. V. Komarova v Peterburgu zbrana dela Puškinova pod naslovom: »Polnoe sobranie so-činenij A. S. Puškina«. Obsezala bodo sedem zvezkov po 3 rublje. — V Parizu je prišla na svetlo francoska zgodovina ruske literature L. Sichlerja pod imenom: »Histoire de la letterature russe depuis les origines jusqu' a nos jours.« Založnik je Dupret, cena 3 franke 50 cent. —- Paul Viskovatov, profesor ruske literature v Derptu je spisal za Meverjev naučni slovnik (III. izdaje) obširen članek o ruski književnosti. To delo je prišlo sedaj tudi v posebnem natisku že drugič na svetlo pri Karovu v Derptu z naslovom: Paul v. Wiskowatow, »Geschichte der russischen Literatur in gedrangter Uebersicht. Ein Leitfaden nebst bibliographischen Notizen mit besonderer Beriicksichtigung der neueren Literatur.« 48 str. cena I marka 20. Delo nam podaja glavne stvari. Le škoda, da pisatelj knjige ni razširil nekoliko in dodal najnovejših del in pisateljev. — Dr. P. J. Pašino napisal je knjigo »Po Indii« (Peterburg 1880), v kateri opisuje, kako je potoval preoblečen kot mo-hamedan po Indiji in kako se mu je posrečilo priti v kraje, kamor doslej še ni bil prodrl noben Evropec. — »Polnoe sobranie sočinenij J. S, Aksakova. III. zvezek. Moskva 1880. Ta knjiga zbranih Aksakovih del obseza njegove razprave o poljskem in o židovskem vprašanji. To delo kaže, da pisatelj ni bil tak neprijatelj Poljakom, kakor ga opisujejo njegovi nasprotniki. Zoper zidove se pa izraža, ker po njegovem mnenji ne more trpeli sedanja civilizacija nadvladanja njihovega posebno v denarnih stvareh.