KLAGENFURT
Herreng. 1
I
Zimska razprodaja
kulturno - politično glasilo
O D 25. JANUARJA
Globoko znižane cene!
svetovnih in dom a c ih -dogodkov
10. leto - številka 5
V Celovcu, dne 30. januarja 1958
Cena 1.50 šilinga
Pismo naših predstavnikov vladi
Kolonializem in komunizem
Kontinenta, ki je po tej vojni doživela najgloblje politične spremembe, sta brez dvoma Azija in Afrika. Na njih so evropske velesile, posebno Velika Britanija in Francija, posedovala obsežne teritorije z desetinami, celo stotinami milijonov prebivalcev. Obe svetovni vojni sta izčrpali vojaško moč cvrop-akili držav in morda je eden izmed največjih paradoksov zgodovine, da so prav evropske države zmagovalke v obeh zadnjih vojnah največ izgubile. Bil je poražen njihov evropski nasprotnik, v prvi svetovni vojni „osrednje sile”, v drugi Hitlerjeva Nemčija in Mussolinijeva Italija. Toda kmalu potem ko so umolknile zmagovite fanfare po Parizu in Londonu, so se začele težave v kolonijah. V dobi med obema vojnama je kolonialnim silam še nekako uspelo ljudstva svojih prekomorskih posest držati s silo v poslušnosti. Po drugi svetovni vojni pa ni šlo več. Eno za drugo so morale opustiti. Angleži so raje zlepa odšli in si ohranili v svojih nekdanjih posestih mnogo prijateljev, ki so v novopridobljeni svobodi kmalu pozabili na neprijetnosti angleškega gospostva, a toliko bolj začenjali ceniti dobrobiti kot šolstvo, ureditev zdravstvene službe, promet itd.
Izkazalo se je tudi, da nove države radevolje sprejemajo angleški kapital in da angleški trgovci v njih zelo dobro uspevajo. Neko štetje je pokazalo, da je danes v Indiji več Angležev, kot jih je bilo za časa kolonialne uprave. Zato angleška vlada sedaj ]>ospešuje vzgojo domačinov v svojih še preostalih kolonijah in se pripravlja, da jim pomaga do samostojnosti. Iz nekdanje kolonije „Zlata obala” je že nastala samostojna črnska država Ghana, a v nekaj letih bo postala samostojna tudi Nigerija v Osrednji Afriki.
Francozi in Nizozemci pa so trmasto vztrajali do zadnjega, vendar so po izgubah milijard denarja in tisočev človeških žrtev po končno brezuspešnih vojaških operacijah proti „upornikom” vendarle bili neslavno pregnani. Indonezija in Indokina sta dva taka primera, Alžir pa utegne postati tretji.
Odhod evropskih držav je zapustil za seboj politično praznino, v katero se sedaj skušata vsesti obe novi sili, ki sla dosegli prvo mesto na svetu, Združene države in Sovjetska zveza. Gospodarska zaostalost večine teh držav, poslabšanje uprave po odlio-du evropskih uradnikov in tehnikov je mnoge teh •ifžav po novopridobljeni svobodi spravilo v velike začetne težave. In zmešnjave ter revščina so največji zavezniki komunizma, ki more v njih rovariti in hujskati ljudstvo k nezadovoljnosti — z obljubami novega raja. Sovjetska zveza je kmalu spoznala nove možnosti, ki se ji nudijo za razširjenje komunizma P« svetu. Zato je bivšim kolonialnim državam, kjer je bil srd proti Evropejcem še živ, posvetila svojo posebno pozornost. Komunizem sam po sebi pa ne predstavlja za te države nobene privlačnosti, zato jim je začela ponujati širokopotezno gospodarsko Pomoč, da tudi na tem področju izpodrine Amcri-ko, ki je bila razumljivo interesirana na novih tr-hŠčih za svoje industrijske izdelke.
Tako je gospodarska pomoč postala ena izmed oblik »hladne vojne”, ki pač kot vsaka vojna ni nobe-ncuiu izmed udeležencev, še najmanj pa tistim, na katerih hrbtih se odigrava, prinesla kake koristi. 1 ločim je smatrala Sovjetska zveza gospodarsko pomoč kot eno izmed oblik političnega prodiranja komunizma, je tudi Amerika zapadla isti skušnjavi in svojo pomoč povezala s političnimi pogoji, ki bi naj služili omejitvi komunizma. Slednje pogoje je komunistična propaganda znala spretno izkoristiti in ožigosati kot nov, to pot ameriški imperializem.
Sc razume, da so po azijski in afriški politiki bili m te argumente zelo dostopni. Tako je intriga sledila intrigi, azijske in afriške dežele pa životarile naprej v revščini in zmešnjavi, ne vedoč, kaj početi z novo pridobljeno svolrodo. Šele počasi si je v odgovornih zapadnih krogih začela utirati jmt spoznanje, da je izboljšanje gospodarskih prilik in posebno življenjskega standarda najboljša obramba proti komunizmu. Zadovoljen in sit človek ne misli na revolucijo in prevrat.
Plod tega spoznanja so najnovejši dogovori med ameriško in indijsko vlado o obsežni gospodarski pomoči. Indija je gotovo ne le radi svoje velikosti, ampak tudi po kvaliteti svoje vodstvene garniture ključna država na azijskem kontinentu. Vprav nepolitična pomoč je — najbolj uspešna politika.
V	nedeljo, dne 26. januarja 1958, so se v Brucku ob Muri sestafli k skupnemu posvetovanju zastopniki Hrvatskega kulturnega društva na Gradiščanskem, Narodnega sveta koroških Slovencev ter Zveze slovenskih organizacij na Koroškem.
Ob tej, priložnosti so se obrnili na zvezno vlado s skupno izjavo, ki pravi med drugim:
Zastopniki po členu 7 avstrijske državne pogodbe prizadetih manjšin, Hrvatskega kulturnega društva na Gradiščanskem, Na-nordnega sveta koroških Slovencev ter Zaveze slovenskih organizacij so dne 26. januarja 1958 v Brucku ob Muri premotrili sedanji položaj manjšin. Na podlagi tega posvetovanja naslavljajo imenovane organizacije ob pričetku leta na zvezno vlado naslednje pismo:
V	Evropskem svetu je avstrijska delegacija posebno podprla resolucijo, ki ugotavlja, da ni treba ščititi samo posameznika, marveč celotno narodno skupnost.
Avstrijska vlada hoče nezadovoljiv položaj avstrijske manjšine v Južnem Tirolu razčistiti z bližnjimi pogajanji z Italijo.
Manjšinski šolski zakon in zakon o rabi slovenskega uradnega jezika na sodiščih za slovensko manjšino na Koroškem sta v obravnavi.
V tej zvezi opozarjamo, da člen 7 avstrijske državne pogodbe zadeva tako slovensko kakor tudi hrvaško manjšino in ne vsebuje zgolj določil glede šolskega vprašanja ter jezika pred sodiščem. Dosedanje neurejene razmere ustvarjajo za manjšine položaj negotovosti, ki je povečana še radi zgodovinskih izkušenj na Koroškem in na Gradiščanskem.
Primer Južne Tirolske dokazuje, da reši-tev ni možna v kolikor mogočeutesnjenem razlaganju zaščitnih določb za manjšine in v obliki ,,okvirnih zakonov” (Rahmenge-setze), marveč le z zaščito celotnih interesov manjšin v najširšem obsegu. Prepričani smo, da je zaščita manjšin izključno zadeva države, ki je podpisala državno pogodbo. Prepričani smo, da je zadovoljiva rešitev možna le ob sodelovanju prizadetih manjšin.
Ponovno naglašamo svojo pripravljenost za konstruktivno sodelovanje pri reševanju tega vprašanja.
Bruck ob Muri, dne 26. januarja 1958.
Hrvatsko kulturno društvo na Gradiščanskem
Narodni svet koroških Slovencev Zveza slovenskih organizacij na Koroškem
-KRATKE VESTI-
OBSOjENA JE BILA ŽENA BALDUR-JA V. SCHIRACHA, nekdanjega Hitlerjevega »mladinskega vodje” in »gauleiter-ja" na Dunaj,u, zaradi krive prisege. Hen-rietta Hoffmanova, ki se je pustila ločiti od v. Schiracha, ko je bil ta leta 1940 obsojen kot vojni zločinec v Niirnbergu, je krivo pričala radi' izginotja slik iz nekih kovčkov. V njih so bile shranjene dragocene slike francoskih slikarjev Rubensa in Renoirja, vredne skupno 3 milijone šilingov. Kovčki so bili po zlomu leta 1945 shranjeni pri
Kandidatne liste *a občinske
volitve je treba vložiti do nedelje,
9- februarja 1958
(Podrobnna navodila na 3. strani).
nekem kmetu na Tirolskem, ki jih je zvesto čuval. Toda po sprejetju kovčkov je Hoffmanova trdila, da so slike izginile, pri čemer so jo dobili na laži. Slik pa še do danes ni bilo moč izslediti.
SEŽIG IMENIKA UBEGLIH MADŽAROV, ki so podali svoje izpovedbe pred posebno komisijo Združenih narodov za preiskavo vzrokov upora na Madžarskem, je bil sklenjen. Okrog teh spiskov je nastal' pravcat mednarodni spor, ker je generalni tajnik Združenih narodov Dag Hammarskj.oM zahteval od predsednika preiskovalne komisije, danskega diplomata Bang-Jensena, da mu izročili imena vseh prič, ki jih je komisija pri svoji preiskavi zaslišala. Bang-jen-sen se je tej zahtevi uprl, ker je vsem pričam obljubil, da njihova imena ostanejo tajna. Haminarskjbld je upornega Danca, ki je visok funkcionar njegovega urada, ho-tej pri priči odpustiti radi neposlušnosti, toda Danec je zagrozil s tožbo radi neupravičene odpustitve. Tudi vsa svetovna javnost se je postavila na stran Bang-Jensena. Ako bi namreč bili spiski vloženi v arhiv Združenih narodov, do katerega imajo tudi dostop sovjetski diplomati, ki so usiiuž-beni na tajništvu, bi s tem bili svojci teh prič, ki žive na Madžarskem, Izpostavljeni preganjanju. Spričo vsega tega se je končno tudi Hammarskjold vdal.
VSO DRUŽINO SO MORALI IZOLIRATI zaradi radioaktivnosti v mestu Put-ten na Nizozemskem. Njihovo stanovanjsko hišo so oblasti obdale z bodečo žico in o-krog postavile policijsko stražo. Nekaj dni poprej so 4-letno hčerko v ondotni bolnici obsevali z radioaktivno snovjo, da ozdravijo nek tvor v nosu. Pr j tem se je igla z radioaktivno snovjo odlomila in ostala v nosu. Ko je dek':ica prišla domov, je pa konica igle sama padla iz nosa in starši so jo vrgli v zakurjeno peč. Zaradi tega je postal ves pepel, radioaktiven in prav tako tudi hiša. Najbrž jo bo treba porušiti. Zaenkrat ostali člani družine še niso zboleli.
Umrl je p. Kazimir Zakrajšek
Iz Jollieta v Združenih državah smo prejeli brzojavno sporočilo, da je ondi umrl p. Kazimir Zakrajšek OEM. Zadela ga je kap.
Pokojnik je bil markantna in splošno znana osebnost na obeh straneh Atlantskega oceana, meti Slovenci v Evropi, pa tudi v Ameriki. Kot mladenič je bil odšel v Združene države in tam postal pionir slovcnskega dušeskrbstva med našimi rojaki, ko so se ob začetku tega stoletja v velikem številu preseljevali v Ameriko. Ustanavljal je župnije, liste, tiskarne, društva, zidal cerkve in prosvetne domove. On je tudi ustanovitelj frančiškanskega slovenskega komisariata za Združene države, ki kot posebna redovna upravna enota združuje • slovenske frančiškane. V dobi med obema vojnama sc je vrnil v domovino, kjer je organiziral Izseljeniško matico in vsakoletne izseljeniške nedelje. Med drugo svetovno vojno je odšel nazaj v Združene države, kjer je z govorjeno in pisano besedo seznanjal svet s trpljenjem slovenskega naroda pod sovražno okupacijo.
Počivaj v miru, blagi mož!
»Vrhunska** konferenca na vidiku
Po zadnjih izjavah vodilnih funkcionarjev »Bele hiše” v Washingtonu, kjer prebiva državni predsednik Eisenhovver, ameriška vlada sedaj ne vztraja več brezbogojno na tem, da bi naj sestanek vrhovnih šefov vlad glavnih velesil morala pripraviti najprej konferenca zunanjih ministrov. S tem se je ameriška vlada vdala pritisku Angležev, ki' menijo, da se je treba na vsak načih pogajati z moskovsko vlado. Oni menijo, dokler diplomati govore, puške molče in četudi diplomati ne pridejo do cilja, to je do sporazuma, je bolje kot da 'bi zače'e švigati atomske rakete, ki svoj cilj le prekmalu dosežejo. Sovjetska Vlada namreč vztraja pri svojem predlogu o sestanku vrhovnih šefov vlad, noče pa ničesar slišati o kakem sestanku zunanjih ministrov. To stališče je Hruščev nekoliko grobo razložil angleškemu poslaniku Sir Patricku Reilly-ju ob priložnosti sprejema na indijskem veleposlaništvu v Moskvi takole: Vidite, gospod veleposlanik, z menoj je mnogo laže govoriti o vseh zadevah. Takoj sva si na jasnem, kajti jaz sem nekdaj bil rudar(?) čim pa pridete skupaj sami diplomati, pa govorov ni ne konca in kraja, rezultata pa tudi ni”.
Tudi na tem sprejemu je Hruščev zopet precej pil in zbijal' svoje običajne šale. Vendar ni ibil' najsvetlejša zvezda večera, kajti
V Bonnu so jezni na Vatikan
Sveta Stolica izdaja vsako leto posebno knjigo »Annuario Pontificio”, ki je uradni letopis vesoljne katoliške Cerkve. V njem so navedene vse'škofije na svetu ter glavni podatki o njih. Letos so prvikrat škofije na nekdanjih nemških teritorijih vzhodno od rek Odre in Niže (Oder-Neisse), ki so na podlagi potsdamskega sporazuma pripadle Poljski, označene samo s poljskimi imen; in ne več z nemškimi. Tako stoji namesto Bresslau sedaj Wroclaw poleg latinskega naziva Breslavia.
To je zbudilo hudo kri v Bonnu in za-padnonemško zunanje ministrstvo je naročilo svojemu veleposlaniku pri Vatikanu,
na sprejemu se je pojavila tudi ameriška filmska Igralka Elizabeth Taylor, ki je s svojo lepoto, še bolj pa s svojimi briljanti zaslepila oči navzočih. Njen mož, filmski producent Mike Todd je prišel v Moskvo, da ondi proda nekaj svojih filmov.
Slabi izgledi za združifev Nemčije
Eno izmed vprašanj, na katerem bi naj poleg razorožitve na tej vrhunski konferenci razpravljali, je tudi združitev obeh Nem-čij. Kancler Adenauer je to vprašanje celo postavil kot pogoj nadaljnjih razgovorov. Pri tem se je skliceval na izjavo, ki jo je baje sovjetska Vlada podala na zadnji' taki vrhunski konferenci v Ženevi leta 1954. Takrat je sovjetska vlada izjavila pripravljenost, da se z Zapadom razgovarja o svobodnih volitvah v obeh Nemčijah. Že v prvih časopisnih vesteh o zapadnonemškem odgovoru Bulganinu pa so sovjetski listi zanikali, da lii bila Sovjetska zveza kdaj podala tako izjavo ter vztrajajo na dosedanjem stališču, da se naj o združitvi sporazumeta Bonn in Panko^v, oziroma Adenauer in Ul-bricht v direktnih razgovorih. Menijo da bo to Jaže, ker oba govorita — isti jezik.
da pošlje o tej zadevi točno poročilo. Vlada bo počakala na to poročilo, nato pa šele zavzela svoje uradno stališče. Pač pa je poluradna bonnska poročevalna služba DPA to spremembo imen, 'ki jo je izvedel Vatikan, že označila kot »sovražno dejanje”, (izgleda, da so v Bonnu kaj! hitri pri zbiranju sovražnikov), čeprav sama prizna, da v tem primeru ni moč govoriti o kakem protipravnem dejanju v nasprotju s konkordatom. Kljub temu pa je to »koncesija, katerih političnih posledic vatikansko državno tajništvo ni v polni meri upoštevalo”, meni nemška agencija. Tako bi sedaj Nemci ho-teTi predpisovati Vatikanu celo imena škofij, ki bi morala biti samo nemška, seveda!
Politični teden
Po svetu ...
Med teni ko ministrski predsedniki Sovjetske zveze, predsednik Združenih držav ter Šefi evropskih viad med seboj izmenjavajo dolgovezna pisma o tem kako bi bilo treba zavarbvati mir, pa se istočasno vrše po diplomatskih kanalih mrzlična posvetovanja o zgraditvi raketnih baz. Na Vzhodu ostaja vse skupaj zaprto v tajnost državnih pisarn, na Zapadu, kjer ni v veljavi ..ljudska demokracija”, ampak demokracija brez vseh pridevnikov, pa o tem razpravljajo v parlamentih in v časopisju. V Zapadni Nemčiji je prišlo celo do
nemirov v bonnskem parlamentu,
kjer so predstavniki socialistične-opozicije, pa tudi manjših strank vladne koalicije očitali kanclerju Adenauerju, da se poslužuje Hitlerjevih metod. Adenauer je namreč po odpošiljatvi svojega odgovora Bu ga-ninu šel na radio in obrazložil svoje stališče „vsemu nemškemu ljudstvu”. Opozicija je bila mnenja, da mora kancler dati najprej odgovor parlamentu, ki je od ljudstva izvoljen prav zato, da usmerja politiko ter jo nadzira, nadalje so tudi grajali postopek vlade, da ni pred odgovorom zaslišala parlamentarnega odbora za zunanjo politiko, kot je to običaj v važnejših zadevah. Opozicija se tudi ne strinja z vladnim stališčem, da je treba zavrniti predlog poljskega zunanjega ministra Rapackega o nevtralni coni v Srednji Evropi, v kateri ne bi smelo biti atomskih in raketnih orožij. Ta cona bi naj obsegala Zapadno Nemčijo, Poljsko in Češkoslovaško.
V	Bonnu se je debata o atomih in raketah končala z nekaj jeznimi izbruhi poslancev, v Ankari pa se je konferenca držav Bagdadskega pakta začela bb zvokih bombnih eksplozij. Njeznani storilci so namreč vrgli neko bombo v bližini ameriškega poslaništva in peklenski stroj je poškodoval' prostore ondotne ameriške knjižnice. Bombe so eksplodirale nekaj ur pred prihodom ameriškega zunanjega ministra Dullesa, ki se konference udeležuje kot opazovalec. Združene države zaenkrat niso član te vojaško političrie koalicije, ki jo je ustanovila Velika Britanija, pač pa jo gospodarsko in vojaško podpirajo.
V	turški prestolnici Ankari so se sestali ministrski predsedniki Bagdadskega pakta, kj ga tvorijo Velika Britanija, Turčija. Perzija, Pakistan in Irak. Ta konferenca je bila dogovorjena že sicer pred letom dni na sestanku zunanjih ministrov omenjenih držav v Karačiju, toda sedaj je njen datum padel v dobo povečane napetosti med Vzhodom in Zapadom, ki so pa povzročile Buiga-ninove ..miroljubna pisma” ter njih odgovori.
Zaenkrat je bolj slabokrvna tvorba, kajti Anglija pač nima več moči, da bi jo mogla izdatno podpreti, a njene članice so gospodarsko zaostale, vojaško pa šibke države. Prav zato doslej Amerika ni kazala posebnega interesa za Bagdadski pakt. Toda spričo najnovejšega razvoja v mednarodni politiki v zvezi s sovjetskim tehničnim napredkom na področju raketne oborožitve je bila Amerika primorana, da posveti večjo pozornost zaveznikom, kjer koli jih pač more še dobiti. Težave z evropskimi članicami Atlantskega pakta, ki se zelo obotavljajo z dovoljenjem za zgradnjo raketnih izstrelnih baz za rakete na svojem ozemlju, so tudi pripomogle k DulTesovi odločitvi, da se poda v Ankaro, v prestolnico edine zavezniške države, ki je takoj pripravljena sprejeti ameriške raketne baze. Te baze so za Ameriko, ki ima zaenkrat rakete samo za srednje proge, življenjskega pomena, vsaj tako dolgo, dokler Združene države ne dohite Sovjetske zveze na področju konstrukcije dalj-nometnih raket.
Prvi korak k Pan-Arabiji
V	Kairu so bila uspešno zaključena važna posvetovanja med egipčansko in sirijsko vlado. Sklenjeno je bilo, da se obe državi . združita v konfederacijo, ki ji bo na čelu eden državni poglavar — seveda je to polkovnik Nasser, sedanji egiptovski državni predsednik. Pogodba predvideva poenotenje vzgojnega sistema, kulturno vzajemnost, gospodarsko in upravno poenotenje ter enotno vojsko. Se razume, da tudi enotno zunanjo politiko. Je to vsekakor velik uspeh za Nasserja, ki postaja tako v resnici prvobo-ritelj arabskega združenja. Sedanja vladna stranka v Siriji Baal je imela na svojem programu združitev vseh Arabcev in je sedaj konfederacija prvi korak k izpolnitvi njene-
ga programa, čeprav to pomeni njeno smrt. V Egiptu so namreč vse politične stranke razpuščene in bodo tudi v Siriji. To zadene tudi komunistično stranko, ki ima še manj vzroka za veselje, kajti v Egiptu večina vodilnih komunistov sedi v zaporu. Čeprav Nasser v zunanji politiki ..sodeluje” s Sovjetsko zvezo, pa je v notranji politiki odločen imeti sam prvo in zadnjo besedo. Kljub temu pa so tudi sirijski komunisti pozdravili združenje, pač na povelje od zgoraj. Ker sta 'tako Sirija kot Egipt navezana na Sovjetsko zvezo g ede oborožitve, pa tudi zunanji politiki ji služita kot voljno orodje, oblastniki v Moskvi nimajo razloga bit; nezadovoljni z razvojem na Bližnjem vzhodu. Da so pri tem žrtvovali svoje itak ne preveč številne somišljenike v Siriji, je pač v smislu njihovega gesla: Žrtve morajo biti. Se razume, mali se mora žrtvovati za velikega.
... in pri nas v Avstriji
Raab je odgovoril Bulganinu
na pismo, ki, mu ga je pisal sovjetski ministrski predsednik pred nekaj tedni. V njem je pozval avstrijsko vlado, da naj ona posreduje med nasprotujočima si taboroma na svetu.
Avstrijska vlada je po temeljitih posvetovanjih odgovorila, da pozdravlja vse iniciative, ki služijo ohranitvi miru na svetu ter sporazumevanju med narodi. Pripravljena je v ta namen staviti svoje sile na razpolago, vendar le ako vse prizadete stranke to žele. Satem se je diplomatično izognila nastavljeni vabi, ki bi naj Avstrijo potegnila v blok ..partizanov miru”, obenem pa je pustila vrata odprta za primer, ako bi se v teku dogodkov res pojavila za Avstrijo kaka možnost, da aktivno poseže v mednarodno politiko. Poleg skrbi, da se ne zameri Zapadu, je morala avstrijska vlada ohraniti tudi Vzhod pri dobri volji, posebno z ozirom na napovedano potovanje avstrijske vladne delegacije v Moskvo. Da je avstrijska nota vzbudila posebno zadovoljnost v Moskvi, bi bilo težko reči. Značilno je, da je v zadnjih dneh sovjetska vlada sporočila dunajski željo, da Raabov obisk v Moskvi preložijo od Velike noči na poletje. S proporcionalno razdelitvijo mest v delegaciji za Moskvo je bil nbtranje politični prepir med obema strankama poravnan, toda sedaj izgleda, da Raabu in njegovim spremljevalcem ne bo treba pripravljati potnih kovčkov za Veliko noč.
Po pisanju časopisja v zadnjih dneh bi človek sodil, da je Avstrija
Dežela, kjer se cedi mleko
manjka samo še med, pa bi bili v pravljični Indiji Koromandiji... Pa temu žai ni tako, kajti preobilica mleka povzroča gospodarskim krogom velike skrbi. Pridni avstrijski kmetje s proizvodnjo mleka ne le
krijejo domače potrebe, ampak ustvarjajo oe.o previške za izvoz. Vendar je treba mleko prej predelati v sir in maslo, da ga je moč izvoziti. Toda naše cene v inozemstvu niso konkurenčne, kajti danes je svet že prenapolnjen z maslom iz ameriških zalog, kjer so ustvarili velikanske presežke, ki jih sedaj vlada Združenih držav daruje vsakemu, ki jih hoče odpeljati na lastne stroške. Podoben položaj g ede mleka je nastal že leta 1937 in se je zaradi tega kmetijstvo znašlo v velikih škripcih, kajti mleko je e-den izmed glavnih pridelkov kmetijskega gospodarstva. Kako l}odo to vprašanje rešili, še ni moč vnaprej reči. Nekateri predlagajo zvišanje odstotka maščobe v mleku in maslu, kmetijski krogi pa ugovarjajo, da bi to povzročilo zvišanje cen mleka za potrošnike, ne da bi pri tem kmet imel večje dohodke, kajti oddajne cene mleka so oblastveno določene za kmete. Po drugi strani so pa sedanje cene mleka itak prenizke 'in jih bo treba vskladit; s proizvodnimi stroški, pravijo kmetijski krogi. S socialistične strani se pa seveda odločno upirajo slehernemu zvišanju cen mleka v prodaji potrošnikom, kajti s tem bi bili prizadeti predvsem socialistični volilci, potrošniki mleka po mestih in industrijskih krajih. Da bi sedaj pristali na kako zvišanje cen m'eka, ni niti govora, posebno pa na Koroškem ne, kjer se vse stranke že marljivo pripravljajo na volilno borbo, kj se bo nekoliko bolj vazživela po prvem februarju.
Načrti za karavanško cesto
Zvezna vlada namerava zgraditi moderno, široko cesto vzdolž Karavank, ki bo merila 134 km in bo odprla tujskemu prometu obmejno ozemlje ter oskrbela njegovo boljšo gospodarsko povezavo, poročajo z Dunaja. Ta cesta bi se naj začela pri Vratih, nato tekla preko Brnce, Borovelj, Šmar-jete, Žitare vesi, Pliberka in končala v št. Pavlu v Labotski dolini. Stala bo predvidoma 90 milijonov šil. in pravijo, da jo bodo celo že letos začeli graditi?
Čas tega oznanila je mailo čuden. Smo sredi trde zime, ko vsa gradbena dela stoje. Pač pa je vsa živa volilna propaganda. Bomo videli, kaj bo — po volitvah.
Amtsrat Eduard Pluch - 70-letnik
Pri dobrem zdravju in življenjski čiiosti je pred kratkim obhajal svoj 70. rojstni dan Amtsrat g. Eduard Pluch, tiskovni referent celovškega magistrata v pokoju. Jubilant je sin številne delavske družine v Hiitten-bergu. Služil je vojake v prvi svetovni vojni in postal predstojnik sodne pisarne. Kasneje je bil uradnik pri Delavski zbornici in se pečal z vajeniškim skrbstvom. Do'ga leta je bil član celovškega mestnega občinskega sveta. Leta 1945 mu je tedanji župan Schatzmayr poveril vodstvo magistralnega tiskovnega urada. Poleg svoje službe pa je jubilant še pisal’ raznovrstne članke, posebno o zgodovini celovškega mesta. Na mnoga leta!
„Turek spet čez mejo škili“
Letošnja celovška gledališka sezona je vsekakor neobičajna. Direktor gledališča, ki je prišel sam z Dunaja, je prineseli s seboj tudi nekoliko širokega kozmopolitskega duha, ki je že od nekdaj dičil dunajske kulturne (žal ne tudi politične) kroge. Ker nima prvovrstnega domačega osobja, skuša dvigniti podpovprečno provincialno raven našega Talijinega hrama z gostovanji. Tako smo doslej videli slovensko opero, ljubljanski balet ter režiserja Debevca. To se je zdelo nekaterim nacionalnim prenapetežem preveč in so reagirali na njim lasten način, s sleherno gostoljubnost prezirajočo nevljudnostjo, ki bi bolje pristojalu dobi „ti-sočletnega rajha”. Značilno pa je, da isti ljudje nikdar ne protestirajo, kadar recimo gre celbvško gledališče v Ljubljano ali pa koroški slikarji rastavljajo v prestolnici Sloveniji. Da o vabilih na sinji Jadran poleti z ustreznimi pogostitvami sploh ne govorimo!
Toda višek vseh tujih gostovanj pa je brez dvoma pomenila začetna predstava „velike operne sezone”, za katero so izbrali Puccinijevo opero „Turandot”, glavne vloge sta odpela dva pevca iz dunajske državne opere. Režirali pa jo je kot gost gospod Aydin Ciin — pravi Turek iz globoke Turčije. Je namreč intendant osrednjega gledališča v Ankari. Predstava je bila velik uspeh, prav po zaslugi gostov.
Ta dogodek seveda ni mogel iti mimo nezapažen. Tako beremo v nedeljski „Neue Zeit" pismo „nekega bralca z izjemoma čistim nemškim rodovnikom”, o razmerah v
naši lepi koroški deželi tako modruje:
„Irnamo na Koroškem korenite patriote, ki jim celovško mestno gledališče v zadnjem času povzroča hude preglavice. Ne le, da povabi v goste najprej ljubljansko dr-lavno opero ter kasneje še njen balet, za zvesto-nemško „Margaretho” (čeprav jo je spisal Francoz) je najelo — človek bi se za glavo prijel — slovenskega režiserja. Pa mera pohujšanja še ni polna: Nameravali so celo, da bi ta režiser o svojem delu govoril koroški mladini, ko vendar vsak ve, da bi neposredna posledica tega bilo vkorakanje Tita. Gospodu Debevcu so sicer vzeli veselje do govorjenja, toda kaj stori gledaljšče na tol Najame nekega turškega režiserja! Ali smo že pozabili kolikšno gorje so Turki povzročili nekdaj na Koroškem? Kot vemo, je v Rožu za njimi ostala ena sama bajta, sedaj nam pa Turki sede že kar i> Celovcu! In potem prav ta „Turandot", nekaj kitajsko-mongolsko-tatarskega. Ali smo že pozabili na Džingis-kana, tega manjvrednega človeka? Ali se hočejo iz domoljubnih Korošcev norca briti glede žolte nevarnosti? Samo eno velja pri nas: Nobenih Slovencev, nobenih Zidov, nobenih Turkov, nobenih zamorcev, nobenega jazza — v zamenjavo pa nekoliko striplease (kabaretni ples, ne ravno preveč primeren za mladino, op. prev.) v kmečkem baru.
Pristavili bi še, da isti ljudje drugače širokogrudno govorijo o „novi Evropi”, ki jo hočejo ustvariti! —- Škoda bi bilo le, ako bi nekulturni izpadi vzeli pogum gledališkemu vodstvu.
SLOVENCI
dama in pet sneta
Dr. Mikula se je preselil
Koroški rojak č. g. dr. Ivan Mikula, ki že dalj časa vrši dušnopastirsko službo med slovenski rojaki v daljnji Avstraliji, je bil iz svojega dosedanjega službenega mesta v Perthu premeščen v . velemesto Sydney, kjer živi večje število slovenskih izseljencev. „Misli”, list avstralskih Slovencev, zaključuje to vest z besedami, da je prihod dr. Mikule „naj-lepši božični dar” za Slovence v Sydneyu.
Polastitev svetovnoznanega uienjaka
Slavistična revija”, strokovni list za literarno zgodovino in jezik, ki ga izdaja slavistični oddelek ljubljanske univerze, je posvetila posebno, obsežno številko univ. prof. dr. Rajku Nahtigalu za 80-Ietnico rojstva, ki jo je ta svetovnoznani slovenski učenjak obhajal pred nekaj meseci. Njemu na čast so številni slovenski in inozemski slavisti poslali svoje prispevke. Življenjsko delo jubilanta sta orisala univ. profesorja Fr. Tomšič in Anton Slodnjak z ljubljanske filozofske fakultete. Med drugimi slovenskimi znanstveniki je tudi prof. Franc Grafenauer, član Slovenske akademije znanosti, prispeval svoj sestavek. Iz Beograda sta se oglasila univ. prof. Miodrag Ibrovac iri Milivoj Pavlovič, iz Zagreba pa Josip Badalič.
Med inozemskimi sotnidniki najdemo naslednja imena univerzitetnih profesorjev in docentov: An-drč Vaillant iz Pariza (Francija), Josef Vašica, K. Horalck in Zdenek Hampcjs iz Prage, Vaclav Ma-chek iz Brna (Čehoslovaška), Jožef Tlipučko iz Up-sale (Švedska), Dimitrij Ciževskij iz Heidelberga (Nemčija), R. Jakobson in Horace G. Lunt iz Cam-bridgeja (Anglija), Emil Georgi jev iz Sofije (Bol garija), Arturo Cronia iz Rima (Italija), B. I. Bor-kovskij iz Moskve (Rusija), Maximilian Braun in Irmgard Mahnkcn iz Gdttingena (Nemčija), W. K. Matthews iz Londona (Anglija), B. O. Unbegaun i/ Osforda (Anglija), Josef Mati, Linda Sadnik in Rudolf Aitzenmuller iz Gradca, V. Kiparskij iz Helsinkov (Finska), Rudolf Jagoditsch z Dunaja in C. Thdrquist iz Gotcborga (Švedska).
Dr. Pavle RobK - 50-letnik
Dne 18. januarja sc je srečal z Abrahamom č. g. Pavle Robič, tajnik Slovenskega socialnega odbora v Rimu. Jubilant se je rodil na Jesenicah kot sin delavske družine in že v mladosti spoznal trdote življenja in se od blizu seznanil s socialnim vprašanjem. Po z odličnim uspehom dovršeni srednji šoli v škofijskih zavodih v št. Vidu pri Ljubljani se je odločil za duhovski stan. Ljubljanski škof je nadarjenega bogoslovca poslal študirat v Rim, kjer ima ljubljanska škofija, podobno kot ostale škofije Nemčije in nekdanje Avstroogrskc, starodavno pravico na dve mesti v znamenitem zavodu „Gcrina-nicum-Hungaricum”. Zavod vodijo očetje jezuiti. Posečal je predavanja na papeški univerji „Grego-riana” ter si pridobil dva doktorata: iz bogoslovja in filozofije. Nato sc je vrnil v domačo škofijo ter se z vso vnemo posvetil dušnemu pastirstvu. Služboval je po različnih farah, a poleg dušnega pastirstva je posvečal svoje moči tudi zadružništvu in mladinskim organizacijam, ki so mladim ljudem vzgajate značaj in utrjevale telo. Po koncu vojne je prišel na Koroško, kjer je nekaj časa kaplanova! v Selah. Nato je bil poklican v Rim, da prevzame tajništvo tamkajšnjega socialnega odbora, kjer že dolga leta vrši karitativno delo za begunce.
Slovenshi božRni veier v Chicagu
V	Muzeju za znanost in industrijo v Chicagu (USA) so ondotni slovenski rojaki prvič predstavili širši javnosti tega pomembnega velemesta slovenske narodne običaje. Muzej prireja vsako leto predstave, ki jih pripravijo pripadniki v mestu živečih narodnosti. »Slovenski božič” je bil dne 3. decembra in sta ga votlih gospa Corinne dr. Leskovarjeva ter gdč. Milena Šoukalova. Dopoldne je bila mladinska prireditev z igrico, petjem in plesi. Na večerni akademiji, ki je bila razdeljena na tri dele, so najprej zapeli cerkveni pevci iz slovenske fare pri sv. Štefanu pod vodstvom p. Vcndclina. Nato se je pojavila na odru tipična slovenska družina. Okrasili so božično drevo ter postavili jaslice, skupno molili in prikazali druge slovenske ljudske božične običaje. G. Frank Žonta je v kratkem nagovoru opisal zgodovino in kulturo slovenskega naroda, ki živi v osrčju Evrope, na ozemlju, kjer se srečujejo tri narodnostne skupine in tri kulture: slovanska, germanska in romanska V drugem delu so plesalci lepo podali romanco o povodnem možu po Prešernovi pesmi. V tretjem delu so pa nastopili slovenski koledniki.
Gostom so postregli tudi s tipičnimi slovenskimi jedmi, kot kranjske klobase, kisla repa, obara, potica, flancati in drugo. Tuji gostje niso mogli prehvaliti okusnih jedi.
V	celoti je »Slovenski dan krasno uspel, številne obiskovalec je že v veži pozdravilo s slovenskimi barvami okrašeno božično drevo ter 7 metrov visok zemljevid Slovenije. »Čeprav mali po številu, a bogati po svojih kulturnih izročilih, moremo biti ponosni, da smo Slovenci”, zaključuje svoje poročilo čikaški list »Novi svet”.
Ob 100-letnici Marijinih prikazovanj
Lurd se pripravlja na svoj jubilej
Letos poteka sto let, odkar je bolehna šolarka Bernadette (Bernardka) Soubirous, hčerka uboi-nih ljudi, pri nabiranju suhljadi v gozdu blizu juinofrancoskega mesta Lourdes (izgovori Lurd) začutila v sebi neko notranjo nujo, da stopi v bližnjo podzemsko jamo. Ko jo je objel polmrak, se ji je nenadoma prikazala nebeško lepa gospa z milim obrazom in na vprašanje trepetajoče deklice, kdo da je, odgovorila: „Jaz sem Brezmadežno spočetje”. Nato se ji je Še večkrat prikazala. Enkrat ji je ukazala, da naj z rokami grebe v tla Iz male luknjice je pritekel vrelec, ki ima čudežno zdravilno moč. Kljub nasprotovanju se je glas o lurških čudežih naglo razširiL številna so zdravniško dokazana čudežna ozdravljenja, tisoči in tisoči so v litrski votlini bili duhovno učvrščeni, a milijoni romarjev obiskujejo vsako leto kraj Marijinega prikazovanja Bernadette Soubirous pa je postala redovnica, a je še mlada umrla Cerkev jo je proglasila za svetnico.
V Lurdu se pripravljajo na mogočno pro-s!'avo stoletnice prikazovanj Marije. Dopisnik velikega Londonskega dnevnika „The Times” je obiskal pred kratkim mesto. Stopil1 je rudi v stik s cerkvenimi in posvetnimi oblastmi. Tako popisuje svoje vtise:
„Malo mesto Lurd — še vedno ima komaj 16.000 prebivalcev, — stoji pred organizacijskim vprašanjem, ki bi skoraj zahtevali novo vrsto čudežev. Ko sem prišel v mesto, je bil že konec romarske sezone, v času, ko južno Francijo bičajo ostri vetrovi kr nenadne nevihte. Čeprav so bili zapahi ne-števi/nih trgovin s spominki že priprti, kajti čas zimske zapore je bil preti durmi, so bile ulice še vedno, polhe romarjev. Ponoči so se prepevajoče procesije vernikov s svečami v rokah pomikale po zložnih vijugah ceste, ki vodi k votlini'. Pozimi le nekaj tednov vlada mir, toda nikakor ne Lenoba.
Ta čas ho treba izkoristiti za to, da bo do vseh podrobnosti izpolnjen načrt, ki mu v zgodovini Lurda ni enaikega. Lurd more rešiti vprašanje, ki bi se po domače glasilo tako: kako spraviti v pollitrski lonec dva litra vode.
Dva milijona romarjev letno
Povprečno je v zadnjem času obiskalo Lurd okrog 2 milijona romarjev letno. V Marijanskem letu 1954 jih pa je bilo še celo nekaj več. Koliko jih bo v letu 1958, pai ne more za sedaj nihče natančno povedati, prav gotovo pa več kot kdaj, koli prej.
Kako bodo vsi ti romarji potovali? Kje bodo prenočili? V katerih cerkvah bodo molili? To so samo nekatera izmed glavnih vprašanj, ki jih morajo cerkvene in posvetne oblasti v Lurdu rešiti.
Že sedaj je napovedana cela vrsta posebnih vlakov, ki bodo pripeljali romarje iz različnih dežel' zapadne in srednje Evrope. (Med temi skupinskimi romarji bodo tudi Slovenci iz Koroške in iz Trsta ter Gorice, op. ur.). Poleg tega bo pa z rednimi vlaki prišlo v Lurd še okrog 600.000 romarjev. Še več jih bo prišlo po cesti, koliko pač danes ni moč reči. Tudi bližnje letališče pri Tar-besu so v naglici povečali.
Najprej vprašanje stanovanji V mestu in okolici je 600 hotelov in penzionov. Toda tudi v najceriejšem izmed njih stane nočnina vsaj 70 šil. na dan. Ako bi bili romarji navezani samo na te hotele, potem prav tisti, ki so revni, kot je bila nekdaj Bernardka Soubirous, ne bi mogli v Lurd, čeprav bi si prav teh Bernardka najbolj že-Ihla, Da omogočijo romanje v Lourdes tudi manj premožnim slojem, so cerkvene oblasti začele graditi na gričku izven mesta pravo ,,Romarsko naselje” z imenom ,,Cite se-
cours” ali naselje za pomoči potrebne. V delnem obsegu je že lami obratovalo. V tem naselju ni nobene trgovine in ga upravljajo brez zaslužkarskih namenov. Sestoji iz velikanske skupine zgradb, podobnim smučarskim kočam. V njih so sončne skupne spalnice z po 12 posteljami. Skozi široka okna se odpira krasen razgled na skalnate vrhove Pirenej. Lani so v velikanski jedilnici izdali 40.000 kosil in večerij. To naselje je namenjeno za romarske skupine, vendar sprejemajo tudi posameznike, ako je prostor na razpolago. Letos bo naselje dovršeno in bo gotovo najpomembnejša novost v Lourdu ob stoletnici njegove božje poti.
Novo cerkev gradijo pod zemljo
Bilo bi brez pomena privažatj milijone romarjev v Lurd, ako tam ne bi imeli kje moliti in opravljati svete obrede. Sedaj so v Lourdu na griču nad votlino tri cerkve. Skupno morejo sprejeti okrog 5000 ljudi. PojaVlja se torej potreba po cerkvi, ki bo mogla sprejeti trikrat večjo množico, obenem pa se bo morala vključiti v sedanji tesni prostor ter v obstoječi arhitekturni o-kvir. Rešitev, za katero so se odločili, je drzna. Novo baziliko Pija X. gradijo pod zemljo. Njena streha bo obložena z rušo, notranjščina bo umetno zračena. Do cerkve bodo vodile položne poti, ki bodo omogočale bolnikom lagoden dostop v hram božji. Bazilika bo imela obliko vebke ladje, njene stene bodo iz železobetona in koli-
kor mogoče obrez okraskov. Oporniki bodo tudi iz železobetona in na njih bo slonela celotna stavba, ki bo dolga okrog 200 metrov. V sredini bo stal en sam oltar. Moderni proizvodni načini bodo omogočili, da bodo baziliko dogradili v pravem času, kajti kar cele kose zidov izdelujejo v tovarnah in jih potem vgrajujejo v votlino. Najtežje vprašanje je kako preprečiti, da talna voda ne udari skozi stene stavbe, ki je pogreznjena globoko v zemljo, blizu reke Gave.
Tudi župan v Lurdu ima svoje skrbi. Iz Lurda gre po svetu več poštnih razglednic kot iz katerega koli drugega poštnega urada v Franciji, celih osem milijonov na leto. Zato gradijo nov poštni urad s povečano telefonsko centralo, ki bo zmogel veliki telefonski promet. V mestu je okrog 1000 telefonskih aparatov, skozi katere bo Šlo v šestih mesecih romarske sezone okrog en milijon telefonskih razgovorov z vsem svetom.
Glavna skrb gre bolnikom
Toda vse to je pravzaprav postranskega pomena, kajti glavna skrb je v Lurdu posvečena romarjem, ki se ne morejo sami gibati, to je bolnikom. Že v navadnih letih se' morajo bolnice, ki so v bližini čudežne votline, prilagoditi potrebam romarjev. V Marijanskem letu je prišlo v votlino 33.000 bolnih romarjev iz 12 različnih držav. V tem Ste vi Ih so obsežene samo skupine, kajti število poedinih romarjev ni upoštevano. Za vsako teh skupin je bilo treba poskrbeti z ozirom na njihove potrebe. Mnogi izmed njih so ubožni in se morejo zadržati v Lurdu samo malo časa. Zato mora vse ki kot ura, brez ozira na vreme, zamude vlakov in letal. Bolniške sestre in strežniki morajo biti noč in dan na razpolago. Poleg poklicnih strežnikov in strežnic vrše to samaritansko delo tudi dobri mladi ljudje brezplačno. Dokler ne bo dograjena moderna bolnišnica, ki bo v vsem ustrezala danim potrebam, je v resnici stalno ponavljajoč se čudež, da so bolniki, ki pridejo pogosto v Lourd le zato, 'ker je njihovo stanje brezupno — deležni tako uspešne, umerjene nege,” zaključuje svoje poročilo angleški novinar.
Navodila za občinske volitve
VAŽNI VOLILNI TERMINI
Datum, od katerega se računajo volilni roki, je 31. december, 1957.
Najkasneje do 9. februarja, to je nedelja, je treba vložiti kandidatne liste.
Volitve so v nedeljo 2. marca 1958. Volilni čas določi občina. Pazite, da ne zamudite!
VOLILNA PRAVICA
Volilno pravico imajo vsi avstrijski državljani, ki so dopolnili 31. decembra 1957 dvajseto leto.
Volilno pravico so izgubili: L vsi, ki so bili obsojeni zaradi kakega zločina, torej ne radi kakega navadnega prekrška (kot zločin štejejo samo posebno težko kazniva dejanja, kot umor, rop, tatvine v visokem znesku itd.) Ti obsojenci so za pet let po končani kazni izključeni od volilne pravice.
2. Vsi, ki so bili obsojeni zaradi navad-
ne tatvine, zaradi poneverbe, goljufije in podobno še tri leta po končani kazni nimajo volilne pravice.
Voljeni so lahko (to se pravi, da nastopajo kot kandidati) vsi avstrijski državljani, ki so dopolnili 31. decembra 1957 24. leto starosti.
KADIDATNA LISTA
Kandidatna lista mora imeti najmanj dvakrat toliko podpisov kakor je v občini predvidenih občinskih odbornikov. (N. pr. v občini je 11 odbornikov, torej mora imeti kandidatna lista najmanj 22 podpisov.) Pri vsakem podpisu je treba navesti, ako podpis ni čitljiv, zraven čitljivo krstno in rodbinsko ime ter rojstno leto in točen naslov. Kandidatno listo smejo podpisati samo volilni upravičenci dotične občine.
Lista kandidatov mora vsebovati razen
imena kandidatov še rojstni datum vsakega kandidata, njegov poklic in točen naslov.
Končno je treba v volilnem predlogu (vložena lista) navesti tudi, kdo je pooblaščen, da za to volilno skupino javno nastopa ter sprejema vso pošto in vsa obvestila.
ZELO VAŽNO: Kandidatni listi je treba priložiti izjavo vsakega posameznega kandidata posebej, da se strinja s tem, da je na listi.
Za slučaj, da po vložitvi liste eden izmed kandidatov odstopi, umre ali zboli ^
in zaradi tega ne more več nositi kandidature, je zgoraj imenovani pooblaščenec upravičen, da najmanj deset dni pred volilnim dnem, to je najkasneje do četrtka 20. februarja pismeno javi občini novega kandidata; to prijavo podpiše samo imenovani pooblaščenec. Na vsak način pa je treba tudi tu priključiti izjavo kandidata, dma kandidaturo sprejme. Za slučaj, da ta pooblaščenec*sam potrebnih korakov ne napravi oz. napraviti noče, lahko novega kandidata v pismeni vlogi na občino imenuje polovica na listi zapisanih kandidatov.
VOLITVE
Volilne priče: Vsaka volilna skupina lahko prijavi na občini dve priči za vsako volišče (v nekaterih občinah je več volišč). Te volilne priče je treba na občini prijaviti najkasneje do četrtka 20. februarja (to je vsaj 10 dni pred volitvami).
Razširjenost jezikov po svetu
Pred kratkim je nemško založniško podjetje Lan-genscheidt obhajalo 100-letnico svojega obstoja. V tej dobi svojega življenja je založba postala po vsem svetu znana po svojih izvrstnih jezikoslovnih učbenikih za različne jezike ter po priročnih besednjakih. Za svoj jubilej je izdala knjigo, ki vsebuje nadvse zanimive podatke o razširjenosti jezikov na svetu.
Pri ves svet obsegajoči organizaciji Združenih narodov, katere sedež je v New YorRu, so priznani kot uradni jeziki francoščina, angleščina, ruščina, kitajščina in španščina. Izbrali so te jezike ne z ozirom na njihovo največjo razširjenost, temveč zaradi tega, ker so to državni jeziki najmočnejših velesil na svetu, deloma pa tudi z ozirom na diplomatske tradicije, ki so uveljavile francoščino kot mednarodni jezik, a španščina je prišla v ta seznam radi svoje razširjenosti po Južni Ameriki. Nemščina in italijanščina pa nista prišteti med uradne jezike Združenih narodov.
Po Langenscheidtovih podatkih pa vse uradne jezike skupaj, ki so priznani pri Združenih narodih, govori le polovica človeštva. Med vsemi jeziki na svetu je najbolj razširjena kitajščina, ki jo govori nad 250 milijonov ljudi. Točnega števila ne vedo, ker na Kitajskem še niso izvedli zanesljivih ljudskih štetij.
Na drugem mestu je angleščina, ki jo govori 250, ruščino 170, japonščino 125, indonezijščino lili, španščino 110, nemščino 100, hindu-urdujščino 71, francoščino 65, portugalščino 60, italijanščino 55 milijonov ljudi. Dobrih 90 odstotkov človeštva razume en sam jezik, med temi pa seveda ni Slovencev, med katerimi je redek človek, ki ne bi znal poleg svoje materinščine še kako drugo govorico.
FRAN ERJAVEC, Pariz:	>72
koroški Slovenci
n. DEL
Vsi Vbi moie lubeznivi, kaiteri eno vesele imate s tem svetem pismami, le z andobtio puite Gospod bogu k časti inu nega 'lubeznibei devizi Matari Marie... Zato vsi bi moie lubeznivi kateri bote tote bukle brali, jest vas proseni, ali bote bi katere Falarie notre dobili, de bi v kate-raui kraiv bi kak puštam ankažen biv, al pak cveliko pu-štamov ali premav taku vas proseni, da vi mene nebote zamerli dokler sem jest en deloven človek inu sem jest tem devu podveržan, nisem mogu vse prov popunoma pisati, zato mam upene, de tudi bi mene n abote zamerli”. — „Tote Buklli so sapisane skvs — Nevrednige Lvkas Lvkas Mavreria Closhter Milneria pod Chvshtram V tem Letv 1754.” — Navedeno opravičilo je pa le znak njegove skromnosti, kajti prepisi so jako lepi in pravilni. Nekaj pesmi te zbirke, ki je sicer pisana v knjižni slovenščini, sloni na starih protestantskih pesmaricah in sestavljalec še izrečno omenja to, da je bila sestavljena zato, da si jo lahko drugi še nada'lje prepisujejo. Tudi ni nobeno naključje, da je nastala ta zbirka v Podkloštru, sa je imelo ravno v tem okolišu prepisovanje starih knjig najbolj živo izročilo. Prepisi del koroških bukovnikov so se potem širili celo na Gorenjsko, ker je imela slovenska Koroška trajno žive gospodarske in kulturne zveze s sosednjo Kranjsko.
Tretjo zvrst bukovniškega pismenstva nam predstavljajo prepisi „ An ti krst a”. Nastalo je delo ob času vojska, ko so ljudje pričakovali prihod Antikrista in pre-
rokovali konec sveta (napisal ga je o. D. Lutzelbur-š k i). Po poročilu dr. Kotnika iz l. 1907. se ,,med ljudstvom še sedaj nahaja dosti .Antikristov’ s slikami... Najstarejši koroški slovenski .Antikrist’ je rokopis iz 1. 17720.” Na novo ga je potem prevedel Matija Zegar, kmet, doma najbrž iz hodiške župnije, nakar so ga mnogo prepisovali tudi po ostalih slovenskih pokrajinah (že doslej je znanih 14 prepisov). Med drugimi ga je .1. 1790. prepisal tudi' „v deželski v šoli učeni” koroški učenik Janez.
Svojevrstna zanimivost so tudi bukovniški rokopisi iz zdravniške stroke, ki so se širili po vseh slovenskih pokrajinah. S Koroškega izvirajo P. A. M a t h i o 1 i j e v e „Arcniske bukve za vse žlaht boliezni od gvave noter do nouh”. Te so bile 1. 1765. s nemškiga na slovenski jezig stavljene skuaz A n d r e -jas G o r i t s c h n i g g ” iz Podpečje vasi in nato „pre-šribane novoč Mathias Kreinc v tem leti 1769.” Končno je treba iz te dobe omeniti še rokopise raznih prerokovanj. V Bekštanju so nastale „Šembiljske bukve”, a na Srotneci pri Kotljah je neki Š i m a n 1. 1799. prepisal prerokovanje o koncu sveta, vsekakor po kaki starejši predlogi.
Ko so nastajali ti poslednji prepisi, sta pa pisala že svoje prve slovenske stihe tudi M. A n d r e a š in A. Šuster -Drabosnjak, toda njiju delo spada že v prihodnje razdobje in bomo zato govorili o njima pozneje. Že iz zgornjega pregleda pa lahko ugotovimo, kako sta ravno pri preprostem slovenskem Korošcu trajno prevladovala zanimanje in ljubezen do slovenske besede. Vsi navedeni in še drugi1, po imenu nam danes neznani ko-
roški slovenski „,bukovniki” so bili preprosti možje i/. našega ljudstva, ki so se pa po svoji izobrazbi vendarle toliko dvignili' iz njegovega povprečja, da niso znali le brati in pisati, temveč jih je nekako književno zanimanje tiralo tudi v nepričakovano lastno aktivnost. Ravno po tem njihovem nadpovprečnem zanimanju pa lahko z vso gotovostjo sklepamo, da so tudi tisti, ki niso sami naravnost prevajali iz nemščine, temveč le prepisovali in so ži-veli v obližju Nemcev (n. pr. Maurer), gotovo znali gladko nemško. Toda oni nikakor niso zadovoljevali svojega književnega zanimanja s tem, da bi segali po nemških knjigah in jih prebirali, kakor skoro vsi tedanji izobraženci slovenskega rodu, temveč jih je ravno ljubezen do njihovega slovenskega jezika gnala, da so prevajali nemška besedila v svojo slovenščino, ali pa ta besedila vsaj pridna prepisovali, a še mnogo večji je moral biti seveda potem krog tistih, ki so jih spričo nedostajanja primernih tiskanih slovenskih knjig samo brali. In ravno to dejstvo je tisto, ki nam mora vzbujati pravo spoštovanje do teh preprostih slovenskih koroških mož, ki so nam vsem žive priče, kako so naši koroški dedi tudi v najneugodnejših okoliščinah trajno in živo ljubili, čuvali in negovali svojo slovensko govorico in znali vrednotiti slovensko pisano besedo. V tem pogledu bi morali biti še danes nam vsem pravi vzori in p r e n e k a t e r i izobraženec slovenskega rodu bi mora1! še danes zardet? pred ljubeznijo in idealizmom teh preprostih koroških slovenskih kmetov in obrtnikov XVII. in XVIII. stoletja.
(Dalje prihodnjič)
CELOVEC
RED SLUŽBE BOŽJE V CELOVCU
Vsako nedeljo in praznik je sv. maša s slovensko pridigo in petjem ob 7. uri v kapeli provincialne hiše — Viktringer Ring 19 (poleg Koschatmuseum).
Ob 9. uri je šolarska sv. maša v cerkvi novega bogoslovja (Neue Priesterhauskii-che, Tarviser Strasse 30, ob Lendkanaiu).
Ob delavnikih pa je vsak dan ob V* na 7 sv. maša v kapeli provincialne hiše.
Slovenski verniki v Celovcu so vabljeni k božjim službam.
CELOVEC
f Ivanka Ehrlich
Minuld teden je v visoki starosti umrla gospa Ivanka Ehrlich, vdova po dvornem svetniku dipl. ing. Francu Ehrlichu. Pokojnica je bila doma iz Žabnic, iz/ znane Ehrlichove družine in je bila rodna sestra pokojnega univ. prof. dr. Lamberta Ehrlicha in nekdanjega tinjskega prošta, prelata dr. Martina Ehrlicha.
GLOBASNICA
„Roža sveta’’ se poslavlja V nedeljo, dne 19. januarja t. 1. sta si obljubila pred oltarjem globaške farne cerkve večno zvestobo g. Hanzej S n e d e c iz Ponikve in gdč. Hilda Smrečnik iz Male vesi.
Pred odhodom v cerkev se je poslovila od neveste v imenu Marijine družbe v izbranih besedah Pavla Žukovec in ji voščila obilo družinske sreče in blagoslova v novem stanu. Med sv. mašo in poročnimi obredi, katere je opravil domači gospod župnik z lepim nagovorom, pa so ubrano pele Hildine Marijine družbenice in prijateljice.
Po cerkvenih slovesnostih se je svatba nadaljevala ob dobro obloženih mizah in najboljšem razpoloženju pri Steklu v Globasnici. Gb tej priliki so uglednemu paru hoteli izkazati svoje simpatije ne samo svatje, temveč tudi številni drugi farani, predvsem je prišel pozdravljat Hildo in njenega ženina pevski zbor domačega prosvetnega društva. H^lda namreč ni bila samo marljiva družbemca — igralka — zadnjo svojo vlogo „Rozamundo” je po splošni sodbi mojstrsko podala —, temveč tudi vneta pevka.
Voščilu, ki ga je ob tej priliki izrazila nevesti Rozika Hutter in ki se med drugim glasi:
„Mi, prijatelji Tvoji, Ti želimo iz srca. sreče obilo in blagoslova z neba, tla ne s trnjem, le s cvetjem posuta bi bila življenjska Ti pot.
Kot slavček vesela med nami si pela, igrala med nami, b’la z nami vesela,
Pogrešali bomo v petju Te mi, pogrešali bodo igralci Te vsil
Bodi naprej, kakor do zdaj, na narodni strani — mu naslednikov daj .. .1" se pridružujemo tudi mi in ji kličemo: Bilo srečno!
SELE
Jožef Paulič, ki smo ga v nedeljo 19. jan. pokopali, zasluži, da mu naš list posveti kratko posmrtnico. Doma je bil na Suhi, iz rebrške fare, pa je od mladih let bival najprej na Obinskem, največ pa v Selah. Bil je mirnega značaja, priden delavec in vzoren
ZILJAN- Svet se spreminja
III.
Pa vam povem še druge razloge, zakaj dandanes svarim našo kmečko mladino, da zapusti zemljo svojih korenin in se poda v tuje, mestne ali industrijske razmere, od katerih pozna samo nekatere plače in delovni čas, ne ve pa, da je vse to odvisno od tega, ali bo nudila industrija ves čas, kar naprej, ne samo dovolj zaslulka, ampak tudi dovolj dela?
Zakaj pa tožijo ljudje po mestih radi vedno večje draginje in sicer ravno pri najbolj potrebnih stvareh prehrane, glede katere rastejo cene že vsa zadnja leta. Iz naših strokovnih nemških listov bi vam letni povišek natančno lahko dokazal. To pa je samo en del stroškov, potrebnih za bivanje v industrijskih krajih! Kaj pa šele stanovanje?
Celo državni uradi se stiskajo, na primer v Celovcu, po barakah, ki so jih sezidali Še Angleži! Najemnina posameznih sob pa je že tako visoka, da jo navadni delavci, če se ne morejo stiskati pri kakih sorodnikih, ne zmorejo več in iščejo streho daleč izven mesta, kar ne vzame samo mnogo časa, tudi pri najslabšem vremenu, ampak pokvari o-bleko in tudi stane nekaj denarja! Če pa niti te sreče nimajo, pa trpijo nenavadne teikoče izven dnevnega dela.
družinski oče šesterim hčerkam. Zadnje čase je pešali, od jesenske gripe si pa ni več opomogel. Starostne rente ni dolgo užival, ker je umrl še ne 68 let star. Blag mu spomin!
Na sneg so nekateri za spravljanje lesa že težko čakali. Zdaj ga imamo več kot dovolj, nad en meter. Smučarji so ga tudi veseli. Na planini se vežbajo v smučanj mladi vojaki.
VOVBRE
V ponedeljek, dne 27. januarja, je spremila ogromna množica mož in žena pokojr nega Maksa Grila na pokopališče iz Podlipe v Vovbre. Po težki bolezni je obnemogel vzoren gospodar, mož, ki je sta! tudi v vseh viharjih kakor macesen in bil tako vzor svoji družini in vzor sotrpinom v času vseh preizkušenj.
• Odlično je gospodaril na Mentlnovi kmetiji v Podlipi, katero je prevzel po svojem očetu. Skrbna žena ob strani njegovi in petero otrok je slajšalo njegovo trudapolno življenje. Sedaj, ko je uredil svoje gospodarstvo, ko je vsaj do gotove mere zacelil gospodarske rane, ki jih je zadala njegovemu gospodarstvu izselitev leta 1942, je legel v domačo zemljo, da se odpočije.
Na zadnji poti je rajnega spremljalo tudi pet duhovnikov. Pogrebne obrede je vodil domači župnik g. Franc Kafcnik, župnik iz Št. Ruperta dr. Zeichen, župnik iz Djekš g. Muri, župnik iz Št. Lipša g. Srienc in župnik Tevže Nagele iz Žitare vesi pa so asistirali.
Pri odprtem grobu se je od rajnega poslovil v imenu slovenskih izseljencev g. Lovro Kramar, domači župnik je spregovoril v cerkvi; poslovilne besede. Cerkveni zbor pa je na doniu, v cerkvi in ob grobu pel ža-Lostinke.
DJEKŠE
(f JERNEJ JANDL)
Pet minut pod vasjo Djekše je Zavodni-kova kmetija. Tukaj pri Zavodniku je bil doma rajni sveški župnik gospod Filip
Jandl. Umrl' je pred sedmimi leti, komaj 38 let star. Oče rajnega gospoda Filipa je umrl že '1. 1931 v starosti 52 let. Za očetom je prevzel gospodarstvo sin Lekše]', brat rajnega gospoda Lipeja. Pa je tudi umrl že
1.	1943. In zdaj je umrl ujčej Jernej ali, kakor so mu doma navadno rekli, Nužej, stric ali ujčej čajnega sveškega župnika.
Rajni Nužej Jandl je bil rojen '!'. 1881, dopolnil je torej 76 let. Komaj so minuli božični prazniki, pa se je poslovil od tega sveta. Na god svetih Treh kraljev je bil še v cerkvi in pri sv. obhajilu, drugi dan je še neseHi žito v mlin in ga zmlel, po ju-žini so ga slišali še glasno moliti v njegovi sobi, potem pa je šel na skedenj in tam nenadoma umrl — srčna kap. Umrl je nenadoma, a dobro pripravljen na smrt. Saj je bilo celo njegovo življenje priprava na
smrt. Vedno je bij' med prvimi ob nedeljah v cerkvi; vedno tudi pri bThgoslovu (večernicah) in vsak mesec pri sv. zakramentih. V boguvdani molitvi je vedno našel največjo tolažbo. Dostikrat je, če je imel vsaj, nekečiko časa, poklekniO med delom v hlevu in pobožno zmolil! kratko molitev. Bil' je vnet častilec Marijin, zato je tudi rad prebiral jagode rožnega venca.
Bil je torej mož dela in molitve. Z molitvijo je šel v smrt in smrt ga je zalotila pri deOu.
Ora et labora — moli in delaj, to je bila vsebina njegovega življenja, tako so rekli prošt Trabesinger in za njimi gospod Czer-mak ob grobu. Kako srečna smrt! Pevci so peli med pogrebno mašo, ki jo je bral g. župnik Repnik:
Blagor mu, ki se spočije, v črni zemlji v grobu spi, lepše sonce njemu sije, lepša zarja rumeni!
Da, dragi Nužej, blagor ti! Nenadoma si odšel, a dobro pripravljen. In ne dvomimo, da ti je rekel večni Sodnik ob sodbi — kakor so rekli gospod prošt ob grobu —: „Ti dobri in zvesti služabnik, ker si bil v ma-
.......................................................
KRŠČANSKA KULTURNA ZVEZA
vabi vse v
nedeljo, dne 2. februarja 1958, ob pol 3. uri popoldne na
KULTURNI DAN v Narodnem domu v Dobrli vesi
Dnevni red: 1. Otvoritev in pozdrav: Prof. dr. Pavle Zablntnik.
2.	Nastop deklet gospodinjske Sole iz St. Ruperta s simboličnim rajanjem „Oj Podjuna ...”
3.	Pevski zbor globaškega prosvetnega društva zapoje 3 narodne pesmi.
4.	Igralci Kat. prosvetnega društva iz Šmihela podajo tri šaljive prizore: „Ceber”, ..Potujoči dijak v paradiž”, ,3trežar in postopač”.
5.	„NAŠE ŠOLSTVO”, govori ravnatelj dr. JOŠKO TISCHLER.
6.	„NAŠE GOSPODARSKE SKRBI”, govori svetnik velikovške okr. kmet. zbornice, župan MIRKO KUMER.
7.	Pevski zbor KPD iz Globasnice zapoje tri Lesičjakovc.
8.	Farna mladina v Dobrli vesi prispeva prizor iz pravljične igre ..Triglavska roža”.
9.	Odlomek iz Milkine operete ,,Kresna noč” (KPD iz Globasnice).
10. Zaključni nastop deklet šentruperške gospodinjske šole z narodnim plesom
„Kaj ne bila bi vesela ...”	‘
PODJUNCANI, PRIDITE VSI!	VSTOP PROST!
.............................m............................................
Požar je uničil
V četrtek, dne 23. januarja ob 2. uri zjutraj je izbruhnil v stanovanjskem poslopju Adolfa Svete j v Dvoru pri Šmihelu požar, ki je prestrašil' hišne prebivalce m vrgel oddaljene sosede iz sladkega spanja.
Hišo so zgradili leta 1952 z veliko težavo in šparanjem. Tik ob stanovanjski hiši je bil skedenj, kjer se je nahajala krma in nekaj poljedelskih strojev.
80-Ietna babica hišnega posestnika, Marija Hojnik, ki je imela svojo sobo v prvem nadstropju, je opazila kot prva ogenj. Nato je pričela vpiti in trkati, tako da je zbudila tudi tiste, ki so spali spodaj v pritličju. Ker pa so plameni ognja hitro segali okrog
- in mi se moramo z njim
Pa še nadaljno vprašanje: Industrija in mestna obrt potrebujeta delavca, dokler ima dovolj posla in se posli splačajo! Kako se mora sedaj vsaka industrija napenjati, vendar razvidite iz ogromnih plakatov za reklamo; pa ne samo na vseh reklamnih stenah se šopiri to ponujanje, ampak tudi po vseh ilustriranih in dnevnih listih, tako da zavzame reklama včasih kar polovico vseh strani! Ta prisiljena ponudba pa spet žene cene navzgor! In če gledate vsako četrtletje po trgovskih izložbah ali vsa;, ko neha zima ali poletje, pa tudi vmes, ali ne vidite ponudbe radi inventure ali radi zmanjšanja zalog — in iz drugih razlogov skoraj vedno za polovično ceno od prejšnje?
Pa ne verjemite, da so ti razlogi trgovcev vedno resnični! Temveč je industrija preveč izdelala blaga in mora zaloge izprazniti, ker konkurenca že nekaj novega nudi in ker leži preveč denarja, ki je potreben za nadaljevanje Obrata še v blagu. In tudi pri teh polovičnih cenah blaga, ki ga industrija pošilja trgovcem, kot odvišno blago, mora dati trgovcu še nekaj zaslužka! Take razmere slabijo tudi močne industrije, ne glede na spremembe cen surovin, ki jih morajo industrije kupiti po menjajočih se cenah na svetovnem trgu; ali je pa, če dela-
novo poslopje
sObe in tako zaprli stari materi beg na prosto, je razbila okno in skočila s prvega nadstropja svoje sobe (kakih 3 metrov) v sneg, kjer je obležala nekaj časa nezavestna, dokler ni prišla spet k sebi. Pri vsem tem pa je imela srečo, da razen malih trčkov ni zadobila večjih poškodb.
Takoj so stopi'!! domačini in sosedje, kakor tudi požarna hramba iz Šmihela in Pliberka v gasilno akcijo. Težava pri vsem tem je bila ta, da ni bilo v bližini nikjer vode in se je ohranilo le to, kar se jim je pač posrečilo s snegom rešiti. Škodo cenijo na 80 tisoč do 100 tisoč šilingov. Vzrok požara še ni znan.
jo industrije za prodajo izven države (ekspert), prodaja odvisna od cen, ki jih ponujajo druge države in je od tega odvisno tudi delo in število delavcev. Znano pa je, da so si sedaj države v raznih delih sveta, po morju, po zraku in na zemlji dovolj blizu, da lahko konkurirajo s svojimi ponudbami. Naši avstrijski listi pa prav resno opominjajo našo industrijo, kako se mora preobraziti in kako se bo morala napenjati, ko pride sedaj morda že v kratkem do gospodarske skupnosti cele Evrope in padejo carinske meje! Ali ne prevladuje industrija Nemčije že tudi industrijo drugih držav?
Premisli, ljuba kmečka mladina vse te razmere, ki se sedaj spreminjajo po vsem svetu in ne zapusti rodne zemlje in svoje varne strehe, ker nikakor ne veš, kaji te čaka na tujem in v tujih, sedaj vedno bolj neznanih razmerah, ki so na pragu prihodnjih let!
Najprej je torej treba spremembe notranje kmečke duše, ven iz zaspanosti in ijsle lene brezbrižnosti, ki pravi „naj bo, kakor je vedno bilo,” ven iz bojazljivosti, ki se trese in boji pred vsakim domišljavim človekom, ki še vedno hoče nas domačine komandirati, kakor v prejšnjih letih, in ven iz domačih prepirov v zdravo skupnost, o kateri se bom še enkrat oglasil!
(Dalje prihodnjič)
litem zvest, te bom čez veliko postavil; vstopi v veselje svojega Gospoda!”
Počivaj v miru, dragi Nužej, in nam pri Vsemogočnem izprosi še več tebi enakih! Žalujočim sorodnikom naše iskreno sožalje!
Naše prireditve
ŠMIHEL VABI
V Šmihelu je pa vedno kaj novega, boste rekli. Toda bodite veseli, saj zimski meseci so itak zelo kratki, kjer imate priliko si ogledati marsikaj lepega. Tako je Katoliško prosvetno društvo v Šmihelu spet poskrbelo, da boste preživeli lep in prijeten popoldan. Pridite zato v nedeljo, dne 9. februarja 1958 ob pol 3. uri popoldne vsi k Šercerju, kajti igralci Katoliškega prosvetnega društva vam bodo tokrat pokazali nekaj, kar še niste videli, in sicer igro VEČNA MLADOST in VEČNA LEPOTA.
Veselimo se vašega obiska in vas do svidenja iskreno pozdravljamo!
VABILO
Farna mladina iz ŠT. LIPŠA priredi v nedeljo, dne 9. februarja 1958 ob pol 3. uri popoldne in zvečer pri Škorjancu v Boji vesi 4 VESELE PUSTNE IGRE - enodejanke.
Odzovite se ta dan našemu vabilu in pridite vsi. Lepa in poštena pustna prireditev vas bo res vse razveselila in nasmejali se boste prav iz srca.
Vsakemu bo žal„ ki se prireditve ne bo udeležil.
Iskreno vabi
šentlipška Farna mladina
VABILO
Igralci iz Železne Kaple vabijo vse prijatelje lepih iger v nedeljo, dne 2. februarja 1958 ob 12. uri opoldne na igro „TETA NA KONJU”, ki jo bomo priredili v Farni dvorani v. Železni Kapli. Ob tej igri se boste nasmejali prav iz srca in tako občutili obilo predpustnega razpoloženja.
Vabijo igralci
Moderni gospodarski obrat
(13)
Po obširnem razgledu v svetu gospodarstva in gospodarskih panog se moramo sedaj posvetiti vprašanjem modernega gospodarskega obrata. Saj se vendar vse gospodarsko življenje poraja in razvija v obratih in naj si so to produkcijski aJi trgovski, prometni ali kreditni obrati. Uvodno poudarjamo še enkrat, da se hočemo s posebnostmi kmetijskega gospodarstva in kme-ftije baviti v drugem d e. ti naših razprav. Šele ko imamo prpd seboj ves komplicirani svet gospodarskega življenja modernega časa, nam bo mogoče jasno govoriti o kmetovanju in kmetiji.
Osamosvojitev gospodarskega obrata
Na kmetiji je še danes tako: gospodarsko in hišno-gospodinjsko življenje sta najožje medsebojno povezana. Človek ne ve, kje se konča gospodarsko delo iin kje prične gospodinjstvo, ki je v svojem večjem delu potrošnja. Gospodarstvo prideluje in pridobiva, gospodinjstvo pa uporablja in kon-zumira. Tako je bilo še pred dobrim sto-]ietj,em v vseh ostalih gospodarskih obratih. Gospodarstvo je imelo pretežno družinski ■značaj: kar se je v gospodarstvu pridelalo, se je v gospodinjstvu porabilo. Moderni čas pa je potegnil: strogo Dočnico med gospodarstvom im gospodinjstvom. Trgovina, tovarna, kreditni zavod, to so izrazito gospodarski obrati. Sicer so tudi ljudje v njih družinski člani in imajo svoja gospodinjstva, a njihov pridobitni obrat je od teh strogo ločen. Tak moderni gospodarski o-bra/t živi svoje llastno življenje. Po njegovi pravni obliki je lahko en sam gospodar-podjetnik ali pa jih je več, ki se združijo bodisi delovno alli finančno ali oboje. Tako so nastale trgovske družbe, delniške družbe in slična podjetja.
Cilj gospodarskega obrata je — donos!
Načelo vsega gospodarjenja v obratih je, da je treba več prigospodariti, kakor se je vložilo dela in premoženja v gospodarstvo. Tudi to je nekaj novega, če se zamislimo v prilike na kmetiji, kjer se še danes gospodari za to, da ima, družina ?a jed in obleko. Kritje potreb je šele v drugem oziru cilj zasebnega gospodarstva; najprej hoče moderni obrat zaslužiti. Svoj zaslužek pa si išče v gospodarski Službi, to se pravi, da proizvaja alli trguje, posoja ali razdeljuje, prevaža, zavaruje, posreduje, shranjuje ali kar je sličnega gospodarskega dela. Čim bolje obrat vrši svojo službo, tem bplj gotov je njegov donos, njegov zaslužek. V to službo postavlja premoženje, delo delavcev in podjetnikov, v tej službi je pripravljen nositi tudi marsikateri riziko, da se to ali ono delo ali podjetje izjalovi, za to službo najema tuj kapital in plačuje zanj obresti. In za to svojo službo zahteva tudi zaslužek.
Kako je gospodarski obrat zgrajen
Gospodarski obrat stoji na dveh temeljih: na de u in premoženju. Samo oba temelja Skupno tvorita gospodarski obrat. Oglejmo si najprej, kar imenuje gospodar premoženje. Da zamore podjetje obratovati, je treba zemljišča, poslopja, oprave, strojev in ta del premoženja, ki ga podjetnik samo uporablja, imenuje osnovno premoženje. Drugi de;* premoženja je razno blago, denar, dobroimetja, razni vrednostni papirji in slično in gospodar ga imenuje prometno ali poslovno premoženje in to zato, ker se nahaja v neprestanem obtoku: blago se prodaja za denar ali terjatve, z denarjem in dobroimetjem se spet kupuje in nabavlja novo blago. To v obratu naloženo premoženje je lahko gospodarjeva last in se imenuje lastni kapital1, ali pa je izposojeno in je zato tuji kapital. Gospodarski; donos sam mu edini narekuje, ali mora uporabljati pretežno lastni ali tuji kapitail in ta
umetnost .»finansiranja” je ena izmed velikih gospodarskih spretnosti veščega gospodarja.
Nosilec dela v obratu je člbvek in ta je ali nastavljenec, delavec in seveda podjetnik. Vsi ti hočejo imeti svoje delo tudi plačano in jim te pravice ne more( nihče kra^ tki. Kako izračunati pravično plačo tako delojemalcem kot delodajalcu, pa je ostalo do danes težko rešljivo vprašanje. Nekoč se je delo moralo prodajati in kupovati enako kakor drugo blago. Socialna zakonodaja držav in tudi uvidevnost modernih gospodarjev pa sta kupčevanje z delom ukinili. Vedno bolj se udomačuje takoimeno-vani »storillni” zaslužek (Leistungslohn), bodisi v obliki akordnih plač, premij in še soudeležbe na letnem čistem donosu podjetja. Nekdanji, razdor med podjetnikom in njegovimi delavci je danes večjidei odpravljen. Veliki razvoj vedno bolj kuje iz vseh v bbratu zaposlenih' ljudi eno samo družino, ki si je svoje medsebojne zavisno-st'l v po lini meri zavedata. To socialno vprašanje, ki je delalo preglavico ce emu stoletju, je torej danes že na poti k rešitvi.
Našim gospodinjam
Tudi dojenčki so ljudje
„Moj Bog, kako majhen je tak otroki” se čudi oče mali štručki. Vse je v čipkah, po-vojcih in blazinah, komaj dve rožnati ročici in mala glavica gledajo v svet. Oče se v tem trenutku ne zaveda, da je bil sam prav tako majhen, prav tako nebogljen, a je vendar zrasel.
Mater, ki ima prvega otroka, že obsujejo tete, sestrične in na pol tete ter j j postrežejo s sto nasveti, katere „mora na vsak način upoštevati”. Vse križem gre: Najvažnejši je red, ja ne 5 minut preje hraniti otroka. Zrak v sobi mora Imeti vedno isto temperaturo, najboljša žimnica za dojenčka je iz žime itd., itd. Sicer pa svakinja pove drugače, mamina teta pa spet drugače. Celo skregajo se vpričo mlade matere, ki je še preje sešila srajčke in povojčike že iiz rabljenih, a mehkih starih predmetov. Najbolje je, če na vse nasvete tet, svakinj in bratrančinj kar kima in nanje pozabi.
Saj lahko svojega otročiča vprašaš, česa želli. Dojenček odgovori; na vse, kar ga pobaraš. Samo razumeti ga moraš. In to se ti kmalu posreči, saj si njegova mama.
Predno pa vse razumeš, kar dojenček pripoveduje, pa ti pomaga tvoja zdrava pamet. Evo, nekaj glavnih misli: Dojenček je tudi Človek. Vsi Ljudje pa niso enaki. Tudi vsi dojenčki’ ne. Eni so debeli, tihi, drugi živahni, drobni, eni glasni, drugi mirni. Sem in tja že najdemo dojenčka, ki je točno tako dolg in tehta natančno toliko kot dete na tabeli. Nekateri otroci točno po tabeli pridobivajo na teži, se začno dvigati, hoditi govoriti. To pa so redki. Če vaš dojenček ne dobi s šestimi meseci prvih zobč-kov še zaradi tega ni nenormalen.
Bioasfronavtika — nova znanost
V začetku februarja bo 23-letni ameriški pilot Donald Farrar oblekel svojo „vsemir-sko obleko” in se podal na 7-dnevno potovanje po svetovnem prostoru — zaenkrat še kar na tleh naše zemlje. Vstopil bo namreč v posebno zgrajeno kabino, v kateri bodo umetno ustvarjene okoliščine kot meni jo, da bodo obstajale na potovanju po vsemirju Farrar se je za ta podvig prostovoljno javil. Čeprav se ne bo niti za milimeter dvignili z zemeljske površine, bo teh 7 dni vse drugo kot prijetnih in posledic poskusa ni moč vnaprej predvideti. Sedem dni in sedem noči bo popolnoma sam v ^voji nepredušno zaprti kabini. Pred njim bo samo deska z vsemogočimi aparati. Toda ne bo mu dolgčas, kajti po tri ure bo moral „delati” v smislu povelj, ki jih bo dobival od zunaj s pomočjo radia od znanstvenikov in tehnikov. Premikati bo moral razne vzvode, kolesa, gumibe in stikala, kot da bi bil pilot vsemir-skega letala nekje med zvezdami. Po treh urah bo smel eno uro spati, nakar se delo začne znova. Dihal bo zrak iz posebnih re-generatorjev, užival bo posebno sestavljeno hrano, ki jo bo imel s seboj v kabini. Med tem, ko bo on vse to delal, ga bodo pa v kontrolni dvorani okrog kabine znanstveniki opazovali ter filimali.
Farrar pa vsega tega ne bo videl, kajti kabina je izdelana iz posebnega stekla, ki je prozorno samo v eni smeri, to je, moč
MOTORNE KOSILNICE
kupite že sedaj z zimskim popustom Na ta način si prihranite denar. Motorne kosilnice znamk: Austro-Rapid, Meistcr, Stadler, Reform in Irus dobite pri tvrdki
JOHAN LOMŠEK
Št. Upi, Tihoja. p. Dobrla ves
Kupljene, oziroma naročene predmete dostavimo odjemalcem na dom. Zahtevajte cenike. Ugodni plačilni pogoji, tudi na obroke.
Dojenčki tudi ne morejo (kot vaš mož morebiti) zahtevati: „Hitro jesti, sem lačen kot volki” Tudi po steklenički ne bodo rekli: „Zdaj, se pa za četrt ure viežem na divan,” ali „to je vroče, nekaj bi pil,” V vseh teh primerih samo jokajo ali so nemimi. In mamica jih razume in jim postreže in ustreže.
Dojenčki niso prašički za pitanje, tudi niso predmeti za izložbo (za kar jih nekatere matere naredijo), tudi niso raziskovalci severnega pola (matere jih često prevroče opravijo). Dojenčki so tudi Ljudje, samo majhni. Če je vroče in se odrasli, potijo, je vroče tudi dojenčkom. Če ima mati oblečeno lahko obleko, tudi dojenčka ne bomo zavijale v volno, kljub temu, da je jopico in kapico spletla teta Marta.
Dojenček se mora v obleki prosto gibati in se dobro počutiti.
Kak dan odrasel človek nima teka do jedi. Tudi dojenček bi kak dan samo pil. Ne bo zato zmedlel, ne bojte se, ne tecite zato k zdravniku. Zdravilni čaj mu bo ob takih dneh bolj prilegel kot mleko z zakuho.
So ljudje, ki ljubijo tihoto in mir, drugim pa je všeč direndaj. Tudi dojenčki so različni. „Tudi jaz bi ne hotel vsak dan jesti špinače,” je dejal zdravnik, kateremu
„Vera in dom“ v novem letu
Prva štev. desetega letnika koroške družinske revije „Vera in dom” je šla minuli teden na naše domove po Rožu, Podjuni in Zilji. V letu 1958 je uredništvo prevzel prof. dr. Val. Inzko. V svoje jubilejno leto gre z uvodnimi misli o najčudovitej-šem imenu, ki ga človeški rod pozna: Jezus Kristus. Tako pravi: „V nobenem drugem ni zveličanja, zakaj’ nobeno drugo Ime pod nebom ni dano ljudem, da bi sc mogli v njem zveličati. — Dokler bo naš narod še častil to čudovito in čudotvorno Ime kot v preteklem tisočletju svoje znane nam zgodovine tudi za naprej, dokler bodo pod vernim krovom naših domov še stale zibelke s svetim znamenjem tega Imena in z njim okrašene skrinje v njegovih shrambah, dokler bodo še visela v Bogkovih kotičkih po izbah naših domov znamenja križa z napisom Odrešenikovega imena, smemo biti polni najboljše vere in svetlega zaupanja v njegov nadaljnji in večnostni obstoj.”
Lepa podoba nas povede k Gospe sveti, Valentin Polanšek nadaljuje svojo povest o Obirjanu, ki postaja resnično napeta in jo bodo posebno v sedanjih zimskih večerih vsi prav radi brali ob toplo zakurjeni peči. Janko Polanc zopet s tenkočutnim prijemom posega v družinsko življenje kmečkega doma z zgodbo o ostarelem hlapcu Petru, ki ga pa ne zadene usoda hlapca Jerneja, kajti njegov gospodar je pravi kristjan in dober človek. Stoletnici izida Slovenskega glasnika je posvečen obširen prikaz Petrovega Anzeja, ki primerno ocenjuje pomen dela Antona Janežiča za koroške Slovence, pa tudi za celotno slovensko kulturo. Marljivi in temeljiti narodopisec dr. Pavle Zablatnik pa začenja novo serijo opisov ljudskih običajev z naslovom: Od zibelke do groba, ki bodo gotovo našli številne čitatelje pri vseh tistih, ki so brali njegove zanimive narodopisne razprave v lanskem letniku „Vere in doma”. Metod Turnšek zaključuje svoj prehod po ..Domačih stezicah” v rodni Prlekiji, kjer je veselje doma Mladini je posvečena razprava „Ti in on”, ki se bo še nadaljevala V rubriki o prosvetnem življenju na Koroškem je na kratko zabeleženo delo prosvetnih društev in Katoliške prosvete; je to pestra in živahna slika brsteče rasti. Sledi nekaj odmevov iz kulturnega življenja — Prav posebno bo naše družine zanimal prikaz življenja v Dijaškem domu Mohorjeve družbe v Celovcu, kjer raste nova, duhovna družina, seme bodočnosti. Bogato številko zaključujejo še uganke in razgovori urednika.
je mati tožila, da otrolk noče Špinače. Menjajte korenček, Špinačo, karfijolo in sadje pa se otrok ne bo naveličal teh vitaminov bogatih jedil.
Dojenček ne rabi ravno najfinejSih plenic, najlepše jopice, najimenitnejšega vozička in najdražjih igrač. Dojenček potrebuje veliko ljubezni in pametno mamo.
Preveč prašičev v Nemčiji
je videti v - notranjost kabine, ne pa iz nje. Povrh tega bodo tudi številni instrumenti;, pritrjeni na Farrarjevo telo, sporočali znanstvenikom podatke o njegovem stanju.
Hitreje kot bi si mogli kdaj misliti, se človeštvo pripravlja na osvojitev svetovnega prostora. Časopisje že prinaša senzacionalne vesti o novih podvigih, vendar se ponavadi že čez nekaj dni izkaže, da je bila vest le „raca”, med tem pa znanstveniki resno delajo. Pojavlja se nova znanost, bioastronavti-ka, to je veda, ki proučuje ponašanje človeškega telesa v svetovju in sicer posebno v breztežnosti, temi ter popolni tišini, ki vlada v vsemirju. Donald Farrar je ederi*izmed pionirjev te znanosti.
V zadnjih letih se je zelo povečala prašičereja v Nemčiji, tako da je obilna ponudba tega blaga začela pritiskati cene navzdol. Po zadnjih podatkih je število brejih svinj najbolj narastlo. Dne 3. decembra so imeli po ‘Vsej zapadni Nemčiji 15.3 milijonov prašičev. V primeri z letom 1956 se je število zvišalo za 6 odst.
Nemško poljedelsko ministrstvo je mnenja, da prašičereja v zadnjih letih napreduje zategadelj, ker imajo rejci obilo lastne krme na razpolago in sicer v glavnem zaradi lanskega izredno bogatega pridelka krompirja. Takrat je cena mladih prašičkov zaradi močnega povpraševanja naglo-ma zrastla. Cenijo, da bo letos na razpolago okrog 19 milijonov prašičev za zakol. Večji del1 ho prišel na trg v prvi polovici novega leta. Na drugi strani so gospodarski statistiki ugotovili, da povpraševanje po svinjini počasi upada. Med tem pa je nemška vlada, ki ni predvidela tega porasta prašičev, sklenila znatne nakupe prašičev v inozemstvu in teh pogodb sedaj ne more
več preklicati. Zato je pričakovati, da bo v prihodnjem letu nemški trg imel na razpolago več svinjine, kot so je Nemci pripravljeni pojesti.
Nationalizadja indonezijsko vlado drago stane
Kot smo že poročali, je indonezijska vlada razlastila vse holandske državljane na svojem ozemlju ter njih premoženje podržavila. Gre za velikanska gospodarska podjetja, kot industrije, banke, prevozna podjetja, ladijske družbe itd. Dosedaj so že odpravili iz dežele okrog 14.000 Holandcev, od skupnega števila 50.000 holandskih državljanov, ki so bili v Indonezije Zaradi odhoda številnih strokovnjakov je zelo upadel gospodarski promet. V proračunski debati je finančni minister Indonezije izjavil, da se je v zadnjih mesecih primanjkljaj v državni blagajni poveča! in dosegel 460 milijard rupij. Zaradi motenj v gospodarstvu pa je treba računati še z večjim primanjkljajem-.
Prireditev Kmecko-aospodarske zveze na Brnci
Minulo nedeljo je v lepi dvorani pri vedno gostoljubnem Prangarju bila napovedana prireditev Kmečke gospodarske zveze. Po otvoritvenem pozdravu posestnika Tev-žeja Komana je spregovoril osrednji tajnik Zveze in orisal gospodarski položaj našega kmetijstva. Današnji gospodar ima pred seboj mnogo težje naloge kot njegovi predniki. Gospodarjenje stavi nanj mnogo večje zahteve in tudi kmetova beseda v zadevah njegove ožje življenjske skupnosti, občine, mora biti upoštevana v polnem obsegu.
Nato sta sledila dva filma. Eden nam je predstavil’ atom in njegovo vlogo, drugi pa ameriško kmetijstvo. Videli smo v resnici napredno kmetovanje v gospodarsko naj-
bolj razviti deželi sveta. Ob zaključku je spregovoril še domači gospodar, P r a n -g ar jev Hanzej, ter v ognjevitem govoru nakazal pot, po kateri bomo hodili.
ENERGIJO IZ MORSKE VODE se je posrečilo pridobiti Angležem v njihovem atomskem laboratoriju v Hamellu. V posebnem aparatu jim je uspelo proizvesti vročino 5 milijonov stopinj Celzija in jo vzdržati za nekaj trenutkov. Ta kratka doba zadostuje za združitveni proces atomov težkega vodika v nov element deuterium. Pri tem se sproščajo ogromne energije, ki jih bo moč uporabiti za proizvodnjo električnega toka. Težki vodik je moč pridobivati v neomejenih količinah iz morske
Otroški svet
Zgodaj se že pokažejo prirodne razlike v duševnosti fanta ali dekleta. — Tako vzgojiti mladega človeka, kot ga more mati, ga ne morejo vse univerze z vso svojo filozofijo!
Mati bo kaj kmalu videla, kako se njen ljubljeni malček rad igra. Začel bo preštevati prste na rokah, rad bo zagrabil ateka za nos, pozvečil palec na nogi. Nič ne bo povedal, kako je sladek, a se bo z njim igral ure in ure. Zanimala ga bo ropotulja, ki jo bo zagrabil in kmalu poskusil vreči preko robu pri zibeli. Sam s seboj se bo pogovarjal spet dolge ure. Huda bo le, kadar bo moker ali lačen.
Mati hoče zadostiti otrokovi ielji po igranju. Ni potrebno, da bi otroka kar zasuli z igračami, kar pogosto opazimo na Angleškem. Drage so in marsikdaj otrok ne bo vedel kaj početi z mehaničnimi stvarmi. Bolj prav je, da ugodimo otroku kot svojemu ponosu, češ če ima sosedov, mora tudi naš imeti.
Komaj malo odraste, postane otrok pri igračah zelo radoveden. Poskusil bo izvedeti, zakaj se avto premika, če ga navije. Razdrl ga bo in zavrgel. Punčki bo odprl glavo, da vidi, zakaj z očmi „zaspi”. 1
Najbolj bo zadovoljen ob kupu peska, kjer bo smel gospodariti po mili volji. Z živo domišljijo si bo zgradil stvari, o katerih se odrastlim še sanja ne. Res bo včasih potrebno potem dekličino - oblekco izprašiti ali pa celega fantka s hlačkami vred deti v veliko že h to, a mati bo to rada opravila, saj je otrok užival v svojem svetu. Verjetno bo tudi ceneje kot kupi pozabljenih igrač, ki otroku ničesar ne nudijo. Paziti je pa treba, da fant z novim pipcem ne bo načel mize...
Zgodaj se že pokažejo prirodne razlike v duševnosti fantka ali deklice prav pri igrah. Zanimanje je drugačno. Marsikdaj se že zgodaj pokaže bodoči poklic, dasi nikdar ne bi mogli z gotovostjo reči dokončne sodbe. Deklica rada pomaga pri gospodinjskih opravilih materi. ,^omoč” je le posnemanje njenega dela pri kuhi, pranje itd. Fantom se pa za malo zdi, ako bi jih mati vprašala kaj takega.
Ge bi trgovsko merili izrednost otroškega dela, bi bila zelo majhna, včasih celo v škodo. Vzgojno je pa velikega pomena. Gotovo ne smemo preobložiti otroka niti z delom niti z učenjem. A spet bo mati igraje otroka učila za življenje. Zakaj ne bi deklica u-mivala in obrisala prave skodelice namesto igrače! Seveda je dobro, ako ni skodelica iz boljšega porcelana. Otroške roke še nimajo moči in lahko se zgodi nesreča. Fant bo rad poskrbel, da bo vedno zadosti kurjave pri štedilniku, a bolje je, da ne prime za sekiro, ker bi bilo škoda njegovih drobnih prstov. To je, kar hočem povedati, materina ljubezen do otroka bo narekovala materi, kaj in kako vzgaja svojega ljubljenčka za življenje
Spominjam se neke velike družine. Kako je bilo živahno in prijetno za vse v njej! Vsak je imel odmerjen svoj delež ne samo pri mizi, ampak tudi pri delu. Mati je že zgodaj pokazala, kako ceni otrokovo delo in otrok je bil ponosen, da je po svoje prispeval k skupnosti. Vsaj čutil je, da je n j egov prispevek važen in cenjen, če je še tako majhen. Nihče se ni čutil prisiljenega k delu in vsak je rad storil. Saj je v tem največja nevarnost, da bi otroku pristudili delo, ako ga bi k delu silili. Spet bo materina ljubezen našla pravo mero. Kako bo težko za otroka, ako bo šel v življenje z mržnjo za delo.
Rekel sem, da se pri otroku že zgodaj pokaže prav pri igri njegov poklic. Ne bo ga morda dosegel, a spet je prav, da mati pomaga otroku razvijati njegove težnje. Tako bo mu Ijenje.
Nekaj pa je, kar bo sicer z lahkoto dosegel, a bo zelo važno za otroka, da se namreč zgodaj že navadi imeti svoj red. Ne samo dnevni red za spanje in počitek, za igranje in gibanje, temveč da ima vse svoje stvari v redu. Zvečer, da bo sam zložil svojo oblekco in ne bo treba zjutraj iskati po vseh kotih, kje je kaj. Morda bo tudi sam že uredil svojo posteljo, morda bo pospravil za seboj po jedi, čeprav bo mati pomila za njim! Vsekakor, ako se bo zgodaj priučil redu, ne bo one dirke za šolo! Že je ura, da bi otrok bil v šoti: a kje so nogavice, kje knjige, kje je malica?!
Kar se bo otrok takrat naučil, mu bo ostalo vse življenje. Tako ograditi” človeka, kot ga more mati, ga ne morejo vse univerze z vso svojo filozofijo!
pomagala položiti temelje za vse živ-
,,CvcceU za peti#"
Precej dolgo smo čakali, pa le pričakali, da nam je „Farna mladina” zopet pripravila ku'1'turni užitek v nedeljo, dne 19. januarja z igro „Cvrček za pečjo”. Preprosta je po vsebini, pa tako prisrčna in bogata. Pokazala nam je v dejanju lepo božično mi-se1!, da je Božič praznik sreče, miru in odpuščanja in kako je osramočen napuh.
Mnogi so ugibali, kdo bo ..igral1” cvrčka in kako bo morda smešen, pa so šele pri igri zvedeli, da je to mala živaMca, ki nam cvrči in poje in srečo prinaša. Pri igri se vrsti za resnim in žalostnim vesdje, da so se ljudje najokalli in nasmejali1.
Bili smo prijetno presenečeni, da so se mladi igralci spravili na precej zahtevno igro in da so se tako izvrstno odrezali. Vsi
M šcHtiatcfibsUefn adcu
so svoj,e vloge prav dobro rešili1, da je šlo kot namazano. Težo so seveda nosili stari ubogi Galeb s slepo hčerko Berto, pridna in ljubezniva ženka Dotka s svojim možem, Johnom, ošabni, neusmiljeni Tackleton in pa ..izgubljeni sin” Edvard.
Igralte je deloma oblikovala gdč. Zora, ki jo poznamo kot izvrstno igralko, zadnje „injekcije” pa je dal' njihov stari režiser g. Vinko Zaletel, kateremu so vsi hvaležni, da se je žrtvoval in tako daleč prišel na pomoč.
Za pust pa nam Farna mladina pripravlja komedijo „Lumpacivagabund”. Ta znana komedija je postalh zopet moderna, ko jo je uprizoril, tudi film in jo sedaj igra mestno gledališče v Celovcu. Tedaj bo pa smeha preveč, kot je sedaj, snega preveč.
Leposlovna pratika
VALENTIN VODNIK
Kar mati je učila, me mika zapet’; kar starka zložila, je lično posnet’.
Rodil se je, kakor sam piše: 3. februarja 1758 v Zgornji šiški. Devet let star je „po-pustiil igre, luže in drsanje in šel voljen v šolo”. Latinske šole je končal v Ljubljani in nato stopil v frančiškanski red. Ko j,e bil posvečen v duhovnika, ga je poslal ljubljanski škof na deželo v dušno pastirstvo. Deloval je v Sori, Ribnici, Gorjušah in Ljubljani, kjer je kma!lu postal na gimnaziji učitelj pesništva in učil tudi druge predmete (zemljepis, zgodovino...).
Ob francoski okupaciji je bil gimnazijski ravnatelj in ljudskošolski nadzornik ter vodja umetniške- in rokodelske šole v Ljubljani. Po Napoleonovem padcu ga je avstrijska vlada upokojila, ker se ji je hudo zameril s pesmijo ..Ilirija oživljena”, v kateri proslavlja vstajenje slovenske narodnosti. Umrl je 8. januarja leta 1819.
Že kot dijak je zlagal 'lepe pesmice. Prvo večje delo je „Velika pratika”, v kateri je objavljal poučne sestavke ter vpletal kratko-
časne prigodbe in pesmi, kakor „Sloven’c, tvoja zemlja je zdrava!”
Vodnik je med prvimi nabiral sTovenske narodne pesmi in se učil tudi pesniti ob njih, kakor sam priznava v gornji kitici, ki je vzeta iz pesmi „Moj spomenik”. To dokazuje vsa pesem po obliki in vsebini. V isti pesmi pravi nadalje:
Redila me Sava,
Ljubljansko polje, navdale Triglava me snežno kope.
Poleg tega je tudi prirejal narodne pesmi, n. pr. ..Ravbar”, ..Kralj Matjaž” in „Alen-čica" itd.
Ker ni bilo takrat slovenskih učnih knjig, je napisal' najpotrebnejše šolske knjige sam. Med temi je najznamenitejša njegova ..Pismenost za prve šole”.
V Ljubljani je izdal leta 1806 knjižico „Pesmi za poskušnjo”. V njih veje duh narodne pesmi: domača zemlja in naše srce v nepokvarjeni slovenski govorici. S tem je označil pot, na katero je stopil pozneje največji slovenski pesnik dr. France Prešeren. Zato smatramo Valentina Vodnika za začetnika slovenskega umetnega pesništva.
DVOBOJ V D2VNQLI
„Uporabili bomo domače bivole, ker od daleč zavohajo tigra in njegovo sled,” sklene moj prijatelj Victor Rosner, ko sva že dva dni govorila o starem tigru Ijudožr-cu. „Tigrov najljubši plen so bivoli in zato bivol sovraži tigra.”
Zajahali smo vsak svojega bivola, Rosner, indijski lovec in lastnik bivola, Magi in jaz ter sc bivoli vznemirili. Tu jc nekaj ur poprej tiger zaklal kravo. Cim smo dos]>e(i tja, so se bivoli vznemirili. To niso več bili flegmatični prežvekovalci, marveč divjaki, razburjeni lovski psi na sledi roparice. Z vso silo sem moral vleči za vrv, privezano ua jekleni obroček v bivolovih nosnicah, da žival ne zdirja in me vrže raz široki hrbet. V roki sem držal karabinko tipa „Weatherby”, odlično orožje za lov na veliko divjad in celo na slona, vendar pa sem sc vedno bal, da mi zleti z rok in zgine v visoki travi. Slutnja se mi je izpolnila, toda o tem kasneje.
šli smo tako poldrugo uro skoz redko grmičje. V hipu, ko smo prečkali neko jaso, je moj bivol vztrepetal, povesil glavo in ovohal neko sled. Priznani, da mi niti malo ni ugajal njegov s krvjo jiodplut pogled. Takoj sem razumel, da jc tiger blizu.
Po nekaj sekundah, ki so se mi zdele večnost, je bivol stopil naprej in roge nastavil k obrambi. Dvignil sem puško k licu v nadi, da bom tigra prehitel, če sc vrže na naju. Ko sc jc progasti ropar pojavil na trideset korakov pred nama, se jc bivol vzpel in me vrgel v travo. To isto sta naredila ostala bivola, nakar so vsi trije zdirjali po jasi, kot bi zblazneli. Vse to sem opazoval ležeč v travi in se zavedal nesrečnega dejstva, da mi je pri padcu odletela puška in da ne vem, kje sc nahaja. Iskreno priznani, da sem se hotel skriti, zbežati, ko je počil strel v moji neposredni bližini. Streljal je Rosner na tigra, ki je pred njim počenil k skoku. Pogledal sem v to smer in videl, kako stoji sredi jase in meri na tigra. V trenutku, ko sc jc tiger odbil s tal v napad, jc Rosner ustrelil drugič. Zver sc jc prevrgla v zraku in rjovela od sovraštva in bolečin, toda padla je na noge in ponovno skočila na moža. Rosner ni utegnil vložiti nov naboj, ko je tiger že bil na njem. šele
tedaj sem se zavedel grozne situacije. Zavedal sem se, tla moram priskočiti na pomoč, čeprav sem bil brez orožja. Ne vem, kako je bilo, totla podzavestno se spominjam, da sem zatulil ko blazen in se z golimi rokami pognal proti tigru. Ta moja, gotovo samomorilna gesta je rešila Rosnerju življenje. Ko me je zagledal, se v prvem hipu ni znašel. Potem se je vrgel name, ne da bi zadal Rosnerju zadnjo, smrtno rano. Samo to sem še videl, kako je zver zletela proti meni, nakar je bila noč okrog mene.
Zavedel sem sc kmalu in vem samo še, da se mi je srce zledelo, ko sem videl, da leži zver na meni. Imel sem občutek, da sem mrtev. Ves sem bil oblit s krvjo, ne da bi čutil kakšne bolečine, po katerih bi mogel sklepati, da sem ranjen. S jrolpriprtimi očmi sem gledal tigra in dojel, tla to ni moja kri, ki sc zliva name iz njegovega obstreljenega vratu. Malo je manjkalo, da nisem zavpil od groze: v tigrovem gobcu je bilo Rosnerjevo bedro. Verjetno je zverina mojega prijatelja privlekla semkaj med mojo nezavestjo.
Preteklo je še nekaj sekund, cela večnost. Kje jc Magi? Kje so bivoli? Odgovor je takoj prišel. Slišal sem 1 resno, zamolklo mukanje in divji topot. Na jaso se je vrnil eden bivolov, gotovo da obračuna s tigrom. Tiger ga jc slišal. Naglo sc je obrnil, toda za hip prepozno. Bivol ga je v silnem naletu nasadil na roge in zavihtel visoko v zrak. Če bi ga zadel s konico roga, bi bila drama končana, tako pa je zver prejela le stašen udarec in sc po mačje ujela na noge. Bivol je s tremi skoki bil tam, kjer jc mačka padla, toda „kralj džungle” jc spretno kakor španski matador odskočil in se le za kakšen centimeter o-gnil smrtonosnim rogovom bivolove glave. Bivol je zbrzel mimo tigra, sc ustavil na mestu in obrnil, da prestreže skok nasprotnika.
To sem izkoristil, se splazil skoz travo in iskal
Naše prireditve_____________
Slovensko prosvetno društvo v Št. Vidu v Podjuni uprizori v nedeljo, dne 2. februarja 1958 ob pol 3. uri popodne v prosvetni dvorani pri Vog u v Št. Primožu veseloigro „TETA NA KON JU”.
SPD ponovi igro „Teta na konju” v nedeljo, dne 9. februarja ob 4. uri popoldne v Narodnem domu v Žitari vesi.
Iskreno vabi
društveni odbor
IZ MATEMATIČNEGA KABINETA Pllutovinasta krogla
Plutovina je kaj lahka snov. In kaj prar viš, ko/.iko bi tehtalh krogla iz plutovine, debela 2 m? Ali je 10 kg ali 50 kg ali celo 100 kg preveč a lij premalo?
Pred leti so nekje — menda je bilo v Miin-chenu — vprašali močnega afclleta, kaj mislli: ali bi mogd vzdigniti tako plutovinasto kroglo ali ne? Prezirljivo j,e atltet odgovoril, da jo vzdigni „kot pero” in če treba tudi večkrat zaporedoma. Pa so stavili. Poročila so vedelh povedati, da za precejšnjo vsoto. Potem so začeli računati:
Krogla je torej velika 4(4 m3. Specifična teža plutovine je 0.3, torej bi tehtala krogla približno 1275 kg. Atlet je sicer začudeno vzel računski rezultat v vednost, toda slejkoprej je vztrajali pri stavi in zahteval, naj mu prineso plutovinasto kroglo. In ker bi bila izdelava take krogle dražja nego stava sama, so se zedinili v tem, da atltet stavo dobi, čeprav jo izgubi.
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
PONEDELJEK, 3. februarja: 14.00—14.15 Poročila, objave, pregled sporeda. 14.15—14.45 /.a ženo in družino. 18.40—18.55 Ob večerni uri. — TOREK. 4. februarja: 14.00—14.10 Poročila, objave. 14.10—14.30 Bom pel, kak’ prideluje se krompir najbolji... Iz Prešernovih satir in njegovih sršenov. — SREDA, 5. februarja: 14.00—14.10 Poročila, objave. 14.10—14.45 Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 6. februarja:
14.00—	14.10 Poročila, objave. 14.10—14.30 Življenje in delo Franca Leder-Lisičjaka. — PETEK, 7. februarja: 14.00—14.10 Poročila, objave. 14.10-14.30 Okno v svet: 100 let Lourda. 14.30—14.45 (Pojavi modernega socialnega gospodarstva.) GOSPODARSKA SOLA ZA VSAKOGAR) III. - SOBOTA, 8. februarja:
09.00—	10.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca.
ZA DOBRO VOLJO
..Pokojni Urban je pa moral biti res potrpežljiv čibvek na svetu.”
„Ali si ga poznal:?”
„Tisto ravno ne, a tako sklepam, odkar sem poročen z njegovo ženo.”
Rosnerjevo karabinko. Če jo najdem, preden se konča dvoboj, bi mogel posredovati. Sprva je boj tekel tako, da je bivol napadal, tiger pa sc izmikal. Njegova taktika je bila jasna: hotel je utruditi nasprotnika, da hi mu potem skočil na hrbet, pregrizel vratno žilo in tako končal dvoboj v svojo korist. Ni bilo dvoma, da potem pridemo na vrsto mi. Rosner je Še vedno bil nezavesten, meni pa je bila noga spahnjena v kolku, kar sem zdaj v svojo grozo spoznal.
Tedaj pa je bivol nekaj storil, kar me je zanj navdušilo. Obžaloval sem, da sem ga včasih podcenjeval kot neumno žival. Prenehal jc napadati tigra in se postavil nad mene in Hosnerja. Morda je računal, da bo zdaj tiger napadal, Itesen, da mu jc o tel „plen”. Tako je tudi bilo. Tiger se jc plazil okrog njega, toda bivolova glava je bila vedno pripravljena odbiti naskok.	-
Zdaj ni imelo smisla iskati puško, ker nisem smel zapustiti zaklonišča, ki so nama ga nudili rogovi bivola. Boj se je nadaljeval z vso silovitostjo. Kazalo je, »la bo tiger zmagal. Bivol je izgubil potrpljenje in dopustil, da ga prevzame sovraštvo ter se jc zaletel v tigra, ki je spet spretno odskočil. V »lelu sekunde pa mu je tiger‘sedel na vratu in se mu zagrizel v tilnik izza uhlja, kjer so arterije. Bivol se jc valjal po tleh z namenom, da strese strašnega sovražnika s sebe. Tedaj se je tiger znova vrgel na govedo, toda bivol jc že stal na nogah in dočakal napad z rogovi, ki so sc tigru zarili globoko v bok in ga vrgli v zrak.
V tem se je pojavil poleg mene Magi in mirno »lepil, »la |»oišče Rosnerjevo {Hiško. Boj se je nadaljeval, toda gibi borcev s»j postali leni. Zdaj jc uspelo tigru skočiti na hrbet bivola in mu zdrobiti s strašnim ugrizom tilnik.
Sedaj se je tiger obrnil proti nam. Magi je me»l-tem pobral puško in mi jo z »Irhtečimi rokami dal. Tako sem dočakal napad zveri. Ko je tiger počenil k skoku, sem pritisnil na petelina in zadel med zelene oči. Tiger ljudožre je končal svojo grešno pot in obležal {)oleg našega mrtvega rešitelja bivola.
P*l*S*A*N*0	* B*R*A*N*J*E
M.T.:
Na Gorenjskem je flefno
Ciril Jclnik, študent medicine i/ Ljubljane, je preživljal dopust v Bohinjskem kotu na Gorenjskem. Pri romantično lepem slapu Savice je Elici, izvoljenki svojega srca, ki je prišla za njim iz Ljubljane, izročil zaročni prstan. Priča tega pomembnega dogodka je bila Eličina prijateljica Ruika. — Po povratku v hotel ob jezeru pa Elica pove veselo novico teti Berti, ki je tam letovala s svojim možem Joškom. Domišljavi teti Eličina zaroka s postavnim, a ne baš petičnim kmečkim študentom ni bila po volji. Stric Joško pa se je za podjetnega fanta zavzel, kar je med obema zakoncema povzročilo nov prepir.
Ružka, Eli ca in,v Ciril so brez pozdrava zapustili prepirajočega se strica in teto. Šele, ko so že dobro oddaljili od hotela in bili v svobodni prirodi, so se pomirili.
Elici je bilo prav hudo pri srcu in je prosila Cirila, naj čudaški teti oprosti vse izzivanje. Ko bi vedela, da bo tako, bi za vse na svetu ne marala z njo. Toliko Elica in njeni starši še premorejo, da bi se z Ružkp sami pripeljali z avtom. Tudi Ružka je isto zatrjevala. Toda zdaj je, kar je. Skupno so prišli in skupno se bosta morali s teto in stricem tudi vrniti. To bo grozna pokora, i Ciril! je razburjeno Elico pogladil po licih in pritisnil k sebi. Kmalu so pozabili na teto. Sami se bodo zabavali,' sami si že kje poskrbeli za kosilo .
Tedaj je za njimi privozil krepak bohinjski kmet. Na vozu je zraven njega sedela odrasla hčerka, zalo dekle v rdeči ruti. Zastaven Bohinjec je s svojim konjem med lesenimi ojncami vzbudil Ružkino pozornost. Z začudenjem je zrla v gorenjskega korenjaka, v bogato okomatanega konja ter v bohinjski voz s koritom. Ko je kmet z vozom privozil že skoraj vštric, je Ružka povlekla Cirila in polglasno vprašala:
„Ej, kako se neki pelje na takem vozu?” Kmet je slišali in brž usekal:
1 „Kako? Tako, da se kolesa sučejo in voz drdra... Imam prazno korito! Kar noter! Kar vsi trije!” Pri priči je ustavili konja.
Elico je bilo sram, da bi prav zdaj, po planinski zaroki, tako beraško sedla na kmečki voz. Obotavljala se je in se branila kmečkega voza. Tudi Cirila ni bila volja, da bi se šelt peljat, na kmečki voz kot kak otrok, če se pa hoče Ružka malo poveseliti, pa se naj!
Kmet pa je priganjal:
• „No, le gor! Konj laže drobi kamenje kot vaše noge!”
„Ali nas res vzamete na voz?” se je čudila Ružka.
„Če sem ustavil1 konja, veste, da res! Le hitro gor! Ni garjav ne konj in ne jaz!” Ciril se je okrenii k Biriči:
„Pa naj bo nekaj metrov v veselje Ružki •in v spomin na današnji dan!”
Spretno se je zavihtel v korito in pomagal noter najprej Elici in potem še Ružki. Sedlli so na desko zadaj za gospodarjem in njegovo rdečelično hčerjo, ki je nekam ne-
voljna pogledovala od strani, da se oče mudi zaradi teh popotnih ljudi. Kmet je poči? z bičem in pognal bohinjsko kobilo. Ta je zletela v dir, kot da pelje k poroki svate. Ružka se je na glas hihitala, da se ji je tako poceni posrečilo najeti to?i> ..imenitno” kmečko vozilo.
Ko se je kobila nekoliko naletela in so začeli voziti zlagoma, so si popotniki z Bohinjcem brž segli v besedo. Ciril j,e kot kmetski človek, vedel, da treba kmetu pohvaliti konja in komat, voz in gospodarja ip seveda tudi dekle. Začel pa je zelo previdno. Kajti prevelika hva’'a nikoli ni dobra. Kmetu se z njo prej zameriš kot prikupiš.
„Včasi ste Bohinjci zelo veliko po svetu vozili, alli ne?” je hote? Ciril kmeta spomniti na dobre stare čase.
„Moj duš, da smo!” je kmet brž krepko odgovori1?. Hčer je pa kar streslo zaradi očetove „primojduševske” navade.
„Saj ste tudi lahko, ko imate tako močne 1 kobile!” je Ciril pogodi v prvo tarčo.
„Pa tudi vozniki so bili, duhanca!” se je Bohinjec sam pohvalil.
„Pa tudi vi, oče,” se je vtaknila vmes Ružka, „ste še fant od fare!” Hkrati je z desnico kmeta krepko potrepljala po rami. Elica jo je dregnila, naj nikar ne bo vsiljiva. Bohinjca pa je pohvala in mehka dekletova roka vzradostila, le hči je jezno pogledala. Oče je navdušeno dejal:
„To pa to! Sem bil fant od fare, da malo takih. Doma in pri vojakih, ej, dalteč okrog so vsi prav dobro poznali huneveta, Korit-nrikovega Janeza!” Hči se je z ne vol jo obračala v stran, da bo oče govoril1 o svoji mladosti. Toda oče je že vede!1, kaj sme skozi moževa usta, in je govor dobro okrenii. „Da, da, smo bili fantje in pol, zdaj je-p& mlad rod tak, da ne pozna ne poguma ne časti ne Boga, no, nič!”
„Kako mislite to, oče?” je zanimallo Cirila.
„Kako mislim? Nrič ne mislim, vidim, vidim! Fantje bežijo z gruntov. Povsod jih je dosti, lle doma ne, da bi delali. Ko je pa z zdoma, ga pa zajaše kak vrag, da pije in kvanta in neusmiljeno poganja po grlu, kar zasluži. Pa še s punčarami je vedno bojj in bolj zanič!”
Hčerka.s? je od nevolje zakrila obraz. Prav jezna/ huda je bila, da oče tako govori-
„Morda pa le ni tako hudo!” je bohinjska dekleta skušala obraniti EMca.
„Hudo? Grdo, ko prav vse hočejo biti o-blečene docela po mestno. Moj duš, kje pa naj, kmet jemlje, da jim bo dajal za svillo in žamet in drug blišč! Potem pa, ko se po ‘mestno obleče, ali ti je ne spelje kak one, srbski' ibliajtar ali kak mestni škric. Kmečka fant boljše kmečke punce skoraj ne dobi več. Logarjev Lojz, gozdar gori na Rudnem polju, je tri leta hodili na Gorjuše za premožno in zalo punco, pa mu jo je pobral neki Ljubljančan... Takšna so ti Ljubljančani...” Hči na vozu je mrko zrla stran v gozd, vsa nevoljna, da oče pripoveduje bohinjske in druge grehe. Bohinjec se je pa tudi popra-
IVAN ZOREC:
// k v' • w	•
UeueeaaMfe
Neko kasno popoldne — nikomu nisem povedal — sem še? v frančiškansko cerkev. Pognal me je tudi materin nauk, naj se Materi božji priporočim, kadar bi mi bilo posebno hudo.
Kakor svetli Aleš pod stopnice sem .se skril v teman kot, molil in se zbiral'.
Patri so spovedovali.
Srce mi je velelo, naj brž odložim, kar me tišči, češ saj sem se namenil tako. Pa jaz sem kleče mežal v dlani in si nisem upal pokazati oči.
Dolgo, dolgo sem ždel in se odločeval, i „0, duša še ni pripravljena za yeliko kopel,” sem se spominja? Ivana, ki mi je razodeva!, da sta pravo spoznanje in resnični kes le velika milost božja. „Pregrda mi je vest — ne morem,” sem naposled neumno obupal' in odklamal domov.
„Če se spovem ateizma in materine žalosti, spovednik od strahu poskoči, da se podre spovednica!” sem spotoma tehta? teži-no svojega greha.
Tisto noč nisem dosti spal'. Vse misli so mi bil!e v spovednici in pr; materi.
Čez dva, tri dni se spet ojunačim. Tudi tačas so patri spovedovali.
Z očmi sem plaho šel od spovednice do spovednice. Izbral sem si patra Lacka.
Pater Lacko je bil posebnež, že prav star, belolas, hromoten gospod.
Njemu ni bilo nič treščiti! iz spovednice in zlasati dijaka, če se mu je na vprašanje spovedal, da se nalog sproti ne uči in da preparacij ne piše. Spoved pri njem je skoraj veljala kar za očitno spoved. — Nekoč, tako so pravili, se je neka Podgorka spovedala, da si je prilastila sosedino kokoš. Pater Lacko ji glasno godrnjaje da odvezo, pozabi pa naročiti, naj popravi škodo. Ženica odstopi, pater Lacko buši iz spovednice in zavpije: „Baba, vrniti pa moraš kokoš, ki si jo ukrala!” — Dijaka so ga imeli radi. Tistih neumnih mladostnih grehov menda še poslušal ni dosti* vpiti in pretiti pa je vselej zače? zaradi nalog in prepara-cij.
Da, tega sem si izbral. „Če me očitno o-sramoti, naj mi bo za pokoro!” sem se ponižal- „Učen mož je, profesor je bil, razumeli, razsvetlil me bo,” sem si mislil in pokleknil v njegovo spovednico.
Sapa mi je šla čisto na kratko, srce mi je bunkalo — prebito mi je bilo tesno. t Pater Lacko je odrinil lino in vprašal:
„Kdo?” — -Dijak,” sem dihni? in začel s spovedno molitvijo. In komaj sem ji pritisnil; piko, že se me je polasti?: „No, zdaj
ska? za ušesom, češ hudimana, če ni zinil’ preveč, če tudi ti niso kaki Ljubljančani.
Cirili in Ružka sta očetu pritrjevala, da je zares žalostno, da tujci pobirajo slovenska dekleta. Očeta je to razumevanje in pritrjevanje znova razvnelo in je nadaljeval:
„Duš, kam bomo prišli? Tu si jih pobira Srb, Hrvat, tam čez na Primorskem Lah in ne vem kakšen vrag, na Koroškem Tejčar; kar gre pa v svet, čez tisto pa najbrž križ ... Ja, hudika, lahko nas je vedno manj. Red-kokatera, ki vzame tujca, svoje otroke tudi slovenski nauči! Če pa, ji pa vsa čast! Pa ko bi vsaj fantje pomet imeli! Ali se ti ne zatreska v vsako, ki se mu lepo reži! Včasi smo gorenjski fantje služili vojake po Tirolskem, Češkem, Laškem, videli punce, da te je kar pri srcu požgečkalo, pa še na misel ni komu prišlo, da bi si tujko privlekel domovi Aj bi ga tudi doma oče in mati z nevesto vred pošteno naipliskala!”
„Toda tam v Ljubljani ste si fantje," je Ružka spet nameravala malce povleči Bohinjca, ..vendarle mogli, smela izbrati kako ...”
„Nič! Kaj bi z njo?” je naglo vpade? Bohinjec. „Mar bi jo mestno gospodično v koleslju vozil na sprehod? Na kmetih je treba delati...”	>
Ciril si je s pestjo tiščal usta, da se ni preglasno smejal. Tudi Elici, dasi je bila nevoljna na sestro, je šlo na smeh. Hči kmetova pa je bila kot hudo vreme. Toliko da ni treskalo in grmelo; bliskali so se pa njeni pog edi prav jezno. (Dalje prihodnjič)
se pa spovej razločno in lepo!”
Požrl sem slino, šel po sapo in povedal, da sem bil ateist iin da sem morda še.
„V kateri šoli si že?” me je pogledal.
„V prvi.”
„V prvi?” ga je privzdignilo.
Privzdignil; sem se tudi jaz, da bi jo u-prasnil iz cerkve, če bi se bi? gosppd ustrelil venkaj in zaprašil vame.
Pa ni bilo nič, Je rame, kakor bi se tiho , smejal, so se mu nekoliko tresle.
..Razločneje povej, ne razumem te, učeni prvošolec!” me. je spet pogledal. ,,Ateist — kdo je to?”
„Kdor ne veruje v Boga in v neumrljivost duše, je ateist,” sem povedal, čeprav sem vedel, da se norčuje z menoj.
„Čemu pa si prišeJ, če si — kako si rekel? — ateist?”
In sem spet ponižno povedali vse o svojih bojih in o materini žalosti.
Nič več ni zasmehoval. Začel se je lepo, lepo meniti z menoj- Da prav za prav nisem ateist, pač pa nekoliko zmešan po slabi druščini. Prav da me je učila le mati, slu-šam naj jo.
Za pokoro mi je dal: „Zmo?i en sam oče-naš, prav zbrano ga zmoli, besedo za besedo premisli, nobena druga misel naj te med molitvijo ne moti!”
Ko sva opravila, je res stopi! venkaj, pa me ni zlasal, le pobožal me je in zagodrnja?: „No, le priden bodi in mater poslušaj!” in je odšel.
Ampak tista pokora! Pater Lacko, tja v nebesa vam povem, da je še nisem opravil, kakor stemi zabičili. Prehuda je bila. Ali je že kdo na svetu prav zmolili očenaš?
JU LES VERNE:	11
Potovanje na
Na peto vprašanje: ,V katero točko neba bo moral meriti top, ki bo izstrelil kroglo?” ,Iz prejšnjih ugotovitev je razvidno, da bo moral biti top naperjen proti zenitu; tako bo ustrelili popolnoma navpično in izstrelek bo hitreje ušel privlačnosti zemlje. Toda luna se povzpne samo takrat na zenit kakega kraja, če zemljepisna širina tega kraja ni večja kakor deklinacija lune; to se prav?, da mora ležati med 0° in 28° severne ali južne širine2. Na vsakem drugem kraju bi moral top streljati poševno, kar bi uspehu poskusa škodovalo.’
Na šesto vprašanje: ,Na katerem mestu neba bo luna v trenutku, ko bo krogla izstreljena?’
,V trenutku, ko bo izstrelek odletel v neskončni prostor, bo m or a Ih biti ‘luna, ki na-
2) Res doseže luna zenit samo v tistih krajih zemlje, ki leže med ekvatorjem in 28 vzporednikom; Cim bolj se približujemo tečajem zemlje, tem bolj se luna od zenita oddaljuje.
preduje vsak dan 13 stopinj 10 minut in 35 sekund, oddaljena od zenita za 4 krat tolikšno razdaljo, oziroma 52 stopinj, 42 minut in 20 sekund rin ta razdalja je enaka poti, ki jo bo preletela medtem, ko bo lete? izstrelek skozi svetovni prostor. Ker pa je treba upoštevati tudi odklon, ki ga bo napravila krogla zaradi vrtenja zemlje okoli osi in ker bo krogla dospela do lune šele potem, ko se bo odklonila od prvotne smeri za razdaljo 16 zemeljskih polumerov, ki znesejo, preračunani na lunino pot, okrog 11 stopinj, je treba prišteti teh 11 stopinj k tistim, ki izražajo že omenjeno zamudo 1'une, to je okroglo 64 stopinj. Zato bo v trenutku strela zračna črta do lune tvorila z navpičnico dotičnega kraja kot 64 sto-pinj.’
Taki so odgovori na vprašanja, ki so jih član? ..Topniškega kluba” stavili zvezdami v Cambridgeu.
Povzeti na kratko se glase:
L Top bo mora? biti postavljen v kakem kraju med 0 do 28 stopinj severne ali južne širine.
2.	Naperjen bo moral! biti proti zenitu dotičnega kraja.
3.	Izstrelek bo moral imeti začetno hitrost 11 km na sekundo.
4.	Izstreljen bo moral biti 1. decembra prihodnjega 'leta, 13 minut in 20 sekund pred enajsto uro.
5.	Na luno bo naletel štiri dni po izstrelitvi, točno opolnoči 4. decembra v trenutku, ko bo šla skozi zenit.
Člani ..Topniškega kluba” morajo torej brez odlašanja začeti z deli, ki so potrebna za tak podjem in biti v določenem trenutku pripravljeni za akcijo; kajti če bodo zamudili datum 4. decembra, bodo morali čakati 18 let in 11 dni, da bo luna istočasno v perigeju — in zenitu.
Astronomski svet zvezdarne v Cambridgeu je članom .Topniškega kluba’ vedno na razpolago glede teoretičnih astronomskih vprašanj in se s svojimi čestitkami pridružuje čestitkam vse Amerike.
Za astronomski svet:
J. M. Belfast,
Ravnatelj zvezdarne v Cambridgeu.”
f
PETO POGLAVJE
LUNIN ŽIVLJENJEPIS
Opazovalec, ki bi ime? neskončpo prodorne oči in ki bi stal v tistem neznanem središču, okrog katerega se suče svet, bi vi-de? v kaotičnem razdobju vesoljstva, da je
neskončni prostor napolnjen z miriadami atomov. Polagoma pa je med potekanjem vekov nastala neka sprememba; pojavil se je zakon privlačnosti, kateremu so se začeli pokoriti doslej blodeči atomi; 'ti atomi so se po stopnjah sorodnosti kemično spojili, se spremenili v molekule in nakopičili v tiste meglene gmote, s katerimi so posejane globočine neba.
Te prameglice so se pričele takoj vrteti okoli svoje središčne točke. To središče, sestavljeno iz neopredeljenih molekuli, se je začelo tudi vrteti okrog samega sebe in se je polagoma zgoščevalo; in po nespremenljivih zakonih mehanike se je vrtelo toliko hitreje, kolikor se je njegov obseg skrčil zaradi zgoščevanja; in zaradi trajnega delovanja teh dveh činiteljev je nastala prva zvezda, središče meglene gmote.
Če bi tedaj opazovalec dobro pogledal, bi videl, da tudi druge molekule meglene gmote posnemajo središčno zvezdo in se z vedno hitrejšim vrtenjem tudi zgoščujejo in sučejo okrog nje v obliki neštetih zvezd. Tako je nastala prva meglica, katerih poznajo astronomi sedaj okrog 5000.1
1) Danes jih poznamo že nekaj deset milijonov. (Op. prev.).
Vs-aUdoH^i UcuU - nekdaj-
V	zadnji števi ki smo pod naslovom „5000 let krušne zgodovine” objavi.i članek, ki nam je dal; vpogled v zgodovino kruha. Iz naslednjega članka pa razvidimo, da je bil kruh v vseh stoletjih najvažnejša prehrana in kako so kaznovali peke, ki niso izvrševali pošteno svoj posel.
V	vseh časih so skušali ljudje moko zboljšati z dodatki vseh vrst. Dostikrat so jo s tem si no pokvarili. Mešali so zraven krompir, kostanje, želod, buče, razne lišaje, lubje, nadrobno zmlet les, žagovino, kri posušene ribe, suho meso, polže in kdo ve kaj še. Nekako je to tudi razumljivo, kajti kolikokrat so bila suha leta. Tedaj je Adamovo potomstvo v sili pač seglo po vsem, kar je bilo pri roki.
Manj opravičiti bi se dalo neko drugo dejstvo. Bili so mlinarji in peki, ki so znali zvišati težo moki in kruhu na ta način, da so mešali vmes kredo, mavec, zmlete kosti in marsikaj drugega. Koristili so svoji mošnji, škodovali pa zdravju kupcev. Iz vseh krajev Evrope so se nam ohranili zakoni in predpisi, s katerimi so skušale oblasti ščititi zdravje naroda pred tako brezvestnostjo.
Kadar so v prejšnjih časih zalotili nepoštenega peka, so ga javno na trgu bičali, potem so ga za nekaj ur privezali k stebru, ki je stal' sredi mesta. Tako je zabeleženo v starih listinah, da so v Vratislavi v deželi' šleziji leta 1736 priklenili nekega peka za tri ure na sramotni oder, ker se je drznil prodajati neužiten kruh. Pri starodavnem zgodovinarju Valvasorju pa beremo, da so v Ljubljani peke, ki so prodajali premajhne hlebe, potapljali v reko Ljubljanico. Ko se je nepoštenjak nekoliko napil vode, so ga znova potegnili kvišku. To se je nekajkrat zaporedoma ponovilo.
V mestih srednjega veka so bili obrtniki združeni v cehih, ki jim je bil namen, da varujejo in branijo pravico, koristi in ugled dotične obrti. Iz mnogih listin, ki jih stoletni viharji niso uničili, razvidimo, da so tudi peki po koroških mestih imeli svoje cehe. Ceh je nadziral člane, kako izvršujejo svojo obrt, ali se drže predpisanih cen, ali prodajajo kruh v predpisani teži in podobno. Seveda je ceh skušali drugim braniti, da bi prodajali kruh in tako pravim pekom odjedali dobiček.
Vendar vemo za Trg (Feldkirchen), da je smel enkrat na teden, kadar je bili veliki
tržni dan, vsakdo ponujati ljudem večje hlebe iz ržene moke. Zato so pa peki smeli prvi nakupovati žita in šele, 'ko je bilo njihovim potrebam zadoščeno, je bila vrsta tudi na drugih meščanih.
Naši predniki so imeli križe in težave z vsakdanjim kruhom. Nekdaj še ni bilo avtomobilov, železnic in podobnih prevoznih sredstev, da bi mogli v najkrajšem času iz žitorocfnih dežel dovažati hrano. Poleg tega pa še viharji na morju, gusarji, požari, slabe ceste, negotovi mostovi, rokovnjaštvo vsepovsod, ogromno število carinarnic in mitnic — vse to je dajalo kaj malo pobude za prevažanje večjih tovorov na velike razdalje. Ni bilo treba vojne, zadostovala je slaba letina, pa je prišla lakota v deželo, ker ni bilo mogoče dobiti živil iz oddaljenih krajev, koder je žito obrodilo.
Kadar je vojna, se pošast lakote seveda počuti posebno dobro. Tako so za dobe Napoleonovih vojn narodi Evrope večkrat strada'i in še leta 1817., torej po padcu kor-ziškega samodržca, je prav kruta lakota obiskala alpske dežele.
Bridka preizkušnja človeštva je bila 30-ietna vojna v 17. stoletju. Da so tedaj trpeli kraji, ki jih je zajela vojna vihra, temu se ni čuditi. A celo mesta in pokrajine, kamor se apokaliptični jezdec vojne ni zagnal, celo tam lakota ni prizanesla. Tako je leta 1622. pripekala na Koroško strahota. Nikjer ni bilo žita, nikjer kruha. Vse je stokalo od hudega, saj glad boli. Po mestih je bilo huje kot na kmetih.
V decembru tistega leta so bili celovški meščani na tem, da Obupajo. Silili so iz mesta iskati si hrane pri kmetih. Truma gladilih Celovčanov se je priklatila do Humpr-ške graščine ter začela tamkajšnjim kmetom vdirati v hiše kar ob belem dnevu.
Deset let kasneje se je lakotna katastrofa na Koroškem ponovila, zraven je pritiskala strupeno mrzla zima. Bilo je sredi 30-letne vojne. V Celovcu so ojačili stražo pri mestnih vratih, da bi branila ljudem hoditi kar tako ven ali noter. Ven — da bi ne ropali po deželi, noter pa ne zato, ker je biio v mestu že dovolj lačnih ust. Rudarji iz Hut-tenberga so namreč plenili okrog Št. Vida in snovali so tudi načrte, da pridejo pogledat v Celovec. Prišli so pač, a ko so videli, kako dobro je mesto zastraženo, jih je srečala pamet in pustili so Celovec pri miru.

Poslovili smo se od velikega trpina in prijatelja
V ponedeljek, dne 13. januarja 1958 je umrl' v celovški bolnici g. Langhammer Franc. Pokojnega Langhammerja se bodo gotovo še dobro spominjali begunci iz taborišča Waidmannsdorf v Celovcu. Rajni je rodom Čeh. Že kot mlad fant je prišel v Maribor, kjer si je ustanovil svojo družino in pozidali' Lično hišico. Tako je lepo živel 50 let v Jugoslaviji. Vedno je mislil, da bo mogel večer svojega življenja mirno preživeti na svojem domu v Mariboru, a po vojni je bil izgnan in je tako prišel v Avstrijo, kjer je bil nekaj časa v taborišču Waidmannsdorf.
opravil tamošnji župnik Kruger FriedoKn ob asistenc]' g. prov. Viljema Pipp, župnijskega upravitelja na Gradeneggu. Od rajnega sta se poslovila g. župnik Kruger v nemškem, g. Pipp pa v domačem, slovenskem jeziku.
Za blagopokojnim žaluje njegova plemenita in ljubeča žena, hčerka Pavla in zet z obema hčerkama. — Težko prizadeti družini izražamo globoko sožalje. Velikega trpina pa bomo ohranili begunci v lepem spominu.
Vilko Pipp
V taborišču pa se ni nahajal dolgo, ker ■mu je hudo zbolela žena. S svojim zetom si je kmalu oskrbel novi dom v Feistritz-Pulst. Toda tudi tu je prebil samo nekaj 'let, dokler mu ni zavratna bolezen pretrgala nit življenja in v sredo, dne 15. januarja 1958 je našel za vedno svoj dom v Glant-schach v Glinški dolini.
Tam smo ga pokopali ob veliki udeležbi sorodnikov in znancev. Pogrebne obrede je
Naša
Tam slovenski rod prebiva, kjer je Drava sred planin! Tam je pesem naia f.iva sred veselja, bolečin!
Od Z5. januacja 1958 cavpczdaja
bei P R A U S E
KLAGENFURT, BAHNHOFSTRASSE 8 POCENI OSTANKI LEPIH ZAVESNIH ZOBCEV, BROKAT-BLAGO IN POSEBNO BLAGO (STISNJENO)
ŽENITEV
Fant (37 let, 171 cm), maturant, se želi priženiti na kmetijo in bi rad spoznal katoliško dekle, zavedno Slovenko do 25 let. Foto-
grafija je pogoj. Ponudbe sprejema uprava lista pod šifro „Zora”.
ENOOSNI PRIKLOPNIKI, osi za priklopnike, platišča, vzmeti in obroče dobavlja rabljene in poceni
AUTOVERWERTUNG RUM-W O L F, Klagenfurt, Flatschacher Strasse 18.
Gosposvetski zvon pozvanja, da se jezera zbude,
Peca se Obirju klanja, v Jopo Stol zagleda se.
AVTO NAPRODAJ
Zaradi povečanja družine ugodno p r o d a m STEYR-FIAT 600. Avto je zelo dobro ohranjen (15 tisoč km). Ponudbe pošljite na upravo „Našega tednika - Kronike”, Celovec, Viktringer Ring 26, kjer si avtomobil tudi lahko ogledate.
Zilja z Rožem lepo poje, da v Podjuni zadoni: narod ljubi pesmi svoje že iz davnih slavnih dni!
OPTIKER SEKERKA
KLAGENFURT. 1Q.-OKTOBER.STRr.
L MAURER
ALTER PLATZ 35
Čudili sc foste nizkim cenam v naši ^dijuMcni bfywini
Mi smo rod Miklove Zale, Kralj Matjaž pa čuva nas; tja do Jadrana obale sega naše pesmi glas!
Vsi zapojmo prav veselo: naj sosedje vsi živč!
Za koroško to deželo bij slovensko nam sreč!
Valentin P o 1 a n š e k
Dtirch umerc Verbmiung in (a,l SO Slaalen. vcrmitteln w,r Ihnen VVirtscha/isbczichungrn und Absatzmoglichkdten. daher ♦
PLAZI ERE N AUCH Sl E IH REN VVERBEA U FTRAC m
A/omiHa
ceJkar/o Hiška. \Ho(arK/fjci \
. i VVfcŽ*
n —/z	j/V&Tf/Ma	Jfrzaijko
JbrfvgokbaSpo/ti/a dvtfnr/ga
Jlaš tedniki^
SKecniGd
WOCHEN2EITUNC KLAGENFURT. VIKTRINGER RING 2f.
.URADNA OBJAVA,
RAZGLAS
Finančna direkcija (Monopolna uprava za Koroško) naznanja, da se razpišejo naslednje tobačne trafike: Aich štev. 1, občina Zrele,
Homeliše, štev. 10, občina Sele,
Celovec, glavni kolodvor (peron 2),
Mollbriicke, štev. 75,
Obere Glan, štev. 2, občina Klein St. Veit, Wieting, štev. 21.
Tozadevne prošnje je treba poslati na predpisanih tiskovinah najkasneje do 22. februarja 1958 do 12. ure opoldne Monopolni upravi finančne direkcije za Koroško v Celovcu, Dr.-Hermanngassc 3, II. nadstropje, soba 54.
ZA DOBRO VOLJO
šolarček: Mamica, jaz že znam vse, prav vse. Lahko si ponosna name.
Ne bodi tako domišljav!
Res, resi Učiteljica je danes pred vsem razredom rekla, da mene ni mogoče naučiti nobene reči.
^ SlllZbO dobiti ali nuditi ^ Stanovanje najeti ali dati v najem
^ hiŠO kupiti ali prodati ^ aVtO kupiti ali prodati
^ mOtOmO kolo kupiti ali prodati
► zakonskega druga poiskati
ali če želite nekaj, česar ne morete dobiti v krogu Vaših znancev dajte oglas v
Naš tednik-Kronika
To je NAJCENEJŠA in NAJUSPEŠNEJŠA POT do Izpolnitve VaSih želja
RADLMAYR
levi GOSPODARSKI-
IN BELI TEDNI
Samo kvalitetno blago v veliki izbiri Edinstvene cene! Theresienthaler-tkalnice
Beljak-Villach. Postgasse
MVEISSE WOCHEN
Nichfs kann Sie mehr uberzeugen, als das, was Sie selbst sehen. Vergleichen Sie Preis und Ware in unseren Schaufenstern und Sie vverden bei uns kaufen.
KAUFHAUS
SAMONIG
VILLACH
WINTER$CHLU)$VERKAUF
Nichts kann Sie mehr uberzeugen, als das, was Sie selbst sehen. Vergleichen Sie PreiS und Ware in unseren Schaufenstern und Sie vverden bei uns kaufen.
.....^SAMONIG
VILLACH
List izhaja vsak četrtek. — Naroča se pod naslovom: „Naš tednik—Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 26. — Naročnina mesečno 5 šil., za inozemstvo 5 dolarjev letno. Odpoved en mesec naprej. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Janežič, Leše pri St. Jakobu. —Tiskarna L1 "Obe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26. — Tel. štev. uredništva in uprave 43-58.