313
Vraže na Slovenskem.
V  34. listu „Novic" sem povedal, da 18. dan p. m. je toča velik kos spodnjega Stajarja pobila. Kakor v pozni jeseni so ^potem bile fare: Smarten, Novacerkev, Frankolovo in Crešnice brez travey brez perja in brez sadja, grozdja in zrnja. Drevje je ležalo po gojzdih podrto in izruvano; četrtinko ga ni v marsikterem gojzdu ostalo; kozolci in pristave so razdjane, ljudje pa so si otožni nesrečo pripovedovali in uganjali so: kdo je neki točo naredil?
Nekteri so čenčali, da so jo duhovni napravili, ki so se za neko faro trgali, da bi jo dobili, pa jih je drugi spodlezel, in zato so mu točo poslali. Nekteri so celo trdili, da je stara baba nekega kaplančiča v oblacih vi-dila, pa ga z megle na tla vrgla, da si je nogi polomil.
Nekteri so rekli, da sta jo dva dijaka v neki go-stilnici napravila, pa oštirica boje se gromenja in toče v izbi, je duri odprla in zbežala, za njo se je pa toča vsula skoz duri in je devet far pobila.
Nekteri so rekli, da se je bila prejšnji dan gora užgala, v kteri so bili lintvorji, in ko je do njih sta-novališč prigorelo , so lintvorji zbežali v zrak , pa njim je sledila toča in nevihta, ki je drevje lomila in hiše podirala.    Na Dunaji so neki 5 lintvorjev ubili.
Nekteri so dolžili bolj učene može ali celo stare babe (čarovnice), da so točo napravile, govoreči, da so točo napravile, da so jih v oblacih z vrečami, v kterih je toča bila, vidili letati in jo na zemljo sipati.
V  nekem kraji so bili na plani slamo zažgali in svinseka (svinsko blato) na njo naderali, da dim smrdeč bi čarovnice (copernice) odgnal, pa kar strela treši v korišče in razkadi ga krog in krog.
Vidi se iz vsega tega, kako zanemarjeni v omiki so še nekteri ljudje, posebno hribovci, — kako živa potreba je, da se podučuje mladina, da ne izraste tako topa, kakor so nje stariši, kteri so se v šoli le po nemško nekoliko pisati, brati in računiti učili; zdaj pa jih ne preuči nobeden več. Treba je silno, da se v ljudske šole vpelje nekoliko nauka o natoroznanstvu in poljo-delstvu, pa se uči po domaČe, to je, po slovensko, da vsak razume, česa se uči.
V  „Naprej-u" je bil nek dopisnik iz Celja sprožil misel, da bi se v vCelji ustanovilo kmetijsko društvo za slovenske kraje Stajerja s poddružnicami, in da bi izdavalo kmetijsk slovensk časnik. To je dobra misel; Bog daj , da bi se izpeljala. Velika korist bi bila slovenskim kmetom, ki ne zastopijo nemških govorov v sejah in tudi nemškega časnika ne. Pa ravno nam Slovencem je najbolj potrebno kmetijsko društvo, ker smo še na nižji stopnji v poljodelstvu od Nemca.
J. Frankolski.