Težave kmetskega stanu v liberalni dobi. (Knez Alojzij Liecbtenstein.) I. Pri shodu avatrijskih katoličanov je knez Alojzij Liechtenstein o socijalnem praaanju sledeče spregovoril: ,,Novoaegna izomika ali civilizacija ni uinila doaeči ne prave krasote, ne čiste svetlobe pa tudi ne svetovladne moči in trpežnosti pri državnib napravab, kakorsno po pravici občudujemo na nje predpodobi, na paganaki izomiki cesarskega Rima. Le v enem oziru, v neverstvu, je prekosila stari Rim, odbivša ork (paganski pekel) in elizij (pag. nebesa) in zatajivai sleherno misel na kazen ali plačilo v unem svetu. Paradižu in peklu, hrepenenju po nebesih, atrabu pred peklom je dala alovo, a ž njimi zgubila tudi vsak moraličen nagib za človeške občutke, miali, djanja in postave. Postava njej je sedaj to, kar mogočnež hoce; hudo je to, če revež od mogocneža sklenjeno postavo prelomi, dobro pa to, če trapeži ovo postavo natančno spolnujejo, prebrisanci pa ae njej vavno umikajo. Prva naloga in skrb cloveškemu duhu po novoaegni, liberalni omiki je: divji lov za dobičkom. Tukaj na zemlji si hočejo nebesa z denarjem ustvoriti, polna zemeljskib sladnosti; na duaevno veaelje v pi avih nebesih unkraj groba ne verujejo in ne marajo vec". Zato si pa tudi ne prizadevajo dalje, da bi si jih po krepostnem in dobrih del bogatem življenju zaslužili. Ali božja previdaoat, ki nad nami čuje, če tndi ne verujemo ua njo, sedaj vse tako naravnava, da si ljudje zraven uebes tndi pekel na ta svet prestavljajo; in ta pozemeljaki pekel ni veliko menje mučiven, obupen in poln trpljenja, kakorje pekel, katerega jim je poprej sv. vera pred oči postavljala. Božja previdnost namreč človeške razmere sedaj tako vravnava, da se večina ljudi nabaja v britki revsčini; vaa spebana je od preailnega dela ; obupna, zaničevana in zanemarjena trpi peklenske muke celo življenje vpričo nedosegljivih njej sladnosti, katere menjae pa srečniše število bogatcev uživa. Ali tudi ti, ki v rokab držijo bogastvo, ključ do vaeh pozemeljskih sladnosti, imajo svoj pekel; ne- [ prenehoma ae morajo tresti strahu, da jim uagrabi ljenih denarjev ne izder6. I Zavist in črt airomakov jim stoji vedno in grozivno pred očmi, kakor oster meč nad glavami, . kakor Kmodnika poln podkop pod nogami. Strab, da se nebi siromaki nad bogatce vzdignili, jim sedi kot poaast na bogati mizi, atoji kot berifi na pragu. Božja previdnost je uravnala, da neverni svet težko težijo žaloatni mrakovje vednega strahu in da te pa te grozno zaavetijo žrjavice krvavih puntarij: splob na razkristijanjene narode je planilo socijalno prašanje, pekel na zemlji, da bi se vsaj po groznib nesrečah spametovali in h Kristusu povrnoli nazaj ! Socijalno prašanje, t. j. prašanje o raznieri boga stva do siromaštva — je v tesni zvezi z verskim in  zlasti veini katoličani moramo V8o svojo pozornost na njo obrnoti. Ako to vrlo storimo, tedaj smo slobodno prepričani, da bo že najbližnja pribodnost naaa! Bilo je 1. 1875. ko je kat. polit. društvo spodnje-avstrijsko sprejelo resolucijo, ki na to meri, javno izreči, da se socijalno prašanje srečno rešiti da le, če bodo zanaprej posamezni stanovi v svojih lastnib zadevah sami za se poatave sklepali,  tedaj kmet za svoje kmetake razmere, vokodelec za svoje rokodelske potiebe, trgovec v kupčijskih rečeh itd. — ae ve da pod posredovanjem in uravnavaajem krščanske države. Tej resoluciji so pritrdili skoro vai katoliški listi, domači in tuji, in mnogo kat. pol. društev. Nibče izmed katoličanov se ni upiral, nihče z čem zdatnim ugovarjal. Iz tega aklepam, da smo katoličani v tej važni reči bistveno enih misli, čeravno si djanako  izpeljavo morebiti vsak drugače mislimo. Jaz bodem dne8 izpovedal svoje misli ter skušal narisati in pokazati postave, katere bi si naj poaamezni stanovi o svojem času skuaali dati. To ni prezgodaj! Posamezne vrate prebivalstva, koje sedaj liberalna kistenia izaeaava, so že pred zavladanjem liberalizma po stotinletnem birokratičnem jerobstvu bile odvajene vsakemu samoupravniatvu; in če tudi sedaj zaupanje na liberalno goapodaratvo zgubljajo, si vendar ne vedo ne svetovati, ne pomagati. Sr- dijo so nad liberalnim Srevljaijem, toda prav povedati, kde jih črevelj tišči, tega se ne ved6. Zato jim pa moramo pomagati mi in jim razložiti in sicor naslanjajoči se na zgodovino, narodno gogpodaratvo iu statistiko. Vendar jaz bodem govoril in ozir jemal le na 3, toda najvažniše, ker pridelovalne, stanove: na kmete, na rokodelce in težake (delavce). Ti skap so večina prebivalstva, v njih ti8i jedro socijalnega prašanja. Pred vsetn bodem naatel nadloge, katere jih sedaj težijo, potem pa navel pomočke, s katerimi ai zamorejo pomagati! (Dalje prih.) Resolncije ali sklepi »plošnega shoda avstrijskih katoličanov na Dunaju meseca maja 1877. C. Časništvo. I. Sbod katoličanov jemlje z veliko zadovoljnostjo na znanje razvitek in razširjenje katoliikib časnikov (novin ali liaov) v posatueznib kraljeatvih in deželah cesavstva. Ob enem pa tudi priznava potrebo vsaj enega velikega katoliškega lista v Avstriji, kateri bi poklicu avstrijskega katoliakega časništva, nalogo posameznih deželnih novin piesegajočemu, ustrezal ter si priboril spoštovano mesto med velikimi katoliškimi listi Eviope. Ta veliki list bi naj bil v vedni zvezi z katoliškimi novinami v kraljestvih in deželah. II. Shod katoličanov spodbuja sedauje katolijke liste, naj trdno, kakor do sedaj stojijo za krščansko pravico ter nepremakljivo branijo resnico v sniislu neztnotljive učiloe oblasti sv. Cerkve. III. Shod katoličanov cestita utemeljiteljem in dobrotuikom katoliških časuikov v avstrijskih kraljestvih in deželab zarad stanovitnosti, s katero se bonjo proti neugodnim razmeram, ter jih živahno spodbuja k vstrajnosti v njibovib pnzadevanjih. Isto tako izreka shod katoličanov hvaležuo priznauje tistim, ki so si do sedaj sredi težavnib razuier prizadevali, potrebi po velikem listu, kolikor jim je bilo mogoče, ustrezati. Shod katoličanov priporoča najkrepkej.še podpiranje katoliškega časnigtva v omenjenem dvojnem oziru. IV. Shod katoličanov priznava, da so katoIi3ki kristijani dolžai, vsak po svojem poklicu, zmožnostih in premoženja delovati za obstanek, razvitek in blagooosen uspeh katoliškib časnikov. Podpiranje katoliških listov se naj posebao vrši z doptsi, večjiaii sestavki, nabiranjem udov za kat. tiskovna društva, z snovanjem k.njižnic za katol. ljadstvo. V. Shod katoličanov jemlje z veliko zadovoljnostjo na znaoje obstanek društev, katera imajo nalogo, izdavati in širiti dobre tiskovine, ter izjavlja živahno željo, uaj bi se taka društva osnovala po vseh kraljestvih in deželah. Shod katoličanov priporoča vsem takitn draštvom še ceI6 posebič izdavanje in širjenje kolendarjev za ljudstvo, kakor se to že po večih kraljestvib in deželah cesarstva z hvalevrednim in največjim uspebom