14 Svet okrog Železnikov je v geološkem pogledu pester, prevladujejo pa kame- nine, ki so korozijsko odporne. Zemelj- ski skladi so marsikje prelomljeni in ozke razpoke se vlečejo v notranjost hribov, vendar se prav zaradi korozij- sko odpornih kamenin ni izoblikovala nobena človeku dostopna jama. V pre- trti in razpokani kamenini je bilo lažje rudariti, zato so nekdanji rudarji pri kopanju radi sledili naravnim razpo- kam in tektonskim prelomom. Nastali rudarski rovi so tako postali okno v tu- kajšnje človeku sicer nedostopno pod- zemlje. Biološke raziskave ob koncu 20. in v začetku 21. stoletja so potrdile, da je ta svet izjemen tudi v favnistič- nem pogledu, saj na tem malem obmo- čju najdemo tudi več endemičnih vrst že sicer pestre favne hroščev. Rudarjenje v okolici Železnikov sega daleč nazaj, saj zadnja odkritja na bližnji Štalci dokazujejo, da so tod rudarili že pred vsaj 2.500 leti. Ko je leta 1348 freisinški škof Albreht podelil zemljo prvim furlanskim fužinarjem, je to pomenilo pričetek več kot poltisočletnega intenzivnega rudarje- nja v bližnji in daljni okolici, ki se je kon- čalo leta 1902, ko so v Železnikih zadnjič talili rudo. Številni rovi, ki so jih izkopali ob iskanju in kopanju predvsem železove in manganove rude, so bili prepuščeni zo- bu časa. Sledi rudarjenja so danes še vedno vidne na hribih, ki se dvigajo tik nad starim me- stnim jedrom Železnikov. Najdemo jih na Špiku, Racmanskem Kovaškem vrhu, Van- covcu in Snegovniku. Od nekdaj številnih vhodov v podzemlje jih je ostalo komaj kaj. Marsikje je zgnil podporni jamski les in se porušil strop. Usadi zemlje, zmrzal in odpadlo listje, ki ga je nanosil veter, so dokončali delo. Tako se je do danes ohra- nilo le malo človeku dostopnih rovov. Na Špiku je ohranjenih pet (Sl. 1), po en pa na Racmanskem Kovaškem vrhu, Van- covcu in Snegovniku. Kot do sedaj edini znani najdišči miroslavinega brezokca (Anophthalmus miroslavae) sta zanimi- va zlasti Rudnik nad Smolevo in Rudnik mangana na Vancovcu. Opuščeni rudarski rovi v bližnji okolici Železnikov ter njihova favna hroščev Besedilo: Bojan Kofler Foto: Bojan in Miroslava Kofler Tako imenovani Rudnik nad Smolevo je najdaljši rudnik železove rude na Špiku. Nahaja se malo pod vrhom Špika na težko dostopnem skalnem pobočju. Izkopali so ga v trdni kamenini in je zato v dobrem stanju. Ozek vhod se nahaja ob vznožju skalne stene. Ko se splazi skozi vhodni del, se vidi, da je glavni rov (Sl. 2) suh, lahko prehoden in mestoma zaradi izkopa rude prav prostoren. Po 50 metrih se razcepi v dva kraka. Krajši desni rov je dolg 19 me- trov in vlažen, tako da mestoma s stropa kaplja voda, ki se na tleh zbira v lužah. V zadnjem delu, ko se pojavijo plasti skri- lavcev, se rov konča z neprehodnim podo- rom. Daljši rov je dolg 32 metrov. Sprva se po njem lahko plazi le po trebuhu, ker je zatrpan z odlomljenim kamenjem in suho rdečo ilovico (Sl. 3). Kasneje postane rov normalno prehoden in vedno bolj vlažen. Tla se zdaj dvigajo, zdaj spuščajo in so na nekaj mestih pokrita s kupi odlomljene- ga kamenja, sicer pa z velikimi količinami mastne rdeče ilovice, v kateri se nabira- jo luže nakapane vode. Rov se nenadoma konča v živi skali. Daleč najdaljši rudnik v bližnji okolici Železnikov je bil nekdanji Rudnik man- gana na Vancovcu s približno 750 metri razvejanih rovov, ki so bili dostopni še v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Da- nes je ohranjenih le še kakih 10 metrov vhodnega rova. Skozi majav in krušljiv, skoraj do vrha zasut vhod se lahko pre- rine v notranjost. Približno 2 metra širok in okrog 3 metre visok rov v živi skali se hitro zaključi z velikim kupom podorne- ga kamenja in stožcem posute zemlje, ki zapira pot v notranjost. Preseneča, da na tistih nekaj preostalih metrih neporuše- nega rova živi vsaj 10 vrst hroščev. Med njimi so tudi taki, ki jih sicer najdemo zgolj globoko pod zemljo. Mogoče je, da je kljub navidezno neprodušni zapori, ki jo tvorita podorno kamenje in stožec zbite ilovice na koncu vhodnega rova, vendarle ostalo nekaj nezaprtih špranj in preho- dov. Tako ob menjavi letnih časov živali lahko prehajajo iz še nezasutih notranjih delov v vhodni del rudnika. Biološke raziskave v rudarskih rovih Špi- ka, Racmanskega Kovaškega vrha, Sne- govnika in Vancovca sem opravil v obdo- bju med letoma 1983 in 2014. Izkazalo se je, da ima to po velikosti skromno ob- močje, ki ga na terenu lahko zaobjamemo z 2 krat 2 kilometra velikim kvadratom, zelo svojevrstno podzemeljsko favno hroščev. Ta je drugačna od tiste v okolici Škofje Loke, kot tudi od tiste na Jelovici, Rudarski rovi in rudniki na Špiku. 1: Rov na Klo- vžah, 2: Rudnik pri Graparju, 3: Rudnik nad Smo- levo, 4: Rov na grebenu, 5: Rudnik Bela njiva. (Dr- žavna topografska karta Železniki 093; pripravil: Bojan Kofler) Vhodni deli Rudnika nad Smolevo. Notranji deli Rudnika nad Smolevo. 1 2 3 1 2 3 4 5 15 Ratitovcu in Soriški planini. Biološke raz- iskave so potrdile prisotnost pestre, za biološko znanost dragocene združbe kar 17 vrst zemeljske in podzemeljske favne hroščev. Presenetljiva je bila zlasti najd- ba za znanost dveh novih vrst in ene nove podvrste, ki so predstavljene v nadaljeva- nju. Izredno bogata je bila tudi spremlja- joča združba zemeljskih in podzemeljskih hroščev, ki so bili že znani tudi iz drugih slovenskih jam. Miroslavin brezokec (Anophthalmus miroslavae) (Sl. 4) je endemit opuščenih rudarskih rovov v bližnji okolici Žele- znikov (Špik, Racmanski Kovaški vrh in Vancovec). Od leta 1983, ko sem našel prvi primerek, sem jih uspel uloviti le 11 – komaj dovolj, da sem tega brezokca leta 2006 v reviji Acta entomologica slovenica lahko opisal kot novo vrsto. Ta, takrat za biološko znanost nova, zelo redka, popol- noma slepa vrsta je srednje velika (5,36– 6,0 mm) in ima krepko, podolgovato te- lo. Glava in vratni ščit sta rumeno rdeča, pokrovke rumeno rjave. Glava in vratni ščit sta pri samcih in samicah bleščeča; pokrovki sta pri samcih bleščeči in pri samicah nebleščeči. Zgornja stran telesa je pokrita z redkimi in kratkimi dlakami. Tipalke in noge so dolge in krepke. Moč- no sklerotizirani in rahlo pigmentirani zunanji skelet te vrste kaže na to, da ži- vi razmeroma blizu zemeljske površine. Poseljuje apnenčeva območja, predvsem razpoke in večje votline, ki ležijo plitvo v tleh. To, da ima že popolnoma zakrnele oči, površina telesa pa je pokrita s kratki- mi dlakami, kaže na višjo stopnjo specia- lizacije in na to, da imamo opraviti z zelo staro vrsto. Je mesojeda. Anophthalmus alphonsi skofjeloscensis (Sl. 5) je ena od treh znanih podvrst al- fonzovega brezokca. To takrat novo pod- vrsto, ki je endemit okolice Železnikov (Smoleva, Špik, Racmanski Kovaški vrh, Vancovec) sem najprej našel leta 1983 v rudniku nad Smolevo. Je slepa, tipična žival globokih špranj in razpok, od ko- der prihaja v večje, za človeka prehodne podzemeljske prostore in rove. Nikoli je ne najdemo na površju, pač pa globoko v mokrih tleh. Tam so za podvrsto ustre- zne mikroklimatske razmere, torej večna tema, visoka relativna vlaga zraka in vse leto stalna temperatura. Ta srednje velika podvrsta (6,2–6,3 mm) je odlično prila- gojena življenju v razpokah. Ima krepko, močno razpotegnjeno telo, dolge tipalke in dolge, močne noge. Je transparentne rumeno rjave barve in gosto poraščena z dolgimi, tankimi dlakami. Je mesojeda. Koflerjev jajčar (Aphaobius kofleri) (Sl. 6) je endemit okolice Železnikov (Špik, Ra- cmanski Kovaški vrh, Vancovec, Snegov- nik). Tega podzemljarja (Leptodirinae) najdemo le v pravem jamskem okolju, kamor prihaja iz sistemov z ozkimi, člo- veku nedostopnimi razpokami. To srednje veliko vrsto (2,78–3,24 mm) sem kot prvi našel v starih opuščenih rudniških rovih. Vrsta je slepa, že deloma depigmentira- na, zato je rdeče rjave barve. Po telesu je porasla z gostimi, dolgimi dlakami. Ima podolgovato, jajčasto razpotegnjeno telo z izrazito dolgimi ter tankimi nogami in tipalnicami. Tako kot ostale vrste rodu jajčarjev je popolnoma brezoka in se hra- ni z mrhovino. Preseneča tudi številčnost in pestrost spremljajoče zemeljske in podzemeljske favne hroščev, saj je bilo najdenih še kar 14 drugih vrst in podvrst: Orotrechus globulipennis globulipennis, podvrsta sco- polijevega brezokca Anophthalmus scopoli hoschecki, Trechus croaticus, veliki jamski brzec (Laemostenus schreibersi), podze- mni mrhar (Necrophilus subterraneus), Leptinus testaceus, hoffmannova kro- gljičarka (Sphaerobathyscia hoffmani), Bathyscia montana montana, Choleva oblonga, Catops fulginosus, Catops subfuscus, Euconus motschulskyi, Bryaxis argus, Leptusa schaschli. Rudarski rovi, ki jih je človek izkopal v svoji sli po železovi in manganovi rudi, so se izkazali kot priložnost in primeren dodaten življenjski prostor za tu prisotno lokalno favno razpok in mikroprostorov. Z opustitvijo rudarjenja se je sprožil povra- tni proces. V zadnjih 120 letih, odkar je v Železnikih ugasnil zadnji plavž, je narava že zabrisala večino sledi človekove dolgo- letne rudarske dejavnosti. Redki še ohra- njeni rovi nezadržno propadajo. Z njihovo izgubo se obenem zapira tudi naš dostop do enkratne podzemeljske favne tega po- dročja. Miroslavin brezokec (Anophthalmus miroslavae). Naravna velikost: 5,7 mm. Podvrsta alfonzovega brezokca (Anophthalmus alphonsi skofjeloscensis). Naravna velikost: 6 mm. Koflerjev jajčar (Aphaobius kofleri). Naravna velikost: 3 mm. 4 5 6