LJUBISAV MARKOVIČ:  Tečaj politične ekonomrje — II. del
IX. peglavj« — Gospodarnostni zakon družbenega dela
Vrednostni zakon
(.Ntidaljevaaje)
Kaia je šk> en niilijon ur dela iz prejš-
poduiene?    Laliko    domnevamo.    da
jc  preselilb  v  druga  področja  gospo-
(krsiva, to je, da je del prve skupiue pro-
padel kot proizvajalee čevljev. Za družbo
¦e je to izk.azak> kot prkk>bitev. Svoje
i;be zadovoljuje  sedaj  s  porabo le 9
ijtmov ur dela. Težnja tretje skupine,
i)i povečala  proizvodnjo in  da bi po-
;:la iz zamenjave — pri ceiii 2000 din
iar — večjo korist, je priuesla korist
družbi.  Sedaj   ni  družbejio  potrebni
vni   eas   za   par   čevljev   več   10   ur,
več samo 9i Vrednost aJi cena čevljev
> ni več 2000 diu, ternvee 1800 dim.
ij   pa   prinaša   ta   položaj   proizvajal-
ruba prve skuptiie se poveča. Zanjo :io ni rešitve. Ostala je pri zastarelem iin proizvodnje, z nizk-o delovno sto-istjo. Še vediio životari z 12 urami , za par čevljev:
¦ ida... sedaj izgublja tudi druga. sku-piiia. Pri vsakem paru čevljev po en-6 uro delu. Tudi pri njej nima delovna storil-¦   <f sedaj več značaja povprečne produk-
-osti. Tudi njeni proizvodni pogoji so areli.
¦   iretja   skupina   se   dobro   uveljavL ?e je njen ekstra dobiček zmanjšal od
ii na eno uro riela na par čevljev, toda
1  pa   ima  povečano   proizvodnjo  čev-
.   Kot   skupina   je   porabila   4,800.000
'.. v zamcnjavi pa ji  je bilo priznanih
.'.006   ur    dela    (600.000 X 9).    Skupni
ra dobiček znaša 600.000 ur ali  s ce-
iim izrazom 120.000.000 din.
roizvajalci tretje skupine pa kljub te-
niso zadovoljni.  Kajti eena je  nižja.
i. ala je mogoče puvečati  dobiSek, če
izboljšajo  delovni   pogoji?   In   res  to
i  storijo.   Ves  svoj   napor  aametijo k
čanju delovae storiLnos-ti, da bi v tah
jih iztisuili čim večjo korist zase.
aša druga  podmeua  še bolj  poudarja
livno težnjo vrednos-tuega zakoaa: gi-
¦\n teh skupin proizvajalcev iu ujikov
. ¦ »r... da bi povečaii deluvno storilnost.
umljivo je.  da  ima  za  to največ   po-
'.' trelja skupiiia. To pa pomenj pre-
itev težišča  proizvodnje  tja,  kjer  je
vna  storilnost   največja,  kjer   je   de-
ia storilnest za družbo najbolj  racio-
iia.
l>odmeiiaii, ki smo jih navedli, se kaže
(ina   fuckcija   vrednostaega   zakoua.
lino si-li k povečevanju delovue sto-
>sti.  Celo  v  idiealnih   primerih   kritja
udbe in ptivpraševanja po nekeiu bla-
/ato je tndi  zakon,  ker  nastopa   kot
uoena   sila   v   razmerju   do   zasebnih,
i istojiiili  pcoizvajalGev.   Je  neizp.rosua
ki jih tira k čim večji gospodarnosti
upordbljanjv pruizvajalnih sredstev in
ia dela pri lzdelovanju uporabnili d-o-
n. Vrednostni zakon redutira in pretra-
iva zast-bna. individualna dela v druž-
i dplo «n  s  tem  sili   proizvajalce.  da
¦ijo družbon« potrebeu  delovni  čas za
iavo   raznih   l/.dclkov.   Pbsebue   pred-
': in perspe-ktivo' pa odpira tistiia, ka-
!i delovni čas je nižji. kakor je druž1-
¦ « potrobni deV'*;ni čas. Vrednostni za-
i sih  vse k   i    o^pDlnjfvanju   proszvod-
nje, k razv«ju proiz.vaj*tluibL sLl ia .,. gorje tistemit, ki ne ugodi tej njegovi prisilitvi v potrebui meri.
Vreduostni zakon je okrutna gospodar-ska sila za tiste, ki ne poTeeujejo aeneli-no delovue s-turilaosii. N-epodkupIjivo od-pica sanu> dve poti: pot hogastva za tiste, ki stalno in naglo znižujejo količiiio dela opredmetenega v njihovem izdelku, in j:ot v bairkrotiranje in revščino za tiste, ki v tem. admajo uspeka. Njeg*>vo topaišt"wj so konkurenca in cene.
Vreduostni zaikon je zakon najsilnejšega povečanja dmžbeiiega bogastva v danem zgodovdaskem razdobju ob neueknein zmanjševanja vrednosti proizvodne enote. To pa je sa-mo eua, resda izhodna, točka njegove gospodarske vloge. Druga je re-guiiranje delitve skupnega dela L.a razna. gospodarska področj,a. Njegova orodja so <e naprej euaka — konkurcnca in giba-nje cau. Toda sedaj dobi njihov učinek drugačen pomen. Zopet ?e moraino poslu-žiti podmeue, reada podiiieue, ki je naj-realnejša.
TRETJA PODMENA
Zoova račuoiajuo 3 pruizvodiijo eevljev. Toda povpraševanje in ponudba še ue kri-jeta več. Cev-ljev je sedaj iia trgu preveč. Ponudba je večja kakor povipraševanje. Ponujajo ua piiiuer 1200 tisoč parov čev-ljev... povpraševanje pa... jih zaliteva samo niilijon parov. 200 tiseč parov je preveč. To je ponudbeni presežek.
Zdaj- moramo upoštevati še eno pod-ročje družbeiie proizvodnje. Naj bo to iadelava tka<niii. Tu pa imamo tak polo-žaj. Izdelali so in prmesli na tTg mLlijon metrov tkanin. PlačUno siposobiio povpra-ševanje pa jili zahteva 1200 tisoč inetrov. 200 tisRič lne.trov primaajkuje. To je sedaj-primamjkJjaj na strani ponudije t pri-merjavi. s povpraSevanjem.
M-ožnost, da .ponudba čevljev preseže povprasevanje. Iahko izvira iz našifi prejš-njih podmen. Težnja tretje skupine, da bi spravila večjo korist, drugih pa, da re-šijo svojo kožo, bi puvzročila, da se bo proizvodnja povečala. Z izdelovanjem čer-Ijev bi se začeli ukvarjati še novi proiz-vajalci. Pritegnila bi jih sorazmerno lah-ka prodaja. Po določenem času bi se po-kazalo, da je trj? prezasičeo s čevlji. Ne more obvladati  vse te blagovne količine.
Tu si lahko mislhno celo to, da je v*ak proizvajalec potrošil za par čevljev saiuo družbeno jKitrebni delovni čas. Ker pa jo čevljev preveč, pa v celoti velja, kakor cia je bila neka količina dela čevljarjev porabljena družjjeu-o nekoristno. Del tega clela ne bo priznan ko+ družbeno delo.
Na ta poltižaj, prL čevljih odgovarja tržišče z znižaujem cen pod njihovo vred-nost, to je po«l ravea, ki ustreza druzbeno potrebnemu delovnemu času. Koukurenca med proizvajaki se lxj okrepila. Vsak si bo prizadeval, da se bo rešil čevljev in tla sajn osebno ne bo plačal te zablode s svojo kožo.
Zabloda je v tem, da je bilo za pro-izvodnjo čevljev porabljeuega več druž-benega dela, iakor je potrebno glede na
družbene potrebe in dano stopnjo delovne ^torilnosti.. Razumljjvo pa je, da si nio-rajo pioizva|aloi po prvem strezujenja predvsem prizadevati. da še bolj pove-čajo delovno gtoršlnost, da bi znižali vred-uost Lzdelkov, to je svoj delovni čas, M ga porabijo za par čevljev. Tu pa hi želeli poudariti drngo plai učinkovanja vredn<jstnega zaikona.
Hkrati ko se čevljarji mučijo s čevlji, se pdcaže na di^gi strani, da je tikanin premaloi To^ pomeni, da je bilo v to pod-ročje v.loženo premalo dlužbenega dela. Ponudba ni v skladu s povpraševanjem po tekstilu. Cene tkainin se dvigaj«! Skup-no mnazi.no tekatila prodajo po ceiii, ki je nad vrednostjo, to je nad puvprečjem za pxoizvodno enoto družbeno potrel>nega dela. Vsa množina tkanin naglo zgine s tržišča... po ceni... ki predstavlja večjo količino družbenega dela, kakor so ga na tem področju dejamko potrošil«. Pro-izvajalci so s poslom splošno zadovoljni. Res pa nekaieri več zaslužij-o.
V  prifnieru tekstija  ne  očiii'kuj>e pritisk konkurence med proizvajalci, temv«č nied kupci.   Tu   je   stamje   nasprotno  kakor   v proiav^Kiaji čevljev.
V  proizvodnji čevljev je bilo potrošeuo preveč   družrbenega   dela   glede   na   druž-bene   potrebe   iu   delovno   storilnost.   Po-nudba  presega povpraševaaje in cene se zniŽHjejo.
V   pjcoizvoduji   tekstila, ni   bilo   porab-Ijetto dovolj   družibenega   dela   glede   na družbene potrebe in stopnjo delovne sto-riliKJstt.   Ponudba  prescga   povpraševaTije in cene se dvigajo.
Koakurenca m gibanje tržnih cen imata v tem primeru še drug pcnnen. Ker ni drugega družbenega razuma, terja vred-nostni zakon zdaj iinperativno s pomočjo teh sil, naknadno, otl proizvajalcev: neka količina družbenega dela mora odfeči iz proizvoduje čevljev. V proszvoduji tek-stila pa je treba povečati količhio druž-benega dela. Družbeni razum proporcio-nalne razdelitve delovnega časa si tako uaknadno uiiTa pot kot vrednostni zakon skozi anarhijo družbene proizvodnje. »Oblika, v kateri se ta ptoporcionalua razdelitev dela uveljavlja v družbenem stanju, v kateTem obstaja v oblik« zaseb-ne izmenjave individualnih izdclkov dela, pa tudi je proui<i la vrednost teh izdcl-kov.« (Marx, Pisma Kugelmanu, str. "4, izd. »Kulture*).
Neenaik-omerni razvoj posaineznih vej proizvoduje kaikor tudi družbcnih potreb, zasebna proizvoduja in anarhija v skupni proizvodnji staLno msijo sorazmerje v razdelitvi družbenega dela na razne pro-izvajaJne ciejavnosti. Z nieliunizmtiin kon-kureaaco in cen teži vredmosini zakon stalno k uravnovcšanjn vzpostavljanja so-razinerja v razdeiitvi stknpniiga drir/Are-ncga iiel<t VredinKtni z^ikoii rea^ira kot močiiejša gosp<>dars.ka voof- na. staln* od-mike od tega «>raz.mejj<i. (J<Jealn«jge so-razrncrja ra^e-lirtv^e sJtapar;^ dtJa i;c bo v  nobeueni  iiru7.b«n«iia>  rwiu )
Vredaostai zaik«>a jo fo »setn tcm te-meljiiu gospVKiarski zaton bi^govtif yr*!-izvodnie na vsoh st'V'iiiuh ni«ft!!''<f« ra7-voja. ]« iijeit i«ane<'j;>i ur^jijvitlev. Jire-govo   bistvo   je   r&luctranjc   mdi\-i<in«lnfi
(Nada]jcT*aje  na  20.  iJocunii
NASA
strsn   1 n 7. VII. ¦¦»»*    J-*7
(NadaJjevanje z 19. str.)
poTatbe dela na družbeno potreimo mero tega dela. Vrednostni zakon stalno teži k temu z določenima vlogama konkureiice in gibanja tržnih cen. Ta fuaikcija po-meni:
—    V    razmerju    do    proizvajalcev... stalno siljenje k razvoju vseh prvin pro-izvodnje, vseh činiteljev delovne stoiilno-sti in k najracionalnejšemu izkoriščanju proizvodnih sretlstev ter živega dela;
—  v razmerju do posaineznega proizvo-da... stalno prisiljenosf zmanjševafi po-rabo  dela...   in   preiuestiti   proizvodnjo
' tja, kjer so zanjo najugodnejši pogoji...
kjer je delovna storilnost povprečna ali višja od povprečja;
— v raznuuju do vse proizvodnje... htalno primoranost ujenega uravnoveše-vanja... sorazmerne razdelitve skupnega družbenega dela na razue vrste koristnih del, ki so odvisna od družbeuih potreb in delovne storilnosti. Siljcuje in nagon k razvoju delovne storilnosti v vsaki posarnezni veji proizvodnje — k čemur stalao sili — pa v-odita k splošnemu ipove-čanju delovne storiLnosti ali družbenih proizrajalnili sil. Razumljivo je, da ima ujegova funkcija v vsem tem značaj stai-ne težnje, ki prihaja do izraza kot odsev premoči družbenega značaja dela.