OBLIČJE PTUJA Iz predavanja v ptujskem gledališču 28. maja 1920. F r. Štele Vsako mesto, vsaka človeška naselbina ima svoje posebno lice, svojo fiziognomijo. Naj je še tako so rodno drugemu po svoji legi in po slogu svojih stavb, ima vseeno v svoji zunanjščini in notranjščini nekaj, kar je le njemu lastno, neko osebno značilnost, ki ni materialnega značaja, nekaj, kar je sorodno člove škemu značaja in naturelu in kar je v širšem pomenu to, kar imenujemo ozračje in kar ni nič drugega kot prenos teženj človeške osebnosti na materijo, katero je človek oblikoval, s katero je v ozkem stiku živel ter ji s tem dal tisti pomen in tisto vsebino, ki se drži vsega, pri čemer je udeležen človeški duh, naj je to umetnina ali zadnji najskromnejsi predmet vsakdanje rabe. Čim jačja je izžaritev človeškega žitja in bitja v danem okolju, tem večjo vrednost za naše duševno življenje imajo njegovi predmeti. Ptuj ima takih nematerialnih vrednot v obilici: Ako ga opazujemo od zunaj, nas privlači, ker vse, kar vidimo, govori o važnem torišču človeške zgodovine in sodobnega življenja; če ga pogledamo od znotraj, se ta privlačni čar korak za korakom veča, jača in nas zaplete v svoje mreže, tako da nemoteno uživamo, kakor pred umetnino, ko smo preko formalnih za prek doživeli njeno jedro. Tako doživetje pomeni do živetje miljeja, osredja, krajevnega razpoloženja. Tisočletja so izklesala bistvene poteze tega Ptuja, ki ga danes vidimo, doživljamo kot ljudje s srcem za umetnost in starino in v katerem živimo kot zadnji člen nepretrgane verige rodov od neznane prastarine. Glavni elementi fiziognomije današnjega Ptuja so: 1. njegova lega, 2. rimsko kulturno središče, ki je stalo tod, 3. srednjeveški Ptuj in 4. novi Ptuj. Važnost in lepota lege za ptujsko mestno obličje sta izven diskusije in vsakemu, ki je kedaj občudoval sliko mesta iz daljave, evidentni. Ravno naravni po ložaj omogoča tisto nad vse učinkovito grupacijo glavnih arhitektonskih skupin, brez katere bi Ptuj ne bil Ptuj in brez katere bi sorazmerno majhno mesto ne učinkovalo velikopotezno monumentalno. Oporišča grupacije so dominikanski samostan, župna cerkev z mestnim stolpom in grad, ki je obenem krona mesta, nepričakovano bogat završetek cele strogo zaključene kompozicije. Koliko govori skozi sedanjo mestno sliko rimska Poetovio, še ni zadostno ugotovljeno, vendar je ne dvomno pravilna domneva prof. B. Sarie o kontinui teti nekih potez Poetovije do današnjih dni. Srednjeveški Ptuj je pa še danes os in podlaga vsega arhitektonskega, umetnostnega in miljejskega bogastva Ptuja. Stari Ptuj, ki se že v zunanaji sliki določno loči kot posebna skupina iz celote današnjega mesta, obsega ono ozemlje, ki je bilo v srednjem in pozneje ponovno na začetku novega veka obdano z ozidjem in je tako dobilo zaključeno, organsko obliko, kakršno so sploh imela srednjeveška mesta v primeri z današnjimi, ki šele dobivajo svoje organične poteze. Srednjeveško ptujsko mesto je tipično srednjeevrop sko mesto, za katerega arhitektonsko, prometno in funkcijsko kompozicijo je merodajen teren, na ka terem stoji, in prometna pot, ki preko njega vodi. Grič in pobočje tega griča, padajoče k mimo tekoči reki, je torišče naselbine. Glavne prometne žile so dane po geografskih predpogojih: glavna ulica pod gradom, vzporedna toku reke, ter druga ob produ ali mostu več ali manj pravokotna nanjo; vse druge pro metne poti so internega pomena, samo za notranje zveze. Gornja cesta, ki danes ni več glavna za promet z daljšo okolico, je ostanek nekdanje od rimskih ča sov obstoječe glavne ceste. Spodnja se uveljavlja za radi mostu na Bregu. Srednjeveška meščanska nasel bina misli vsaka tudi na obrambo in sama po sebi se poda omejitev napram zunanjemu okolišu po črtah, kjer se je lahko braniti. Po tej črti je postavljeno obrambno ozidje, ki na zunaj omejuje mesto po slu čajni terenski črti brez stremljenja za tem, da bi ta oblika imela pravilen obris, kakor so ga imele rimske naselbine. Ta okvirna črta srednjeveškega mesta je v Ptuju še danes, kljub temu, da ozidja po večini ni več, popolnoma jasna in soodločilna za sodobno obličje mesta: Grad, ki je vzvišen nad mestom, kot predstav nik gospodarja zemlje in obenem kot jedro obrambe in pod njim selišče meščanov sta dva bistvena ele menta te naselbine. Meščanska naselbina ima zopet svojo funkcijsko logiko, osredotočuje se pri mestnem zastopstvu, čigar simbol je mestna hiša, in pa tržišču, ki je v Ptuju od nekdaj ob mestnem stolpu, na kar kaže tudi tam postavljeni Orfejcv steber, ki je služil kot sramotni steber, pranger. Vsi ti bistveni elementi srednjeveške naselbine so še danes živi in tudi za bližnjo bodočnost ne bodo odmrli. 42* Zadnji element sedanje fiziognomije mesta pa je novi Ptuj, ki se je do sedaj precej neorganizirano razlil okrog starega jedra, katero polagoma ogroža z novimi elementi, ki jih vsebuje, posebno z industrijo. Do sedaj se ta borba v Ptuju vrši še dosti obzirno, ne dvomno pa je, da novo destruktivno vpliva na čar starine in predstavlja toliko časa resno nevarnost zanjo, dokler se ne najde tista rešitev, ki bo zadovo ljila obe stališči. Poudarjam končno, da je Ptuj, kakršen je še sedaj kot skupnost, sam na sebi izredna vrednota, katere pomen se ravna umetninskemu pomenu. * * * 43*