Glasnik S.E.D, 42/1. 2 2002. stran 59
mnenja OBZORJA STROKE	m
Predhodna objava / 1.03	Jerneja Feriez
TERENSKO DELO V URBANEM OKOLJU
O izkušnjah z informatorji v mariborskem mestnem središču
Zadn jih pet let prejšnjega tisočletja sem raziskovala mariborska dvorišča. Leto 1998je hilo Posvečeno terenskemu delu. Pivi korak je hilo dolgotrajno razmišljanje o tem, kako sploh navezati stike z injormatoiji v urbanem okolju. Če sem še tako brskala po monografijah, ki nosijo oznako etnologija mesta, napotkov uli poročil o terenskem delu v mestih skoraj nisem našla. Zato sem se odločila zapisati svoje 'Zkušnje in spoznanjai
Ko se etnologi učimo metodike svojega dela na terenu, o terenskem delu v mestu, ki je V£ekakor specifično, ne izvemo veliko. Vsaj nied mojim študijem je bilo tako. Podobno VyUa za avtorje, ki so o etnologiji mesta sl-odlično pisali, naslednikom pa niso zapustili poročil o tem, kako so se približali svojim informatorjem.1 S seznama imen informatorjev, kije ponavadi dodan besedilom, Je za znana okolja mogoče sklepati, da so ^čelj pogovore z nekaj ljudmi, ki so jili že Poznali, od tod pa seje mreža razširila še na ^■""ge informatorje, Margret Trankle je mimogrede omenila, da seje, ko seje ukvarjala ž bivalno kulturo v velikem industrijskem me-s,u' informatorjem približala tako, da seje Priključila skupini, ki je opravljala popis prebivalstva. Ljudem, ki so bili prej že pošteno Vprašani, a na bolj formalni ravni, je zastavljala še dodatna, precej drugačna vprašanja. 1 tcm, ko seje pridružila »uradni« skupini obiskovalcev, je rešila vprašanje dostopa do slanovanj, torej zasebnih prostorov doteda-nJ'b neznancev. Slikovito pa je obžalovala, da se kot etnologinja ne more preprosto »skri-'l za tapete in opazovati, kako ljudje živijo in UJ v stanovanju počnejo.«2 ^eile je način približevanja povsem nezna-n'm ljudem v mestnem okolju pred odhodom
na teren precej begal ter mi sprožal številne zamisli in razmišljanja. Nekaj manj preudarka je bil deležen izbor informatorjev, saj sem že predhodno izbrala mestna območja, ki sem jih sklenila preučiti podrobneje, O navezovanju stikov z možnimi informatorji, torej stanovalci hiš, ki so na izbranih mariborskih območjih, sem razmišljala v treh smereh. Ker jih - razen redkih - sploh nisem poznala, sem čutila potrebo po tem. da se jim nekako napovem in predstavim. Ena od možnosti se mi je zdelo najavilo pismo, v katerem bi razložila svoje namene in pojasnila, kaj želim od njih. Odposlala bi ga na naslov vsakega od stanovalcev izbranih hiš. Druga možnost, o kateri sem razmišljala, bi bilo lepljenje takega najavnega pisma na oglasno desko ali kako drugo vidno mesto nekje ob vhodu v hišo. Potem bi morala nekako priti do povratne informacije. In to meje skrbelo. Pričakovala sem namreč, da se ljudje na pismo, ki bi se utegnilo izgubiti med šopi pošte in reklamnih sporočil, ki vsak dan napolnijo poštne nabiralnike stanovalcev, preprosto ne bi množično odzvali. Potreben bi bil torej nadaljnji telefonski dogovor ali osebni stik z vsakim od morebitnih informatorjev. Ker pa sem želela govoriti z izredno velikim številom ljudi, med katerimi bi šele naknadno izbrala tiste, s katerimi bi se lotila poglobljenih intervjujev, se mi je zazdelo tako početje preprosto preveč dolgotrajno in sem misel na tako sodelovanje opustila. Naslednja možnost bi bila telefonska predstavitev in najava s takojšnjim dogovorom o času srečanja. Zadnji način, o katerem sem razmišljala, pa bi bil takojšen osebni stik, namreč preprosta pojavitev pred vrati morebitnega informatorja s kratko predstavitvijo in takojšnjim pogovorom, če bi le bilo mogoče. Zadnji možnosti sta se mi vnaprej zdeli izvedljivi, zato sem sklenila preizkusiti obe. Skrbelo meje le, da bodo ljudje, če bom preprosto pozvonila in jih kot popolna neznanka Čakala pred vrati, v zmotnem prepričanju, da sem akviziterka ali kaj podobnega, zaprli vrata, še preden jim bom utegnila pojasniti, kaj želim. Zato sem raz-
Jerneja Ferlež. foto: T. Vrlii,
mišljala tudi o variantah predstavljanja in ugotovila, da mora biti predstavitev hitra, jasna in ne pretirano strokovna, saj sem iz izkušnje z bivanjem v mestnem središču vedela. daje socialna in starostna sestava tukajšnjih stanovalcev zelo raznovrstna. Zelo hitro bo torej treba zaznati nekakšen »tip informatorja« ter mu prilagoditi način in dolžino uvodne prestavitve. Ker so bila prva srečanja z informatorji po naključju pozimi, je bila seznanitev nujno vezana na stanovanja, saj do srečanj na dvoriščih ni mo-
1	Edini zares relevanten podatek o načinu približevanja informatorjem, čeprav tie v mestnem okolju, sem pridobila od kolegice, ki je sočasno raziskovala kulturo rojstva na terenu na Do lenjskem in so ji po glavi rojile podobne misli. Odločita se je za nekoliko drugačen prijem od tistega, ki sem ga končno uporabila sama. Edini pravi vir informacij mi je bil v tem primeru tako imenovani inmlhle ca/lege.
2	Glej; Margret Tränkle, Wohnkultur und Wohnweisen. Tübingen 1972, 17-!S.
lt.!
OBZORJA STROKE
(llasnik S.K.D. 42/i, 2 2002, stran 60
glo priti, ker so bila takrat skoraj povsem »ncobljudena«.
Na prvem od izbranih območij sem končno preizkusila oba načina. Nekaj informatorjev sem poklicala po telefonu, jim na kratko razložila, kdo sem. kaj počnem in kaj želim od njih, ter se poskušala z njimi dogovoriti za čas obiska pri njih doma. Drugo skupino sem presenetila na vhodnih vratih in storila enako. Na moje presenečenje se je dokaj hitro pokazalo, daje ta način večinoma učinkovitejši. Napovedovanje po telefonu je bilo za ljudi očitno nekoliko preveč brezosebno, nepričakovan klic je mnoge pustil neprizadete. Tisti, ki so privolili v pogovor, so čas sestanka velikokrat prelagali na neki nedoločen prihodnji čas, kar bi moje terensko delo glede na predvideno množičnost intervjuvanja utegnilo podaljšati do neslutenih razsežnosti. Še bolj me je presenetilo, da so ljudje izredno dobro sprejeli nenadno pojavitev neznanke, ki od njih želi nekaj ne povsem določenega. Večina ljudi je z zanimanjem poslušala, kar sem jim imela povedati, in prav tako je večina privolila v takojšen daljši pogovor ter me povabila v stanovanje. Nekateri so celo takoj stopili iz stanovanja in me peljali do okna, ki gleda na dvorišče, ali me kar takoj povabili tja. Pozneje seje potrdilo, daje to poglavitna prednost osebnega stika z informatorji za etnologa, ki se ukvarja z bivalno kulturo. Veliko laže seje namreč pogovarjati o nečem, kar vidiš pred seboj ali pa je oddaljeno le nekaj metrov, kot pa razmišljati in govoriti »na daljavo«, na primer v telefonskem pogovoru.
Večino dvorišč sem si že vnaprej dodobra ogledala, če je ie bil mogoč dostop brez posredovanja stanovalcev. Tako sem že poznala glavne značilnosti dvorišča, razen tega sem imela že nekaj podatkov iz arhiva, saj sem se na teren odpravila šele po arhivskem delu. To mi je omogočilo, da sem se informatorjem z nekaterimi izjavami takoj zazdela kompetentna sogovornica. Prav to je bilo ključno ob prvem stiku z neznanimi informatorji.
O velikem pomenu kompetentnosti in prisrčnosti pri osebnih stikih z informatorji govori William Foote Whyte. raziskovalec, ki je konec tridesetih let 20. stoletja raziskoval življenje v slamih italijanskih priseljencev v Ameriki. Uporabil je predvsem metodo opazovanja z udeležbo. Prepričal seje, daje bilo mnenje informatorjev, kijih pred raziskavo ni poznal, veliko bolj odvisno od vrste osebnega stika, ki ga je razvil z njimi, kot od kakršnegakoli prepričevanja o raziskovalnem početju in njegovem pomenu. Če so ga informatorji dojeli kot človeka, ki ve, kaj počne, in ga sprejeli medse, so odobra-
Pogovor ob starejših fotografijah zbudi spomine in pripovedi. Original je lasi družine Robnik. Koroška 6. Maribor.
vali tudi njegovo početje. In nasprotno, če Whyta osebno niso sprejeli pozitivno, tudi na njegovo raziskovanje niso dali ravno veliko. s čimer je bii dostop do iskanih informacij znatno težji/
Tudi v mojem primeru je hitro nastalo nekaj težav. Enkrat ali dvakrat v vsem času dela na terenu se mi je zgodilo, da so mi ljudje, še preden sem jim pojasnila do konca, povedali. da se ne želijo pogovarjali. Taka odslovi-
tev, ki sem jo pričakovala pogosteje, se mi je zgodila torej le izjemoma. Nekoliko pogostejši je bil strah prebivalcev starejših hiš, ki so v postopku denacionalizacije, da je moj ohisk nekakšna pretveza, povezana z občutljivim postopkom vračanja premoženja. Posebno nezaupljivi so bili morebitni prihodnji lastniki zgradb. A po daljšem zagotavljanju, da zadevi nikakor nista povezani, so v pogovor večinoma privolili.
m




Dvorišče za hišo v Gregorčičevi ulici 14 lela 1998. Foto; Jerneja Ferlet
m
mnenja OBZORJA STROKE	m
Materialna podoba dvorišč je odličen vir, a stanovalci so pri raziskovanju zelo pomemben člen. Foto: Jerneja Ferlež.
Glasnik S.E.D, 42/1. 2 2002. stran 61
Najpogostejši razlog za odklonitev pogovora je bilo prepričanje nekaterih stanovalcev, da o tem. kar me zanima, ne vedo dovolj in tako niso primerni sogovorniki. Za neljub občutek, ki je bil največkrat zmoten, sem hitro našla rešitev. Prvemu stanovalcu, ki sem ga obiskala v hiši (ponavadi je šlo za stanovalce v pritličjih, ki živijo najbliže dvoriščem in jih po hitrem sklepanju zalo tudi največ uporabljajo), sem se predstavila nekoliko izčrp-neje. Kot nekoga, ki mu posebej zaupam, sem !?a povprašala, koga v hiši mi glede na dolžino prebivanja, vedenje, zgovornost in časovno neobremenjenost priporoča za najprimernejšega sogovornika. To je ljudem godilo, tako da so velikokrat želeli biti sogovorniki tudi sami ali pa so me brez izjeme usmerili na ljudi, ki že dolgo živijo v hiši in torej o problemu precej vedo. Sama sicer nisem iskalu izključno starejših stanovalcev, čeprav so mi bili, ker jih je bilo razmeroma malo, čredno ljubi sogovorniki. Ker meje zanimalo dvorišče tako v preteklosti kol sodobnosti, me je enako pritegnilo govorjenje starejših, izkušenih stanovalcev, kot tudi tistih, ki So se priselili šele pred kratkim in so svoje °bčutke. vrednote in načine uporabe dvorišča šele prav zaznavali in razvijali. Rešilcv s Priporočanjem sosedov se je pokazala za idealno. saj sojo dobro sprejeli tudi tisti, pri katerih sem pozvonila pozneje in se jim predstavila z uvodnim pojasnilom, da so me k nJim napotili sosedje, ki menijo, da prav oni Ognejo zelo dobro vedeti, kar me zanima, ^stnp v stanovanja, iiajkoeljivejši del navezovanja stika z informatorjem torej, mi je bil s tako napovedjo skoraj brez izjeme zagotov-
ljen. Pogovor je tako lahko stekel po predhodnem telefonskem ali osebnem dogovoru, največkrat pa že oh prvem stiku. Prvi pogovori so bili delno tudi sondaža, s katero sem iskala ključne informatorje; tislc. ki odlično poznajo dogajanje v hiši za daljši čas in so dovolj dobri sogovorniki za poglobljen intervju. Že prvi pogovori pa so bili veli kokrat tako dolgi in povedni, da jih je mogoče imeti za poglobljen etnološki intervju. Nekaj pogovorov je bilo kratkih in so potekali v znamenju informatorjevega prepričanja, da o njihovem dvorišču ni kaj povedali in snov
ni vredna kakega resnega pogovora, a brez sporočila ni bil niti en sam pogovor. Stanovalci hiš. katerih dvorišča so opazno zanemarjena, so me tu in tam sprejeli z vidnim upanjem, da utegne moj obisk ugodno vplivali na morebitno ureditev njihovega dvorišča. Zagotavljala sem jim, da je to tudi moja želja in pravzaprav celo namen mojega početja, čeprav na to nimam neposrednega vpliva.
Za potek intervjuja sem imela pripravljene vprašalnike za različne informatorje - starejše. mlade stanovalce, otroke, različne za preteklost in sodobnost, tako da je šlo pravzaprav za strukturi ran intervju. Pogovore sem nameravala zvočno beležiti. Pripravila sem tudi nekakšno tabelo za dokumentacijo: vanjo sem zapisovala podatke o dvorišču. številu stanovalcev, objektih na dvorišču in pripovedi informatorjev. A pripravljenih papirjev pred informatorji nisem vlekla na plan. temveč sem jih deloma izpolnila pred intervjujem, deloma pa takoj po njem. Zapisovanje vsebine pogovorov neposredno po dogodku mi je omogočilo, da sem opustila magnetofonsko snemanje, ki seje pokazalo za moteče - tako zame kot sogovornike. Zapisi. nastali po pogovoru, so polni mojih opazk, občutij, opisov vedenja in odzivanja informatorjev, ki jih zvočni zapis sam po sebi ne more vsebovati. Ob intervjuju sem se zadovoljila z zapisovanjem nekakšnih ključnih besed, ki so bile ogrodje poznejših terenskih zapiskov.
3 William Foote Whyte, Street Corner Society. Chicago. London. M3. 300.
Uuč tío dobrega intervjuja je vzajemna naklonjenost med informatorji in raziskovalcem. Foto: Jerneja Ferlei.
lt.!
OBZORJA STROKE
(llasnik S.K.D. 42/i, 2 2002, stran 62
Tudi stroga strukturiranost intervjuja po pričakovanjih iz terenskih izkušenj ni bila primerna, Pogovori so zelo hitro postali bolj neformalni. polni zgodb o vsem mogočem, kar je značilnost pripovedovanja starejših informatorjev nasploh. Sama sem jih, kolikor je le bilo mogoče, neopazno usmerjala, kot so mi narekovale vprašalnice. Ta proces je včasih trajal tudi več ur, čeprav moji pogovori načeloma niso bili zelo dolgi. Po koncu seje izkazalo, da so bili najpolnejši, najplodnejši, najprisrčnejši in za moj namen najkoristnejši pogovori, ki so temeljili na nekakšni recipročnosti. Ko sem namreč ljudi, ki sem jih izbrala za ključne informatorje, obiskala v drugo, so naši pogovori že temeljili na poprejšnjem poznanstvu. Razen zaupnosti informatorjev o njihovem življenju so zajemali tudi določeno stopnjo moje zaupnosti, saj so mi informatorji začeli postavljati osebna vprašanja, podobna mojim. Več ko sem bila o sebi pripravljena povedati, zaup-nejši so bili.
Kot ponavadi sem tudi tokrat izkoristila vse prednosti, ki jih za potek intervjuja in navezovanje stikov na terenu ponujajo fotografije. Sogovornike sem zelo hitro povprašala, ali hranijo fotografije, posnete na dvorišču. Odgovor je bil sicer največkrat negativen, a kadar je bil pozitiven, so bile fotografije odličen »odpirač za konzerve«.1 Nosile so velik de! prieevalnosti, hkrati pa informatorju zbujale asociacije na pretekle dogodke in stanja. Velikokrat sem se z. ljudmi dogovorila tudi za naslednje srečanje takrat, ko bodo prebrskali družinske alhume in pripravili fotografije, ki me zanimajo. Primerilo seje, da so se informatorji, ko so opazili, da fotografiram njihovo dvorišče, zanimali za rezultate lega početja in tako sami nevede povzročili naslednje srečanje. Ko sem jim čez čas prinesla pokazat svoje fotografije, pogovor na zaželeno temo ni umanjkal. Prvi de! intervjujev iz zimskega časa, ko so dvorišča prazna, se je s tem končal. Dokumentacija za posamično hišo je po tej stopnji obsegala arhivske podatke o dvorišču, materialne značilnosti dvorišča, razbrane z opazovanjem zdajšnjih razmer in pričevanjem informatorjev o tem, kako uporabljajo dvorišča, kaj jim pomenijo, kaj vedo o njihovi preteklosti in kakšnih bi si zares želeli. Drugi del je potekal nekoliko drugače. Določilo ga je dejstvo, da sem po terenu hodila spomladi, poleti in jeseni, to je v tistih delih leta, ko so dvorišča v svoji polni funkciji. Tokral nisem trkala na vrata stanovanj, ampak sem, opremljena s fotoaparatom, vstopala na zdaj že dobro znana dvorišča in tam srečevala ljudi, ki so me večinoma tudi že poznali. Moja navzočnost na »nji-
Otroci so informatorji za raziskovanje sodobnosti. Foto: Jerneja Ferle:.
hovem terenu« tako ni bila več vsiljivost: bila je bolj podobna prijaznemu obisku. Zdaj so bili pogovori bolj neformalni, predvsem zaradi tega. ker je odpadlo uvodno predstavljanje, ker smo se poznali in so mi že zaupali, pa tudi zato, ker sem si sama ta del raziskave zamislila kot pravo opazovanje z udeležbo. Nisem prišla z vnaprej pripravljenimi vprašanji, temveč preprosto opazovat in fotografsko zabeležit, kaj ljudje na dvoriščih dejansko počnejo, kako se tam vedejo in ali je to skladno s tistim, kar so mi pripovedovali pozimi. Nekatere je še vedno vznemirjala fotografska kamera. Po obeh stopnjah terenskega dela seje pokazalo. daje bila odločitev za izbiro posameznih mestnih karejev in ulic, ne pa vsega mestnega jedra ali še širšega območja Maribora. zelo primerna. Ožje izbrano območje je veliko bolje obvladljivo, hkrati pa se zdi. daje tudi dovolj reprezentativno, če je izbor dovolj raznolik. Že arhivskega gradiva je namreč toliko, da bi bilo večjo količino težko obdelati, še bolj pa bi bilo problematično iskanje stikov z ljudmi. Razmeroma manj informatorjev, s katerimi navežeš neko poznanstvo in zaupanje, h katerim se vračaš in vedno laže vstopaš na območje njihove zasebnosti, se mi je namreč po že opravljenem delu zdela precej učinkovitejša pot kot nenehno spoznavanje novih informatorjev. Temu se pri izrazito velikem terenu pač ne bi mogla izogniti, če bi želela celotno območje prečesati tako, kot sem ga.
Literatura
GODINA, Maja 1992: Iz mariborskih predmestij: o življenju in kulturi mariborskih delavcev v letih od 1919 do 1941. Marihor. Obzorja.
GODINA GOLI JA, Maja 1996 [i. e.19971: Prehrana v Mariboru v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja. Maribor. Obzorja. Vil RAJ, Aleksandra 1989: Živim znači stanujem: etnološka študija o kulturi stanovanja u žumberačkim Sošicama, Ljubljana. Zagreb. Hrvatsko etnološko društvo. Zavod za istraživanje folklora. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
MUSIL, J if i |et al.] 1985: Lide a sidlište. Praha, Svoboda.
RAPOPORT, Arnos (ed.) 1996: The Mutual Interaction of People and their Built Environment; a Cross-cultural Perspective. The Hague. Maulon, Paris (World Anthropology). SELLE, Gert 1993: Die eigenen vier Wände: zur verborgenen Geschichte des Wohnens. Frankfurt, New York, Campus. WOLCOTT, Harry F. 1995: The Art of Fieldwork. Aliamira. l.ondon, New Delhi. Walnut Creek.
4 Posrečen ¡ermin »can-opener«\t uvedel Collier, ki se je med antropologi prvi poglobljeno ukvarjal z vprašanjem vizualnih medijev, predvsem fotografije, v procesu antropološkega terenskega dela. Fotografijo razume kot nekakšen medij, ki v prvih stopnjah dela z informatorji na terenu rabi kol ključ, da antropolog in informator navežeta stik. Olajša prvo komunikacijo. omogoča začetek pogovorov, informatorju zbudi zanimanje za antropologovo početje, skralka - pomaga prebiti led. Glej: John Collier, Malcolm Collier: Visual Anthropology. Albuquerque 1992, 24-25.