Franc Čiček
Kako so Solatniki umivali vino
Solatniki so bili veseli ljudje. Jed-li so solato in zraven pili jesih. Pri-godilo pa se je ttste dni, da je imel očs Mrdun god in je god sreeno pa-del na pustni torek kakor vsako le-to. So ugibali Solatniki, kaj da mu kupijo za god. Lani so mu podarili prase, a ponoči so tnu ga ukradli. Prevejsni so to tiči! Kaj bi mu dali letos? Zopet prase? Je dejal Mr-dun, prihodnje prase da bo zaklenil s tremi ključavnicami. Potem pa gre darilo zbogom in je res darilo. To ni šlo Solatnikom v glavo. So ugi-bali in ko so ugibali, hej! privozi tnimo voznik. Sod vina ima na vozu.
»Holaj, Solatnikil« je zavpil, »kaj boste požirali jesih. Pristnega dal-matinca imam, pa še prav poceni vam ga dsm!«
»To bo za župana in njegov god,« so rekli Solatniki in kupili sod z vi-nom vred. Žejni in radovedni so bi-li, do pusta je še tri dni. Hudimana, je dan dolg, kadar bi naj bil kratek. Pa so zabili v sod pipo, da vidijo, kakšna da je kapljica, ki jo bo pil oča župan. V temi so pokušeli in pili na vse mile viže, da ne bi Mrdun videl, kaj se godi z njegovira dari-lom. Dalmatinec se jim je pokadi! po možganih in so pričeli treskati drug v drugega. Pa je nekdo prižgal luč.
»Kurja smrt«, so se začudili Solat-niki, »to vino pa je črno kakor sam peklenski vrag. To ni po božjem. Greh je bil, da smo pili prej ko žu-pan, pa se je vino za kazen umaza-lo in "očrnHo. Saj je v temi vendar bilo vino belo, kaj ne?« Vsi so po-kimali. »Seve, v temi se vidi vse čr-
no, četudi je belo. In naša vina 8 vendar bela in rumena kakor netx ška luč. Pomislite, mi smo vends blizu Ljutomera. Takega ne najdet niti v Krenjski gori. To je pa črtu kakor bognasvarujl Kaj sedaj?«
Ni jim več dišalo začarano vin in so ugibali in niso vedeli, kaj bi Drugi dan sp skrivaj poslali po ma ter županjo, brihina je ta ženska il ona shranjuje uradni pečat.
»Hej, dedci,« se je zadrla, »kaj pl napravite, pujski, če ste umazani i] črni kakor parklji?« »Umijemo se,« je dejal eden. »Vidiš, to je tisto. Če imate čra vino, umijte ga, pa bo belo«, je rekl župsnja in je šla. Visoko je neslj pametno glavo, da so ženske lahk videle, kdo je prav za prav župai »Jencata, hencaia, brihtna je ma županja,« so vpili Solatniki, »kdo I si mislil? Prava reč, pa bomo vin umili s krtačo in brisačo, da bo bel kakor sneg.« Pa reč ni bila tako lal ka. Kajti ni vseeno, če si na pr mer umivaš umazane noge ali saias obraz ali pa črno vino. Kjer si g hotel zagrabiti in potegniti s krt« čo, se ti je vino umaknilo in izmuz nito kakor riba m črnoba ni šla od njega za nobeno ceno ne.
»Ne pusti se, zlodej, umiti.« so rekli Solatniki in šli nad sreskega načelnika. Sreski načelnik je bil mož iz ljudstva in naroda. Narod ga ljubi in on ljubi narod. Tako se imata rada obadva. On ve, kaj je za narod potrebno in bo tudi tukaj po-magal. Jutri .k god, treba je hiteti. Trezno je poslušai sreski nečelnik resne besede poverjenih mu držav-Ijanov in ko so mu povedali vse, kar jim je ležalo na srcu in na jeziku, je dejal:
»Zmrzel led, vam pravim, zmraiel led se da prijetno ribati s krtačo in toplo vodo. Pustite vino zmrzni-ti, v korito ga iztočite, vam pravim, drugo jutro bo zmrzel led, pa ga
130
uniijte kakor vam je ljubo in dra-go!«
»To je mož od fare, kakršnega še Abesinija nima,« so rekli Solatniki in so šli domov. Natočili so vina v korito in ker ni šlo vse v eno, so privlekli več korit ter jih napolnili s črnino. Noč je bila ledenomrzla, Solatniki so pravili, da ima vrag za nohtom mlade. Zjutraj so z vese-ljem opazili v koritih zmrzel led. Prinesli so krtače in tople vode. Eden je celo privlekel kos mila, za birmo ga je dobil od botra, in pri-čeli so umivati vino, da je bilo ve-selje. Potili so se že kakor ptujski špeharji, delo je šlo od rok in črna brozga je brizgala iz korii. Kmalu so bila korita prazna. So bili Solai-niki tako vneti pri delu, da niso niti opazili praznih korit in so ribali ier umivali korita tako dolgo, da so se svetila kakor snefi. Okrog in okrog pa je bilo polno črne brozge.
»Hoiaj, sedaj je pa čisto,« so rekli vsi zasopihani in nehali. Je prišel ta-čas oča Mrdun, pušeljc je imel za klobukom. Stopil je med verne mu Solatnike in vzkliknil:
»Kaj pa naj pomeni to?«
»To pomeni,« je dejal eden ter se odkašljal, »to pomeni, da smo umili vino, ki vam ga poklanja v majhen
dar vesoljna občina za vaš velik in imeniten god, ki ga slavite danes, in vam v imenu nas vseh dovolim, da pokusite vino iz naših korit.«
Je bil oča Mrdun ginjen kakor Abraham, ko je umrl — in je dejal:
»Lepo, lepo, zelo lepo od vas, da me tako spoštujete in ljubite. Vjno iz korit bom popil jaz, a ono po tleh pa vi! Potem si pa še svoje umaza-ne buče tako dolgo umivajte in dr-gnite, da vam izginejo ko kafra, možakarji prismojeni!«