Bernarda Kuster: Naj ti dokažem, da nisi pravi zame



	Lektura: Saša Šega Crnič

	Prelom: Matejka Križan

	Oblikovanje ovitka: EVING d. o. o., Trebnje

	Urednica: Matejka Križan



	Založništvo in distribucija:

	LYNX, Matejka Križan s. p.,

	Bodkovci 41b, 2256 Juršinci

	GSM: 040-717-445

	www.beremknjige.si

	Juršinci, 2021

	Elektronska izdaja.

	URL: https://www.biblos.si/isbn/9789617134117

	©Bernarda Kuster, 2021

	Vse pravice pridržane.





	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 72655363

ISBN 978-961-7134-11-7 (ePUB)





	Zame. Ta knjiga je zame.





	prolog

	Ja, ja, saj vem. Glavne junakinje v knjigah morajo biti nezemeljsko lepe, krhke, preveč poštene, romaaantične, razumne ... Naj vas kar ustavim. Nisem nič od tega. Pravzaprav nisem niti dovolj zanimiva, da bi bila glavna junakinja. Nič posebnega nisem. Samo malo samosvoja študentka, ki živi tako, kot ji pač najbolj ustreza in se ne ozira na pravila ter na mnenje drugih. Nisem podobna ne Sneguljčici ne Trnuljčici ali katerikoli od princes. Pretirana romantika mi gre na bruhanje in redko me kaj gane do solz. Temni lasje, ki mi segajo čez ramena, me ne ubogajo vedno in na riti imam dva kilograma preveč. Pa kaj. Točno takšna, kot sem, sem jaz. Takšno se imam rada in takšna sem glavna junakinja svoje zgodbe.

	Vi pa ste glavni junaki svojih zgodb. Ne glede na to, ali dosegate nepošteno postavljene standarde (ki ste si jih začrtali sami ali pa so vam jih mediji in drugi ljudje) ali ne, je vaša zgodba pomembnejša od vseh ostalih. Ker je vaša. Imejte jo radi.





	prvo poglavje

	Zaspano sem odprla oči in pogledala na svojo levo.

	Zanimalo me je, ali poznam tipa, ki nepremično leži ob meni. Navadno nisem taka, zato me nikar ne obsojajte, ampak včerajšnji večer mi je res malo ušel z vajeti.

	Šla sem v klub in spila nekaj pijač. Moja najboljša prijateljica Olivia me je po tretji juicevodki pustila samo, saj še nikakor nisem želela domov. Opogumljena od alkohola sem stopila do šanka, se nagnila čez in natakarju omogočila pogled v izrez nove majčke, ki sem jo kupila pred nekaj dnevi. Naslednjih par uric se ne spominjam povsem natančno, vem pa, da sem spila še nekaj pijač, okoli polnoči sem nazdravljala z neznanci in iz neznanega razloga verjela, da smo prijatelji. Ko so lokal zapirali, nas je nekaj odšlo do bližnje stojnice s hotdogi. Zdi se mi, da je bil z nami tudi natakar, ki je svojo roko naslanjal prek mojih ramen, medtem ko smo stopali po pločniku in se nečemu prav prifuknjeno smejali. In prav natakar – Chase, če se ne motim – je neverjetno spominjal na moškega, ki se je ravnokar obrnil na bok in cmokal z usti ob moji rami.

	V istem trenutku je zazvonila budilka. Čim hitreje sem jo poskušala ugasniti in z nočne omarice sem prevrnila kozarec, v katerem je bilo še vsaj za dva prsta vode, ter tiho zaklela. Ko sem končno opravila z budilko, sem ugotovila, da je melodija prebudila telo, ki se je kar naenkrat premikalo ob meni.

	Vstal bo in šel, hvala bogu.

	»Dobro jutro,« me je pozdravil in se nasmejal.

	Skuštrani lasje so mu pravzaprav na prav simpatičen način rogovilili okoli zaspanega obraza.

	V trenutku, ko se mu je obraz spačil, sem točno vedela, da se je spomnil včerajšnjega nerodnega mečkanja in seksa, za katerega sva bila oba malo preveč opita. Medtem ko je šlo meni malce na smeh, je izgledalo, kot da je njemu resnično nerodno.

	»Jutro. V šolo moram.«

	Želela sem, da odide in bolj očitna ne bi mogla biti. Moje besede so ga vrnile v resničnost in prisilile v gibanje. Oblekel je včerajšnja oblačila, ki so bila razmetana po tleh. Podala sem mu majico, ki je še vedno visela z roba postelje.

	»Tudi jaz. Lepo se imej, se vidiva kaj,« je še rekel, ko je odbrzel iz stanovanja.

	Oba sva se dobro zavedala, da je bila to le fraza, saj je bila izjava skrajno neresnična. Bila je afera za eno noč in prav gotovo je nisem nameravala ponoviti. Vsaj ne z njim. Ne glede na to, kako luštkan se mi je včeraj zdel, je bilo jasno, da med nama ni bilo kemije in da je bil včerajšnji večer prej smešen in neroden kot kaj drugega. Zmajala sem z glavo in pomislila, kaj bo imela na to povedati Olivia.

	Ker sem bila že malo pozna, sem se na hitro stuširala ter oblekla črne hlače in pulover enake barve z zelenim znakom peace na sredini.

	Črna je bila moja najljubša barva že od srednje šole in neverjetno enostavno je bilo kombinirati vsa oblačila. Iz omarice ob umivalniku sem izbrskala črn tuš in spretno narisala črto na zgornjo veko, kot sem to storila že tisočkrat. Še malo maskare in umivanje zob, pa sem bila pripravljena na prvi šolski dan.

	♣

	Stopila sem v zgradbo, kjer je mrgolelo študentov. Dobrodošli na Fakulteti za arhitekturo je pisalo nad vrati ene od predavalnic, kjer je potekalo uvodno predavanje. Sošolce naj bi obdržala s prve stopnje študija, vendar sem presenečena ugotovila, da ljudi, ki so sedeli v predavalnici, v glavnem nisem poznala. Vedela sem, da so nekateri od nekdanjih sošolcev našli službo ali pa še niso opravili vseh izpitov in niso uspeli pravočasno diplomirati. Njihove objave sem spremljala na družbenih omrežjih in bila nehote z vsem na tekočem.

	 Na hitro sem se ozrla po obrazih v predavalnici in izbrala mesto poleg Samanthe, s katero sem enkrat sodelovala pri seminarski nalogi in mi ni šla posebej na živce. V predavalnico nisem stopila zadnja, saj sem za sabo slišala glasove dveh študentov, ki sta se nečemu smejala in se pogovarjala.

	»Zakon, stari, ne morem verjeti, da si tak jebač, Chase,« sem slišala reči enega od njiju in se naglo obrnila.

	Izbuljila sem oči, ko sem zagledala fanta, ki je pred slabo uro zapustil moje stanovanje.

	Ne me jebat.

	Tudi on je izgledal pretresen in s prijateljem se je poskušal čim hitreje preriniti v ozadje predavalnice.

	Prišel je profesor in predavanje se je pričelo. Na mizo sem zmetala stvari iz torbe in zapisovala osnovne informacije o izvedbi predmeta in ocenjevanju, vendar se nisem mogla popolnoma zbrati. Spraševala sem se, kako je mogoče, da je prav natakar moj novi sošolec in kaj hudiča je razlagal prijatelju.

	Ko sem mislila, da dan že ne bi mogel biti slabši, sem ujela profesorjeve besede: »Za danes smo končali. Na mizi bom pustil list z razpredelnico, v katero po trije skupaj napišite svoje ime. Sodelovali boste pri projektu, ki bo prinesel štirideset procentov skupne ocene, zato se potrudite, da boste učinkovito sodelovali in da bo končni izdelek karseda kakovosten. Več o tem bomo dorekli naslednjič.«

	S temi besedami je zaključil predavanje in čeprav sem se trudila čimprej preriniti do mize, pred katero so se gnetli študentje in divje vpisovali vsak svoje ime, so me ves čas odrivali. Ko sem le prišla do papirja, sem zgrožena ugotovila, da je ostalo prosto mesto v razpredelnici le še v kvadratku, kjer je na prvih dveh črticah pisalo Chase Autumn in Kevin Williams.

	Sranje!





	drugo poglavje

	Čez vikend sem se odločila obiskati starše. V mestu so mi pred dvema letoma kupili stanovanje, da sem lahko v miru študirala in mi ni bilo potrebno prenašati hrupa iz študentskih domov. Čeprav sem jima zatrjevala, da stanovanja pravzaprav ne potrebujem, sta pri svoji odločitvi vztrajala. Zaradi vsega udobja, ki ga je lastno stanovanje ponujalo, se pa tudi pretirano branila nisem.

	Stopila sem z vlaka in se ozrla po železniški postaji. Medtem ko je veter raznašal listje po peronu, sem se mučila s prižiganjem cigarete. Ko mi je končno uspelo, sem globoko vdihnila prvi dim, zgrabila kovček za ročaj in se odpravila proti domu.

	Rada sem prihajala domov. Moji starši so bili res nekaj posebnega. Moja mama je izgledala fantastično in če bi naju srečali v trgovini, bi verjetno mislili, da je moja sestra. To me nikoli ni motilo. Res pa je, da je, odkar je izdala svojo četrto zgoščenko z vadbo, postala že malo obsedena. Kadar sem prišla domov, me je neprestano opominjala, kako naj se prehranjujem in me silila v telovadbo. Saj ne, da športa ne bi marala, nisem ga pa marala na tak način. Pravzaprav sem se večkrat na skrivaj odpravila v zanikrn fitnes v mestu, kjer me ni nihče poznal, in si privoščila malo rekreacije. Mami tega nisem nikoli omenila, ker vem, da bi si nadela tisti svoj zmagovalni izraz na obrazu. Malo upornika sem pa že morala biti.

	Moj oče je bil povsem drugačen. Nikoli se ni tako zapičil v eno stvar, pač pa se je loteval vsega po malem. Obvladal je vse od urejanja prostorov do sajenja potaknjencev. Kadar je le imel čas, se je zabubil na svoj vrt za hišo, kjer je imel tudi rastlinjak in ustvarjal bogve kaj.

	»Jim, doma je!« je zavpila mama, ki me je prva zagledala, ko sem stopila v hišo. Oče je pohitel po stopnicah in me objel.

	»Oh, moja mala punčka. Kakšen je bil prvi teden?« me je vprašal, kot da sem ga obiskala po tednu vrtca in ne podiplomskega študija.

	»Hm, kaj pa vem. Nič pametnega, ampak prvi teden je vedno tako. Oktober bo hitro minil in kar naenkrat bom do vratu v projektih in seminarskih nalogah.«

	»Ne bodi preveč pridna,« se je zasmejal, »ampak preveč poredna pa tudi ne. Saj veš, da z mamico želiva, da dokončaš študij in si najdeš dobro službo.«

	Še vedno je mislil, da sem njegova majhna punčka in to me ni pretirano motilo.

	»Daj no, Jim, ne govori z njo, kot da je še vedno stara pet let,« ga je po strani pogledala mami. »In pusti jo, da malo zadiha. Naj ti pripravim nekaj za večerjo, Nikki.«

	Nisem bila posebno lačna, vendar sem mami vseeno sledila v kuhinjo, kjer je že zlagala stvari iz hladilnika na mizo. Pograbila sem kos belega kruha, ki je sameval na pultu, in nanj iztisnila majonezo.

	»Nikki! Saj veš, da popoldan ni dobro jesti ogljikovih hidratov. Sploh se ne zavedaš, kako škoduješ svojemu telesu,« je mama začela s svojo običajno pridigo.

	Ne spomnim se, kdaj sem jo pravzaprav nehala poslušati in z mislimi odplavala drugam. Od nekdaj sem rada jedla nezdravo hrano, kar se mi na telesu začuda niti ni poznalo. Okej, priznam, nisem bila takšna suhica s sixpackom na trebuhu kot mami, počutila pa sem se dobro v svojem telesu. Če ne štejemo kakšnega dneva pred menstruacijo, ko mi je itak šlo vse na živce.

	»Zakaj ji spet pridigaš? Ali nočeš, da naju obiskuje med vikendi?« se je oči takoj postavil zame, ko je videl, da ne namerava odnehati.

	Čeprav se je delal pogumnega, sem vedela, da je podlegel nekaterim njenim nasvetom o prehrani, ki naj bi pospešila metabolizem in ostalo sranje. Nasmehnila sem se sama pri sebi in v usta ponesla zadnji košček kruha.

	»Pa saj si šele prišla, zakaj moraš iti danes na pijačo?« sem slišala govoriti mamo, medtem ko sem nase vlekla čevlje in se po telefonu dogovarjala z Alexom.

	»Moram se družiti s prijatelji. Saj menda nočeš, da bom na stara leta sama s petimi mačkami,« sem zavpila in za seboj zaprla vrata.

	Pobrskala sem po torbi ter zgrabila belo-zlato škatlico, ki se je svetlikala na dnu. Z Alexom sem bila zmenjena čez deset minut v pubu, kjer sva se dobila vedno, kadar sem prišla domov. Alex me je večkrat obiskal tudi v mestu, kadar je imel kakšne opravke, včasih pa tudi kar tako.

	Ko sem zavila za vogal, sem ga zagledala. Čakal me je pred vhodom in tiščal roke v žepe svoje razvlečene zelene jopice.

	»Hej, mala,« me je pozdravil in se z roko na mojem hrbtu prebil v ozadje terase, kjer sva imela malo zasebnosti. »Kaj je novega? Vse mi povej.«

	»Pogrešala sem te. Ta teden je bil prava polomija.« Povedala sem mu vse o Chasu.

	Ko sva naročila že drugo pijačko in napolnila pepelnik, sem čutila, da so se moje mišice sprostile. Smejala sem se Alexovim šalam in popolnoma pozabila na čas. Vedno sem ga imela rada in vedno je bil tu zame. Prijatelja sva bila že od vrtca. Obstajali so časi, ko so najini starši verjeli, da bova postala par in se skupaj postarala, midva pa sva se temu le smejala. Ne glede na to, da sva se super ujela in uživala v družbi drug drugega, si nisva dihala za ovratnik. Nihče od naju se ni želel resno vezati. Morda sva si bila preveč podobna. To sem imela pri nama najraje.

	♣ ♣ ♣

	Vikend pri starših je kot vedno potekal po ustaljenih tirnicah in je presenetljivo hitro minil. Vsako nedeljo je zjutraj prišla na obisk moja babica, ki me je, kadar sem bila doma, o vsem zaslišala podolgem in počez.

	»Poglej se, saj si vendar čisto bleda. Ali med tednom sploh kaj ješ?«

	Preden bi ji uspela odgovoriti, je že nadaljevala: »Taylor, ali sem te tako slabo vzgojila? Jim, pripravi Nikki vrečo zelenjave za zraven, revica je čisto shujšana.«

	Saj sem vedela, da babi ni mislila slabo, vendar se mi danes res ni ljubilo poslušati pametnih nasvetov, ki so mi jih kar naprej delili. Že odkar sem se zbudila, me je bolela glava. Čakal me je nov teden in nisem se mogla odločiti, ali sem se tokrat vrnitve v mesto veselila ali bala.

	Ko je babi odšla, je mami pripravila kosilo. Ne glede na vso znanost o zdravi prehrani, ki jo je mami pojedla, kuhati ni znala. Na srečo je danes naredila že preizkušene jedi, saj je vedno, kadar je poskušala kaj novega, bilo le še slabše. Na mizo je postavila proteinski šejk z okusom kurje juhe, ki na moje presenečenje niti ni slabo dišal. No, okus pa je bil nekaj povsem drugega. Z očetom sva se spogledala prek mize in poskušala vase spraviti vsaj nekaj žlic te ogabne brozge. Včasih sem se spraševala, kako da oče od takšne hrane še ni umrl.

	Po sladici, če lahko napol spenjenemu sojinemu napitku z okusom vanilije tako rečemo, sem spakirala svoje stvari nazaj v majhen kovček in se pripravila na odhod. Zunaj je lilo kot iz škafa in vesela sem bila, da sem tokrat svojo kripo pustila v mestu in prišla z vlakom.

	♣ ♣ ♣

	Takoj ko sem stopila skozi vrata, me je pričakal domačen vonj stanovanja in vesela sem bila, da sem se vrnila. Pomislila sem, kakšno srečo imam, ker imam dva domova, kamor se vedno znova rada vračam.

	Ko sem izpraznila kovček, ki ga je oče napolnil z vsemi možnimi vrstami zelenjave z domačega vrta, sem se odpravila v spalnico. Na telefonu sem pritisnila tipko kliči in nastavila na prostoročni način ter telefon odložila na posteljo. Ravno v trenutku, ko sem si majico nerodno vlačila čez glavo, se je Olivia oglasila.

	»Hej. Si že nazaj?« Slišati je bila vesela.

	Ker se je majica zataknila v sponko modrca in nikakor ni šla ne nazaj in ne naprej in sem izgledala kot kak tjulenj, Olivia mojega odgovora seveda ni slišala.

	»Halooo? Nikkiii, ali se slučajno s kom mečkaš in zraven ležiš na telefonu? Slišim sopihanje, da veš,« je imela Olivia monolog, jaz pa sem se končno osvobodila oblačil.

	»Hej, sori, zataknila sem se. Ampak najlepša hvala, da te tako skrbi zame,« sem sarkastično še vsa zadihana rekla v slušalko. »V glavnem, hotela sem ti povedati, da sem doma in da te čakam.«

	Odgovor sem že vnaprej pričakovala: »Imaš kaj pijače ali skočim v trgovino?«

	»Hmm, tri piva in pol steklenice nekega sladkega rdečega vina,« sem naštevala pred odprtim hladilnikom. »Imam tudi slane prestice in arašide, očitno. Nimam pojma, kdaj sem jih kupila. Aha, pred dvema mesecema jim je potekel rok veljavnosti. Si že na poti?«

	»Že pred petimi minutami bi prišla, če ne bi ti toliko blebetala,« je rekla. »Se vidiva. Čao!« In zveza je bila prekinjena.

	Oblekla sem spodnji del trenirke in razvlečeno majico. Dolge lase sem si spela v čop in nasula prestice v posodo. Ravno sem želela iz omare vzeti kozarce za pivo, ko je Olivia vlomila v stanovanje. Roke je imela polne vrečk čipsov, pod pazduho pa je nosila steklenico vina.

	»Olivia, zakaj hudiča me vedno sprašuješ, če moraš kaj prinesti?« sem se nasmejala.

	Čez petnajst minut sva že sedeli na balkonu, ki je bil ravno dovolj velik za dva udobna naslanjača in majhno mizico na sredini. Ven sva prinesli dva kozarca s pivom, skledo prestic, skledo čipsa z okusom čebule, krožnik s sirom in belim grozdjem in vse to nagnetli ob mojo škatlo cigaret in pepelnik, ki je bil vedno zunaj. Če bi poskušala na mizo odložiti samo še vžigalnik, bi verjetno na drugi strani nekaj padlo dol.

	»Kako si preživela vikend?« me je zanimalo.

	»Eh, nič posebnega. V soboto sva z Jane šli na sejem, kjer itak nisva nič kupili. Danes zjutraj pa sva se zaradi njenega PMS-a cel dopoldan pričkali, nato pa se je šla ona učit, jaz pa sem čakala, da se vrneš,« je odgovorila Olivia.

	Sem pozabila omeniti, da je moja najboljša prijateljica lezbijka? No, zdaj veste. Poleg tega je tudi najbolj obupno romantična oseba, kar jih poznam. Zjoče se ob vsaki knjigi, filmu, še ob reklami za pralni prašek. Je tako rekoč čisto nasprotje mene, vendar to še ne pomeni, da jo imam zaradi tega manj rada. V bistvu jo obožujem.





tretje poglavje

	Pesem, ki sem jo poslušala med hojo, je prišla do refrena in zaslišala sem znani »When all you got to keep is strong, move along, move along like I know you do ...«, ko sem zagledala Chasa in Kevina postopati pred predavalnico.

	Ko sta tako stala eden zraven drugega, si zlahka opazil kontrast med njima. Kevin je bil pol glave višji in je imel na sebi srajčko in lanene hlače. Pravzaprav je bil do zdaj vsakokrat, ko sem ga srečala, brezhibno urejen. Temne lase je imel vržene diagonalno nazaj, kar je na njem izgledalo precej elegantno. Razumem, zakaj so se ženske ob njem začele neumno obnašati, saj moram priznati, da je izgledal kot kak maneken iz letaka za H&M. Njegov nasmeh je bil brezhiben, tako da bi lahko pravzaprav nastopal tudi v reklamah za zobno pasto. In tak človek se je – ne ozirajoč se na svoj genski potencial – odločil študirati arhitekturo.

	Zanimivo.

	Ne vem, zakaj, ampak nekaj me je kljub njegovemu popolnemu izgledu na njem motilo. Morda ravno ta popolnost.

	Na njegovi levi je stal Chase, ki je bil po izgledu Kevinovo čisto nasprotje. Lase je imel razmršene, oblačil pa se je kot kak najstnik, ki v prostem času skejta doma na ulici. Hlače s številnimi žepi na straneh je nosil nizko na pasu, majica pa je imela na hrbtni strani napis Sam doma. Po njegovem kriljenju z rokami sem predvidevala, da Kevinu razlaga nekaj razburljivega. Pohitela sem k njima in si iztrgala slušalke iz ušes.

	»Hej, vidva! Dogovoriti se moramo glede projekta – ja, skupaj smo v skupini. Imata že kakšno idejo ali se raje dobimo po predavanjih v knjižnici ter malo predebatiramo?« sem zateženo vprašala.

	»Ali je vedno tako prikupna?« se je sarkastično spačil Kevin in pogledal Chasa.

	»Kaj pa, če gremo po predavanjih na pijačo in se dogovorimo, kako in kaj?« je zadevo poskušal rešiti Chase, ki mu očitno ni bilo do tega, da bi se vmešaval v najin novonastali prepir.

	Šit, sama pijače nisem hotela predlagati, ker bi potem lahko sklepala, da se želim spoprijateljiti z njima. To pa ni bil moj namen. Z njima sem imela namen opraviti hitro in profesionalno.

	»Ja, okej,« sem se vdala v usodo, ponosna, da nisem Kevinu vrnila s kakšnim bolj zajedljivim odgovorom. Za našimi hrbti se je pojavil profesor, tako da smo odšli v predavalnico in zasedli mesta – vsak na svojem koncu, seveda.

	♣

	»Poskusimo to opraviti čim hitreje,« sem govorila med prižiganjem cigarete.

	Pobrskala sem po torbici in privlekla ven zvezek, ki je imel v spiralo že zataknjen nalivnik. Odprla sem ga na zadnji strani, kamor sem si imela namen zapisati podatke, in odprla pokrovček ter ga zataknila na zadnjo stran peresa. Ozrla sem se k sošolcema, ki sta v istem trenutku prasnila v smeh.

	Kaj?

	»Daj, sprosti se vendar malo. Fak, je vroče, naročimo si pijačo.« Chase je pomignil natakarici, ki nas je šele sedaj opazila in se napotila k naši mizi.

	»Malo pivo,« je naročil Kevin s svojim očarljivim nasmehom in se z modrimi očmi zazrl naravnost v natakarico. Ta se je malo zmedla in skoraj pozabila zapisati naročilo. Ko se je končno ozrla nazaj k mizi, je spregovoril Chase.

	»Enako.«

	Čeprav sem želela avtomatično naročiti jagodni sok, sem se zaslišala reči: »Tudi jaz, enako.«

	Čez pol ure, ko smo vsi že skoraj izpraznili steklenice in sem imela v zvezku popisano že celo stran z idejami za naš skupni projekt, sem ugotovila, da sem pravzaprav zadovoljna z našim današnjim delom. Uspelo nam je doreči najnujnejše stvari, da se bomo lahko lotili vsak svojega dela, potem pa bomo zaključna dela skupaj dokončali. In dobila sem tudi občutek, da mi nova sošolca ne gresta tako na živce, kot sem sprva pričakovala.

	Sama sem odšla nazaj do fakultete na predavanje Osnov sodobne arhitekture in Načrtovanja naselij, Chase in Kevin pa sta že klepetala z natakarico in naročala naslednjo rundo.

	♣ ♣ ♣

	Za mano je bil dolg dan. Predavanja so se vlekla kot čreva in komaj sem čakala, da prestopim domači prag.

	Torbo sem odvrgla na kavč in slekla kavbojke. Ja, ja, saj vem, da so kavbojke veljale za super-udobno oblačilo, vendar se meni ni zdelo tako. Hitro sem pregledala elektronsko pošto in na družbenih omrežjih preverila, kaj je novega. Pred očmi so se mi prikazale vse nujno potrebne novice, s katerimi sem očitno morala biti seznanjena: sošolka je za kosilo jedla pico z morskimi sadeži, Alex je bil na pijači, kjer je pil Heinekena, sestrična je bila na sprehodu s psom, oče pa je poskusil prvi kozarec feferonov, ki jih je vložil.

	Sama nisem pogosto objavljala fotografij, le tu in tam sem dodala kakšno pesem, ki mi je bila trenutno všeč.

	Nisem imela volje, da bi počela kaj posebej koristnega, zato sem se odločila, da grem malo športat. Oblekla sem spodnji del trenirke, oranžen športni modrc in črno ohlapno majčko. V kotu dnevne sobe je še zmeraj stal nahrbtnik, napolnjen s stvarmi od prejšnje rekreacije. Fuj. Umazano brisačo sem odvrgla v koš z umazanim perilom in pograbila svežo ter jo potisnila v zdelani nahrbtnik. Dodala sem še plastenko vode in snikers. Kaj se zgražate? Kaj, če mi zaradi naporne vadbe na primer pade raven sladkorja v krvi in se mi začne vrteti? Čokoladice so v fitnesu obvezna oprema. Tako sem se vsaj tolažila.

	Ker sem imela namen do fitnesa teči, sem kar v stanovanju pričela z ogrevalnimi vajami.

	Pet minut kasneje sem že tekla svojemu cilju naproti. Veter je na vsak način poskušal skuštrati moje temne, skoraj črne lase, ki sem jih prej spletla v kito. Iz žepka sem potegnila slušalke in na telefonu izbrala pesem. Green Dayi so mi glasno odzvanjali v ušesih, kot mi je bilo všeč. Preletavala sem seznam pesmi, da bi našla še kaj poslušljivega, vendar sem se naveličala že skoraj vseh skladb, ki sem jih naložila prejšnji mesec.

	Še vedno osredotočena na izbiro naslednje pesmi sem se med tekom na hitro ozrla predse in se ravno v tistem trenutku zaletela v čvrste moške prsi, ki so iz ničesar zrasle pred menoj.

	Auu!

	»Se opravičujem,« sem zamomljala med pobiranjem telefona, ki je padel z ekranom naravnost na asfalt sprehajalne steze. Ajs.

	Ozrla sem se navzgor in zagledala privlačnega neznanca, ki me je opazoval z obrazom, spačenim od šoka. Imel je krajše, urejene lešnikovo rjave lase. Na nosu je imel očala, ki so mu dajala nekakšen simpatičen kul-piflarski izgled. Preiskoval me je s tako globokim pogledom, da sem zardela, pogleda pa nisem mogla nikakor odvrniti. Zmajala sem z glavo, da bi se zbrala in šele tedaj sem ob njem zagledala dolgolaso blondinko s precej zgroženim obrazom.

	»Res mi je zelo žal, morala bi gledati, kod hodim … no, oziroma tečem.«

	»Ne bi bilo slabo,« je odrezavo odgovorila Blondinka. Potegnila je Očalarja za nadlaket in vidno želela oditi.

	»Ah, je že v redu,« je odgovoril on. »Si ti okej?«

	Iz žepa je izvlekel paket robčkov in mi enega podal.

	Kaj za vraga?

	Pogledala sem navzdol k tlom in na majici opazila krvavo rdečo piko. Nagonsko sem roko ponesla k obrazu in ugotovila, da mi iz nosu teče kri. Je res moral imeti tako čvrste prsne mišice? Nič čudnega, da je bila Blondinka tako zgrožena. Pograbila sem robček iz njegovih rok in se poskušala karseda dostojno očistiti. Od sramu ga nisem želela ponovno pogledati v oči.

	»Ja, dobro sem. Hvala za robček in še enkrat oprosti.«

	Nisem prepričana, ali me je slišal, saj ga je Blondinka že vlekla naprej. Čez ramo se je še enkrat ozrl k meni in se mi nasmehnil.

	Ja, res je smešno, ko te na romantičnem sprehodu s punco pohodi slon.

	Njegov nasmešek je bil vseeno nekako drugačen in za trenutek sem pozabila dihati. Verjetno bom kmalu dobila menstruacijo – druge razlage nisem našla.

	Ozrla sem se po ulici. Takšna nisem mogla v fitnes. Nazaj mimo Očalarja in Blondinke pa tudi nisem želela iti. Zavzdihnila sem, iz nahrbtnika izvlekla snikers (sem vedela, da mi bo prišel prav!) in se odpravila eno ulico višje ter se po daljši poti vrnila domov in upala, da mi ne bo nikoli več treba videti njunih obrazov.





četrto poglavje

	Teden je hitro minil. Že tretji dan zaporedoma sem delala zapiske za predavanja, ki jih nisem obiskovala in dopolnjevala zapiske predavanj, na katera sem hodila. V kratkem me je sicer čakalo nekaj šolskih obveznosti, vendar nič posebej grozečega. Seminarsko nalogo, ki jo bom morala oddati naslednji teden, sem pripravila že pred nekaj dnevi. Bila sem ponosna sama nase. Šlo pa je tudi za to, da nisem upala prenehati s podčrtovanjem tega sranja, dokler sem imela voljo do učenja. Toliko sem se namreč že poznala, da sem vedela, da to obdobje ne bo trajalo večno in sledilo mu bo daljše obdobje, ko se mi ne bo dalo niti premakniti, kaj šele pregledovati te izpeljave.

	Ravno ko sem podčrtovala zadnjo super-pomembno enačbo na tej strani, je zatulil zvonec in ker tega nisem pričakovala, mi je roka trznila, tako da sem z markerjem čez četrtino strani potegnila zeleno črto.

	Come on.

	Odrinila sem se s stola in šla preverit, kdo se je nenajavljen oglasil tako pozno zvečer in spotoma ošinila stensko uro. 23.06. Pogledala sem skozi kukalo in na drugi strani zagledala Alexa. Hitro sem odklenila vrata in ko sem se mu že mislila vreči v objem, sem ugotovila, da so njegove oči čisto rdeče in na obrazu mu je pisalo, da je nekaj hudo narobe.

	»Alex, vstopi.« Potegnila sem ga v stanovanje in si ga podrobno pogledala. »Kaj se je zgodilo?«

	»Nikki, nisem vedel, kam naj grem …« Umikal je pogled, da mu ni bilo treba gledati vame.

	»Ali si v redu?«

	V mojem glasu je po vsej verjetnosti zaznal paniko, saj me je pogledal v oči in rekel: »Moji stari se ločujejo.«

	Brez besed sem ga stisnila k sebi. Nisem vedela, kaj naj rečem. Nikoli v takšnih situacijah nisem.

	Naj samo razložim, zakaj sem bila povsem v šoku, ko mi je povedal žalostno novico. Njegova starša sta bila popolna starša. Veliko popoldnevov sem preživela pri njih. Njegova mama je bila ena tistih mam, ki kuhajo marmelado in vlagajo kumarice. Bila je malce bolj okrogla in veliko časa je preživela v kuhinji s predpasnikom, zavezanim malce previsoko, da bi še izgledalo estetsko. Bila je prava mama iz učbenika in vedno je dišala po sveže pečenih piškotih. V njeni družbi je vedno bilo tako prijetno in domače. Z Alexom nama je pripravljala limonado in pekla pecivo, ki ga je imel Alexov oče tako rad. Izgledala sta srečna skupaj in dajala sta vtis popolne družine. Alexov oče je posedal pri mizi in prebiral časopis. Bil je bolj redkobeseden, razen kadar je gledal tekme po televiziji in kričal na uboge igralce, ki očitno niso imeli pojma, kako se igra, in sva ga z Alexom slišala vse do njegove sobe. Z njim nikoli nisem imela veliko stika, vendar o njem nisem imela slabega mnenja.

	»Reci kaj, Nikki,« je zavzdihnil Alex, ko sem ga spustila, »prosim.« Z roko si je šel skozi temne lase.

	Pogledala sem ga z otožnimi očmi. »Pojma nisem imela. Vedno sta izgledala srečna skupaj in še sanjalo se mi ni, da bi lahko prišlo do tega.«

	»Jah, potem nisi edina. Danes sta mi pri večerji povedala, da sta se odločila, da tako več ne gre naprej in da sta že vložila papirje za ločitev. Takrat sem nehal poslušati. Vstal sem, zaloputnil vrata in odšel. Nekaj časa sem se vozil okoli, potem pa sem se odločil, da pridem k tebi.«

	»Alex, saj veš, da sem zate vedno tu.«

	Za njim sem zaklenila vrata in ga povabila naprej ter nama vzela iz hladilnika pločevinki piva.

	»Nisem hotel domov. Nikki, gledala sta me s takšnim pomirjujočim obrazom in mi razlagala kot kakšnemu otroku. Verjetno tudi sem pravi dojenček, ker me je pri teh letih vse skupaj še vedno tako ganilo.«

	»Ne govori tako in sploh ni problema, tu si lahko, dokler hočeš.« Pograbila sem plišasti odeji in ju odnesla na balkon, kjer je Alex že sedel na enem od pletenih stolov in odsotno vrtel cigareto med prsti. »Samo ne vem, kaj naj ti rečem. Ali kako naj ti pomagam.«

	»Reci mi kaj v smislu: 'Saj bo vse v redu', 'Jutri bo bolje' ali kaj takega.« Na obrazu se mu je prikazal izkrivljen nasmešek.

	Nasmehnila sem se. »Alex, z veseljem ti lahko rečem karkoli od tega, ampak oba se zavedava, da v resnici tega ne vem. Ja, res je, da se bo zadeva s časom uredila – tako ali drugače, vendar ti ne morem obljubiti, da bo čez noč vse boljše.«

	»Saj vem. Mogoče pa je zadnji čas, da se odselim.« Alex je gledal v tla.

	»Mogoče,« sem se tiho strinjala z njim.

	Morda se vam zdi nenavadno, da je Alex še vedno živel doma, kljub temu da je zaključil študij in da je bil leto starejši od mene. Tudi meni se je od začetka zdelo malce čudno, vendar sem se postavila v njegovo kožo in ugotovila, da mu pravzaprav ni nič manjkalo. Sicer ni imel redne službe ali punce, vendar je vedno nekaj počel. V smeri svojega študija ni dobil službe, vendar je zagrabil vsako možnost za delo, kadarkoli jo je že našel. Včasih je pomagal v restavraciji, spet drugič je stare babice vozil po mestu, da so šle po opravkih. Ni imel rednega mesečnega dohodka, vendar nikoli ni bil brez denarja. Z njegovega stališča je bilo ugodno živeti pri starših, ki jim je vsak mesec prispeval denar za hrano in ostalo in ni imel nobenih sitnosti z najemnino in pranjem perila.

	♣

	»Oprosti, ampak zdaj moram pa res spat, komaj še odpiram oči.« Ura je bila že čez pol drugo zjutraj.

	»Heh, to pa je študentsko življenje. Ko sem še hodil ven, smo tak čas šele pošteno začeli žurat.«

	Zazehala sem. »Kaj naj ti rečem, srček ... Stara sem že.«

	Oba sva se nasmehnila. Iz omare sem privlekla rezervno odejo in blazino. Tlačila sem ju v posteljnino, Alex pa je že raztegnil kavč v dnevni sobi in urejal okrasne blazine.

	»Hvala,« se je oglasil.

	Stopila sem k njemu in ga še enkrat objela. »Nehaj se mi zahvaljevati.« Šla sem po hodniku in zavila v kopalnico. »Lahko noč in eno bolho na pomoč,« sem še rekla, potem pa izginila v spalnico.

	Še sreča, da je jutri vikend, drugače res ne vem, kako bi pravočasno vstala.

	♣ ♣ ♣

	Ko sem se drugo jutro prebudila, sem na hodniku zavohala vonj po … pečenih jajcih? Jap. Alex je izgledal kar domač v moji majhni kuhinji, ko je z lopatko mešal po ponvi. Oblečene je imel samo boksarice. Na šanku, kjer sem običajno jedla, je stal vrč pomarančnega soka. Na to bi se lahko navadila, sem pomislila sama pri sebi in si pomela oči.

	»Dobro jutro,« sem ga pozdravila in zazehala. Šla sem do omare in se stegnila po kozarec.

	»Jutro.« Alex je izbuljil oči. »Lahko, prosim, oblečeš modrc? Čeprav sva samo prijatelja, sem še vedno tip,« je rekel in hitro pogledal proč.

	»Oprosti, gospod Občutljivi.« Spila sem kozarec pomarančnega soka in se odpravila proti kopalnici.

	Med umivanjem zob se mi je zazdelo, da sem slišala zvonec, vendar nisem bila čisto prepričana. Z zobno ščetko v ustih sem stopila na hodnik in ujela smešen prizor. Olivia je stala pred Alexom, ki je pri odprtih vratih stal z lopatko za mešanje ter odpirala in zapirala oči. In usta.

	»Zdravo. Ti si verjetno …« Olivia je postrani pogledala Alexa. »Hudiča, v bistvu pojma nimam, kdo si.«

	Z očmi je potovala po njegovem telesu in se zamišljeno zadržala na boksaricah, nato pa pogled odvrnila stran. Zbrala se je ter samozavestno stopila naprej, Alexu pa se je na obraz prikradel nasmešek.

	Preden ji je Alex uspel odgovoriti, je opazila mene, ki sem z vrat kopalnice spremljala dogajanje.

	»Nikki, nisem vedela, da imaš obisk.« Očitno je pomignila proti Alexu, ki je že skakal po eni nogi in nase vlačil hlače. Njen glas je bil nenavadno cvileč. »Morala bi prej poklicati.«

	»Olivia, je že v redu. To je Alex.«

	»Alex? Ooo. Pozdravljen, veliko sem že slišala o tebi, ti moja zamenjava za vikende.« Njena samozavest se je v celoti povrnila in pomežiknila mu je, kot da se heca. Ampak se ni.

	»Pozdravljena tudi ti, moja zamenjava za čez teden,« se ni pustil Alex.

	»Okej, prenehajta. Nihče ni nikogaršnja zamenjava, oba sta moja prijatelja. Lahko zdaj pojemo zajtrk?«

	Pomaknili smo se v kuhinjo. Upam, da se zavedate, da moje stanovanje ni veliko, tako da smo se v bistvu premaknili za dober meter. Kuhinja je bila v obliki črke L in je imela na sredini majhen otok z malo dvignjenim šankom na eni strani. Alex je razvrščal umešana jajca na krožnike, medtem ko je Olivia pristavljala vodo za kavo.

	»Raje ima jajca na oko, a veš.« Olivia ni mogla iz svoje kože.

	»Ja, vem. Ampak jaz imam pa raje umešana jajca, zato sem tudi pripravil umešana jajca, a veš.«

	Sedela sem na enem od stolov pri šanku ter ju opazovala. V kuhinji nekako ni bilo prostora za oba in šlo mi je na smeh.

	»Alfa samec in alfa samica, lahko nehata tekmovati. Ne bom izbirala med vama, to je menda jasno, a ne?« sem se oglasila.

	Spogledala sta se in pokimala, čeprav jima je v očeh jasno pisalo, da tega pogovora med njima še ni konec.

	♣

	Ko smo pojedli, smo naredili plan za čez dan. Sicer smo težko uglasili želje, vendar nam je na koncu vseeno uspelo.

	Odločili smo se, da gremo v trgovino. Alex, ki je včeraj v afektu odšel, namreč ni pomislil, da spodnjic res ne moreš nositi več kot dva dni, in je omenil, da bo kupil nove. Plus kakšno trenirko, ker bo že ravno v trgovini z oblačili. Nakupiti smo morali tudi hrano, ker je bil moj hladilnik tako rekoč prazen. Tretja stvar je bila kuhanje kosila ali pa kosilo v eni od bližnjih restavracij – odvisno od tega, ali nas bo nakupovanje utrudilo. Za popoldan nismo načrtovali ničesar posebnega in smo imeli namen kar viseti v stanovanju. Zvečer naj bi Olivia odšla z Jane v kino, tako da bova z Alexom prepuščena sama sebi. Okej, pa začnimo.

	♣

	Ne bom vas utrujala z odvijanjem dogodkov, rada bi samo izpostavila nekaj pogovorov med Olivio in Alexom, ki so se mi zdeli vredni omembe. Recimo.

	Olivia: »Ne me jebat, če boš nosil takšne gate, ne boš nikoli dobil punce.«

	Alex: »Odjebi in se brigaj za svoje spodnje perilo.«

	Olivia: »Verjemi, da se, ker je veliko bolj estetsko od teh boksaric za stare dedke, ki jim jajca visijo do kolen.«

	Alex: »Kaj pa ti sploh veš o jajcih? Si že videla kakšna?«



	Olivia med vožnjo v avtu: »Hahah, ali slučajno poslušaš Taylor Swift? Še Jane ni taka pička kot ti.«

	Alex: »Torej so ti všeč takšni bolj moški tipi žensk? Takšni, ki spijejo sixpack piva in potem rigajo med gledanjem nogometa? Če ti nisi najslabša lezbijka, kar sem jih kdaj spoznal …«



	Alex: »Pa ne moreš v italijanski restavraciji naročiti dunajskega zrezka.«

	Olivia: »Sem ti mogoče dala občutek, da potrebujem tvoj nasvet?«

	Alex: »Nisi, samo pomagam, ker sem dobra duša in mislim, da bi ti kakšna moja modra misel prišla prav.«

	♣

	Po treh urah našega skupnega druženja me je že pošteno bolela glava in šla sta mi vedno bolj na živce. Človek bi mislil, da bom vesela, ker sta se očitno oba tako trudila zavzeti teritorij najboljšega prijatelja, vendar to sploh ni bilo prijetno. Oba sem imela rada, na kar sem sedaj kar malo pozabljala. Trajalo je dolgo, preden mi je počil živec in sta me samo belo gledala, ko sem ju prekinila.

	»Me slučajno zajebavata? Ali se kateremu od vaju zdi, da se mi ljubi to poslušati?« Na mizo sem položila nekaj denarja, vstala in šla.

	Ujela sta me, ko sem prehodila že pol poti do avta. Bila sta tiho. Vsaj nekaj.

	Ko smo se usedli v avto, je Alex prvi spregovoril: »Nikki, oprosti. Ni bil moj namen, da ti zagrenim vikend.«

	Olivia je rekla: »Saj bova prenehala.« Grdo je pogledala Alexa in nadaljevala: »Sorči, veš kako težko mi je, če si huda name.« Objela me je s sedežem vred, saj sem sedela pred njo.

	♣

	V stanovanju sem najprej šla do kopalnice in iz omarice izbrskala aspirin ter ga poplaknila z malo vode. Šla sem na balkon in prižgala cigareto, čeprav v njej zaradi glavobola niti nisem uživala. Olivia in Alex sta klepetala v dnevni sobi z decibeli, ki so bili primerni za pogovor. Ne moreš verjeti.

	Malo smo posedeli v dnevni sobi in se pogovarjali o vseh možnih stvareh. Alex in Olivia sta se trudila biti čim manj nadležna in jima je kar nekako uspevalo. Okoli pete ure se je Olivia poslovila.

	»Bi mi zameril, če bi šla za pol urice počivat?« sem vprašala Alexa.

	»Sploh ne. Se bom že znašel.«

	»Kaj pa, če bi šla za eno urico?« sem preverila.

	»Nikki, spočij se. Mogoče pa bom tudi sam malo zadremal.«

	♣

	Čez dobro uro, ko sem se prebudila, sem bila kot nova. Glavobol je izginil in bila sem polna energije. Alex je v dnevni sobi gledal eno od ponovitev serije How I met your mother in se tu in tam na glas zasmejal. Ko me je opazil, mi je pomignil, naj prisedem.

	Šele čez deset minut, ko se je že odvijala zaključna špica, je spregovoril: »Si se naspala?«

	»Pravzaprav sem se,« sem se zarežala. »Si pripravljen, da ti osvežim spomin, kako izgleda pravo študentsko življenje?«

	»Seveda. Greva na pijačo, da utopim sranje, ki se dogaja doma.«

	Objela sem ga. »Par tekil in sploh ne boš vedel, kje si doma.«

	»Potem pa se nališpaj in greva,« se je nasmejal in videla sem, da je žalost v njegovih očeh odšla že malo dlje stran.

	♣ ♣ ♣

	Stopila sva v klub, ki sicer še ni bil povsem poln, vendar so zamegljene luči dajale vtis, da je večja gneča, kot je bila v resnici. Poskenirala sem prostor in opazila dve prosti mizi, vendar sem se vse do šanka vseeno pomikala za Alexovim hrbtom in ga pri tem držala za roko, da sva se bolj tekoče gibala skozi množico. S hrbtom sem rahlo odrinila dva tipa, ki sta se vsak s svojo steklenico piva v roki pogovarjala, in izpod šanka potegnila barski stolček. Sedla sem in opazovala Alexa, kako na vso moč poskuša pritegniti pozornost katerega izmed natakarjev. Smešno.

	»Ti pokažem, kako se to dela?« sem mu posmehljivo dejala. Naslonila sem se na šank, se nagnila malo naprej in zaklicala: »Chase!«

	Chase se je ozrl in s pogledom iskal klicatelja. Razmršeni lasje so mu silili v oči. Ko me je opazil, se je nasmejal in pristopil bližje.

	»Hej, Nikki. Poglej, kje se spet srečava.« Pomenljivo je dvignil levo obrv. »Pazi, da se jutri ne boš spet zbudila ob meni.«

	Šala mu je spodletela, saj je že naslednjo sekundo belo pogledal, ko me je Alex potegnil k sebi in me prijel okoli pasu.

	Začel je momljati nekaj v smislu: »Khm, o-oprosti …«

	Prekinila sem ga: »Prav imaš. Danes se bom lepše obnašala, tukaj sem s prijateljem.« Pomežiknila sem mu, Alex pa je malo popustil prijem. »Chase, to je Alex. Alex, to je Chase.«

	Pogledala sem Alexa in mu z nevidnimi znaki poskušala namigniti, naj se lepo obnaša. Prepozno.

	»O, Chase. Veliko sem že slišal o tebi,« se je zarežal Alex.

	Chasu je očitno postalo nerodno. »Aha. S čim vama lahko postrežem?«

	♣

	Po dveh pivih in treh borovničevih likerjih sem na plesišču že sproščeno stresala z glavo v ritmih Rihannine Disturbie.





peto poglavje

	Teden je spet minil s svetlobno hitrostjo. Dopoldneve sem preživljala na fakulteti, kjer sem poskušala narediti čim več stvari sproti. Kadar sem imela med posameznimi predavanji prosto, sem s Chasom debatirala o projektu ali pa sem v knjižnici brala zapiske. Po predavanjih sem običajno odšla z Olivio na kosilo, da se ni počutila preveč zapostavljeno, saj sem popoldneve večinoma preživljala z Alexom.

	Ko sva sedela na kavču in gledala drugi del Taxija, mi je zazvonil telefon. Na ekranu se je narisala mamina slika.

	»Ja?« sem vprašala.

	»Zdravo, Nikki. Kako si?« sem zaslišala mamin veseli glas.

	»V redu. Obiske imam, Alex je pri meni.«

	»U, kako lepo! Ne bom vaju motila, hotela sem te samo spomniti, da je v soboto krst.«

	»Mami, nočem iti,« sem zajavkala kot dveletni otrok.

	»Obljubila si,« je vztrajala mami.

	»Vem, ampak …« sem iskala izgovore.

	»Nikki, moraš iti. Že tako se nič ne družiš z Noro. Če ne boš šla na krst male Sophie …«

	»Okej, okej, saj bom šla,« sem jo tečno prekinila, saj sem vedela, da temu nikakor ne bom mogla uiti.

	Z mamo sva še malo poklepetali in zdela se je kar zadovoljna, da sem se tako hitro predala, nato pa sem se od nje poslovila.

	Alex, ki je medtem ustavil film in šel v kuhinjo pripravit čaj, se je vrnil in vprašal: »Je vse v redu?«

	Poskušala sem narediti čim bolj prikupen obraz in pogledala sem ga izpod čela. »Alex, tokrat jaz potrebujem uslugo.«

	Resno me je pogledal. »Karkoli.«

	»Karkoli karkoli?« sem ga otročje vprašala.

	Njegov obraz je postal ves razumevajoč, ko je nežno dejal: »Nikki, moja prijateljica si že od nekdaj, sprejela si me v svoje stanovanje, ko sem se sredi noči pojavil tukaj. V tem tednu, ko spim na tvojem kavču, me niti enkrat nisi poskušala prepričati, naj si poiščem stanovanje in odidem. Cenim tvojo pomoč. In naredil bom karkoli.«

	»Okej, potem pa boš potreboval srajčko, kajti z mano se boš udeležil krsta trimesečne Sophie.«

	Njegov obraz se je za trenutek spačil, saj mojega odgovora ni pričakoval. Napihnil je lica in izdihnil.

	»Itak. Ni problema.« Zasmejal se je: »Kdaj greva v šoping?«

	Oddahnila sem si. Alex je znal odlično z otroki. Mogoče bo to prikrilo dejstvo, da sem bila jaz v tem obupna.

	 In vsaj sama ne bom v tem dreku.

	♣ ♣ ♣

	Stopila sem iz Alexovega rdečega starodobnega chevroleta, ki ga je podedoval od dedka in si pogladila obleko, čez katero sem imela oblečen odprt plašč. Z mesta, kjer sva parkirala, sem videla množico načičkano oblečenih ljudi, ki so se brez razloga smehljali eden drugemu. Zavila sem z očmi in resnično upala, da bo dan čim hitreje minil.

	Ob meni se je pojavil Alex in me prijel pod roko. Vsakokrat, ko sem ga pogledala, sem se nehote nasmehnila. V teh oblačilih je bil tako drugačen!

	Napotila sva se proti množici, ki je že pogledovala k nama, in videla sem določene osebke, ki so med sabo nekaj šepetali in gledali v najino smer.

	»Ali ti nisem rekel, da tale obleka ne bo primerna za krst?« je živčno pripomnil Alex in se prisiljeno nasmehnil.

	»Daj, nehaj skrbeti in se sprosti. Vsaj ne izgledam tako kot večina sorodnikov, ki stojijo v teh polikanih bluzah, kot da bi imeli kole v riti.«

	»Me prav zanima, kaj bo na to rekla tvoja mama.«

	No ja, če priznam, mi je bilo zaradi mame res malce nelagodno, da sem za krst majhne punčke izbrala dokaj kratko črno obleko, ki je bila izdelana skoraj v gotskem stilu in je delovala malce zastrašujoče. Bila je skoraj do vratu zaprta z ovratnikom in majhnim izrezom na sprednji strani. Za dobro mero sem skoraj v stilu Amy Winehouse nanesla tudi črn tuš. Vedela sem, da mami ne bo všeč in da bo sama izgledala kot iz škatlice.

	»Nikki!« Mama mi je pomahala in mi pomignila, naj prideva k njej. Na obrazu je imela dokaj kisel izraz.

	»Nikki, kakšna pa si? To se ti je zdelo primerno oblačilo za krst?« je zašepetala, ko sva se ji pridružila.

	Alex mi je potiho šepnil: »Sem ti rekel.« Na obrazu je imel otroško nagajiv izraz.

	»Glej, stara sem triindvajset let in prav vseeno mi je, kaj si mislijo vsi moji snobovski sorodniki.«

	»Prosim, prenehajta, vsi nas že gledajo,« je skozi zobe zašepetal oče. Potegnil me je na svojo stran in me objel.

	Tiho je dejal: »Lepa si.«

	»Stisnite se skupaj.« Pred seboj smo naenkrat zagledali fotografa, čigar glava je bila skrita za fotoaparatom. Zabliskalo se je. Pogledal je na ekranček ter ponovno pogledal nas. »Še enkrat.«

	Takrat sem zagledala njegov obraz.

	Bil je on.

	Očalar.

	Bliskavica se je sprožila, sekundo zatem pa je spet namrščeno gledal v ekranček. Dvignil je pogled naravnost proti meni. Očitno je tudi on prepoznal mene, kajti dvignil je levo obrv, usta pa so se mu razlezla v širok nasmeh.

	V naslednjem trenutku mi je izginil izpred oči in že zavzeto fotografiral Dana, Sophijinega petletnega bratca, ki je bil prav posrečeno oblečen v mini moško modro-sivo obleko s kravato.

	♣

	Obreda je bilo konec. Na vse kriplje sem poskušala biti čimbolj nevidna, kolikor je bilo to sploh mogoče, in srčno upala, da bo Očalar odšel, preden ga ponovno srečam. Stala sem ob mizi s pecivom in sadjem ter gledala skozi okno in poskušala dajati pusti-me-pri-miru vtis.

	V ozadju sem slišala Alexa, kako pripoveduje smešno zgodbo otrokom, moji starši pa so kramljali z ostalimi sorodniki. Ravno sem nameravala prositi Alexa, da odideva, ko sem zaslišala: »Hej, ti. Poznam te,« ob svojem levem ušesu.

	No, pa dajmo.

	»Hej. Res? Poznaš me?« sem se razvajeno obrnila z naveličanim izrazom na obrazu. Njegova bližina mi je bila smešna mešanica med prijetno in neprijetno, in to mi je šlo pošteno na živce. Čeprav je bila to moja krivda, sem se odločila, da se mu ne bom pustila.

	»Ja. Ti si tista ponorela tekačica, ki se je zaletela vame.« Očalar se mi je toplo nasmehnil. Če mi ne bi šel na jetra, bi po vsej verjetnosti morala priznati, da je izgledal precej očarljivo.

	»In na podlagi tega sklepaš, da me poznaš?« sem tečno vprašala. »Povej mi kaj o meni.«

	Zmedeno me je pogledal. Očitno ni pričakoval tako odrezavega odgovora.

	»Jaz … Kaj pa vem …«

	»Zelo dober odgovor.« Bila sem kar malo zadirčna. Kaj ne vidi, da se ne želim pogovarjati?

	»Hej, ni ti treba biti tako …«

	»Ne znaš stvoriti niti enega celega stavka? Oh, aja, v bistvu ti je pozdrav kar uspel, čestitam.«

	Pogledala sem ga naravnost v oči. Dvignil je levo obrv in se samo zavrtel na petah.

	To je bilo pa lahko.

	Čeprav sem bila neznansko srečna, da sem se ga znebila, se je v meni oglasil še tisti en procent sočutja, ki sem ga premogla, in postalo me je sram, da sem tako odreagirala. V resnici mi ni storil nič napačnega, pa vendar sem imela občutek, da se moram pred njim braniti.

	Potrebovala sem cigareto.

	Prebila sem se skozi množico do vhoda. Zunaj je bilo presenetljivo mrzlo, zato sem si tesneje zavezala plašček. Stresala sem vžigalnik, ki nikakor ni želel sodelovati z mano.

	Končno se je predal. Globoko sem vdihnila pomirjujoč nikotin, ko so se vhodna vrata ponovno odprla. Ven je stopil Očalar, ki je bil opasan s torbo za fotoaparat. Ko me je videl, je samo odvrnil pogled in se napotil na parkirišče.

	»Počakaj,« sem mu rekla v hrbet.

	Videla sem, da je obstal, neprepričano pogledal okoli in se v počasnem posnetku obrnil k meni.

	»Ne vem, zakaj sem bila brez razloga tako nesramna. Sori,« sem se opravičujoče nasmehnila.

	»Glej, punči, želel sem te samo pozdraviti.« S prstom je potisnil očala višje na nos. »Nimam pojma, zakaj si tako odreagirala, in tudi zanima me ne.«

	»Nisem …« sem začela, ko mi je skočil v besedo.

	»Nisi tako zanimiva, kot misliš, da si.« To mi je zaprlo usta. On pa je nadaljeval: »In glede na to, da si tako polna same sebe, bi lahko opazila tudi, da takšna obleka ni primerna za krst, in ne, zaradi nje nisi posebna in divja, v njej preprosto izgledaš neumno.«

	Opa. Njegov nesramni odgovor je bil tako dober, da sem mu – čeprav nerada – v svoji glavi morala pripisati kakšno točko več.

	»Zakaj misliš, da bi me zanimalo tvoje mnenje? Ha?« Svoje stvari je že metal v avto. Zaprl je vrata in zagnal motor. In ko sem za njim zakričala: »Svoje opravičilo vzamem nazaj, ti kreten!«, me po vsej verjetnosti ni več slišal.

	»Nikki, kaj se dogaja?« Alex je stal ob meni z osuplim obrazom.

	»Tebe čakam, prekleto. Lahko že končno greva?«

	»Nisem čisto prepričan, kaj sem zamudil, ampak ja, odhajava.«

	Napotila sva se proti avtomobilu. Izvlekla sem telefon ter Olivii napisala sms.



			 Jaz:





			 Se spomniš, ko sem ti pravila o Očalarju?



		 			 Olivia:





		 			 Jap. Kaj je z njim?





			 Jaz:





			 Še večji kreten je, kot sem mislila. :S



		 			 Olivia:





		 			 Kdaj boš doma?





			 Jaz:





			 25 min.



		 			 Olivia:





		 			 Se vidiva, xoxo.





šesto poglavje

	»Pa daj no, Kevin, zresni se,« sem se smejala.

	Bil je zadnji večer pred oddajo projekta. Chase je predlagal, da se dobimo v njegovi študentski sobi in dokončamo svoj projekt. S Chasom sva na tleh popravljala še zadnje podrobnosti na maketi vrtca, medtem ko je Kevin, ki je bil zadolžen za tridimenzionalni prikaz igralnic, ves čas predvajal smešne posnetke na računalniku. Delo smo si odlično razdelili in verjela sem, da smo za jutrišnjo predstavitev dobro pripravljeni. Chase se je poglobil v detajle, medtem ko sem sama pregledovala zapiske. Kevinovo delo je bilo vezano na računalnik, vendar sem imela občutek, da je ves čas počel kaj drugega, kot pa da bi dejansko odprl program in dokončal projekcijo sob. Pravzaprav je deloval kot animator in naju s Chasom ves čas spravljal v smeh.

	»Poglejta tole,« je rekel. Roka mu je počivala na miški in opazila sem, da so njegovi členki rahlo pordeli. Pomignil je proti posnetku fanta, ki se je zataknil na sredini tobogana, in se smejal.

	♣

	Odprla sem oči in poskušala ugotoviti, kje sem. Najprej sem zagledala Kevina, ki je smrčal na kavču, nato pa še Chasa, ki je maketo postavljal v škatlo.

	»Šit, zaspala sem,« sem zajavkala. Bolele so me vse kosti, saj sem spala sede na tleh in se pod nekim čudnim kotom z glavo naslanjala na posteljo.

	»Saj je vse okej. Končal sem pred kakšne pol ure.« Chase se je prijazno nasmehnil.

	»Veš mogoče, koliko je ura?« sem vprašala, medtem ko sem si pretegovala vrat.

	»Pol šestih.«

	»Oprosti, da ti nisem pomagala dokončati. Sploh ne vem, kdaj me je zmanjkalo.«

	Chase je zmagovalno dvignil pogled in pokazal na maketo, ki je bila varno zapakirana. »Nič zato. Komaj kakšno uro si spala.«

	»Odpravila se bom domov. Zbudim Kevina?« sem predlagala.

	»Pusti ga, naj se naspi.«

	»Velja. Predstavitev imamo ob devetih. Se dobimo kar na fakulteti ali se oglasim in ti pomagam nesti maketo?« Torbico sem vrgla čez ramo in poiskala telefon.

	»Jo bom kar sam odnesel, se vidimo tam.« Zaprl je vrata za mano.

	Jutro je bilo hladno in roka se mi je tresla, medtem ko sem kadila. Do stanovanja sem imela kakšnih deset minut hoje. In želela sem si samo tople postelje.

	♣

	Ko sem odklenila vrata stanovanja, se je Alex, ki je spal na mojem kavču, prebudil in zmedeno pogledoval na uro.

	»Jutro. Nikki. Si. V. Redu.« Zehal je in komaj sem razumela, kaj me sprašuje.

	»Ja, projekt smo morali dokončati. To se vedno zavleče.« Hoja do doma me je povsem prebudila. »Bi kavo?«

	»Ja, bi.« Zaprl je oči. »Čez dve uri.«

	♣

	Od moje sape so se delali beli oblački, ko sem tekla po ulici.

	Kdo bi si mislil, da ob takšni uri teče toliko ljudi? Jaz si ne bi. Pravzaprav je bil pogled na mesto veličasten. Ljudje so dvigali rolete in razpirali zavese. Iz nekaterih dimnikov se je že kadilo, čeprav je bila zunaj še tema. Vozniki, ki so se vozili na delo, so bili že v agresivnem razpoloženju in so trobili drug drugemu. Prečkala sem cesto in zavila proti parku. Ponosna sama nase sem se spraševala, zakaj tega ne počnem pogosteje. Naslednji trenutek sem se sama pri sebi posmejala in pomislila na ljubezen, ki jo čutim do spanja.

	♣

	V stanovanju sem se tiho premikala, da ne bi spet prebudila Alexa. Tuširala sem se, dokler ni bila vsa kopalnica zavita v tančico pare. Lase sem spela v visok čop in pobrisala ogledalo, da sem se lahko naličila. Z Alexom sva spila kavo in nato sem se odpravila v šolo.

	♣ ♣ ♣

	S Kevinom sva se živčno spogledovala in gledala na uro. 8.47. Chase ni odgovarjal na klice, Kevin pa je rekel, da je iz njegovega stanovanja odšel približno pred uro in pol, ko si je Chase pripravljal zajtrk. 8.51.

	»Daj no, Chase, kje si?« sem se na glas spraševala.

	»Kaj, če je pozabil, da je predstavitev ob devetih?« je odgovoril Kevin.

	»Ne verjamem.«

	»Po moje je najbolje, da greš pogledat, kaj se dogaja. Če bo treba, bom zavlačeval.«

	Ni se mi ljubilo spet ven na mraz, ampak druge izbire nisem imela.

	Napotila sem se proti Chasovemu študentskemu domu s hitro hojo, ki bi prehitela marsikaterega tekača – no, ali vsaj mene zjutraj, ko sem tekla. Ko sem stopila na hodnik, je dvigalo ravno odpeljalo. Trikrat sem nervozno pritisnila na tipko, potem pa se zagnala po stopnicah. Fak! V četrtem nadstropju sem že pihala kot kakšen astmatik brez pumpice. Vdrla sem skozi vrata, ki so bila na mojo srečo odklenjena in našla Chasa, ki je spokojno spal na postelji.

	»Chase!« Pohitela sem do njega in ga malce stresla. »Chase, vstani!«

	»O, moj bog, spim? Koliko je ura? Nisem imel namena zaspati.« Pognal se je s postelje in že brskal po mizi ter polnil žepe svoje jakne s ključi in denarnico. Zagrabila sem maketo in pohitela sva do dvigala. Ko sva prispela do predavalnice, je bila ura sedem minut čez deveto.

	To pa je bil rekorden čas! Sama sreča, da Chase živi tako blizu fakultete.

	♣

	Ko sva vstopila v predavalnico, je Kevin že stal pred tablo in priklapljal prenosni računalnik na projektor. Bil je v svojem elementu in samozavestno razlagal, na kakšen način smo se odločili za našo idejo. Bil je rojen govorec in niti najmanj ga ni motilo, da stoji pred občinstvom brez naju. Čez pol minutke je bila maketa razstavljena na mizi pred nami in začeli smo s predstavitvijo.

	Profesor je ves čas pozorno poslušal. Nekaj študentov nam je postavilo vprašanja. Ko sva s Chasom končala z govorjenjem, je bil na vrsti Kevin. Če priznam, me je bilo kar malo strah njegove tridimenzionalne izvedbe. Nisem imela pojma, kako je svoje delo dokončal, saj sem se posvečala drugim stvarem. Videla sem le nekaj osnutkov, ki nama jih je pokazal, ko smo se pred enim tednom dobili. Kevin je poiskal predstavitev in zazijala sem, ko se je na panoju za nami prikazala najbolj očarljiva igralnica, kar sem jih kdaj videla. S pogledom sem ošvrknila Chasa, ki si je prav tako vidno oddahnil. Kevin je razpredal o različnih možnostih in pokazal nekaj različnih variant, jaz pa sem se medtem že sprostila. Zadovoljno sem se nasmihala, saj sem bila z našo predstavitvijo več kot zadovoljna.

	Profesor se je zagledal v svojo beležko in nekaj nakracal. Obrnil se je proti nam in rekel: »Me veseli, da ste se dobro ujeli. Timsko delo je pomembno. Idejo ste dobro zasnovali. Maketa je v redu. Igralnice so osupljive.« Malce je postal, nato pa nadaljeval. »Žal mi je samo, da sem jih že videl.«

	Nagubala sem čelo. Nisem razumela, kaj želi povedati.

	»Pred dvema letoma, če sem natančen.«

	Pogledala sem člana svoje ekipe. Chase je deloval zmedeno, Kevin pa se je z rokami za hrbtom nelagodno prestopal in gledal nekam proti tlom.

	Profesor je nadaljeval: »Razočaran sem, da lahko idejo ukradete študentom pred vami in pričakujete, da ne bom opazil. In s tem, da je ne poskušate vsaj malo spremeniti, me preprosto žalite. Natančno to predstavitev igralnice sem ocenil pred dvema letoma z najvišjo oceno, danes pa …«

	Besede so mi odzvanjale v ušesih. Profesor je še kar govoril. V meni je naraščala jeza in bilo me je sram takole stati pred ostalimi.

	Kevin, tokrat si pa res zajebal!





sedmo poglavje

	»Jim, doma je,« je kot ob vsakem mojem obisku tudi tokrat zavpila mama, takoj ko me je zagledala.

	Stopila sem v dnevno sobo, kjer je oče na klubski mizici kot kak diler spravljal posušena zelišča v majhne čajne vrečice. Sedel je na tleh in izgledal precej mlajši, kot je bil v resnici.

	»Dolgo te ni bilo. Povej nama, kaj je novega.« Pogleda ni odvrnil od mizice.

	Namesto mene je spregovorila mama: »Nikki, Alexovi starši se ločujejo. Si vedela?« Zaskrbljeno me je pogledala in nadaljevala: »Slišala sem danes v trgovini, ko se je soseda pogovarjala z nekim moškim.«

	»Vem, ja. Alex je nekaj dni prespal pri meni, ravno včeraj je odšel. Mislim, da se je že malo privadil na to idejo.« Stvari sem vrgla na tla in se usedla na kavč.

	»Oh, kar zasmilil se mi je,« je dramatično rekla mama.

	»Pa saj ni več otrok. Star je štiriindvajset let, bo že poskrbel zase,« je odgovoril oče in nagubal obrvi, ko je vrečico preveč napolnil in so metini listi silili iz nje.

	»Tako govoriš, ker ni tvoj otrok. Pomisli, kako bi bilo, če bi bila Nikki v tem položaju,« je odvrnila mama. »In bi morala spati pri prijateljih, ker se doma ne bi dobro počutila.«

	»Taylor, saj veš, da imam tudi jaz Alexa rad. Pravim samo, da se bo znašel. Še vedno se je,« je oče zaključil pogovor.

	♣ ♣ ♣

	V zadnjem žepu kavbojk mi je zavibriral telefon. Pograbila sem ga in ugotovila, da sem prejela sporočilo.



	 		 			 Chase:





		 			 Hej. Jutri se s prijatelji dobimo pri meni v moji študentski sobi. Pridi tudi ti.





			 Jaz:





			 Kakšna posebna

priložnost? :)



		 			 Chase:





		 			 Niti ne. Samo rojstni dan. :)





			 Jaz:





			 Hehe, potem pa pridem.



		 			 Chase:





		 			 Ob 21h, saj veš, kje.





			 Jaz:





			 Velja.





	Pritisnila sem na ikono za internetno iskanje ter preverila, kdaj jutri pelje vlak.

	»Večerja!« je zadonelo po stopnišču.

	»Kdo jo je skuhal?« sem norčavo zakričala nazaj, vendar skrivaj držala pesti, da oče.

	»Zelo si nesramna!« je prav tako kriče odgovorila mama. Kar videla sem, da se ob tem smeji. Malce sem počakala. Čez par trenutkov je zadonelo: »Oči.«

	»Pridem,« sem zaklicala in vrgla telefon na posteljo.

	♣

	Moja starša sta bila zelo razumevajoča. Včasih sta sicer odreagirala čisto nepričakovano, vendar vedno na svoj noro odbit način. Ob njima sem vedno imela dober občutek in vedela sem, da ju ne skrbi zame. Nikoli nista komentirala izpitov, ki jih nisem opravila, niti kozarcev vina, ki sva si jih z Olivio tu in tam privoščili. Cigaret nista preveč marala, saj so po maminem mnenju odvzeli koži preveč elastičnosti, oče pa je menil, da niso eko, pa vendar mi tudi glede kajenja nikoli nista pridigala. Z mano sta vedno ravnala, kot da sem popolnoma odrasla oseba, čeprav sta se z mano še vedno pogovarjala kot z otrokom. Že od otroštva se spomnim, da sem mami pomagala prati perilo in očetu kuhati večerje. In zdaj ko smo takole sedeli za mizo, mi je bilo kar malce žal, da jutri spet odidem, saj smo se tako ali tako bolj poredko videvali.

	♣ ♣ ♣

	Ko sem vstopila v gnečo, sem se za trenutek počutila povsem tuje, saj nisem poznala nikogar. Soba je bila natrpana s študenti, ki so se s pločevinkami piva v rokah naslanjali na stene, posedali na postelji in se pogovarjali ter izbirali glasbo na računalniku. V kotu na mizici je bila postavljena pijača. Izbirala sem lahko torej med kokakolo, rdečim vinom, pivom in neko zeleno zadevo, ki je verjetno spadala med žgane pijače. Vzela sem pločevinko piva in se ozrla naokoli. Bila sem malce pozna in zabava je bila že v popolnem razmahu. Iz majhnih zvočnikov je donela neka komercialna pesem, ki sem jo nekajkrat že slišala na radiu, vendar nisem poznala izvajalca. Po kakšni minuti sem ugotovila, da so mi nekateri obrazi v sobi znani – verjetno sem jih videla kdaj v baru, kjer je Chase občasno delal.

	Pristopila sem k majhni skupinici, vendar se njihovih imen nisem spomnila.

	»Heej, Nikki,« me je pozdravilo dekle z blond lasmi, spetimi v razmršeno kito na levi strani.

	No, vsaj ona se spomni mojega imena.

	»Hej,« sem se nasmejala. »Kako se imate?«

	»Nas šest je tukaj že nekaj ur, tako da smo že precej dobre volje,« je odgovorila Brez-imena in za razlago dvignila kozarec.

	»Ste kaj videli Chasa?« sem vprašala, ravno ko je Chase od zadaj pristopil k meni.

	»Nikki. Prišla si.«

	»Res je. Prinesla sem ti darilce.« V roke sem mu porinila vrečko.

	»Daj no. Saj veš, da ne bi bilo treba.« In že je brskal po vrečki.

	»Želela sem te samo malo potolažiti, ker si že tako staaar,« sem ga zafrkavala.

	»Vau, hvala. Kaj pa poljubčki za rojstni dan?« je nadaljeval in po rdečih očeh sem sklepala, da je rahlo pijan.

	 »Vse najboljše, Chase.« Cmoknila sem ga na lice in ga objela.

	♣

	»Kako ste, piiičke?« se je nekdo zadrl pri vratih in Chase, ki je me že trenutek ali dva predolgo držal v objemu, se je naglo odmaknil.

	»Kdo …« sem rekla in se ozrla. »Si ga povabil?« Pogledala sem Chasa.

	»Ja. Ne glede na vse je moj prijatelj,« je dejal Chase.

	Kevin se je prerinil ravno do naju in vsakega z eno roko objel. Bil je perfektno urejen. Srajčke za spremembo ni imel zatlačene za hlače, za lasmi pa je imel zataknjena sončna očala. Kot da jih bo sredi noči potreboval. Napol prazna steklenica v njegovi roki je kar poplesavala. Bil je tudi perfektno pijan.

	»Vidva, zagrenjenca, kaj, če bi skupaj nekaj spili?« je rekel občutno bolj na glas, kot so govorili drugi.

	»Kaj za vraga?« ga je rahlo odrinil Chase. »Rekel si, da boš prišel že pred deveto in mi prinesel svoj prenosni disk z gla-sbo. Kje si bil?«

	»Nee teži, Chasee,« je rekel razvlečeno, »sreeečal sem prijatelja in potem še njegoovega prijatelja,« zasmejal se je, kot da bi povedal nekaj zelo smešnega, »iiin potem smo nekaj spiiili.«

	»Kevin, malo me skrbi zate. Ni prvič, da bi ...«

	Kevin ga je prekinil: »Zase se brigaj.«

	»Ti si pa upaš. Najprej naju oba zafukaš pri projektu, potem pa prideš sem in gnjaviš Chasu na njegovi zabavi. Daj se malo umiri,« sem morala vskočiti.

	»Jee že v reedu. Pogleej me, kolk miiiren sem.« Butasto se je zarežal in se obrnil. Pri tem je mahnil nekoga, ki je ravno prečkal sobo s polnim kozarcem pijače.

	»Gre še kdo ven?« je vprašala blondinka Brez-imena. Izognila se je Kevinu in prišla do mene.

	»Nekaj nas gre v klub pogledat, če se kaj dogaja. Si zraven?« me je vprašala.

	Pogledala sem Chasa, ki mi je rahlo pokimal. »Pojdi, jaz moram itak paziti na Kevina. Mogoče se vam vsi pridružimo kasneje.«

	Še posloviti se nisem uspela, že so me rinili skozi vrata. Ko sem se ozrla, sem videla le Kevina, ki se je obešal na neko punco in želel plesati z njo, medtem ko ga je ona odrivala.

	♣

	V klubu je bila gneča. Nikjer ni bilo prostora za sedenje, zato sem se odvlekla do šanka, kjer sem naročila pijačo. Jakno sem držala v roki, saj je nisem upala nikamor odložiti. Nisem želela, da mi jo ukradejo. Še posebej zato, ker je bila Olivijina in bi me ubila, če bi se to res zgodilo.

	Ravno ko sem s pijačo v roki in jakno, zataknjeno za komolec, pospravljala še denarnico, se je nekdo zaletel vame.

	»Faaak,« sem pisknila. »Daj no!«

	Obrnila sem se in se zagledala naravnost v olivno zelene oči Očalarja.

	Za to pa res nisem imela živcev. Samo zavila sem z očmi in se prerinila do vhoda. Zunaj sem postavila pijačo na klopco in oblekla jakno. Prižgala sem cigareto in za trenutek uživala v opazovanju drugih ljudi, ki so se gnetli pred barom.

	»Tole zgleda pa še kar strašljivo,« je rekel Očalar, ki mi je očitno sledil ven, »da takole buljiš v druge ljudi.«

	»Nisem … Kaj te briga, v koga buljim,« sem se začela braniti.

	Zakaj je moral izgledati tako seksi in biti hkrati tako nadležen?

	Igrivo se je nasmejal in me prekinil: »Daj no, samo hecam se. Nisva preveč dobro začela.«

	Ponudil mi je roko.

	Na klopco sem odložila kozarec in mu segla v dlan.

	»Phillip sem. In znotraj te nisem nalašč zadel.«

	Njegova dlan je bila topla, oprijem pa trden.

	»Okej,« pogledala sem k tlom in molčala.

	Phillip.

	Čudno ime za Očalarja.

	 No, ali pa tudi ne.

	Saj ne, da sem razmišljala o njegovem imenu, vendar njegovemu obrazu nikoli ne bi dala ime Phillip.

	Okej, nehaj se pogovarjati sama s sabo.

	Koliko si spila?

	»Dobro. Samo to sem želel razjasniti.« Že se je obrnil, da bi odšel, nato pa me je spet pogledal in rekel: »Nisem neki zatežen tip, ki teži ženskam na krstih in podobnih zabavah. Prepričan sem, da tudi ti nisi zatežena ženska, ki nadira vse povprek.«

	»Mogoče imaš prav. Ne moreš pa zagotovo vedeti,« sem mu odgovorila skozi dimni oblak. »Lahko te pa naderem, če se boš potem v moji družbi bolj domače počutil.«

	Okej, zdaj pa prenehaj.

	Usta so se mu razlezla v počasen nasmešek in celo v temi sem lahko videla njegove ravne bele zobe.

	»Nisem ujel tvojega imena.«

	»Ne, nisi,« sem dejala, tokrat nagajivo. Pomežiknila sem mu in ugasnila cigareto.

	Zavrtel se je na petah in odšel. Malce je zmajal z glavo in predstavljala sem si, da se smeje.

	No, super, zdaj se mi pa že meša.

	Prišel je skoraj do vrat, ko je svetlolasa punca, oblečena v mini oblekico z bleščicami, stegnila roko proti njemu in ga od zadaj objela: »Ljubček, tukaj si.«

	Ko se je ozrla, sem opazila, da ima tale Phillip točno določen tip ženske. Tako kot Blondinka, ki sem jo srečala z njim, ko sem ga prvič videla, je imela tudi tale (recimo ji kar Blondinka 2) prelep in popolno naličen barbi obraz, dolge noge in pas v širini zapestja povprečnega človeka.

	Nagnila sem kozarec in spila pijačo do konca.





osmo poglavje

	Bil je tipičen torkov večer.

	»Ne! Olivia, ne bova spet gledali neke sluzaste romantične komedije.«

	»Nikki, zadnjič si ti izbrala,« je Olivia potrpežljivo odgovorila, »danes pa sem jaz na vrsti.«

	Bila je vajena mojih poskusov upora. Verjetno ne bi popustila niti, če bi se prav zares zjokala pred njo. Še ena izmed lastnosti, ki ji bo med opravljanjem poklica prišla prav. Študirala je namreč razredni pouk.

	»Prooosim,« sem poskušala in narejeno delala obraze skesanih kužkov.

	»Zakaj se morava v-e-d-n-o prepirati o tem? Ali slučajno misliš, da sem jaz uživala med gledanjem Dream Teama?«

	»Ja. Kar priznaj, da ti je bil všeč. Pa si me vseeno poskušala prepričati, da gledava kaj drugega.«

	»Okej, okej, priznam. Ampak med gledanjem,« malo je pomislila, »Men in black pa nisem uživala.« Pogledala me je in jezno nadaljevala: »Saj veš, da tudi meni gredo tvoji filmi na živce. Še najbolj me moti dejstvo, da so popolnoma nerealni. Kako naj nekdo verjame, da lahko človek skoči z letala na avto, medtem ko voznik vozi sto petdeset kilometrov na uro in medtem še jé sendvič? Ali pobegne celotni ekipi policistov? Poleg tega, da ne omenjam dejstva, da lahko vanj meri trideset ljudi in ga nihče ne zadene, on pa jih ubija kot za stavo. Pa da ne govorim o ženskah! Na misijo se odpravljajo oblečene v usnjene kombinezončke s super-velikimi dekolteji in potem v petnajstcentimetrskih petkah tečejo po strehah. Ja, pa kaj še! Spomni se, kako so naju zadnjič bolele noge, ko sva šli ven v petkah …«

	Čeprav se še ni ustavila, sem ji skočila v besedo: »Ooo, rada bi se pogovarjala o nerealnosti mojih filmov. Ho!« Kar pihalo mi je iz ušes. »Ker tebi se zdi pa čisto realno, da moški vse življenje čaka na svojo neuslišano ljubezen in ji gradi je-beno hišo, medtem ko je ona z drugim. Sledi pa srečen konec.«

	Olivia je spačila obraz.

	»In čiiisto realno je, da bi, ko ženska izgubi spomin, njen mož zanjo naredil vse, čeprav ga odriva in ga noče več ob sebi. On pa še kar naprej poskuša in poskuša in na koncu živita srečno do konca svojih dni. Larifari,« bila sem v zagonu in kar nisem mogla nehati.

	»Smiliš se mi, Nikki.«

	Prhnila sem. »Smilim se ti? Zakaj? Ker mi je prihranjeno večno upanje, da bo prišel princ na belem konju in bo rešil vse moje težave? Vraga, verjetno mi bo še napisal magistrsko nalogo in potem bova skupaj jahala proti sončnemu zahodu. Hvala, ampak jaz svoje težave rešujem sama.«

	»Enkrat boš morala spet spustiti nekoga blizu, se ti ne zdi? Čeprav te je Nikoli-več-ne-omeni-njegovega-imena grdo zajebal, še ne pomeni, da so vsi moški prasci.«

	»Tega ne ve nobena od naju. Do takrat, ko bo nekdo znanstveno dokazal, da je res, kar praviš, bom jaz jahala raje kaj drugega kot njegovega konja.« Pomežiknila sem ji, čeprav še vedno malo jezna.

	»Ker to bo pa res rešilo tvoje probleme …« me je zaprepadeno pogledala.

	»Kakšne probleme? Kar se mene tiče, nimam prav nobenih problemov.«

	Ko bi ji vsaj lahko dokazala, kako zelo se moti. V njeno dobro. Vsa romantika jo je čisto poneumila. Pravzaprav je imela veliko srečo, da je bila Jane taka super punca in da je nikoli ne bi namerno razočarala. Življenje pa ni kot iz reklame, kjer vsa družina sedi pri zajtrku v kuhinji z roza tapetami in se smehlja. Življenje je bolj realno. Na vsakem koraku te lahko kdo zafrkne in prej kot se začneš tega zavedati, lažje je.

	»Kakor praviš.«

	Zdelo se je, da je za Olivio pogovor zaključen, saj je že začela brskati po seznamu shranjenih filmov. Tu in tam se je za trenutek ustavila, potem pa daljinec spet usmerila v ekran in naprej po seznamu preskakovala filme.

	Končno se je nasmehnila in me pogledala z iskricami v očeh.

	Nalašč me je mučila.

	»Tadaaa!« je navdušeno zapela, zakrilila z rokami pred sabo in pritisnila play.

	Zavila sem z očmi in obupano ugotovila, da me čaka dobra ura Olvijinega smrkanja v robček. Na ekranu se je izpisalo P. S. I love you. Kar zasmilila sem se sama sebi …

	♣

	Filmu se nikakor nisem mogla posvetiti. Saj ne, da bi me zanimal, pa vseeno. Nisem mogla pozabiti Olivijinih besed. »Čeprav te je Nikoli-več-ne-omeni-njegovega-imena grdo zajebal, še ne pomeni, da so vsi moški prasci …«

	Kaj pa ona ve?

	Nisem bila pesimistka. Daleč od tega. Res pa je tudi, da nisem več verjela vsem zgodbicam, ki ti jih lahko natrosi vsak, ki ima pet minut časa. Ne. Na življenje sem gledala precej realno. Uživala sem v majhnih stvareh, zaradi katerih je bilo moje življenje lepše. Družila sem se s prijatelji. Imela sem hobije – okej, nisem imela ogromno hobijev, mi pa nikoli ni bilo dolgčas. Tudi kadar sem bila sama s sabo. Probleme sem reševala, ko so nastali in se učila iz lastnih izkušenj. Glave nisem imela med oblaki in poskušala sem sama poskrbeti zase. In naravnost uživala sem v lastni neodvisnosti.

	Ni bilo res, kar je rekla Olivia – saj sem pustila drugim v svoje življenje. Pustila sem, da pridejo, si ga ogledajo. Lahko so tudi sedeli nekje ob strani in so bili del njega. Nekako tako, kot če si ogleduješ hišo, ki jo nameravaš kupiti. Nisem pa dopuščala, da bi ljudje razmetali moje stvari in poskušali spreminjati moje navade in moje mišljenje. To sem dopustila samo enkrat in ni se preveč dobro končalo. Ampak o tem vam še povem. Hkrati pa naj omenim, da sem bila še vedno izpolnjena oseba in nisem iskala problemov, kjer jih ni bilo.

	Včasih se mi je zazdelo, da Olivii ne bi škodilo malo objektivnosti. Nisem mislila v smislu, da bi jo želela spremeniti, niti nisem želela reči, da me njen pretiran optimizem moti. Bala sem se, da bo zaradi svojih nerealnih predstav enkrat še pošteno razočarana. Prevelika pričakovanja ne morejo prinesti ničesar dobrega in vsi ljudje niso sami po sebi pošteni. Zaradi tega sem menila, da Olivii ne bi škodil kakšen vpogled v moško razmišljanje.

	Saj ne, da ga sama imam, pa vseeno.

	Malo sem pobrskala po spominu. Imela sem stike z mo-škimi, seveda sem jih imela. Priznam pa, da so si vsi običajno sledili v zelo podobnemu vzorcu, ki je izgledal nekako tako:

	 	tipa sem spoznala (običajno na kakšnem žuru, ko sem šla bovlat s prijatelji ali na kakšnem praznovanju rojstnega dne),

	izmenjala sva si številki in če mi je bil všeč, sem se z njim nekajkrat dobila (Chase je bil izjema, ki je to točko preskočil),

	fizičnega stika ni primanjkovalo (če veste, kaj mislim),

	kakor hitro je začel omenjati skupne vikende, kosilo pri starših, me spraševati o načrtih za poletje in podobno sranje, pa sem mu povedala, da se nekako nisem ujela z njim in da ne vidim najine skupne prihodnosti (ne ker bi bil to nekakšen kliše, ampak ker je res nisem) in blablabla – nekaj v smislu »Nisi kriv ti, jaz sem« iz filmov in vedno je delovalo – oziroma na kratko – spizdila sem.



	Ampak to še ni pomenilo, da je imela Olivia prav.

	Ne boste verjeli, ampak prepričanje, da so moški vedno želeli samo seks in da smo ženske komplicirale, v bistvu sploh ni držalo. Nisem še naletela na tipa, ki po dveh mesecih ne bi začel s svojimi bednimi predlogi o tem, da bi me njegova babica rada spoznala in podobno. Mene pa resne zveze trenutno niso zanimale.

	Kar pa se tiče moškega razmišljanja in njih samih, sem imela posebno teorijo. V bistvu ni bila povsem dodelana, je pa bila napisana na papirju z velikim modrim naslovom: Resnice o moških.

	Vse se je začelo prav z enim od torkov, ko sva z Olivio zdolgočaseni gledali film. V zadnjem letu so nekako postali najina tradicija in brez pomislekov sva bili ob devetih zvečer obe pri meni v stanovanju. Če sva le imeli čas. Kadar se je Olivia odločila, da bo prespala, je poleg stotih nepotrebnih prigrizkov prinesla še pižamo. Ob neštetih brezveznih romantičnih dramah, ki me jih je Olivia prisilila pogledati, sem začela zbirati vse te podrobnosti, ki so mi šle najbolj na živce pri moških likih. Nekaj sem jih dodala tudi iz knjig in nekaj seveda iz lastne razgledanosti. Olivia se z mojim seznamom seveda niti najmanj ni strinjala, ampak kaj potem.

	♣

	 »Olivia, kaj pa, če ti obljubim, da bom naslednjemu fantu dovolila, da se mi,« v zraku sem s kazalcema in sredincema narisala narekovaje, »približa in ti tako dokazala, da Resnice o moških držijo … me boš potem pustila pri miru?« Obrnila sem se proti Olivii in videla, da smrka v rokav.

	Najprej me je pogledala z nerazumevanjem, ker očitno sploh ni vedela, o čem govorim in na kaj se nanašajo moje besede, potem pa me je samo močno stisnila v objem in še bolj zajokala.

	»To bo takooo romantično!« je zatulila.

	Kaj? Ali je sploh razumela, kaj sem ji rekla?

	Vstala sem in odšla na čik.





deveto poglavje

	Na nočni omarici je zabrnel telefon.

	Koliko je ura?

	Za trenutek sem se zbala, da sem zamudila predavanja, potem pa sem pogledala na uro in ugotovila, da je tisti, ki mi sedaj piše, zelo zgoden.



	 		 			 Alex:





		 			 Prvo noč prespal v novem stanovanju.





			 Jaz:





			 Alex?





	Zagodrnjala sem in si potegnila odejo čez glavo. Že čez nekaj trenutkov sem ponovno zaslišala vibracijo telefona. Poiskala sem ga, tipajoč po postelji, in ga povlekla zraven pod odejo.



	 		 			 Alex:





		 			 Itak. Saj imaš mojo

številko.





			 Jaz:





			 Pravi Alex mi ne bi pisal ob 7.21.





		 			 Alex:





		 			 Ups.





	Ker nisem takoj odgovorila, mi je čez nekaj sekund poslal:



	 		 			 Alex:





		 			 Ampak prvo noč sem prespal v novem stanovanju.





			 Jaz:





			 Sem že prvič dojela.



		 			 Alex:





		 			 :/





			 Jaz:





			 Oprosti. Bolje zate, da

skuhaš dobro kavo, čez 10 min štartam. Pošlji naslov.





	Nerada sem vstala in se počasi oblekla. Danes bi lahko spala vsaj do pol devetih. In če takrat res ne bi mogla vstati, bi si nastavila še petnajstminutni dremež.

	V kopalnici sem pobrskala za elastiko in si spela lase v konjski rep. Z barvico sem poudarila obrvi ter nanesla dve plasti maskare. Tudi malce bolj naraven videz ni izgledal tako slabo. Na hodniku sem našla računalniško torbo, v katero sem poleg prenosnika zatlačila še zvezek in pisalo ter se počasi odpravila od doma. Naslov, ki mi ga je poslal Alex, sem približno poznala in vedela sem, v katero smer se moram napotiti.

	Kljub vsem sivim celicam, ki so bile trenutno verjetno že pri temperaturi ledišča, nisem predvidela, da bo tako mrzlo. Ušesa so mi zmrznila, prstov na nogah pa že zadnji dve ulici nisem več čutila.

	Bravo, Nikki.

	Ko sem prišla do konca ulice, ki je bila očitno enosmerna in me ni pripeljala do Alexa, je torba v moji neorokavičeni roki postajala vse težja. Vračala sem se po ulici in na srečo za-gledala pravo številko na tablici, pritrjeni na hišo z bež fasado.

	Na domofonu še ni bilo napisanega Alexovega imena, zato sem bila presrečna, ko me je prijazen možakar spustil v notranjost stavbe.

	Alexovo stanovanje je bilo v tretjem nadstropju. Ko sem potrkala, sploh nisem vedela, kaj naj pričakujem. Šele zdaj sem se zavedela, da moj prijatelj živi v stanovanju, ki ga je sam poiskal in zanj sam plačuje najemnino.

	»Vstopi. O, šit, kaj si šla po bližnjici čez Aljasko?« je rekel Alex in obesil mojo jakno na obešalnik. Njegovi lasje so bili postriženi krajše, kot sem jih nazadnje videla.

	»Ne zajebavaj,« sem odvrnila in se ozrla naokrog.

	»Kaj praviš?« je vprašal Alex, ko je opazil moje zanimanje.

	»Vaau …« se sploh nisem mogla načuditi.

	Stanovanje je bilo čudovito. Stene so bile pobarvane z nevpadljivimi kremastimi barvami. Sredi dnevne sobe je stala usnjena sedežna. Kuhinja je bila majhna, vendar moderno opremljena.

	»Takšno stanovanje si lahko privoščiš, pa si raje spal pri meni?« sem rekla v njegovo smer, ko sem hodila po hodniku, ki je verjetno vodil do kopalnice in spalnice.

	Stanovanje je bilo opremljeno zelo izbrano in minimalistično. Bilo je nekaj, kar bi lahko tudi sama izbrala. Bilo je skoraj žensko. Edina stvar, ki je kazila celotno podobo, je bila igralna konzola na polički pod televizorjem.

	»Očitno. Pravzaprav sem za prvi mesec dobil celo popust. Ženska, ki je prej tu stanovala, ni mogla več pravočasno odplačevati najemnine in se je odselila v manjše stanovanje. Stanovanje je preuredila skupaj z bivšim fantom in zato je vse tako rekoč novo. Skoraj ničesar ni vzela s sabo, ker jo je preveč spominjalo na tistega ničvrednega prasca, kot se je sama izrazila.«

	»Kul. No, ne zanjo. Zate pa.«

	»No, zdaj pa pridi sem in spijva že to kavo,« je rekel Alex.

	»Imaš kak piškot za zraven? Potem šibam direktno v šolo,« sem odgovorila ter sedla na fin bel stol v jedilnici.

	Bila sem navdušena, da bova z Alexom živela pravzaprav dovolj blizu, da ga lahko kadarkoli obiščem. Seveda prihodnjič ne peš, ko je zunaj tako mrzlo, da ti roke tako zmrznejo, da ne moreš niti odkleniti mobitela s touch screenom.

	♣ ♣ ♣

	»Pojdi zraven,« je vztrajala Olivia.

	»Ne,« sem se kujala.

	»Nisi najbolj ubog človek na vsem planetu, ker so ti odpadla predavanja, veš,« je tečno rekla v telefon.

	»Olivia, ti nisi sredi noči vstala in nisi pešačila zunaj, ko je bilo tako mrzlo, da nisem vedela, ali se okoli mene vali dim od cigarete ali moja sapa, in nisi, poudarjam, NISI šla zaman na skoraj polurni sprehod, da bi ugotovila, da predavanja odpadejo.«

	Bila sem sitna in mučil me je PMS.

	»Ja, res, kako je vaš profesor beden, ker vam ni vnaprej sporočil, da mu bo med potjo crknil avto.«

	»Z računalnikom! Tja sem šla z računalnikom,« sem jamrala.

	»Nehaj. Spravi svojo debelo rit v trenirko. Čez petnajst minut bova tam.« Odložila je slušalko.

	Prve tri minute sem porabila za to, da sem nepremično buljila v ekran in se smilila sama sebi, potem pa sem zbrala dovolj moči in se spravila v športne čevlje.

	Pohod na tak bedast dan!

	Po eni strani še vedno nisem želela iti, in nisem se mogla spomniti, kako sem se pustila Olivii pregovoriti, medtem ko sem po drugi strani želela biti vsaj dobro pripravljena, če že grem zraven.

	Poiskala sem nahrbtnik ter noter zmetala vse, kar bi lahko potrebovala: rokavice, pijačo, čokoladice in prigrizke, kapo, robčke in labelo.

	In ko sta Olivia in Jane prišli po moji ulici, sta izgledali precej začudeno, ko sem se energično ogrevala, že vsa rdeča v lica.

	♣

	Tale pohod me je že pošteno namučil, pa smo prišle komaj do prve vzpetine. Hrib se je dvigal visoko nad nami, prehodile pa smo že kakšnih pet kilometrov, da smo sploh prišle do sem. Pojedla sem že tretjino prigrizkov in spila vso pijačo. Olivia in Jane sta poleg mene izgledali kot manekenki za športno kolekcijo. Nobena ni imela razmršenih las ali vsaj potnega čela.

	»Prosim, imejmo pavzo,« sem ju nagovorila in že brskala za čokoladico.

	»Okej, itak moram lulat,« je odgovorila Olivia in se napotila s poti globlje v gozd.

	Snela sem rokavice in jih položila na bližnji kamen, potem pa sedla na njih.

	»Čisto sem brez kondicije. Šele začele smo, pa sem že brez sape,« je rekla Jane.

	Dvignila sem levo obrv in nisem mogla zadržati smeha.

	»Ne jebi, stara.«

	»Nehaj, resno govorim,« me je prepričevala Jane.

	»Ne smiliš se mi, ker preveč dobro zgledaš.«

	Olivia, ki je očitno prestregla moje zadnje besede, me je v šali grdo pogledala in rekla: »Ne pecaj moje punce.«

	Pokroviteljsko je stopila k njej in ji narejeno položila roko prek ramen.

	»Brez zamere, Jane, ampak nisi moj tip,« sem se zarežala, »manjka ti nekaj centimetrov.«

	»Nekaj centimetrov česa?« se je posmehnila Olivia.

	»Mislim, da si si ravnokar sama odgovorila.«

	Zmetala sem stvari nazaj v nahrbtnik in nadaljevala pot navzgor.

	Hodile smo in se šalile in ni mi bilo več žal, da sta me prepričali v pešačenje sredi zime. No, uradno še ni bila zima, pa kaj potem. Pot je strmo vijugala in se čez nekaj časa tako zožila, da smo morale hoditi ena za drugo. Hodila sem prva, da sem določala hitrost hoje in da me nista pozabili za seboj. Ko sem se povzpela čez večjo skalo, se je Olivia za mojim hrbtom začela smejati.

	»Daj, Jane, poglej to,« je zaklicala.

	»Ojoj, kako ji je pa to uspelo?« je tudi Jane opazila nekaj, česar jaz očitno nisem.

	»Hahah, pojma nimam, ampak izgleda takooo resnično,« se je Olivia morala ustaviti, da je prišla do sape.

	»Punci, kaj se dogaja?« me je začelo malo skrbeti.

	Olivia je pogledala Jane in rekla: »Morava ji povedati.«

	»Morata mi povedati kaj?« mi ni bilo jasno.

	Jane je zresnila obraz in rekla: »Nix, drek imaš na hlačah.«

	»Kaj?« sprva nisem dojela.

	Potegnila sem z roko čez trenirko in na dlani opazila rjav madež. Ojoj.

	Dlan sem ponesla k obrazu in povohala. Čokolada? Prst sem ponesla k ustom, da bi preverila.

	Olivia in Jane sta naenkrat zakričali: »Fuuuj!«

	Bila je čokolada.

	»Ni čokolada,« sem narejeno spačila obraz.

	»Ogabno, Ol, mislim, da bom bruhala,« je bila Jane že zelenkasta v obraz. »Mi boš držala lase?«

	»Pa saj te zajebava,« se je oglasila Olivia in pokvarila vso zabavo.

	»Ja, Jane, zafrkavam se,« sem jo pogledala. »Saj ne misliš, da bi resno poskusila, če ne bi bila stoprocentna, da vem, kaj je?«

	Sprehodila sem se do prvega ovinka, ki je bil širši in položnejši. Nahrbtnik sem vrgla na tla in začela brskati po njem. Zagledala sem rokavice, ki so bile povsem popackane s čokolado.

	Zavzdihnila sem. Škoda, da tega nisem opazila, preden sem sedla nanje. Poiskala sem paket robcev in enega izvlekla. Na slepo sem začela brisati rjav madež z zadnjice.

	»Nisi zadela,« mi je Olivia vzela robec iz rok in ona nadaljevala.

	Zaslišali sva klik in pogledali proti Jane, ki se je muzala v ekran telefona.

	»Jane, brez fotk,« sem zgroženo rekla.

	»Prepozno,« je odgovorila Jane.

	»Okej, potem pa še meni pokaži,« sem želela tudi sama videti sliko. »Še sreča, da imam tako seksi rit, če ne, bi me bilo še sram.«

	Dobre volje smo odšle naprej. Madeža sicer nismo uspele izbrisati, smo ga pa uspešno povečale. Jane je seveda imela fotografije, ki so to dokazovale.

	♣

	Vrh je bil osupljivo lep. Sonce nas je toplo grelo, tako da smo snele šale in kape. Olivia je čez travo razgrnila majhno odejico. Šele ko je Jane začela zlagati stvari iz nahrbtnika, pa sem videla, kaj pomeni biti dobro pripravljen.

	Na sredino odeje je postavila vrečko doma narejenih sendvičev. Plastenko vode in tri majhne pločevinke piva z okusom limone.

	Pojedle smo in popile. Jane je vstala in začela pospravljati stvari nazaj v nahrbtnik, jaz pa sem se ponudila, da ji pomagam.

	Olivia se je zazrla nekam proč in naju dregnila: »Poglejta tole.«

	Ozrli sva se v smer njenega pogleda in zagledali punco, ki je na robu velike skale pozirala proti objektivu fotoaparata.

	Bila je obrnjena bočno od nas in nisem dobro razbrala njenih potez, vseeno pa sem opazila, da je zelo vitka. Oblečena je bila v enega tistih športnih modrčkov, čez katerega ti očitno ni treba nositi majice. Pa saj je bilo zunaj dobrih pet stopinj!

	»Fak, kakšni joški,« je šepnila Jane.

	Olivia je obrnila glavo v njeno smer ter presenečeno privzdignila obrvi in Jane je z narejeno resnostjo nadaljevala: »Čisto povprečni, v bistvu, no, sploh jih nisem opazila.«

	»Ha-ha,« se je spačila Olivia in ji pokazala jezik. »Okej, priznam, še meni so všeč.«

	Fotograf se je sklanjal, medtem ko je ženska mirno stala v nekakšni joga pozi z eno pokrčeno nogo, podprto v stegno druge noge, in se smehljala. Spominjala me je na mamo, ki je bila prav tako velik del dneva oblečena v ozke športne pajkice in top.

	Odvrnile smo pogled, preden bi nas kdo od njiju opazil, in pospravile do konca.

	Ko sem s tal pobirala še zadnje ovitke čokoladic, mi je Olivia v zadregi zašepetala: »Nikki, v redu je. Pusti tistega.«

	Pretegnila sem se do zadnjega ovitka. »Te svinjarije pa res ne bomo pustili tu.«

	»Nikki torej?« se je oglasil moški glas za mojim hrbtom.

	V desetinki sekunde sem se vzravnala in ni mi bilo jasno, od kod se je tale tip vzel. Ozrla sem se in zagledala fotografa.

	»Phillip?«

	Nasmeh mu je segel do ušes. »Me veseli, da se spet srečava, Nikki,« je poudaril moje ime in se skupaj z malce mlajšo in bolj športno Blondinko 3, ki si je prek modrca že celo navlekla pulover, napotil navzdol po potki.

	»Poskušala sem te opozoriti,« je skesano rekla Olivia, ko se je oddaljil toliko, da je verjetno ni mogel več slišati.

	»Opozoriti?« mi ni bilo jasno.

	»Stara, buljil je v tvojo posrano trenirko, ko si se tako nastavljala,« je Jane bruhnila v smeh, Olivia pa jo je opazno dregnila s komolcem.

	»Eh, saj se ne sekiram,« sem se kislo nasmejala.

	»Kako pa ga sploh poznaš?« je zanimalo Olivio.

	»Olivia, on je Očalar.«





deseto poglavje

	Odprla sem predal in na plan izvlekla preložen papir. Želela sem malce dopolniti seznam, zato sem list poravnala in oborožena s pisalom začela brati.

	Na papirju so bile zapisane tri točke, ki so vsekakor bile dober začetek, še zdaleč pa s temi tremi točkami nisem končala.

	V misli sem si poskušala priklicati vse nadležne filme, ki sem jih pogledala z Olivio in vse že na prvi pogled povsem neresnične zgodbe iz knjig, ki mi jih je opisovala.

	Želela sem izpostaviti vsako dejstvo, lastnost in vzorec obnašanja, v katerega nisem verjela in mi je šel na živce.

	Po mučnih petindvajsetih minutah je bil seznam vsaj v grobem končan. Nekatere stvari so bile podčrtane, tu in tam sem kakšno besedo obkrožila, da bi poudarila njeno pomembnost.

	Naj samo omenim, da te Resnice pač izražajo moje mnenje in so napisane na podlagi mojega predvidevanja, ne pa tudi znanstvenih dokazov. Torej, če ste eden ali ena izmed Olivij, se vam iskreno opravičujem, saj vas bodo morda razkurile.

	Okej, zdaj vas pa verjetno že zanima, o čem sem nakladala …





RESNICE O MOŠKIH

	 	Popolnega moškega ni. Neverjetni lepotci iz romantičnih knjig in filmov NE obstajajo (kar se nanaša na točko dve).

	Resnični moški lahko ima največ tretjino od naslednjih lastnosti:



	 	X popoln videz,

	X je nezemeljsko bogat in vpliven,

	X je izjemen ljubimec,

	X je dober po srcu,

	X je neizmerno pozoren (za svojo ljubljeno naredi neverjetne stvari (stvari, ki so povsem izven njegovih interesov, pojavlja se povsod, kjer je ona, rad bi bil ves čas z njo, blablabla …)),

	X je neverjetno (in seveda daleč nadpovprečno) obdarjen.



	 	Pretirana ljubosumnost še zdaleč ni seksi.

	Njegove potrebe so zanj na prvem mestu.

	Po desetih minutah ne bo želel ponovno seksati. Kar se njega tiče, je bilo dovolj. (Če želiš še več, boš morala pač počakati.)

	Zate se ne bo spremenil. Kakršnega si spoznala, takšen bo ostal. (Če ga želiš naučiti trikov, raje kupi psa.)

	Za vsako napako, ki jo naredi, nima tako tehtnega razloga, da bi mu lahko kar odpustila. Moški večkrat zajebejo, ker so pač kreteni.

	Kadar zajebe, ne poskuša na vsak način popraviti napake, se ti oddolžiti in se opravičiti na najbolj prikupen način.

	VSI moški gledajo pornografijo.

	 Ne bo te tedensko zasipaval z majhnimi pozornostmi, kot so rože, ljubezenska pisma in podobno.



	Še enkrat sem preletela seznam in bila zadovoljna s svojim delom. Olivia se mi je kar malo zasmilila, saj sem vedela, da bo dokaz teh desetih točk mačji kašelj.

	Olivia, še malo, pa boš iz dna duše vesela, da si lezbijka.

	Saj ne, da se o ženskah ne bi dalo napisati seznama, ampak okej.

	Edino, kar mi je manjkalo, je bil tip, ki bi me vsaj malo zanimal …





enajsto poglavje

	Sprehajala sem se po trgovini in počasi premikala nakupovalni voziček pred sabo. Nikakor se nisem mogla spomniti, ali imam doma še dovolj kruha za večerjo ali ne. Vzela sem štručko s sirom za vsak primer in se pomaknila naprej. Ko sem tavala mimo polic, ki so bile napolnjene z božičnimi piškoti in lučkami za okrasitev hiš, sem morala kar malo pomisliti, kateri datum je in ali nisem morda nevede preskočila celega meseca.

	V voziček sem položila gel za tuširanje in na drugem koncu sosednje police sem zagledala Alexa. Že sem ga hotela pozdraviti, ko sem opazila, da se obnaša dokaj nenavadno. Prestopal je na mestu in z eno roko vlekel rokav, tu in tam se je živčno nasmejal.

	Nisem vedela, kaj se dogaja, ampak naenkrat nisem želela, da bi me opazil. Prečkala sem hodnik in zavila na drugo stran police. S te strani sem že skoraj videla vse dogajanje. Ker nisem želela, da bi izpadlo, da buljim, sem se delala, da berem etiketo na zadnji strani mehčalca.

	Malce sem se približala in opazila, da nasproti njega stoji svetlolaso dekle.

	Zato je deloval tako zmedeno in živčno!

	Bila je lepotica, kolikor sem lahko s takšne razdalje ocenila. Imela je oblečene ozke črne hlače in kratek siv pulover, ki se je ohlapno dvigal nad njenim pasom. Svetle lase je imela zvite v popolno figo, medtem ko ji je tanek kodrček ušel in lepo padal ob obrazu.

	Sklepala sem, da ji je povedal nekaj smešnega, saj je začela zmajevati z glavo sem in tja ter se smejati. Po nekaj trenutkih je Alex iz žepa izvlekel telefon in ji ga podal. Nekaj je natipkala in mu ga vrnila. Poslovila sta se in preden se je podala proti blagajni, se je ozrla v mojo smer. Takrat sem zmedena ugotovila, da je Alex ravnokar dobil cifro od Blondinke 3.

	Hitro sem umaknila pogled in položila mehčalec v voziček.

	♣ ♣ ♣

	 		 			 Olivia:





		 			 Si doma?





			 Jaz:





			 Jup.



		 			 Olivia:





		 			 Imaš čas?





			 Jaz:





			 Perem perilo in čistim.



		 			 Olivia:





		 			 Hahah, zadnji čas. Pridem.





			 Jaz:





			 Okej (kot da imam izbiro). :)



		 			 Olivia:





		 			 Res je, nimaš je. Čao!





	 	Telefon sem odvrgla na kavč in nadaljevala s sesanjem. Stanovanje je spet dobivalo tisto svežo podobo. Zadovoljno sem se ozrla okoli sebe (posoda je bila pomita, debela plast prahu je izginila s polic, kopalnica se je svetila) in si s hrbtno stranjo dlani obrisala malce potno čelo.

	Morala bi izključiti radiator, kadar čistim.

	Ali pa pogosteje čistiti.

	Ali pa oboje.

	Poravnala sem si zeleno rutko z belim vzorcem, ki sem jo imela zavezano okoli glave kot nekakšen trak. Lase sem imela spete v razmršeno figo in izgledala sem kot kakšna gospodinja iz filma.

	Izklopila sem sesalec ter poravnala blazine na kavču. Olivia je vstopila brez zvonjenja in zbrcala čevlje z nog.

	»Prosim, če jih pospraviš,« sem jo pogledala. Nisem je jemala kot obiskovalko, pač pa kot nekakšno delno sostanovalko.

	Olivia se je zarežala. »Ali jih mogoče že kdaj nisem?« Prvič po dolgem času se je sklonila in jih postavila k steni poleg mojih bulerjev.

	Vrgla se je na kavč in pomečkala blazine. »Imaš še veliko dela?«

	»Hmm, perilo obesim na stojalo, izpraznim koše ter odnesem smeti.«

	»Potem pa bom jaz poskrbela za perilo, ti pa za koše?« je predlagala Olivia.

	»Okej,« sem se strinjala, potem pa obstala sredi koraka. »Zakaj?«

	»Kako misliš, zakaj?« se je Olivia delala nedolžno.

	»Ne spomnim se, kdaj si se nazadnje prostovoljno javila, da bi obešala …« sem na glas razmišljala.

	»Resno?« me je prekinila Olivia in se spačila, ko je iz košare z opranim perilom izvlekla bombažne rdeče spodnje hlače, ki so imele na sprednji strani narisanega jelenčka Rudolfa z oblačkom, v katerem je pisalo I'm gonna make u say 'Ohhh deer'.

	»Morala sem jih kupiti takoj, ko sem jih videla,« sem navdušeno odgovorila, »in Olivia, ne spreminjaj teme.«

	»Res imava različen okus glede oblačenja.« Videla sem, da je obešala hlačke z božičnim vzorcem, kakršnega po navadi pletejo v rdeče-bele volnene puloverje. »Pomagam ti zato, ker sem dobra oseba in vedno pomagam prijateljem, ko me potrebujejo … in ker hočem že enkrat končno videti tvoj seznam.«

	Smeje sem pobrala polne vrečke smeti. Se mi je kar zdelo, da se ji nekam mudi.

	♣

	Sedeli sva na kavču in Olivia je že tri minute buljila v seznam, tu in tam je malo prikimala ali pa dvignila obrvi. Ves čas ni rekla niti besede, svinčnik pa je nezavedno zapletala v lase, ko je brala.

	»No?« sem jo priganjala, »kaj praviš?«

	»Hmmm, kar všeč mi je,« je odgovorila in še vedno gledala v list papirja, kot da mora pretehtati vsako besedo. »Jap, všeč mi je,« je ponovila.

	Gledala sem jo in čakala, da bo rekla še kaj.

	»To je to? Všeč ti je?« sem bila zbegana.

	»Ja.« Končno je dvignila pogled. »Nekatere točke so še kar dobro zasnovane in razumem tvoje mišljenje, z nekaterimi se celo strinjam … Ampak spet druge so POPOLNOMA zgrešene.«

	Zaprepadeno me je pogledala, kot da bi sočustvovala z mano. Čez tri sekunde se ji je obraz razsvetlil in nasmejala se je do ušes: »Komaj čakam, da ti spodleti.«

	»Ja, potem si pa res dobra prijateljica,« sem sarkastično odvrnila.

	»Ne, Nikki, ne razumeš.« Zakrilila je z rokami in zacvilila: »Če ti ne bo uspelo dokazati Resnic, boš spoznala svojega popolnega moškega.«

	Okej, zdaj se je ona smilila meni. Bila je nora.

	♣ ♣ ♣

	Olivia je odšla in najprej nisem vedela, kam bi sama s sabo. Učiti se mi ni ljubilo, na televiziji ni bilo nobenega zanimivega filma in splet ni vedel nič novega, čeprav sem pol minute zaporedoma osveževala novice.

	Ko sem v kopalnici na polici zagledala masko za obraz, sem se odločila, da si privoščim malo razvajanja. Najprej sem prebrskala predale, da sem našla pinceto. Obrvi sem oblikovala v tisto seksi obliko z visokim lokom, ki je proti koncu rahlo privzdignjena. Ko sem bila zadovoljna, sem na obraz nanesla algasto masko za čiščenje kože, ki je dišala po morju. Glasbo sem privila na glas in nadaljevala z urejanjem nohtov. Ovalno oblikovane nohte sem nato še premazala z nežno turkiznim lakom. Z desno roko sem previdno odprla hladilnik, medtem ko sem v levo še vedno pihala, da bi se lak hitreje posušil. Privoščila sem si jagodni sok z obilo smetane, ki sem ga odnesla s seboj v dnevno sobo, nato pa nanesla drugo plast laka.

	Telefon na mizici je zavibriral in refleksno sem ga pobrala.

	»Aaa,« sem rekla sama sebi in preverjala, ali se je moja manikira uničila. Oddahnila sem si in prebrala sporočilo.



	 		 			 Chase:





		 			 Hej. Kako si?





			 Jaz:





			 Helov. V redu, pa ti?



		 			 Chase:





		 			 Tudi. Spraševal sem se, če imaš mogoče čas za pijačo.





			 Jaz:





			 Imam. Kje se dobiva?





	Napotila sem se v spalnico, da bi našla kakšno toplejše oblačilo. Ko sem šla mimo kopalnice, sem v ogledalu ujela svoj obraz in ugotovila, da moram najprej sprati masko. Telefon je ponovno zavibriral, jaz pa sem čez nekaj minutk že oblačila jakno.

	♣

	Dve uri sta minili, kot bi švignil. Chase je bil zabavna družba in rada sem klepetala z njim. Bilo mi je super, da imam za prijatelja sošolca, čeprav ga na faksu nisem pogosto srečevala. Tudi kadar je prišel na predavanje, je redko ostal do konca. Od vsega mi je bilo najbolj všeč to, da sva se lahko pogovarjala o čemerkoli in skoraj nikoli se pogovor ni nanašal na študij. Nikoli nama ni zmanjkalo tem in nihče od naju ni omenjal najine prve skupne noči.

	»In kako ti uspe poleg študija še ves čas delati?« me je zanimalo.

	»Saj ne delam ves čas. V bistvu lahko sam izbiram, katere ure imam čas delati. S šefom se dobro razumem in res se mi prilagaja,« je odgovoril Chase.

	»Kakšno pa se ti zdi delo natakarja?«

	»Kaj pa vem. Plačilo je kar dobro, delo pa tudi ni tako slabo. Najboljše je, kadar je klub poln in imam polne roke dela. Tako se zamotim z mešanjem koktajlov in strežbo, da sploh ne opazim, kdaj je večer minil,« je odvrnil Chase.

	»Ko sem jaz v našem domačem kraju nekaj časa delala kot natakarica, mi je šlo najbolj na živce, ko so ljudje od mene pričakovali, da bom njihova klinčeva terapevtka.« Srknila sem požirek in nadaljevala: »Kako to, da nihče ne razume, da natakarja njegovi problemi pač ne zanimajo?«

	Chase je skomignil. »No, to je odvisno tudi od bara, kjer delaš. Pri nas ni tistih rednih gostov, ki sedijo po cele ure in pijejo isti kozarec pijače, ki so ga naročili, ko so prišli.«

	»Se strinjam,« sem rekla.

	»Prihajajo bolj študenti, ampak pojma nimaš, kaj vse vidiš.«

	»Zdaj me pa zanima. Povej primer.« Slamico sem obračala sem in tja.

	»Okej. Nekatera dekleta pridejo praktično naga. Ne veš, ali so oblekle krilo ali gre pravzaprav za nekakšen malo širši pas z žepi.«

	»Si predstavljam,« sem kimala.

	»Drugi pridejo verjetno samo zato, da se lahko nad nekom znesejo. Ves večer stojijo in se kislo držijo. Zgražajo se nad vsemi, ki plešejo, pijejo, ne plešejo, in ko se kdo pomotoma zaleti v njih, znorijo.«

	»Res srečam kdaj koga, ki čisto ustreza tvojemu opisu.«

	»Ko pa je ura okoli polnoči in so ljudje že opiti …« privzdignil je obrv, »nočeš vedeti.«

	»Kaj? Nočem vedeti česa?«

	»Ja, no, nekateri pa se že na plesišču tako drgnejo eden ob drugega, da točno veš, kam to pelje. In nihče, res nihče si ne želi čistiti stranišč, ker vedno najdeš kakšen kondom.«

	Sočutno sem ga pogledala.

	»Povej mi, kdo seksa v klubu na stranišču?« se je spačil Chase.

	»Pojma nimam,« sem rekla in se posvetila pijači, da ne bi opazil, da sem zardela.

	Nikar me ne obsojajte, bilo je samo enkrat in s fantom sem se dobivala že nekaj časa.

	»Aja, pozabil sem omeniti, zadnjič sem srečal tistega tvojega kolega,« je rekel.

	»Alexa?« sem vprašala.

	»Ja, njega. Bil je s punco na pijači, ravno ko sem prišel v službo.«

	»S punco?« me je zanimalo.

	»Ja. Bila je takšna seksi …« je začel.

	»… blondinka?« sem mu skočila v besedo.

	»Tako je,« je odgovoril.

	»Zanimivo.«





dvanajsto poglavje

	Hitela sem po ulici in do knjižnice mi je ostalo še dobrih dvesto metrov. Želela sem si izposoditi gradivo za neki seminar, ki sem ga morala v kratkem oddati, nato pa ujeti predavanja iz matematike, ki so se pričela čez petindvajset minut. Torbo sem tiščala k sebi, ko sem se prebijala med množico ljudi, ki so se trli na pločniku pred kafičem. V trenutku, ko sem zagledala vrata moderne bele stavbe z napisom Univerzitetna knjižnica, je izza vogala stopil Phillip in čisto malo je manjkalo, da se nisem zaletela vanj.

	Mimogrede sem zaklicala: »Hej!«

	»Živijo! Kam se ti tako mudi?« me je ogovoril in ugotovila sem, da se je ustavil. Tudi jaz sem obstala.

	Oblečeno je imel preprosto sivo bundo in kavbojke. Čeprav je bil njegov stil tako vsakdanji, da se je z lahkoto zlil z okolico, je bilo na njem nekaj drugačnega. V pozitivnem smislu.

	»Ahh, nikamor, nameravala sem iti v knjižnico,« pomignila sem proti vhodu.

	»Aja … Sem mislil, da imaš mogoče kaj časa ...« je nadaljeval Phillip, »vedno se tako srečujeva, pa sem te želel povabiti na kavo, ampak če imaš opravke …«

	Na ustnice se mi je prikradel nasmešek. »Kava se sliši odlično,« sem ga prekinila.

	Prenehal je govoriti in se mi za nekaj trenutkov zazrl naravnost v oči. Čas se je ustavil. Nato je skoraj nevidno prikimal in naju usmeril proti najbližji kavarni.

	Kava s tem seksi neznancem, ki ga zadnje čase kar naprej srečujem, ali matematika – ja, odločitev je bila preprosta.

	Sama pri sebi sem bila vesela, da sem zjutraj oblekla tale puloverček, ki se mi je prilegal kot ulit in je uspešno poudaril vse, s čimer sem se imela pohvaliti. Saj ne, da bi ga želela impresionirati, ampak vseeno sem se tako počutila še bolje.

	♣

	Na začetku me je skrbelo, da bo pogovor po nekaj minutah zamrl in da bo vse skupaj izpadlo čudno. Zavedala sem se, da imam po eni strani srečo, ker ima punco, saj nekako ni-sem želela, da bi postal moj kvazi fant za dva meseca, kot se je to zgodilo z ostalimi, hkrati pa sem vedela, da se verjetno ne bi mogla upreti spogledovanju z njim, če bi bil samski.

	»Kaj pa študiraš?« sem zaslišala njegov glas.

	Svoj zeleno-rjavi pogled je upiral vame in za trenutek sem se zmedla. Zmajala sem z glavo in trmasto umaknila pogled.

	»Arhitekturo,« sem si opomogla.

	»O, slišati je zanimivo,« je rekel.

	Motilo me je, ker še vedno nisem mogla določiti barve njegovih oči. Na svetlobi so izgledale pistacijevo zelene z mešanico rjavkastih in sivih odtenkov, ko je pa takole nagnil glavo na eno stran, sem imela občutek, da so povsem olivno zelene barve.

	»Saj je kar,« sem se strinjala. »Vedno sem si želela delati nekaj v tej smeri. In kot otrok sem se cele ure igrala z lego kockami in sestavljala nenavadne stavbe.«

	»Raje si se igrala z lego kockami kot z barbikami?« je vprašal.

	Nehote sem pomislila na njegovo punco, ob kateri bi se še barbika počutila neurejeno.

	»Seveda. Barbik pravzaprav nikoli nisem imela, ker baje nisem pokazala niti najmanjšega zanimanja zanje. Poleg tega smo s starši večkrat potovali po različnih mestih in z očetom sva vedno opazovala rezbarije, ki so krasile okna in vrata ter ocenjevala, kateri stili so nama všeč. Mislim, da sem že takrat spoznala, da želim o tem vedeti še več …«

	Prenehaj toliko govoriti o sebi.

	»Kaj pa ti študiraš?« sem preusmerila pogovor nanj.

	»Nisem študent,« se je namuznil, kot da bi ga moje vprašanje zabavalo, in dvignil kotiček ustnic.

	»Oprosti, kar predvidevala sem.« Moj obraz je postal za dva odtenka bolj rožnat.

	Ups.

	Koliko je pravzaprav star?

	»Ni problema,« je rekel, »študija nisem dokončal.«

	Počakala sem, da bo še kaj rekel. Odpila sem peno z bele kave, on pa je nadaljeval: »Nisem izbral pravega študija zase, nato pa sem proti koncu drugega letnika dobil ponudbo za delo kot fotograf in kasneje prvo plačilo. Pustil sem študij, ki me že tako ali tako ni zanimal … No, saj ne pravim, da se mi odločitev še vedno zdi pametna, vendar bi najverjetneje ne glede na izobrazbo želel danes početi prav to, kar počnem.«

	»Fotografirati?« me je zanimalo.

	»Ja, delam kot fotograf na različnih kulturnih prireditvah, koncertih, pa tudi porokah, krstih in podobno. Najamejo me tudi družine, ki želijo profesionalne družinske fotografije ali fotografije svojih otrok.«

	»In verjetno uživaš v svojem delu?« sem vprašala.

	»Tako je. Rad delam z ljudmi, čeprav moje delo ni samo nekajkrat pritisniti na sprožilec, kot se najverjetneje zdi. Za tem so dolge ure priprav in obdelave fotografij. Ampak ja, na splošno lahko rečem, da res uživam v svojem delu.«

	Deloval je sproščeno in zavedela sem se, da se v njegovi družbi počutim prijetno. Popil je požirek svoje kave in skodelico postavil nazaj na krožniček. Prestavil je nogo in se pri tem zaletel v mizico. Skodelica je zaropotala in medtem ko je padala, jo je poskušal ujeti, vendar jo je s tem po pomoti še malo bolj odrinil, da je pristala na tleh.

	Med vsem tem kriljenjem z rokami je izgledal tako hecno, da sem komaj zadržala smeh.

	»Eno krpo, prosim,« je zaklical natakarici in pobiral koščke polomljene keramike.

	»Naj ti pomagam,« sem se sklonila k njemu.

	»Ne skrbi, sem že.« Pobral je še zadnji košček ter me pogledal: »Sploh se ne bom pretvarjal, da se je to zgodilo prvič. Kar naprej se mi dogajajo takšne stvari.«

	In kot da razbita skodelica ni bila dovolj, je svoje besede poskušal poudariti z dodatnim kriljenjem in tako z mize zbil plastično posodo s sladkorjem.

	»Račun, prosim,« sem zaklicala natakarici.

	»Fak, sori, verjetno sem največji štor, ki ti je danes prekrižal pot, ampak jebiga, sam sem se vsega tega,« pokazal je na nastali nered, »že čisto navadil.« To je povedal na šaljiv način in videlo se je, da mu glede vsega tega sploh ni nerodno.

	»Sploh ni problema. Samo spizdiva, preden naju sami ne vržejo ven.«

	Odšla sva skozi vrata in se še vedno smejala obrazom natakaric, ko so odkrile svinjarijo pri najini mizici.

	»Tole je bilo pa zabavno,« sem dejala zunaj.

	Prižgala sem cigareto in čakala na njegov odgovor.

	»Ti se kar norčuj,« je odgovoril in zožil oči. Po izrazu na njegovem obrazu sodeč sem sklepala, da mi opazke ni zameril in da je razumel moj sarkastični humor.

	»Stavim, da sploh še nisem videla vseh tvojih adutov,« sem se pošalila in takoj zatem butasto zardela.

	Njegov pogled je potemnel in na najbolj seksi možen način je samozavestno rekel: »Stavim, da res še nisi …«

	Njegov odgovor je obvisel v zraku. Presekala sem čudno energijo med nama, ki je nisem znala razložiti, in se nerodno poslovila.

	Zavila sem proti domu in vso pot razmišljala o tem, da sem se v njegovi družbi počutila povsem sproščeno in da me je osupnil s svojo prvinskostjo. Ni se obnašal kot nekdo, ki bi želel narediti vtis, da je boljši kot v resnici. In njegove oči … Ko me je tako pogledal prek velikih temnih okvirjev, sem se zmedla in nisem nikakor mogla prebrati njegovih misli. In če vam povem po resnici, sem se potiho veselila najinega naslednjega srečanja.

	Šele ko sem odklepala stanovanje, sem ugotovila, da sem pozabila iti v knjižnico.

	Nikki, Nikki …





trinajsto poglavje

	Zazvonil je telefon.

	»Na poti k tebi sem,« je namesto pozdrava v telefon zadihano rekla Olivia.

	»Olivia, nimam časa. Dokončati moram poročilo in napisati dve seminarski nalogi.« Zasuta sem bila z delom za faks.

	»Daj nooo. Pogovoriti se morava,« je vztrajala Olivia.

	»Je kaj nujnega?« me je zanimalo.

	»Itak. Super-nujno je,« mi je zatrdila Olivia in prekinila zvezo.

	Hitela sem z dokončevanjem predstavitve za seminarsko, ki sem jo morala najprej oddati.

	Ko je Olivia vstopila, sem ji zamišljeno navrgla: »Še deset minut mi daj, da dokončam tole.«

	»Okej,« se je strinjala in slišala sem, da je svoje stvari odložila na sedežno ter začela hoditi po stanovanju.

	Čez nekaj časa sem pritisnila disketo na ekranu ter shranila dokument.

	Olivia je stala pred hladilnikom in brala seznam, ki je bil z magnetom pritrjen nanj.

	»Posodobiti boš morala svoj seznam želja,« je ugotovila.

	»Že kupuješ darila?« me je zanimalo. »Do konca tedna ga bom dopolnila.«

	Olivia je imela prav. Bližal se je konec leta in sezona kupovanja božičnih daril je bila tako rekoč pred vrati.

	Pristopila sem in prebrala seznam – električna zobna ščetka in copati so bili edine stvari, ki so še ostale na njem.

	Že odkar sem živela v tem stanovanju, sem imela navado pisati seznam stvari, ki si jih želim ali potrebujem, na listič papirja živo oranžne barve, ki je bil pritrjen na hladilnik. Nekatere od napisanih stvari sem si kupila tudi sama, v glavnem pa je bil namen seznama, da omogočim svojim bližnjim, da izberejo darila, ki jih bom res vesela. Mogoče se vam zdi, da to izgleda sebično in kot da od njih kaj pričakujem, ampak priznajmo si, prijatelji in starši si za rojstni dan in božič običajno podarjajo darila. Ali ni boljše, da vam bližnji podarijo točno to, kar si zares želite in si iz neznanega razloga še niste kupili, kot pa da denar zapravijo za neko bedarijo, ki je potem ne boste mogli niti zamenjati? Darilo vam bodo tako ali tako podarili v vsakem primeru. Verjetno.

	»In kaj je nujna stvar, o kateri se želiš pogovoriti z mano?« sem se spomnila razloga za Olivijin obisk.

	»Imam nekaj idej glede tvojega seznama Resnic.«

	»Prosim, ne reci, da je to ta nujna stvar,« sem jo posvarila.

	Olivia se ni dala: »Seveda. Za danes imaš tako ali tako dovolj učenja.«

	Zavzdihnila sem. »Ti boš kriva, če ne bom dobro pripravljena.«

	Priznam, pravzaprav sem bila presrečna, da sem imela izgovor, da se za nekaj časa preneham ukvarjati z ekološkimi načeli gradnje.



	Z Olivio sva sedeli na sedežni in klepetali. Dala mi je nekaj nasvetov (nekonstruktivnih seveda) in me spodbujala k izvedbi najinega novega projekta, kot je temu pravila.

	»Jane me kliče,« se je ozrla na ekran svojega telefona.

	»Reci ji, naj se nama pridruži,« sem ji predlagala.

	Medtem ko se je Olivia pogovarjala z Jane, se je tudi moj telefon oglasil in na zaslonu se je pojavila majhna ikona v obliki pisemske ovojnice.



	 		 			 Alex:





		 			 Si za pico čez kakšno uro?





	Olivia je še vedno vživeto klepetala in razglabljala o neki obleki, zato sem ji sporočilo pomolila pred oči. Ko je začela prikimavati, sem Alexu odgovorila.





			 Jaz:





			 Itak. Pridi k meni. Olivia in Jane bosta tudi tu, tako da naroči malo več.



		 			 Alex:





		 			 Zmenjeno. Hodim iz

fitnesa proti domu. Čez 20 minut bom tam, samo

stuširam se. Bomo potem naročili, ok?





	Iz fitnesa? Ponovno sem pogledala, kdo je pošiljatelj, da sem se prepričala, da je res Alex.





			 Jaz:





			 Velja. Se vidimo.





	Alex in Jane sta prispela skoraj ob istem času. Z Olivio sva že pripravili dve skledi slanih in eno skledo sladkih prigrizkov. Posedli smo se okoli klubske mizice. Alex in Jane sta sedela na blazinah, položenih na tla, midve z Olivio pa sva kraljevali na kavču. Naročili smo pice, komentirali videospote, ki so se vrteli na TV-ju in zafrkavali drug drugega. Ko so pice prispele, smo jih kar v kartonu postavili na mizico in jedli brez pribora. Nevede sem odtavala s svojimi mislimi in se zavedela, kako prekleto hvaležna sem za svoje prijatelje in uživala v trenutku in pici.

	Olivia je vsem razložila o projektu Resnice o moških, pri čemer je malo preveč dramatizirala in nas zaradi smeha spravila do solz. Jaz sem Alexa želela zaslišati o vseh podrobnostih glede njegove nove punce, ampak je na moje presenečenje postal sramežljiv in je hitro zamenjal temo pogovora.

	Vsi smo se zagledali v ekran, kjer je neka pevka z napol golo ritjo migala proti kameri, ko je Alex s polnimi usti izjavil: »Aja, Nikki … Zadnjič sem moral spet enemu tipu dati tvojo cifro. Rekel je, da te pozna in to …«

	Zagledal se je nazaj v ekran, jaz pa sem obsedela.

	Kaj? »Kako spet?«

	Telefon na mizici je oznanil prejeto sporočilo.

	Vsi so se zastrmeli vame … Ampak sporočilo je bilo od mame.

	♣ ♣ ♣

	»Čao,« se je poslovil Alex.

	Jane in Olivia sta odšli pred dvajsetimi minutami. Zaprla sem vrata za Alexom in jih zaklenila. S pogledom sem premerila stanovanje in se lotila pospravljanja praznih posod in pločevink.

	Odprla sem hladilnik in si privoščila malo ledeno hladnega jagodnega soka. Zadovoljno sem odpila požirek, ko sem opazila utripajočo lučko na mobilcu, ki je ležal na kavču. Pobrala sem ga in zagledala dve novi sporočili, poslani z iste številke.





		 			 Pozdravljena! Kako si kaj? ;)





		 			 Alex mi je dal tvojo

številko. P.





	Pomaknila sem se v beli kvadratek ter natipkala:



			 Jaz:





			 Živijo! Super, pa ti? Oh, Alex … :/





			 Jaz:





			 'P' kot Phillip,

predvidevam. :)





	Vrgla sem se na kavč ter dodala njegovo številko v imenik. Otročje sem buljila v ekran in čakala na njegov odgovor.



	 		 			 Phillip:





		 			 Seveda. Kdo pa drug? :) Prosim, ne jezi se nanj. Ni imel izbire. Razložil sem mu, da sva frenda.





			 Jaz:





			 In zakaj lažeš?



		 			 Phillip:





		 			 Vau, sori, ampak zadnjič sem dobil drugačen

občutek … :)





	Nisem še uspela odgovoriti, telefon mi je ponovno zavibriral v dlani.



	 		 			 Phillip:





		 			 Saj veš, takrat ko si se na lastne oči lahko prepričala, kako spreten sem

(z rokami). ;)





	 	Skoraj nisem mogla verjeti očem. Tip si je upal flirtati z mano!

	Nisem pretirano eksplozivna oseba, vendar me je njegovo sporočilo pošteno razjezilo. Moški, ki so varali svoje punce, me niso niti najmanj zanimali. Pravzaprav sem jih prezirala.





			 Jaz:





			 Glej, Phillip, ne spuščam se v takšne zveze. Kaj bi na to rekla tvoja punca?

Odrasti.





	No ja, prav sem ravnala. Nisem pa se zaradi tega počutila dosti bolje. Po eni strani mi je bilo celo malo žal, da se je tako izteklo. Če se tokrat ne bi zmenila za moralo, bi znalo biti prav zanimivo. In če vam priznam, sem se nanj spomnila vsak dan, odkar sva bila na pijači.

	Iz sklede sem pobrala še zadnje drobtinice čipsa in jo postavila v pomivalno korito.



	 		 			 Phillip:





		 			 ???





		 			 Phillip:





		 			 Nimam punce.





	Ga je zadnja izmed Blondink dala na čevelj?





			 Jaz:





			 Kako pa potem to, da sem te do sedaj samo

enkrat videla samega?



		 			 Phillip:





		 			 Naključje.





	Odločila sem se, da ne bom odgovorila. Sploh nisem vedela, ali misli resno. Nikoli nisem bila ljubosumna (vsaj ne brez razloga), zato tudi drugim puncam nisem dajala razlogov za ljubosumje in sem vezane tipčke vedno pustila pri miru. Sedem minut kasneje je telefon spet zabrnel. Tale je pa vztrajen …



	 		 			 Phillip:





		 			 Bi šla kdaj z mano na

pijačo? Lahko greva skupaj z Alexom in Beatrice, če te je strah biti sama z mano.





			 Jaz:





			 Je s tabo vse v redu? Od kod ti ideja, da bi rada šla na pijačo s tvojo (bivšo) punco?



		 			 Phillip:





		 			 Hahah, zdaj si me pa

nasmejala. :D :D Beatrice je moja sestrična.





	Blondinka 3 je njegova sestrična? Glede na to, da je po izgledu povsem pripadala njegovemu tipu žensk, mislim, da sem seveda upravičeno sklepala, da je ena izmed njegovih punc. Kajne?

	Tokrat me je njegov odgovor spravil v boljšo voljo. Konec koncev ena pijača še ne pomeni konca sveta? Lase sem si navijala na prst kot kakšna mozoljasta najstnica in razigrano natipkala naslednjih nekaj besed.





			 Jaz:





			 Za začetek bi raje, da greva na pijačo sama.





	Ali se bom res spustila v to? No, pravzaprav bi mi malo akcije prišlo prav, poleg tega pa rabim tipa za dokazovanje Resnic …

	Če vam iskreno priznam, pa se mi je dokazovanje Resnic o moških tokrat prvič zazdela slaba ideja. Odrinila sem nedobrodošlo misel. Po tihem sem se vsega skupaj tudi malo veselila.



	 		 			 Phillip:





		 			 Še boljše. Komaj čakam …





	 	Grizla sem si ustnico, pa vseeno nisem mogla prikriti nasmeška, ki se mi je prikradel na obraz. Šla sem mimo ogledala in se zazrla v svojo podobo.

	Umiri se, Nikki, saj je vendar samo pijača.





štirinajsto poglavje

	Ustavila sem se pred vrati Alexovega stanovanja. Njegov avto sem videla parkiran pred stavbo, tako da sem sklepala, da je doma.

	Pozvonila sem in nestrpno čakala.

	Že sem želela ponovno pozvoniti, ko sem zaslišala zvoke, ki so prihajali od znotraj. Nekaj se je prevrnilo in nekdo je poskakoval. Končno je Alex pomolil glavo skozi vrata in me pozdravil.

	»Alex, s tabo sem se želela pogovoriti o novoletni zabavi. Razmišljala sem o tem, da bi jo organizirala midva skupaj in bi povabila vse prijatelje. Dogovoriti se morava o prostoru, glasbi, pijači …« sem začela.

	Alex me je prekinil: »Nikki, zdaj ni najbolj primeren čas.«

	Majico je imel obrnjeno narobe, tako da so se videli šivi, bil je brez nogavic, njegova frizura pa je videla tudi že boljše čase.

	Šele takrat sem se zavedla, da sem ga verjetno zmotila ravno sredi … khm.

	»Šit! Oprosti, imaš obisk?« sem se presenečena opravičila.

	»Nekaj takega, ja.«

	»Beatrice?« nisem mogla iz svoje kože. Alex je bil še vedno moj prijatelj in seveda me je zanimalo, koga je skrival.

	»Nikki, to sicer sploh ni tvoja stvar in oditi moraš, drugače pa je odgovor ja.«

	»Adijo. Že grem.« Obrnila sem se in se napotila proti stopnicam. Še zadnjič sem ga pogledala: »Dobro ti je uspelo, ker tale je pa res huda.«

	Čez njegov obraz se je razpotegnil bedast nasmešek. »Ja, vem, ja.«

	Zaprl je vrata in izginil. In če me občutek ni varal, se je moj Alex končno zaljubil.

	♣ ♣ ♣

	V šoli je vse potekalo s polno paro. Projektov in seminarskih nalog sem imela čez glavo. Semester se je bližal h koncu. Ne morem reči, da sem ravno uživala v tem, lahko pa vam povem, da me je ta tempo vedno napolnil z adrenalinom in za razliko od ostalih, ki so bili že povsem pod stresom, sem se jaz lotila izpitov povsem na drugačen način. Nikoli nisem obupala, dokler ni odbila zadnja minuta za oddajo. Kadar sem stala pred celotno predavalnico študentov, sem se znala vživeti v vlogo profesorice in sem jim svojo nalogo predstavila tako, kot bi sama želela, da bi jo nekdo predstavil meni. Nisem si želela postati predavateljica, to je dejstvo, vendar pa sem znala zbrati vso energijo v trenutku, ko sem jo rabila in jo usmeriti v pravo smer.

	Pri nekaterih predmetih sem delala v skupini, pri drugih sama. Nikjer na srečo nisem bila v skupini s Kevinom, vendar na žalost tudi s Chasom ne. Glede na to, da sva se tako dobro ujela, sem mu predlagala sodelovanje pri enem izmed predmetov, pa me je zavrnil, ker je bil že dogovorjen s Kevinom. S tem se nisem preveč obremenjevala, saj sva se po faksu tu in tam dobila na kavi in počvekala.

	To je, kar se tiče šole, vse, vas pa verjetno bolj zanima, kako je šlo z mojo pijačo s Phillipom.

	♣

	»Fak, ura je že pol sedem,« sem zakričala Olivii, ki je brskala po moji omari, medtem ko sem si v kopalnici brila noge.

	»Nikki, ne paničari.« Olivia je bila povsem mirna. »Do osmih imaš še uro in pol.«

	Imela je prav. Sploh mi ni bilo jasno, zaradi česa natančno sem živčna, saj sem to počela že neštetokrat. In v tem sem bila dobra.

	»Res ne vem, kaj naj pomeni pijača,« sem protestirala. »Je to zmenek ali je to pijača dveh prijateljev, naj oblečem tiste široke kavbojke in kenguru pulover ali oprijete črne hlače in tangice?«

	Olivia mi je ukazala, naj ji pokažem njegovo sporočilo in rekla, da mi bo ona razložila njegov pomen.

	»Telefon se polni v kuhinji, poišči ga in preberi.«

	Sprala sem preostalo peno.

	Olivia je zaklicala: »Mišljeno je kot zmenek.«

	Bosa sem odracala v dnevno sobo in jo pogledala: »Kako si lahko tako prepričana?«

	Zarežala se je in izginila nazaj k omari. Približala sem se telefonu, kjer sem na ekranu zagledala:





			 Jaz:





			 Je najina pijača danes mišljena kot zmenek?



		 			 Phillip:





		 			 Ja.





	Stemnilo se mi je pred očmi.

	»Oliviaaa!« sem zakričala in jo šla poiskat. »Najraje bi te kar zadavila. Sploh veš, kako obupana sem izpadla zaradi tega?«

	Res sem bila jezna. Ko sem jo našla v svoji spalnici, se je obrnila k meni, se samovšečno nasmehnila in mi pred obraz pomolila obleko, ki je nisem videla že od srednje šole. V osnovi je bila narejena iz rdečega satena, ki je bil v pasu prekrit s črno čipko. Ni bila oprijeta, pač pa je v valovih padala malo nad kolena. Izpod svetlečega blaga je štrlela črna podloga iz poliestra, ki je izgledala tako kot krila balerin. Ko sem jo kupila, mi je bila všeč predvsem zato, ker je delovala ravno prav darkersko, divje in seksi.

	»Mislim, da bi morala obleči tole,« je po nepotrebnem dejala Olivia, moja jeza pa je v trenutku izpuhtela. Obleka že na prvi pogled ni bila elegantna, ampak odštekana. Ravno pravšnja zame in današnji zmenek.

	♣

	Petnajst minut do osmih sem bila že popolno urejena in pripravljena na odhod. Na zgornje veke sem s tušem narisala črno črto, ki je očem dala mačji videz in poudarila moje temno sive oči. Obrvi sem uredila z barvico in na splošno sem bila res zadovoljna s svojim izgledom. Pod obleko sem nase navlekla črne hlačne nogavice in obula visoke bulerje. Topel plašč sem zapela do zadnjega gumba, ker je bilo zunaj precej mrzlo. S Phillipom sem bila zmenjena nedaleč od mojega stanovanja, zato sem se nameravala odpraviti peš. Olivia me je pospremila do vrat in me poljubila na lice.

	»Pokaži Očalarju, kdo si v resnici,« je rekla.

	»Pa si pomislila, da mogoče nad mano ne bo tako navdušen kot ti?« sem vprašala.

	»Potem pa obe veva, da je kreten,« je odgovorila in mi podala torbico.

	»Prav imaš.« Zarežala sem se in se odpravila po stopnišču, Olivia pa je zaprla vrata mojega stanovanja. Iz meni neznanega razloga je želela ostati tukaj in me pričakati, ko pridem nazaj. Morda je bila Jane na enem od svojih potovanj …

	Hladen zrak mi je napolnil pljuča. Kri v žilah je zajela panika. Na zmenek grem!

	Pobrskala sem po žepu in izvlekla cigareto. Roke so se mi tresle kot kakšnemu odvisniku in dvomim, da je bil za to kriv mraz ali pomanjkanje nikotina. Bolj ko sem razmišljala o tem, da je zmenek povsem nekaj drugega, kot če greš s prijatelji moškega spola ven in žuraš, bolj mi je postajalo slabo.

	Bil je skrajni čas, da se pomirim.

	Tega ne počnem prvič. In čeprav mi je ta tip noro všeč, vem, da lahko obdržim trezno glavo.

	Nasmehnila sem se sama pri sebi.

	Ta tip mi je všeč? To je pa novo.

	In vem tudi, da če bo prišlo do merjenja moči – v smislu 'kdo si upa več?' – bom zmagala.

	Bo že videl, s kom ima opravka …

	♣ ♣ ♣

	Phillip je že čakal pri cestnem znaku na vogalu frizerskega salona, kjer sva bila dogovorjena. Oblečen je bil v temnejše hlače in v jakno kaki barve. Okej, torej ni prišel oblečen v trodelno moško obleko, prav tako pa se ni prikazal v trenirki. To je bil že dober znak.

	Sramežljivo sem se mu nasmehnila in ga pozdravila: »Hej, ti.«

	Odzdravil je in nekako sem imela občutek, da je tudi on malo živčen: »Živijo.«

	Skupaj sva se začela pomikati po ulici in tiščala roke globoko v notranjost žepov. Nisem se mogla spomniti niti ene pametne stvari, s katero bi lahko začela pogovor in bi vse postalo vsaj malenkost manj čudno.

	»Mislil sem, če bi šla pogledat v bar, kjer dela moj prijatelj. Baje imajo živo glasbo. Če ti je okej …« je končno spregovoril.

	»Seveda,« sem se strinjala, vesela, da je on prvi spregovoril.

	Nadaljeval je: »Tam lahko spijeva kakšno pijačo, potem pa se odpraviva nekam jest. Raje ti kar zdaj povem, da nisem rezerviral mize v kakšni od fensi restavracij. Ne zato, ker ti ne bi želel plačati spodobne večerje, pač pa zato, da nisva vezana na uro, pa še skupaj se lahko odločiva, kaj bi šla rada pojest. Saj veš, 'go with the flow' in to.«

	»Meni je prav.« Moja redkobesednost je bila zame povsem nova. Nisem ga upala niti pogledati, saj nisem bila prepričana, da bi lahko pravočasno umaknila pogled, in vedela sem, da mi v očeh piše, da mi je všeč.

	»Nekam tiha si. Upam, da ti ni že zdaj žal, da si privolila v pijačo oziroma zmenek.«

	Ni mi bilo žal, čeprav je zadnjo besedo poudaril, da se je nalašč norčeval iz mene, kar sem mu tudi povedala, prevelikih pričakovanj si pa tudi nisem ustvarila (to zadnje sem raje obdržala zase).

	Prispela sva do vrat lokala Old's Place, ki ga še nikoli prej nisem opazila. Stopnice, ki so vodile navzdol, so naju pripeljale v temen prostor, kjer je bila zabava kljub zgodnji uri že v popolnem razmahu. Mežikala sem, dokler se mi oči niso navadile teme, in se ozirala naokoli. Nikogar nisem prepoznala. S Phillipom sva slekla jakni ter ju obesila čez stol pri prosti mizi. Če je bil presenečen nad mojo opravo, mi tega na noben način ni pokazal. Usedla sem se, medtem ko je on stopil do šanka in nama naročil pijačo. Ko se je vračal proti mizi, sem v enem od kotov zagledala malo privzdignjen oder, kjer so se nastopajoči ravno menjavali. Spoznala sem, da gre pravzaprav za karaoke.

	»Temu ti praviš živa glasba?« sem se smejala.

	Phillip je prisedel in mi podal pijačo: »Prijavil sem naju.«

	Razprla sem oči in srčno upala, da sem slišala narobe: »Kaj?!«

	Nastopajoči se je brez občutka začel dreti v mikrofon, tako da sva s Phillipom morala kričati, da sva se slišala med seboj.

	»Boš videla, super bo,« me je prepričeval, medtem ko se je v ozadju razlegal glasni 'Go on now, go, walk out the door, just turn around now, 'cause you're not welcome anymore …'

	»Ne pojem!« sem se zadrla proti Phillipu, da bi preglasila več kot očitno pijanega moškega, ki je dopolnil trideset let, oziroma mu je vsaj tako pisalo na kronici, ki mu je poskakovala na glavi, medtem ko je energično poplesaval po odru. Prijatelji so ga spodbujali s kozarci v zraku.

	»Tudi jaz ne,« je rekel Phillip z nasmeškom na obrazu, »zato bo še toliko boljše. Obljubim. Saj nisva še takoj na vrsti, šele čez kakšne pol ure. Pred nama je še kar nekaj prijavljenih.«

	Sklanjala sem se proti njemu, da bi me lahko slišal. Z obrazoma sva se že skoraj dotikala, zaradi česar mi je postajalo vedno bolj vroče. »Ne razumeš. Ne znam peti in dvomim, da mi bo v tridesetih minutah zrasel posluh.«

	»Ne skrbi. Najprej spijva tole pijačo, potem pa bova že nekako …« je pomirjujoče odgovoril.

	Sprva sem še cvikala, vedno ko je natakar oznanil naslednjega nastopajočega, potem pa sem se tako zatopila v pogovor s Phillipom, da sem pozabila na svoje skrbi. Govorila sva o najbolj čudnih stvareh, ki so se nama kdaj pripetile v življenju, in se glasno smejala. Spila sva že dve pijači, tretja pa je počivala pred nama na mizi.

	Nekje v ozadju sem zaslišala: »Naslednja nastopajoča sta Phillip in Nikki, ki bosta zapela What are you waiting for skupine Nickelback,« in se zdrznila.

	Phillip je že vstal in me povlekel za roko. Nagnil se je bližje in mi zašepetal na uho: »Videl sem, da si jo pred kratkim objavila na svojem profilu, tako da sem prepričan, da jo poznaš.« Na obrazu mu je počival zadovoljen nasmešek.

	Njegove oči so mi prigovarjale, naj se mu pridružim, naj si drznem in skočim, četudi ne znam leteti. Pokopala sem svoj strah in dvom v lastno petje (kar je bilo povsem upravičeno) ter z narejeno samozavestjo stopila do odra. Natakar nama je izročil mikrofona ter nama razložil, da se na ekranu sočasno z glasbeno podlago predvaja besedilo. Nato naju je zapustil, k odru pa so bile uprte sleherne oči v lokalu.

	Glasno sem pogoltnila cmok v grlu.

	Znana melodija je zadonela iz zvočnikov. Sama sem pričela čisto potiho, Phillip pa je bil že povsem v elementu: »Are you waiting on a lightening strike, are you waiting for the perfect night?«

	Tudi Phillip očitno ni bil nikakršen profesionalni pevec. Njegov glas je bil sicer lep, vendar se ni preveč ujemal z originalno melodijo pesmi. Izgledalo je, kot da je Phillipu glede tega povsem vseeno, kar mi je vlilo pogum, da sem odločneje nadaljevala skupaj z njim.

	Po prvi kitici ni na oder priletel še noben paradižnik, tako da sem bila malo pomirjena. Sledil je refren, v katerega se je Phillip zares vživel in glasno tulil v mikrofon. Vsakomur, ki ga je pogledal, je lahko bilo jasno, da se krasno zabava. Pomežiknil mi je in z nasmeškom na obrazu sem mu sledila. Najino petje je bilo neubrano in preveč kričeče, vendar si nikoli niti v sanjah ne bi predstavljala, da bo občutek kljub temu tako dober. Nekateri poslušalci so se ob najini izvedbi tu in tam spačili ali si kaj prišepetavali, naju pa je to še bolj podžgalo. Počutila sem se kot kakšna rock zvezda. Prenehala sem brati besedilo, ki sem ga tako ali tako znala na pamet ter se obrnila proti Phillipu. V nadaljevanju sva izmenjaje pela verze ter se med tem ves čas gledala v oči. Zazdelo se mi je, da preko odra eden drugega dejansko sprašujeva »What are you waiting for?« in zanimalo me je, ali lahko najino občinstvo opazi privlačno energijo med nama ali je bila le plod moje domišljije. Skladba se je zaključila in občinstvo je celo rahlo zaploskalo, bisa pa ni zahteval nihče. Slavljenec in njegova pijanska ekipa so bili edini, ki so bili nad najinim nastopom neprimerno navdušeni.

	Stopila sem z odra in bila sem presrečna, da sem se pustila prepričati v takšno traparijo.

	»Priznaj, da je bilo super,« je rekel Phillip, ravno v trenutku, ko sem dejala: »Super je bilo.«

	Smešni situaciji sva se oba zasmejala, on pa je nadaljeval: »Ne bi bil rad vsiljiv, ampak moram ti povedati, da danes izgledaš naravnost fantastično.«

	Zahvalila sem se in spet je obema postalo nerodno.

	Spila sva preostalo pijačo, nato pa sva se odločila, da greva poiskat nekaj za pod zob.

	V bližini je bila restavracija s hitro hrano in čeprav vem, da ni ravno tipično, da greš na zmenku v eno izmed takšnih restavracij, sem mu predlagala: »Si za to, da jeva kar tukaj? Petje me je zlakotilo, po pijači pa itak nič ne paše tako kot hamburger.« Spomnila sem se še ene stvari, ki bi trenutno prijala in v mislih okregala samo sebe.

	Pogledal me je. »Upal sem, da boš to rekla.«

	Posedla sva se tako, da sva si sedela nasproti ter se pogovarjala o vsem mogočem. Spraševal me je o družini, jaz pa njega o službi. Ko je natakarica pred naju postavila dva mastna hamburgerja, sva se oba lotila hrane in zadovoljno mlaskala.

	»Ne bi si mislil, da punca, ki obleče takšno seksi obleko, namesto romantične večerje ob svečah jé hamburger.«

	Pogoltnila sem hrano in odgovorila: »Ne bi si mislila, da bom oblekla tako seksi obleko, nato pa bom morala jesti fast food.« S tem nisem mislila nič slabega, takšen je bil pač moj smisel za humor.

	»Sama si tako predlagala,« je neprizadeto rekel, pri tem pa dvignil eno obrv.

	»Saj vem. Šalim se.« Počutila sem se malenkost opito, tako da sem upala, da mi bo hrana povrnila moči. Nisem želela narediti česa neumnega, kar bi zjutraj obžalovala. Ali pač?

	»Ti povem eno seksi skrivnost?« sem šepnila čez mizo in počakala, da se je nagnil bližje. »Omaka ti teče po roki.«

	Zasmejal se je in z mize pobral servieto ter pobrisal rjavo kapljico, ki mu je vztrajno polzela proti rokavu, ki ga je na srečo prej zavihal.

	Mogoče bi moral sleči pulover, da ga ne bi popackal, me je prešinilo.

	»Okej, to je bila pa res seksi skrivnost.« Nagajivo me je pogledal prek mize, jaz pa nisem imela več pojma, o čem govori.

	Dobro sva se ujela in ko sem na steni zagledala uro, ki je kazala dvaindvajset minut čez polnoč, sem bila odkrito presenečena. Pojedla sva, nato pa sva se strinjala, da me pospremi domov.

	Ko sva stopila ven na pločnik, naju je pozdravil hladen zrak, tako da sva hitela zapirati vsak svojo jakno. Ozrla sem se naokoli in ugotovila, da je medtem ko sva bila v notranjosti na toplem, pričel padati sneg. V bistvu je bilo vse mesto že pokrito z vsaj dvocentimetrsko belo odejo. Pogledala sem v temno nebo in velike snežinke so mi padale na razgret obraz. Na ulici kljub petku ni bilo veliko ljudi, tako da se nama ni bilo treba nikomur umikati in sva počasi drug ob drugem stopala proti mojemu stanovanju.

	»Vem, da se ne poznava dobro in sva se do zdaj šele nekajkrat videla …« je začel Phillip, »vendar mi je bilo danes s teboj zares zabavno.«

	Hodila sva tako počasi, da verjetno ne bi niti opazila, če bi se ustavila. Prijel me je za roko. Ob njegovem dotiku sem po vsem telesu začutila mravljince. Najbolj me je begal občutek, da se njegova dlan perfektno prilega moji in da je občutek tako domač, hkrati pa neznansko vznemirljiv.

	Na hitro sem v mislih preštela, koliko pijač sem spila, ker takšno filozofiranje res ni bilo v mojem stilu.

	»Zveniš presenečen. Kaj pa si mislil? Itak, da sem prijetna družba,« sem v šali odgovorila, da bi prikrila vznemirjenost.

	»Jah, me je bilo pač strah, da boš preveč fina za tak lokal,« se mi ni pustil.

	»Tudi jaz sem se imela lepo. Bolj, kot sem pričakovala,« sem priznala.

	»Všeč si mi,« je priznal.

	Tole gre pa hitro. Prehitro.

	Alarm v moji glavi se je sprožil.

	»Se ti ne zdi prehitro za ljubezenske izjave?« sem ga dregnila. »Poleg tega pa mislim, da zares nisem tvoj tip ženske.«

	»Zakaj tako misliš? Kakšen pa potem je moj tip?«

	»Daj no, Phillip … Videla sem tri.« Spomnila sem se, da je Beatrice njegova sestrična in se popravila: »Dve tvoji bivši punci, ki sta izgledali skoraj kot zrcalni sliki, medtem ko jima jaz nisem podobna niti za odstotek,« sem mu osvežila spomin.

	»In?« ni zvenel prepričano.

	»Dvomim, da bo tvoje zanimanje zame trajalo dlje kot do naslednjega ovinka.« Zdelo se je, da me ne razume povsem, potem pa se je ozrl naprej in zagledal blondinko v ozkih visokih petah in oprijeti usnjeni obleki, čez katero je imela oblečen sako, ki je bil primeren za kakšnih dvajset stopinj višjo temperaturo. »In to me niti ne moti, želim le, da sva iskrena drug z drugim. Nočem, da bi si kdorkoli od naju ustvaril kakšne nerealne predstave.«

	 »Oh, ženske … kar nekaj sklepate.«

	Blondinka je šla mimo naju. Prepoznala je Phillipa in ga pozdravila z neumnim nasmeškom na obrazu, preden je nadaljevala pot.

	Seveda se poznata!

	Očitno je opazil, da sem se spačila, in rekel: »Ni tako, kot izgleda. Spoznal sem jo na praznovanju prijateljevega rojstnega dne.«

	»Itak,« sem odgovorila, v mojem glasu je bilo slišati ironijo. »Pa saj sploh ni pomembno …«

	Ustavil se je in me povlekel k sebi, tako da sem bila obrnjena proti njemu in mu zrla naravnost v oči. S telesom sem se naslanjala nanj in morala sem se zelo osredotočiti na njegove besede, da sem sploh razumela, kaj mi govori. Misli so mi kar naprej uhajale, ker je stal tako blizu.

	»Zakaj dvomiš v moje besede? Če rečem, da si mi všeč, to samo enostavno pomeni, da si mi všeč. Zakaj bi te sicer povabil ven?« Njegove oči so se svetlikale v temi in kapo je imel že povsem belo od snega. Kri mi je drvela po žilah.

	»Da bi me spravil v posteljo?« sem mu dala predlog.

	»Ojej.« Moj direktni odgovor ga je malo šokiral. »Mislim, da bi se tega lotil na drugačen način.«

	Čeprav me je trenutno iskreno zanimalo, kako natančno bi se tega lotil, sem odgovorila: »Poznam svoje atribute, ampak ne moreš trditi, da sem ti všeč, ker me sploh ne poznaš.«

	»Pa bi te rad bolje spoznal.«

	»Brez zamere, ampak z moškimi tvoje sorte nimam najboljših izkušenj.«

	Prekinil me je, še preden bi lahko nadaljevala: »Moškimi moje sorte?« Ni deloval navdušen. Ojej, tale pogovor sem zapeljala v napačne vode.

	»Ja, saj veš, tipi, ki jim kar nagonsko želiš zaupati in po možnosti izžarevajo še takšno robato seksualno energijo in …« Zavedela sem se, kaj sem pravkar izrekla, in se spačila. Nato sem spet ujela nit svojih misli, da sem lahko nadaljevala: »Kar hočem reči, je, da lahko že zdaj vidim, da bom svojo naivnost obžalovala.«

	»Hej, hej, ustavi se. Prehitevaš. Sklepaš.« Nežno me je prijel za nadlahti. »Poglej me v oči in mi povej, da si ne želiš od mene ničesar.«

	»Kaj pa ponujaš?« me je zanimalo.

	»Izveš lahko samo na en način. Ne prosim te, da se poročiš z mano, hudiča, niti to, da bi bila moja punca. Samo občutek imam, da bi se dobro ujela. To je vse.«

	Poskušala sem zbrati svoje misli. Vdihnila sem in izdihnila ter zaprla oči.

	Kaj si želim? Naj se poženem z roba, ne glede na posledice? Čeprav sem se enkrat že pošteno potolkla?

	Odprla sem oči.

	Mirno je čakal in me preiskoval s pogledom. Ni me priganjal, ničesar ni zahteval. Mrzle snežinke so padale na naju, jaz pa sem čutila le vročico vsakega milimetra površine, kjer sta se najini telesi stikali.

	»Tudi ti si mi všeč,« sem končno priznala. Sebi in njemu. Bila sem jezna sama nase, saj sem se tolikokrat opominjala, da se ne bom z nikomer več zapletla, če bodo v igri čustva, sedaj pa se nisem mogla upreti.

	Njegov obraz se je razjasnil. Zdelo se mi je, da se je čas ustavil in da že neskončno dolgo samo stojiva in se gledava. In to je bilo vse, kar sem trenutno potrebovala.

	Nasmehnila sem se in šepetaje zapela: »What are you, what are you waiting for?«

	Potegnil me je k sebi in najine ustnice so se dotaknile. Njegov poljub je bil počasen in nežen. Nazaj ni bilo več poti.

	♣

	»Robato seksualno energijo, praviš?« ni mogel, da ne bi omenil.

	V šali sem ga rahlo brcnila in odgovorila: »Kot da tega že nisi vedel?«

	Zavedela sem se, da sem že skoraj pozabila, kako prekleto čudovit občutek je, kadar v trebuhu čutiš metuljčke.

	Želela sem si še več. Veliko več.





petnajsto poglavje

	Tiho sem odklenila stanovanje ter slekla plašč.

	Olivia, ki je spala na kavču, se je predramila in napol v snu vprašala: »Kako si se imela?«

	»Fantastično,« sem ji priznala.

	Umila sem si zobe in se preoblekla v preveliko belo majico. Iz spalnice sem s seboj v dnevni prostor privlekla odejo ter se stisnila na kavč poleg Olivie, ki je očitno že zaspala nazaj.

	»Sta seksala?« Očitno je bila še budna.

	»Olivia,« sem odgovorila z narejeno zgroženostjo. »Bila sem na prvem zmenku.«

	»In? S Chasom si.« Obrnila se je na hrbet, tako da sva ležali druga poleg druge in gledali v strop.

	»Tisto ni bil zmenek,« sem odgovorila.

	»Tole pa je bil?« je vprašala Olivia in v temi sem komaj razločila nasmeh na njenem obrazu.

	»Jap, Olivia, mislim, da je res bil.« Prekotalila sem se na bok in se tudi sama nasmejala v temo ter jo stisnila bližje k sebi. Kljub temu da so mi njeni razmršeni kodri silili v obraz in me žgečkali, sem po dveh minutah že sladko spala. Kdo se je prikradel v moje sanje, pa vam raje ne povem.

	♣ ♣ ♣

	»Kje se dobiva?« je malo do opoldneva istega dne na drugi strani telefonske zveze vprašal Alex.

	»Greva v kavarno ali naj pridem k tebi?« sem vprašala.

	»Pridi k meni, tukaj bo bolj udobno in še palačinke sem spekel.«

	Čaj, ki sem ga srebala, se mi je zaletel v grlu in zakašljala sem v slušalko.

	»To pa je nekaj novega. Pridem.«

	Zaključila sva pogovor, odložila sem prazno skodelico ter se pretegnila na kavču. Oblečena sem bila v zdelano trenirko, lasje pa so se mi neukročeno zvijali ob obrazu zaradi laka, s katerim sem jih včeraj pred zmenkom utrdila. Ker se mi ni dalo preoblačiti, sem nase navlekla le še visoke športne super-ge in lase prisilila v nekakšen neurejen navznoter zavihan čop.

	»V redu bo,« sem dejala svoji podobi v ogledalu in se zarežala.

	Pograbila sem torbico in se odpravila proti Alexovemu stanovanju. Tokrat sem učinkovito izkoristila vse povezave javnega prevoza, ki so bile na voljo, ter prišla na cilj z minimalnim pešačenjem, ki ni bilo daljše od dveh minut.

	Zadovoljna sama s sabo sem potrkala na Alexova vrata in vstopila v stanovanje, še preden bi kdo odgovoril. Pa saj me je tako ali tako pričakoval.

	»Alex!« sem zaklicala, ko sem ga s pogledom iskala po stanovanju, ki je bilo še vedno urejeno kot iz škatlice. Vprašala sem se, ali ga je, odkar je v njem stanoval, sploh uporabljal. Vse stvari so bile na svojem mestu. Če sem dobro pomislila, mu je takšen organiziran slog pristajal, le da ga nikoli nisem imela možnosti videti v njem. Doma je imel le spalnico in manjši dnevni prostor, za katerega sem vedno sklepala, da ga pospravlja njegova mati.

	»Tukaj sva,« mi je v odgovor zaklical Alex, ki je ravno rezal sadje in ga polagal na krožniček.

	Za njim je stala vitka postava in brskala po hladilniku. Obrnila se je in se mi toplo nasmehnila: »Ti si najverjetneje Nikki, kajne? Toliko sem že slišala o tebi.«

	Stopila je do mene in me stisnila v objem. Sladek parfum se je vil okoli nje in se popolnoma skladal s preostalo podobo. Na nogah je imela rožnate copate v obliki zajčkov, zgoraj pa je imela ogrnjeno nekakšno svetlo roza jutranjo haljo. Pod haljo je nosila pižamo, pa ne eno tistih pižam, ki jih sama pred spanjem navlečem nase, pač pa nekakšen bombažni kostim z gumbki in ovratnikom. V trenutku sem se zavedela, da sama poleg nje izgledam kot brezdomka. V svojo obrambo naj povem, da je nisem pričakovala tukaj, Alex pa je na meni videl že hujše oprave od današnje.

	Vrnila sem ji objem in odgovorila: »Tako je. Ti pa si Beatrice?«

	»Res je. Alex, ljubček, ponudi Nikki pijačo,« je že odhitela nazaj za kuhinjski pult ter si dala opravka s palačinkami.

	Opazovala sem ju, kako harmonično in naravno delujeta skupaj v tej moderno opremljeni kuhinji. Njuna domačnost me je čisto prevzela. Nasmihala sta se eden drugemu in izgledala sta kot pari v reklamah. Manjkala sta samo še dva otroka, ki pritečeta v kuhinjo in se jima vržeta v naročje. Imela sem občutek, da sem vstopila v svetlobna leta oddaljen prizor, ki ga še pred nekaj tedni nikakor ne bi povezala z mojim Alexom.

	»Vidva šele zdaj pripravljata zajtrk?« sem pomignila proti njunima pižamama.

	»V bistvu res.« Obraz mu je rdeče zažarel. »Včeraj sva bila dolgo pokonci.«

	Blondinka 3 oziroma Beatrice ga je nagajivo pogledala in dejala: »Podrobnosti je verjetno ne zanimajo, raje jejmo.« Zagrabila je krožnik s sadjem in ga odnesla na klubsko mizico v dnevnem prostoru. Alex je prinesel še zvrhan krožnik palačink, jaz pa sem poiskala kozarce in nalila sok, ki je stal na pultu.

	Jedli smo in kramljali o prihajajočih praznikih, ko je Alex zamenjal temo: »Saj res! Kako je bilo včeraj na zmenku s Philipom?«

	Postalo mi je žal, da sem mu zadnjič sploh omenila, da grem ven z njim.

	Beatrice je odgovorila namesto mene: »Ni treba, da ti je zaradi mene nerodno. Poznam ga bolje kot kdorkoli in vem, da ima zelo poseben smisel za humor.«

	»Super je bilo,« sem priznala in grizljala jagodo.

	Izgledalo je, da si je Beatrice malo oddahnila: »Me veseli. Veš, včasih zna biti res smešen in mislim, da se do sedaj še nobena punca ni popolnoma ujela z njim. Vse so bile preveč fine in niso razumele njegovega nenavadnega razmišljanja. In ker ga poznam že vse življenje, lahko rečem, da zna biti, kar se punc tiče, pravi butec, le da bi ostal zvest samemu sebi.«

	Gledala sem jo, medtem ko je govorila, in ugotovila, da je bila moja prvotna predstava o njej povsem napačna. Beatrice je bila zaradi svoje odkritosti prav prisrčna. Kot bi ugotovila, da je povedala preveč, se je ugriznila v ustnico in obmolčala.

	»Bea, saj to je bil vendar njun prvi zmenek.« Alex je Beatrice nežno stisnil k sebi. »Sta šla kam na večerjo?« je vprašal in se obrnil v mojo smer.

	»Ja, šla sva na hamburger,« sem se zarežala.

	»O, ne,« je Beatrice spačila obraz. »Kakšen …«

	»Pravzaprav je bila to moja ideja,« sem jo prekinila, preden bi se osmešila, »in včeraj je bilo resnično prijetno.«

	Beatrice se je obraz razjasnil. »Če ga boš bolje spoznala, boš ugotovila, da se za njegovim norim karakterjem in otroško nerodnostjo, ki sicer nehote vedno nasmeji vse okoli njega, skriva dobro srce.«

	Na mojo srečo je Alex spet zamenjal temo. Za pogovor o Phillipu se mi je zdelo še malce prehitro, ker ga nisem uspela še niti dobro spoznati. Beatrice je ob pogledu na digitalno stensko uro ugotovila, da se ji mudi po opravkih, tako da naju je z Alexom pustila sama na ogromni zofi. Preden je odšla, je Alexu na ustnice pritisnila droben poljubček, meni pa pomahala in dejala, da upa, da se še kaj srečava.

	Alex je prižgal televizor in poiskal beležko ter pisalo. Po turško sva sedela na zofi in se lotila organizacije silvestrske zabave, ki jo bova s skupnimi močmi pripravila čez dober mesec dni. Oba sva bila mnenja, da se je takšnih stvari treba lotiti hitro, saj je v drugi polovici decembra v trgovinah prava norišnica. Alex je na list papirja narisal miselni vzorec s puščicami, ki so segale iz okrašenega naslova Najbolj noro silvestrovanje, na katerih so bile z velikimi tiskanimi črkami napisane rubrike: POVABLJENI, PIJAČA, HRANA IN PRIGRIZKI, GLASBA, ZABAVA IN IGRE, DEKORACIJA, PROSTOR. Vsak je sestavil svoj seznam povabljenih ter predlagal vrsto pijače in količino prigrizkov. Vseh podrobnosti seveda še nisva določila, bila pa sva korak bližje cilju, ki sva si ga zadala. Sita in zadovoljna sva sedela in pregledovala seznam, nato pa sem se počasi poslovila, saj je moral Alex oditi v službo (jap, bil je na novo zaposlen v nekem podjetju, ki je iz nekakšnih surovin izdelovalo neke izdelke – saj mi je razložil, ampak si nisem zapomnila), jaz pa sem tudi morala nadoknaditi učenje, ki sem ga vztrajno odrivala stran.

	♣ ♣ ♣

	Posedena za mizo v svojem stanovanju sem že dobrih dvajset sekund brala nezanimiv učbenik, popisan z drobno črno pisavo, ko se je oglasil moj telefon.

	Ob pogledu na ekran sem zagledala Chasovo ime ter se javila.

	»Nikki, imaš čas? Nujno bi rabil tvojo pomoč.« Zvenel je zaskrbljeno.

	»Si v redu? Je kaj narobe?« sem odgovorila.

	»Kevin … Spet je v dreku,« je začel Chase.

	Zavila sem z očmi. Kevin je bil zadnji, s katerim se mi je dalo ukvarjati.

	»Kaj je naredil tokrat?« sem vprašala.

	Slišala sem nerazumljive zvoke, Chase pa je zasopihal v slušalko: »Ti kasneje razložim. Lahko čim hitreje prideš do parka, tega, ki je nasproti kinodvorane?«

	»Se že odpravljam. Tam bom v nekaj minutah.«

	Obup v Chasovem glasu mi je dal vedeti, da je situacija resna in v naglici sem obuvala zimske športne čevlje, ki so bili najprimernejši za hitro hojo po zaledenelem pločniku. Kapo sem si potegnila nizko na čelo in pri odhodu iz stanovanja vzela še torbo.

	Napol tekla sem proti parku, ko mi je mobitel že drugič zazvonil.

	»Si blizu?« je vprašal Chase.

	»Na začetku parka,« sem dejala in se ozrla naokoli. »V kateri smeri sta?«

	»Pojdi proti tistemu umetniškemu kipu, za katerega smo se zadnjič pogovarjali, da nihče ne razume, kaj predstavlja …« mi je Chase dajal napotke, medtem ko se je zadaj oglašal Kevin, vendar njegovih besed nisem razumela.

	»Ga že vidim, kje …« nisem še uspela dokončati stavka, že sem zagledala Chasa, ki je v športni opremi čepel in podpiral Kevina, ki je ležal na tleh. Že od daleč sem videla, da je mrtvo pijan. Prekinila sem zvezo in se pognala proti njima.

	»Kaj se je zgodilo?« sem zgrožena vprašala.

	Vedno popolno urejen Kevin se je kobacal po vseh štirih in se poskušal dvigniti na noge, vendar mu to nikakor ni uspelo. Chase je s težavo podpiral njegovo težo.

	»Tekel sem skozi park in ga našel takšnega.«

	Pokazal je na Kevina, ki je obraz ravno obrnil proti meni, in takrat sem zagledala tudi modrico, ki se je razprostirala pod njegovim desnim očesom.

	Koža je bila malo presekana, vendar se je kri na rani že posušila.

	»Kaaaj-jee-ti-i-i paame-e-tnj-aa-ko-o-vičkaa?« se je zarežal Kevin.

	Nisem se zmenila za njegove besede. Po torbici sem iskala kakšen obliž, ampak ga seveda nisem našla. Izvlekla sem plastenko vode ter z njo zmočila robec. Čeprav me je Kevin sprva nameraval odriniti, je ostal pri miru, ko sem se lotila čiščenja umazanije z njegove rane. Želela sem se prepričati, kako resno je.

	»Kaj bova z njim?« sem odsotno vprašala Chasa, ki me je opazoval. »Naj pokličem policijo?«

	Kevin se je začel umikati in iz njegovih besed sem razbrala nekaj takšnega kot: »Vra-a-gaa, da ne-e!«

	Kolcnil je, nato pa nadaljeval: »Nii-č boo-oljša-ni-i-si odd mee-n-e, ti-i- …«

	»Mislim, da policija ni dobra izbira,« ga je prekinil Chase, preden bi zaključil stavek. »Ravno zato sem poklical tebe in ne kakšnega od svojih prijateljev, ker saj veš, živim v študentskem domu, ne morem si privoščiti, da prespi pri meni. Moj cimer s tem ne bi bil zadovoljen, že tako pravi, da se ne more dovolj zbrati za izpite … Nekako sem mislil, če bi lahko Kevin ostal pri tebi, dokler ne pride k sebi.«

	Chase me je pogledal, da bi videl, kako se bom odzvala. Malo sem premislila.

	»Kaj pa njegovi prijatelji?« sem obupano poskusila.

	Chase je odkimal. »Če bi imel prijatelje, mislim, da bi ga oni reševali iz te pizdarije.«

	»Cimri?« Zmanjkovalo mi je možnosti in tega sem se zavedala.

	»Kevin živi pri starših. Njihovo posestvo je le dobre pol ure oddaljeno od mesta, vendar mislim, da njih ne smeva vpletati. Tako ali tako ima že dovolj težav …«

	Čeprav nisem vedela, o kakšnih težavah neki je Chase govoril, nisem spraševala. »Jebiga, pa naj bo pri meni.«

	Očitno je bil Chase mojega odgovora veliko bolj vesel kot Kevin, ki je praznil vsebino svojega želodca na potko, medtem ko me je Chase objel.

	»Hvala ti, Nikki. Ne vem, kako naj se ti oddolžim,« je rekel in še vedno držal Kevina.

	»Saj nisi ti odgovoren zanj. Ne skrbi, je že v redu,« sem ga potolažila.

	Vsak od naju je prijel Kevina pod eno roko in s počasnimi koraki smo se prebijali do stanovanja.

	Ker je bil Kevin praktično nezavesten, mi ga je Chase pomagal zvrniti na kavč, po katerem se je razlezel, kot da njegovo telo ne bi premoglo kosti ali mišic, da bi lahko sedel. Sezula sva mu čevlje ter mu dvignila noge, ki so bingljale po tleh. V kopalnici sem našla staro antiseptično mazilo, ki sem mu ga previdno nanesla na rano. Mislim, da ga to ni preveč motilo, saj ni med tem niti trenil.

	Chasu sem ponudila toplo pijačo, ki jo je zavrnil. Ko se je poslavljal, je Kevin na kavču že smrčal.

	Pred obraz sem mu postavila srebrn koš, ki sem ga sicer uporabljala za odlaganje mokrih dežnikov, če bi slučajno spet začel bruhati.

	Pripravila sem si čaj in ponovno začela prebirati gradivo za izpit. Nisem še prebrala treh strani, ko je zazvonilo pri vratih.

	Obupala sem nad poskusi učenja in šla odpret. Na pragu sta stala moja starša.

	♣

	Mami in oči sta dokaj hitro odšla. Malo smo posedeli v kuhinji pri moji majhni mizi (na kavču namreč ni bilo prostora) in klepetali. Čeprav sem jima ves čas zatrjevala, da Kevina ne bi zbudila niti celotna zasedba pihalnega orkestra, sta ves čas obzirno šepetala, da ga ne bi zbudila. Nista me vprašala, kdo je in kako se je znašel v moji dnevni sobi, vendar sem jima vseeno razložila, da ne bi dobila kakšne napačne ideje. Izpustila sem podrobnosti in pojasnila, da je potreboval pomoč.

	Oče mi je spet prinesel nekaj kozarcev svojih vloženin, mama pa je neopazno – tako je vsaj mislila – pustila svoj najnovejši CD z Vadbo za lenuhe na moji klubski mizici. Kako prikladno. Pri vratih sem oba objela in jima obljubila, da pridem čimprej spet domov.

	Bila sem utrujena, kar je potrjevala tudi stenska ura, ki se je bližala polnoči. Preden sem odšla v kopalnico, sem s pogledom še enkrat ošvrknila Kevina, ki je po več urah še vedno trdno spal. Sedaj je ležal obrnjen na trebuh, na blazini pod njegovo glavo pa se je poznal moker madež od sline. Na mizico poleg njega sem postavila kozarec vode in ga pokrila s pisano odejo, nato pa sem stopila do hladilnika in na listek zapisala: okrasne blazine.





šestnajsto poglavje

	 		 			 Phillip:





		 			 Jutro :)





	Phillipovega sms sporočila sem se zares razveselila. V bistvu sem se skrivaj že spraševala, kdaj mi bo spet pisal.





			 Jaz:





			 Hej, ti.





	Odložila sem telefon in pozornost ponovno usmerila proti predavatelju. Zapisala sem si opombo na list papirja pred sabo, ko je moj mobitel na mizi tiho zavibriral.



	 		 			 Phillip:





		 			 Rad bi te kaj videl …





	Prižgala sem sprednjo kamero in na posnetek ujela smešno grimaso. Spreletelo me je, da je morda še prehitro za pošiljanje čudnih fotografij in obenem pritisnila pošlji. Morda bi morala za začetek res poslati fotko, kjer bi obraz narejeno naslanjala na dlan in zamišljeno gledala v ekran in poskušala biti normalna. Kakorkoli, zdaj je že, kar je.



	 		 			 Phillip:





		 			 Hahah, dobra.





	 	Še enkrat je zavibriralo.



	 		 			 Phillip:





		 			 Nisem mislil na takšen

način.

Kaj počneš?





			 Jaz:





			 Saj vem. Na predavanjih sem.





	Okoli mene je zašumelo. Ozrla sem se in videla, da sošolci že pospravljajo svoje stvari. Želela sem vprašati rdečelasega tipa, ki je sedel poleg mene, zakaj so se predavanja predhodno končala, ampak je bil njegov sedež že prazen.



	 		 			 Phillip:





		 			 Potem pa te ne bom motil.





			 Jaz:





			 Ne motiš, očitno imam 20 minut pavze, preden začnem z naslednjim

seminarjem.





	Stvari sem zmetala v torbo in med zadnjimi zapustila predavalnico.



	 		 			 Phillip:





		 			 Imaš popoldan kaj časa?

Bi se mi pridružila na

sprehodu?





			 Jaz:





			 Mogoče. :)





	Razočarana, ker bom morala čakati še nekaj dolgih ur, preden ga spet vidim, sem se pridružila sošolkam, ki so se ravno dogovarjale, da bodo skočile po kavico.

	Bom vsaj imela čas, da se malce uredim … Le na kakšen sprehod neki me bo peljal?

	♣

	Po zadnjem predavanju me je ujel Chase. »Hej, Nikki! Kako si? Še enkrat hvala za včeraj, upam, da ti Kevin ni povzročal preveč težav.«

	Skupaj sva se odpravila proti izhodu iz fakultete. Hodil je tako blizu mene, da sta se najini nadlakti tu in tam dotaknili.

	Odgovorila sem mu: »Z njim ni bilo problemov. V redu sem, pa ti?«

	»Tudi,« se je nasmehnil Chase, »in po tvoji zaslugi je tudi Kevin verjetno bolje …«

	»Vse zasluge gredo tebi, ker si ga našel. Drugače bi lahko še zmrznil, če ga pred nočjo ne bi kdo našel.«

	Kevin mi ni bil ravno pri srcu, še posebej po tistem incidentu s skupnim projektom. Kljub temu da si verjetno ni zaslužil moje pomoči, se mi je malo zasmilil. Vedno je bil ves polikan in urejen, njegov nasmeh je izžareval (že skoraj pretirano) samozavest in ljudem je dajal občutek, da ima vse pod kontrolo.

	Chase je obstal ter me z dlanmi prijel za rame. »Brez tvoje pomoči ne bi niti približno tako udobno spal, kot je.«

	S Kevinom sta si bila v vseh pogledih različna, vendar sta se na fakulteti vedno družila. Chase je deloval kot njegov starejši brat in ni mi bilo jasno, kako ga lahko kljub vsemu še vedno ščiti.

	»Si se kaj slišal z njim?« sem vprašala. »Ko sem zjutraj vstala, ga ni bilo nikjer več.«

	Znebila sem se njegovega prijema, ki se mi je iz neznanega razloga zdel kot vdor v moj osebni prostor, in se s slabo vestjo opomnila, da je moj prijatelj.

	Pokimal je. »Poklical me je, ko je prišel domov.«

	Veter je zapihal in še tesneje sem se zavila v šal. S Chasom sva se poslovila in pohitela sem domov v varno zavetje stanovanja.

	♣ ♣ ♣

	 		 			 Phillip:





		 			 V kolikšnem času si lahko pripravljena?





			 Jaz:





			 7 minut.



	 	Skozi okno so kukali še zadnji popoldanski žarki sonca. Pozimi so bili dnevi resnično prekratki. Posodo sem do konca pospravila in nase navlekla še eno plast toplih oblačil.

	S Phillipom sva se dogovorila na istem mestu kot zadnjič, nato pa naju je usmeril proti manjšemu hribu v bližini. Opazila sem, da s seboj nosi ojačan črn nahrbtnik, za katerega sem predvidevala, da ima v njem spravljen fotoaparat.

	»Kako si preživela dan?« me je vprašal, ko sva sopihala rahlo v hrib. No, naj se popravim, jaz sem sopihala, on je le tiho hodil poleg mene.

	Mogoče bi bil že čas, da preneham kaditi …

	Sama pri sebi sem se nasmehnila.

	Mah, kdo pa rabi kondicijo.

	Phillipu sem pojasnila, da moj dan verjetno še zdaleč ni bil tako zanimiv, kot so ljudje včasih imeli predstavo o študentih. Predavanja so mi vzela polovico dneva, zato sem se prav prijetno počutila na svežem zraku.

	Na drugi strani parka se je pred nama razprostrl stari trg.

	»Že dolgo nisem bila v tem delu mesta,« sem se razveselila. »Poglej te stavbe, štukature na njih so naravnost čudovite.«

	Zadovoljno je privihal kotičke ustnic in vstopil v stavbo na najini desni.

	»Počakaj, da vidiš tole.«

	Težka vrata so zaškripala za nama, midva pa sva se že vzpenjala po stopnišču. Stavba dvigala seveda ni premogla, jaz pa sem še komaj lovila sapo, saj nisem želela preveč zaostajati za njim. Na stopnicah se je moja roka za delček sekunde dotaknila njegove. Občutek je bil smešno prijeten in nepoznan.

	Skozi vrata sva stopila ven na nekakšen širši balkon, ki je bil skoraj tik pod streho in se je vil po celotni strani stavbe. Razgled je bil res veličasten. Sonce je bilo tik pred tem, da bo čisto zašlo in videla sva kopico starih streh, ki so v polmraku počivale pred nama. Naslonila sem se na betonsko ograjo in uživala v zadnjih zlatih žarkih tega dne. Phillip je iz torbe na plano privlekel fotoaparat in nekaj brkljal po njem. Uživala sem v razgledu, ko sem od zadaj zaslišala zvok fotoaparata.

	Ozrla sem se in dejala: »Oprosti, naj se ti umaknem.«

	»Je že dobro, najprej vedno naredim nekaj posnetkov za preizkus svetlobe.«

	Nekaj časa je klikal na sprožilec, jaz pa sem ga očarano opazovala. Gibal se je spretno kot puma in rob njegove jakne je med fotografiranjem zlezel malo višje, tako da sem lahko videla nekaj gole kože in rob spodnjic. Umaknila sem pogled, da me ne bi zasačil, kako buljim vanj.

	»Poglej,« me je povabil in pokazal na zaslon.

	Iz sivih odtenkov neba, skozi katerega je pronicalo še nekaj sončne svetlobe, so izstopale bele stavbe s čudaškimi strehami. Nekatere izmed njih so bile nujno potrebne popravila, tu in tam je manjkal kakšen strešnik in ravno to je sliki dalo nekakšno posebno noto.

	»Lepa je,« sem odkrito priznala. »Takšne v modernem naselju s kvadratnimi hišami in strehami, prekritimi s sončnimi celicami ne bi mogel posneti.«

	»Se popolnoma strinjam. Ravno zato sem te pripeljal sem.«

	Očitno je premišljeno izbral destinacijo sprehoda in morala sem priznati, da mu je odlično uspelo. Bilo je preprosto in povsem v mojem stilu. Plus točke.

	Zavedela sem se, da stojiva tako blizu, da se skoraj dotikava s telesi. Vznemirjenje mi je kravžljalo živce, ko pa me je pogledal, sem se izgubila v njegovih očeh. Trenutek se je razlezel v minuto. Nihče od naju ni odmaknil pogleda. Postajalo mi je vedno bolj vroče – očitno moje telo še ni razumelo, kaj hudiča se dogaja.

	Nagnil se je in me počasi poljubil. Stik najinih ustnic mi je po telesu pognal tok elektrike, ki sem ga čutila vse do prstov na nogah. S prosto roko me je prijel za obraz in me potegnil še bližje.

	♣

	Ko sva odhajala, je bilo mesto zavito v črnino. Prijel me je za roko in mi grel prste, ki so bili čisto premraženi. V tišini sva hodila drug ob drugem in zdelo se mi je, da nekaj premišljuje.

	Ravno ko sem ga želela vprašati, če je vse v redu, je obstal ter se obrnil k meni.

	»Bi bila moja punca?« je naravnost vprašal.

	Negotovost na njegovem obrazu je bila očitna, ko je grizel spodnjo ustnico. Njegove oči niso niti za sekundo odtavale z mojih.

	Nasmehnila sem se: »Seveda.«

	Roke sem ovila okoli njega in se dvignila na prste, da sem dosegla njegove ustnice in mu nanje prilepila vroč poljub.

	Nekako se mi je zdel občutek pravi, ne glede na glas, ki me je ves čas opozarjal v glavi: Obljubila si si, da se ne boš več tako naivno podala v zvezo. Na koncu boš tako ali tako ti edina razočarana.

	Negativne misli sem odrinila na stran in upala, da se tokrat ne bo tako bedno končalo.

	Dovolila sem, da me pospremi do stanovanja, kjer pa se je na moje presenečenje kavalirsko poslovil.

	»Nočem, da bi se stvari prehitro odvijale in bi dobila napačen vtis o meni,« je rekel, preden me je poljubil in odkorakal proč. Stala sem in brez besed gledala za njim.

	Ja, ja, saj vem, da bi morala biti hvaležna, da misli resno in da je bilo njegovo dejanje častno.

	In res ne vem, zakaj se je v moji glavi zdel seks trenutno edini pameten zaključek tega večera.

	♣ ♣ ♣

	Olivia, ki je trdila, da že predolgo zavlačujem z dokazovanjem Resnic o moških, je bila na poti k mojemu stanovanju. Jaz sem se medtem že stuširala in oblekla v trenirko.

	»Hej, joj, v kakšni gneči sem bila zadnje dni, tako sem te že pogrešala, povej mi vse, kar se ti je omembe vrednega zgodilo od sobote. Imaš kaj vina?« se je končno ustavila Olivia in že iskala kozarce. Iz hladilnika sem vzela dve steklenici piva in ju postavila na šank.

	»Nimam vina.«

	Olivia se je sprijaznila tudi s pivom in vsaka s svojim kozarcem sva se posedli na kavč, kjer sva izmenjali najnovejše trače in druga drugo informirali o vseh dogodkih, ki jih še nisva uspeli predebatirati.

	»Tako, zdaj pa je čas za resno delo,« je rekla Olivia.

	»Čisto si obsedena s temi Resnicami, morda bi bilo najbolje, da odnehava, preden …« sem prepričljivo začela.

	»Ne cvikaj, rada bi samo preletela seznam, da ti povem, s katerimi se že v splošnem strinjam in ti jih sploh ni treba dokazovati.«

	Oddahnila sem si in privlekla svoj izvod Resnic.





sedemnajsto poglavje

	»Daj no, Olivia,« sem jo prepričevala, »Rekla si, da se strinjaš z nekaj točkami – nekaj, množina.«

	»No, sem si pač premislila,« je neomajno dejala, »pravzaprav pa sploh ne vem, zakaj tarnaš, sama si se bahala, kako lahko bo dokazati vse Resnice.«

	Po petnajstih minutah prerekanja z Olivio sem na papirju pred sabo prečrtala le eno trditev – in sicer trditev številka sedem.

	7. Za vsako napako, ki jo naredi, nima tako tehtnega razloga, da bi mu lahko kar odpustila. Moški večkrat zajebejo, ker so pač kreteni.

	Čeprav je bila Olivia lezbijka, to še ne pomeni, da ni imela izkušenj z moškimi. Preden se je ustalila, je preizkusila vse mogoče tipe zvez, da je ugotovila, česa si zares želi.

	Na tem mestu naj omenim, da sva bili v začetku študija, ko še nisem imela lastnega stanovanja, cimri. Tako sem jo pravzaprav spoznala.

	Ko sem tistega dne vstopila v majhno študentsko sobico, je sedela na postelji in kljukala enega od mnogih seznamov opravil, ki jih je imela navado pisati. Svetli kodri so ji ves čas uhajali na obraz, ko se je sklanjala ter brskala po kovčku, da bi preverila, če ni morda česa pozabila. Ko me je opazila, se je pognala s postelje ter se mi predstavila. Šele ko mi je podala roko, sem se zavedela, kako vitka je v resnici. Nasmeh na njenem obrazu je bil pristen.

	Po tem, ko sem se komaj uspela predstaviti, me je potegnila v objem in vzkliknila: »Mislim, da se bova super ujeli.«

	Še v isti sapi mi je postavila mnogo med seboj povsem nepovezanih vprašanj in takoj mi je postala všeč.

	Najino prijateljstvo se je med študijem krepilo in druga drugi sva pričeli zaupati tudi osebne stvari. Nekega večera mi je priznala svojo biseksualnost (tako je vsaj takrat mislila), jaz pa sem priznala, da sem to uganila že pred časom.

	Njena pozitivna energija se je dopolnjevala z mojimi včasih norimi idejami in skupaj sva se vedno zabavali. Stvari so se prvič (in edinič) zapletle, ko sem se jaz na smrt zaljubila v moškega, ki je bil precej starejši od mene. Olivia je nekaj časa zatem začela postajati vsa tiha in skrivnostna. Najprej sem to pripisovala razpadu njene takratne zveze in sem si dopovedovala, da je najverjetneje preveč žalostna, da bi z mano razpravljala o podrobnostih. Sčasoma pa sem se tudi sama odtujila od nje, sploh pa sem bila ves čas zasedena, saj sem večino časa preživela z novim fantom. Izpite sem sicer opravljala redno, dosegala pa sem vedno slabše rezultate.

	Če zdaj pomislim za nazaj, se mi ne zdi več sumljivo, zakaj me Nikoli-več-ne-omeni-njegovega-imena nikoli ni želel obiskati in zakaj je vedno vztrajal, da se dobiva v kakšnem zakotnem lokalu ali pri njem.

	Z Olivio sem čez dan spregovorila le še najnujnejše. Opazila sem, da si je tudi ona poiskala novo družbo, saj je bila ure in ure zdoma – predvsem kadar sem se jaz učila. Predvidevala sem, da je večkrat tudi manjkala na predavanjih, saj iz študentske sobe nikoli ni odšla pred mano. Kadar sva bili obe v sobi, sva ves čas buljili vsaka v svoj telefon in si z nekom dopisovali. Dolgo sem se slepila, da je vse v redu in da je samo ljubosumna na mojo novo, popolno zvezo. Šele ko je nekega večera odšla v kopalnico, telefon pa pustila na mizi, sem z grozo ugotovila, kaj se pravzaprav dogaja.

	Ravno ko sem osredotočena na učenje obkrožila pomemben odstavek, je zavibriral njen mobilnik. Nehote sem ga ošinila s pogledom, na ekranu pa se je izpisalo njegovo ime. Hitro sem opustila misel, ki me je prešinila, in se poskušala zbrati. Saj vendar ni edini človek na svetu s takšnim imenom. Sporočilo, ki ga je prejela, se mi je posmehovalo z njene strani mize. Iz kopalnice, ki je bila na drugi strani hodnika, se je zaslišal pridušen šum tekoče vode v tušu. S tresočimi rokami sem pobrala telefon in prebrala sporočilo. Živčno sem prebirala še ostala sporočila istega pošiljatelja, svet pred mano pa se je rušil. Seveda je šlo za isto osebo! To mi je takoj postalo jasno. Za obe je uporabljal enake vzdevke in sporočilo vedno končal s simbolom obraza, ki kaže jezik. Kako neumno! Še sedaj mi gre na bruhanje, ko se tega spominjam.

	Olivia, ki je očitno pozabila s seboj vzeti šampon, se je vrnila in pogled se ji je še v istem trenutku, ko je vstopila v sobo, ustavil na telefonu v mojih rokah.

	»Kaj za vraga pa …« je začela s takšno ihto, da bi se prestrašil še najbolj hraber moški.

	Za jezo v njenem glasu se nisem zmenila.

	»Kako si mogla!« sem zakričala in odvrgla njen telefon na posteljo. Vseeno mi je bilo, kako otročje sem izpadla z brskanjem po tujem telefonu.

	Čudno je pogledala in jezno odvrnila: »Tako nizko si se spustila, da mi brskaš po sporočilih?«

	»Jaz sem se spustila nizko, kaj? Prasica.« S solzami v očeh sem jo gledala. Nisem mogla verjeti, da je storila kaj takšnega.

	»Se ti je čisto odpeljalo? Sploh ne razumem, kaj …« je začela, ko sem jo spet prekinila.

	»Nisi mogla najti nikogar drugega? Ravno on ti je bil zanimiv.«

	Solze so se mi ulile po obrazu. Preden sem odvrnila pogled, sem ujela njen zmeden obraz.

	»Kaj?« ni želela verjeti besedam, ki jih je slišala. »Ne reci, da …«

	Stavka ni dokončala, le sesedla se je na bližnji stol.

	Pobrala sem svoj mobilnik ter poiskala fotografijo mene in njega, kako se smejiva v objektiv.

	»To je on, ali ne?« Ekran sem obrnila v njeno smer.

	Samo pokimala je in se zagledala v tla. Čez nekaj časa je s tihim glasom spregovorila: »Niti sanjalo se mi ni.«

	Čeprav se tiste dni nisva preveč dobro ujeli, sem ji verjela na besedo. Vedela sem, da ne laže. In zaradi tega mi je bilo malo lažje. Še vedno pa sem globoko v želodcu občutila bolečino in gnus do celotne situacije.

	»Prasec pokvarjeni je obema lagal.« Tudi po njenem obrazu so tekle solze, ki pa za sabo niso puščale temnih prog, tako kot moje. »Obljubljal mi je, da me bo predstavil družini.«

	»Meni je dejal, da me bo naslednji vikend peljal na izlet,« sem priznala.

	»Mene je peljal pred tremi tedni,« je odgovorila Olivia, nato pa se je z zobmi ugriznila v spodnjo ustnico, saj je očitno ugotovila, da ta pogovor vodi v napačno smer.

	Z jezo sem obrisala solze.

	»Oprosti, mogoče bi bilo bolje, da menjava temo. Nisem te želela še bolj prizadeti,« je rekla.

	»Saj nisi ti kriva. Ampak prvič v življenju sem resnično verjela, da bo trajalo. Ne samo to, zares sem se zaljubila. Fak.«

	»Tudi jaz sem ga imela rada. Verjetno ne tako močno kot ti, vendar sem bila na dobri poti tja.« Olivia je vstala.

	Neprepričano je stopila bližje k meni in razširila roke. Stisnila sem jo v objem. Potrebovala sem prijateljico in vedela sem, da jo potrebuje tudi ona.

	»Iskreno mi je žal, da sem brskala po tvojem mobilcu,« sem se opravičila.

	»Veš kaj? Meni pa ni.« Kislo se je nasmehnila. »Zdaj sva vsaj prišli resnici do dna. Kdo ve, kako dolgo bi naju imel za norca …«

	Od tistega dne naprej se je odnos med nama počasi izboljševal. Najprej sva bili obe previdni, po štirinajstih dneh pa sva bili spet neločljivi. Sklenili sva, da nikoli več ne bova dopustili, da naju katerikoli moški loči, in da imena tega ničvredneža ne bova več omenjali.

	Olivia je čez dober mesec spoznala Jane, ki ji je zmešala glavo. Zagotovila mi je, da so njeni nori dnevi za njo in da Jane ne bo spustila za nobeno ceno. Veselila sem se zanjo, sama pa sem se zakopala globoko v knjige, v nove hobije ter tu in tam kakšno nepomembno avanturo.

	♣

	»Tale resnica drži kot pribito. Nekateri tipi so pač kreteni,« se je strinjala Olivia.

	Še zadnjič sem prebrala točko sedem in nato prepognila papir.

	»Res je.« Nagnila sem požirek piva in po turško prekrižala noge.

	»Zdaj pa podrobnosti,« je z rokami zakrilila Olivia.

	»Kakšne podrobnosti?« sem vprašala.

	»O zmenku vendar. Ničesar ne izpusti ...«





osemnajsto poglavje

	Decembrsko vzdušje je napolnilo mesto. Na oknih vseh prodajaln so bile obešene table s predprazničnimi popusti. Trgovine so bile iz dneva v dan bolj polne obupanih mamic, ki niso vedele, kaj kupiti svojim otrokom, najstnic, ki so pasle oči na svetlečih se večernih oblekah, ter moških, ki so bili na robu živčnega zloma in še vedno brez popolnega darila za svoje boljše polovice.

	Sneg je skopnel in pustil na ulicah sivo brozgo, ki je uničila marsikateri čevelj. Imela sem gnečo s projekti in izpiti. Alex me je vsaj enkrat dnevno poklical in vprašal po predlogih za darilo za Beatrice. Stokrat sem mu povedala, da se čisto preveč obremenjuje in da naj poišče nekaj enostavnega, kar ji bo veliko pomenilo, čeprav se ne bo svetilo ali imelo astronomske cene. Tudi Olivia je bila pod stresom. Na fakulteti so prirejali predstavo, ki jo bodo pred božičem zaigrali v eni izmed bližnjih osnovnih šol. Imela je glavno vlogo, za katero se je želela temeljito pripraviti, čeprav ji je že tako zmanjkovalo časa za učenje. Poleg tega pa sem imela občutek, da se med njo in Jane nekaj kuha, ker je že dvakrat omenila, da se čudno vede. Chase je bil kot vedno prijazen. Zadnje čase je na predavanjih pogosto sedel poleg mene, saj se jih je Kevin le redko udeleževal. Starša, ki sta me izmenično klicala in preverjala, če še diham, sta imela prav tako polne roke dela. Mama je pisala članek o trikih, kako preživeti praznike s čim manj sladkorja in se ob tem enkratno počutiti, oče pa je že začel izbirati recepte za piškote. Radost, ki naj bi jo občutili ob enih in istih božičnih pesmih, ki so se venomer vrtele, je zamenjala panika.

	Phillip je deloval še najbolj ravnodušno glede norišnice, ki je nastajala. Pripravljal je pakete za praznično fotografiranje, saj se je ogromno ljudi odločalo za razglednice, s katerih se smejijo vsi člani družine, oblečeni v enake črtaste pižame, ali koledarje, na katerih so natisnjeni njihovi ljubki malčki v božičnih kapicah. Večino časa je delal na terenu. Poznal je vsak romantičen kotiček mesta in znal okrasne lučke na ulicah izkoristiti v svoj prid. Njegovo stanovanje (jap, tudi tja me je že povabil) je po šivih pokalo od različnih načičkanih rekvizitov. Sobo, ki jo je uporabljal za studio, je primerno opremil z nežnimi barvami. Pregrinjala različnih barv in reflektorji so stali nedaleč stran, da so bili vedno pri roki. Računalnik, s katerim je obdeloval fotografije, je noč in dan brnel – no, če priznam, za noč nisem prepričana, ker sem ga zaenkrat obiskala le podnevi. Ravno danes sem ga želela povabiti, če želi prvič prespati pri meni.

	♣

	Stopala sem po ulici, ljudje pa so se gnetli mimo. Z obeh strani sem bila obdana s trgovinami, katerih vrata so bila široko odprta in so vabila mimoidoče, naj vstopijo. Iz žepa svoje temno zelene bunde sem izvlekla mobitel ter hitro natipkala:



			 Jaz:





			 Heej! Kako si? :*





	Odgovor sem prejela, še preden bi uspela telefon pospraviti nazaj v žep. Izmenjala sva si nekaj sporočil, preden sem si končno upala vprašati:





			 Jaz:





			 Imam predlog. Bi danes prespal pri meni?



		 			 Phillip:





		 			 Tvoj predlog mi je všeč. Zelo všeč.

;)





	Vprašala sem ga, ob kateri uri ga lahko pričakujem. Povedal mi je, da pred osmo ne utegne, saj je imel še opravke. Dogovorila sva se, da s seboj prinese kakšen film, jaz pa bom pripravila prigrizke.

	Utrnila se mi je ideja, da bi verjetno izgledalo seksi, če bi ga pričakala z okusno večerjo in v predpasniku, za vsak slučaj pa sem stopila v trgovino še po slane prigrizke. Saj ne, da ne bi verjela v svoje kuharske sposobnosti. Moj problem je bil v tem, da sem med kuhanjem vedno dobila kakšno idejo o tem, kaj bi lahko dodala v lonec, da bi bila jed še boljša. Eksperimentiranje z različnimi okusi in pomanjkanjem znanja pa ni vedno vodilo do okusnih rezultatov.

	Ko sem se vračala po ulici z vrečko, polno hrane, sem v izložbi na svoji levi zagledala lutko, oblečeno v rdeče spodnje perilo, ki mi je že na prvi pogled postalo noro všeč. Ni šlo za enega tistih ogabnih božičkastih kompletov, pač pa za temno rdečo čipko, ki je bila po enem od robov prebodena s črnim trakcem. Čisto v mojem stilu. Nisem si mogla pomagati in vstopila sem v trgovino.

	♣ ♣ ♣

	Pred Phillipovim prihodom sem imela na razpolago še nekaj časa, vendar sem vedela, da se moram vseh opravkov lotiti čim hitreje, da mi bo uspelo. V radio sem porinila prvo zgoščenko, ki mi je prišla pod roke, in pričela s pripravami.

	S kavča sem pobrala pulover, ki se je tam vlačil že več kot en teden, ter krožnik z drobtinami. Knjige, nagrmadene na klubski mizici, sem prenesla na polico. Nato sem si dala opravka s posodo, ki se mi je že tri dni pridno nabirala v koritu. Ob vseh obveznostih zadnje čase nisem bila pozorna na svinjarijo, ki se je nabirala v stanovanju, kar se mi je sedaj maščevalo. Izpraznila sem koše, ki so bili že prepolni, ter v kopalnici odtegnila eno od žarnic in upala, da sem tako vsaj malo zmanjšala vidljivost kaosa. Časa nisem imela na pretek in definitivno ga nisem nameravala porabiti za drgnjenje stanovanja. Priznam, nisem bila najbolj redoljubna oseba, ampak se s tem nisem preveč obremenjevala. Moj kaos mi je bil na neki način celo všeč.

	Pohitela sem v spalnico in zamenjala posteljnino. Sobo je napolnil svež vonj mehčalca. Zadovoljno sem vdihnila in se lotila pomembnejših zadev.

	Stekla sem v kopalnico, kjer sem si vzela čas za temeljito šamponiranje las in depilacijo. Ko sem stopila izpod tuša, je bila koža na mojih prstih že nagubana. V še rahlo vlažno kožo sem vtrla dišeče mleko za telo ter si pobarvala nohte na nogah in rokah. Morda mislite, da sem z lepotičenjem pretiravala, vendar sem ta občutek urejenosti naravnost oboževala. Ko sem na prstanca prilepila majhna srebrna biserčka, ki sta se nežno zlila z vinsko rdečo podlago, so bili moji lasje že skoraj suhi. Oblekla sem novo perilo, presrečna, da se mi je prilegalo kot ulito. Iz omare sem potegnila udobne široke hlače z žepi in majico, ki je bila na vrhu kupa. Preden sem se končno lotila priprave večerje, sem se še malo naličila ter si umila zobe.

	Osebna nega mi je šla hitro od rok, večerja po drugi strani pa niti ne. Najprej sem pet minut buljila v sestavine, preden sem ugotovila, česa naj se lotim najprej. Ob pogledu na uro sem ugotovila, da je skrajni čas, da začnem pripravljati meso. Na srečo je bilo že začinjeno, kar mi je prihranilo nekaj dragocenih minut. Segrela sem ponev z oljem in vanjo zložila perutničke. Jap, priznam, da v trgovini nisem imela pojma, kaj naj kupim in sem pograbila kar perutničke in krompirček. Še sreča, da sem kupila tudi nekaj zelenjave, da bo večerja izgledala vsaj malenkost bolj prefinjeno in ne kot kakšen piknik. V kuhinji je zadišalo. Izbrala sem papriki različnih barv ter ju zrezala na manjše pravokotnike in jih popražila na kapljici maščobe. Dodala sem nekaj češnjevih paradižnikov in na kocke narezan majhen jajčevec. Ves čas sem pazila na perutničke, ki so dišale preveč slastno, da bi jih želela zažgati. Krompirček, ki je bil tudi napol pečen, je prav tako pridobil že malo barve.

	Mizo sem pogrnila zelo enostavno, saj med kuhanjem nisem imela dosti časa, da bi iz papirnatih serviet naredila origami razstavo, pa tudi pomembno se mi ni zdelo.

	Mešala sem in prepevala. Pogledovala sem vrata in začutila nekakšno pozitivno živčnost. Čeprav nisem bila več najstnica, sem se veselila, ker bo danes fant prvič prespal pri meni.

	Pripravila sem skodelice s sladko-kislo omako, pekočo salso in nacho sirom (za katerega nisem bila popolnoma prepričana, če se bo skladal z ostalimi okusi). Ravno sem pobirala hrustljavo pečene perutničke iz ponve, ko je v stanovanje vstopil najbolj čeden primerek moškega spola, in kar je najboljše – do jutri je bil samo moj!

	Ob pogledu nanj se mi je osušilo grlo. Z roko sem tipala po pultu za kozarcem soka, za katerega sem bila skoraj prepričana, da stoji v bližini.

	»Pozdravljena,« je dejal in slačil jakno, kot da se sploh ne zaveda, kako privlačen je na pogled. S seboj je prinesel steklenico vina, ki je bila rahlo rosna.

	»Khm, hej,« sem pogoltnila slino.

	»Božansko diši.« Približal se je pultu, ki je bil edina ovira, ki je ločevala najini telesi.

	Preverila sem zelenjavo, ki je bila že malo temnejša od priporočene, in hitro odstavila ponev. Zbrala sem se ter se posvetila krompirju in ga pričela zlagati na krožnik.

	»Hvala,« sem dejala in obšla pult. S polnim krožnikom v rokah sem mu hitro stisnila poljub na ustnice, ko sem šla mimo njega. Postavila sem krožnik na sredino moje majhne mize, on pa je bil že za mano ter me objel od zadaj.

	Obrnila sem se in ga objela. »Najprej večerja, potem pa vse ostalo,« sem mu z navihanim nasmehom dejala ter se rešila njegove bližine, preden bi mi prišla do živega.

	Samo sebe sem spraševala, česa me je v resnici strah in se trudila kljub temu slediti pogovoru.

	Ne bojim se Phillipa, ne bojim se same sebe, ne bojim se …

	»Potem pa imaš srečo, da sem sestradan,« je prekinil mojo notranjo debato in sedel za mizo.

	S preostalo hrano v rokah sem se mu približala in dejala: »Ne, ti imaš srečo, da sem skuhala.«

	»Res je,« je razumel šalo ter odpiral steklenico vina.

	Tudi sama sem sedla in ga pogledala čez mizo.

	Na krožnike sva si naložila hrano, glasbena zgoščenka z miksom pesmi pa se je še kar vztrajno vrtela, ne da bi se kdo od naju tega zavedal. Spogledala sva se čez mizo. Ravno v trenutku, ko sva dvignila kozarca z vinom v zrak, da bi nazdravila, je sobo prerezal refren pesmi Marry me.

	Zgrozila sem se ter skočila pokonci, pri tem pa trčila v mizo, da je glasno zažvenketalo.

	»Prekleto,« sem preklinjala in si drgnila koleno. Pohabljena sem komaj priskakljala do radia in prestavila na naslednjo pesem. Ob začetnem taktu All of me sem se zdrznila in hitro ugasnila glasbeni stolp. Jezna sem bila sama nase, saj je pesem totalno pokvarila trenutek in vtis, ki sem ga želela dati.

	»Oprosti,« sem osramočena dejala in spet sedla.

	Njemu je bila situacija očitno smešna. Nasmeha niti ni skrival.

	»Jaz pa sem se že od začetka pesmi spraševal, če je bila namerno izbrana.«

	Zaprepadena sem ga pogledala. Res nisem želela, da bi temu večeru pripisoval večji pomen, kot je bilo potrebno. Fant in punca večerjata skupaj. Nič takšnega. Po večerji bosta pogledala kakšen film. Nič takšnega. Zna se zgoditi, da bosta seksala. Nič takšnega. Nihče se ne bo poročil in srečno živel skupaj do konca svojih dni. Čudno, da ni že zgrožen zbežal … Jaz bi.

	»Nekaj ti moram priznati,« je pomenljivo dejal in ponesel kozarec k ustom.

	Spet sem sedla. Nestrpno sem čakala njegov odgovor in ga gledala, kako je počasi naredil požirek. Brez naglice je odložil kozarec na mizo. Nagnil se je malenkost naprej, kot da mi želi povedati skrivnost, in se mi zazrl naravnost v oči. Tudi jaz sem se pomaknila bližje in prisluhnila.

	»Še nikoli nisem pil fensi vina poleg perutničk.«

	Njegov smeh je pregnal moje dvome in med naju povrnil tisto pozitivno energijo, ki sem je bila vajena.

	Še sama sem se zasmejala in si oddahnila. »Tudi jaz ne.«

	♣

	Preostanek večerje je minil mirno. Zatopila sva se v pogovor o najinih pričakovanjih glede silvestrovanja in razglabljala o načrtih, ki si jih ljudje po navadi zadajo ob začetku novega leta.

	Ko sva pojedla, sva posodo pospravila v kuhinjsko korito. Ponudil se je, da mi pomaga pomiti in pospraviti kuhinjo, pa sem le zamahnila z roko in mu zagotovila, da bom s tem opravila naslednje jutro.

	Posedla sva se na kavč in s pričakovanjem sem čakala, da mi pokaže filme, ki jih je prinesel s seboj.

	Poiskal je pisano papirnato vrečko, v kateri so bili spravljeni. Podal mi je tri zgoščenke. Titanik, Duh in Beležnica.

	Na glas sem se zasmejala. »Resno? Te filme si izbral?«

	Njegov samozavesten nasmeh je izginil, zamenjala ga je zmedenost. »Zakaj? Ti niso všeč?«

	Nato se je lopnil z roko po čelu in dejal: »Seveda, oprosti, verjetno, si jih že stokrat videla. Lahko bi vedel …«

	»Ne, ne gre za to,« sem ga prekinila, »le romantičnih filmov ne maram ravno preveč.«

	»Kako to misliš, ne maraš?« Sedaj se je praskal po čelu. »Preden sem prišel, sem po spletu pobrskal za filmi, ki so najprimernejši za romantičen ogled v dvoje.«

	»Brez zamere, Phillip, saj cenim tvoj trud, ampak se strinjaš, da bi raje pogledala kakšno akcijo ali kaj podobnega?« sem rekla in do kavča prinesla lesen zabojček s spravljenimi filmi. »Mislila sem, da si do sedaj že ugotovil, da nisem najbolj romantična oseba.«

	Brskala sem med filmi po zaboju. Kateri bi bil najprimernejši za zmenek? Preletela sem naslove in izvlekla enega od ovitkov.

	»Kaj praviš na tega?« sem vprašala in obrnila ovitek proti njemu.

	»Dobra izbira,« se je strinjal, oči pa so se mu zasvetile ob pogledu na zgoščenko Gospod in gospa Smith.

	♣

	Mislim, da sva oba ujela začetno špico in tudi prvih dvajset minut filma. To je bilo, preden je svojo levo roko položil okoli mene, jaz pa sem glavo naslonila nanj. Sedela sva čisto blizu drug drugega. S prsti je počasi začel polzeti po moji nadlakti in vedno težje sem se osredotočala na vsebino filma, ki sem ga gledala že mnogokrat. Ker mi je bilo med večerjo toplo, sem slekla jopico, tako da sem bila sedaj oblečena samo v majico s kratkimi rokavi, na kateri so bile preko nežno rumene podlage narisane ninja želve. Z blazinicami prstov se je sprehajal po mojem ramenu in nazaj do sredine podlakti. Raziskoval je vedno večjo površino ter se začel posvečati tudi vratu in ključnici. Oči še vedno ni odmaknil od ekrana, prav tako kot jaz, ki sem se zaenkrat še uspela pretvarjati, da me film vsaj malo zanima. Roko sem položila na sredino njegovega stegna in občutila, da se mu je telo ob mojem dotiku nekoliko napelo. Vesela njegovega odziva sem si s prsti čisto počasi utirala pot navzgor. Poslušala sem njegovo dihanje, ki je bilo prav tako kot moje vedno bolj odsekano in brez ritma. Nežno mi je popravil lase za uho. Odmaknila sem mu majico in se dotaknila gole kože na njegovem trebuhu. Pogledal je v mojo smer in mi s prosto roko privzdignil brado, da so se najine oči srečale. Bilo je očitno, da si želiva isto stvar. Njegov pogled je bil temen in nevaren. Nežno me je položil na kavč, tako da mi je glava udobno počivala na stranskem naslonjalu, on pa se je dvigal nad mano. Približal se je in me poljubil. Pričel je počasi in pri tem s palcem polzel od mojega lica do mesta, kjer so se najine ustnice stikale. Za trenutek se je odmaknil ter me pogladil po spodnji ustnici, da mi je telo zadrgetalo. Čutila sem njegovo telo na svojem. Poljub je pridobival vnemo in strast, vse se je začelo odvijati malo hitreje in z večjo nujo. Premikala sem se pod njim ter ga osvobodila sive majice z dolgimi rokavi, ki mu je tako pristajala. Z lačnim pogledom sem se sprehajala po njegovih trebušnih mišicah in ugotovila, da je brez majice le še bolj mamljiv. S prsti sem mu šla skozi lase ter jih rahlo pocukala, kar ga je očitno še bolj podžgalo.

	Dlan je z mojega vratu premaknil na bok. Gledal me je v oči ter mi z roko drsel pod majčko. Malo je nagnil glavo ter nežno vprašal: »Si tega res želiš?«

	Pokimala sem. Nežno se je nasmehnil in brez naglice nadaljeval. Zdelo se je, kot da želi upočasniti tempo, ki je do sedaj naraščal, in se resnično posvetiti vsakemu milimetru mojega telesa. Z nohti sem ga rahlo popraskala po bicepsu, na katerega je bil naslonjen, ter ga z drugo roko zgrabila za zadnjico. Rahlo me je ugriznil v mesto tik pod ušesom, da sem zaječala, vendar nadaljeval z istim tempom. Z vsakim vlaknom telesa sem si ga želela. Prevalil se je na stran, da je ležal ob meni, in na ozkem kavču sva se stiskala tesno drug k drugemu. Glavo je naslanjal na dlan, medtem ko se je z drugo roko bližal pasu mojih vojaško zelenih hlač z žepi na straneh. Njegov dotik me je žgečkal, vendar se nisem premaknila. Plitvo sem dihala, on pa še kar ni odnehal z draženjem. Pomaknil se je nižje ter mi pritisnil poljub na trebuh. Hlače, ki so mi zlezle navzdol, so razkrile rob mojih seksi rdečih hlačk, s katerim se je sedaj poigraval.

	Mešalo se mi je od pričakovanja, zato sem se odločila vzeti stvari v svoje roke in se mu malo maščevati. Nežno sem ga odrinila ter vstala s kavča.

	Zbegano me je pogledal.

	»Dovolj časa si imel za svoje igrice, zdaj sem jaz na vrsti.«

	S poželenjem v očeh sem gledala naravnost vanj ter si čez glavo počasi potegnila majico. Po njegovem pogledu sodeč se je današnji nakup izplačal. Posvetila sem se hlačam. Vzela sem si čas in čisto počasi odpenjala gumbe. Blago sem nato pooočaaasi potegnila čez boke ter v spodnjem perilu obstala pred njim. Segla sem si v lase ter razpustila čop. Lasje so se mi razsuli po ramenih. Čeprav sem se še komaj obvladovala, sem vse opravila kot v počasnem posnetku in gledala, kako ga mučim. Med vso predstavo, pri kateri sem imela občutek, da imam jaz stvari pod nadzorom, me je kot strela z jasnega zadelo spoznanje. Ugotovila sem, česa sem se ves čas bala …

	Z njim ne bom seksala, z njim se bom ljubila …

	Pristopila sem bliže h kavču ter med njegovimi nogami pokleknila na mesto, kjer je sedel. S pogledom sem se sprehodila po njegovem telesu, nato pa sem se mu zazrla globoko v oči in zašepetala: »Skrajni čas je že, da slečeva tudi tebe.«

	♣ ♣ ♣

	Svetloba ekrana je osvetljevala sobo, ko sva zadihana ležala drug ob drugem in gledala v strop. Srce mi je bílo kot noro. Nisem bila prepričana, ali je bilo tako zaradi fizične aktivnosti ali zaradi čustev, ki so me preplavljala. Phillip se je prevalil na bok ter me poljubil. Nasmihala sem se in mehka kot guma se nisem mogla niti pobrati s tal. Ponudil mi je roko in mi pomagal vstati. Film je bil na vrhuncu. Preden sva nadaljevala z ogledom, sva poiskala vsak svoja oblačila. Phillip je po kuhinji brskal za prigrizki, jaz pa sem si prižgala cigareto.

	Pihala sem dim ter v mislih preletela seznam Resnic o moških ter obkljukala izjemen ljubimec, kajti morala sem priznati, da je to brez najmanjšega dvoma res bil.





devetnajsto poglavje

	Naletavale so debele snežinke. Pešačila sem proti Alexo-vemu stanovanju in po telefonu klepetala z Olivio. Dežnika nisem imela, vendar mi je bilo povsem vseeno.

	»Imaš kakšne plane za večer?« me je vprašala Olivia. »Torek je. Mislila sem, da bi si ogledali kakšen film. Že nekaj torkov sva preskočili. No, če si zmenjena s Phillipom, bom tudi razumela. Ali pa tudi ne. Saj zadnji čas vedno tičita skupaj.«

	Počakala sem, da konča svoj monolog. »Večer imam rezerviran zate.«

	»Potem pa super. Danes ti izbiraš film, kajne? Joj, upam, da ne boš spet pretiravala. Po navadi izbereš najbolj absurdno …«

	»Olivia, veš kaj? Dovolim, da ti izbereš film,« sem jo prekinila.

	Nekaj trenutkov je pomolčala, kot da bi se zmedla, nato pa pazljivo nadaljevala: »Nikki, je vse v redu s tabo? Sta se s Phillipom sprla?«

	»Nisva se sprla. Ti ne morem kar tako predati izbire filma?«

	»Hmm, ne. Nikoli ti ne bi pripisala tega, saj se vedno spreva, ker vsaka vztraja pri svojem. Zakaj si danes tako prijazna? Ali si zaljuuubljenaaa?« se je pačila.

	Po pločniku se mi je približala neznanka, ki je za roko vlekla mulca. Ta se je upiral, premočen pa je bil od glave do pet.

	»Ne, že vem! Seksala si včeraj. Je tako? Sem ugotovila?« se je v slušalko zadrla Olivia, tako glasno, da sem mobitel odmaknila od ušesa.

	Neznanka, ki je ravno v tem trenutku korakala mimo mene in je več kot očitno tudi ona slišala pogovor, se je radovedno obrnila. Fantič poleg nje pa se je zarežal in vprašal: »Mami, kaj pomeni 'seksala'?«

	Opravičujoče sem pogledala neznanko ter zašepetala v telefon: »Ne bi zdaj o tem. In, prosim, zmanjšaj jakost glasu.«

	»Vedela sem!«

	»Olivia, zdaj pa moram iti. Dogovorjena sem z Alexom,« sem se poslovila od Olivie ter ne da bi počakala njen odgovor, prekinila zvezo.

	Otresla sem sneg z bunde in čevljev ter stopila v stavbo.

	♣

	»Alex,« potegnila sem ga v objem in ga poljubila na lice, »tako dolgo se že nisva videla.«

	Alex je presenečeno izbuljil oči in me stisnil v objem.

	»Nekdo je končno dobil,« je potiho rekel in pokimal sam sebi, kot da želi potrditi svoje besede.

	Zasmejala sem se. »Daj no, ob živce me boste spravili danes s temi izjavami. Kaj je tako očitno?«

	Ustnice je ukrivil v nagajiv nasmeh. »No, namesto običajno sitne Nikki me je po dolgem času obiskala prijazna Nikki, drugače pa se sploh ne opazi.«

	Boksnila sem ga v desno ramo in zbrcala čevlje z nog.

	Njegovo stanovanje je bilo za odtenek manj snažno kot običajno.

	Že sem se vprašujoče ozrla, ko me je prehitel: »Ja, ja, vem, ful je razmetano. Beatrice ni v mestu in sem si privoščil moški teden.«

	Dnevni prostor, v katerem sva se nahajala, je bil vseeno skoraj kot iz škatlice, kazili so ga le prazni ovitki čokoladic in pločevinka kokakole na klubski mizici. Čeprav je trdil, da se počuti povsem moško (karkoli naj bi že to pomenilo) in na mizo odvrgel še en papirček, sem videla, kako se muči, da v istem trenutku nereda ne pospravi.

	»In zato imaš takšno svinjarijo?« sem ga zafrkavala.

	Dvignil je obrvi. »Ti upaš to reči?« Zasmejal se je in se vrgel na kavč poleg mene. »Kaj imava danes v planu?«

	♣

	Načrt za popolno silvestrsko zabavo je bil dodelan. Vsaj sodeč po dopolnjenjem miselnem vzorcu od zadnjič. Alex je bil glede takšnih zadev zelo organiziran. Razdelila sva si opravke in priprave. On je izbral PIJAČO, PROSTOR ter HRANO IN PRIGRIZKE, meni pa so ostali GLASBA, ZABAVA IN IGRE ter DEKORACIJA. Dogovorila sva se, da bo vsak povabil svoj del prijateljev. Alex je že sestavil ljubek e-mail, jaz pa sem se odločila, da bom poslala kar sms-e. Veselila sem se zabave. Povabiti sva nameravala manjše številko ljudi, izbrala pa sva izključno znance, s katerimi se vsak od naju dobro razume. Obuvala sem čevlje, Alex pa je že telefoniral lastniku lokala, ki sva ga izbrala. Rezerviral je prostor in zadnja stvar, ki sem jo videla, preden sem zapustila njegovo stanovanje, je bil prizor, kako Alex zadovoljno kljuka eno izmed opravil na svojem popisanem papirju. Hecno.

	Odhajala sem proti domu in kar med potjo natipkala:





			 Jaz:





			 31. 12. ob 18.00 v Stari šoli. Tega ne želiš zamuditi ;). Prisotnost sporoči najkasneje do konca tedna. Pričakujem te.





	Ponovno sem prebrala. Zdelo se mi je čisto spodobno povabilo. Iz imenika sem izbrala osebe, ki sem jih nameravala povabiti, ter pritisnila pošlji.

	Spotoma sem v trgovini nakupila nekaj hrane, nato pa sem se vrnila domov, kjer sem imela še nekaj ur pred Olivijinim prihodom, ki sem jih nameravala izkoristiti za učenje. In pošiljanje sporočil Phillipu.

	♣ ♣ ♣

	Z dvema polnima vrečama v rokah sem stopala proti vhodu v svoje stanovanje. Hodnik je bil malo mračen in je metal senco na osebo, ki je sedela pred mojimi vrati. Upočasnila sem korak. Sedeča oseba je obrnila glavo proti meni in opazila sem znane kodre. Stekla sem in ob steno odložila polne vreče. Olivia je dvignila pogled, po licih pa so ji lile solze.

	Počepnila sem k njej in zaskrbljeno dejala: »Olivia, kaj se je zgodilo?«

	Zasmrkala je. »Mislim, da me Jane vara.« Planila je v jok in si z dlanmi pokrivala oči. Stisnila sem jo k sebi, sedla k njej na tla in jo božala po laseh.

	Po petnajstih minutah, ko ji je zmanjkalo solz, sem predlagala: »Kaj praviš na to, da greva noter in odpreva steklenico vina?«

	Pokimala je in se pobrala s tal. Sledila sem ji in nato odklenila stanovanje.

	Povedala mi je vse o tem, kako se je Jane že nekaj časa nenavadno obnašala, skrivala sporočila, ki jih je prejela na telefon, kadar je bila Olivia poleg nje, ter iskala sumljive izgovore za svojo odsotnost.

	Poslušala sem jo ter dolivala vino, kadar je bil njen kozarec prazen.

	»Izbrala si je tudi idealen čas,« je sarkastično dejala, »komaj se še vidim iz vseh izpitov ter priprav na nastop. Kot da se imam čas ukvarjati še s tem. Res nimam energije za to …«

	»Torej, če povzamem, se Jane čudno vede, je odsotna več kot običajno, vendar nimaš nikakršnega dokaza za to, da bi počela karkoli napačnega.«

	Nagnila je kozarec. »Tako je. Poskušala sem se pogovoriti z njo, vendar je glede vsega zelo skrivnostna. Sploh si ni podobna.« V oči so ji spet privrele solze.

	»Vendar jo poznaš in veš, da ne bi storila česa takega za tvojim hrbtom?« sem dejala.

	»Trenutno ničesar več ne vem.«

	Pomigala je s kozarcem, da bi me opozorila, da ji je zmanjkalo pijače. Nalivala sem ji vedno manjše količine, saj me je že malo skrbelo zanjo.

	»Vendar veš, da obstaja možnost, da si jo po krivem obtožila?« sem vprašala in upala, da imam prav.

	Samo nepremično je zrla vame, rekla pa ni ničesar.

	»Olivia, naj ti nekaj predlagam,« sem previdno dejala.

	Dvignila je obrvi, jaz pa sem nadaljevala: »Prepusti tole meni. Jaz nimam takšne gneče in sem pripravljena malo raziskati ozadje. Tako diskretna bom, da se Jane o tem ne bo niti sanjalo. Ti mi samo sporoči, kadar bo zapustila stanovanje s kakšnim neumnim izgovorom …«

	»Si resna? Ampak saj imaš na grbi še organizacijo zabave. Ne morem ti storiti tega. Bom že nekako ugotovila, za kaj gre. Lahko pa bi res malo preverila, kam hodi. Bila bi moja zasebna detektivka … Ali pa raje ne. Čeprav …« je razmišljala na glas. Vino ji je že stopilo v glavo. Neodločnost ni bila ena izmed njenih stalnih lastnosti.

	»Poslušaj. Posveti se izpitom in predstavi in vsem tisoč opravkom, ki jih moraš postoriti. Tole imam pod kontrolo. Odloži svoje skrbi za nekaj dni, jaz pa ti bom poročala o novicah. Resnično upam, da ga Jane ne lomi naokoli, drugače bo imela opravka z mano.«

	Olivia se je stisnila k meni in zašepetala: »Rada te imam.«

	Potegnila sem jo v objem in jo poljubila na lase. »Tudi jaz tebe.« Upala sem, da me občutek ne vara. Jane je bila na pogled od glave do ušes zaljubljena v mojo prijateljico. Hkrati me je navdajal občutek jeze. Saj ne bi, kajne?

	Prinesla sem blazino in odejo ter pogrnila kavč, kjer je Olivia s kozarcem v roki že napol spala.

	Pokrila sem jo, nato pa sem sedla za mizo, odprla prenosnik in tako dolgo brskala po spletu, da sem našla urnik Akademije umetnosti, ki jo je obiskovala Jane. Na družbenih omrežjih sem prečekirala slike, objave in dogodke, ki jih je Jane na mojo srečo pogosto objavljala. Ugotovila sem, da se veliko ukvarja s športom. Na eni izmed slik sem opazila logotip ene izmed priljubljenih športnih ustanov v mestu. Na njihovi spletni strani sem poiskala urnik vadbe, če bi kdaj želela slučajno naleteti nanjo. Upala sem, da ne bo potrebe po tem, čeprav sem se zavedala, da mi obisk telovadnice nikakor ne bi škodil. Ko sem bila zadovoljna s svojo raziskavo, sem ugasnila računalnik ter se polna idej in odločena, da bom prišla stvari do dna, odpravila spat.





	dvajseto poglavje

	Sedela sem v predavalnici, polni zaskrbljenih študentov. Pred mene je profesor ravnokar položil polo s vprašanji. Kevin, ki je sedel na moji desni, je ob vsakem vprašanju, ki ga je prebral, namrščil obraz. Pravzaprav sem ga danes videla po zelo dolgem času. Nekateri so že vneto pisali odgovore, preden bi jih utegnili pozabiti. Listi so šelesteli. Chase je sedel tri vrste pred menoj in videla sem, da se je prav tako že lotil svojega izpita. Še minuto sem zrla po prostoru, nato pa globoko vdihnila in tudi sama pričela reševati test.

	Po uri in pol sem ponovno dvignila pogled. Polovica sošolcev je že odšla. Chase je ravnokar oddajal svojo polo in profesorja nekaj spraševal. Kevinov list papirja je bil popisan le do polovice. Njegov obraz je bil poten. Tudi on je vstal in oddal test. Pogled sem preusmerila nazaj na vprašanja ter jih ponovno podrobno prebrala, da bi se prepričala, da nisem slučajno pozabila odgovoriti na katero od njih. Dopolnila sem dva odgovora ter tudi sama zapustila predavalnico.

	Prižgala sem si cigareto ter natipkala Phillipu sporočilce.





			 Jaz:





			 Še živiš?





	Stopala sem po ledenem pločniku in pazila, da ne bi padla. Napotila sem se proti centru mesta in uživala v zimskem hladu, ki je bil po izpitu še kako dobrodošel. V predavalnici so bile temperature občutno višje in tudi precej zadušljivo je bilo.

	V mislih sem hitro naredila seznam stvari, ki sem jih potrebovala. Najprej sem nameravala iti v drogerijo, saj mi je zmanjkalo črnega tuša, brez katerega pa sem težko shajala.

	Vstopila sem v odišavljen prostor ter pograbila košaro. Kot vsaka ženska sem, čeprav sem potrebovala le eno stvar, košarico napolnila brez problema. Zatopljena v različne znamke lakov pred sabo sem nedaleč stran zaslišala znani glas. Bila je Jane.

	Zadetek v polno.

	S pogledom sem ji sledila skozi izhod iz trgovine in se nemudoma premaknila proti blagajni. Gneče pred mano na srečo ni bilo, imela pa sem smolo, saj je bila trgovka strašansko počasna in nesposobna. Mencala sem in upala, da ji bo čimprej uspelo izstaviti račun. Izdelke sem sproti metala v vrečko, nato pa denar odvrgla na pult, ne da bi počakala, da mi vrne drobiž.

	Zunaj sem se ozirala okoli sebe, Jane pa seveda nisem videla nikjer. Ko sem se prepričala, da je res ni več v bližini, sem se vdana v usodo napotila proti stanovanju.

	Zapiskal mi je telefon.



	 		 			 Phillip:





		 			 Moje oči so od buljenja v računalniški zaslon čisto rdeče. Mislim, da bom čez pol ure delo dokončal. Kako je šlo na izpitu? ***





			 Jaz:





			 Dober občutek imam. Bi šel mogoče potem na

kosilo? *





	Telefon sem pospravila nazaj v žep ter v istem trenutku v majhni slaščičarni na svoji levi zagledala Jane.

	Ob njej je sedel simpatičen moški, ki je imel oblečeno srajčko. Izgledalo je, kot da se odlično zabavata. Smejala sta se, Jane pa ga je potrepljala po roki.

	Malo sem premislila, nato pa sem stopila v lokal. Izbrala sem edini prosti sedež, ki je bil daleč od njunega. Natakarici, ki je prihitela do mene, sem naročila jagodni sok, nato pa poskušala razbrati vsaj delček pogovora med neznanim lepotcem in Jane. Jasno mi je bilo, da je Jane lezbijka, ampak nikoli se ne ve. Ni bilo videti, da bi bila preveč tesna prijatelja, saj je Jane delovala dokaj živčno.

	Napela sem ušesa.

	Na mojo srečo sta obiskovalca pri sosednji mizi visela vsak na svojem telefonu, tako kot večina mladih, in nista s pogovorom motila mojega prisluškovanja.

	S strani Janinega spremljevalca sem razbrala nekaj takšnega kot: »… predstavljaj si obalo s sončnim zahodom … narisal v pesek …«

	Jane je bila obrnjena stran od mene, tako da so bile njene besede še bolj nerazločne. Odgovorila mu je: »… bi se imela zelo lepo … ljubim te … večno.«

	Ljubim te?

	Kaj za vraga se dogaja?

	Kljub njeni izpovedi ljubezni ni deloval presenečeno. Prikimal je, zamahnil z roko in rekel: »Najbolj romantično …«

	Zaznala sem jezen pogled natakarice, ki je ujela moje prisluškovanje. Verjetno sem tudi precej očitno buljila vanju, saj sem poskušala besede razbrati z ustnic. Česar seveda nisem znala. Umaknila sem pogled, hitro spila pijačo ter odšla, preden bi me razkrinkali.

	♣ ♣ ♣

	Pred mene so postavili solato s kozicami in postalo mi je žal, da nisem naročila slastnih testenin kot Phillip. Nekako nisem imela občutka, da sem že tako lačna. Sama pri sebi sem rekla, da je takšno kosilo bolj zdravo, ter napičila kos zelene solate na vilice.

	»Pogrešal sem te,« je preko mize dejal Phillip.

	»Vedno rečeš, da me pogrešaš, kadar imaš toliko dela. Mogoče iščeš način, da bi se mu izmaknil,« sem se pošalila.

	»Z veseljem bi se izmaknil delu, da bi bil s tabo.«

	Na vilice je navil špagete z omako ter jih ponesel v usta. Rdeč v obraz je začel z roko mahati pred obrazom, da bi grižljaj ohladil. S pogledom je po mizi iskal požirek mrzle pijače, pred sabo pa je zagledal skodelico čaja, iz katerega se je še kadilo. Čeprav se mi je nekoliko zasmilil, je bil prizor neznansko smešen. Režala sem se in mu podala svoj kozarec, čeprav sem vedela, da je bil njegov jezik itak že opečen.

	Sprejel je ponujeno pijačo ter odpil požirek.

	»Prekleto, opekel sem se in zdaj sploh ne bom okušal hrane, ki jo bom jedel,« je zagodrnjal.

	»Pa sem postala kar zadovoljna s svojo izbiro,« sem ga izzivala ter v usta ponesla kozico.

	»Res si nesramna,« se je pretvarjal, da je užaljen.

	»In povej mi, kdo naroči čaj poleg kosila?« sem ga smeje vprašala.

	♣

	Ko sva zapustila restavracijo, je zunaj vel hladen veter. Phillip je zapenjal gumbe svoje bunde, jaz pa sem vlekla kapo na glavo.

	»Zebe me. Mi, prosim, posodiš svojo bundo?« sem vprašala z narejeno resnostjo.

	Izbuljil je oči in odgovoril: »Saj se zajebavaš.« Eno roko je zatlačil v žep, z drugo pa me je objel. »Lahko pa te stisnem k sebi.«

	Toliko o tem, da so moški kavalirji.



	 	Njegove potrebe so zanj na prvem mestu.





	Ena nič zame.

	Ali pa tudi ne …





	enaindvajseto poglavje

	Ko sem se vrnila v stanovanje, je Olivia še vedno ležala na kavču. Pokrita je bila z odejo ter gledala nekakšno serijo za najstnike ter smrkala v robec.

	»Živijo,« sem pozdravila.

	Dvignila je pogled in odzdravila. Njene oči so bile zabuhle od joka in nos je imela čisto rdeč.

	»Si danes že kaj jedla?« sem jo vprašala, kot da bi bila njena mama.

	»Ja,« je odgovorila in ošinila prazno banjico sladoleda na klubski mizici.

	»Poleg sladoleda?« sem nestrpno dejala.

	»Aja, em, ne, to pa ne.«

	Se mi je kar zdelo. Odložila sem bundo in torbo ter se odpravila v kuhinjo poiskat nekaj za pod zob. Našla sem instant kurjo juho za hitro pripravo in pristavila lonec vode na štedilnik. Hladilnik je sicer bil založen, vendar sem dvomila, da lahko iz majoneze, različnih omakic za tortilje, jagodnega soka in čokoladnih rezin pripravim spodobno kosilo. V predalu hladilnika sem na srečo izbrskala tudi sir, ki je bil še zapakiran in celo uporaben. Skuhala sem juho ter jo postavila pred Olivio. Sprva se ni mogla odločiti, ali bi jo vzela ali ne, ko pa sem ji skodelico potisnila v roke, jo je vonj očitno premamil in pričela je jesti. Pogleda še vedno ni odmaknila od televizorja. Medtem ko je jedla, sem pripravila topli sendvič s sirom. Sedla sem poleg nje in ugasnila TV.

	»Hej,« se je razburila in me grdo pogledala.

	»Olivia,« sem začela. »Samo dobro ti hočem … Najprej pojej tole,« podala sem ji krožnik, »nato pa se bova pogovorili.«

	Vzela je krožnik in kot razvajena najstnica sarkastično dejala: »Me je že strah.«

	Očitno je zaslišala ton svojih besed, saj se je hitela opravičevati: »Oprosti, da sem takšna nadloga. Takoj ko pojem, bom odšla.« Že po glasu sem vedela, da ji gre ponovno na jok. »Hvala za kosilo.«

	»Hej, ne bodi tako stroga do sebe. Veš, da bi naredila karkoli, da bi ti lahko pomagala. Če želiš, lahko ostaneš nekaj dni pri meni …« sem jo tolažila.

	»Ne,« je razmišljala. »Moram se postaviti nazaj na noge. Preveliko gnečo imam, da bi se utegnila smiliti sami sebi in jokati na kavču.«

	Iz trenutka v trenutek je postajala bolj podobna sebi. Odločni Olivii, ki je učinkovito reševala svoje probleme. S polnim želodcem je bila takoj bolj optimistično usmerjena.

	»Verjetno tudi Jane ne joka za mano, zdaj ko je verjetno že ugotovila, da nisem spala doma.«

	Pomislila sem na nasmejano Jane, ki treplja čednega neznanca, ter napela možgane, da bi našla odgovor na Olivijine besede.

	Na srečo me je prehitela. »No, kakorkoli že … Saj še vedno drži, kar si rekla včeraj? Boš poskusila poizvedeti, kaj se dogaja in me o vsem obveščala?«

	Z naslonjala kavča je potegnila svojo torbo v naročje in brskala po njej.

	»Seveda,« sem odgovorila in se nelagodno presedla. Ko bom ugotovila, kaj se dogaja, ji bom povedala.

	Zamišljeno je gledala v odprto beležnico in nemirno klikala s pisalom.

	»No, potem pa je to zaenkrat to.«

	Govorila je, kot da bi se dogovarjala za posel, ne pa, kot da sumi, da jo partnerka vara. Obrnila je list in začela pisati na prazno stran. Ni se mi bilo treba ozreti, da bi vedela, da piše enega izmed mnogih načrtov, ki so bili njena specialiteta. Največji hec je bil, da ji je veliko večino teh načrtov uspelo tudi izpeljati.

	Ko je zapisala še peto točko, je beležnico s tleskom zaprla in dejala: »Najlepša hvala za vso pomoč. Tale sendvič je bil res okusen. Zdaj pa grem vadit za predstavo …«

	Vedela sem, da se na takšen način pač spopada s težavo. Osredotočila se bo na rešljive probleme, se poglobila v predstavo in na ta način odmislila vse ostalo. Šele ko bo izpolnjena zadnja točka, ki si jo je zadala (in zapisala), bo šla v napad.

	Oh, moja Olivia. Zmajala sem z glavo in si želela, da Jane ve, kaj počne.

	♣

	Naslednji dve uri po Olivijinem odhodu sem posvetila risanju skic za enega izmed projektov.

	Zadovoljna s svojim delom sem poklicala Phillipa.

	Ko je drugič pozvonilo, se je oglasil: »Ravno sem razmišljal o tebi.«

	»Jaz pa sem ravno nehala risati in moje mišice so čisto zategnjene od dolgega sedenja. Razmišljala sem, da bi si privoščila dolgo vročo prho in masažo.« S svinčnikom sem kracala po robu zvezka. »Poznaš kakšnega maserja, ki bi mi ga lahko priporočil?«

	Nalašč sem govorila počasi in pomenljivo.

	»Sem že na poti,« je zadihano dejal in v ozadju sem slišala, da je pograbil ključe.

	♣ ♣ ♣

	Phillip je s prstom krožil okoli narisane geometrične oblike na mojih rebrih.

	»Nikoli mi nisi povedala, kaj pomeni tvoj tatú.«

	Z glavo sem se naslanjala na njegovo stegno in čakala, da se mi srčni utrip umiri od naporne vadbe. Najslajše vadbe, kar je obstajala. Ob misli na neverjeten seks, ki sem ga ravnokar doživela, so mi telo spet preplavili mravljinci.

	»Pravzaprav pomeni simbol prijateljstva in moje povezanosti z Olivio.«

	Za trenutek je obstal, nato pa spet pričel krožiti okoli tatúja.

	»Predvidevam, da ima Olivia ujemajoč se tatú,« se je Phillip nasmehnil svoji šali. »Kako pocukrano.«

	»Res ga ima,« sem ga mahnila z blazino. »In ni pocukrano.«

	Presenečeno je pogledal. Vzel je blazino in si jo zatlačil pod golo telo ter se naslonil nanjo.

	Mirno me je opazoval in vprašal: »Kako pa to, da sta ga dovolili skicirati Catherine?«

	Mislil je Olivijino mlajšo sestro, ki je obiskovala drugi razred osnovne šole.

	»Saj ga ni narisala Catherine,« sem se delala užaljeno.

	Če mi ne bi ukradel blazine, bi ga še enkrat tresknila. Tetovaža je bila sestavljena iz mreže prizme s šestkotnima osnovnima ploskvama, ki sta se oklepali stranic na drugi ploskvi plašča, porisani pa sta bili z mrežo na videz naključnih črt. Od daleč bi lahko kdo rekel, da oblika spominja na kačjega pastirja. Z Olivio sva si jo dali vtetovirati kmalu po tem, ko sva doživeli polomijo z Nikoli-več-ne-omeni-njegovega-imena. Pomen mreže geometrijskega telesa pa je bil ta, da sva si obljubili, da se bova druga drugi vedno pomagali sestaviti nazaj, ko bo to potrebno. In zdelo se nama je ljubko in povsem na mestu.

	Phillip se je zresnil in dejal: »Oprosti, ne bi se smel zafrkavati, nisem vedel, da jo je tako zajebal tetovator. Sta morali vseeno plačati?«

	Stavka nisem razločno slišala do konca, saj sem se že pognala nanj in okobal sedla na njegove trde trebušne mišice, ki so se pod menoj napele. Hkrati sem mu poskušala držati zapestja pri miru in mu ukrasti blazino izza hrbta. Njegove ustnice so trznile od prikritega nasmeška.

	»Tetovažo sem skicirala sama! Je ena izmed mojih boljših zamisli …« sem pihala.

	Spretno se je rešil mojega prijema in že v naslednjem trenutku sem bila jaz pod njim.

	Zmedena sem mežikala in ugotavljala, kako za vraga mu je to uspelo. Odvrgel je blazino in se približal mojemu obrazu.

	Pohotno me je poljubil in mi zašepetal na uho: »Ljubica, čudovit tatú si skreirala.«

	Čeprav je govoril razločno, njegovih besed nisem slišala, telo pa se mi je pričelo zvijati pod njegovim. Njegovi poljubi so puščali vlažne sledi po moji koži, ko se je pomikal proti moji ključnici.

	»Jaz samo točno vem, kaj moram reči, da te razjezim.« Ponovno se je približal mojemu ušesu. Šepetal je tako blizu, da sem čutila premikanje njegovih ustnic: »Divji seks pa je moj najljubši.«

	Ob njegovih besedah me je zaščemelo saj-veste-kje in več kot pripravljena sem bila na novo rundo.

	♣

	»Tvoja igra ni pravična,« sem se kujala.

	Iskal je svoje bele Calvin Klein boksarice. »Kako to misliš?«

	Oblačila sem preveliko majico s kratkimi rokavi in dejala: »Jaz ti povem veliko več osebnih stvari, ti pa mi o sebi ne poveš ničesar.«

	»Zakaj pa me ne vprašaš, kar te zanima?«

	Obstal je pred mano.

	S prsti sem mu šla skozi vabljive lase, ki so ob pretiranem delu neopazno zrasli. Njegova pričeska je bila za nekaj centimetrov daljša kot običajno.

	»Vedno me prej zamotiš s čim.« Nasmehnila sem se.

	Obrnil me je in stisnil v objem, tako da sem se s hrbtom naslanjala na njegove še vedno gole prsi.

	»Odgovoril ti bom na vsako vprašanje, ki mi ga boš postavila. Kaj praviš na to?«

	Z rokami je potoval po mojem telesu.

	Danes se očitno nikakor nisva mogla nasititi drug drugega.

	»Sliši se super.«

	Glavo sem naslonila nazaj in uživala v njegovi bližini. Dišal je tako moško.

	Z rokami je pripotoval že skoraj do mojih prsi in rekel: »Le eno stvar bi rad še prej storil …«

	»Mmm, katero?« Usločila sem hrbet in se z zadnjico podrgnila obenj.

	Spustil me je iz objema ter pobral telefon. Obrnila sem se in zmedena ugotovila, da nekam kliče.

	»Pozdravljeni,« je dejal v slušalko. »Naročil bi dostavo. Ja. Eno pico s feferoni. Mhm. Ja.«

	Zdrdral je še naslov in se poslovil.

	Smejala sem se: »Ti pa si moški po mojem okusu.«

	»Seveda, saj menda nisi pričakovala česa drugega?« Pomežiknil mi je in me potegnil nazaj v objem.

	»Sploh ne.«

	Glavo sem zakopala v njegovo ramo in se prepustila objemu.

	♣ ♣ ♣

	Sedela sva na kavču. Noge sem imela prekrižane pred sabo, tako da mi je ogromna reklamna majica pokrivala tudi del stegen. Phillip je brskal po glasbenih kanalih, v upanju, da najde kakšen poslušljiv program. Ko je bil z izbiro zadovoljen, je jakost glasu znižal in sva se lahko pogovarjala, medtem ko so nama v ozadju prepevali RHCP.

	Pica, ki jo je dostavil prijazen možakar najbližje picerije, je bila s kartonom postavljena na kavču med nama s Phillipom, midva pa sva bila obrnjena drug proti drugemu. Jemala sva obložene sočne trikotnike pice in sir je pri tem puščal dolge niti, kot da se ne želel ločiti od preostalih kosov.

	»Katera je tvoja najljubša hrana?« sem postavila prvo vprašanje.

	»Burger z ocvrtim piščancem,« je odgovoril in odložil koščico olive na papirnato servieto. »Pa tvoja?«

	Pomignila sem proti pici.

	»Resno?« ga je zanimalo.

	»Jap,« sem odgovorila in skomignila z rameni.

	»Katera je tvoja najljubša barva?«

	»Hej, zdaj sem jaz na vrsti,« sem ga spomnila.

	Neuspešno je želel prikriti nasmeh in dejal: »Okej.«

	»Katera izmed sosed pazi tvojega mačkona, kadar greš na dopust?«

	Ugriznila sem nov grižljaj in počasi žvečila. Pica je bila nebeška.

	»Peljem ga k babici in dedku,« se je stegnil po jagodnem soku, ki sem nama ga postregla, saj nisem imela druge pijače. »Max je bil sprva babičin maček. Ko sta šla z dedkom na potovanje, ga je pustila pri meni. In nekako sva se ujela drug z drugim. Zdaj ga odpeljem tja, kadar imam sam kakšne obveznosti in moram iz mesta.«

	Pokimala sem.

	Max je bil simpatičen maček, za katerega sem sumila, da trpi za multiplo osebnostno krizo. Včasih se mi je privlekel k nogi in želel, da ga čohljam, nato pa je že čez minuto histerično skakal z enega kosa pohištva na drugega. Kadar se predolgo nihče ni ukvarjal z njim (dlje kot petnajst minut), je začel s pulta odrivati različne predmete, ki jih je lahko premaknil, in te pri tem ves čas gledal v oči, kar je bilo kar strašljivo.

	»Česa te je groza?« se je glasilo Phillipovo naslednje vprašanje.

	Pomislila sem in zobala olivo.

	»Že vem,« sem se spomnila dobrega primera. »Groza me je majhnih otrok.«

	Presenečeno je nagubal čelo.

	»Kadar me kdo pusti samo v družbi petletnika, se počutim, kot da bi me zaprli v hišo strahov. Otroci začutijo moj nemir in začnejo vreščati,« sem razlagala. »Če se poskušam pogovarjati z njimi, nikoli ne vem, kakšna vprašanja naj jim postavim, da ne bom izpadla kot kriminalistka na kraju zločina ali neuravnovešena tetka, ki govori z otročjim glasom. V takšnem trenutku mislim, da bi raje božala tarantelo.«

	Njega je moj odgovor očitno prej zabaval kot pretresel.

	»Eh, saj ni tako hudo. Jaz pogosto delam z otroki. Res pa je, da je delo z novorojenčki najverjetneje bolj enostavno. Starši jih oblečejo v srčkane oblekice ali jih skupaj zavijemo v katero izmed rekvizitnih odejic. Med fotografiranjem običajno samo spijo, tako da je delo s tega vidika precej poenostavljeno.«

	Razširila sem oči. »Ne, dojenčki so še hujši. Enkrat so mi v naročje porinili nasmejano dete, ki je v trenutku, ko me je zagledalo, začelo gubati svoj prisrčni mali obrazek. V eni minuti je zamenjalo že vse odtenke rdeče. Začelo se je vreščanje, jaz pa sploh nisem vedela, kaj sem storila narobe. Mamici, ki mi ga je nato na srečo vzela iz rok, pa se je vse skupaj zdelo prikupno,« sem se spačila.

	Spomnila sem se, da sem jaz na vrsti za vprašanje.

	»Dovolj o meni. Povej mi kakršnokoli stvar o sebi, ki je še ne vem. Kaj posebnega, smešnega, kakšen dosežek, pripetljaj, karkoli.«

	Nekaj časa je v tišini razmišljal. Slišal se je le poznani Don't let me down, don't let me down … Beatlesov, katerih spot se je trenutno predvajal.

	»Ne vem, če si iskala ravno takšen dosežek, ampak …« se je zarežal, »imam zgodbo izpred nekaj let, za katero ti še nisem povedal. S prijatelji smo obiskali vsakoletni jesenski festival. Saj veš, lunapark, lokalni kvazi glasbeniki, okrasje s koruznimi listi …«

	»Pojma nimam, o čem govoriš. Si ta festival obiskal v tem stoletju?« sem se norčevala.

	»Odvija se na vasi, kjer živita moja babica in dedek. Gre za tradicijo, ki jo imajo že vrsto let. Zbere se vsa vas. Alkohol teče v potokih. Priznati moram, da se res znajo zabavati. Enkrat te želim odpeljati tja, da boš razumela, o čem govorim.«

	Ta festival se odvija v jeseni. To pomeni enega najbolj dolgoročnih planov, kar sem jih kdaj imela s fantom …

	Prekinil je tok mojih misli, ko je nadaljeval s svojo zgodbo: »No, tistega leta smo s prijatelji spili že kozarček ali dva več, kot bi bilo potrebno, in smeje smo pohajkovali med stojnicami, pri katerih so domačini prodajali različne ročno izdelane predmete. Ko smo prišli do odra, je napovedovalka ravno iskala še enega prostovoljca za naslednjo igro. Eden izmed prijateljev se je zadrl, da bom jaz sodeloval in v naslednji minuti sem že sedel za mizo, pokrito z belim prtom, ki je segal skoraj do tal, medtem ko je voditeljica navajala pravila igre. Smejal sem se in se spraševal, kako sem se znašel v takšni zagati. Prišli so štirje natakarji, ki so vsakemu izmed tekmovalcev prinesli pokrit krožnik in ga dramatično odkrili. Voditeljica je oznanila začetek igre, pred mano pa se je zašel zvrhan krožnik vročih hrenovk. Presenečen sem potreboval trenutek, da sem sploh ugotovil, za kaj natančno gre, nato pa sem se počasi lotil prve. Prijatelji so me glasno spodbujali. Ob pogledu na ostale sotekmovalce, ki so goltali hrenovke drugo za drugo, se je tudi v meni prebudila tekmovalna žilica. Še zdaj ne vem, kako sem vse premagal in postal prvak igre Kdo poje največ vročih hrenovk v petih minutah.«

	Navdušena nad njegovo zgodbo sem ga zafrkavala: »Super dosežek. Ne bi ga ravno omenila v življenjepisu, mi je pa všeč.«

	»Vprašaj me, kakšna je bila nagrada,« me je pozval.

	»No, kakšna je bila?« me je zanimalo.

	Nasmehnil se je. »Pokrovitelj nagradne igre je bilo podjetje z mesnimi izdelki in kot zmagovalec sem prejel deset paketov z desetimi hrenovkami.«

	»Saj nisi resen.«

	»Ja, v tistem mesecu smo organizirali tri piknike, na katerih smo jedli izključno vroče hrenovke.«





dvaindvajseto poglavje

	Chase me je ujel za roko, ko sem odhajala od zadnjega predavanja letos. Novo leto je bilo tik pred vrati. Kakor tudi novoletna zabava.

	»Hej. Imaš čas za pijačo?« je vprašal, ko sem se ozrla.

	»Danes ne. Mudi se mi, zmenjena sem …« sem dejala, njegov obraz pa je spreletelo razočaranje, ki se je mešalo še z nekim drugim čustvom, ki ga nisem mogla natančno opredeliti. Je bil jezen?

	Izpustil je moje zapestje, ki se ga je za trenutek predolgo oklepal.

	»Saj se vidiva na zabavi? Boš prišel?« sem še vprašala.

	Njegov obraz se je razsvetlil in veselo je pokimal.

	Zdaj je bil že bolj podoben Chasu, ki sem ga poznala.

	»Seveda,« je odgovoril.

	»Super. Se vidiva,« sem rekla in odhitela, ne da bi se obremenjevala s čudnim pogovorom, ki se je ravnokar odvil.

	♣

	Pomahala sem Olivii, ki mi je prihajala naproti.

	»Hej,« sem jo pozdravila in jo objela. »Izgledaš fino.«

	Oblečeno je imela parko kaki barve, ki je prekrivala oprijete črne hlače, v katerih so njene vitke noge delovale še daljše. Gležnarji v enaki barvi kot parka so zaokrožili celotno podobo. Ko je hitela po pločniku, je delovala povsem me-ščansko. Edina stvar, ki je spominjala na njen tipičen stil, so bili pisani biseri, ki jih je sama prišila na gležnarje.

	»Hvala,« je odgovorila, »tudi ti.«

	Oči se ji niso svetile kot običajno, hkrati pa iz njenega pogleda nisi mogel razbrati, da bi bilo v njenem življenju karkoli narobe.

	»Kako gre … saj veš, z Jane?« sem vprašala.

	Odkimala je. »Kaj pa vem … Včeraj sva se pogovorili. Zagotovila mi je, da je z najino zvezo vse v najlepšem redu in da me skrbi po nepotrebnem. Ampak v resnici ne vem, kaj naj si mislim.«

	Dvignila je obraz in se mi zazrla v oči: »Si ti karkoli ugotovila?«

	Stisnila sem ustnice in odgovorila: »Zaenkrat nič določenega.« Hitro sem spremenila temo. »Že veš, kakšno obleko iščeš?«

	Ustnice je ukrivila v nasmeh.

	»Ja. Letos bova v bleščicah,« je določila, ko sva prispeli do vhoda v trgovski center in se zazrli v neskončno morje butikov, ki so čakali na najin obisk.

	Iskanje seksi oblekice za zabavo je bilo naporno. Trgovine so bile prepolne ljudi, radijske postaje pa so bile še vedno omejene na tri božične pesmi, ki so se neprestano ponavljale.

	Bila sem utrujena in bolele so me noge.

	»Olivia, kaj praviš na kratko pavzo?« sem predlagala.

	»Končno. Mislila sem, da se ne boš nikoli utrudila.«

	Napotili sva se k eni izmed kavarn, ki je ponujala tudi sladke dobrote. Sedli sva na zunanjo teraso. Svež zrak mi je zbistril glavo in vesela sem bila, da ni preveč mrzlo, saj sem potrebovala cigareto.

	Naročili sva vsaka svojo kavo in kos čokoladne torte, jaz pa sem že puhala dim.

	Najine baterije so se začele hitro polniti in opazovala sem izraz na Olivijinem obrazu, ko sem pomignila proti izložbi, ki je bila vidna s terase.

	»Kaj praviš na tisto obleko?« sem vprašala.

	Olivia je sledila mojemu pogledu in v licih so se ji zarisale jamice.

	»Točno to sem ves dan iskala.«

	♣

	Oblekica, narejena izključno iz zlatih bleščic, se je tesno prilegala njenemu trupu in se ob vsakem premiku zasvetila. Bila je skoraj do vratu zaprta, končala pa se je visoko nad koleni. Milo rečeno. No, vsaj zadnjico je pokrila.

	»Se ti ne zdi malo prekratka?« sem premišljeno dejala.

	Ogledovala se je v ogledalu. »Sploh ne. Hočem, da Jane vidi, kaj bo izgubila, če se bo igrala z mano.«

	»Prav.«

	Razumela sem njeno stisko, saj bi se sama z njo verjetno podobno spopadla.

	»Kako srčkano,« je dejala, ko je opazila razgaljen hrbet, pre-ko katerega je visela drobna zlata verižica, ki je bila del obleke.

	»Čudovita si,« sem iskreno dejala.

	Pokimala je svoji podobi v ogledalu.

	»Zdaj pa je čas, da še tebi najdeva primerno opravo, da bo Phillip izbuljil oči in se začel sliniti, ko te bo zagledal.«

	Preiskali sva še tri trgovine. Sama sem se obračala za črnimi topi, Olivia pa me je od njih vztrajno odganjala.

	»Itak imaš vsa oblačila v črni ali sivi barvi,« me je premerila s pogledom.

	Pogledala sem navzdol. Črne hlače, ohlapna temna majica s tričetrtinskimi rokavi in črni čevlji.

	»In kaj potem?« sem se branila.

	»Tokrat ti bova našli nekaj drugačnega,« je zaključila.

	V roke mi je porinila dva zgornja dela, ki sta se bleščala na obešalnikih.

	»Ne, Olivia, na zabavo ne bom oblekla tega,« sem se zgrozila.

	»Samo pomeri ju,« se ni dala.

	Prva izmed njenih izbir je bila katastrofalna. Ko sem odprla vrata garderobe, je samo odkimala in me porinila nazaj noter.

	Srečna, da je tudi Olivia opazila, kako neprimerna je bila bluza, sem si čez glavo navlekla drugo majico. Vinsko rdeč svetlikajoč se crop top s čisto kratkimi rokavi mi je segal do pasu. Široko izrezan dekolte so prekrivali vodoravni trakovi iz enakega materiala, skozi katerega so silile moje prsi. Blago je bilo raztegljivo in top se je tesno oprijemal vsakega koščka mojega telesa. Kar veliko je razkrival in ravno prav zakril. V kombinaciji s črnimi oprijetimi hlačami z visokim pasom bi lahko bil popolna oprava za najdaljšo noč v letu.

	Olivia je pobutala po vratih.

	»Nikki, kaj za vraga počneš tako dolgo? Pokaži …« je nergala, ko sem odprla vrata. Obstala je sredi stavka in mežikala.

	Sramežljivo sem pogledala naokoli, da me kdo ne opazuje.

	»Izrez je malo prevelik, kajne?« sem izpostavila očitno.

	Olivia me je premerila od glave do tal in po tiho zažvižgala.

	»Ne. Odlična izbira je. Blešči se, seksi je in predvsem drugačen od tvojih običajnih dolgočasnih cunj.«

	»Hej, moja oblačila niso dolgočasna, le tako načičkana niso kot tvoja,« sem se uprla.

	Prst mi je pridržala pred usti, da sem utihnila.

	»Veš, kaj mislim? Mislim, da bova najbolj seksi mački na zabavi.«

	Zavila sem z očmi. »Mijav.«

	♣ ♣ ♣

	V omaro sem pospravljala nakupljene rekvizite za silvestrsko zabavo, ko je zazvonil mobilec. Preden sem ga našla, sem morala odmakniti polovico blazin na kavču.

	Oglasila sem se in pozdravil me je očetov glas.

	»Lahko prideva na obisk? Ravno sva kupovala božična darila in sva nekaj minut oddaljena od tvojega stanovanja.«

	Vesela njegovega klica sem navdušeno pritrdila in se poslovila.

	Čez minuto je pozvonilo.

	Sta pa hitra …

	Odprla sem vhodna vrata in zagledala Alexa in Beatrice.

	»Pozdravljena, vstopita,« sem ju povabila noter.

	»Oprosti, da se nisva najavila. Sprehajala sva se mimo in sva se odločila, da te prideva malo pozdravit.«

	Od kdaj pa se Alex sprehaja? Včasih je bil gib, ko se je zjutraj zvlekel iz postelje, še najbližje športni aktivnosti.

	Zdelo se mi je, da Alexa nisem videla že celo večnost. Njegovi lasje so bili malce daljši in počesani rahlo nazaj. Bil je čisto drug.

	Pristavila sem vodo za kavo in na mizo postavila čokoladne bonbone.

	Beatrice je bila popolno urejena. Športni triko v vijolično-sivi kombinaciji se je lepo dopolnjeval s trakom, ki ga je imela v laseh. Tudi v športni opravi je delovala prefinjeno.

	Ponovno je pozvonilo in odhitela sem pozdravit starša.

	Oče me je objel, mami pa me je premerila s pogledom in vprašala, čemu sem tako bleda.

	Alex in Beatrice sta vstala in se rokovala z njima. Posedli so se za mizo, jaz pa sem jim postregla kavo.

	»Ne želim biti nevljudna …« je sramežljivo začela Beatrice, »rekli ste, da je vaše ime Taylor?«

	Mami jo je pogledala in odgovorila: »Da.«

	»Taylor kot Fit s Taylor?« je navedla mamin moto, ki se je pojavljal v reklamah in na zgoščenkah z vadbo.

	Mami se je ponosno nasmehnila. »Tako je.«

	Beatrice so se oči razprle in gledala je zdaj enega, zdaj drugega.

	»Nikki, nisi povedala, da je tvoja mami tako slavna,« se je zasukala proti meni, nato pa je pozornost hitro spet posvetila njej. »Vaša oboževalka sem že leta. V čast mi je, da sem vas spoznala.«

	Mami, ki je bila navajena, da jo ljudje prepoznajo, se je zadovoljno nasmihala in vrgla svoje dolge blond lase čez ramo. Oče je zmajal z glavo.

	»S sabo sem prinesla najnovejši bonus CD s tremi hitrimi vadbami, ki sem ga pripravila prav za ta predpraznični čas. Imela sem ga namen dati Nikki,« pogledala me je, »vendar ga verjetno ona tako ali tako ne bi uporabljala.«

	»Prav imaš,« sem priznala.

	Beatrice je delovala navdušeno: »Oh, saj ga vendar ne morem sprejeti …« Medtem pa je CD že držala v rokah in je bilo jasno, da ga v nobenem primeru ne bo izpustila.

	Še ko sta se Alex in Beatrice čez pol ure poslovila, je bila mami navdušena nad Beatrice.

	»Vedela sem, da bo Alex dobro izbral,« je trdila.

	»Res izgleda prijetno dekle,« je rekel oče, nato pa se je obrnil k meni in vprašal: »Kako pa si ti? Si že pisala Božičku?«



	♣ ♣ ♣



	 		 			 Olivia:





		 			 Jane ravno odhaja skozi vrata. S sabo je sicer vzela športno torbo, ampak lahko bi šla kamorkoli …





	Nase sem že vlačila trenirko, ko sem prejela še drugo sporočilo.



	 		 			 Olivia:





		 			 Verjetno pretiravam, kajne?





	Odgovorila sem ji in se podvizala skozi vrata.





			 Jaz:





			 Bova kmalu vedeli.

Sem že na poti.





	Tekla sem do športnega centra, ki ga je obiskovala Jane. Nisem želela biti pozna. Ko sem prispela, sem na urniku preverila, katere vrste vadba se odvija. Ugotovila sem, da se bo čez nekaj minut pričela vadba zumbe. Zmanjkalo mi je časa, da bi pred začetkom še pokadila cigareto, tako da sem se vdana v usodo podala v garderobo in se pripravila na vadbo.

	Zumba ni bila ples, pri katerem bi nevede tudi vadil, kot so mnogi zmotno mislili. Bil je petinštiridesetminutni pekel, pri katerem si moral migati z boki in ujeti ritem z nasmejano rjavolasko, ki ga je vodila. Ker so drugi očitno pogosteje obiskovali ta način rekreacije, se je rjavolaska večino časa zadrževala pri meni in mi v počasnem posnetku kazala nekatere od korakov. Drugi so medtem nemoteno plesali naprej in pri tem izgledali kot eno.

	Proti koncu, ko smo izvajali že vaje za ohlajanje telesa, me je ogovorila Jane.

	Tiščala sem premočeno brisačo v nahrbtnik, ko se mi je približala in dejala: »Pozdravljena, Nikki. Nisem vedela, da tudi ti hodiš na zumbo.«

	»Ves čas,« sem rdeča v obraz neprepričljivo odgovorila in še vedno hlastala za zrakom.

	»No, nikoli te še nisem opazila. Mogoče lahko greva drugič skupaj. Javi, ko boš imela kaj časa, in se dogovoriva.«

	»Itak,« sem se zlagala in se odpravila proti domu.

	Med potjo sem tipkala sporočilo Olivii.





			 Jaz:





			 Jane se je udeležila ZUMBE.





	Odgovorila mi je:

	 		 			 Olivia:





		 			 Hahahah. Si te kar

predstavljam.





	In čez nekaj trenutkov še:



	 		 			 Olivia:





		 			 Oprosti.





	Pospravila sem telefon v žep in prižgala cigareto.





triindvajseto poglavje

	Dnevi so tekli kot pesek v peščeni uri. Čeprav sem jih želela upočasniti in užiti predpraznični čas, so me obveznosti neizprosno gnale naprej. Najprej sem se za dva dni izolirala od vseh ljudi in dokončala študijske obveznosti, za katere nisem želela, da mi uničijo ves prosti teden. Predavanja so se končala. Tudi profesorji so komaj čakali zaslužen oddih. Naloge sem oddala preko spleta in bila neskončno vesela, da se lahko posvetim prijetnejšim opravkom. Priprave na zabavo so bile v zaključni fazi. Na kup sem prinesla vse bleščeče trakce, balone in goreče palčke, ki se iskrijo, ko jih prižgeš. V eni izmed trgovin sem izbrskala tudi namizne prte z Božičkom in naglavne obroče z jelenovimi rogovi. Pokupila sem celotno zalogo. V mislih sem odkljukala dekoracijo. Sobotno dopoldne sem posvetila spletnemu brskanju za pivskimi igrami, ki bi se jih lahko igrali. Na forumih sem našla nekaj zanimivih predlogov ter natisnila navodila štirih iger, ki so se mi zdele posrečene, ter jih odnesla v bližnjo fotokopirnico, da so jih plastificirali. Iz omare sem privlekla dva prašna zavoja kart in pozabljeno namizno igro. Nikoli se ne ve, kaj bomo potrebovali in želela sem biti dobro pripravljena. Tako sem morala urediti samo še glasbo. Pravega DJ-a, ki bi vrtel glasbo, si nismo mogli privoščiti, zato sem izbrskala vse stare božične zgoščenke. Pripravila sem tudi miks energičnih pesmi, na katere bodo povabljeni lahko zaplesali, tu in tam pa sem dodala tudi kakšno počasno balado za zaljubljence. Za pravo vzdušje pa sem kupila tudi dve veliki srebrni disko krogli.

	S tem sem s pripravami končala in se zavedela, da se s svetlobno hitrostjo bliža božič, katerega me je bilo letos prvič groza. In točno sem vedela, zakaj.

	♣ ♣ ♣

	»Mi, prosim, podaš škatlo z rdečimi kroglicami?« sem prosila Phillipa, ko sva klečala pred majhnim božičnim drevescem v moji dnevni sobi.

	Pokimal je in mi podal že tretjo škatlo okraskov, ki sva jih natrpala na pol metra visoko jelkico. Ko so bile vse veje polne, sva okoli njih ovila še srebrne trakove in pisane električne lučke, ki so v temi po stenah risale raznobarvne packe.

	Bil je predbožični večer. Vrtela se je glasba iz osemdesetih let, ki jo je iz kupa zgoščenk izbral Phillip. Po sobi so odmevali znani takti pesmi You Can't Hurry Love, Never Gonna Give You Up in Just Like Heaven. Na mizici sta stala napol prazna kozarčka s čokoladnim likerjem in Max je bil na počitnicah pri Phillipovi babici.

	Stopila sva korak stran in se zazrla v najino umetnino.

	»Ogabna je,« je ugotovil Phillip.

	Prikimala sem. »Kot da bi se Božiček pobruhal nanjo.«

	Nasmehnil se je in me objel.

	»Vendar sva jo okrasila midva. Skupaj. In to je vse, kar šteje.«

	»Se strinjam.«

	V tišini sva strmela v načičkano polomijo pred seboj.

	Tišino je prekinil Phillip: »Lahko sedaj pod božično drevo položim darilo?«

	»Seveda,« sem ga spodbudila.

	Rada sem prejemala darila. Rada sem podarjala darila. Splošno gledano – rada sem imela darila.

	Ugasnila sem vse luči v stanovanju, tako da so edino svetlobo oddajale pisane lučke na dreveščku in plameni treh dišečih svečk z vonjem po cimetu in jabolkih na šanku, za katere sem že pozabila, da sva jih prižgala. Tudi vseh lučk očitno nisva obesila, sem ugotovila ob pogledu na žarečo pisano gmoto, ki je ležala na podu.

	»Medtem lahko grem tudi jaz iskat darilo zate.«

	Postala sem živčna.

	Je moje darilo preveč prismuknjeno in bo vse skupaj izpadlo idiotsko?

	Dodatnega darila, ki bi me rešilo iz takšne zagate, nisem kupila, zato sem se negotova vseeno napotila proti spalnici, kjer je bila zavita škatlica pospravljena globoko v omari.

	Ko sem čez nekaj minut prišla nazaj v dnevno sobo, sem najprej zagledala temno zeleno škatlo z veliko pentljo. Pozabila sem na svoje pomisleke in se zagnala proti njej. Stala je poleg dreveščka, saj je bila prevelika, da bi jo Phillip lahko položil pod njega. In čakala je, da jo odprem.

	Phillip je prisedel na tla in me opazoval, kako sem po otroško trgala papir s škatle.

	Ko sem zagledala vsebino, se mi je nasmeh razlezel do ušes. Phillip si je poleg mene slišno oddahnil.

	Iz škatle sem potegnila tople plišaste copate. Noge sem porinila vanje in zagledala dva ljubka siva nilska konja z roza jezičkoma, ki sta se premikala z mano. Skočila sem na noge in naredila nekaj testnih korakov. Takšnih kosmatih copat nisem nosila že leta. Verjetno sem se od zadnjih poslovila, ko sem bila še otrok. Navdušena sem skočila Phillipu v objem in ga poljubila.

	»Hvala,« sem zagrulila. »Lepših copatkov še nisem imela.«

	V Phillipovih očeh so gorele iskrice.

	»Če bi vedel, da jih boš tako vesela, bi ti jih podaril že prej,« je rekel in privzdignil levo obrv.

	Nato se je zazrl v majhno škatlico za mojim hrbtom.

	»Mislim, da je čas, da tudi jaz odprem darilo.«

	Prikimala sem in pogoltnila cmok.

	Zdaj pa gremo na vse ali nič.

	Spet sva sedla. Phillip je ostal med odpiranjem darila tiho in povsem miren. Jaz sem medtem poskušala neopazno sleči spodnji del trenirke. Ko je na plan privlekel fotoaparat za enkratno uporabo, se je začuden ozrl proti meni.

	V tistem trenutku sem odprla še jopico in jo odvrgla na tla. V soju sveč sem obsedela pred njim oblečena le v rdeče tangice in rdeč svilen trak, zavezan v ogromno pentljo, ki mi je pokrivala prsi.

	»Oh, Nikki,« je skoraj neslišno šepnil.

	»Mislila sem, da bi tale fotoaparat uporabila le za to priložnost in potem sama razvila slike …« sem pričela pojasnjevati, saj se je ideja zdela odštekana celo meni. Nisem želela, da bi bile fotografije digitalne in bi se še leta dolgo vlačile po pomnilnih karticah.

	S poljubom me je prekinil ter me položil na tla med pisane lučke. Vedela sem, da točno ve, kam ciljam.

	Poljubljal me je po vsem telesu.

	»Ni ti treba skrbeti. To je najlepše darilo, ki sem ga kdaj prejel.«

	Sedel je in v roke vzel fotoaparat, ki sem mu ga podarila.

	»Poskrbel bom, da bodo fotografije čudovite. No, seveda bodo, če boš na njih ti.«

	Pogledal me je, kot da me sprašuje za dovoljenje.

	Skoraj nevidno sem prikimala, preden bi si premislila, ko je lačno zrl vame. Vprašala sem se, če se sploh zaveda, kako seksi izgleda z razmršenimi lasmi.

	Aparat je ponesel k obrazu ter pogledal skozi odprtino. Dvakrat je škljocnilo, preden ga je odložil.

	Njegove roke so božale moje boke, ko se je od stopal navzgor približeval veliki pentlji. Neučakano me je poljubil ter se podrgnil obme, da sem začutila njegovo erekcijo.

	Vzdihnila sem od užitka in želela še.

	Umaknil se je od mene ter s poželenjem, ki je bilo kar otipno, čisto počasi razvezal pentljo. Trak je zdrsnil po koži navzdol in puščal za sabo kurjo polt.

	Zaječal je.

	Z ustnicami se je približal mojim prsim, jaz pa sem omahnila z glavo vznak in se prepustila trenutku.

	Najino stokanje se je pomešalo z zvoki refrena Beds Are Burning, ki je za naju dobil povsem nov pomen.





štiriindvajseto poglavje

	Nekaj me je nadležno tiščalo za lopatico. Odprla sem oči. Najprej se nisem mogla spomniti, kje sem. In bolečina je še vedno kljuvala nekje za mojim vidnim poljem. Z roko sem komaj dosegla bolečo točko in od kože odlepila lučko, ki je vztrajala v modrem soju. Celoten kabel lučk sem odrinila stran in zaklela.

	Zaspala sva na tleh pred božičnim drevescem?

	Telo sem poskušala spraviti v sedeč položaj in pri tem prebudila Phillipa.

	Zamežikal je in še vedno napol v snu vprašal: »Kaj se dogaja?«

	Širok rdeči trak je imel zapleten okoli noge in izginjal je neznano kam.

	»Premakniva se v spalnico,« sem predlagala, Phillip pa se je takoj strinjal.

	Verjetno je tudi njega že pošteno zeblo.

	♣ ♣ ♣

	»Strah me je,« sem tarnala.

	»Česa te je strah?« je vprašal Phillip.

	Naredila sem grimaso. »Ne vem. Enostavno ne želim iti.«

	»Obljubila sva,« je potrpežljivo odgovoril.

	Molčala sem.

	»In poleg tega je bila to tvoja zamisel.«

	»Saj vem, saj vem,« sem nerada priznala.

	Zakaj hudiča sem pristala na tako butast načrt?

	Nisem samo pristala. Še ideje sem dajala, ko sva debatirala …

	Z roko sem se kresnila po čelu.

	»Kako hudo pa je lahko?« je optimistično dejal.

	»Se vidi, da še ne poznaš moje družine,« sem pristavila in stisnila ustnice v tanko črto.

	Po stanovanju sem začela pobirati stvari, ki sem jih potrebovala za na pot. V črno usnjeno torbo sem položila najnujnejše: ključe, mobitel, glos za ustnice, žvečilke, robce, vlažilno kremo za roke, denarnico, plastenko ledenega čaja, rokavice, pet različnih čokoladic, slušalke, krtačo za lase in pilico.

	Phillip je postopal pri vratih. Ko ga je moje tekanje po stanovanju utrudilo, se je sesedel na kavč in čakal.

	Pogledala sem se v ogledalo.

	Sem preveč naličena?

	Se puder ujema s tenom moje kože?

	Je moja majica preveč otročja?

	Bolje, da si napravim konjski rep …

	Okej, naj povem naravnost. Fanta še nikoli nisem peljala domov, da bi ga predstavila staršem. Nikoli. Niti nisem kdaj obiskala staršev kateregakoli tipa, s katerim sem se dobivala. Nikoli. Po tem enostavno ni bilo potrebe. Danes pa sta me čakali obe izkušnji. Danes. Obe. In bilo me je groza.

	Poskušala sem se pomiriti. Globoko sem vdihnila skozi nos in počasi izdihnila skozi usta.

	Še enkrat sem si ogledala svojo podobo v ogledalu, ki me je skeptično motrila s predirnim pogledom. Moje ličnice so bile čudovito poudarjene z novim rdečilom. Moje oči so bile po zgornji veki obrobljene s črnim tušem, ki se je končal s profesionalno špičko, na katero bi bil ponosen vsak vizažist. V notranjem delu očesa sem nanesla malo bleščila. Moja majica, na kateri so bile narisane majhne tortice z glazuro, vsaka v drugi barvi, je bila lepa in udobna. Lasje so mi padali ob obrazu in izginjali za ramenom, še vedno naelektreni od likanja.

	Bila sem pripravljena.

	Kot je rekel Phillip: »Kako hudo pa je lahko?«

	♣

	Prva postaja najinega današnjega izleta je bil moj dom.

	V avtomobilu sem bila sprva zelo molčeča, vendar me je sprostila že prva pesem, ki se je predvajala, ko sva zavila na avtocesto. Pela sem skupaj z izvajalcem, katerega imena se nisem mogla spomniti, in iz torbice privlekla čokoladico.

	»Kako ti to uspe?« je Phillip zmajal z glavo.

	»Kako mi uspe kaj?«

	Utišal je radio in pogled usmeril nazaj na cesto.

	»Zajtrkovala sva pred pol ure.«

	»In?« Nisem ravno razumela, kaj hoče s tem povedati.

	Pomignil je proti čokoladici.

	»Kako si lahko že lačna?«

	Skomignila sem z rameni: »Saj nisem lačna.«

	Žvečila sem okusno čokoladico s karamelo in lešniki.

	»Čokoladice sem vzela za na pot. Zdaj sva na poti, kajne?«

	Nasmehnil se je.

	»Boš eno?« sem mu ponudila.

	»Pa naj bo.«

	Naštela sem mu vse okuse čokoladic, ki so ostali na izbiro, in mu do polovice odvila jagodno čokoladico z belim jogurtovim prelivom, ki si jo je zaželel.

	Povečala sem glasnost na radiu in začela uživati v vožnji.

	Kmalu sva zavila z avtoceste in s pogledom sem sledila poznanim stavbam, mimo katerih sem se že neštetokrat peljala.

	Phillip, ki je v eni roki še vedno držal ovitek čokoladice, je začel preklinjati in se ozirati nekam v svoje naročje.

	»Je kaj narobe?« sem vprašala.

	Panično je odgovoril: »Zadnji grižljaj je po pomoti končal nekje med mojimi nogami in sedežem namesto v mojih ustih.«

	»Naj jaz pogledam,« sem se ponudila, ko sem videla, da poskuša z roko počistiti madež, ki so ga jagodni delci pustili na njegovih bež hlačah.

	Nagnila sem se proti njemu. Z robcem sem podrgnila po majhni packi. Nato sem se sklonila še bližje in poskušala pobrati košček, ki je očitno padel na tla.

	»Nikki!« je zacvilil pol oktave višje od tona, s katerim je običajno govoril.

	»Kaj?« Z glavo sem zadela v volan.

	»Prosim, če nehaš,« me je pričel odrivati stran.

	Zravnala sem se, da bi preverila, kaj hudiča ga je pičilo, in ugotovila, da stojiva na križišču pred semaforjem. S pločnika sta naju opazovali starejši gospe, ki sta se vidno zgražali. Postalo mi je jasno, zakaj je paničaril. Izgledalo je, kot da ga sredi belega dne vsem na očeh oralno obdelujem. Eno od žensk sem celo prepoznala. V osnovni šoli me je učila naravoslovje in nikoli je nisem preveč marala. Obrnila sem se k njima, si s hrbtno stranjo roke obrisala namišljeno packo s kotička ust in se zarežala. Gospe sta izbuljili oči, midva pa sva odpeljala naprej.

	»Saj nisi resna,« me je zalotil Phillip in smeje zmajeval z glavo.

	»Zakaj se obremenjuješ z ljudmi, ki jih sploh ne poznaš? Včasih moraš narediti kaj prismuknjenega. O, glej, že vidim našo hišo.«

	Njegove oči so se razprle. »Kaj bova naredila pa s to težavo?«

	Pomignil je proti hlačam.

	Najprej nisem razumela, čemu komplicira, saj sem madež očistila, ko pa sem se ozrla, sem opazila očitno izboklino, ki je ni bilo moč spregledati. Med pobiranjem izgubljene čokoladice se sploh nisem zavedala, da se pravzaprav tiščim k njegovemu mednožju, drgnjenje z robcem pa tudi verjetno ni bilo ravno v pomoč.

	»Zavij levo. Greva še en krog,« sem predlagala in brez besed je ubogal.

	♣

	Približno osem minut kasneje sva parkirala pred domačo hišo. Na zadnjih sedežih sva iskala darila z nalepkami Taylor, Jim in babi. Po dovozu je prihitela babica in naju lepo pozdravila. Objela sem jo ter ji predstavila Phillipa. Na srečo ga ni stisnila za lice tako kot mene. Babi je vsako leto pri nas praznovala božič. Moja mami je bila njena edina hčerka in jaz sem bila njena edina vnukinja.

	Pri vhodnih vratih nas je mami že pričakovala.

	»Nikki, kaj nisi rekla, da si edinka?« je Phillip zadel terno in se predstavil.

	Mami, ki kar ni in ni mogla verjeti, da sem zares pripeljala fanta, si ga je sedaj z občudovanjem ogledovala. Kako hitro jo je pridobil na svojo stran.

	Opazila sem, da ima mami prek elegantne bluze breskove barve in olivno zelenih hlač zavezan predpasnik, in se zdrznila.

	V kuhinji sem srečala očeta, ki je odpiral lonce, iz katerih se je kadilo, ter si oddahnila, saj je očitno v resnici kuhal on.

	»Tukaj sta že,« se je razveselil oče ter si hitel brisati roke.

	»Nikki, danes je na meniju tvoja najljubša sladica.« Osredotočil se je na Phillipa. »Ti pa si zagotovo Phillip.«

	Stisnila sta si roko v pozdrav. »Tako je, gospod White.«

	»Jim,« je oče zamahnil z roko.

	Malo smo nerodno postajali in gledali drug drugega, nato pa smo končno sedli za mizo. Pogrinjki so bili urejeni do popolnosti. Pomagala sem nositi zvrhane srebrne pladnje hrane na že tako prepolno mizo.

	»Tako znan se mi zdiš,« je na glas razmišljala mami.

	»Mogoče se me spomnite s krsta,« je odgovoril Phillip.

	Deloval je sproščeno in vljudno je klepetal, medtem ko je rezal svoj zrezek.

	»Fotografiral si, kajne?« je vprašal oče.

	Phillip mu je pritrdil.

	Babica je pojedla že večino hrane, ki si jo je naložila na krožnik, in vdana v usodo sem čakala na začetek izpraševanja. Čutila sem, da se bo kaj kmalu začelo.

	Šlo je nekako takole.

	»Koliko si pravzaprav star, mladenič?«

	»Sedemindvajset let bom februarja, gospa.«

	»Živiš pri svojih starših?«

	Ura je bila šele ena popoldan. Glavo sem sklonila med dlani. To bo še dolg dan.

	»Ne.«

	Babica je z odgovorom zadovoljna za trenutek pomolčala, nato pa z istim tempom nadaljevala. Želela sem, da bi že končala.

	»Jih pogosto obiskuješ?«

	»Nikoli, gospa.«

	Je prezgodaj za kozarec vina?

	Goste babičine obrvi so se namrščile. Z odgovorom ni bila zadovoljna. Družina je bila zanjo ena izmed glavnih vrednot.

	»Živijo daleč stran od tebe?«

	»Ne vem, kje živijo, gospa.«

	Že sem hotela prekiniti babico, da so njena vprašanja preveč osebna, ko mi je Phillip, ki je očitno začutil moj nemir, pomirjujoče položil roko na stegno. Zahvaljujoč prtu, ki je mizo pokrival, tega nihče ni opazil. Nevidno mi je pokimal, v znak, da ga vprašanja ne motijo.

	Preden bi se babi spomnila novega vprašanja, je rekel še: »Nista me vzgajala starša, pač pa babica in dedek.«

	Babi je malo pomislila, nato pa nadaljevala z vprašanji.

	»Kako pogosto pa njiju obiščeš?«

	Mama, ki ji je tudi že bilo neprijetno, je odgovorila namesto Phillipa: »Mislim, da ju imata ravno danes namen obiskati, kajne?«

	»Tako je,« sem odgovorila.

	Babica, ki očitno še ni zaključila s preiskavo, naju je grdo pogledala.

	»Koliko pa zaslužiš s tem svojim hobijem?«

	Mami se je zaletelo. Oče pa je vstal in se vmešal: »Tako, mislim, da je bilo za danes dovolj izpraševanja.«

	Z mize je pričel pobirati prazne krožnike.

	Phillip, ki ga vprašanje očitno ni vrglo iz tira, se je obrnil naravnost proti babici in dejal: »Fotografiranje ni le moj hobi. Je tudi moja služba. Zaslužim dovolj, da bi preživljal dva, če bi bilo potrebno. Brez zamere, ampak točne številke mislim, da niso vaša skrb. Babico in dedka pogosto obiščem. Stara sta petinšestdeset in dvainsedemdeset let. Imam tudi mačka, ki mu je ime Max in živi pri meni že leto in pol. Če vas zanima, ali sem dobra partija za Nikki, vam bolj natančnega odgovora, kot je to, da sem resnično rad z njo, ne morem dati. Ali imate morda še kakšno vprašanje?«

	Vsi ostali, ki nismo bili vključeni v ta pogovor, smo se presenečeno spogledovali čez mizo. Babica je bila brez besed, njene oči pa so bile široko odprte.

	»Mislim, da je to vse, kar me je zanimalo,« je po dolgem času dejala.

	Oče je potrepljal Phillipa po ramenu in rekel: »Fant, odrezal si se mnogo bolje kot jaz, ko sem bil pred petindvajsetimi leti v enaki situaciji.«

	Dvignil je jušnik z mize in preden se je napotil nazaj v kuhinjo, vprašal: »Kdo bi kavo?«

	♣ ♣ ♣

	Končno sva bila spet sama v avtu. Obisk pri moji družini me je pošteno izmučil in po obilnem kosilu sem še komaj držala odprte oči.

	»Oprosti zaradi babice. Do vseh je takšna,« sem zehala.

	Phillip je menjaval pasove in prehiteval tovornjake.

	»Ne opravičuj se. Saj ni bilo tako hudo. Upam le, da je nisem preveč užalil.«

	»Prepričana sem, da je nisi užalil, saj bi ti sicer to jasno in glasno povedala, mladenič.«

	Nasmehnil se je.

	»Dobro. Torej naslednja postaja: večerja pri mojih starih starših,« je dejal.

	»Res upam, da si nista delala preglavic s pripravo večerje. Že tako sem pojedla preveč karameliziranih jabolk.«

	♣

	Zmedeno sem zamežikala in se vprašala, kje sem.

	Phillip, ki je opazil, da sem se prebudila, je dejal: »Trnuljčica, čez približno petnajst minut bova prispela na cilj.«

	Ošvrknila sem digitalno uro. 16:00.

	»Uf, kako me je zmanjkalo.« Pretegnila sem se, kolikor je bilo to na sedežu njegovega priusa pač mogoče.

	Iz torbice sem izbrskala krtačo in si popravila pričesko. Povabljena sva bila na zgodnjo večerjo, zvečer pa se nam bo morda pridružila Phillipova sestra z družino. V ogledalcu sem še enkrat preverila svoj izgled.

	Morala sem glasno izdihniti, saj je Phillip še vedno osredotočen na vožnjo dejal: »Všeč jim boš.«

	♣ ♣ ♣

	Obisk pri Phillipovih starih starših je bil vse kaj drugega, kot sem pričakovala. Odgovorov na nemogoča vprašanja, ki sem jih v mislih že pripravila, sploh nisem potrebovala. Njegova babica je bila najbolj topla oseba, kar sem jih kdaj srečala.

	Ko sva prispela, je najprej pristopila do mene in me stisnila v mehak objem. Šele nato se je obrnila k Phillipu in mu navrgla: »Končno!«

	Pod roko me je peljala v hišo. Čez ramo sem pogledala Phillipa, ki je nosil darila in hitro stopal za nama, da bi se nama pridružil. Ko sva prispeli v dnevni prostor, je z velikega fotelja počasi vstal Phillipov dedek in preklinjal svoje stare kosti. Pod nogami se mu je motal Max.

	Dedek mi je podal roko v pozdrav in vprašal: »Kdo je odkril penicilin?«

	Presenečena nad vprašanjem sem dvignila obrvi. »Alexander Fleming, gospod.«

	»Kakšen gospod neki,« je osiveli možakar zamahnil z roko. »Lahko mi rečeš kar dedi, tako kot Phillip, če ti tako ustreza. Ali pa Henry.«

	Že se je obrnil in se odpravil nazaj k naslanjaču, nato pa je obstal in me pogledal: »Katero je glavno mesto Belgije?«

	Nasmehnila sem se. »Bruselj, gospod, mislim, dedi.«

	»Dedi, ne straši Nikki s svojim kvizom,« je dejal Phillip in poljubil dedka na zgubano lice.

	»Saj je ne strašim,« se je pričel braniti. »Te mar strašim, mlada dama?« Pogledal me je in mi pomežiknil.

	»Sploh ne.«

	Takoj mi je postal všeč.

	»Vidiš, Phillip, ne strašim je,« je dejal uporniško kot kakšen najstnik.

	Phillip je odložil darila pod veliko okusno okrašeno jelko, ki je segala skoraj do stropa, in me objel okrog ramen.

	»Tudi če katerega odgovora ne veš, ne bo nobenih sankcij. Dedek je že stoletja upokojen, pa včasih še vedno misli, da ima pred tablo katerega od učencev, da ga lahko tako izprašuje.«

	»Kje pa ste učili, gospod Miller?« me je zanimalo.

	»Glede teh gospodov sva se že dogovorila, kajne?« me je pogledal z narejeno strogostjo. »Bil sem učitelj na eni izmed revnih vaških osnovnih šol. Vsak dan je bil nov izziv s tistimi divjaki, ampak naravnost oboževal sem svojo službo.«

	Zlahka sem si ga predstavljala v vlogi učitelja. Očala je imel nizko na nosu, okoli naslanjača pa so stali kupi knjig. V bližini je stala majhna lesena mizica, ki se je prav tako šibila pod težo starih časopisov in revij.

	Prišla je babica in oznanila: »Upam, da sta lačna, kajti večerja bo kmalu pripravljena.«

	»Vam smem ponuditi pomoč?« sem vljudno vprašala.

	Nasmehnila se je in obraz ji je prekrilo morje gubic, ki so se povezovale v črte v kotičkih ust in pri očeh.

	»Draga, ti kratkočasi Henryja, jaz pa si bom izposodila Phillipa.«

	Pokimala sem in sedla na prosti dvosed, ki je glede na naslanjač stal pod kotom petinštiridesetih stopinj. Max je skočil na prosto mesto poleg mene in legel, ne da bi me ošvrknil s pogledom.

	»Katere so osnovne barve?« je vprašal dedek in me gledal iznad očal.

	»Enostavno. Modra, rdeča in rumena,« sem odgovorila.

	»Katera barva pa je komplementarna vijolični?« je dedek ponovno postavil vprašanje.

	»Mislim, da sem jaz na vrsti, Henry.«

	Presenečeno me je pogledal in se nasmejal. »Končno nekdo, ki mi je kos v moji lastni igri. Izvoli, mlada dama.«

	Pomislila sem in dejala: »Kdo je izumil prvo letalo?«

	Nisem bila prepričana, kakšna vprašanja so dovoljena. Želela sem, da vprašanje ne bi bilo preveč specifično in tudi ne prelahko. Medtem ko je Phillip pomagal babici pri večerji in pripravi mize, sva z njegovim dedkom obdelala že vse od zgodovine do živalskih vrst.

	»Te se pa močno drži,« je dejal dedek in šele takrat sem opazila, da se je Phillip vrnil.

	»Brez skrbi, dedi.«

	Babica nas je poklicala k mizi. Ko smo sedli, je vsem postregla jagodni sok. Nisem bila prepričana, ali je uganila, da je moj najljubši, ali ji je namignil Phillip.

	»Hrana je zelo okusna,« je dejal dedek in se toplo nasmehnil babici.

	»Naravnost božanska je,« sem se strinjala.

	Vzdušje v jedilnici je bilo domačno. Imela sem občutek, kot da že leta prihajam k njima na večerjo, in ne, kot da je to moj prvi obisk. Vsaka malenkost, ki je krasila jedilnico, povezano z dnevno sobo, je bila natančno takšna, da je sovpadala in se zlila v celoto z ostalimi podrobnostmi. Na stenah so bile nežno roza tapete, poslikane z rožami. Težke zavese so segale do tal, ki so bila pokrita z ogromnim temno rdečim tepihom. Naslanjač in dvosed sta bila prav tako poslikana z motivi rož, v kotih pa so stale lončnice. Miza, za katero smo večerjali, je bila narejena iz masivnega lesa, prav tako stoli. Že en pogled na prostor te je ponesel daleč nazaj.

	Vse površine, ki niso bile polne knjig, so se zloščeno svetile. Ob najbolj oddaljeni steni so stale knjižne police, kjer je bilo zbranih ogromno knjig vseh velikosti in barv.

	Ko smo pojedli glavno jed, je babica prinesla na mizo še sladico. Karamelizirana jabolka.

	»No, to pa ne more biti naključje,« sem dejala in pogledala Phillipa.

	»To je šele bilo izpraševanje, ki bi ga morala videti,« je odkrito dejal Phillip. »Našteti sem moral vso hrano, ki sem te jo kdaj videl jesti.«

	»Ampak saj me nisi videl jesti karameliziranih jabolk,« sem pristavila.

	»To je res, vendar si enkrat mimogrede omenila, da jih obožuješ in da jih nisi jedla že celo večnost.«

	»Danes pa jih bom jedla dvakrat. Temu jaz pravim dober dan.« Ozrla sem se k Phillipovi babici in dejala: »Preveč preglavic ste si naredili s tem, da ste naju povabili. Veste, bila bi povsem zadovoljna tudi s čajem in piškoti.«

	»Oh, saj ni bilo nič, večerja je bila en-dva-tri pripravljena.«

	»No, rečem lahko samo to, da je bila pravi kulinarični spektakel.«

	Babica je zasijala od ponosa in pričela pobirati krožnike.

	»Upam, da mi boste sedaj dovolili, da vam pomagam pri pospravljanju.«

	»Z veseljem bom sprejela tvojo pomoč,« je dejala babica. »Kuhinja je v to smer.«

	♣

	Čez pol ure, ko je bila posoda pobrisana in pospravljena, mi je Phillip naročil, naj se oblečem. Sprva sem mislila, da se bova odpravila proti domu, pa je le zmajal z glavo in dejal, da bi mi rad nekaj pokazal.

	Čevlje sem trdno zavezala in ovila šal okoli vratu. Čeprav so bile ceste v mestu že povsem kopne, je bila ta le malo višje ležeča vasica še skoraj vsa pod snežno odejo. Prestopila sva prag in zazrla sem se v čudovito zvezdnato nebo.

	Phillipova topla roka se je srečala z mojo in počasi sva stopicala proti gozdičku, ki se je raztezal slabih sto metrov od severne strani hiše.

	Kljub pozni uri nisva hodila v temi. Sneg je poskrbel za povsem drugačno vrsto osvetljave, kot sem je bila vajena, in pričaral skrivnostno vzdušje. Čevlji so se mi pogrezali v ledeni sneg. Edine stopinje poleg najinih so bile živalske – verjetno od kakšne srne ali zajca.

	Ob vznožju gozda mi je Phillip naročil, naj hodim za njim in stopam po njegovi gazi. Očitno je gozd dobro poznal, saj sva v manj kot minuti hoje prišla do lesene lestve, ki sem jo opazila šele, ko sva stala tik pred njo. S pogledom sem sledila prečkam in zagledala čudovito leseno opazovalnico, ki je bila postavljena tako, da se je z eno stranico naslanjala na drevo. Podpirali so jo debeli leseni stebri in izgledala je precej trdna.

	»Plezaj prva, jaz pa ti bom sledil,« je rekel Phillip.

	Negotovo sem se prijela in stopila na prvo prečko. Ko sem ugotovila, da se lestev pod mojo težo ne bo vdala, sem vedno pogumneje nadaljevala navzgor. Ko sem stopila na lesen pod, sem z otroško navdušenostjo zaploskala. Hiška je bila pravokotne oblike. Lestev je bila pritrjena na daljši steni, kjer je bila izdelana velika luknja za vhod. Na levi strani poleg vhoda so bile pritrjene tri dolge prečke, ki so delovale kot zaščitna ograja, da se nisi prekucnil čez rob. Na preostalih stenah je bila hiška obita z deskami, na zadnji strani pa je imela okence. Phillip, ki je priplezal za menoj, je na tla za oba pogrnil maj-hno pisano odejo in sedel nanjo. Noge je potisnil pod spodnjo prečko, tako da so visele čez rob. Posnemala sem ga. Sedela sem tako blizu njega, da sta se najini nogi stikali.

	Z rokami sva se naslonila na višjo prečko, noge pa so nama bingljaje so zraku. Čez obraz se mi je razlegel nasmeh. Čeprav so bili moji prsti rdeči od mraza, me je čudovita okolica očarala. Opazovalnica je bila postavljena skoraj povsem na robu gozda, pred njo je raslo le nekaj dreves, tako da je s ceste ni bilo moč opaziti, hkrati pa drevesa niso povsem zakrivala razgleda, ki se je raztezal pod nama. Nekje daleč so bile vidne luči, ki so utripale v mesečini. Slišati ni bilo ničesar in prijetna tišina me je prevzela. Tako svobodno se nisem počutila že celo večnost.

	Phillip se je obrnil k meni in se mi zazrl globoko v oči, kot da me vidi prvič. S pogledom je raziskoval moj obraz. Njegov obraz je bil resen, hkrati pa je deloval sproščeno in mirno. Ne vem, kako dolgo sva samo nepremično sedela in opazovala drug drugega, preden je dvignil dlan in mi popravil pramen las, ki mi je ušel izpod kape. Mrzle ustnice je približal mojim in me poljubil.

	»Mislim, da se zaljubljam vate,« je dejal in me pri tem gledal v oči.

	Ni me zajel val panike. Ni mi odmevalo v ušesih od strahu. Prevevala sta me mir in sreča.

	»Tudi jaz čutim enako,« sem dejala.

	♣

	Ko sva se vrnila v hišo, sem v veži zagledala majhne rdeče in malo večje modre zimske škorenjčke. Takoj ko je Phillip odprl škripajoča vrata in stopil na hodnik, sta iz dnevne sobe pridivjala otroka in se ga oklenila okoli nog.

	»Stlic Phillip,« je zaklicala punčka, ki je bila za glavo nižja od svojega bratca, in povlekla Phillipa za roko. »Plidi pogledat, kaj mi je plinesu Bozicek.«

	Fantič me je prvi opazil.

	»Imaš novo ženo?« je vprašal Phillipa, pogleda pa ni spustil z mene.

	»Simon, to je Nikki. Nikki ni moja žena, ampak moja punca,« je razložil.

	Simon je rahlo pokimal, nato pa navihano zakričal: »Phillip ima ljubico, Phillip ima ljubico!«

	Nelagodno situacijo je presekala njegova ljubka skodrana sestrica, ki je spustila Phillipa in se postavila naravnost pre-dme.

	Iztegnila je majhno ročico in dejala: »Pozdlavljena, jaz sem Luthie.«

	Iz srca sem se nasmehnila. Obnašala se je tako odraslo in olikano. Nabrana roza oblekica se ji je čudovito podala. Za piko na i je poskrbel beli trakec s pentljo, ki ga je imela v laseh. Edina podrobnost, ki se ni skladala z njeno podobo, so bile žabe s Spidermanom, ki jih je imela oblečene pod obleko.

	»Jaz sem Nikki. Me veseli, da sva se spoznali,« sem mali navihanki segla v roko.

	Ruthie – tako ji je bilo namreč ime – je odobravajoče pokimala, nato pa me je prijela za prst in me odvedla proti dnevnem prostoru.

	»Ti lahko zdaj koncno pokazem dalila?«

	Okoli majhne mizice so bili na zofi zbrani dedek, babica ter nasmejano dekle, za katero sem predvidevala, da je Phillipova sestra.

	V eni izmed najinih iger z vprašanji je Phillip sicer omenil, da ima sestro, vendar si niti v sanjah nisem predstavljala, da je tako lepa. Z za odtenek svetlejšimi lasmi, kot jih je imel Phillip, je izgledala skoraj kot nekakšna svetlolasa Megan Fox. Vedela sem, da je nekaj let starejša od Phillipa, vendar je svoja leta skrivala tako dobro, da sama tega niti približno ne bi uganila.

	Ko sva se z Ruthie približali odraslim, me je Phillip predstavil sestri.

	Vstala je, jaz pa sem ji ponudila roko v pozdrav.

	Ošinila je mojo dlan, nato pa zamahnila z roko in me stisnila v nepričakovan objem.

	»Ne moreva biti tako uradni, saj sva sedaj praktično družina. Me veseli, da sva se končno spoznali. Toliko lepih stvari sem slišala o tebi. Jaz sem Dorothy, lahko pa me kličeš tudi Dora.«

	Bila je impulzivna, njena dobra volja pa je bila nalezljiva.

	Vrnila sem ji objem, nato pa dejala: »Tudi mene veseli.«

	Ruthie je tedaj prinesla svojo novo barbi punčko in mi hitela razlagati, kako jo je potrebno pravilno počesati. Po turško sem sedla poleg nje na tla ter si ogledovala barbiko, ki mi jo je porinila v roke.

	»Lepo si jo uredila,« sem dejala. »Veš, Ruthie, mislim, da sem pod dreveščkom videla še eno darilo zate.«

	Dramatično sem dvignila obrvi in deklica je kot blisk stekla proti okrašenemu drevesu v kotu sobe. Simon se je pognal za njo, da bi videl, če se dodatno darilo nanaša tudi nanj.

	Naslednjih nekaj minut je bilo slišati le trganje okrasnega papirja in vzklikanje.

	Obrnila sem se proti Dori in dejala: »Prisrčna sta. In tako lepo vzgojena.«

	Dorothy je zmajala z glavo in smeje odgovorila: »Po resnici povedano nimam pojma, od kod Ruthie takšna olikanost. Mislim, da poskuša delovati čimbolj odraslo, ker sem ji obljubila, da bo Max lahko prišel k njej na počitnice, ko bo velika punčka.«

	Popolno naličen obraz so Dori kazili le temni podočnjaki, ki so nakazovali, da sta otroka kljub temu velik zalogaj. Gledala ju je z ljubeznijo, nato pa se je ozrla proti Phillipu.

	Obraz se ji je spačil od bolečine, ko je tiho dejala: »S Craigom sva šla narazen.«

	V trenutku je zašuštelo okoli nje. Babica je prinesla rum in ji ga nekaj dodala v čaj. Phillip je sedel k njej in jo objel.

	Dedek je zožil oči in vprašal: »Kaj je naredil ta drekač?«

	»Dedi, to je glda beseda,« je čez dnevno sobo zaklicala Ruthie.

	»Bom jaz poskrbela za otroka, vi pa se v miru pogovorite.«

	Še sama ne vem, od kod mi takšne butaste ideje. Jaz vendar ne znam z otroki. Njihova bližina in preiskujoč pogled sta me strašila. Ob pogledu na Dorin skrušeni obraz pa mi je bilo hkrati jasno, da nisem spadala v ta pogovor in da so potrebovali nekaj časa zase.

	Z otrokoma smo šli v sosednjo sobo, ki je bila opremljena kot nekakšna igralnica, v njej pa sta bili posteljici, obe pogrnjeni s posteljnino s Spidermanom.

	»Tukaj spiva, ko sva na pocitnicah,« je razložila Ruthie ter si poravnala trakec v laseh.

	»Pripoveduj nama zgodbo,« je prosil Simon in sedel na eno od postelj.

	Pomislila sem na zgodbe iz otroštva, vendar se nobene nisem v celoti spomnila.

	»Kakšno zgodbo pa želita slišati?« sem vprašala v upanju, da bosta izbrala takšno, ki jo vsaj približno poznam.

	»Dedi nama plipoveduje izmisljeno. Vedno izbelemo tli sklate.«

	Simon je vskočil: »Izberemo na primer matematičnega škrata, zgodovinskega škrata in športnega škrata. Potem skupaj rešujejo zagate.«

	Ruthie se je medtem skobacala na drugo posteljo in gledala v strop, ki je bil polepljen z zvezdicami.

	Malo sem pomislila, nato pa dejala: »No, potem pa izberimo škrate. Ampak potrebovala bom vajino pomoč. Sama namreč ne poznam veliko škratov.«

	Sedla sem na posteljo poleg Simona in se naslonila na steno. Posnemal me je, nato pa vprašal: »Kaj si po poklicu?«

	»Ne hodim še v službo, ampak v šolo, kjer se učimo o arhitekturi.« Pogledala sem najprej enega, nato drugega. »Vesta, kaj je arhitektura?«

	Oba sta energično odkimala in me še vedno opazovala.

	»Učimo se o starih stavbah in opazujemo, kako so bile zgrajene. Predstavljajta si čudovit grad, v katerem živi princesa. Takšen grad mora imeti glamurozna okna in izrezljana vrata.«

	Pravzaprav ni šlo za to. Poleg tega je bil grad obupen primer, vendar predšolskima otrokoma nisem znala drugače razložiti.

	»Potem molamo imeti alhiktulnega sklata,« je odločila Ruthie.

	»Mislim, da bi morali imeti tudi slikarskega škrata, ki bi potem narisal, kar bi arhitekturni škrat zgradil.«

	Simona nisem popravila, da arhitekturni škrati pravzaprav ne gradijo. Raje sem odobravajoče pokimala.

	»In letecega sklaaata!« je navdušeno zacvilila Ruthie.

	Presedla sem se in začela pripovedovati.

	»Bil je božič in škrati so v gozdu priredili sestanek. Za ogromno leseno mizo sta sedela arhitekturni škrat in slikarski škrat. Zmajevala sta z glavo in gledala na uro. Le kje je hodil leteči škrat? Arhitekturni škrat je malo brkljal po papirjih, nato pa čez mizo razgrnil načrte. Slikarski škrat je prav tako pripravil čopiče in vodene barvice. V zraku je nekaj zašumelo in zašuštelo. Sredi mize je pristal leteči škrat in pri tem pomendral vse slikarske potrebščine in načrte. Opravičil se je in poskušal popraviti škodo. Voda, ki se je polila po mizi, je uničila načrte. Le kako bodo sedaj zgradili nove božične sani?«

	Simon, ki je bil očitno že malo utrujen, se je z glavo naslonil name. Ruthie me je s sosednje postelje gledala s svojimi velikimi očmi in nestrpno pričakovala nadaljevanje zgodbe.

	Zavzdihnila sem. Kdo bi si mislil, da bom ravno jaz v tem uživala? Nadaljevala sem zgodbo, saj je tudi mene zanimalo, kako se bo končala.

	♣ ♣ ♣

	Dolga pot je bila za nama in srečna sem bila, ko sva končno prispela domov.

	Od kdaj se domov nanaša tudi na njegovo stanovanje?

	»Tile božični obroki so izčrpavajoči,« je dejal Phillip in se trepljal po trebuhu, ko sva sedla na sedežno.

	Max, ki se je vrnil z nama, se je zleknil na kavč in zapredel.

	»Res je,« sem se strinjala s Phillipom. »In okusni.«

	Ovil je roko okoli mene in me potegnil k sebi.

	»Vidim, zakaj obožuješ dedka in babico,« sem dejala. »Tako topli osebi sta. Pri njima sem se počutila bolj sproščeno kot pri nas doma.«

	Phillip me je nagajivo pogledal. »To je samo zato, ker si se doma bala zame.«

	»Mogoče sem se res.« Stisnila sem se še bližje k njemu.

	Sem res dopustila, da sem zabredla tako globoko?

	Le kaj je na njem, da sem pozabila na vse obljube, ki sem jih dala sama sebi?

	»Bala si se, da mi bo tvoja babica odgriznila glavo.«

	»Brez problema bi ti jo odgriznila,« sem dejala in potlačila svoje misli.

	♣

	Phillip je na telefonu preverjal nekaj v zvezi z naročilom, jaz pa sem oblačila eno izmed velikih reklamnih majic, v katerih sem običajno spala.

	Splezala sem v posteljo in se stisnila k njemu. Odložil je telefon in se mi posvetil.

	Začel me je poljubljati po vratu navzdol, moja koža pa je bila od tuširanja tako občutljiva, da me je vsak njegov dotik požgečkal. Zrak med nama se je zgostil in takoj sem se željno prižela k njemu.

	Z roko sem mu šla skozi še vlažne lase in vdihnila domači vonj. Zdrznila sem se in obstala. Rahlo sem ga odrinila in se poskušala spomniti, na kaj me ta vonj spominja.

	Začutil je nenadno spremembo razpoloženja. »Je kaj narobe?«

	»Phillip, s čim si si danes umil lase?«

	»S šamponom,« je odgovoril in me ponovno začel poljubljati.

	Spet sem ga ustavila. »S katerim šamponom?«

	»Steklenička je bila prozorna, pokrov pa roza, se mi zdi,« je nestrpno odgovoril. Pogled se mi je ustavil na izboklini, ki je napenjala njegovo pižamo. In čeprav sem bila še pred nekaj sekundami vsa mehka v njegovih rokah, sem se zdaj na glas smejala.

	»Lase si si opral z mojim intimnim milom.«

	Njegov obraz je bil tako zbegan. Zdelo se mi je, da čaka, da bom rekla, da se šalim.

	Zvijala sem se od smeha in se držala za trebuh. Ni si mogel pomagati in tudi on se mi je pridružil.

	»Zakaj hudiča tega ne napišejo gor?« je nato razburjeno vprašal.

	»Saj napišejo, vendar ti nisi prebral. Tipičen moški.«

	Dvignil je obrvi in resno rekel: »Se slučajno norčuješ iz mene?«

	Planil je po meni in me začel neusmiljeno žgečkati. Med zvijanjem po postelji in cviljenjem sem ga rotila, naj neha. Do solz sem se nasmejala in mu neuspešno poskušala uiti ali mu vrniti milo za drago. Na moje razočaranje se na moje žgečkanje sploh ni odzval. Ko me je končno nehal mučiti, sem bila vsa zadihana in rdeča v obraz.

	»To je bilo nepravično,« sem sopihala.

	»Meni se je zdelo fer.«

	»Ti bom že pokazala,« sem se namuznila in splezala nanj.

	Poljubljala sem ga po goli koži, saj ni oblekel majice. Slekla sem mu še hlače, v katerih je običajno spal.

	Ko sem se približala njegovim karirastim boksaricam, ki so mu očitno postajale vedno manj udobne, sem zašepetala tako blizu, da je lahko čutil mojo sapo: »Maščevanje je sla-dko.«





petindvajseto poglavje

	 		 			 Alex:





		 			 Greš z mano do obale?





			 Jaz:





			 Zakaj greš do obale?



		 			 Alex:





		 			 Beatrice rabi prevoz domov. Greš ali ne?





			 Jaz:





			 Ok. Seveda.



	 	♣ ♣ ♣

	»Kje pa je bila Beatrice?« sem vprašala Alexa.

	Vozila sva se proti obali. Pred nama je bilo vsaj sto kilometrov vožnje.

	»Obiskala je starše.«

	Alex je bil molčeč. Nisem bila prepričana, zakaj me je povabil s seboj, če je bil več kot očitno slabe volje.

	»Aha.« Zazrla sem se skozi okno in opazovala avtomobile, ki so drveli mimo naju. »Si jezen name?«

	Dlan je ponesel k obrazu in se podrgnil po čelu.

	»Nisem. Oprosti, vem, da danes nisem dobra družba. Preden je odšla, sva se sprla. Slabo sem spal, sploh nisem mogel zaspati, ker je ni bilo ob meni. In vem, kaj boš rekla, osladno za bruhat.«

	Nasmehnila sem se mu.

	»Vem, kako se počutiš.«

	Osredotočen na vožnjo je vprašal: »Saj res, ti in Phillip – je že tako resno?«

	Zamislila sem se. »Najbrž je res.«

	»Kdo bi si mislil … Moja mala Nikki. Večna nasprotnica ljubezni.«

	S členki desne roke me je počohal po glavi.

	Smeje sem se umaknila. »Glej raje, kje voziš.«

	♣

	Sedela sva na terasi enega izmed obalnih lokalov. Kljub toplim sončnim žarkom je bil zrak zaradi vetra precej mrzel. Moja lica so bila rdeče obarvana, vendar me vreme ni pregnalo v notranjost kafiča. Prižgala sem cigareto in obraz nastavila soncu.

	»Zakaj si želel, da grem s tabo?« me je zanimalo.

	Skomignil je z rameni. »Ni se mi ljubilo samemu na pot, poleg tega pa se že dolgo nisva družila.«

	Alex je srkal kavo in brskal po telefonu. Čakala sva, da Beatrice prispe.

	»Ali ni to …« je Alex pomignil proti potki, ki se je vila vzdolž obale.

	»Jane,« sem dokončala njegov stavek.

	Kaj za vraga dela tu?

	Vzela sem mobilnik in hitro natipkala.



			 Jaz:





			 Heeej. Kako si?

Kaj počneš? :)





	Z očmi sem begala od ekrana do potke. Jane nisem nameravala spustiti izpred oči.

	Olivia pa tudi očitno ni imela namena takoj odpisati. Zanimalo me je, če ve za Janin pobeg na obalo …

	Jane se je približala temnolasa lepotica. Lase je imela spredaj postrižene na strog frufrú, njena polt pa je bila kljub zimi porjavela. Imela je enega tistih obrazov, ki ne potrebujejo make-upa, da bi bili lepi. Jane se ji je že od daleč nasmihala, nato pa sta se objeli.

	Začeli sta se oddaljevati po kamniti poti.

	»Fak,« sem rekla sama pri sebi.

	Alex je bil zmeden. »Kaj se dogaja?«

	Telefon je zapiskal.



	 		 			 Olivia:





		 			 Odpravljam se v atelje. Jane spet dela, jaz pa jo bom presenetila s sendviči in

kokakolo. Sem najbolj kul punca, kajne?





	Jane sem še komaj videla.

	»Ti kasneje razložim. Me lahko, prosim, počakaš tukaj?« sem prosila Alexa ter vstala. Začela sem hoditi v isti smeri kot Jane in njena skrivnostna prijateljica.

	Hodila sem nekaj metrov višje od potke, da me ne bi opazili. Poskušala sem ostati skrita za drevesi in grmi, ki so me ločevali od sprehajalne poti. Med pisanjem sms-a sem ju komaj dohajala.



			 Jaz:





			 Olivia. Mislim, da to res ni pametna ideja. Pomisli vendar. Ne želiš menda

izpasti tako obupana? Če Jane rabi prostor, ji ga daj. Ne dihaj ji za ovratnik, če potrebuje par uric zase. Odpri steklenico vina in poglej film. Delaj se, kot da tudi ti ne potrebuješ nje.





	Takoj mi je odpisala.



	 		 			 Olivia:





		 			 Kako lahko po vsem tem rečeš, da ji diham za

ovratnik? TI bi morala biti na MOJI strani!





	 	Seveda sem bila na njeni strani. Vendar pa nikakor nisem mogla dopustiti, da najde prazen atelje in se njeni dvomi eksponentno povečajo, če sem bila tako blizu odgovoru.

	 Sestavljala sem sporočilo. Očitno sem stopila na nekakšno vejo, ki je pod mojo težo glasno počila.

	»Nikki, si to ti?«

	Poraženo sem dvignila pogled.

	Prekleto! Res nisem mogla biti še bolj očitna?

	»O, Jane!« sem zaigrala presenečenje.

	Jane, ki se ni šla moje igrice, se je vljudno opravičila svoji karkoli-je-že bila in pristopila k meni.

	»Kaj se dogaja?«

	Že sem odprla usta, da bi se izmazala iz nastale situacije, ko je dodala: »Ne, Nikki, zares te sprašujem – kaj se dogaja? Tokrat ni prvič, da se takole srečava.«

	Pogledala sem stran in razmišljala. Izbrala sem resnico.

	»Naravnost te bom vprašala.« Pogledala sem jo naravnost v oči. »Varaš Olivio?«

	Moj glas je bil trden in resen.

	Izbuljila je oči, nato pa prhnila. »Kaj hudiča govoriš?«

	»Ne sprenevedaj se, Jane. Če misliš, da lahko tako izigraš Olivio, potem se …«

	Prekinila me je in rekla: »Pizda, sploh veš, kaj govoriš? Kako si me dovoliš tako žaliti? Kaj ti tukaj ni jasno? Olivio imam rada iz dna srca in vse bi naredila zanjo, ampak tudi če ne bi, kaj imaš ti pri tem za govoriti?«

	Najraje bi jo zlasala. Olivia je bila moja najboljša prijateljica in imela sem prekleto dober razlog, da sem se vmešala.

	»Poglej,« je zavzdihnila. »Zdaj tako ali tako veš že preveč. Razložila ti bom, ampak obljubi, da v nobenem primeru, zares nobenem, Olivii ne boš omenila niti besede.«

	»Ne zanimajo me tvoje spletke. Seveda bom povedala Olivii. Povedala ji bom vse od začetka do konca. Povedala ji bom, kako si se sestala s tistim prekletim manekenom v tistem prekletem baru in kako hodiš po tej prekleti potki in se objemaš z neko prekleto …« Sploh nisem našla besed zanjo.

	Obrnila sem se in začela hoditi nazaj proti baru. Nazaj proti Alexu. Nazaj proti resničnosti, v kateri bom Olivii prisiljena razbiti srce, čeprav ne bo po moji krivdi. V očeh so me zapekle solze.

	Jane me je ujela za roko. »Nikki! Kakšne spletke neki. Olivio bi rada zaprosila.«

	Obstala sem.

	Obrnila sem se in jo pogledala.

	Zmajala je z glavo in rekla: »Že nekaj časa si ogledujem različne lokacije, ki bi bile najprimernejše za takšno priložnost. Vem, koliko bi Olivii pomenilo, da bi vse izpadlo popolno. Kupila sem si že obleko. In prekleti maneken, s katerim sem kramljala, je prijatelj, ki mi je predstavil Penelope. In Penelope,« pomignila je proti ženski, ki je še vedno mirno stala nekaj metrov od naju in si nekaj zapisovala v beležko, »mi pomaga organizirati vso stvar. Je fotografinja in lastnica zasebne plaže, kjer sem želela postaviti Olivii veliko vprašanje. Želela sem, da bi ostala skrivnost …«

	Njen obraz je bil iskren in v očeh sem ji videla, da govori resnico. Grenke solze izpred nekaj sekund so se spremenile v solze sreče. Tako zelo sem bila vesela za Olivio.

	Krepko sem objela Jane.

	»Oprosti za …« sem se začela opravičevati.

	»Pšt,« me je prekinila. »Vem, da si hotela samo dobro in s tem si res pokazala, da si odlična prijateljica s srcem na pravem mestu … Čeprav si reagirala malo preveč eksplozivno.«

	»Kako to, da za fotografiranje nisi najela Phillipa?« me je takoj prešinilo.

	Moje direktno vprašanje je ni presenetilo. »Penelope mi je omogočila organizacijo poroke na svoji plaži, logično se mi je zdelo, da najamem njo. Iskreno povedano pa tudi nisem vedela, kako resno je med vama. Ko sem začela načrtovati zaroko, sta se šele spoznavala in nisem upala tvegati. Saj veš …« Prikimala sem. »No, zdaj pa, če dovoliš, bi šla nazaj in se dogovorila o paviljonu in lampijončkih in vseh ostalih podrobnostih, ki me še čakajo.«

	Nasmehnila se je.

	»Seveda. Oprosti še enkrat … za vse skupaj.« Preden je odšla, sem še dejala: »Vem, da bo Olivia navdušena nad lampijončki.«

	Pokimala je. »In zasluži si najlepšo zaroko.«

	Hodila sem nazaj in tipkala.



			 Jaz:





			 Oprosti. Nisem tako mislila. Čez nekaj ur bom doma, te lahko pridem

obiskat?



		 			 Olivia:





		 			 Ne govorim s tabo.





	To je bila moja Olivia. Tudi ko je bila jezna name, je bila toliko uvidevna, da mi je to sporočila. Zavzdihnila sem in nadaljevala pot.





šestindvajseto poglavje

	»Phillip, zbudi se!«

	Tresla sem Phillipa, ki je do vratu pokrit spal na svoji strani postelje. Zaspano si je pomel oči in vprašujoče mežikal.

	Ko sem mu pojasnila, da je z Maxovo tačko nekaj narobe, je brez obotavljanja zlezel iz toplega brloga in se hitro odpravil v dnevni prostor. Max je bil skrit za zofo in glasno mijavkal. Tačko je držal v zrak in naju gledal.

	Phillip se je nagnil čez kavč ter ga poskušal doseči.

	»Kaj se je zgodilo, gospod Max?«

	Nežno ga je pobral. Sedel je na kavč in si previdno ogledoval Maxovo tačko.

	»Šla sem na cigareto in Max je šel z mano na zrak. Plezal je po ograji, kot po navadi. Ko sva se vrnila noter, sem opazila, da šepa,« sem razložila.

	»Mogoče se mu je v šapo kaj zataknilo in ga boli. Drži ga, jaz pa bom pobližje pogledal.«

	Spustil je mačka, ki je ponovno dvignil taco, kot da bi naju želel opozoriti, naj ne pozabiva nanj.

	Maxa sem si položila v naročje in ga božala ter mirila.

	»Vse bo okej,« je dejal Phillip in prečesaval centimeter za centimetrom črno-sive dlake, z drugo roko pa držal tačko pri miru.

	Delal je hitro in zbrano. Očala je občasno potisnil nazaj na nos, ves čas pa ni odvrnil pogleda.

	Max nad njegovo operacijo ni bil navdušen in je postajal vedno bolj nemiren.

	 »Tukaj je!«

	Očitno je našel boleče mesto, kar je občutil tudi Max, ki se je na vsak način poskušal izviti. Njegovo mijavkanje je postajalo vse hujše.

	Phillip je s palcem in kazalcem prijel trsko, ki se je očitno odluščila od ograje in se zasadila v šapo. S spretnim gibom jo je potegnil ven. Preveril je, ali je morda v tački ostal še kak tujek, nato pa Maxa zadovoljno počohal in rekel: »Pogumen mož si bil. Mislim, da si za to zaslužiš kakšen priboljšek. Pridi.«

	Vstal je s kavča in se napotil k predalu na hodniku, kjer je bila shranjena mačja hrana. Max se je pognal za njim in povsem pozabil, da je bil še pred minutno povsem nebogljen.

	S kavča sem ju opazovala. Max je sedel na tleh in resno zrl v priboljške, ki mu jih je drugega za drugim kazal Phillip in ga spraševal, kaj bi mu najbolj teknilo. Ko je na plan privlekel nekakšne piškotke v obliki ribic, je Max odobravajoče mijavknil.

	Phillipova skrb za mačka je v meni vzbudila nepričakovana čustva. Ko je tako nežno držal Maxa in previdno ravnal z njegovo taco, je deloval tako možato. Ne vem, če se to sliši logično, ampak majhen muc je v njegovih velikih dlaneh …

	Spomnila sem se že skoraj pozabljenih Resnic in črtala drugo točko.

	 	Resnični moški lahko ima največ tretjino od naslednjih lastnosti:



	 	X popoln videz,

	X je nezemeljsko bogat in vpliven,

	X je izjemen ljubimec,

	X je dober po srcu,

	X je neizmerno pozoren (za svojo ljubljeno naredi neverjetne stvari (stvari, ki so povsem izven njegovih interesov, pojavlja se povsod, kjer je ona, rad bi bil ves čas z njo, blablabla …)),

	X je neverjetno (in seveda daleč nadpovprečno) obdarjen.



	Čeprav je bil Phillip čudovit, ne bi mogla reči, da je popoln. Imel je čudovite oči, ki so bile tako nedoločljive barve, da so me kar uročile. Ob njegovem rahlo postrani ukrivljenem nasmehu mi je postalo toplo pri srcu. Ni pa bil nekakšno popolno vilinsko bitje. Bil je človek. Tako kot jaz. Tako kot vsi drugi. V dokaz se mu je po britju tu in tam vrasla kakšna dlaka in ko se je sklonil, se je koža na njegovem trebuhu oblikovala v gubo, ki je pogledala čez gumo.

	Njegovi družinski člani niso spadali med tistih nekaj procentov najbogatejših Zemljanov in tudi Phillip sam ni bil direktor večmilijonskega podjetja, kot bi se za glavnega junaka knjige menda spodobilo.

	Na mojo srečo ni bil Phillip nikakršen posesiven psihopat, ki bi mi sledil na vsakem koraku. Za razliko od izmišljenih literarnih junakinj sem uživala v svobodi. Rada sem šla s prijatelji na kavo, ne da bi se o tem morala s komerkoli posvetovati ali celo pridobiti dovoljenje. Od fakultete do stanovanja pa sem tudi znala sama. Nisem potrebovala štiriindvajseturnega nadzora, niti ga nisem želela. Najina zveza je brez tega zaenkrat odlično funkcionirala.

	Priznati moram, da se je za izjemnega ljubimca res izkazal in to večkrat potrdil, s čimer sem bila več kot zadovoljna. Tole točko sem mu z veseljem priznala.

	Čeprav sem že večkrat opazila, na kakšen način razmišlja in deluje, je danes ponovno potrdil, da je mehkega srca. Njegov muc je bil deležen bolj ljubeče oskrbe, kot bi jo lahko dobil na katerikoli veterinarski postaji. Ravnokar mu je Phillip navijal sivo plišasto miško, ki jo je potem Max lovil po vsem dnevnem prostoru.

	Prikimala sem sama pri sebi.

	Dokazala sem, da držita dve tretjini naštetih trditev. Ker se je druga točka nanašala na prvo, sem zadovoljna črtala tudi prvo (in temeljno) točko s seznama. V mislih seveda. Seznam je namreč počival na dnu predala v mojem stanovanju.

	 	Popolnega moškega ni. Neverjetni lepotci iz romantičnih knjig in filmov NE obstajajo (kar se nanaša na točko dve).





	♣ ♣ ♣

	»Ne moreš biti za vedno jezna name. Daj no, odpri.« Trkala sem na Olivijina vrata. Nisem bila prepričana, ali je bila še vedno tako jezna name, da ni želela odpreti vrat, ali je ni bilo doma.

	Slišala sem počasne korake in vrata so se odprla.

	»Kaj želiš?« je rekla jezno, vendar vseeno dovolj odrinila vrata, da me je povabila noter.

	»Olivia, prosim, oprosti mi. Včasih sem taka koza.«

	Pod kostanjevo rjavimi očmi je imela sive podočnjake.

	Je jokala, preden je včeraj zaspala?

	»Včasih si res.«

	Pogled se ji je ustavil na beli vrečki z nerazumljivim rdečim napisom v moji roki.

	»Aha. Vidim, katero pot si ubrala.« Pograbila je vrečko in dejala: »Zaradi tega ti še ne oprostim povsem, si pa nekaj procentov bližje.«

	Nasmehnila se je in vedela sem, da sem jo pridobila nazaj.

	Razpostavili sva kartonaste škatle z dobrotami na mizo ter si delili spomladanski zavitek, rezance, piščanca, sladko-kislo omako in ocvrti ananas.

	»Kako paše mastna hrana. Včeraj sem spila malo preveč vina.«

	Je ubogala moj nasvet?

	»Torej nisi obiskala Jane?«

	»Ne. Ubogala sem tvoj nasvet. Gledala sem Marley in jaz, zraven pa iz sočutja do uboge družine, ki izgubi psa, malo preveč pogledala v kozarec. In verjetno si imela prav, ko si rekla, da ji diham za ovratnik.«

	Hvala bogu! Ubogala me je.

	»Nisem imela prav. Včasih rečem kakšno traparijo, samo zato, da se skregava in da se lahko potem pobotava in jeva hrano iz papirnatih kontejnerjev.«

	Z lesenimi palčkami sva tlesknili skupaj, kot da bi v resnici nazdravljali s kozarci.

	»Aja. Zdaj pa se boš oblekla in zmigala svojo rit z menoj.«

	Cmoknila je s polnimi usti. »Kam pa greva?«

	»Okrasili bova dvorano, kjer bomo praznovali novo leto.«

	»Velja, tako ali tako se mi ne da početi nič koristnega.«

	»Saj to bo koristno.« Pomešala sem med ostanki ananasa.

	»Mater, kako hitro je minilo,« je rekla Olivia.

	Vedela sem, da misli na preteklo leto.

	Nasmehnila sem se in odgovorila: »Res je.«





sedemindvajseto poglavje

	Že ves dan sem bila polna energije. Te zabave sem se resnično veselila. Vse je bilo pripravljeno in tudi Alex je res dobro opravil svoj del. Večina povabljenih se je odzvala na vabilo in komaj sem čakala, da spet vidim svoje prijatelje.

	Ker sem bila ena od organizatorjev, sem se morala malce prej pojaviti na prizorišču. Tega sem se jasno zavedala in zato sem z oblačenjem ter pripravo na odhod začela kar zgodaj.

	Na postelji me je čakal nov bleščeč rdeč top, izbran posebej za to priložnost in v katerega si nalašč nisem dovolila dvomiti, ter namesto bulerjev, ki sem jih pozimi običajno nosila, usnjeni škornji z visoko peto.

	Za novoletni make-up sem s paletke senčil izbrala temnejše tone, ki so se prelivali od svetlejše v kotičku očesa vse do ogljeno črne z bleščicami. Za dramatičen videz sem dodala umetne trepalnice, ki so poudarile moje zelene oči.

	Phillip se je očitno neslišno prikradel v mojo spalnico in me zmotil ravno med oblačenjem. Da bi dosegla hlače, sem se oblečena v svetleči se top in čipkaste brazilske spodnjice stegovala čez posteljo. Škornji, ki jih po pomerjanju še nisem sezula, so mi segali nekaj centimetrov pod kolena.

	Njegov dotik me je prestrašil, da sem glasno kriknila.

	»Ljubica, pomiri se, jaz sem,« mi je izzivajoče zašepetal na desno uho in me pritisnil k sebi. Za hrbtom sem začutila njegovo čvrsto telo in se naslonila nanj. Z dlanmi mi je zaobjel prsi, ki so z ozkega crop topa silile na prostost.

	»Rdeča barva ti čudovito pristoji. Večkrat bi jo lahko oblekla.«

	Zmajala sem z glavo in se spomnila Olivijine pridige. »Pa ne še ti.«

	Poljubil me je pod ušesom, da sem zastokala in v trenutku pozabila, o čem teče pogovor. Obraz sem zasukala proti njemu in ga poljubila, še vedno s hrbtom prilepljena nanj. Poljub je postajal iz trenutka v trenutek bolj posesiven. Zahteval je vedno več, jaz pa sem mu bila pripravljena priti na pol poti. Njegovi prsti so potovali po mojem telesu. Mimo trebuha je potoval nižje. Odmaknil je čipkasti rob in poskrbel za vedno hitrejše dihanje, ki ga nisem mogla nadzorovati. Potisnil me je na posteljo. Naenkrat ni bilo več važno, da so na njej skrbno zlikane hlače. Ni bilo pomembno, da sem za ličenje, ki ga bo nedvomno potrebno popraviti, porabila petindvajset minut, in da me v kratkem pričakuje Alex. Pomembne so bile Phillipove trde mišice, ki so me pritiskale ob žimnico, in njegovo drzno prigovarjanje, zaradi katerega sem videla zvezde.

	Če se bo tudi novo leto nadaljevalo tako jebeno super, kot se končuje to, bom kar zadovoljna.

	♣ ♣ ♣

	»Te ne bo zeblo?« me je vprašal Phillip. Še vedno je ležal na postelji. Na mojo srečo je spet oblekel boksarice, da sem se lahko nemoteno pričela že drugič oblačiti. Čeprav bi se mu najraje pridružila pod odejo, sem vedela, da me bo Alex ubil, če bom zamujala.

	»Na vse sem pomislila,« sem pomežiknila Phillipu ter čez top oblekla usnjeno jakno, ki se je krasno ujemala s škornji.

	»Še vedno kažeš nekaj gole kože,« me je opozoril in pokazal na dobrih pet centimetrov kože med robom hlač in topom.

	»V notranjosti bara bo tako ali tako toplo, pa še plašč bom oblekla preko.«

	»Kaj pa, ko boš hodila ven kadit?« se je namuznil, vedoč, da me razburja.

	»Ne bo me zeblo, mama,« sem šaljivo odgovorila in mu na ustnice pritisnila poljubček.

	Ujel me je za roko in me potegnil nazaj k sebi.

	»Si prepričana, da že moraš iti?«

	Njegove sladke besede so bile resnično mamljive, ampak sem se junaško vzdržala ponudbe. Počutila sem se kot odvisnica od sladkorja, ki je ravnokar zavrnila torto – malo potrto, hkrati pa skrajno ponosno nase. S tem nisem želela povedati, da sem odvisnica, se razume.

	»Mislim, da je čas, da se tudi ti urediš in oblečeš,« sem odvrnila in pobrala torbico. »Se vidiva tam.«

	♣

	Z Alexom sva bila dober tim. Sprejemala sva povabljence, jim pokazala, kam lahko odložijo jakne, jim nalivala pijačo, jih opozarjala na kotiček s prigrizki. Vse je teklo kot namazano. Nekaterih Alexovih starih prijateljev že leta nisem videla, tako da sem res z veseljem pokramljala z njimi.

	Olivia in Jane sta bili med prvimi. Držali sta se za roke, se nasmihali druga drugi in končno je izgledalo, da je med njima vse v redu. Olivia mi je sicer kasneje povedala, da je bila za dobro voljo kriva sicer nova vibrirajoča igračka, ki jima jo je prinesel Božiček, ampak nič za to. Ko sem Olivii tudi sama zagotovila, da o Jane nisem izbrskala čisto nič sumljivega (zaroke ji seveda nisem izčvekala), je delovala še bolj umirjeno. Vedela je, da ji ne bi lagala.

	»Koliko jih še manjka?« sem vprašala Alexa.

	Od naju je bil on daleč bolj organiziran. Iz žepa je potegnil telefon ter kliknil na seznam povabljenih, ki je bil shranjen v beležnici.

	»Naj pogledam. Z moje strani so tukaj vsi razen moje sestre, ki pa je že prej javila svojo odsotnost. Od tvojih pa … manjkata verjetno samo še Phillip in Chase, čeprav nisem ves čas spremljal prihajajočih.« Pomignil je proti prehodu za pešce. »Ali ni to …«

	Množica treh ljudi, ki so ga že definitivno imeli nekaj pod kapo, se je majajoče približevala. Chase, ki je izmed vseh izgledal še najmanj pod vplivom alkohola, je hodil zadnji. Punce na sredini nisem poznala, spredaj pa je hodil Kevin in dekle držal za roko.

	Zavila sem z očmi in upala, da ne bo prišlo do kakšnih nepotrebnih izgredov.

	Kevin in dolgolaso dekle z dredi sta se brez besed prerinila mimo naju z Alexom, Chase pa se je ustavil.

	»Hej. Em, oprosti za tole. Nisem se ju mogel znebiti,« je rekel in me objel.

	Že tako nisem bila navajena njegovih objemov, tale pa je bil vseeno nekaj trenutkov predolg. Mogoče je bil bolj pijan, kot sem mislila.

	Rahlo sem ga odrinila in rekla: »Je že okej. Pijače in hrane imamo dosti. Ostaneta lahko, kolikor dolgo želita, dokler z njima ne bo problemov.«

	Kevinovo obnašanje, sploh kadar je bil pijan, mi je bilo nadležno, zato sem se odločila, da se ga bom pač izogibala. Na zabavi je bilo mnogo mojih prijateljev in vedela sem, da ena, čeprav kar moteča oseba, ne more pokvariti vzdušja.

	Mesto DJ-ja je zasedel moj bivši sošolec. Uspešno je vrtel hit za hitom in z vsako prazno steklenico je bilo na plesišču več plesalcev. Sprva sem se še ozirala za Phillipom, nato pa sem se tudi sama malo sprostila. Bo že prišel.

	Pozdravila sem sošolke iz srednje šole, s katerimi že predolgo nisem imela časa poklepetati, plesala sem z Alexom, Chasom in še z dvema drugima Alexovima prijateljema, ki sta se mi predstavila, vendar nisem bila več prepričana, da sem si njuni imeni zapomnila.

	Spila sem ravno dovolj, da so se mi noge omehčale in so želele migati po plesišču. Ozrla sem se naokoli in zdelo se mi je, da so se gosti med seboj fino pomešali in da se imajo vsi lepo.

	Odšla sem ven na svež zrak oziroma cigareto in preverila klice. Pred pol ure sem očitno prejela Phillipovo sporočilo, ki ga zaradi hrupa nisem slišala.



	 		 			 Phillip:





		 			 Na poti sem srečal frenda. Šla sva na pivo. Ne bom veliko zamudil. *





	Natipkala sem odgovor.



			 Jaz:





			 Okej. Lahko ga povabiš zraven na zabavo. Pridi vsaj pred polnočjo, da mi ne bo po odštevanju treba

poljubiti kakšnega

neznanca. :)



		 			 Phillip:





		 			 Že hodim.





	Pohodila sem ogorek in se ravno odpravljala nazaj noter. Phillip je imel prav – res me je zeblo.

	Na vhodu sem srečala Chasa, ki je imel v roki kozarec piva.

	»Ravno tebe iščem. Se lahko pogovoriva?« je vprašal in me zgrabil za roko. Opazil je, da me zebe in me povlekel v notranjost ter našel miren hodnik, ki je vodil do garderobe, kjer so gosti lahko pustili jakne.

	Pravzaprav sva stala v kotičku, ki se ga je domislil Phillip. Na steni za najinima glavama je s pisanimi črkami pisalo Nepozabno silvestrovanje, pred nama pa je na široki polici stal majhen stativ z enim izmed starih Phillipovih fotoaparatov. Pri postavljanju opreme smo izbrali ta prostor ravno zato, ker tu ni bilo gneče in je bila verjetnost, da bi kdo prevrnil stativ, mnogo manjša. Na steni so bila nalepljena navodila, ki sem jih sama nakracala z modrim flomastrom.



	 	S poličke vzemi daljinec.

	Stopi k steni in objemi svoje prijatelje.

	Recite SIIIR! (Pritisni gumb na daljincu.)

	Vrni daljinec na poličko.





	P. S.: Slike pošljem čez tri dni. (Ali pa vsaj do sredine januarja.)



	Čeprav nisem naredila nič narobe, mi je postalo neprijetno in čimprej sem želela opraviti s tem.

	»O čem si se želel pogovoriti?«

	Pogledala sem ga in ugotovila, da so njegove oči pordele. Na spodnjem robu vojaško zelene majice z napisom je imel moker madež. In še vedno me je držal za roko, ki sem mu jo sedaj poskušala izpuliti.

	»Nikki, želel sem se ti zahvaliti za povabilo in,« preden je nadaljeval, je malo obstal in kolcnil, »ti povedati, da si super…«

	Z očmi je potoval po mojem telesu, da sem se podzavestno začela zakrivati z jakno.

	»… in seksi,« je dodal, opogumljen od alkohola, ki se mu je pretakal po žilah. Vseeno je pogledal k tlom in malo zardel. Še enkrat je kolcnil. »Že od najinega prvega srečanja in khm, vsega, kar je po njem sledilo … je med nama ta privlačnost …«

	Saj se heca.

	Nisem mogla več poslušati teh bedarij. »Najin seks je bil avantura za eno noč. Nič več. Po pravilih bi celo moral oditi pred jutrom. Oprosti, če sem te s čimerkoli spodbujala k drugačnemu mišljenju in ti nevede pošiljala kakšne napačne signale. Mislila sem, da sva prijatelja …«

	»Saj sva. Zelo dobra. In mogoče malenkost več kot le prijatelja.«

	Preden bi uspela karkoli odgovoriti, je ugotovil, da stojiva pod belim omelom, ki je bilo del scene za fotografiranje, in me z obema rokama potegnil k sebi ter me poskušal poljubiti.

	Šokirana sem se izmikala in se z rokami opirala ob njegov prsni koš. »Nehaj!«

	Med množico sem opazila Phillipa, ki je hitel proti nama in odrival vse, ki so mu stali na poti.

	Prilomastil je do naju in s silo odrinil Chasa, jaz pa sem se končno izvila iz neprijetnega prijema.

	»Si v redu?« Phillip me je premeril s pogledom.

	Prikimala sem.

	Približal se je Chasu. »In ti, si slišal, ko ti je rekla, da prenehaj?«

	Chase je osramočeno prikimal, premakniti pa se ni upal. Vedela sem, da ga Phillip ne bo udaril, saj ni bil pretepač. Bil pa je dobre pol glave večji od njega in stal je veliko bolj stabilno od opitega Chasa.

	»Ko ti punca reče, da nehaj, nehaš. Enostavno.« Še nikoli ga nisem videla tako jeznega. Iz njegovih oči so švigali ognjeni zublji. »Upam, da si razumel, ker verjemi, da se ne želiš ponovno znajti v podobni situaciji. Drugič ne bom ravnal tako potrpežljivo in razumevajoče.«

	Njegove oči so nepremično vrtale v Chasa in ga molče opozarjale, da če bo še enkrat položil prste na njegovo punco, mu jih bo polomil.

	Chase se je začel umikati proti plesišču, ko je v našo smer priletela prazna steklenica in se raztreščila ob steno.

	Vse glave so se obrnile proti Kevinu, ki je zavpil: »Fajt!«

	Njegova prijateljica ga je potegnila nazaj in ga poskušala umiriti.

	»Chase, mislim, da bo bolje, če odidete.«

	To je bil šele prvi izmed incidentov.



	Drugi se je zgodil malo pred polnočjo.

	Vse je potekalo po načrtih. Na mizo, ki je imela vlogo ruskega bifeja, smo servirali različne sadne, zelenjavne in sendvičaste kanapeje. Pijača je tekla v potokih in nekateri so se že stiskali na plesišču. Tudi na hodniku pred straniščem sem opazila dva, ki sta se mečkala. Bila je zabava z velikim Z. Vse dokler ni Kevin ponorel.

	Jap, očitno se je nepovabljen privlekel nazaj na našo zabavo.

	Rdečelaska, s katero je prišel, je plesala z enim izmed gostov, medtem ko je on pridno praznil pijačo s samopostrežne mize.

	Stala sem v bližini, ko ju je opazil. Rdečelaska je z boki migala v ritmu glasbe, njen plesalec pa jo je držal za boke. Njeni dredi so se pozibavali z njima v hitrem taktu pesmi. Mogoče je res stal malo preblizu. In mogoče so bile njegove roke res malo prenizko, saj mu jih je večkrat prestavila višje.

	Ko ju je Kevin zagledal, se mu je utrgalo. Pognal se je proti plesišču in njegov izraz na obrazu ni obetal nič dobrega. Poskušala sem ga ustaviti, vendar sem bila prepozna. Še preden je bil tik ob njima, sem videla, kako je dlan stisnil v pest.

	Punco, ki je v strahu trznila, je grobo odrinil, da se je zaletela v bližnji steber in se komaj obdržala na nogah, neznanca pa udaril z vso močjo, da se je skotalil po tleh, kolikor je bil dolg in širok. Preden bi se začel resen pretep, so ju ostali fantje potegnili narazen in ju ustavili. Dekle je še vedno stalo nekaj metrov stran. Z dlanjo si je pokrivala usta, oči je imela od šoka široko razprte. Drgnila se je po boleči nadlakti, s katero je udarila ob trd šank.

	Prišla sem do Kevina in ga usmerila proti izhodu. Alex je takoj prihitel za mano. Družba nama ga je pomagala pospremiti do vhoda. Hladen zrak nas je zarezal v obraz in je pravzaprav deloval precej osvežujoče.

	»Se ti je slučajno zmešalo ali kaj?« sem jezno povzdignila glas. Čeprav je bil skrajno nepredvidljiv, me ni bilo pretirano strah, saj sem vedela, da je v bližini preveč ljudi, da bi se upal spraviti name.

	Kevin je bil pijan kot čep in sesedel se je na leseno klop.

	»Si videla, kako jo je držal?« je ugovarjal.

	Njegov odgovor me je presenetil. Prižgala sem cigareto. Čeprav sem ga prezirala iz dna duše, sem tudi njemu ponudila škatlico.

	»Kevin, ne zajebavaj. Probleme lahko rešuješ tudi drugače kot z nasiljem.«

	Odkimal je in naslonil glavo na dlani.

	»Nisem mogel razmišljati. Ko sem ga zagledal, sem videl še samo rdeče.«

	Molčala sem.

	»Udaril sem ga, preden bi preštel do pet.«

	Zmajala sem z glavo. »Silvestrovo je. Nepovabljen si prišel na zabavo, kjer si udaril Alexovega sodelavca. Tega, kako si odrinil svojo spremljevalko, sploh ne želim komentirati, ker se z nobeno punco ne bi smelo tako ravnati. Tu se najina kvazi-prijateljska pot konča.« Govorila sem z mirnim glasom in mislila smrtno resno. Gnus in neodobravanje v mojem tonu sta bila očitna. »Do sedaj sem te zaradi Chasa še tolerirala, od zdaj naprej pa lahko zaradi mene tudi ...« Stavek sem pustila nedokončan, ker se nisem mogla odločiti med crkneš ali zgniješ, hkrati pa se nisem želela spustiti na tako nizek nivo. Pohodila sem ogorek ter se odpravila nazaj proti vhodu.

	Olivia, ki je ves večer zažigala v zlati oblekici, me je ujela v notranjosti in me potegnila k sebi.

	Zašepetala je: »Priznam, imela si prav. Trojko lahko kar črtaš.«

	Nagubala sem čelo in poskušala ugotoviti, o čem govori. Nič mi ni bilo jasno.

	Zavila je z očmi in nekajkrat tapnila po ekranu telefona. Pred nos mi je podržala Resnice. Očitno jih je zadnjič slikala.

	Prepoznala sem svoj pomečkani papir in prebrala trojko ter resno prikimala.



	 	Pretirana ljubosumnost še zdaleč ni seksi.





	»To, kar je Kevin danes naredil, ni bilo niti približno seksi. Pizda, v knjigah je to izpadlo prav hudo, v resničnem svetu pa je idiotsko. Na srečo se je pretep hitro končal, tista punca pa tudi ni bila huje poškodovana. Štala, ti rečem.«

	Po zadnjem stavku sem sklepala, da je tudi ona že malo nadelana.

	Ozrla sem se in ugotovila, da stojiva na istem mestu, kot sva prej s Chasom.

	»Olivia, kaj praviš na eno superfotko?« sem vprašala in pomenljivo dvignila levo obrv.

	»Stara, naj jaz držim tebe v naročju ali jaz skočim in …« je začela naštevati ideje, ki so ji padle na pamet.

	Stegnila sem se po daljinec.

	Zakaj sem imela občutek, da bo potrebna več kot ena fotka in da bo ena od naju po tem z zvitim gležnjem najverjetneje pristala na urgenci?

	♣ ♣ ♣

	»Pet! Štiri! Tri! Dve! Ena!« smo vsi kričali v en glas.

	Phillip me je z obema rokama igrivo zgrabil za zadnjico in me potegnil tesno k sebi. Pri tem me je ves čas gledal naravnost v oči.

	»Srečno novo leto,« je zašepetal in me poljubil.

	Nekje daleč stran sem slišala vzklikanje, pokanje zamaškov šampanjca, vendar sem bila s Phillipom ob sebi povsem v drugem svetu. Kot bi vse okoli naju izginilo. Bila sva samo jaz in on. On in jaz. Z dlanjo sem zaobjela njegov obraz in ga potegnila še bližje. Vnaprej sem vedela, da bodo moje ustnice otečene od njegovega poljuba, vendar mi je bilo povsem vseeno. Potrebovala sem ga bolj, kot bi lahko opisala.

	»Srečno novo leto tudi tebi,« sem se mu nasmehnila, s čelom naslonjena na njegovo čelo. V očeh so se mu svetlikale iskrice.

	»Najdita si sobo!« je zaklical znan ženski glas in naju potegnil narazen. »Naj te objamem.«

	Olivia me je stisnila v presenetljivo močan objem za tako drobno pojavo.

	»Rada te imam,« mi je zašepetala na uho ter me poljubila na lice.

	»Tudi jaz tebe,« sem se zarežala in jo še enkrat tesno objela.

	»Mislim, da mi je stopil,« je rekel Alex, ki se je tudi pojavil v bližini. »Prenehajta že s tem objemanjem.«

	Olivia mu je pokazala jezik, nato pa me je vseeno izpustila.

	Naslednjih nekaj minutk smo vsi veselo nazdravljali, proslavljali in se objemali.

	Olivia je že govorila o načrtih za naslednje leto, vključno z dosežki, cilji in kraji, ki jih bo obiskala. Gosti so se pogrupirali in nastalo je nekaj manjših skupinic.

	Sedli smo za eno izmed prostih miz. Na temni usnjeni zofi in dvosedih so bili poleg mene zbrani Alex, Olivia, Phillip, Jane in Beatrice. Klepetali smo se o vsem in o ničemer. Šampanjec je zamenjalo vino in kasneje še nekakšna žgana pijača z okusom po jagodah. Ali breskvah. Nisem bila več prepričana.

	»Ti in Nikki sta bili cimri?« je Beatrice vprašala Olivio.

	Še preden bi Olivia uspela pritrditi, je Jane pomenljivo dodala: »Pa ne samo cimri.«

	Slišala sem Alexov bežni »K-kaj?« in čutila, da se je Phillip na usnjeni sedežni poleg mene vzravnal. Iz njegove telesne govorice sem takoj razbrala, da ga zgodba zanima, čeprav se je to na vso moč trudil skriti.

	Zavila sem z očmi, Olivia pa je mahnila Jane po nogi, vendar je bilo prepozno. Izjava je obvisela v zraku in jasno je bilo, da vsi čakajo nadaljevanje.

	»No, zdaj me pa res zanima,« je odkrito povedal Alex.

	Ustnice sem stisnila v tanko črto in čakala.

	»Naj bo,« je odgovorila Olivia. Olajšano sem izdihnila. »Vam bom jaz povedala.«

	Če je že ena od naju morala to zgodbo deliti z ostalimi, sem bila vesela, da je bila to Olivia. Niti približno nisem znala tako dobro pripovedovati zgodb. Vedela pa sem tudi, da zna Olivia včasih krepko pretiravati, da bi ustvarila vzdušje. Pripravljala se je na začetek zgodbe in bila čisto v svojem elementu. Lahko sem si jo predstavljala, kako kot učiteljica pripoveduje zgodbe otrokom in jih popolnoma vživi v dogajanje. Seveda bi v tem primeru šlo za zgodbe s povsem drugačno tematiko.





osemindvajseto poglavje

	»Bila sem še prestrašena brucka, ki ni imela pojma, kaj jo čaka na fakulteti. Prihranjenega nisem imela veliko denarja, zato sem bila navdušena, ko so mi v internatu takoj dodelili sobo. Natančno se spomnim dne, ko sva se z Nikki spoznali.

	Sedela sem na postelji in brkljala po svojih še nerazpakiranih stvareh. Nikki je odprla vrata in vstopila. V ušesih je imela slušalke in nerazumljivo bučanje je bilo slišno po vsej sobi. Nosila je bulerje, njene oči pa so bile pretemno namazane z ličili. Vstala sem in jo pozdravila. Ko sem jo objela, sem ravno ujela verz pesmi Join me in death, ki jo je poslušala. Priznam, bilo je malo srhljivo, ko pa se je njen obraz raztegnil v nasmešek, so vse misli o menjavi sobe v hipu izpuhtele. Takoj mi je postala všeč in vedela sem, da se bova super ujeli, čeprav je bila moje čisto nasprotje.

	Meseci so minevali in postali sva pravi prijateljici. Najboljši. Seveda je vmes prišlo tudi do kakšnega nesporazuma.«

	Med razlago me je pogledala in vedela sem, da govori o Nikoli-več-ne-omeni-njegovega-imena.

	Nadaljevala je z zgodbo, ne da bi se zmedla. »Februarja, ko se je začel drugi semester, sva odšli na pustno zabavo. Varnostnik, ki je stražil vhod, je bil pravi težak in naju nikakor ni hotel spustiti v notranjost kluba, ker nisva bili našemljeni. Nikki mu je odgovorila, da je za maškare moja punca in me pred vsemi poljubila.«

	»Olivia! Omeniti moraš, da sva pred tem igrali neko brezvezno pivsko igro, pri kateri nisva poznali pravil in sva kar naprej izgubljali,« sem z ihto vskočila.

	»Tako je. In varnostnik naju je potem brez problema spustil noter, ostali pa so žvižgali.«

	Beatrice je vskočila: »O kakšnem poljubu pa se pravzaprav pogovarjamo? Samo kratkem poljubčku na ustnice ali francoskem?«

	Tudi Alex in Phillip sta radovedno pokimala.

	»Francoskem. Mogoče sva se celo malo preveč vživeli. Spomnim se, da sem Nikki prijela za rit.«

	Poslušalci za mizo so zažvižgali, jaz pa sem čutila, da moja lica obliva rdečica. Ponovno sem si dolila pijače in nestrpno čakala, da bo zgodbe končno konec.

	»Jap, bilo je intenzivno. Skratka, prišli sva v klub in celo noč preplesali. Ker nisva poznali nikogar, sva v glavnem plesali druga z drugo. Ves večer sva se šalili na račun najine namišljene zveze. Spili sva še nekaj dodatnih pijač in se okoli druge ure zjutraj odločili, da je čas za odhod domov.«

	Olivia je odpila požirek pijače in nadaljevala.

	»Ko sva se vrnili domov, nama je od glasne glasbe iz kluba še vedno bučalo v ušesih. Spomnim se, da sem se nameravala preobleči v pižamo, ampak nisem mogla ujeti toliko ravnotežja, da bi s sebe zvlekla ozke hlače. Poskakovala sem in se zvrnila na posteljo. Nikki je prihitela preverit, ali je z menoj vse okej in smeje pomagala zvleči hlače z mene.

	Počutila sem se, kot da je ves večer vodil do tega trenutka, in ji rekla: 'Em, mislim, da bom imela probleme tudi pri slačenju ostalih oblačil …'

	Še zdaj ne vem, od kod mi jajca, da sem to izrekla na glas. Na moje presenečenje je Nikki samo pokimala in ena stvar je vodila k drugi …«

	»Konec zgodbe,« sem olajšano rekla.

	Phillip me je držal v objemu in se s prsti počasi sprehajal po moji nadlakti.

	»Uoo, to je najslabši konec zgodbe, kar sem jih kdaj slišal,« je protestiral Alex. »Kaj vse sta naredili?«

	»No, dame tega ne povejo,« je rekla Olivia.

	»Potem pa bom ugotavljal, ti pa samo kimaj,« je predlagal Alex.

	Ni mi bilo prijetno biti v središču pozornosti in upala sem, da bo mučenja čimprej konec. Tako ali tako je Olivia izdala vse nepotrebne podrobnosti. Phillip je po drugi strani ob mojem ušesu vse težje dihal. Zgodba ga je očitno zelo ganila ali pa je staknil astmo. Poskušala sem se ne zmeniti zanj in stisnila noge še tesneje skupaj.

	»Olivia,« sem rekla in jo proseče pogledala.

	Pomežiknila mi je: »Vse imam pod nadzorom.«

	»Kot že vemo, sta torej druga drugo slekli?« je vprašal Alex.

	Olivia je prikimala.

	»In vemo tudi, da sta se poljubljali.«

	Olivia je prikimala.

	»Predvidevam, da sta se tudi mečkali.«

	Olivia je prikimala.

	»Skupaj sta pristali v postelji.«

	Olivia je prikimala.

	»Dotaknila se je tvojih jošk.«

	Olivia je prikimala.

	»In ti njenih.«

	Olivia je prikimala.

	Alex je že odprl usta, da bi postavil naslednje vprašanje, ko je Olivia zaključila pogovor: »In naj pri tem tudi ostane.«

	Videla sem, da je pogovor Phillipu prišel do živega. Nalašč sem provokativno in skoraj neslišno zašepetala ob njegovem ušesu: »Čeprav takrat ni.«

	Videla sem, da mi z očmi slači oprijete črne hlače z visokim pasom. Naenkrat se je spomnil, da mora nujno preveriti, če ni v žepu jakne morda pozabil denarnice. Predlagal je, naj grem z njim in jaz sem mu z veseljem sledila.

	Vsaka punca bi fantu pomagala poiskati denarnico. Fantu, katerega temno siva majica se je tesno prilegala njegovim bicepsom. To jo je mučilo že od prvega trenutka, ko ga je zagledala. Morda bi morala preveriti, kaj se skriva pod njo. Sploh v temni sobi, odmaknjeni od ostalih.

	Ahhh ...





devetindvajseto poglavje

	Mnogi so si novo leto predstavljali kot nov začetek. Postavljali so si nemogoče cilje in bila sem prepričana, da so jih v devetdesetih odstotkih prekršili že prvi ali drugi dan po tem, ko so si jih zadali. Jaz nisem bila med njimi. Zame je bil prvi januar dan kot vsak drug. Ni pomenil prelomnice v mojem življenju in po njem se ni vse spremenilo. Vedela sem tudi, da najverjetneje v tem letu ne bom izgubila treh odvečnih kilogramov, prenehala kaditi, začela živeti bolj zdravo in se odrekla čokoladi. Zakaj bi si takšen cilj sploh kdo postavil? Ali ni lažje, da bi se kar odločil, da boš po novem letu prenehal živeti in uživati? Ne razumite me narobe, s tem nisem mislila, da bi se ljudje morali na kavču nažirati s čipsom, želela sem samo povedati, da če ti novih navad ni uspelo uvesti katerikoli drug dan v letu, ti jih tudi zdaj verjetno ne bo. Z motivacijo, ki naj bi jo začetek leta predstavljal, pride potem tudi stres. In razočaranje nad samim seboj.

	Olivia je bila po drugi strani glede tega prepričanja moje popolno nasprotje. Cilje za prihajajoče leto je imela izpisane na okrašenem vijoličastem papirju, ki je bil z buciko pritrjen na njeno tablo iz plute in se je sedaj pozibaval v vetru.

	»Pa saj nisi resna, kajne?« sem jo radovedno vprašala.

	Okno v njeni študentski sobi je bilo na stežaj odprto in streslo me je od mraza.

	Olivia je bila oblečena v hlače peščene barve, ki so imele na straneh pritrjene nekakšne trakove, ki so plesali v prepihu. Izgledala je kot kakšna gozdna vila.

	»Na kaj namiguješ?« me je vprašala in metala stvari v kovček. Z Jane sta imeli namen obiskati njene starše.

	»Letos boš v prvo opravila vse izpite, zmanjšala vnos kofeina, izoblikovala svojo rit, podarila vsa stara oblačila, se naučila tujega jezika, osvežila znanje igranja violine, pogosteje hodila v gledališče in posvojila psa?«

	»Kaj je s tem narobe?«

	»Ne vem, na primer to, da ni tako zelo važno, da vse izpite opraviš v prvem roku in da boš dobra oseba tudi, če ne posvojiš cucka. In izoblikovala si boš rit? Kako? Že zdaj imaš popolno postavo.«

	Res nisem razumela.

	»Nikki, ne tečnari. Takšna sem. Rada pišem sezname in potem črtam, kar sem opravila. In tudi če sem vitka, si želim, da bi bilo moje telo bolj mišičasto. S tem ni nič narobe.«

	»Najbrž res ne,« sem popustila. »Verjetno sem samo sitna, ker te ves teden ne bo in te bom pogrešala.«

	Prenehala je brskati po predalu in se obrnila. »Tečnoba, tudi jaz te bom pogrešala.«

	♣ ♣ ♣

	 		 			 Jane:





		 			 Še velja za v soboto

dopoldne?





			 Jaz:





			 Seveda. :)



	 	♣ ♣ ♣

	Dopoldne sem preživela sama. Phillipa je obiskal stari prijatelj, ki se je za praznike vrnil iz tujine. Ker sta bila zmenjena za zgodnje kosilo, sem vedela, da ga še nekaj ur ne bo.

	Oprala sem perilo, oddala seminarsko nalogo v spletno učil-nico, odnesla smeti in trikrat prelistala vse programe na teveju.

	Stanovanje je bilo pretiho in preveliko in morala sem ven.

	Bil je četrtek.

	In pojma nisem imela, kam naj sama s sabo.

	Oblekla sem bundo in se odpravila na mraz. Nekaj časa sem tavala po ulicah ter opazovala ljudi. Vsi po vrsti so izgledali izmučeni, kot da jih je novo leto prežvečilo in izpljunilo. Park je bil skoraj prazen, le tu in tam se je s počasnimi koraki sprehajal kak starejši par. Čeprav je tukaj po navadi kljub nizkim temperaturam mrgolelo tekačev, je danes mimo pritekel samo eden. Na otroškem igrišču v bližini parka se je igrala ena sama deklica.

	Ves čas je kričala: »Ati, poglej! Juhu!«

	Moški v sivih hlačah, ki je bil očitno njen oče, je le tu in tam dvignil pogled iznad telefona. Star je moral biti verjetno okoli petintrideset let.

	Deklica pa je še vedno zaman vzklikala: »Poglej me, najhitrejša sem!«

	Čeprav z otroki nisem znala in me je njihova bližina navdajala prej z grozo kot katerimkoli približkom sreče, se mi je punčka zasmilila. Bila je edina nasmejana oseba, ki sem jo srečala. Mraz ji ni mogel do živega. In najverjetneje ni že četrti dan zapored kršila brezvezne zaobljube. Plezala je po ledenih plezalih, se spuščala po majhnem toboganu in iz ostankov snega na tleh poskušala narediti snežaka.

	Pomikala sem se naprej po poti. Hodila sem, ne da bi razmišljala o smeri. In se naenkrat znašla pred Phillipovim stanovanjem.

	Zmajala sem z glavo.

	Pomilovanja vredna si, Nikki.

	Phillip mi je pred odhodom pustil ključ svojega stanovanja, saj sva bila dogovorjena, da danes spiva pri njem.

	Vstopila sem v prazno stanovanje in se sprva počutila rahlo neprijetno. Kot da vdiram nekam, kjer ne bi smela biti. Ko sem sezuvala čevlje, me je prišel pozdravit Max in se mi podrgnil ob nogo. Pobrala sem ga in ga odnesla v dnevni prostor ter z njim v naročju sedla na kavč. Prižgala sem televizor in nastavila Maxov najljubši kanal. Animal Planet. Ni mi bilo do gledanja tigrov v divjini, zato sem vstala in se sprehodila po stanovanju.

	Opazovala sem fotografije na stenah, kot da jih vidim prvič. Phillip je bil izjemen fotograf. V dnevnem prostoru in na hodniku so bile izobešene le fotografije narave. Čebela na cvetu, polje pšenice, Maxova šapa.

	Kuhinja, ki je bila dvakrat večja od moje, je bila pospravljena. Posoda se je sušila na odcejevalniku.

	Opazovala sem detajle in odtavala do zaprtih vrat Phillipovega delovnega prostora. Oklevajoče sem prijela za kljuko in malo postala. Phillip mi nikoli ni prepovedal vstopa sem, tudi večkrat sem že videla sobo, ko je on delal. Običajno me je celo sam povabil, naj se mu pridružim. Sedaj pa sem bila sama v njegovem stanovanju in iz neznanega razloga me je imelo, da bi vstopila.

	Pritisnila sem na kljuko in počasi odrinila vrata. Soba je bila polna fotografskih pripomočkov, ki so se uporabljali za uravnavanje svetlobe ali nekaj takšnega. Na zgornji polici so bili razvrščeni objektivi, polico nižje pa so stali Phillipovi profesionalni fotoaparati ter nekaj starinskih, ki mu jih je podaril dedek. Poleg njih je stal rumen plastičen fotoaparat za enkratno uporabo, ki sem mu ga podarila jaz.

	V kotu velike delovne mize je bil postavljen računalnik, poleg njega pa je očitno že nekaj dni stala kavna skodelica.

	Obrnila sem se, da bi počasi odšla, ko je nekaj na mizi pritegnilo mojo pozornost. Ponovno sem se ozrla in zagledala sebe. Slike v velikosti platnice žepne knjige so bile zložene na kupu. Na zgornji sliki sem prepoznala svoj obraz in z zanimanjem dvignila fotografijo, da bi si jo pobližje ogledala. Izgledalo je, kot da sem se med fotografiranjem premikala, saj je bila slika umetniško razmazana, moj nasmeh pa je bil vseeno očiten. Ni bil eden izmed tistih nasmehov, ki si jih avtomatsko nadenemo, ko se pred nami pojavi fotoaparat. Bil je nasmeh, pri katerem takoj veš, da se je oseba takrat, ko je bil posnetek ustvarjen, najverjetneje na glas smejala. Ob moje lase je bil skoraj iz profila naslonjen Phillip, da je izgledalo, kot da me poljublja na teme. Na očeh mi je igral zasanjan pogled. Zaljubljen pogled.

	Fotografijo sem previdno odložila in pogledala še preostale. Bile so čudovite. Posnete so bile na božični večer in pojma nisem imela, da jih je že razvil.

	Očarana sem strmela v fotografijo, na kateri sta se najina trebuha stikala. Posnetek je bil ujet od blizu, saj se je slika začela malo pod pasom najinih spodnjic in se končala nekje pri pasu. V črno-beli izvedbi je izgledala nekako tako kot reklame za spodnje perilo.

	Vse slike razen prve so bile posnete tako, da je ostala identiteta fotografirane osebe (torej mene) zakrita. Spraševala sem se, kako mu je uspelo v tistih nekaj trenutkih narediti šest tako osupljivih fotografij.

	Ogledovala sem si naslednjo fotografijo, kjer sem očitno ležala na tleh, prikazan pa je bil ravno tako samo del od stegen do pasu. V bistvu je bila to fotografija mojega trebuha in spodnjih hlačk, v zgornjem kotu pa je bil viden del mojega majhnega tatúja. In izgledalo je, kot da sem imela kurjo polt.

	Prepustila sem se spominom na noč, ki sem jo doživela šele pred dobrim tednom.

	Zdelo se mi je, kot da je od takrat minila cela večnost.

	Zasanjana sem si ponovno ogledovala prvo fotografijo, ki je bila edina, na kateri sta bila razpoznavna najina obraza. Hvaležna sem mu bila, da je spoštoval mojo željo. Čeprav sem mu zaupala, se na fotografijah nikakor nisem želela pojaviti povsem gola. Na srečo je razumel moj namig, hkrati pa ustvaril šest fotografij, ki so me v trenutku, ko sem jih zagledala, teleportirale v božični večer, ki ga ne bom pozabila.

	Zvonec je glasno prerezal tišino, da sem poskočila in fotografije so mi v šoku poletele iz rok. Hitro sem jih pobrala in jih v nekaj sekundah poskušala zbrati nazaj v pravilno zaporedje.

	Ponovno je pozvonilo.

	»Že grem,« sem zakričala proti vratom ter hitro zapustila sobo.

	Le kdo bi lahko bil?

	Radovedno sem odprla vrata in zagledala Dorothy.

	»Živijo, Dorothy. Verjetno iščeš Phillipa? Ni ga doma …« sem razložila in vseeno širše odprla vhodna vrata.

	Phillipova sestra se je nasmehnila in zmajala z glavo.

	»Še boljše. Babji čvek bi se mi res prilegel,« je dejala in vstopila. »No, če te seveda ne motim.«

	Pogled ji je ušel proti teveju. Predvajala se je oddaja, pri kateri so navajali podobnosti parjenja šimpanzov s človeškim. Maxa seveda ni bilo nikjer.

	»Seveda me ne motiš,« sem dejala z malo višjim glasom, kot sem nameravala, ter pohitela k daljincu in prestavila na glasbeni kanal. »Ti lahko ponudim čaj?«

	♣

	»Tale Craig ni bil pretirano družinski človek?«

	Z Dorothy sva že dobre pol ure prijetno klepetali. Občudovala sem njene popolno oblikovane obrvi, diskreten make-up in čvrsto ter vitko postavo, s katero se lahko pohvali verjetno le kakšen odstotek mamic z dvema otrokoma. Poleg tega, da je izgledala osupljivo, je bila tudi nadvse vljudna in pristna. Skratka takšna oseba, ki je ni težko vzljubiti.

	Njene oči so bile čokoladno rjave barve, drugače pa je bila podobnost med njo in Phillipom očitna.

	»Ne. Večino časa je preživljal v službi. Prazniki so bili vedno ena izmed posebnih priložnosti, saj si je takrat vzel čas za otroka.« V rokah je vrtela skodelico.

	»Žal mi je. Sploh si ne predstavljam, kako hudo ti je.«

	Srknila sem požirek zeliščnega čaja z izdatno količino medu.

	»Verjameš ali ne, pravzaprav sploh ni tako zelo hudo. Seveda mi ni prijetno, da je prišlo do tega in sprva se mi je res zdelo, da se podira svet. Vendar sem morala biti trdna, saj veš … zaradi otrok. Poskušala sem čimbolj ohraniti našo rutino, ju vozila v vrtec in šolo, na balet, na skvoš, na šah. Kot po navadi. Po službi smo skupaj kosili. Zvečer je sledilo kopanje in spanje. Sprva sem bila zaradi pomanjkanja spanca in joka popolnoma zdelana. Craig se je odselil in otrokoma sva skupaj skušala razložiti, zakaj mami in oči ne živita več skupaj. Čez nekaj dni pa sem se vozila iz službe in pela poleg pesmi na radiu. In veš, kaj sem ugotovila?«

	Bilo je retorično vprašanje. Pomignila sem z glavo, ona pa je nadaljevala: »Ugotovila sem, da sem isto počela že prej. Zato ni bilo tako težko. Že prej sem večino dela opravila jaz. Craig je bil vedno v službi, zato sem jaz pomagala otrokoma pri nalogi. Jaz sem hodila na sestanke in predstave. Jaz sem kupovala obleke, ko so jima rokavi in hlačnice postali prekratki. Craig je bil samo na neki način prisoten. Res je včasih priskočil na pomoč ali Simona peljal na trening, vendar se je to zgodilo redko. Navadno je prihajal domov zvečer. Nikoli ga nisem obtoževala, saj sem se vanj zaljubila zaradi njegovega zanosa in motiviranosti.«

	»Kaj pa je Craig po poklicu?« me je zanimalo.

	»Malo po tem, ko sva se začela dobivati, so ga zaposlili v nekem računalniškem podjetju. Začel je na čisto običajnem položaju, kjer mislim, da je bil zaposlen za prodajo oziroma iskanje strank. Nadrejeni so prepoznali njegovo žilico za stike z javnostjo, kar se mu je obrestovalo. Vzpenjal se je višje in višje. Lani se je ponudila možnost, da bi postal partner. Od jutra do večera je garal. Vem, da si zasluži ta položaj in prepričana sem, da ga bo prej kot slej dobil.«

	»Služba je jemala vedno več njegovega časa in energije in počasi se je oddaljil od svoje družine?«

	»Tako nekako.« Nasmehnila se je. »Še vedno ga imam rada. Craiga bom vedno oboževala. Vendar se zavedam, da si takšne zveze nihče od naju ne zasluži. In verjamem, da se nama obetajo lepe stvari. Pa čeprav vsakemu posebej.« Odložila je skodelico in me pogledala: »Zdaj pa dovolj o meni. Kako ti uspe prenašati mojega bratca?«

	Sedaj sem se jaz nasmehnila. »Povsem enostavno. Zaenkrat.« Pomežiknila sem ji.

	»Res sem vesela zanj, da je našel tebe. Res izgleda srečen. Veš, on je tak sanjač. Še vedno verjame v ljubezen »za zmeraj«. Jaz sem kruto resničnost spoznala, ko je mati odšla. Phillip je bil takrat premajhen, da bi se spomnil, kako grdo je pravzaprav bilo. Jaz sem ravno toliko starejša, da se spominjam selitve k starim staršem in jokanja ponoči.«

	»Žal mi je. Phillip o tem nikoli ne govori in jaz ga ne silim.«

	Zamahnila je z roko. »Tega je že tako daleč, da sem se s tem popolnoma sprijaznila. Takrat sem dojela, da nas tudi ljudje, ki so nam najbližje, zapuščajo. Zaradi tega se še bolj trudim, da bi bila najboljša mami in da bi Ruthie in Simon imela otroštvo, ki se ga bosta rada spominjala.«

	Prikimala sem. »Mislim, da ti gre odlično od rok.«

	V ključavnici je zaškrtalo, nato pa so se, ko je Phillip presenečeno ugotovil, da je stanovanje odklenjeno, vrata odprla. Odložil je ključe na omarico.

	»Hej. Ti si že tukaj?« Sedel je poleg mene in me stisnil. Na teme mi je pritisnil hiter poljubček. »In s čim si si zaslužila to čast, da te je obiskala moja vedno zaposlena sestra?«

	Dolil je čaj in pil iz moje skodelice.

	»Ne izzivaj. Povabi raje kdaj Ruthie ali Simona na počitnice, da si malo oddahnem,« je smeje dejala.

	»Odlična ideja, samo Maxa moram prej življenjsko zavarovati.«





trideseto poglavje

	Sobota! Končno je prišla sobota, ki sem jo že težko pričakovala. Od razburjenja sem komaj pojedla zajtrk. Morala sem se umiriti.

	Kje je šele večer …

	Poskušala sem se kar čimbolj zaposliti. Oprala sem perilo ter se z Alexom dogovorila za pijačo.

	Dobila sva se v lokalu, ki je bil na sredi med mojim in njegovim stanovanjem. In seveda je za šankom stal Chase. Krasno. Do njega nisem kuhala zamere, ampak v trenutku, ko sva se zagledala, je bilo več kot očitno, da je obema neprijetno.

	Chase je bil krasen fant. V teh mesecih, ko sem ga bolje spoznala, sem ugotovila, da je lahko tudi dober prijatelj. Izposojala sva si zapiske. Izpita za avto ni imel, do fakultete pa se je včasih pripeljal kar z rolko, kar se je popolnoma ujemalo z njegovim celotnim videzom. Kadar sem se do faksa peljala z avtom, kar se je sicer sila redko zgodilo, saj je bilo stanovanje precej blizu te čudovite stare ustanove, sem ga spotoma pobrala. Do njega sem čutila prijateljsko naklonjenost, približno nekaj takega kot do Alexa. Na žalost je Chase imel o najinem druženju drugačne predstave. Očitno je najinemu prvemu srečanju pripisoval globlji pomen kot jaz in verjel, da najino prijateljstvo pomeni nekaj več. Postalo mi je žal, da sem ga zavajala, pa čeprav nenamerno. Vedela sem, da se je najino prijateljevanje končalo, saj nisem želela povzročati še večje zmede. Hudiča, še pogledati ga nisem mogla, ne da bi v trenutku odvrnila pogled. Predvidevala sem, da je tudi njemu nerodno v moji bližini, saj je sodelavcu sporočil, da si bo vzel pavzo, naju z Alexom pa je postregel drug natakar.

	»Vse po starem?« sem vprašala Alexa.

	Zahteval je, da sediva v notranjosti, saj naj bi bilo zunaj premrzlo. Čeprav je bil tudi sam kadilec, je kavo lahko v miru popil brez cigarete. Neverjetno.

	»Nekako tako. Prelomil sem zaobljubo.«

	Natakar je prinesel njegovo kavo z mlekom in mojo vročo čokolado s stepeno smetano.

	»Katero že?«

	»Pa tole, novoletno.«

	»Ti si si postavil novoletno zaobljubo?«

	Alex se je spreminjal v Olivio.

	»V bistvu je bila Beatricina ideja …«

	»Kakšna zaobljuba pa?« Vse skupaj me je zabavalo.

	»Da preneham kaditi.«

	Zasmejala sem se, tako da se mi je smetana zataknila v grlu in sem začela kašljati kot nora.

	»Haha, res smešno,« je sarkastično odgovoril Alex.

	Ko sem si opomogla, sem znova spregovorila. »Ideja je bila že od začetka butasta. Priznaj. Če bi želel prenehati kaditi, bi si moral to želeti zase. Ne ker ti je ona tako naročila. Poleg tega so te novoletne zaobljube eno samo sranje. Prepričana sem, da si si prvega januarja že zjutraj prižgal novo cigareto.«

	»Pri prvi sem pozabil na zaobljubo in zato ni štela. Pri drugi sem se šele zavestno prekršil.« Osramočeno je pogledal navzdol.

	Smejala sem se. »Alex, ne morem verjeti, da si tako vztrajal z zaobljubo komaj nekaj ur. Vsi vemo, da je kajenje škodljivo, in ja, če se boš odločil prenehati, te povsem podpiram. Ampak tole je pa prav smešno.«

	»Menjajva temo. To poslušam že od nedelje.« Zajel je žličko smetane iz moje skodelice in jo ponesel v usta.

	»Že prav. Morala sem ti samo povedati svoje mnenje.«

	»Le kako bi lahko preživel brez tega?« je sarkastično dejal in znova zajel polno žličko.

	♣ ♣ ♣

	Oblačila sem se v bel pleten pulover, za katerega sem upala, da me bo dovolj ogrel. Zimske škornje z visoko peto sem kombinirala z daljšim plaščkom. Pobrala sem stare cedeje, ki so se valjali po policah, in po dolgem času iz majhne garaže pripeljala svoj avto.

	Vozila sem redko. Edini, ki se nad mojo vožnjo ni pritoževal, je bil moj oče. Ostali so jasno izražali svoje mnenje. Da sem zanič. Nisem zamerila, saj sem se po navadi strinjala z njimi.

	Danes pa sem bila v avtomobilu sama in uživala sem v svoji družbi. Radio sem navila na glas in brez posluha prepevala ob znanih komadih Good Charlotte. Pred mano je bila še dolga vožnja, zato se nisem po nepotrebnem ustavljala. Niti čokoladice, ki se je valjala v avtomobilu, nisem upala pojesti, da se ne bi popackala.

	Po treh urah in pol vožnje sem prispela na naslov, ki mi ga je zjutraj posredovala Jane. Skočila sem iz avta in razmigala kosti. Ob pogledu na obalo mi je zastal dih in v trenutku sem obžalovala, da ni Phillipa tukaj, da bi lahko videl razgled. Prepričana sem bila, da bi mu bil neznansko všeč.

	S sovoznikovega sedeža sem pobrala torbico in se napotila k veliki beli hiši, kot mi je bilo naročeno. Ko sem pozvonila, mi je vrata odprla hišna pomočnica v uniformi.

	Pogledala sem okoli sebe in srkala vase podobe razkošno urejene notranjosti. Slišala sem glasove, videti pa ni bilo nikogar. Strežnica me je pospremila do sobe, kjer je čakala Jane.

	»Nikki, prišla si,« pohitela je do mene in me objela.

	»Tega ne bi zamudila za nič na svetu,« sem ji zagotovila in ji vrnila objem. »Je Olivia že tu?«

	Zmajala je z glavo. »Zjutraj sem ji na blazini pustila sporočilo. Pred hotelom naj bi jo pobral prevoz,« pogledala je na modno zapestno uro, »približno zdaj.«

	Urejena je bila od glave do pet. Hlače in suknjič nežno bež barve, natančneje barve šampanjca, so bili ozko krojeni in so ravno prav poudarjali njene obline. Za pas zatlačena bela bluza je odlično dopolnjevala njen izgled, na ramena pa so ji padali umetno narejeni nežni kodri.

	»Ne morem verjeti, kako lepo je tu,« sem dejala in se pomaknila k oknu.

	Peščena plaža je bila spokojna in mirna. Bil je januar in čeprav je sonce svetilo visoko na nebu, ni bilo ravno toplo. Odprt bel paviljon, ki je stal sredi peska in so ga z vseh strani obdajali lampijončki, je izgledal nadvse dramatično. Prepričana sem bila, da se bo Olivia na prvi pogled zaljubila vanj. V notranjosti so bili postavljeni stoli z belimi prevlekami, ki so imele na zadnji strani veliko pentljo. Morje je sceni dodalo čisto posebno noto in fotograf, ki je bil najet, bo lahko ustvaril neverjetne fotografije.

	Potrkalo je na vrata. Hišna pomočnica je vrata odprla le toliko, da je v notranjost sobe pomolila glavo, in dejala: »Šofer sporoča, da bodo čez pet minut prispeli.«

	Jane je še enkrat živčno preverila popolni make up, potem pa me je stisnila: »Zaželi mi vso srečo.«

	Pomirjujoče sem se ji nasmehnila. »Mislim, da je ne potrebuješ.«

	»Prav imaš.«

	♣ ♣ ♣

	Okoli dvajset najbližjih prijateljev in svojcev se je posedlo na pripravljene stole. Čeprav je bilo vreme lepo in stopinje niso segale pod ničlo, mi je bilo precej hladno. Župnik je mirno stal spredaj in čakal. Vladala je popolna tišina. Vse je zanimalo, kako se bo odvilo.

	Olivia je bila oblečena v belo obleko z dolgimi rokavi, ki ji jo je Jane pustila v hotelu s pripisom: »Danes greva na fensi večerjo. Obleci tole obleko. Tvoj prevoz bo prispel ob 17. uri. Z ljubeznijo, Jane.«

	Dobili sta se na plaži nedaleč od točke, kjer smo ju pričakovali mi. Z mesta, kjer smo sedeli, smo videli samo postavi, ki sta se objeli. Potem sta se počasi začeli sprehajati ob obali v našo smer.

	Držali sta se za roke in se pogovarjali.

	»Kje je ta restavracija? Ob obali? Zelo cenim tvoj trud, Jane, vendar sem čisto vznemirjena od vseh skrivnosti,« smo nejasno slišali Olivio, ki je klepetala kot po navadi. Janini odgovori so bili tišji, zato smo s težavo spremljali pogovor.

	Ko sta se malce približali, je Olivia pomignila proti paviljonu.

	»Glej, nekdo se bo poročil!« je navdušeno vzkliknila. Naših obrazov očitno še ni prepoznala.

	V istem trenutku je Jane pokleknila in iz žepa izvlekla žametno škatlico.

	»Olivia, bi se poročila z mano? Tukaj in zdaj?«

	Na lastne oči sem bila priča enemu redkih trenutkov, ko je Olivia ostala brez besed. Čeprav nista bili dovolj blizu, da bi lahko videla, sem vedela, da so ji v oči privrele solze.

	Gledala je Jane in si pokrila usta. »Ja, ja, ja!«

	Jane je vstala. Gledali sta se iz oči v oči. Ljubezen je ogrela premražena telesa in z robcem sem obrisala solzo, za katero ne bi nikoli priznala, da mi je spolzela po licu. Čeprav me pocukrane stvari niso ganile, je bil ta trenutek nekaj posebnega. Moja Olivia se bo poročila! Sploh nisem mogla dojeti.

	Strastno sta se poljubili, nato pa je Olivia za roko povlekla Jane proti paviljonu.

	»Ne morem verjeti … Tole izgleda kot iz pravljice,« je vzklikala. »Uradno si najboljša punca na planetu!«

	Svatje smo ob njunem prihodu zaploskali, nato pa so se zaslišali uvodni takti poročne koračnice, ki jo je neka mlada punca igrala na violino. Olivia je na enega od stolov odvrgla dizajnerski plašček, ki je zakrival njeno poročno obleko.

	Pohiteli sta po beli preprogi, pogrnjeni po sredini paviljona, kot da se jima mudi uradno zapečatiti njuno ljubezen. Ko me je Olivia zagledala, se je nasmehnila, solze sreče pa so tekle v potokih. Še sreča, da je uporabljala vodoodporno maskaro. Na hitro je pomahala staršem, nato pa sta se z Jane ustavili druga ob drugi in se še enkrat hitro poljubili na ustnice.

	»Sedaj naju lahko poročite,« je presrečno dejala Jane.

	Župnik, ki je bil poljubljanja vajen po koncu poročnega obreda, se ni dal zmotiti in je pričel z govorom.

	In zaradi sonca, ki je počasi tonilo v morje, je bila scena še bolj romantična, če je bilo to sploh mogoče.

	♣

	»Moja žena je vse pripravila. Res neverjetno, kako lahko poroka na prostem sredi januarja tako uspe,« je razlagala Olivia enemu od svatov. Ta poroka je bila v vseh pogledih posebna in Olivia je prekipevala od navdušenja.

	Po obredu smo se pomaknili v notranjost ogromne hiše, ki jo je najela Jane.

	Osrednji prostor je bil opremljen z belim cvetjem, na vsaki strani pa se je v zgornje nadstropje vilo stopnišče. Prostor je izgledal kot iz filma. Pogled mi je zataval do vrat, kjer me je prej pričakala Jane. Šele pred kratkim se je zgoraj v sobi živčno pripravljala, zdaj pa se ji je na roki svetil prstan iz belega zlata.

	»Moja žena ima tako dober okus za takšne reči. Ja, res je bilo romantično,« je navrgla Olivia starejši gospe z resno frizuro.

	V zadnjih dvajsetih minutah nisem slišala stavka, ki se ne bi začel z »moja žena«. Nasmehnila sem se, ker sem vedela, koliko ji ta dan pomeni.

	Poroke nista načrtovali, vsaj Olivia ne, in zato je vse skupaj izpadlo kot presenečenje. Priznati moram, da ima Jane res jajca. Kaj bi bilo, če bi Olivia rekla ne?

	»Poznate nevesto ali nevesto?« sem zaslišala tik poleg sebe. Široko sem razprla oči in se ozrla za znanim glasom.

	»Phillip! Kaj počneš tu?«

	Dvignil je obrvi in nagajivo dejal: »Jaz pa sem mislil, da me boš vesela.«

	Nežno sem ga udarila po roki. »Saj sem te vesela. Kako si vedel …«

	Stavka nisem dokončala. Moral bi biti vendar službeno odsoten. Seveda sem mu povedala, kam grem, nisem pa mu dala točnega naslova.

	»Jane,« je z eno besedo pojasnil vse. »Ker nisem ujel uradnega dela, je vztrajala, da se oglasim na kozarčku šampanjca, ko se bom vračal.«

	Še vedno mi ni bilo nič jasno.

	»Ker se nisi oglašala na prenosni telefon, sem ji poslal sporočilo.«

	Pobrskala sem po torbici in izvlekla mobitel. Štirje neodgovorjeni klici, dve sporočili.

	Pogledala sem ga. »Od kdaj pa imaš njeno številko?«

	»Ne bodi tako dlakocepska. Ona mi je prva pisala. Številko je najverjetneje dobila od Penelope.«

	Imela sem še tisoč vprašanj, ki bi jih tudi postavila, če se med naju ne bi postavila elegantno urejena gospodična.

	»Phillip, pozdravljen.« Ker rokovanje očitno ni bilo dovolj intimno, ga je objela.

	Lase je imela trdno spete v izumetničeno figo.

	»Penelope! Kako dolgo te že nisem videl.« Phillip ji je vrnil objem.

	Ko se je obrnila proti meni, sem opazila strogo pristrižen frufru in se spomnila, da je to ženska, ki sem jo zasačila z Jane takrat, ko sem vohunila za njo. In to je bila torej tudi ženska, ki naj bi imela v lasti to palačo, čeprav ni izgledala starejša od šestindvajset let.

	Iz neznanega razloga se je Phillipa še vedno dotikala. Svojo perfektno manikirano roko je držala na Phillipovi nadlakti, on pa se ni umaknil, saj očitno ni niti opazil.

	Ne. Nisem ljubosumna.

	»Ravno sem razlagal Nikki o tebi,« me je prijazno želel vključiti v pogovor, za katerega sem želela, da bi se že davno končal. Res pa je, da sem bila jaz v njeni hiši. Nadela sem si nasmešek in se rokovala z njo.

	»Kje pa sta se spoznala?« sem nonšalatno vprašala in upala, da ne bom izpadla posesivno.

	»Phillip je bil moj mentor, on me je naučil vsega, kar znam.« Njene oči so bile prilepljene na Phillipa, ko je na veliko mežikala z dolgimi trepalnicami.

	Dihaj.

	»Ne pretiravaj,« se je sproščeno nasmejal. Napetosti, ki je iz sekunde v sekundo postajala očitnejša, sploh ni opazil. »Z veseljem sem ti dal kakšno lekcijo.«

	Penelope se je glasno zasmejala, kot da bi povedal ne vem kakšno šalo.

	Zavila sem z očmi.

	»Phillipa sem spoznala tisti dan, ko sem kupovala svoj prvi fotoaparat. Takoj me je opazil, pristopil do mene in mi iz rok vzel model, ki sem si ga ogledovala. Glede na to, da sem prebirala funkcije posameznih modelov, je bilo jasno, da sem začetnica. Vprašal me je, kaj od fotoaparata pričakujem, nato pa mi podal enega od aparatov. Bil je odlična izbira. Še danes ga hranim,« je pripovedovala Penelope in mi dajala vedeti, da sta si praktično bližje kot brat in sestra.

	In sploh me ni motilo.

	»Če bi vedel, da boš nekoč znana fotografinja, verjetno sploh ne bi upal pristopiti.«

	Obrnila sem se k Penelope in s kančkom ironije dejala: »Torej ste poleg tega, da ste očarljivi in lastnica tako pravljične hiše na plaži, tudi izjemna fotografinja? Vi pa ste popoln paket.«

	Čez obraz se mi je razlegal nasmešek, moj glas pa je bil za odtenek preveč prijazen.

	 »No, tega ravno ne bi trdila, imam pa seveda nekatere prednosti.« Gledala me je s samovšečnim izrazom na obrazu, jaz pa sem preklinjala, da mi je prišla do živega.

	»Nikki!« Olivia me je potegnila v objem, nato pa me odvedla stran z izgovorom, da nujno potrebujeva pijačo.

	»Hvala, da si me rešila,« sem ji pomežiknila.

	»Morala sem ukrepati, preden bi živo odrla mojo fotografinjo. Te fotografije namreč moram dobiti.«

	V dlan mi je porinila kozarček šampanjca.

	Odkimala sem. »Vozim.«

	»Saj vaju lahko Phillip odpelje,« je dejala. Ko je videla, da sem jo vprašujoče pogledala, je nadaljevala: »Videla sem, da je prispel s taksijem.«

	»Okej. No, povej mi kaj o njeni visokosti,« sem pomignila v smer, kjer sta stala Phillip in Penelope.

	Olivia me je presenečeno premerila s pogledom: »Pa ne, da je moja Nikki ljubosumna?«

	Njene oči so bile široko razprte.

	»Mislim, da si pijana,« sem prhnila. »In po novem ne morem biti več tvoja, saj si vendar poročena.«

	»Ti boš vedno moja.«

	Trčili sva s kozarcema.

	♣ ♣ ♣

	»Katera je najbolj nerodna stvar, ki se ti je kadarkoli zgodila?«

	Phillip, ki je sedel za volanom mojega malega forda ka, je deloval precej nesorazmerno z velikostjo avta. Sedež je moral potisniti povsem nazaj, da je dolge noge lahko stlačil v notranjost.

	Razmišljal je, jaz pa sem se udobno namestila in čakala njegov odgovor. Za mano je bil prijeten popoldan in končno sem bila sama s svojim fantom, ki sem ga ves dan pogrešala.

	Po krajšem premisleku je odgovoril. »Pred leti, ko sem bil še mulec, sem šel z Dorothy nakupovat oblačila. Ona je ravno začela študirati, torej sem sam moral biti še dijak.«

	Gledal je na cesto in se nasmehnil sam pri sebi.

	»V rokah sva imela že vsak nekaj vreč, nato pa je Dorothy oznanila, da mora na stranišče. Prijel sem še njene stvari in čakal na hodniku pred stranišči. Zavibriral mi je telefon. Pisalo je: 'NUJNO mi prinesi tampon ali vložek! Pobrskaj po torbici.'

	Točno se spomnim, kako nesrečno sem se ozrl na njeno torbico v svojih rokah in molil, da si premisli. Napisal sem ji sporočilo, da naj sama pride iskat, kar potrebuje. Odpisala mi je v trenutku in njen sms je vseboval vsaj petnajst klicajev. Vdal sem se v usodo in začel brskati po torbici. Našel sem tampon in premišljeval, kako naj se neopazno prebijem do sestre. Še enkrat sem prebral zadnje sporočilo: 'Prosim!! Samo prinesi ga in mi ga podaj pod vrati. Sem v prvi kabini. PA ŠE DANES! Prosim!'«

	Nasmehnila sem se in si ga živo predstavljala.

	»Sestre nisem mogel pustiti na cedilu. Sam sem bil v najbolj nerodnih letih in stiskal sem pesti, da na stranišču ne bo nikogar, ki bi me videl. Ko sem zakorakal skozi vrata ženskega veceja, je bila pred kabinami seveda cela kolona.«

	Smejala sem se na ves glas, Phillip pa tudi.

	»In takrat mi to ni bilo niti najmanj smešno. Z vsemi vrečkami sem se nerodno prerinil mimo njih. Na začetku vrste pa me je čakalo najhujše. Kabine stranišč so bile na obeh straneh! Kako naj bi vedel, v kateri prvi kabini je Dorothy?

	Predvideval sem, da je na levi strani ter počepnil in pod vrata potisnil tampon. Ker mi ga nihče ni vzel iz rok, sem živčno šepnil: 'Dorothy?' Iz kabine za svojim hrbtom sem slišal znani glas: 'Phillip?' Seveda je izbrala prva vrata na desni.«

	Tresla sem se od smeha in si brisala solze. To pa je bila nerodna situacija. Kaj šele, če si bil mozoljast pubertetnik, ki je tiščal tampon pod napačna vrata.

	»Osramočeno sem vstal ter tampon podal pod prava vrata. Nato sem rdeč kot paradižnik skoraj stekel iz stranišča, ne da bi s komerkoli navezal očesni stik.«

	Pogled je s ceste preusmeril name. »Me veseli, da si tako sočutna do mene,« je sarkastično pripomnil, čeprav se tudi sam ni mogel nehati smejati.

	♣

	»Katere hrane res ne maraš?«

	»Borovničevega jogurta.«

	Dvignil je obrvi in me pogledal. »Zakaj?«

	»Podvprašanja ne štejejo. Jaz sem na vrsti.«

	Zdaj sva se že več kot uro igrala Vprašanja.

	»Koliko telefonskih številk veš na pamet?«

	Brezvezna vprašanja so bila tako rekoč moja specialiteta.

	»Nobene. Še svoje si nisem zapomnil.«

	Prikimala sem. Zato je še vedno delil vizitke, če ga je kdo prosil za številko, kot da bi bili v srednjem veku.

	»Zakaj ne maraš borovničevega jogurta?« je vprašal.

	»Ker smrdi po bruhcih.« Nagubala sem čelo, ko sem pomislila na odurni vonj.

	»Ne, pa ne,« je odgovoril Phillip.

	»Ko ga boš naslednjič odprl, ga najprej povohaj, preden ga začneš jesti, in jasno ti bo, o čem govorim.«

	»Zdaj se mi pa res cedijo sline,« je zmajal z glavo in temne okvirje, ki so mu zlezli nižje na nos, potisnil nazaj gor.

	Čeprav je v primerjavi z notranjostjo avta izgledal kot velikan, je nekako spadal sem. K meni. Cenila sem trud in čas, ki ga je vložil, da se je udeležil poroke, čeprav je bil verjetno utrujen od izobraževanja, ki se ga je pred tem udeležil in se je vleklo vse od zgodnjih jutranjih ur do popoldneva. In njegova roka, ki je počivala na mojem stegnu, mi je dajala nekakšen občutek varnosti. To sva bila midva. Jaz. In on. Midva.

	»Hmm. Naj pomislim. Najljubši hišni ljubljenček?«

	»Enostavno. Max.«

	Tresknila sem se po čelu, moja vprašanja so bila preveč enostavna. Nasmehnil se je in očitno o nečem premišljeval, saj še kakšno minuto ni rekel ničesar.

	»Zakaj si bila ljubosumna na Penelope?« je nazadnje spregovoril.

	Vprašanje me je presenetilo in v trenutku sem iz svojih zasanjanih misli pristala na Zemlji. Ta igra se je očitno obrnila v povsem drugačne globine.

	»Saj nisem …« sem začela.

	Grdo me je pogledal. »Toliko te pa že poznam, da mi je jasno, kdaj se začneš vesti čudaško in zaščitniško. Poleg tega sva dogovorjena, da med Vprašanji ne laževa, kajne?«

	»Nisem pričakovala, da se ti bo tako prilizovala. In poleg tega je tako lepa, da je že kičasta,« sem nasprotovala in spačila obraz.

	»Nikki, Penelope je samo stara prijateljica, tako da si po nepotrebnem bliskala z očmi. V njeno dlan si tako buljila, kot da bi ji jo najraje odgriznila, kadar se me je dotaknila.«

	Kotički ustnic so se mu za milimeter premaknili in vedela sem, da ni jezen, pač pa pod strogo zunanjostjo zadržuje smeh.

	»Mislim, da bi si to tudi zaslužila. Aja, mimogrede, ko sva že pri vprašanjih. Si kdaj kaj imel z njo?«

	Nasmeh mu je izginil z obraza in napeto je gledal skozi okno.

	»Ne,« je zategnjeno dejal.

	»Mislila sem, da je eno od pravil, da si ne laževa,« sem užaljeno dejala in se presedla na sedežu. Njegov odgovor je nekaj prikrival. Čeprav nisem bila preveč ljubosumne sorte – v to sem resnično verjela – mi ta Penelope nikakor ni bila všeč.

	»Resnično nisem imel nič z njo. Res pa je, da sva se veliko družila in zelo očitno me je poskušala zapeljati. Ko sem jo zavrnil, se z menoj ni več pogovarjala.«

	Široko sem razprla oči in ga nežno mahnila. »Saj sem vedela, da si ne domišljam,« sem dramatično odgovorila in se smejala. »Zakaj bi kdo zavrnil takšno lepotico? Padaš bolj na nore arhitektke, kaj?

	»Ljubim te.«

	V grlu se mi je zataknil zrak.

	Hitro je pogledal nazaj na cesto in se osredotočil na vožnjo, kot da bi mu besedi nepremišljeno ušli z jezika.

	Ujel me je čisto nepripravljeno.

	Ljubi me?

	Nemo sem zrla v njegov obraz in nisem se mogla domisliti niti ene pametne besede, da bi mu odgovorila.





enaintrideseto poglavje

	Vožnja do doma je bila mučna. Nihče od naju ni spregovoril niti besedice več.

	Kaj pa naj bi rekla? Tudi jaz tebe? In bi bila to popolna laž.

	Hvala?

	Prispela sva do bloka in parkirala mojo malo škatlo nazaj na običajno parkirno mesto. Z zadnjega sedeža sem pobrala svoje stvari in se napotila proti vhodu. Obrnila sem se in ga pogledala. Stal je na ulici, pripravljen, da odpešači domov. Ustnice sem stisnila v tanko črto in odšla.

	Solze so mi silile v oči in med odklepanjem vrat sem med ramo in lice že stiskala telefon in čakala, da se Alex oglasi. Olivijinega poročnega večera si nisem drznila uničiti z lastno dramo. Alex je bil naslednja oseba, h kateri sem se po navadi zatekla.

	»Nikki, je kaj nujnega?« se je s tihim glasom javil Alex. »Sem na sestanku in ne morem dolgo govoriti.«

	Torbo in ostale stvari sem zmetala na tla in odvihrala do kuhinje, medtem pa brcala čevlje s sebe.

	»Ja, tokrat se bojim, da je nujno,« sem začela in odpirala hladilnik.

	Slišala sem nerazločne glasove in šumenje. Nato je Alexov glas postal glasnejši in šumenje v ozadju je potihnilo. Očitno je stopil na hodnik ali se nekako oddaljil od glasov, ki sem jim prej slišala.

	»Povej.«

	»Z Alexom sva se vozila z Olivijine poroke. Rekel mi je, da me ljubi!« Naredila sem dramatični premor, da bi dojel pomembnost mojih besed. »Kako mi je lahko naredil kaj takega? Nisem vedela, kaj naj mu odgovorim. In zato nisem nič odgovorila. In še vedno ne vem.«

	Solze jeze so se mi kotalile po licih in z vso močjo sem odpirala steklenico vina, ki se kar ni in ni vdala. Še prekleti plutasti zamašek se je zarotil proti meni.

	»Nikki, če prav razumem, ti je fant, s katerim si že več mesecev v zvezi, izpovedal ljubezen in tebi se zdi to neverjetno in dovolj NUJNO, da ne more počakati, da končam s sestankom?« Njegov glas je iz ljubečega postal trd in hladen.

	»Ne razumeš. Saj sem vedela, da najina zveza postaja vse resnejša, ampak … ampak …« Stavka nisem mogla dokončati. Moje grlo je bilo suho in solze so me dušile. Zamašek se je nepričakovano vdal in steklenica, ki sem jo še pred sekundo z vso silo vlekla v nasprotno stran, je treščila po pultu in se razbila. Rdeče vino je bilo razlito povsod.

	»Malo premisli o svojih dejanjih,« je nadaljeval Alex. »Če si mislila, da bosta s Phillipom na tej stopnji zveze, ki temelji le na seksu in privlačnosti, ostala vse življenje, se MOTIŠ. In fant se mi kar smili, da ga tako zavajaš. Grem nazaj na poslovno večerjo, ki odloča o mojem NAPREDOVANJU in resnično upam, da mi ta klic ni ZAJEBAL te možnosti.« Namerno je poudarjal besede in očitno dosegel želeni učinek. Vsaka nova beseda se je zarezala vame.

	»Nisem ga zavajala, jaz …«

	Telefon, ki sem ga še vedno stiskala med licem in levo ramo, je kratko zavibriral in mi tako sporočil, da je Alex klic prekinil brez pozdrava. Odložila sem telefon na pult in se ozrla po kuhinji, nato pa počasi s hrbtom zdrsnila ob hladilniku in sedla na umazana tla. Vseeno mi je bilo, da sem s tem uničila hlače in da so se mi koščki črepinj zarili v tkanino. Glavo sem sklonila v dlani in zajokala.

	♣ ♣ ♣

	Zbudila sem se z zabuhlimi očmi in komaj mežikala. Moja usta so bila suha. Ozrla sem se naokoli in ugotovila, da sem zaspala na kavču, povsod okoli mene pa so ležali posmrkani robčki. Spomin me je dohitel in dojela sem, da sem zaspala v solzah.

	Ko sem pomislila na Phillipa, me je stisnilo v prsnem košu. Bil je čas, da sem si končno priznala, da sem sama kriva za vso zmedo. Seveda je bilo pričakovati, da se bo zaljubil vame, če pa sem mu dajala brezvezno upanje in tudi sama verjela, da bi ga lahko ljubila. In tega, da je izrekel besedo na L, bi se veselila vsaka normalna punca, ki ima rada svojega fanta.

	Kaj hudiča je narobe z mano?

	Sem mogoče nesposobna čutiti ljubezen?

	V sencih sem začutila neznosno bolečino in sedla. In čeprav bi se najraje ulegla nazaj in tako preživela ves dan, sem zbrala vse moči in se spet dvignila na noge.

	V glavi se mi je znova in znova vrtela pesem Halo Phillipovega najljubšega banda Oleander.

	»We lose along the way

	the things we leave behind …«

	Potrebovala sem kozarec vode. Sive nogavice so se mi lepile na kuhinjski pod, ki sem ga včeraj zvečer očitno preveč površno obrisala, a mi ni bilo mar.

	»There's an anchor around my heart

	dragging me down …«

	Iz hladilnika sem vzela plastenko ledeno mrzle vode in se odpravila na balkon. Hladen zrak mi je zaobjel telo in v trenutku sem dobila kurjo polt. Prižgala sem cigareto, ne da bi se pred tem vrnila po jopico.

	Bila sem razvalina. Ni se mi bilo treba pogledati v ogledalo, da bi vedela, da mi podočnjaki prekrivajo tretjino obraza in da izgledam enako bedno, kot se počutim. Še naprej sem inhalirala nikotin, čeprav se mi je želodec obračal, v glavi pa se mi je vrtelo.

	Nagnjena čez ograjo sem opazovala mesto, ki je živelo naprej, kot da se včeraj ne bi nič zgodilo. Kot da Phillip ne bi izgovoril tistih dveh besed. In kot da ne bi jaz kretensko molčala. Malčki, ki so se igrali na bližnjem igrišču, so veselo vzklikali. Črn maček je stopal po kamnitem obzidju in si ogledoval ptice.

	Čeprav bi se nagonsko najraje zvila v klopčič in se še naprej smilila sami sebi, sem odkimala. Življenje gre naprej. Sicer nisem bila povsem prepričana, kako mi bo uspelo popraviti nastalo škodo, bila pa sem pripravljena poskusiti.

	S hitrimi koraki sem se vrnila v stanovanje, si umila zobe in pospravila robce, ki so ležali na tleh.

	Ko sem stopila izpod tuša, sem se počutila še za odstotek bolje in z novo energijo malce pospravila nered ter odnesla smeti. Čisto stanovanje, čiste misli ali kako je že šel tisti rek.

	Ozrla sem se naokoli.

	Ena proti nič zame.

	Poiskala sem prenosni telefon, ki se mu je včeraj očitno izpraznila baterija, in ga priklopila na polnilec. Ko se je dovolj napolnil, da se je prižgal, sem natipkala sporočilo.





			 Jaz:





			 Jutro. Žal mi je za včeraj. Resnično. Kdaj bova nazdravila tvojemu napredovanju? Vem, da ti je uspelo.





	Dva proti nič.

	Nasmeh mi je zbledel, ko sem ugotovila, da mi je preostal še neprijetnejši del spoprijemanja s posledicami svojega trapastega obnašanja.

	Z razmišljanjem o Phillipu sem odlašala, kolikor dolgo sem lahko, zdaj pa je bil pravi čas, da pogledam resnici v oči.

	Sedla sem za delovno mizo in iz predala potegnila znani list papirja.

	Resnice o moških.

	Še enkrat sem jih prebrala in ugotovila, da je bilo nekaj točk že uspešno potrjenih in prečrtanih.



	 	Popolnega moškega ni. Neverjetni lepotci iz romantičnih knjig in filmov NE obstajajo (kar se nanaša na točko dve).

	Resnični moški lahko ima največ tretjino od naslednjih lastnosti:



	 	X popoln videz,

	X je nezemeljsko bogat in vpliven,

	X je izjemen ljubimec,

	X je dober po srcu,

	X je neizmerno pozoren (za svojo ljubljeno naredi neverjetne stvari (stvari, ki so povsem izven njegovih interesov, pojavlja se povsod, kjer je ona, rad bi bil ves čas z njo, blablabla …)),

	X neverjetno (in seveda daleč nadpovprečno) obdarjen.



	 	Pretirana ljubosumnost še zdaleč ni seksi.

	Njegove potrebe so zanj na prvem mestu.

	Po desetih minutah ne bo želel ponovno seksati. Kar se njega tiče, je bilo dovolj. (Če želiš še več, boš morala pač počakati.)

	Zate se ne bo spremenil. Kakršnega si spoznala, takšen bo ostal. (Če ga želiš naučiti trikov, raje kupi psa.)

	Za vsako napako, ki jo naredi, nima tako tehtnega razloga, da bi mu lahko kar odpustila. Moški večkrat zajebejo, ker so pač kreteni.

	Kadar zajebe, ne poskuša na vsak način popraviti napake, se ti oddolžiti in se opravičiti na najbolj prikupen način.

	VSI moški gledajo pornografijo.

	 Ne bo te tedensko zasipaval z majhnimi pozornostmi, kot so rože, ljubezenska pisma in podobno.





	S Phillipom sem se dobivala nekaj mesecev in čeprav sva bila še tako rekoč v fazi spoznavanja in zaljubljenosti, sem lahko brez premisleka prečrtala tudi točko deset.



	 	Ne bo te tedensko zasipaval z majhnimi pozornostmi, kot so rože, ljubezenska pisma in podobno.





	In točko devet.

	Če ste že tako radovedni, naj vam razjasnim, da pod posteljo nisem našla kupa Playboyev ali ga ujela pri tem dotičnem dejanju … Šlo je bolj za to, da sem v zgodovini brskalnika iskala spletno stran, o kateri mi je nekaj dni prej razlagal. Našla sem jo. Pa tudi nekaj linkov, ki potrjujejo točko devet, sem pomotoma odkrila.



	 	VSI moški gledajo pornografijo.



	Grizla sem svinčnik in se poskušala spomniti še kakšnega primera, ki bi potrdil tudi ostale točke.

	V času, ki sem ga preživela s Phillipom, sem ga spoznala dovolj dobro, da je bilo upravičeno prečrtati tudi točko šest. Znal je biti trmast in jasno pokazati, če se s čim ni strinjal. Kadar sem ga vprašala za mnenje v kakršni koli situaciji, ni nikoli zamolčal svojih nestrinjanj, pač pa mi je raje razložil še svoj zorni kot.



	 	Zate se ne bo spremenil. Kakršnega si spoznala, takšen bo ostal. (Če ga želiš naučiti trikov, raje kupi psa.)





	In čeprav sem lahko točko šest prečrtala, sem si priznala, da mi je bil zaradi tega celo bolj všeč. Nikoli ga ne bi želela spremeniti. Njegova trma ga je pripeljala do uspeha. Njegov značaj je kljub občasni pikrosti v glasu dal ljudem okoli njega vedeti, da jih ima rad. In njegov objem je bil natančno takšen, da sem se popolno prilegala vanj.

	Točke pet zaenkrat še nisem mogla prečrtati. Okej, res je, da nisva seksala vsakih deset minut, vendar je bila situacija več kot zadovoljiva. Tale točka bi verjetno prišla v poštev v primerih, ko bi zveza trajala več kot dobre tri mesece.

	Bila sem žalostna, da se je tako hitro končalo in da sem sama kriva za vso zmedo. Če ga ne bi spodbujala in mu dajala upanja, bi oba vedela, pri čem sva. Vedel bi, da ga, čeprav sem ob njem uživala v vsakem trenutku, ne morem ljubiti. In potem bi tudi vedel, da se ni preveč pametno zaljubiti vame. In potem ga sedaj ne bi tako preklemansko pogrešala.

	Ugriznila sem se v spodnjo ustnico in upala, da bo trenutna bolečina zamenjala bolečino, ki mi jo je zadajalo zdrobljeno srce. Najhuje od vsega je bilo, da sem ves čas poskušala dokazovati, kako Phillip (in širše gledano katerikoli moški) ni popoln, sama pa sem bila daleč, in to res daleč od tega.

	Od pomilovanja vrednih misli me je iztrgal telefon, ki je nekje pod papirji divje vibriral in zvonil.

	Izpisala se je Alexova številka.

	»Frajerka, obleci se in se primigaj k meni, da nazdraviva. Šampanjec sem ohladil in pica je že na poti.«

	Nasmehnila sem se in odvrnila: »Čestitke! Saj sem vedela, da nisem tako efektivna, da bi z enim klicem zajebala vse lezenje v rit, ki si ga opravil.«

	Razumel je, da se hecam, in rekel: »Oprosti za včeraj. Bil sem pod strašnim stresom.«

	»Je že okej. Itak si imel prav,« sem mu oprostila.

	»Torej?«

	»Torej kaj?« sem zmedeno odgovorila.

	»Si že na poti?« je neučakano dejal.

	Čeprav nisem bila pri volji za praznovanje, sem dvignila rit s stola in se odpravila v kopalnico. Moj obraz je bil še vedno zabuhel, kot bi me v glavo brcnila kobila, in potrebovala sem dve plasti korektorja, da so se podočnjaki umaknili iz ospredja celotnega videza.

	Oblekla sem volnen roza pulover, na katerem je s svetlečimi črkami pisalo Celebration time in je bil kot nalašč za današnjo priložnost.

	K ozkim sivim hlačam sem obula svoje bulerje in se pobrala od doma.





dvaintrideseto poglavje

	 		 			 Olivia:





		 			 Najlepši vikend v mojem življenju.





			 Jaz:





			 Komaj čakam, da izvem podrobnosti! ***





	Odložila sem mobitel in nadaljevala s projektom, ki sem ga morala dokončati do večera. Volje sicer nisem imela, izbire pa tudi ne. Če se dela ne bi lotila šele danes, ko sem se vsa zmačkana zbudila po Alexovi zabavi, bi lahko sedaj že zaključevala z delom.

	Mobitel je spet pritegnil mojo pozornost.



	 		 			 Olivia:





		 			 Jutri se vrnem. Urediti moram še neko papirovje, nato pa se dobiva. Ok?

Kako pa si ti?





			 Jaz:





			 Dogovorjeno. :)

Srednje.





	Čeprav moj odgovor ni ničesar razkrival, je Olivijin detektivski nos zavohal, da nekaj smrdi. Vztrajala je, dokler ji nisem opisala celotne situacije.



	 		 			 Olivia:





		 			 Aha. In ti ga še od sobote nisi poklicala in mu razložila svojega stališča?





			 Jaz:





			 Zakaj bi ga klicala?

Zaključila sva.





	Zmajevala sem z glavo, presenečena, da ni dojela.



	 		 			 Olivia:





		 			 Zaradi enega majhnega prepira? Hudiča, saj niti prepir ni bil, če nisi govorila. Pri priči ga pokliči, se z njim dogovori za srečanje in mu razloži, da se ti kolesca v glavi včasih vrtijo v napačno smer.





			 Jaz:





			 Ne razumeš. Ni šlo za

majhen prepir. Poleg tega ne vem, kaj bi mu sploh lahko rekla.





		 			 Olivia:





		 			 Mu povedala, da ga tudi ti ljubiš? Kaj v tej smeri?!?





			 Jaz:





			 Olivia, ne ljubim ga. In

ljubiti je nekaj tako

posebnega, da tega ne bi želela reči, če tako ne

čutim.





	Jezno sem odvrnila pogled in po internetu brskala za gesli, ki bi mi pomagala čim hitreje najti razlago za problem, ki sem ga reševala. Z glavo sploh nisem bila pri stvari in Olivijin odziv me je malo vznejevoljil.



	 		 			 Olivia:





		 			 Ga pogrešaš?





			 Jaz:





			 Seveda.



		 			 Olivia:





		 			 Katera je prva stvar, na

katero si pomislila zjutraj, ko si se zbudila?





			 Jaz:





			 Nič posebnega nisem

razmišljala. Pomotoma sem celo z roko iskala po

njegovi polovici postelje, nato pa sem ugotovila, da sem sama. Vstala sem in skuhala kavo.





	Res nisem imela energije, da bi se ukvarjala z njenimi psihološkimi vprašanji. Šele potem, ko sem sporočilo odposlala, sem ugotovila, da sem natipkala »po njegovi polovici postelje« in prhnila zaradi lastne neumnosti.



	 		 			 Olivia:





		 			 Si copate, ki ti jih je

podaril, vrgla stran?





			 Jaz:





			 Ne vem, zakaj bi jih, saj niso ničesar krivi. Pa še tako srčkani so.



		 			 Olivia:





		 			 Kolikokrat si v teh dveh dneh (odkar se ti je zrolalo v glavi) pomislila na

Phillipa, Maxa ali na

karkoli, kar bi bilo

povezano z vama?





			 Jaz:





			 Ne vem. 56244832-krat.

In ni se mi zrolalo.

Kam ciljaš?



		 			 Olivia:





		 			 Kaj res ne vidiš?





			 Jaz:





			 ?



		 			 Olivia:





		 			 Nikki, ljubiš ga, pa če si priznaš ali ne.





			 Jaz:





			 ?





	Zavila sem z očmi. Olivia je bila moja najboljša prijateljica, ampak tokrat se ji je resnično odpeljalo. Verjetno bi vedela, če bi nekoga ljubila.

	Kajne?

	Do sedaj nisem ljubila še nikogar. Ko sem se zaljubila v Nikoli-več-ne-omeni-njegovega-imena, sem bila preveč naivna, da bi zares ljubila, in že tista zatreskanost me je stala dobre lekcije. Tokrat sem se drugič odločila, da se prepustim in se zaljubila, vendar to še ne pomeni, da ga ljubim. Zaljubljenost in ljubezen sta dve povsem različni stvari. Povsem različni. In ne glede na to, kako zelo sem Phillipa pogrešala, mu nisem mogla vračati ljubezni.

	Kljub temu sem si želela, da bi ga lahko objela. Ali da bi ga lahko spravila v smeh. V smeh, ki je bil tako jebeno nalezljiv, da sem ob njem pozabila na vsako skrb. Želela sem si, da bi ga z Maxom v naročju opazovala s kavča, kako hodi po stanovanju v pižami, ki mu je zmeraj tako seksi visela na bokih. Da bi se zapletla v enega izmed najinih resnih pogovorov o najbolj abstraktnih stvareh in bi si popravil temne okvirje višje na nos, medtem ko bi razlagal svoje argumente, njegove globoke zelene oči pa bi me nepremično gledale. In neskončno sem si želela, da bi mu lahko s prsti šla skozi lase in opazovala, kako ob tem uživa.

	Pisk prejetega sporočila me je priklical nazaj in zmedeno sem zmajala z glavo.



	 		 			 Olivia:





		 			 Si že dojela?





			 Jaz:





			 Dobra si.





	Zaljubljenost in ljubezen mogoče res nista bili takooo daleč narazen. In četudi še nisem bila pripravljena izreči usodnih dveh besed, ki ju nisem do sedaj rekla še nikomur, to ne pomeni, da nisem želela priti do tja. Lopnila sem se po glavi, ker sem se obnašala tako trapasto. In nerada sem priznala, da je Olivia merila v pravo smer.

	Zaprla sem okna brskalnika. Tako ali tako nisem bila z glavo pri stvari. Vstala sem od mize in poskušala najti način, kako naj popravim vse, kar mi je uspelo zajebati.





triintrideseto poglavje

	Vedela sem, da se preko telefona ne želim ničesar dogovarjati in izbrala bolj osebni pristop. Odpravila sem se do njegovega stanovanja in v mislih pripravljala govor. Odločila sem se za iskrenost in upala, da mi bo dal vsaj priložnost, da razložim svoje stališče.

	Negotovo sem pritisnila na zvonec in čakala. Vrata so se odprla in pred sabo sem zagledala Ruthie.

	Zgubala je svoje malo čelo in zgroženo ugotovila: »Ti nisi dostavljalka pice.«

	Oči pa so se ji že čez trenutek razjasnile in potegnila me je za roko v stanovanje, za katerega nisem bila prepričana, ali še imam dovolj poguma vstopiti.

	»Plidi,« me je priganjala in vlekla proti kavču, na katerem sta sedela Phillip in Simon. »Lisanko gledamo.«

	Phillip je dvignil pogled. Njegove oči nedoločljive barve so kot viharno nebo zrle v moje.

	Prestopila sem se in zajecljala: »O-oprosti, mislim, da nisem izbrala pravega časa za to …«

	Stopila sem korak nazaj in potiho preklinjala, da se nisem najavila.

	Phillip je pogledal otroka in jima dramatično rekel: »Ruthie, Simon, kaj, če bi šla v sobo in se igrala fotografe, tako kot smo se igrali prej?«

	Ni jima bilo potrebno dvakrat reči, saj sta se z velikimi očmi zapodila proti Phillipovi delovni sobi. In dnevni prostor je naenkrat postal prevelik in prehladen in pre-nevem-kaj.

	Fak, kaj pa zdaj?

	Vstal je in stopil korak proti meni. Zrla sva si iz oči v oči. Njegov pogled ni izdajal nobenega čustva. Niti ljubezni niti sovraštva. Čeprav je bila to ena izmed stvari, ki so mi bile na njem najbolj všeč, sem težko pogoltnila kepo, ki se mi je zagozdila v grlu.

	»Phillip, jaz …« nisem vedela, kako naj začnem.

	Dvignil je levo obrv in me še vedno nepremično opazoval, kot da mu ne more uiti noben trzljaj, noben vdih in noben košček mimike na mojem obrazu.

	Vdihnila sem in se prepričala, da zmorem.

	Zbrala sem se in pričela znova: »Ko sem te spoznala, me je najbolj pritegnila skrivnostnost v tvojem pogledu. Nikoli nisi izražal ne odobravanja in ne zavrnitve. Vedno sem se morala potruditi, da sem najprej izrazila svoje mnenje, potrebe in želje, šele potem si odvrgel masko, se nasmejal ali namrščil. Žal pa na začetku sama nisem vedela, kaj od najine zveze pričakujem. Vsak dan, ki sem ga preživela s tabo, mi je bil v izziv in uživala sem v vsakem na videz nepomembnem objemu, pogovoru in poljubu. Celo bolj, kot sem si želela oziroma dovolila. Bila sem prepričana, da se kljub temu da bom tvoja punca, ne bom pustila preveč zaljubiti. Zaljubiti ali celo ljubiti sem si prepovedala, saj sem se želela zaščititi pred strahom po izgubi, če bi do nje prišlo. Ves čas sem se delala neustrašno, v bistvu pa me je bilo strah imeti rad in pustiti, da mi čustva vračaš. In zdaj, ko te teh nekaj dni nisem imela ob sebi, sem občutila vse te grozote, pred katerimi sem bežala. Pogrešala sem te. Zelo. In z Olivijino pomočjo mi je celo uspelo ugotoviti, da je to, kar čutim v sebi, nekaj podobnega kot ljubezen. Zadnjič si me presenetil, to moram priznati, vendar je bil moj odziv neupravičen. In čeprav trenutno še nisem pripravljena odgovoriti enako, si želim poskušati iti naprej po poti, ki vodi k temu.« Prijela sem se za čelo ter pogledala v tla: »Šit, malo sem zabluzila in nimam pojma, ali si sploh lahko izluščil bistvo ...«

	Roke so mi padle ob telesu in vse breme se je odkotalilo z mojih pljuč, da sem ponovno lahko vdihnila, zdaj ko sem povedala, kar mi je ležalo na srcu.

	Dvignila sem pogled, da bi ujela njegov odziv. Ko je ugotovil, da sem končala z monologom, je izdihnil, kot da bi tudi sam zadrževal dih, nato pa me brez besed tesno privil k sebi. Stiskal me je k sebi nekaj dolgih trenutkov, kot da bi me potreboval.

	»Tudi jaz sem te pogrešal,« je priznal in me po treh dneh, ki so se zdeli kot neskončnost, poljubil.

	Odmaknila sem se in prekinila poljub: »Vem, da mi ne moreš kar oprostiti …«

	Kazalec mi je položil na ustnice, da sem bila prisiljena utihniti.

	»Nikki, oprostil sem ti že, ko si stopila skozi vrata. To je za nama, zdaj pa pusti, da te končno poljubim, kot se spodobi.«

	Z veseljem sem mu ugodila.

	♣

	Čez nekaj minut, ko sva se odlepila drug od drugega, sva tiho odšla po hodniku do njegove delovne sobe in se zazrla vanjo. Simon je stal za starejšo različico Phillipovega fotoaparata, ki je bil pritrjen na trinožno stojalo v višini tega šestletnika. Ruthie je stala pred belim platnom in upirala desno roko v bok kot kakšen supermodel.

	»Nikki, manekenka sem!« je vzkliknila, ko naju je opazila.

	Prikimala sem, pri vratih pa je pozvonilo.

	»Pica!« sta naenkrat zakričala Ruthie in Simon ter se pognala proti vratom, s Phillipom pa sva se samo nasmehnila in se objela.

	Počutila sem se, kot da bi po dolgem času prišla domov. Moj dom je bil v njegovem objemu.

	♣ ♣ ♣

	Zamujala sem na popoldansko predavanje, zato sem se s hitrimi koraki pomikala proti mogočni stavbi. Čeprav bi jih najraje namerno izpustila, zdaj ko sva se s Phillipom pobotala, in bi se raje do večera z njim valjala po postelji, sem vedela, da sem s študijskim delom že pošteno nazadovala.

	Stopila sem v predavalnico in v zadnji vrsti zagledala Chasa, ki je v trenutku, ko se je spogledal z mano, odvrnil pogled. Malo je zardel in videla sem, da mu je na sedežu naenkrat postalo neudobno. Prezrla sem njegovo telesno govorico in sedla k njemu. Enkrat sva morala razčistiti zadevo. Profesor, ki je že predaval, se ni zmenil zame in je nadaljeval v istem enoličnem tonu.

	Chase je nepremično zrl na tablo in se malo presedel na lesenem stolu, kot da bi želel med nama narediti več prostora.

	»In?« sem vprašala in tudi sama gledala proti začetku predavalnice ter v roki premetavala svinčnik.

	Chase je obrnil obraz v mojo smer, nato pa ga je takoj spet preusmeril proti profesorju.

	»Kako misliš 'in'?« je nazadnje zamomljal.

	Nasmehnila sem se. »Si že prišel k pameti?« sem ga podražila.

	Tokrat me je pogledal v oči. »Oprosti, Nikki. Za zadnjič. Preveč sem spil in …«

	»Je že okej,« sem ga prekinila. »Saj ti ne zamerim.«

	Izdihnil je in nekaj zapisal v zvezek pred sabo.

	»Vendar pa me zanima, ali si resnično imel občutek, da je to najino prijateljstvo več kot prijateljstvo in da je bila najina avantura za eno noč več kot le avantura za eno noč?« sem radovedno zašepetala, da ne bi preveč motila predavanja.

	Profesor je pogledal v mojo smer. Utihnila sem in se pretvarjala, da nekaj zapisujem.

	Ko je nadaljeval z razpredanjem o tem, kakšne so razlike med gotiko in neogotiko, se je tiho oglasil Chase: »Okej, morda nisem verjel v to …« zavzdihnil je, »sem pa na skrivaj upal.«

	Pogledala sem ga z resnim obrazom, on pa je dodal: »Saj vem, da si mi dala jasno vedeti, da imaš fanta.«

	Sključila sem ramena. »Chase, oprosti, če sem na kakršen koli način namigovala, da želim od tebe kaj več kot tvoje prijateljstvo, razen, khm, seveda tisto noč, ko sva se spoznala. Zdelo se mi je, da sva se pri projektu super ujela in ko sem te bolje spoznala, sem ugotovila, da si prijetna družba in da čeprav je bila tista noč katastrofalna, še ne pomeni, da ne moreva biti prijatelja. Moja napaka. Nisem želela dajati napačnega vtisa.«

	Njegovi skuštrani kodri so se zamajali. »Je bilo tako slabo, kajne?«

	»Ne …« sem začela iskati rešilno bilko, »ni pa bilo vrhunsko, khm, mislim fantastično. In ne mislim, da si bil kriv ti. Pijača je naredila svoje in nama pač ni bilo usojeno.«

	Odložil je pisalo. »Verjetno imaš prav …«

	»In če imaš glede mene še vedno mešane občutke, bom razumela …« sem dejala.

	Zamahnil je z roko. »Sem ugotovil, da sploh nisi tako kul.«

	Oba sva se nasmejala.

	»Prijatelja?«

	»Prijatelja.«

	Profesor je oznanil petminutni odmor in s Chasom sva šla do avtomata po kapučino. Ob nama se je naenkrat pojavil Kevin, ki ga prej v predavalnici ni bilo. Njegovo desno oko je bilo prekrito s temno modrico.

	»Hej, stari,« je pozdravil Chasa, mene pa je ignoriral, kot da me sploh ne bi bilo tam.

	Chase mu je odzdravil in odpil požirek tople tekočine, ki je bila daleč od prave kave ali vsaj njenega nadomestka.

	»Bi šel z mano? Za gradom se dobim s frendi.« Ošinil me je in nadaljeval: »In nekaj moram zrihtati … saj veš …«

	Chase je pokimal in se začel odpravljati.

	Potegnila sem ga na stran. »Chase, zakaj hudiča vedno vlečeš iz dreka tega kretena? Očitno je, da karkoli že ima za zrihtat, ni nič prijetnega …«

	»Poslušaj, Nikki,« me je prekinil Chase in prvič do sedaj izgledal jezen name, »moja stvar je, ali se družim z njim, in nisem te prosil za nasvet.«

	Zazijala sem. Očitno sem si preveč dovolila, saj sva premirje sklenila šele pred nekaj minutami in tudi v resnici ni bila moja stvar, s kom gre in kam. »Kakor hočeš, vendar bolj usranega frenda ne bi mogel imeti.«

	Kevin je počasi odhajal po hodniku in nagovarjal brucke, ki so stale pred predavalnico.

	»Če te že zanima,« je začel Chase, njegov pogled pa se je malo omehčal, »se je Kevin edini postavil zame, ko sem zabredel v težave.« Njegov glas je potihnil. »Ko sem se družil še s prijatelji iz srednje šole, smo enkrat preveč spili in stvari so nam pošteno ušle z vajeti. Potikali smo se po mestu in naslednja stvar, ki sem se je zavedel, so bile razbitine stekla. Ležale so povsod in poškodovanje tuje lastnine tudi ni ravno obtožba, ki bi jo kdorkoli želel v kartoteki, sploh če bi te oče zaradi tega najbrž ubil, ko bi zvedel za to. Kevin je takrat pristopil in mi v roke porinil svojo steklenico. Rekel je samo: 'Jaz sem svojo vrgel v tisto okno.' In tudi ko je prispela policija, je povedal enako zgodbo. Prevzel je krivdo za nesrečo, ki je ni zagrešil, medtem ko so vsi drugi kazali s prstom. Saj ne, da bi ti to moral razlagati, ampak v duhu prijateljstva,« beseda je zvenela sarkastično, »ti povem, da nimaš vedno prav in da Kevina nisi pravilno ocenila. Njegov dolžnik sem, in tokrat bom jaz kril njegov hrbet.«

	Papirnat lonček je zmečkal v dlani, ga odvrgel v bližnji koš ter se zasukal na petah in brez pozdrava odšel po dolgem hodniku.

	Pohitela sem nazaj v predavalnico in poskušala vsaj nekaj odnesti od ure in pol, ki je preostala do konca.





štiriintrideseto poglavje

	Potegnila sem si odejo čez golo telo in se zadihana nasmehnila sama pri sebi. Bil je petek. Phillip si je vzel prosto, meni pa so predavanja odpadla. Zunaj je bil siv in deževen dan. Sneg je pobralo in čeprav je bilo nekaj stopinj nad ničlo, se nama ni ljubilo premakniti iz stanovanja.

	Hudiča, še iz postelje se nama ni ljubilo premakniti.

	In odkar sva se pobotala, sva tu preživela veliko časa, ki bi ga besede opisale kot so eksplozija, izbruh vulkana in popotresni sunki.

	Zasukala sem obraz proti njegovemu in se obrnila na bok, da sva ležala obrnjena drug proti drugemu. Njegovi lasje, ki so bili kakšen centimeter ali dva daljši kot po navadi, so bili razmršeni na vse strani. V dlani, ki je počivala na njegovem vratu, sem čutila, da mu je srce še vedno pospešeno bílo.

	Posteljnina s širokimi in neenakomerno porazdeljenimi sivimi in vojaško zelenimi pravokotniki, ki jih je na spodnji strani prekrivala živo rumena mnogokraka zavihana oblika, se je povsem skladala z moškim, ki je bil pokrit do pasu in mi je za uho zatikal pramen las. Stroga oblika likov me je spominjala na njegov resni izraz, ki si ga je nadel na obraz, ko je o čem razmišljal, rumenkasta privihana oblika v smislu vodne trave pa je ponazarjala njegovo prikupno navihano plat, ki se je pokazala le, če si jo znal izvabiti iz njega.

	In meni je to pred nekaj minutami definitivno uspelo.

	In pred eno uro tudi.

	In …

	Vstal je in pričel oblačiti boksarice.

	»Kam greš?« sem obupano vprašala in zaradi nuje v glasu v trenutku zardela.

	Dvignil je eno obrv in me pogledal. »Samo na stranišče. Če nimaš kaj proti …« Levi kotiček ustnice je rahlo privihal.

	»Naj ti bo. Če boš pohitel nazaj k meni,« sem mu pomežiknila.

	Ko je odšel, se je v spalnico priplazil Max, ki je očitno ves čas čakal pred vrati. Skočil je na posteljo in se potuhnil pod odejo.

	Phillip se je vrnil s kozarcem mrzlega jagodnega soka in hvaležno sem ga sprejela. Z nočne omarice je pobral telefon in naročil dostavo.

	Če to ni najboljši način, da preživiš dan, potem pa res ne vem, kaj je.

	Vrnil se je pod odejo in me postrani pogledal.

	»Saj nisem hodil tako dolgo.«

	»Kako to misliš?« sem zmedena vprašala.

	»Oprosti, ampak moram ti povedati, da imaš res zelo kosmate noge in da to ni ravno seksi, no.«

	Izbuljila sem oči. Noge sem si obrila včeraj zvečer, preden sem se odpravila sem. In niti dotikal se me ni.

	Dramatično je odgrnil odejo in zagledala sem, kako drži roko na Maxovem kožuhu.

	»Uff, saj je samo Max. Oprosti, Nikki,« se je spakoval in pomislila sem, da izgleda mlajši, kot je v resnici.

	Mahnila sem ga z blazino in se smeje skobacala nanj.

	»Ti si pa res veliko dovoliš. Mislim, da te bom morala kaznovati, ker si bil tako poreden.«

	Hkrati sva se zazrla v Maxa, ki je sedel le nekaj centimetrov stran in naju nepremično opazoval.

	»Max, ven,« je odločil Phillip in naju prekril z odejo.

	♣ ♣ ♣

	»Olivia!« Stekla sem v objem svoji najboljši prijateljici, ki je že predolgo nisem videla.

	Izgledala je spočito in pomlajeno.

	»Tudi jaz sem te pogrešala,« je dejala in me potegnila k sebi.

	Ko sva se končno ločili, sva se skupaj napotili h kavarni na vogalu, kjer so imeli super udobne naslanjače. Terasa je bila zaradi slabega vremena pospravljena in sva tako ali tako morali sedeti znotraj.

	Slekli sva plašča in kapi ter naročili vsaka svojo vročo čokolado s smetano. Olivia je začela pripovedovati o medenih tednih in najin pogovor se je zapletal kot običajno. Ena drugo sva prekinjali s podvprašanji in se smejali smešnim prigodam. Pozabila sem na čas in se popolnoma sprostila.

	»Kakšne plane pa imaš za vikend, zdaj ko si vezana ženska?« sem vprašala.

	»Ah, verjetno bom poklicala sošolko, da vidim, kaj vse moram nadoknaditi. Seminar, ki ga nisem končala pred poroko, moram napisati.«

	»Poroka. Kako resno se sliši …« sem na glas razmišljala.

	»Res je noro. Še sama ne morem dojeti.«

	Nasmehnila sem se ji in prikimala.

	»Kaj pa imaš ti v načrtu poleg, khm, očitnega?« je vprašala Olivia.

	Zardela sem. »Saj ni tako očitno.«

	Zakrohotala se je. »Kako da ne? Saj si vsa pocukrana in zatrapana.«

	Ugriznila sem se v ustnico in pripomnila bolj sebi kot njej: »Pa sem res, kajne?«

	»Me veseli, da si se končno sprijaznila. Mislim, da si šele zdaj dokončno prebolela Nikoli-več-ne-omeni-njegovega-imena, ker prej nisi nikoli niti poskušala stopiti iz svoje varne cone.«

	Popraskala sem se po čelu. »Kaj pa vem …« Bila sem utrujena od nepoznanih čustev in razpredanja o njih, zato sem raje spremenila temo in Olivijino pozornost preusmerila drugam. »Kaj praviš, kateri film si bova ogledali v torek? In da ne bi niti poskušala zafrkniti, Jane te bo tako ali tako imela do konca življenja.«

	Tema je bila zadetek v terno, deset minut kasneje sva še vedno dajali in zavračali predloge druga druge.

	♣ ♣ ♣

	Prišla sem nazaj v Phillipovo stanovanje. Ravno je vlačil nase spodnji del pižame in pri tem nerodno poskakoval. Očitno je pravkar prišel izpod tuša. Tudi sama sem se hitro znebila oblačil in smuknila pod prho. Vroča voda mi je oblivala telo in kopalnica se je v trenutku zarosila.

	Phillip si je umival zobe in med nama je vladala prijetna domačna tišina.

	S poličke sem vzela njegov gel za tuširanje in ga nameravala stisniti v dlan. Ker je bil že skoraj prazen, je ob mojem stisku povzročil ogaben zvok in od presenečenja in panike sem razširila zenice in zardela, še preden bi sploh pogledala v Phillipovo smer. V kopalnici je bilo spet vse tiho. Še trikrat sem močno stisnila trapasto plastično embalažo, da bi s tem poudarila, da je zvok prišel iz nje, vendar zaman. Rezultat je bil le polna dlan oranžnega gela.

	Pretvarjala sem se, da se ni zgodilo nič, in se hitro oprhala. Odprla sem vrata kabine in pokukala ven.

	Mogoče je Phillip že zapustil kopalnico …

	Očitno nisem imela te sreče. Phillip me je z zobno ščetko v ustih opazoval in zadrževal smeh.

	Moj obraz je postal rdeče barve.

	»Veš, gel …« sem začela, ko je planil v smeh in pljunil zobno pasto naokrog.

	»Vem, že pri meni se je slišalo tako.« Skoraj je že zapustil kopalnico, nato pa se je obrnil. »Aja, mimogrede, zanimivo je bilo videti, da si tako zardela, da se je to opazilo tudi skozi steklo kabine.«

	Tudi mene je premamil krohot in od smeha so nama po licih tekle solze.

	♣

	Zleknila sva se na kavč in prižgala televizor. V naročju sva imela polno skledo kokic ter preskakovala med filmi, da bi našla nekaj, kar bi bilo všeč obema. Max je medtem neutrudno praskal po svoji mačji steni.

	Pri vratih je pozvonilo in s Phillipom sva se spogledala. Nikogar nisva pričakovala in nobeden ni naročil dostave. Ošvrknila sem uro, ki je kazala nekaj minut čez deveto.

	»Grem jaz,« sem se ponudila in odvrgla odejo. Skobacala sem se s kavča in odklenila vhodna vrata. Ženske, ki sem jo zagledala, ko sem jih odprla, nisem poznala. Preučevala sem jo s pogledom, saj me je na nekoga spominjala. Njeni lasje so bili nepočesani in že na prvi pogled mastni, v kotičkih očes pa je imela strjeno maskaro. »Želite, prosim?«

	Šele zdaj sem opazila, da ženska deluje živčno, njen pogled pa je taval od mene do številke na vratih.

	»Živi tu Phillip Miller?« je končno spregovorila, se zbrala ter dvignila brado. Njene obrvi so me spominjale na nekoga … Njeni svetli lasje … Dorothy! Imela je enake obrvi kot Dorothy. In Phillip.

	Pogoltnila sem cmok, ki mi je nastal v grlu, in poklicala Phillipa. »Phillip … Mislim, da je tvoja …«

	Stavka nisem zaključila.

	Phillip, ki se je medtem že približal vratom, ker ga je očitno zanimalo, kod se toliko časa obiram, je zgubal čelo in me postrani pogledal. Zdolgočaseno je pogledal žensko. »Saj veš, da nimam …«

	Tudi on stavka ni končal. Obraz ženske je spreletela bolečina, ki se ji je zabliskala v očeh, tik preden je spustila pogled k tlom.

	Phillipov pogled je bil prikovan nanjo in zdelo se je, da jo preučuje, kot da bi se rad prepričal, ali je ženska, ki stoji pred nama, res njegova biološka mati.

	»Ruth?« je neprepričano dejal, pogleda pa še vedno ni odmaknil od nje.

	Poskušala sem povezati delčke med sabo.

	Dorothy je poimenovala hčerko po svoji materi?

	S svojimi vojaško zelenimi očmi je Phillip vrtal vanjo, dokler ga ni končno pogledala in skoraj nevidno prikimala.

	Njegovo telo je bilo iz trenutka v trenutek bolj napeto in s stisnjenimi ustnicami je vprašal: »Kaj želiš?«

	Njegove oči so bile hladne, v njih ni bilo niti kančka zanimanja ali dvoma in zdelo se je, da ga je dejstvo, da pred njim stoji mati, kvečjemu razjezilo.

	»Bila sem v bližini, pa sem mislila, da bi te obiskala … Phillip, prosim, daj mi priložnost …« V njenih očeh sta bila žalost in obup. Hkrati pa tudi vdanost v usodo.

	»Saj nisi resna!« jo je glasno prekinil Phillip. »Po petindvajsetih letih si se spomnila, da bi me obiskala. Kje si sploh dobila moj naslov?« Zmajal je z glavo, kot da še sam ne more verjeti, in stišal glas, preden je nadaljeval. »Svoje priložnosti si zamudila. Ne poznam te. In trenutno sem zaseden, tako da te prosim, da odideš.«

	Prijela sem ga za roko in mu poskušala biti v oporo. Niti sanjalo se mi ni, kakšna mešanica čustev roji v njem. Moja družila ni bila popolna, vendar se mi s čim podobnim nikoli ni bilo treba soočiti.

	Ženska je stopila korak nazaj in proseče dvignila roke. »Mogoče, če bi me spoznal …«

	»Zdaj,« je siknil Phillip. »Prosim, če odideš zdaj.«

	Stopil je nazaj v stanovanje in zaprl vrata. Tik preden so se dotaknila tečajev, sem videla, kako je ženska zavzdihnila sama pri sebi in se s povešeno glavo obrnila nazaj proti stopnišču.

	Phillip je odkorakal proti sedežni in se usedel.

	»Bi se rad pogovoril?« sem vprašala ter se stisnila tako blizu, da sem ga verjetno že dušila.

	Odkimal je in pritisnil gumb za predvajanje. »Raje ne. Oglejva si film.«

	Ugriznila sem se v ustnico in prikimala. Spoštovala sem njegovo željo, saj je stvari verjetno želel najprej sam predelati, in nisem več drezala vanj. Raje sem naslonila glavo na njegove prsi in usmerila pogled v ekran.





petintrideseto poglavje

	Tako sem zehala, da sem komaj spremljala seminar, pri katerem je pegasta profesorica na dolgo in široko razpredala o … Pravzaprav sploh nisem vedela, o čem. Pogledala sem na modro-bež zapestno uro, ki se je skladala z mojo današnjo izbiro oblačil, in si zaželela, da bi bilo predavanja končno konec.

	Včeraj sva z Olivio klepetali do treh ponoči. Filma, ki sva ga gledali, se le bežno spomnim. Pa ne zato, ker bi pregloboko pogledali v kozarec, pač pa zato ker sva se vmes ves čas pogovarjali in le s težavo spremljali zgodbo. Tako pač je, kadar Olivie ne vidim več kot nekaj dni.

	Spet sem široko zazehala in si z roko pokrila usta.

	Zakaj sem sploh vstala tako zgodaj, če tega butastega predavanja niti ne spremljam?

	Profesorica si je popravila pramen drobno skodranih las in med študente razdelila teme seminarjev, ki jih je bilo potrebno pripraviti.

	Točno. To je razlog, da sem se privlekla sem.

	Razpredelnica, kamor je bilo potrebno vpisati ime, je zaokrožila po predavalnici. Ker sem sedela čisto zadaj, me je seveda dosegla zadnjo in na izbiro so mi ostale le še štiri teme. Vse z enako bedastim naslovom. Utrujeno sem zavila z očmi in nakracala svoje ime poleg enega od njih.

	Ko sem stopila skozi glavna vrata fakultete, me je ohladil leden zrak in me prisilil, da sem se vsaj malo zbudila. Pogledala sem levo in desno ter se odločala med kavo za na pot ali hojo proti stanovanju. Izbrala sem kavo, ko sem jo zagledala.

	Phillipova mati je stala na drugi strani ulice ter me opazovala. Oblečen je imela isti plašč, kot ga je imela tisti večer, ko se je pojavila pred Phillipovimi vrati.

	Me zalezuje?

	Zmajala sem z glavo ter se napotila naravnost proti njej. Gledala sem jo neposredno v oči in za trenutek se mi je zdelo, da bo zbežala.

	»Kakšno naključje,« sem rekla in čakala na njen odziv.

	Njeni lasje so bili še vedno ena sama zmešnjava. Danes je bila povsem nenaličena in ugotovila sem, da izgleda veliko starejša, kot bi naj bila. Kožo so ji prepredale drobne, a vidne gubice.

	Segla je v žep in s tresočimi se rokami prižgala cigareto. In prvič v življenju me je spreletelo, kako ogabna razvada je kajenje. Misli sem prepodila iz glave in jo gledala.

	»Očitno si me prepoznala,« je rekla in se pričela pomikati vzdolž ulice.

	Sledila sem ji in nisem vedela, kaj naj porečem na to.

	»Nisem kakšna psihopatska zalezovalka,« mi je prebrala misli. Z roko si je pokrila usta in zakašljala. »Rada bi se le pogovorila s teboj. Vedela sem, da me Phillip ne bo želel poslušati. Vendar ti,« premerila me je s pogledom, »bi ga morda lahko prepričala.«

	Dvignila sem obrvi in se spraševala, ali se šali. »Karkoli že je med vami in Phillipom, ni moja stvar. Če se je odločil, da z vami ne želi imeti opravka, sem na njegovi strani.«

	Zdolgočaseno me je pogleda in prhnila. »Ti še nikoli nisi naredila kakšne napake v življenju?«

	Na milijone.

	»Očitno takšne ne.« Pomislila sem, kako drugačna je videti danes. Če se mi je zadnjič zasmilila, mi je danes delovala neprizadeto ali morda celo malo vzvišeno. Ampak kdo sem jaz, da bi jo sodila, saj sem jo komaj spoznala.

	»Poslušaj.« Obstala je. »Želela sem te samo prositi, da spametuj Phillipa. Rada bi mu samo razložila svojo stran zgodbe. Ničesar ne želim od njega. Samo kakšno uro njegovega časa. Pogrešam ga in nikoli si ne bom odpustila napake, ki sem jo storila tisti dan, ko sem odkorakala od doma.« V očeh so ji poblisnile solze in skrušeno me je gledala.

	Bila sem zmedena. Po glavi mi je rojilo nešteto misli, ki jih nisem znala zbrati v celoto.

	Sem res tako egoistična oseba, da bi lahko ocenjevala napake drugih, kot da jih sama nimam?

	Ženska dejansko izgleda popolnoma na dnu.

	»Bom videla, kaj lahko naredim,« sem končno rekla. Solze iz njenih oči so izginile, na hitro se je poslovila in me pustila stati sredi ulice še stokrat bolj zmedeno, kot sem bila prej.

	♣

	Z otrplimi prsti sem tipkala sporočilo, ko sem hodila proti domu.



			 Jaz:





			 Kava. Danes. Ali me boš spet skenslal?





	Alex zadnje čase nekako ni našel časa zame. Saj sem ga po svoje razumela, imel je službo in punco. Poleg tega je baje z Beatrice sodeloval pri nekakšnem projektu, o katerem mi ni želel izdati niti besede. Pogrešala sem ga in resnično me je zanimalo, za kakšen projekt gre, saj Alex nikoli ni bil skrivnosten tip človeka … Ali tip človeka za projekte, če smo že pri tem.



	 		 			 Alex:





		 			 Ne bo šlo. Oprosti.





			 Jaz:





			 Se mi je zdelo …



		 			 Alex:





		 			 Ne bodi jezna. Takoj ko bo zadeva končana, ti

posvetim celotno popoldne in te peljem na tortico.





	Nasmehnila sem se. Alex me je predobro poznal.





			 Jaz:





			 Nate ne bi mogla biti jezna, tudi če bi želela. Javi, ko boš imel čas.



	 	♣ ♣ ♣

	Zleknila sem se na kavč in iztegnila noge na nizko mizico. Nisem imela niti energije, kaj šele želje, da bi odprla katera koli skripta, zato sem se odločila, da si zaslužim prosto popoldne.

	Vedela sem, da Phillip danes dela do petih, tako da sem imela še dobri dve uri časa, preden sva bila zmenjena.

	Odločila sem se za novo manikuro in pedikuro. Preden sem prinesla škatlo s potrebščinami za urejanje nohtov, pa sem na lase nanesla hranljivo masko z mandljevim oljem in lase ovila v brisačo.

	Medtem ko sem nanašala plast za plastjo laka in zraven mrmrala melodijo neke pesmi, ki si je že ves dan nisem mogla izbiti iz glave, sem razmišljala o tem, kakšno srečo imam.

	Čeprav bi lahko trdila, da sem bila kot samska bolj svobodna in zato tudi srečnejša, vam ne bom lagala. Uživala sem v vsakem trenutku, ki sem ga preživela s Phillipom in niti trudila se ne bom pretvarjati, da nisem mislila nanj vsakič, ko sva bila ločena za nekaj uric.

	Nasmehnila sem se sama pri sebi, saj sem fantazirala o njem, pa sem ga nazadnje videla včeraj popoldne.

	Nohte s sveže nanešenim lakom sem potiskala v napravo z UV-lučko in medtem ko sem čakala, da se posušijo, brskala med nalepkami in biserčki. Ljubila sem dolge nohte z drzno manikuro in zadovoljno sem si ogledovala napredek. Ko sem končala, kar sem želela doseči, sem stekla še pod tuš in kon-čno izprala masko, ki je na laseh počivala že slabe pol ure predolgo.

	Ravno sem izpirala šampon, ko sem zaslišala premikanje in še preden sem uspela začeti preklinjati in zganjati kaos, sem zaslišala znani glas: »Nikki, jaz sem.«

	Phillip je pomolil glavo v kopalnico in stekla na očalih so se mu zaradi pare rahlo zarosila.

	»Uff, tukaj je pa vroče.«

	Skozi steklo kabine sem opazila, da je dobil njegov pogled tisti seksi pridih in preden bi ga uspela vprašati, kako to, da je tako zgoden, je že odvrgel hlače in lezel k meni.

	»To pa je prijetno presenečenje,« sem rekla in se stisnila k njemu. Toploto vode je malenkost zmanjšal in se nasmehnil.

	»Pogrešal sem te.«

	Roko mi je položil na lice in me poljubil. Prižel me je k sebi in čutila sem, da je tudi on vesel, da me vidi.

	Dvignil me je in me naslonil na hladne ploščice, da sem zakričala od presenečenja.

	»Kako prijetno dišiš,« sem mu zamrmrala v uho in se ga oklepala z nogami.

	Njegove oči so poiskale moje. »Doma sem se ravno stuširal, preden sem prišel sem. Ampak ko sem te zagledal, se nisem mogel upreti tako dobri priložnosti.«

	Njegov poljub je bil moker, saj je po nama še vedno tekla voda. In ko sva čez čas vsa nasmejana in potešena končno stopila izpod prhe, je bila voda že zdavnaj hladna.

	♣ ♣ ♣

	»Poglej na police v dnevni sobi,« sem odvrnila, ko me je Phillip vprašal, ali sem morda kje videla njegov USB-ključek.

	»Sem že pogledal,« je odgovoril, »tudi na omari na hodniku ga ni.«

	Mislil je kredenco, kamor sem odlagala pošto in ključe in podobne stvari.

	»Danes me je obiskala tvoja mama. No, ne ravno obiskala …«

	Glavo je takoj obrnil v mojo smer, jaz pa sem namerno še naprej brskala po stvareh, ki so se nakopičile na polički pod klubsko mizico.

	Prijel me je za roko in končno sem ga pogledala.

	Njegove ustnice so bile stisnjene v jezno tanko črto in njegov obraz je bil poln neodobravanja in mogoče celo studa.

	»Nikki, če ti bo še kadarkoli gnjavila …« je besno začel.

	Prekinila sem ga in odkimala: »Saj verjetno ni imela slabih namenov, veš …« Nepremično me je gledal. V njegovih očeh sem opazila zanimanje. Čakal je, da nadaljujem. »Mogoče, če bi ji dal priložnost …«

	Občutek sem imela, naj se ne vmešavam v situacijo bolj, kot sem se že. Phillip je dvignil roko in me ustavil.

	»Nikki, niti sanja se ti ne, kakšna oseba je. In pri tem bo tudi ostalo.«

	Pomislila sem na njen od bolečine spačen izraz na obrazu in še zadnjič poskusila. Nenazadnje sem ji dala besedo.

	»Tvoja mama je … Če bi ji dal par minut …«

	Stopil je korak stran.

	»Pojma nimaš.« Ironično se je zasmejal in zmajeval z glavo. »Pojma nimaš, kakšna oseba je. Igralka je, za božjo voljo! Prepriča te lahko še najbolj neumne stvari.« Njegove oči so bile steklene, kot oči divjega volka. Takšnega ga še nisem videla. »Razumel bi, če bi imela takrat, ko nas je zapustila, težave … finančne težave, težave z drogami, hudiča, karkoli, kar bi opravičilo ali vsaj omililo njen odhod. Pa jih ni imela. Odšla je, ker ji je kariera pomenila več od naju z Dorothy. Odšla je, ko najin oče, kdorkoli je že bil, ni hotel več slišati za naju in je spizdil takoj po mojem rojstvu. In odšla je za njim. Zapustila je otroka, ker je mislila, da ima možnost doseči nekaj več, kot biti le mama, in ker je ugotovila, da zaradi otrok nima namena spreminjati svojega življenjskega stila.«

	Umaknila sem pogled, ker ga nisem mogla več gledati. Čeprav je v besu stiskal pesti, sem v njem videla fantka, ki stoji ob vratih in čaka, da se mamica vrne.

	»Jaz … Oprosti,« sem rekla in dvignila roke v predaji. »Res nisem imela pravice.«

	Toliko o mojem nevmešavanju.

	Sedel je in si šel z rokami skozi lase. »Nisem hotel tako bu-rno odreagirati. Saj nisi ti kriva. Nisi mogla vedeti, kakšna je.«

	Zlezla sem mu v naročje in ga objela. »Ne opravičuj se. In ne skrbi, nikoli se ne bi postavila na njeno stran. Sploh pa ne zdaj, ko poznam tvojo stran zgodbe. In kakršnakoli je njena razlaga, ne bo dovolj dobra, da bi popravila, kar je storila.«

	Imelo me je, da bi ga vprašala, zakaj je Dorothy svojo hčerko poimenovala po materi, ki je odšla, pa enostavno nisem imela jajc.

	»Ko je odšla, je bila Dorothy že malo starejša,« mi je kot vedno prebral misli. »Na mamo – če ji sploh lahko tako rečem – je imela veliko več spominov in že od nekdaj je bila bolj navezana nanjo. Dorothy je mehka dušica in sploh me ni presenetilo, da je materi odpustila, ko se je že pred leti vrnila in poskušala postati dobra mama. Nadela si je svojo zaigrano žalost in Dorothy hitro prišla do živega. Takrat je bila Dorothy ravno noseča in to ponovno srečanje z mamo jo je pomirilo, kot je rekla. Govorila je o tem, da moramo znati odpustiti sebi in drugim. Nosečniški hormoni so najverjetneje govorili namesto nje. Poskušala me je prepričati, naj se z mamo pogovorim, vendar je nisem želel niti videti.« Strmel je predse, njegov pogled pa je bil prazen. Stiskala sem se k njemu, da ne bi bil tako sam s svojimi bednimi spomini na otroštvo. »Skratka, mati je tudi takrat po nekaj dneh nenapovedano odšla. Namesto da bi ji zaradi tega Dorothy še bolj zamerila, je po njej poimenovala hčerko. Nikoli nisem razumel, vendar sem se zavedal, da je Dorothy že od nekdaj vso zmešnjavo z mamo dojemala drugače. To je vsa zgodba. Ni preveč zanimiva, vendar jo imaš pravico slišati, saj si moja punca in želim, da me poznaš. Tudi to bedno stran.« Gledal me je v oči in njegov glas je bil popolnoma miren.

	Z nosom sem se dotaknila njegovega, saj sem še vedno okobal sedela na njem.

	»Hvala, da si to delil z mano. Tako ali tako mi poveš premalo o sebi …«

	Phillip se je nasmehnil, nato pa panično pogledal na uro.

	»Ključek! Morava ga najti. Pozen sem že.«

	Odhitela sva vsak na svojo stran in se znova lotila prečesavanja vseh kotičkov, kjer bi se lahko skrival.

	Tu in tam sem ga na skrivaj pogledala, vendar sem bila prepričana, da je njegova jeza, usmerjena v njegovo biološko mater, izpuhtela. Nisem imela pojma, kako mu je uspelo tako hitro zamenjati razpoloženje. Popolnoma je bil v elementu in s sedežne metal blazine ter tipal pod naslonjalom.

	Čeprav je bil za svoje stvari odgovoren sam, sem se počutila nekoliko krivo, saj je ključek prinesel zaradi mene. Trenutno se niti nisem mogla spomniti, kaj je bilo na njem tako pomembnega in preklinjala sem svojo neorganiziranost. Naveličana sem bila tega, da sem zmeraj nekaj iskala. In vedno znova sem se odločila, da bom pospravila, potem pa na to tudi vedno znova pozabila, ko sem našla izgubljeno. To se mi je dogajalo vsakodnevno in ujeta sem bila v zanko, iz katere se mi ni ljubilo izstopiti.

	»Daj, prebrskaj med stvarmi na moji delovni mizi, jaz pa se bom lotila še predala,« sem zakričala iz spalnice.

	Vsebino predala sem vsula predse na tla. Po turško sem se usedla in začela razvrščati pozabljene stvari, ki so se iz leta v leto nakopičile v njem.

	Zláto se je zasvetilo in še preden bi zagnano zgrabila ključek v roke, sem začutila Phillipovo prisotnost. Ozrla sem se in v trenutku mi je postalo jasno, da je bilo nekaj hudo narobe.

	Naslanjal se je na okvir vrat. Po izrazu na njegovem obrazu sodeč bi rekla, da mu je šlo na bruhanje.

	Skoraj sem se že pognala proti njemu, ko mi je pogled pritegnil napol pomečkan papir v njegovih rokah, ki sem ga takoj prepoznala.

	Prebledela sem.

	»Phillip …«

	Njegov razočaran pogled me je ustavil. In me pribil na tla. Utihnila sem.

	Kaj pa bi sploh lahko rekla takšnega, da bi razložila?

	»Njegove potrebe so zanj na prvem mestu? Ne bo te tedensko zasipaval z majhnimi pozornostmi, kot so rože, ljubezenska pisma in podobno? Zate se ne bo spremenil. Če ga želiš naučiti trikov, raje kupi psa?«

	Bral je mirno. Nikamor ni hitel. Izgledalo je, kot da se mu nikamor več ni mudilo.

	Roke, ki so mi togo visele pred trupom, sem položila na noge. »Pravzaprav, gre za zanimivo zgodbo …« sem poskušala popraviti situacijo, moj poskus pa je bil že v začetku obsojen na propad.

	»Prečrtaš lahko tudi točko devet. Res je, da vsi moški gledamo pornografijo.«

	Stisnila sem ustnice, saj sem to tako ali tako že ugotovila. Gledala sem ga in ga nisem popravila. In čeprav je bilo to v tem trenutku najmanj pomembno, so se moje misli vrtele okoli tega, ali sem pozabila prečrtati besedilo, tako kot sem to storila pri ostalih Resnicah.

	Zmajala sem z glavo, ker sem bila včasih takšna trapa. Poskušala sem se zbrati in se pogovoriti z njim.

	Razumel bo …

	»Ti lahko, prosim, razložim, kako …«

	Čeprav to ni bilo v njegovi navadi, me je ponovno prekinil: »Mislim, da je tu vse razloženo. Torej bi ti moral vsak teden kupiti darilo, ker bi bil zaradi tega bolj klinčevo popoln?«

	»Ni tako, kot izgleda!« Moje dlani so postajale vse bolj vlažne, srce pa mi je razbijalo s hitrostjo centrifuge.

	»Kako pa je? Ker izgleda, kot da si me imela za prekletega poskusnega zajčka, da bi lahko dokazala, kakšni kreteni smo vsi moški na svetu. Tako izgleda. Ne samo, da je to skrajno otročje, tudi zelo seksistično je.«

	Papir je vrgel na tla. Bolj dramatično bi izpadlo le, če bi list treščil ob tla, ta pa se nama je posmehoval ter se arogantno zibal sem ter tja, da sva strmela vanj, preden je končno dosegel pod.

	Nisem iztegnila rok, da bi ga pobrala. Tako ali tako sem natančno vedela, kaj piše na njem. Prvič me je spreletelo, da se bo vse tole končalo huje, kot sem sprva pričakovala. Seveda ni razumel. Tudi jaz ne bi.

	»Ženske pa nimate slabih lastnosti, kaj? Vse ste tako prekleto popolne,« je nadaljeval sarkastično in občutek sem imela, da se mu bo glas vsak čas zlomil. »Kaj naj rečem? Joke is on you. Olivia je to očitno ugotovila pred tabo.«

	»Razumem, da te je to, kar je napisano na tem bedastem listu papirja, prizadelo, ampak nikoli nisem bila s tabo iz tega razloga …« Govorila sem, on pa me je brezizrazno gledal. »Moraš mi verjeti …« Vstala sem počasi, kot bi se bala, da ga bom prestrašila in jo bo ucvrl.

	»Ne vem, kaj sploh naj verjamem,« je rekel utrujeno.

	Na tleh med vso zmedo je zagledal zlati prenosni ključek in ga pobral. Obrnil se je in pričel odhajati iz moje spalnice.

	Iz mojega stanovanja.

	Iz mojega življenja.

	Panično sem iskala rešitev in vedela sem, da če mu bom dovolila oditi skozi vrata, bo zgodba zanj zaključena.

	Kot strela z jasnega me je spreletelo, zakaj nočem, da odide. Ni bilo samo to, da sem se v teh nekaj mesecih navezala nanj. Niso bili samo trapasti metuljčki vsakič, ko sem čakala, da ga bom spet videla. Ni bil samo trapasti seks, ki je bil z njim tako prekleto fantastičen.

	»Ampak Phillip …«

	Čeprav se mi je zazdelo, da je malo upočasnil korak, je nadaljeval pot po temačnem hodniku proti vhodnim vratom.

	Zgrabila sem zadnji trenutek …

	»Ljubim te!«

	Besedi, ki sem ju izrekla prvič in z iskrenimi čustvi v srcu, sta zadoneli po hodniku in izzveneli v prazno.

	Trenutki so se vlekli kot ure in tišina mi je glasno razbijala v ušesih.

	Phillip se je ustavil in se počasi obrnil. Ozrl se je in me prvič, odkar sva se spoznala, pogledal s prezirom, kot da mojim besedam sploh ne verjame. Pravzaprav se je nekako zdelo, kot da gleda skozme. Mimo mene.

	Obrnil se je in odšel.

	♣♣♣

	 Nikoli v življenju si nisem predstavljala, da bosta ti besedi naleteli na takšen odziv, ko ju bom izrekla in ju resnično čutila.

	V oči so mi privrele solze in kar na tla sem se sesedla v kup žalosti. Stena za mojim hrbtom je bila mrzla in neprijetna, zaradi česar sem se z jezo le še močneje naslanjala nanjo.

	Oh, Nikki, kaj si tokrat storila?

	Pregnala sem misli iz možganov.

	Tokrat sem bila preveč jezna sama nase, da bi se pogovarjala s seboj.





šestintrideseto poglavje

	Naslanjala sem se na ograjo balkona. Kadila sem že tretjo cigareto zapored, čeprav se mi je želodec nemirno obračal. Moji podočnjaki so bili tako veliki, da sem se z njimi skoraj lahko dotaknila mrzlih ploščic na tleh. Ponoči sem zelo slabo spala. Pravzaprav, če bolje pomislim, nisem slabo spala, ker sploh nisem spala.

	Zrla sem na ulico in opazovala ljudi, ki so stopali po sivem asfaltu. Vsak od njih je imel svojo zgodbo.

	Novopečena mamica z ljubkim vozičkom za dvojčka je vsakih nekaj trenutkov preverjala svoja novorojenčka. Ob vsakem nasmehu in zvoku, ki sta ji ga podarila, je zažarela, da sem to opazila celo do sem.

	Trije mulci v prevelikih majicah so si podajali joint in izza podhoda oprezno opazovali, ali jih ima kdo na očeh.

	Na nasprotni strani ulice je v prvem nadstropju skozi okno gledala starka. Vsake toliko se je ozrla k trem fantom in žalostno zmajala z glavo. Nisem bila prepričana, vendar sem sumila, da je bil eden od njih njen vnuk, ki je naokoli slovel po tem, da je doma tu in tam kaj izmaknil, da je prišel do denarja za robo.

	S hitrimi koraki je ulico prečkal trideset-in-nekaj-letni moški, od vratu do pet oblečen v polikano poslovno obleko. V rokah je nosil aktovko in se pogovarjal po telefonu.

	In čeprav bi bilo mojemu razpoloženju bolj podobno, če bi se nezadovoljni posamezniki s sklonjeno glavo kot megla vlačili po pločniku, sem videla, da ni tako. Še nebo, ki še zdaleč ni bilo oblačno in mračno, se mi je posmehovalo in name metalo svoje prijetno tople sončne žarke.

	Zavedela sem se, da je svet šel naprej.

	Ne glede na to, kakšno napako sem storila. Ne glede na to, kako usrano sem se počutila, in ne glede na to, kako zelo sem ga pogrešala … je svet šel naprej. Samo jaz tega nisem zmogla.

	♣ ♣ ♣

	Sedela sem v kavarni blizu fakultete. Prenosni računalnik sem imela že dvajset minut odprt pred sabo, pa še nisem pritisnila niti ene tipke na tipkovnici. Gledala sem v prazno stran, na kateri je bil zgolj naslov, ki ga nisem razumela. Poleg kave sta bili na mizo položeni debeli knjigi, ki sta čakali, da ju odprem.

	S pogledom sem ošvrknila skodelico s kavo in se spomnila trenutka, ko sva s Phillipom skupaj pila prvo pijačo in je polil polovico mize. Ustnice sem stisnila v ravno črto in nejevoljno odprla knjigo, da bi pregnala nedobrodošle misli.

	Moj cilj je bil, da se z vsemi atomi energije ponovno poglobim v študij. Verjela sem, da bom tako Phillipa lažje pozabila. In ga prebolela. Ker če sem kaj bolj sovražila od te dušeče žalosti, ki bi se ji najraje vsa predala, ji praktično skočila v objem in nikoli več vstala s kavča, je bilo to smiljenje samemu sebi.

	Vzdihnila sem in pričela brati.

	Prej kot sem se zavedla, sem kratko poglavje prebrala in prsti so že sami tipkali in kovali nekakšen osnutek. Kava se je ohladila, zato sem naročila novo.

	Dobila sem neprijeten občutek, da me nekdo opazuje, in se ozrla okoli sebe. Na drugi strani kavarne je sedela Ruth, Phillipova mati. Zavila sem z očmi in se ponovno zazrla v ekran.

	Približala se je in brez vprašanja prisedla.

	»Hej!« me je pozdravila s preveč narejenim glasom, da bi ji verjela, da je vesela (ali presenečena), da me vidi.

	Za trenutek sem jo ošinila in zamrmrala pozdrav.

	»Si ga vprašala? Si mu rekla, da ga pogrešam in da bi želela samo nekaj minut njegove pozornosti?« je začela z osladnim glasom. Z umetnimi nohti si je popravila skrbno skodran pramen las in si ga zataknila za uho. Šele zdaj sem opazila, da je bila danes veliko bolj urejena, kot sem je bila vajena.

	Zaprla sem prenosnik in dejala: »Poslušajte me, ker se ne bom ponavljala.« Gledala sem jo naravnost v oči. »Odnos, ki ga imata ali nimata s Phillipom, ni moja stvar in ga ne bom jaz reševala. Če se je Phillip odločil, da z vami noče imeti opravka, je to njegova odločitev. Jaz se ne bom vmešavala, saj nimam ne pravice in ne želje po tem. Niti me ne zanima. Jaz imam svojo družino in Phillip svojo. Če niste del nje, boste morali sami najti pot naprej. Prosim vas, da me nehate zasledovati, ker niti najmanj ne verjamem, da je bilo katerokoli od najinih srečanj naključno. Pustite me pri miru in se sami soočite s posledicami svojih odločitev. Tudi jaz se moram sama soočati s svojimi. Sedaj pa, prosim, odidite, čaka me še veliko dela.«

	Odprla sem računalnik in s tem jasno nakazala, da je najinega pogovora konec.

	»Težave v raju, kaj?« se je hinavsko zasmejala in vstala s stola, pri čemer je vsaka od njenih zapestnic zarožljala.

	»Ne tiče se vas. Nasvidenje.«

	Nisem imela energije, da bi se pretvarjala, da mi je všeč njena družba. Ker mi ni bila. In imela sem preveč svojih težav, da bi se ukvarjala še s tujimi.

	Na mojo srečo sem se lahko hitro ponovno zbrala in še preden sem ponovno prebrala na novo sestavljeno poročilo, se je že temnilo.

	Zadovoljna, da sem se zbrcala iz stanovanja in poprijela za študijsko gradivo, sem se odpravila domov.

	V nekem trenutku sem se spozabila in pomislila, kako zelo si želim objeti Phillipa, ko bo zvečer prestopil moj prag.

	Pa me je hitro streznilo dejstvo, da ga ne bo.

	Ne danes. In ne jutri.

	In čeprav sem Ruth jasno povedala, da mora vsak sam rešiti zagate, v katere se je spravil, me je najbolj razžalostilo dejstvo, da včasih nimaš več česa popravljati.

	Včasih pač zajebeš in tega ne moreš več spremeniti.

	♣

	Olivia me je poklicala vsak dan. Na obisk je prišla, kolikokrat je le mogla. Njena stalna prisotnost in preverjanje, kako je z mano, sta mi počasi najedala živce. Prebirala sem njeno na novo prispelo sporočilo.



	 		 			 Olivia:





		 			 Nikki! Danes zvečer greva ven. Pripravi se na zabavo.





			 Jaz:





			 Olivia! Žal ne morem.

Oziroma nočem. Pa še

učenje me čaka.





	Zavzdihnila sem, saj sem vedela, da hoče le najboljše. Ampak trenutno mi ni bilo do družbe. Vedela sem, da se v baru nikakor ne bi mogla sprostiti. Svojih neumnih potez tokrat nisem želela utapljati v alkoholu.



	 		 			 Olivia:





		 			 Enkrat boš morala iz

stanovanja …





			 Jaz:





			 Vsak dan grem iz

stanovanja. Do fakultete

in nazaj.



		 			 Olivia:





		 			 To ni dovolj … Saj veš, kaj mislim …





			 Jaz:





			 Okej. Potem pa greva

jutri zjutraj teč.





		 			 Olivia:





		 			 Zdaj me pa res skrbi zate.





	Nasmehnila sem se v ekran. Prvič po štirih svinjsko dolgih dneh. Občutek na mojih licih je bil nedomač, kot da obrazne mišice še niso bile pripravljene na nasmešek.

	Seveda nisem imela namena iti teč, ampak vedela sem tudi, da se mi Olivia ne bi pod nobenim pogojem pridružila.





			 Jaz:





			 Haha. Smešno. Zdaj pa moram končati.

Lepo se imej.



		 			 Olivia:





		 			 Ok. Ne pozabi – jutri je

najin večer. Izposodila sem si dva filma, med katerima lahko ti izbiraš.





	Žalostno sem odložila telefon, saj sem vedela, da si bom tudi jutri izmislila izgovor.

	Vrgla sem se na kavč in si blazino potegnila čez obraz. Nisem želela družbe. V mislih sem si znova in znova odvijala in podoživljala vse skupne trenutke s Phillipom. Še zdaj nisem mogla verjeti, da sem bila takšna trapa in se tako zaljubila vanj. In nato vse zajebala.

	Preklete Resnice.





sedemintrideseto poglavje

	Topli pomladni žarki so mi greli kožo, ko sem hodila proti fakulteti. V ušesih sem imela slušalke in poslušala live izvedbo ene izmed starejših pesmi Matta Nathansona, ki je bil že stoletja moj najljubši izvajalec. Odkar sva se s Phillipom razšla, je minilo že nekaj tednov. Čeprav sem od takrat napisala stotine sms-ov in jih potem izbrisala, ne da bi jih poslala, sem bila danes nenavadno polna energije in dobre volje. Bila je pomlad in svet je bil lep.

	V žepu mi je zavibriral telefon. Prvič po treh tednih sem sporočilo odprla, ne da bi si prej zaželela, da bi mi ga poslal prav on.

	Pričakovala sem Alexovo povabilo, saj se je šušljalo, da nekaj pripravlja. Ker je bil njegov rojstni dan šele čez dober mesec, me je radovednost ubijala, on pa nikakor ni želel namigniti, za kaj gre.



	 		 			 Phillip:





		 			 Hej. Našel sem nekaj tvojih stvari. Bi jih prišla iskat?





	Srce mi je divje razbijalo in že tretjič sem prebirala sporočilo. Roke so se mi tresle kot kakšnemu odvisniku. Besedilo je bilo kratko in enostavno in nikakor ni razkrivalo nobenih čustev. Zakaj bi tudi jih, glede na to, da do mene ni čutil ničesar več? Iz evforije, ki sem jo občutila, ko sem zagledala njegovo ime, sem zašla v skeptičnost in celo žalost.

	Seveda ni šlo za to, da bi me želel ponovno videti, šlo je za to, da se je želel znebiti mojih stvari. Stisnila sem ustnice ter s tresočimi prsti napisala hladnokrven odgovor.





			 Jaz:





			 Helov. Seveda, kdaj ti ustreza?





	Buljila sem v ekran in čakala na njegov odgovor, ki se ni in ni želel prikazati. Trikrat sem preverila, ali je bilo sporočilo dostavljeno.



	 		 			 Phillip:





		 			 Oglasi se kadarkoli. Danes sem cel dan doma.





			 Jaz:





			 Zmenjeno. Pridem

popoldan.





	Kot robot sem prehodila preostalo pot, sedla za eno izmed klopi v predavalnici in poslušala predavanje. Ko sem po štirih urah zapustila stavbo in se napotila proti domu, se nisem spomnila niti ene same besede, ki jo je izgovoril profesor. Imela pa sem sestavljenih tisoč zgodb o tem, kako bi se lahko danes odvil popoldan.

	Pohitela sem domov in odvrgla težko skripto na prepolno mizo. Kot vsaka ženska, ki bi bila sedaj na mojem mestu, sem se stuširala, zdepilirala in ponovno naličila. Vedela sem, da mi Phillip ni dal nikakršnega upanja, želela pa sem izgledati dobro in biti pripravljena. Na vse. In čeprav sem bila sama nase neskončno jezna, sem ga pogrešala iz dna srca.

	Roka, v kateri sem držala tuš za veke, se mi je tresla in komaj sem jo toliko umirila, da sem potegnila spodobno črto in jo zaključila v ostro špičko. Po štiridesetih minutah sem bila pripravljena.

	Čeprav sem si neprestano ponavljala, da grem samo po svoje stvari, sem si prekleto želela, da bi ta obisk zasukal celotno situacijo na bolje.

	Ne bodi preveč optimistična …

	Resno? Ključe od avtomobila sem iskala dobrih pet minut. Obljubila sem si, da bom stanovanje pospravila takoj, ko se vrnem. Ključe sem zagledala na tleh ob kredenci in si oddahnila. Hitro sem jih zgrabila in odhitela na parkirišče.

	Ko sem se približala znani zgradbi, v kateri je bilo njegovo stanovanje, sem parkirala in izstopila. Noge me niso ubogale. Srce mi je na vso moč razbijalo. Usta sem imela suha in po glavi se mi je motalo milijon misli.

	Bo doma?

	Se bova pobotala?

	Mi bo samo dal škatlo s stvarmi in zaprl vrata za mano?

	Bom prespala?

	Bo sploh doma?

	Živčno sem vlačila rokav svojega sivega puloverja in vlekla nujno potreben nikotin iz cigarete.

	Globoko sem vdihnila in našla razum.

	Nikki, sedaj pa dovolj. Nikoli se ob tipih nisi obnašala kot zmešana kura in tudi danes se ne boš. Šla boš tja in vzela svoje stvari. Vrgla mu boš kost, ampak ne boš požrla svojega ponosa. Čeprav si sama zajebala, ne boš prosila, naj te vzame nazaj. In kakršnakoli že bo situacija, ne boš seksala z njim.

	Če sem iskrena, si tega zadnjega nisem povsem verjela.

	Pomirjena sem pohodila čik in dvignila brado.

	Če se bo treba bojevati, bom jaz tista, ki bo dobila boj.

	♣

	Pozvonila sem in na videz povsem mirno čakala. Slišala sem bližajoče se korake in dvignila pogled, namesto da bi zbežala.

	»Hej, Nikki.« Samo nekaj tednov ga nisem videla, pa se mi je zdelo, da je od tega minila že cela večnost. Lasje so mu malo zrasli in mu razmršeni štrleli na levo stran. Roka, ki sem jo tiščala v žep, jih je želela razmršiti. Ga objeti.

	Kot vedno je po stanovanju hodil bos. Bila sva tako blizu, da bi mu lahko skočila v objem, pa hkrati svetlobna leta daleč narazen. Čeprav sem se na vso moč trudila razbrati mimiko njegovega obraza, ni izdajal ničesar.

	»Hej, Phillip.« Njegov pogled je zataval po meni in zdelo se mi je, da je iz nekega razloga še vedno zelo žalosten. Čeprav bi lahko bil vzrok še vedno moj neumni seznam Resnic, sem imela občutek, da gre za nekaj drugega. Izgledalo je, kot da je njemu zaradi nečesa žal.

	»Prinesem tvoje stvari.« Odšel je in me pustil stati pri vratih. Ni me povabil v stanovanje. Nemo sem stala in čakala, da se vrne.

	Čez nekaj trenutkov se je ponovno pojavil med vrati in kartonasta škatla, ki jo je prinesel, je v njegovih velikih moških rokah – rokah, ki so me tako dobro potegnile k sebi v naročje in sem jih tako zelo pogrešala – izgledala majhna.

	»Kako si?« sva spregovorila, oba hkrati.

	Kotiček ustnic se mu je za dober milimeter privihal navzgor.

	»V redu,« sem dejala in se topila v njegovem navihanem pogledu.

	Za trenutek se mi je zdelo, da sva spet jaz in on. Takšna, kot sva bila. Takšna, kot naju poznam. Na isti valovni dolžini. Že naslednji trenutek je obvladal nepredvideni nasmešek nazaj v brezizrazno črto.

	Manikirana roka, ki se je priplazila čez njegovo ramo, je uničila trenutek povezanosti, ki sem si ga očitno tako ali tako samo domišljala. Ženska, ki se nama je približala, je širše odrinila vrata.

	»Phillip, bo tole še dolgo trajalo? Saj veš, da moram ob šestih ujeti vlak.« Pogledala me je. »O, živijo.«

	Bila je višja od mene, skoraj tako visoka kot on, in nebeško lepa. Oblečena je bila v belo čipkasto spodnje perilo, ki je kukalo izza nežno roza satenaste jutranje halje.

	Povesil je pogled.

	»Daj mi minutko. Takoj pridem.«

	Zdelo se mi je, da ga popolnoma poznam, po drugi strani pa nisem vedela, kdo je človek, ki stoji pred mano.

	Ženska je prikimala, pri čemer so ji popolni kodri zaplesali okoli obraza. Po prstih, prav tako bosa, je odšla nazaj proti hodniku. Proti hodniku, ki je vodil v spalnico. Rada bi rekla, da je vzvišeno vihala nos, ampak to bi bila debela laž. Razumela sem, zakaj mu je bila všeč, saj je bila všeč tudi meni.

	Čutila sem, da se mi bodo vsak čas začele v očeh nabirati solze, zato sem raje pograbila škatlo iz njegovih rok in se poslovila s tistim nekaj dostojanstva, kar mi ga je še ostalo.

	»Hvala ti za tole,« pomignila sem proti škatli in se obrnila. »Želim ti vse lepo. Čao.«

	Svoje težke noge sem prisilila, da so se pognale po stopnicah in na hrbtu sem še vedno čutila njegov pogled.

	»Nikki!« je zaklical za mano.

	Vprašujoče sem se obrnila. Trapasto upanje me je razjedalo.

	»Zdaj lahko prečrtaš še osmo točko.« Gledal me je naravnost v oči. Njegova mirnost me je zmedla, da najprej nisem vedela, o čem sploh govori.

	 	Kadar zajebe, ne poskuša na vsak način popraviti napake, se ti oddolžiti in se opravičiti na najbolj prikupen način.



	Želel mi je povedati, da je to konec in jaz sem razumela.

	Ustnice sem stisnila v tanko črto in prikimala. Slišala sem koščke svojega srca, ki so drug za drugim padali po umazanih stopnicah. Moj korak je postajal vse hitrejši. Dušilo me je vse, kar je bilo neizrečenega med nama. Hkrati pa mi je povedal vse, kar je bilo za povedati – da se teh napak ne da več popraviti. V avtu sem vrgla škatlo na sopotnikov sedež in obrnila ključ, da je motor zarohnel.

	Po radiu so se zaslišali takti, ki so mi bili do danes vedno tako všeč … Sedaj pa so oznanjali točno to, česar nisem želela slišati.

	»Closing time, one last call for alcohol so finish your whiskey or beer. Closing time, you don't have to go home, but you can't stay here.«

	Solze so mi spolzele po licih.

	»I know who I want to take me home. I know who I want to take me home.«

	Še vedno nisem speljala s parkirišča. Trapaste solze so mi zastirale pogled. Tako zelo bala sem se predati. To je bil pravzaprav edini strah. In bila sem ponosna sama nase, da sem se ponovno naučila zaupati … Sedaj pa je bilo vse zaman. Najhuje od vsega je bilo, da sem bila za vse kriva sama. Potem pa še ta neumni, neumni seznam!

	Jezno sem stisnila zobe in si z rokavom puloverja grobo obrisala solze z lic.

	Nikki, to nisi ti.

	Ti nisi tista punca, ki se cmeri v avtu zaradi nekega fanta.

	Ugasnila sem radio in iz žepa potegnila telefon.

	Po tretjem pisku sem v slušalki zaslišala znani glas.

	Govorila sem hitro, preden bi si uspela premisliti. »Chase, kaj počneš danes zvečer?«





osemintrideseto poglavje

	»Ne sekiraj se, ljudje se učimo iz svojih napak.« Olivia me je poskušala potolažiti. »Moja babica je zmeraj pravila: 'Do takrat, ko se boš poročila, bo že vse bolje.'«

	Zožila sem oči in grdo pogledala Olivio, ki je sedela na postelji poleg mene.

	»Resno?«

	»Okej, priznam, tole ni bil najboljši nasvet.«

	Moj obraz je bil bled kot stena. Že vse jutro mi je šlo na bruhanje, čeprav se nisem spomnila, kdaj sem nazadnje jedla.

	»Mi boš končno povedala, kako se je odvijal včerajšnji večer?« je zanimalo Olivio.

	Zastokala sem in si z dlanmi prekrila obraz. Moj zadah je bil katastrofalen in me je porogljivo spominjal na količino cigaret, ki sem jih pokadila včerajšnjo noč, ter na vino, ki sem ga kasneje izbruhala.

	»Res moram?« sem se branila.

	Vendar brez uspeha. »Nikki, ne glede na to, kaj si naredila, bom na tvoji strani. Verjamem, da sploh ni bilo tako hudo, kot misliš. Verjetno pretiravaš.«

	Vzdihnila sem in v eni sapi povedala: »Potem ko sem odšla od Phillipa, sem se v lokalu dobila s Chasom. Saj veš, tam, kjer streže. Njegova izmena je trajala do desete ure. Do takrat mi je uspelo spiti dva koktejla in tri kozarce piva. Plesala sem vsaj s šestimi slinastimi tipi in jim medtem dovolila, da me šlatajo za rit. Ko je Chase končal, sva kupila steklenico vina in se odpravila nekam, kjer bo manj gneče. Šla sva do parka in sedela na travi. In pila vino. Povedala sem mu vse o tem, da sem s čustvi zaključila in da me od sedaj naprej zanima samo seks.«

	Olivia se je držala za čelo in me gledala z velikimi očmi.

	»To še ni bilo dovolj. Šla sem še bolj v detajle. Načela sem razpravo o tem, ali je pametneje, če začnem izbirati moške ali ženske. Prednosti in slabosti vsakih sem natančno opisala. Ojoj, Olivia, mislim da bom spet bruhala.« Cmok v grlu se mi je posmehoval. »Potem sem prišla do zaključka, da je verjetno najbolje, če za svoje spolno življenje poskrbim sama. Opisovala sem vse različne vibratorje in to. In očitno sem govorila precej na glas. Ljudje, ki so sedeli nekaj metrov stran od naju, so vsake toliko padli v krohot. Najraje bi se pogreznila v zemljo.«

	»Oh, Nikki.« Olivia me je močno stisnila k sebi, ne da bi prej pomislila na moj slab želodec. »Rada te imam, čeprav si včasih taka trapa.«

	Vrnila sem ji objem. Tudi jaz sem jo imela rada.

	Nežno me je odrinila in me pogledala.

	»Povej mi, kaj od vsega, kar se ti je zgodilo včeraj, pa najbolj boli?«

	Izbruhnila sem v jok. »To, da sedaj dokončno vem, da je konec, pa si ga še vedno želim nazaj.« Konec stavka je bil že tako nerazumljiv, da ga še sama najbrž ne bi znala razvozlati, Olivia pa me je polna sočutja stisnila v trden objem. In jokala z mano.

	♣ ♣ ♣

	»Punčka moja,« je zadonelo, takoj ko sem odprla vrata, »kako dolgo te nisem videl.« Oče me je potegnil v objem, nato pa me takoj odrinil in premeril s pogledom.

	»Kaj je narobe?« je vprašal. »Phillip?«

	Pokimala sem in že začutila solze v očeh. Pogoltnila sem in preusmerila misli drugam. »Kje pa je mami?«

	»Na nekakšni konferenci o zdravem življenju, ne vem natančno …« Izpulil mi je nahrbtnik iz rok in me pospremil do kuhinje. »Nekaj ti bom skuhal.«

	Odkimala sem, saj mi je že ob misli na hrano postalo slabo.

	»Punčka, moraš jesti, saj si vsa bleda in slabotna. Drugače boš še zbolela. In še nihče ni rekel ne moji juhici.«

	Brezvoljno sem se sprijaznila, saj sem vedela, da se nima smisla prepirati z njim. Popravila sem si mastne lase za uho in se izgovorila, da bom počakala v sobi.

	Zgoraj sem se vrgla na posteljo in gledala v strop. Nisem mislila na nič in ne vem, kako dolgo sem pravzaprav tako ležala. Čez nekaj časa je vstopil oče in prisedel na posteljo.

	Pogladil mi je lase. »Kaj je šlo tako zelo narobe? Že leta te nisem videl takšne.«

	»Vse. Vse od začetka. Ne vem, kaj sem sploh mislila. Da bo trajalo za vedno?« Jezno sem se ugriznila v notranjost ust, da ne bi ponovno zajokala.

	»Ljubica, včasih je pač tako, da ljubezen boli in pušča brazgotine in rane …«

	»Ati, saj mi ne citiraš Nazarethov, da bi me potolažil?« S solzami v očeh mi je uspel polovičen nasmešek. »In misim, da se ni higienično dotikati mojih las.«

	Čeprav sem ga opozorila, roke ni umaknil.

	»Ne znam ti dati čudežnega nasveta. Ne prenesem bolečine na tvojem obrazu in zares si želim, da bi bila srečna.« S svojimi obilnimi šapami mi je objel obraz in me poljubil na lase.

	Zdrznila sem se, on pa je rekel: »Super, potreboval sem labelo.« Z ustnicami je podrgnil eno ob drugo, kot to počnejo ženske, ko si jih namažejo z rdečilom.

	Nasmehnila sem se, pograbila majhno okrasno blazino in jo v šali zalučala proti njemu. »Kje je zdaj tista juha, ki si jo prej obljubljal?«

	♣

	Že nekaj dni sem bila pri svojih starših. Večino dneva se sploh nisem premaknila s sobe. Ležala sem in čakala, da se dan spremeni v noč in potem spet v dan. Nisem odprla skript, ki sem jih prinesla s sabo, za primer, če bi našla energijo za učenje. Nisem odprla prenosnika, ki sem ga prinesla, da bi preganjala dolgčas. Za telefon sploh nisem bila prepričana, kje sem ga pustila.

	Hvaležna sem bila staršema, da sem lahko nekaj dni ostala tukaj, ne da bi me kdorkoli nadlegoval z vprašanji. Ko je za vikend prišla babica, sta mi kosilo prinesla v sobo, da se mi ni bilo treba družiti. Spoštovala sta, da se ne želim pogovarjati. Mama me je sprva neuspešno poskušala pripraviti do pogovora, nato pa se je le nemo ulegla poleg mene na majhno posteljo in z mano v tišini preležala večino nedelje. In zaradi tega sem jo še bolj cenila, saj sem vedela, kako tuje ji je poležavanje. Odkar pomnim, je bila aktivna in polna optimizma.

	♣

	Bil je torek. Čeprav sem bila še vedno razklana na tisoče koščkov, nisem več razmišljala. Samo še ležala sem. Trudila sem se spočiti, vendar sem bila vsak dan bolj brez energije. Ponoči sem slabo spala, ker sem sanjala o njem. Ko sem se prebudila, sem trmasto bedela, da se mi nedobrodošle misli ne bi ponovno prikradle v podzavest.

	Telefon sem že napolnila in sporočila Olivii in Alexu, da sem okej. Očitno sta oba že govorila z mojimi starši, ker ju je skrbelo, kje sem.

	♣

	Bila je sreda. Počasi sem imela vsega dovolj, vendar se nisem bila zmožna pobrati. Več dni že nisem jokala, le moje telo je bilo težko in ni želelo nazaj v resnično življenje.

	Od jutra sem slišala glasove iz spodnjega nadstropja. Malo me je zanimalo, kaj se dogaja spodaj, vendar sem se le prevalila na drugo stran postelje in se v nedogled poigravala z odejo.

	Vrata moje sobe so se odprla in oče je glasno vstopil. Razgrnil je zavese in na stežaj odprl okno. Hladen aprilski zrak me je zmrazil do kosti, da sem odejo potegnila do brade.

	»Sedaj je pa dovolj poležavanja in smiljenja sami sebi.« Z obema rokama je prijel rob odeje in jo povlekel s postelje. »Vstani.«

	Mama se je prikazala na vratih sobe. S pogledom sem iskala pribežališče pri njej, ona pa mi je samo vrgla oprana oblačila v naročje in rekla: »Sleci že to popackano pižamo.«

	Vzdihnila sem in vstala. Bil je že čas.

	Stisnila sta me v družinski objem, nato pa je mami nagajivo plosknila očeta po tazadnji: »Zdaj pa na delo, nimam časa ves dan.«

	Šele tedaj sem opazila, da sta sredi čistilne akcije. Oče je imel okoli čela zavezano ruto, kot kakšna ameriška gospodinja. Že je vlačil umazano posteljnino z odej, mami pa je prižgala nevzdržno glasen sesalec.

	Pograbila sem oblačila in se odpravila v kopalnico. Tarnanja je bilo konec. Saj je bil samo tip.





devetintrideseto poglavje

	Tri stvari so bile že prečrtane. Verjamete ali ne, stanovanje je bilo pospravljeno, vse Phillipove stvari (vključno s stvarmi, ki mi jih je podaril) so bile varno pospravljene v škatli, da se v stanovanju z njimi nisem po nepotrebnem srečevala. Ravnokar pa sem se odpravljala iz fitnesa, kjer sem se zadnjo uro potila kot konj. In ja, moj seznam, ki sem ga zjutraj nakracala, se je bližal h koncu. Pograbila sem telefon, da bi opravila še zadnjo točko.





			 Jaz:





			 Helov. Imaš mogoče pol urice časa zame?





	Chase je pristal na moj predlog, da se dobiva v baru, kjer je delal. Hvaležna sem bila, da sem se po vadbi stuširala in s seboj prinesla sveža oblačila. Tako sem lahko s tem opravila kar na poti domov.

	♣

	Kadila sem pred barom, ko se je približal Chase. Roke je držal v žepe DC jopice, ki je bila za hladen večerni zrak pretanka. Njegovi ravno prav dolgi kodri so izgledali prikupno fantovsko.

	»Zdravo.«

	»Hej,« sem odzdravila in nisem vedela, kako naj sploh začnem. »Poslušaj, Chase …«

	Iskala sem besede.

	»Oprosti za zadnjič. Ni bilo pošteno, da sem te poklicala v takšnem stanju. Vem, da se med nama ni nič zgodilo, vendar ti nisem želela dajati upanja. Poklicala sem te v trenutku šibkosti, nisem pa te imela namena izkoristiti. Na novoletni zabavi …«

	Chase je prekinil moje jecljanje. »Nikki, ne skrbi. Kar je bilo, je bilo. Nisem se počutil izkoriščenega. Poleg tega sem ti želel priznati …«

	Skočila sem mu v besedo. »Upam, da te ni bilo preveč sram, ker sem govorila takšne traparije.« Zardela sem ob spominu na svoje trapasto obnašanje.

	»Ni bilo tako hudo. Si pa vsaj nasmejala polovico parka.«

	Zavila sem z očmi in ga rahlo boksnila v ramo. »Hvala, to res pomaga … Ne morem verjeti, da sem se obrnila ravno nate. Verjetno sem iskala možnost za nekakšno avanturo. Na srečo nisva šla tako daleč.«

	»Bila si preveč pijana, da bi sploh razmišljal o tem.« S čevljem se je igral s pohojenim filtrom cigarete, ki je ležala na tleh.

	»Prvič te ni motilo,« sem rekla, preden bi preštela do tri, in preklinjala, da je moj jezik spet prehitel mojo premišljenost.

	 »No, to imaš prav.« Nerodno se je zasmejal. »Skratka, želel sem reči …«

	Z dlanjo sem se udarila po čelu. »Seveda! Prvič, ko je prišlo do saj-veš-česa, sva bila oba dobro nadelana, zadnjič pa nisi spil niti približno toliko kot jaz. Oprosti, če sem ti spet dala povod za karkoli, česar ne morem izpolniti. Razumem, da si rekel, da nekaj čutiš do mene in da ni fer …«

	»Nikki, z drugo se videvam.« Roke je potisnil še globlje v žepe in me končno pogledal.

	Počutila sem se kot največja trapa.

	»Res? Res sem vesela zate. Res!« Z rokami sem mahala, da bi ponazorila, da sem res vesela zanj.

	Ustnice je razpotegnil v širok nasmešek. »Pretvarjal se bom, da je uporaba treh 'resov' v enem stavku čisto običajna.«

	Brcnila sem kamenček. »Nehaj. Res sem vesela zate.« Bruhnila sem v smeh. »Samo neumno se počutim, ker sem govorila o tvojih čustvih do mene, ti pa si me že zdavnaj prebolel.«

	»Ja, tudi jaz bi se počutil precej butasto,« me je zbadal.

	Zardela sem.

	»Jebiga. Jo poznam?«

	Njegov obraz se je zresnil. Ustnice je stisnil v ravno črto. »Nisem prepričan …« Z glavo je pomignil proti vhodu in spretno menjal temo: »Greva noter na pijačo ali boš pokadila celo škatlico?« Nasmehnil se je in spet je bil tisti Chase, ki sem ga poznala. Tisti, ki je bil moj prijatelj, in tisti, s katerim sem želela spiti pivo, čeprav sem se pred njim osmešila.

	♣ ♣ ♣

	»Si prepričana, da jih boš vrgla vstran?« Olivia je dvomeče dvignila obrvi.

	»Stoodstotno,« sem odgovorila, čeprav sem z žalostjo gledala škatlo, iz katere so kukali moji najudobnejši copati, ki mi jih je za božič podaril Phillip. »Samo trpinčila bi se, če bi te stvari obdržala.«

	Olivia se je – čeprav nerada – strinjala z mano, nato pa se je vrgla na kavč. »Draga moja, tvoje žalovanje se je uradno zaključilo, tako da danes jaz izbiram film.«

	»V bistvu sem še vedno čisto na dnu, saj veš …« Daljinec sem trdno držala v dlani.

	Zakrohotala se je in se vrgla name. Izpulila mi ga je iz rok in z narejeno prijaznostjo rekla: »Saj vem, zato pa bom pri izbiri karseda obzirna.«

	Stisnila sem se k njej, ona pa me je objela. Kljub vsemu hecu sem vedela, da se zaveda, da Phillipa še niti približno nisem prebolela.

	♣

	Med zaključno špico je Olivii zazvonil telefon. Iz pogovora sem razbrala, da jo Jane vabi na pozno večerjo ali nekaj podobnega, zato se je Olivia počasi pričela odpravljati.

	»Zakaj ne bi šla na burger z nama?« me je vprašala že tretjič.

	»Zato. Tako ali tako se vidiva jutri, ko greva v šoping.«

	»Okej, okej.« Vdala se je in pobasala škatlo. »Si nisi premislila glede njegove krame?«

	Odkimala sem.

	Na zunaj.

	Čeprav je vse v meni prikimavalo. Nisem se želela ločiti od njegovih stvari, tako kot se nisem želela ločiti od njega. Le ponos mi je preprečeval, da bi ga rotila, naj se vrne.

	»Velja, potem pa jo odvržem v prvo kanto, ki mi pride na pot.«

	»Hvala.«

	Tako je bilo lažje. Ne vem, kako bi mi uspelo sami.





štirideseto poglavje

	 		 			 Alex:





		 			 Danes ob 21h. Ne zamujaj.





			 Jaz:





			 Nikoli ne zamujam.





	Končno je napočil dan, ki mi ga je Alex že lep čas metal pod nos, kadarkoli sem ga kontaktirala. Njegov projekt mi je vzbujal zanimanje že samo zato, ker sem opazila, koliko pomeni njemu.

	Minila sta že dva tedna, odkar sem se znebila Phillipovih stvari. Zaradi tega mi ni bilo nič lažje. Še vedno bi ga rada objela in še vedno sem bila žalostna, ko sem se mimogrede spomnila kakšne novice, ki bi mu jo želela povedati, nato pa sem ugotovila, da ga ni več v mojem življenju. Vendar sem spoštovala njegovo odločitev. Šel je naprej in privoščila sem mu srečo. Želela sem si le, da ne bi vedela, kako nagajiva iskrica mu je lahko zaigrala v očeh, ko me je pogledal.

	Pred odprto omaro sem vzdihovala, ker enostavno nisem imela česa obleči. Spomnila sem se, da me je Alex pravzaprav povabil le na pijačo, in izvlekla na kolenih strgane kavbojke in rdečo majico s kratkimi rokavi. Lase sem tesno zvezala v visok čop in si nadela okrogle obročaste uhane. Z eyelinerjem sem poudarila oči z dramatično črto, brez katere sem se počutila golo. Ker se je ozračje že precej otoplilo, sem si ogrnila toplo črno jopico in zapustila stanovanje.

	Le kaj mi želi Alex povedati?

	Ali pokazati?

	Polna pričakovanj sem preskakovala stopnice in se odpravila v temo.

	Po dvanajstih minutah sem se skeptično zazrla v tablo Old's place, ki je poševno visela nad vrati, in pogoltnila kepo, ki se mi je naredila v grlu.

	Ko Alex vsaj ne bi vztrajal, da se dobiva tu …

	Stresla sem z glavo, da bi pregnala misli na svoj prvi zmenek s Phillipom in zatlačila roke globoko v žepe. Levo od vhoda sem opazila letak, s katerega se je smejala Beatrice. Presenečena sem ugotovila, da bo danes prav ona igrala v lokalu.

	To mi je želel pokazati Alex!

	Z nasmehom na ustnicah sem se spustila po stopnicah in nisem si niti drznila pomisliti, da se bo tudi Phillip najverjetneje udeležil koncerta, glede na to, da je bila njegova sestrična.

	Hudiča, upam da ga ne bo.

	Prosim, naj pride.

	Jezno sem stresla z glavo, da bi pregnala kontradiktorne misli, ki so se že ves čas, odkar ga ni bilo ob meni, vrtele notri kot umazano perilo v pralnem stroju.

	Prostor je bil temen in večina miz ob majhnem odru je bila zasedenih. Z očmi sem prečesavala prostor, vendar Alexa nisem opazila nikjer. Izbrala sem prosto visoko mizo z barskim stolom desno od vhoda in naročila pivo.

	Na odru se je prikazala Beatrice in hrup v baru se je polegel. Tu in tam je še kdo klepetal, večina pa je pozornost usmerila proti današnji pevki.

	Beatrice je zgrabila mikrofon, ki je pri tem malo zahreščal. »Pozdravljeni vsi skupaj. Neskončno vesela sem, da ste se zbrali v takšnem številu. Upam, da mi ne boste že po prvi pesmi ušli.« Govorila je sproščeno, kot da je vajena nastopanja. Svetle kodre si je vrgla čez ramo. Vse oči so bile uprte vanjo, ona pa je suvereno nadaljevala: »Začela bom s skladbo Can I be him, ki mi nikakor ne gre iz ušes. Ja, ja, vem, da jo v originalu poje moški, vendar me to ne bo ustavilo, da vam jo prestavim v malo drugačni obliki. Aja, in še nekaj … če se vam moj nastop ne zdi okej, potem to ni zaradi mojega petja, pač pa zaradi tega, ker ste premalo spili.«

	Nekaj gostov lokala se je zasmejalo in v veselje mi je bilo gledati, kako je Beatrice utečeno koketirala z njimi.

	Sedla je za klaviature in pričela z igranjem. Ozrla sem se okoli in preklinjala trapastega Alexa, ki bo zamudil ves šov.

	»You walked into the room and now my heart has been stolen …«

	Očarana nad njenim glasom sem strmela kot uročena. Vau! Vsak verz, ki ga je zapela, je v meni vzbudil milijone čustev, saj je besedilo tako zelo resnično.

	Začutila sem pogled, ki me je žgal v vrat, in nehote zasukala glavo.

	Znašla sem se iz oči v oči s Phillipom.

	Stal je pri visoki mizici na nasprotni strani, nekaj metrov stran od mene. Izgubila sem se v njegovem pogledu in komaj sem se spomnila obrniti stran.

	»Could I be the one you talk about in all your stories …«

	Nalašč sem zavzeto gledala v ospredje bara in si obljubljala, da se ne bom ponovno ozrla. Raje bi se mahnila kot pa priznala, da ima še vedno takšen učinek name.

	Iz lastnega monologa me je predramil znani glas. Izbuljila sem oči in nisem mogla verjeti temu, kar sem videla.

	Alex, ki je ravnokar stopil izza stranske zavese, je držal v rokah brezžični mikrofon in prepeval.

	»I heard there was someone but I know he don't deserve you …«

	Onemela sem.

	Alex poje?

	Alex poje!

	Očarana nad talentom, ki ga je vsa ta leta pred mano uspešno skrival, sem se butasto režala in za nekaj minut pozabila na vse okoli sebe.

	Skoraj vse.

	V duetu sta odpela refren in se harmonično dopolnjevala. Pri tem sta se seveda gledala v oči in kemija med njima je bila očitna. Čeprav sem jima iz srca privoščila srečo, me je kot brca v trebuh zadela misel, da si tega želim tudi sama.

	»When the lights come on and I'm on my own,

	will you be there, will you be there?«

	Beatrice je z nekaj toni zaključila pesem, ljudje pa so navdušeno zaploskali.

	»Dober večer! Moje ime je Alex in danes bom skupaj z Beatrice odpel nekaj pesmi.« Stopil do Beatrice in jo poljubil na lice. »Če se seveda strinjate?«

	Nekaj ljudi je zavriskalo. Stisnila sem palec in kazalec ter skozi njiju zažvižgala, kot sem znala že iz otroštva. Čeprav se nisem spomnila, kdaj sem to nazadnje storila, sem še vedno obvladala. Alexove oči so pristale na meni in vzpodbudno sem mu pomežiknila. Tako zelo sem bila ponosna nanj.

	»Naslednja pesem je od mojega najljubšega izvajalca,« je nadaljeval, jaz pa sem se razveselila, saj sem točno vedela, da govori o Mattu Nathansonu, ki sva ga oba oboževala. »Upam, da vam bo všeč.«

	Začel je prepevati uvodne vrstice, Beatrice pa mu je na klaviaturah spretno sledila. Čeprav se mi je zdelo, da je pesem v originalu igrana na kitaro, je zvenelo odlično.

	»Last flare from the lifeboat,

	last air in my lungs.

	Right now even I know that you've got someone.«

	Boleča resnica besedila me je zadela naravnost v srce.

	Prekleto, Alex. Od vseh njegovih pesmi si izbral ravno to?

	Čutila sem, da je Phillipov pogled spet pristal na meni, zato sem nervozno nagnila steklenico in srknila še zadnji požirek piva.

	»Didn't know that forever only meant forever till you found someone better …«

	Nisem zdržala pritiska, ki mi je naraščal v glavi. Odpravila sem se proti izhodu, ko me je nekdo ujel za roko. Ne da bi se ozrla, sem vedela, čigava dlan je.

	»Se lahko pogovoriva?«

	Iztrgala sem dlan iz njegove in brez odgovora hitela na svež zrak.

	»No one else's gonna love you like that …«

	Pogoltnila sem neumne solze, ki so se vzele od nikoder. Prižgala sem cigareto in globoko potegnila. Izdihnila sem gost dim in gledala, kako se je razblinil.

	Kajenje je pravzaprav neke vrste meditacija.

	Nasmehnila sem se svojim bedastim mislim, vendar v trenutku pregnala nasmešek z obraza, ko sem zagledala Phillipa, ki mi je sledil iz bara.

	Iz žepa je potegnil rdečo škatlico, ki mu je skoraj padla na tla, vendar jo je spretno ulovil ter iz nje nerodno potegnil cigareto.

	Čeprav sem se trudila, da ne bi buljila, nisem mogla zares odvrniti pogleda.

	Phillip vendar ni kadil.

	Pristopil je. »Imaš ogenj?«

	Brez besed sem mu podala vžigalnik in ga opazovala.

	Rahlo je potegnil ter se trudil, da ne bi zakašljal.

	Ustnice so se mi nehote ukrivile v nasmešek. »Predvidevam, da še vedno nisi kadilec.«

	Potegnil je še dva dolga dima, nato pa na obraz narisal svoj popolni nasmeh in zaradi jamic v njegovih licih so se mi zašibila kolena.

	»Prav imaš.« Odvrgel je skoraj celo cigareto in jo pohodil. »Od prijatelja sem si sposodil škatlico, da ne bi izgledalo, kot da sem ti sledil.«

	»To je šlo pa gladko.« Sarkazem, ki je bil moja najljubša oblika posmehovanja, ga je nasmejal, nato pa se je njegov smeh spremenil v kašelj.

	»Vedel sem, da kajenje ni zdravo, nisem si pa mislil, da učinkuje tako hitro …«

	Bil je prikupen in nisem si mogla kaj, da ne bi uživala v pogovoru z njim.

	»Jap, tvoja pljuča so zdaj za odpis. Ko se boš naslednjič želel pretvarjati za kadilca, ti priporočam, da izbereš cigarete z manj nikotina.« Pomignila sem proti rdeči škatlici, ki je štrlela z njegovega žepa. »Verjetno se ti vrti?«

	Osramočeno je pogledal v tla. »Malo. Vendar je to lahko tudi od alkohola.«

	»Si danes tudi prvič spil dva požirka piva?« nisem mogla nehati z zbadanjem.

	Dvignil je pogled. »Pogrešal sem te.«

	Njegov nenaden odgovor me je zadel kot klofuta ter spremenil vzdušje, in pogovor je iz lahkotnega v trenutku prerasel v resnega.

	Sedaj sem jaz zakašljala ter jezno pohodila čik. Pritisk mi je v sekundi narasel in najraje bi nekam boksnila.

	»Kako si upaš to reči, jebenti?«

	Očitno mu sploh ni bilo jasno, s čim me je tako razjezil. Njegove oči so bile okrogle in velike, ko je zrl vame kot bambi v luči bližajočega se avta.

	»Po vsem tem.« Krilila sem z rokami.

	Po vseh solzah, ki sem jih prejokala za teboj.

	Njegove obrvi so se namrščile, ko je odgovoril: »Ne razumem. Saj nisem jaz končal najine zveze … Ti si bila tista, ki je vse, kar sva imela, razumela kot slab eksperiment.«

	Stiskala sem pesti.

	Ta si pa upa.

	»Ja, res je. In rekla sem že, da mi je žal. Ti si bil tisti, ki je odkorakal stran.«

	»Jaz …« je začel, vendar ga nisem pustila dokončati.

	»Tudi ko sem ti vrnila stvari, ni izgledalo, kot da me pogrešaš.« Vedela sem, da razume, kam ciljam. Na koga ciljam.

	Prižgala sem novo cigareto.

	»Khm,« je narejeno zakašljal in ušel mu je drobcen nasmešek. Nasmešek! »Če ti povem po resnici, sploh ne vem, kako ji je ime.«

	»Vau, zdaj si me pa potolažil. Veš kaj? Vseeno mi je. Tako ali tako nisva skupaj in zaradi mene lahko položiš katerokoli hočeš.« Najraje bi ga mahnila.

	»Nikki, bila je stranka. Prišla je na fotošuting, ki sem ga planiral točno tisti dan, ko sem te povabil. Priznam, želel sem te narediti ljubosumno. Ja, grdo je. Pogrešal sem te kot nor. Nisem te poklical, ker sem želel priti tvojim Resnicam do dna. In zato sem tudi naredil, kar pač sem.«

	Gledala sem ga jezno, vendar sploh nisem več vedela, kaj naj si mislim. Moji možgani so bili utrujeni in čeprav sem se prepričevala, da mi ni več do njega, je moje telo predobro vedelo, da stojiva le slabega pol metra narazen.

	»Resnic ni več … Nikoli več ne želim slišati za njih. Prekleto.«

	Podrgnila sem se po čelu in razmišljala, katera poteza bi bila najpametnejša.

	Možgani so mi pravili, naj stopim korak nazaj, srce pa, da bom, če stopim korak naprej, ravno tam, kjer bi morala biti. V njegovem objemu.

	»Tako prekleto sem te pogrešala.« Srce mi je divjalo kot noro, ko sem to priznala na glas.

	Ustnice je ukrivil in stopil nekaj centimetrov bližje. Moje telo se je seveda takoj odzvalo na njegovo bližino. Skoraj čutila sem ga lahko, tako blizu je stal.

	»Preveč preklinjaš, veš to?« S prstom mi je spolzel po licu in me gledal, kot da bi me videl prvič. Občutek sem imela, da se bo vsak trenutek nagnil bližje in me poljubil.

	Nestrpno sem čakala in umirala od želje po njem. Hkrati bi ga najraje odrinila, ker sem bila še vedno otročje jezna.

	Približal se. Njegove ustnice so bile le nekaj centimetrov oddaljene od mojih. Odkimala sem in se malo odmaknila.

	Preučeval me je s pogledom, vendar ni rekel nič.

	»Kaj počneva? Phillip, ne moreva se kar pretvarjati, da se ni nič zgodilo. Kako naj vem, da bo tokrat drugače? Še sto stvari bom zajebala in če misliš zaradi vsake oditi …«

	Njegova dlan je poiskala mojo in najini prsti so se samodejno prepletli. Njegov dotik je bil električen in divje mi je poganjal kri po žilah.

	»Mislim, da se to ne more zgoditi.«

	Skušala sem se spomniti, o čem sva pravzaprav govorila, vendar me je njegov palec, ki je drsel po mojem, ponovno vrgel iz tira.

	Nagnila sem glavo. »Zakaj?«

	»Dovolj jasno si dokazala, da nisem pravi zate. Da imam vse pomanjkljivosti, ki si jih predvidela, in da sem storil vsako napako, ki si jo čakala. Sedaj lahko začneva znova. Brez pričakovanj. In vidiva, kako se bo to obneslo.«

	»Ne razumeš. Ravno za to gre, da stvari, ki sem jih prečrtala, niso pomanjkljivosti. So samo nerealna predstava o tem, kakšni naj bi bili moški. Takšen, kot si, si popoln zame. Pravi ali nepravi.«

	»Oh, Nikki. Tako zelo te ljubim.«

	Potegnil me je v svoj ogromen objem, ki mi je bil tako zelo domač, hkrati pa ga nisem občutila že toliko časa, da bi najraje strgala pulover in majico z njega.

	 Njegovo telo je bilo napeto in vedela sem, da čaka moj odgovor.

	Ozrla sem se navzgor. »Tudi jaz te ljubim.«

	Svoje mehke ustnice je neučakano pritisnil k mojim. Izgubila sem se v poljubu in pozabila, da to počnem vsem na očeh. Igral se je z mojimi v čop spetimi lasmi, moja dlan pa je počivala na njegovem oh-tako-seksi dvodnevnem strnišču.

	Stvari so se odvijale prehitro, vendar se mi o tem ni ljubilo premlevati. Priznam, dokazovanje Resnic na njem je bilo otročje in prizadela sem njegova čustva. Njegov odziv je bil upravičen in bi ga lahko pričakovala, vendar me je kljub temu prizadel. Verjetno bi moralo trajati dosti dlje časa, preden bi se o tem pogovorila in začela znova. Ampak, kaj naj vam rečem? Dol mi je viselo za vse te pametne argumente. Včasih je bilo pač treba slediti srcu namesto zdravi pameti. In ta včasih je bil danes.

	Ko sva se končno odlepila drug od drugega, je bil moj obraz en sam nasmeh. Ozrla sem se okoli, da bi preverila, če naju je kdo opazoval. Nekaj ljudi je tako očitno odmaknilo pogled, da sem zardela kot preveč zrel paradižnik.

	»Boš še kadila?« je vprašal.

	Odkimala sem. »Mislim, da je čas, da greva nazaj noter.«

	Alex in Beatrice sta še vedno prepevala. S Phillipom sva natakarici naročila pivo in se približala moji mizici, ki je bila presenetljivo še vedno prosta. S komolci naslonjena nanjo sem poslušala čudovito izvedbo pesmi Bruise.

	»She moves into me to kiss my shoulder

	with emergency for me hold her.«

	Bila sem še vedno presenečena nad tem, kako dobro se je Alex znašel na odru, moje misli pa so vse bolj begale k telesu, ki je stalo preblizu, da bi me pustilo hladno. Phillip, ki je bil skoraj za eno glavo večji od mene, me je od zadaj objel. Naslonila sem glavo nazaj in si želela, da se ta trenutek nikoli ne neha.

	»It's all I want when I'm lost,

	it's all I need when I'm down.«

	Čutila sem bitje njegovega srca in zaprla oči. Nežno me je poljubil na vrat in moja kolena so bila mehka kot puding. Rahlo sva se zibala v ritmu.

	Alex in Beatrice sta naju spet opazila med množico, nato pa sta se poznavalsko spogledala. Nisem mogla biti jezna nanju, čeprav sta verjetno načrtovala najino ponovno srečanje.

	Odpela sta zadnji verz, nato pa je Alex zgrabil mikrofon: »Mislim, da sem Beatrice ukradel že dovolj soja odrskih luči. Naslednja je samo tvoja. Moje delo tu je končano.«

	Dvoumnost Alexove izjave je bila prav posrečena.





enainštirideseto poglavje

	 		 			 Olivia:





		 			 Ne morem verjeti!





			 Jaz:





			 Jup. Tudi jaz ne.



		 			 Olivia:





		 			 Torej si zdaj spet srečno v zvezi?





			 Jaz:





			 Očitno res. Kdo bi si mislil, da bova še kdaj prišla

skupaj …



		 			 Olivia:





		 			 Jaz. Alex. Vsi. Predobra sta bila skupaj, da bi bila

narazen.





	Nasmehnila sem se ekranu in bila vesela, da je imela moja najboljša prijateljica rada mojega fanta.

	Saj je bil spet moj fant, kajne? Ker nisem odpisala v dveh sekundah, je mobitel ponovno zavibriral.



	 		 			 Olivia:





		 			 Greš zvečer spat k njemu ali imaš čas za pijačo?





			 Jaz:





			 Zate imam zmeraj čas.

Odločila sva se, da bova šla počasi …



		 			 Olivia:





		 			 Sta včeraj seksala?





	Panično sem se ozrla okoli in videla, da so vsi v moji bližini pozorno poslušali profesorja in da nihče ni na skrivaj pogledoval na moj telefon.





			 Jaz:





			 Olivia! Za kakšno

me pa imaš?



		 			 Olivia:





		 			 Sta, kajne?





	Zardela sem in natipkala.





			 Jaz:





			 Jap.



		 			 Olivia:





		 			 Vedela sem!

Zvečer se dobiva in mi boš vse povedala. Ne morem verjeti, da sem vse

zamudila. Alexa bom

pretepla, ker me ni povabil.





		 			 Olivia:





		 			 Aja, btw, njegove stvari so v škatli pod stopnicami v vašem bloku. Nisem jih

vrgla stran. Zakaj? Ker sem vedela.





	»Gospodična White?« je ponovil profesor.

	Hitro sem odvrnila pogled s telefona in ugotovila, da me je opazovala vsa predavalnica.

	»Prosim?« Telefon sem hitro potisnila v žep, kot da bi to lahko prikrilo dejstvo, da me je ujel.

	»Bi bili tako prijazni, da bi delili z nami, kaj je tako zanimivega na vašem telefonu? Že dobrih deset minut se smehljate v ekran.«

	Pogoltnila sem cmok. »Se opravičujem.«

	Nekdo za mano je zakašljal: »Včeraj je dobila.«

	Kevin se je butasto režal s sedeža za mojim. Ker je bila predavalnica kot nekakšen amfiteater, je očitno lahko prebiral moje sms-e skupaj z mano.

	Moj obraz je postal vroč in čutila sem rdečico, ki se je širila od vratu navzgor.

	Jap, Kevin je bil še vedno Kevin. Ni se opravičil za sranje, ki ga je naredil pred meseci na zabavi. In čeprav se nikoli nisva posebej marala, je bilo tudi tako čisto okej. Jaz se nisem obremenjevala z njim, on pa se običajno ni zmenil zame. Preklinjala sem dejstvo, da je ravno danes primigal svojo rit na predavanja in me osmešil.

	Mladi profesor, ki je še vedno strmel vame, se je narejeno odkašljal in dejal: »No, potem pa naj vam bo … Te stvari človeku res pričarajo nasmeh na obraz. Kje smo ostali? Ah, seveda. Bi kdo drug odgovoril na vprašanje? Mogoče vi, Kevin Williams?«

	Oddahnila sem si in se neslišno zahvalila profesorju. Do konca ure sem ga pridno poslušala, ne da bi se zmenila za vibriranje v žepu.

	♣ ♣ ♣

	»Koliko punc si že imel pred mano?«

	»Ne spomnim se točno, toliko jih je bilo.«

	Pokazala sem mu jezik.

	»Okej, okej, hecal sem se. Vseeno pa točne številke ne vem.«

	»Pa povej v intervalu. Jih je bilo od ena do deset, od deset do dvajset ali več?«

	»Mislim, da sem jaz na vrsti za vprašanja in ne ti.«

	Že kakšno uro sva poležavala na njegovi postelji in se igrala najino igro z vprašanji. Oblečena v njegovo majico sem ležala na trebuhu in si podpirala glavo.

	»Kje se vidiš čez eno uro?«

	Nasmehnila sem se. »Pod tabo.«

	Prikimal je in ni odmaknil pogleda.

	Mogoče že prej.

	Nase je potegnil odejo, saj je imel na sebi le boksarice.

	»Jaz sem na vrsti. Te je zazeblo v tvojo ljubko rit?«

	»Malo. Zakaj nosiš mojo majico?«

	Skobacala sem se k njemu pod odejo in okobal sedla nanj. Pokrita sva bila čez glavo, tako da sta bila najina obraza v temi in lahko sva slišala še lastno dihanje. Nisem mogla razločiti potez njegovega obraza, vendar sem vedela, da me gleda. Jaz in on, tukaj in zdaj – to je bilo vse, kar sem potrebovala.

	»To je pa enostavno. Ker diši po tebi.«





epilog

	Zaspano sem odprla oči in pogledala na svojo levo. Točno sem vedela, da poznam tipa, ki nepremično leži ob meni. Nasmehnila sem se in razmišljala, kako srečna sem. Že skoraj dve leti. Ob meni je trdno spal Phillip. Moj fant.

	Še zdaj nisem mogla verjeti, da se je vse skupaj tako dobro izšlo. Ne glede na vse, kar je bilo, je najina zveza funkcionirala. O seznamu Resnic nisva več govorila, vendar sem sama pri sebi vedela, da sem ga ljubila ravno zato, ker ni imel lastnosti popolnih moških iz knjig in filmov. Olivia je bila, ne morem verjeti, prav tako zadovoljna z zaključkom Resnic. Vtepla si je v glavo, da naju je pravzaprav ona spravila skupaj. Prav tako si je zasluge lastil tudi Alex, ki je trdil, da je z nastopom popravil, kar je ona zajebala. Lahko si predstavljate, da nihče od njiju ni popustil.

	Kaj vas še zanima? Moji starši so naju včeraj obiskali. Oče je pomagal Phillipu pri montiranju novih nosilcev za nekakšno platno, saj sva s Phillipom po novem živela skupaj. Velik korak, saj vem! Ampak resnici na ljubo, ni me bilo strah. Vedela sem, da se bova morala drug drugemu tisočkrat prilagoditi in tisočkrat nama bo uspelo. Ker to sva bila vendar midva.

	Mami je pregovarjala mene in Beatrice, naj odideva z njo na jogging. Beatrice je bila takoj za, jaz pa sem skupaj z Alexom raje sedela pred televizorjem in gledala ponovitve serij. Alex si je vsake toliko roke, mastne od čipsa, obrisal v trenirko in šel po moško preveriti, če Phillip in oče morda potrebujeta njegovo pomoč.

	Olivia je bila še vedno presrečna z Jane. Najini torki so bili še vedno najini. Mislim, da sva obe preveč uživali v prepiranju o filmih, ki jih je izbrala druga, da bi se jim kadarkoli odpovedali. Vse se je poklopilo.

	Phillipova mati je odnehala z zasledovanjem in izsiljevanjem. Svobodno je prihajala in odhajala, največ stikov z njo pa je imela Dorothy. Srečala sva jo pravzaprav ravno prejšnji teden, ko sva odšla po Simona in Ruthie, da bi ju odpeljala v živalski vrt, in je bila pri njih na obisku. Phillip, ki je seveda ni pričakoval, je bil sprva napet, vendar smo vseeno vsi skupaj spili čaj in se medtem prijetno pogovarjali. Čeprav sem vedela, da še vedno ni nadomestila izgube, ki jo je Phillip čutil iz otroštva, sem bila neskončno ponosna nanj, da ji je oprostil vsaj toliko, da se je lahko prijazno pogovarjal z njo. Čeprav je že naslednji dan odšla neznano kam, ji tega ni niti zameril. Sprejel jo je takšno, kot je bila. In, ali veste, zakaj sva obljubila, da peljeva otroka na izlet? Dorothy je šla na pijačo (ki baje ni bila zmenek!) z nekim veliko mlajšim tipom, s katerim se je že daljše obdobje tu in tam videvala. Izkazalo se je, da je ta tip Chase! Ne morete verjeti, kajne? Tudi jaz nisem mogla. Nekako so se vsi koščki sestavljanke postavili na svoje mesto.

	Iz lastnih misli me je predramilo Phillipovo globoko dihanje. Še vedno je spal, jaz pa sem bila zakopana v njegov dišeč in topel objem.

	To jutro se je pravzaprav pričelo že pred dvema urama, vendar sva po divjem seksu objeta zaspala nazaj. Jap, in naravnost oboževala sem svoje življenje. Svoje prste sem prepletla z njegovimi, kar ga je že drugič to jutro prebudilo.

	»Dobro jutro, ljubica,« mi je zamrmral v vrat. Najini telesi sta bili pod toplo odejo še vedno goli. Obrnjena sem bila stran od njega in se tako s hrbtom dotikala njegovih prsi.

	Z brado me je požgečkal po ramenu in me kot vedno razorožil vseh adutov. Obrnila sem se proti njemu in ga poljubila. Moji nohti so se sprehajali po njegovem golem hrbtu in ga izzivali. Točno je vedel, na kaj ciljam.

	Malo je odmaknil obraz, da me je lahko pogledal v oči, in dejal: »Za to jutro je bilo dovolj. Greva raje na zajtrk.«

	Ob njegovih besedah se mi je zaletelo in nisem mogla prikriti smeha.

	Še dobro, da Resnice niso več obstajale … Kajti če bi, bi lahko prečrtala še zadnjo.

	 	Po desetih minutah ne bo želel ponovno seksati. Kar se njega tiče, je bilo dovolj. (Če želiš še več, boš morala pač počakati.)



	»Se mi mogoče posmehuješ?« me je vprašal z narejeno resnostjo.

	Odkimala sem in ponovno bruhnila v smeh.

	»Kaj pa je tako smešno?«

	»Razmišljam, ali si res tako zelo želiš zajtrka ali pa mi mogoče samo nisi več kos v postelji …«

	Še do konca nisem izgovorila besed, ko je zamrmral nekaj takšnega kot: »Ho, ho, boš že videla …« in v naslednjem trenutku je bil že nad mano in tiščal moja zapestja v vzmetnico. Njegov nevaren pogled in važen nasmešek sta mi pognala kri po žilah.

	Morda bi se v tem položaju morala počutiti nebogljeno ali podrejeno, pa sploh ni bilo tako. Bila sem točno tam, kjer sem želela.

	Oh, Phillip. Kljub vsem nepopolnostim si točno to, kar bi iskala, če bi želela najti fanta, ki bi bil pravi zame.





RESNICE O MOŠKIH

	 	Popolnega moškega ni. Neverjetni lepotci iz romantičnih knjig in filmov NE obstajajo (kar se nanaša na točko dve).

	Resnični moški lahko ima največ tretjino od naslednjih lastnosti:



	 	X popoln videz,

	X je nezemeljsko bogat in vpliven,

	X je izjemen ljubimec,

	X je dober po srcu,

	X je neizmerno pozoren (za svojo ljubljeno naredi neverjetne stvari (stvari, ki so povsem izven njegovih interesov, pojavlja se povsod, kjer je ona, rad bi bil ves čas z njo, blablabla …)),

	X je neverjetno (in seveda daleč nadpovprečno) obdarjen.



	 	Pretirana ljubosumnost še zdaleč ni seksi.

	Njegove potrebe so zanj na prvem mestu.

	Po desetih minutah ne bo želel ponovno seksati. Kar se njega tiče, je bilo dovolj. (Če želiš še več, boš morala pač počakati.)

	Zate se ne bo spremenil. Kakršnega si spoznala, takšen bo ostal. (Če ga želiš naučiti trikov, raje kupi psa.)

	Za vsako napako, ki jo naredi, nima tako tehtnega razloga, da bi mu lahko kar odpustila. Moški večkrat zajebejo, ker so pač kreteni.

	Kadar zajebe, ne poskuša na vsak način popraviti napake, se ti oddolžiti in se opravičiti na najbolj prikupen način.

	VSI moški gledajo pornografijo.

	Ne bo te tedensko zasipaval z majhnimi pozornostmi, kot so rože, ljubezenska pisma in podobno.