IZ SODOBNE ČEŠKE IN SLOVAŠKE KNJIŽEVNOSTI
Naša revija je zlasti v zadnjem času posvečala še posebno pozornost sodobni češki in slovaški književnosti, ki je bila poleg drugega tudi ogledalo družbenega in duhovnega preroda te dežele. V pričujoči številki objavljamo prispevke štirih avtorjev, dveh Čehov in dveh Slovakov, ki jih je tragični 21. avgust zatekel na počitnicah v Sloveniji.
Uredništvo
IZ  ZBIRKE  ZAKLINJANJE  ŽIVIH Karel   Šiktanc
ZAKLINJANJE PSOV
»Pomirite pse!«
je ukazal na smrt utrujeni Nansen,
ovešen
z daljnogledi,
ki so jim snežne sove skljuvale oči.
Da,
zaboga,
v tem tavanju,
ki nam je dano, kot jok, navsezadnje
za dar,
pomirite pse,
te zveste stražarje,
ki jih v ogradah žre strah
za našo dušico,
da bi, nesmrtna, ne ostala brez pasje znamke!
955
Radi bi do tečaja.
A ne razumejo,
da mora nekdo sam na slepo tja gor,
da bi oni, oslepeli,
ne pocrkali sredi polarnika.
Ker zima je
za sto let.
Ribniki se napolnjujejo,
a naše glave so ob zapornicah
prazne do obupa,
polne
edino zavesti
o trajni majhnosti, katero nas je sram pognati čez noč in hraniti do konca življenja.
Očetje nas prosijo,
naj mislimo na otroke.
A kaj nam bo rod,
ko so spremna pisma za dračje in na žveplenem nebu
stoji le Sirius, Pasja zvezda!
Kaj je tu zemlja?
In kaj je led?
In kaj bi z zemljevidi, ki lažejo — prepričani, da prihajamo na tečaj, ga mogoče pravkar zapuščamo.
Minuto molka za mrtve!
956
In pomirite pse!
Lačni so
in — na lovih preskušeni —
slišijo v nas rožljati odvečne kosti.
Naj da,
kar kdo more.
A ne hrbtenice — edino še ta
zmore stati — tudi za nami — sredi žametov
in zapustiti za sabo sled.
Malo bodo imeli.
Potolažite jih.
Hišice jim posteljite s puhom,
s kredo jim zarišite zemljo
in obzorje dne, ki bodo vanj se zaman
preplašeni zgnetli.
Naj spijo.
Naj molče,
neuničljivi —
z večno svetlobo mleka v skledi ob vzglavju.
Svoji lastni prebežniki,
bomo pregrizli verige,
s katerimi so,
vdani,
privezani za naš grob.
957
ZAKLINJANJE MOZ
Bili so časi za jok brez primere. Bila so dejanja za jok brez upa. In hlad iz lukenj. In hlad iz ver.
In mož
je bilo malo.
Begali so po gozdovih z nakrhano britvijo. Seštevali so padle na parobkih sveta in kradli drva za bergle
slepemu stoletju.
Zajtrkovali so v travi. Večerjali so sneg. In njihove kletve so plašile jelene, ob njihovem rogovju se je parala tema
t in gozd se je odpiral kot biblija.
Srečni so pili žganico dneva.
A iz valov se je, tih, prikazal obraz,
pol njihov, pol tuj,
zaman so ga odganjali
z nagrobnimi kamni.
Čas je bil brez srca. Brezzobe matere so jokale do jutra tudi nad sabo, kadar je sin v spanju mrmral, da se bolj kakor smrti
boji starosti.
958
Malo — pa bi postavili hišo. Neobstoječi Rosinant, slabost bruhajočih od predolgega stanja. Bojazen, da bodo umrli, je hlastnila, kakor led,
Kihotom po modih.
Revnejši za zločin, so zopet zapregli. In shodi rabljev so jim izkazali milosti, ki so jo oni že zdavnaj do smrti pobodli na pragu zavesti,
ker tudi dar življenja je podkupnina za spravo.
Kajti šele pred obličjem smrti se bomo sezuli iz krivd in grehov, ženske bodo odvrgle le čeveljčke, a moške bodo izdali
visoki čevlji.
Kdovekje so padli. Kdovekje v mahu na parobkih sveta je zareza od britve. Gotovo je le, da še naprej po zledenelih stopnicah
tipa na kor slepo stoletje.
Prišli bodo časi za jok brez primere. Prišla dejanja za jok brez upa. In mraz iz lukenj. In mraz iz ver.
A mož
bo malo.
Prevedel Kajetan Kovič
959