145 G la sn ik S E D 5 7| 3– 4 20 17 Razstave Anja Moric* ∗ Anja Moric, dr. politologije, raziskovalka, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Aškerčeva 2,1000 Ljubljana; anja.moric@ff.uni-lj.si; direktorica, Zavod Putscherle, center za raziskovanje, kulturo in ohranjanje kulturne dediščine. Območje širše Kočevske, kjer je do druge svetovne vojne prevladovala raba kočevarskega narečja, so zaznamovale neugodne zgodovinske okoliščine. Najbolj tragična je bila izselitev večine prebivalstva, ki je podlegla Hitlerjevi pro- pagandi in se pozimi 1941/42 odselila »domov v Rajh«. Po vojni je bil del območja nedostopen, saj je pripadel t. i. zaprtemu območju, del pa je varoval skrivnost povojnih pobojev. Zaradi protiverske in protinemške nastrojenosti je bila porušena večina cerkva, kapelic in pokopališč, s tem pa izgubljena bogata kulturna dediščina. V 50. letih 20. sto- letja so v zapuščene kraje začeli prihajati novi priseljenci iz drugih slovenskih krajev, ki so večinoma poselili dosto- pnejše vasi, medtem ko je obsežne dele nekdaj kultivirane pokrajine prerastel gozd. Pretrgana kontinuiteta poselitve je poglavitni razlog za pomisleke, ki jih pogosto slišim na Kočevskem: ali na Kočevskem sploh imamo identiteto; kaj sploh imamo razen gozda in medvedov, po katerih nas vsi poznajo; ali zaradi tragične zgodovine sploh imamo kultur- no dediščino ali pa praktično nimamo česa pokazati? Čeprav se je z izselitvijo kočevskih Nemcev poselitvena kontinuiteta na tem območju pretrgala in je bila večina kulturnih objektov porušena, območje ni izgubilo kulturne dediščine in identitete, pač pa ga je tragična preteklost celo kulturno obogatila. Po vojni so na Kočevsko prišli prise- ljenci iz drugih slovenskih pokrajin in si v prej zapuščenih krajih z znanjem in izkušnjami, ki so jih prinesli s seboj, ustvarili nova življenja. Poleg peščice Kočevarjev, ki se med vojno ni izselila, so na tem območju tradicionalno prisotne še romska skupnost in nekatere novodobne pri- seljenske skupnosti (Hrvati, Srbi). Vsako leto se na obisk vrača vse več izseljenih kočevskih Nemcev in njihovih po- tomcev, ki iščejo svoje korenine. Še več: kulturne prvine s tega območja so se razširile po svetu, saj se poleg Slo- venije ohranjajo tudi v ZDA, Kanadi, Avstriji in Nemčiji, kamor so se Kočevarji izselili. Lahko bi celo rekli, da je Kočevska bila in ostaja stičišče kultur, zato imamo tam za- nimivo etnološko dediščino, ki pa se jo morajo prebivalci naučiti prepoznati kot tako. Da bi prebivalce Kočevske spodbudila k p(rep)oznavanju njihove dediščine in dediščine območja, sem zasnovala razstavo Vitrine spomina. Poglavitno se mi je zdelo v sam proces vključiti vse, ki se tako ali drugače identificirajo s Kočevsko: Kočevarje staroselce, povojne priseljence pa tudi (med vojno) izseljene Kočevarje. K sodelovanju sem povabila 21 posameznikov in jih prosila, naj za razstavo posodijo tiste svoje osebne predmete, povezane s Koče- vsko, za katere menijo, da so simboli njihove kulturne de- diščine oziroma identitete. Prikazanih je šest predmetov Kočevarjev staroselcev, pet predmetov drugih prebivalcev Kočevske (povojnih priseljencev), pet predmetov Koče- varjev iz Avstrije ter šest predmetov Kočevarjev iz ZDA in Kanade (skupaj 22 predmetov). Razstava za razliko od dosedanjih razstav s kočevarsko tematiko ni zgolj plod zu- nanjega opazovalca (oziroma strokovnjaka) in ne temelji na njegovem izboru predmetov, ampak je participatorna in inkluzivna, saj sodelujočim omogoča aktivno sodelovanje, VITRINE SPOMINA Razstava o prebivalcih Kočevske Stara dekliška kočevarska noša, ženska obleka, ruta in spodnje perilo. Foto: Sašo Kovačič, Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2017. Deček si ogleduje polhovko in polšje pasti. Foto: Sašo Kovačič, Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2017. G la sn ik S E D 5 7| 3– 4 20 17 146 Razstave Anja Moric hkrati pa se ne ozira na etnične delitve in vključuje vse (sedanje in nekdanje) prebivalce Kočevske. Idejo za projekt sem dobila v izvedenih dobrih praksah iz tujine in Slovenije, kot je npr. razstava Rom san – We are Roma v gothenburškem mestnem muzeju na Švedskem in razstava Berg der Erinnerungen: Eine Fahrt durch die Geschichte der Stadt, ki je bila postavljena v Gradcu leta 2003, ko je bil ta evropska prestolnica kulture. Oba primera sta primera vključevanja in izhajanja iz tistih, ki jim je raz- stava namenjena (v prvem primeru Romov, v drugem pa vseh prebivalcev Gradca). Podoben primer dobre prakse je razstava EuroVisionLab. En predmet – mnogo vizij – evro- vizij, dobitnica Nagrade ICOM Slovenija za leto 2016. Leta 2015 so jo postavili v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, predmete zanjo pa so izbirali mladi. Pri njenem nastanku sem sodelovala tudi sama. Navedene dobre prakse sem z razstavo Vitrine spomina prenesla na območje Kočevske. S predmeti in zgodbami njihovih lastnikov sem želela spodbuditi razvoj skupne identitete in razvijati občutek pripadnosti vseh prebivalcev Kočevske tej regiji, povečati prepoznavnost kulturne dediščine tega območja med pre- bivalci Kočevske in Slovenije, pripomoči k večji vključe- nosti manjšine – Kočevarjev staroselcev v širšo skupnost in spodbuditi sodelovanje s Kočevarji iz tujine. Želela sem po- udariti, da medkulturne razlike družbo bogatijo, ter povezati manjšinsko, večinsko in izseljensko skupnost v zavedanju, da so vse tri skupnosti in predvsem njihovo sodelovanje po- membni za (kulturni) razvoj kočevske regije in širše družbe. Z vključitvijo vseh treh skupin sem želela spodbuditi so- delovanje med njimi in ponuditi prostor za razpravo, spo- znavanje in razumevanje drug drugega. Projekt na ta način spodbuja strpnost in bo, upam, pripomogel k rušenju različ- nih negativnih stereotipov, ki so (bili) prisotni v preteklosti. Da bi razstava dosegla svoj namen, mora biti dostopna in razumljiva vsem. Zato je štirijezična; dostopna je v sloven- ščini, angleščini in nemščini, imena predmetov pa so zapi- sana tudi v kočevarskem narečju. Čeprav so imeli sodelujoči pri izboru predmetov proste ro- ke in je bil le-ta zato poljuben, razstava dobro prikaže ra- znolikost življenja na Kočevskem nekdaj in danes, pa tudi v izseljenskih kočevarskih skupnostih v Ameriki, Kanadi in Avstriji. Predmete lahko razdelimo v štiri sklope. V pr- vi sklop sodijo tisti, ki pričajo o življenju na Kočevskem od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne, npr. lep pri- merek ženske in dekliške kočevarske noše ali pa žensko spodnje perilo – lepo izvezen modrček, ki so ga nosile ob praznikih, in po razporku preklane spodnjice za vsakdanjo rabo. Krošnjarski koš – spominek in tablica z napisom »Be- račenje in krošnjarjenje sta v tej hiši prepovedana« z ene od dunajskih hiš spominjata na med Kočevarji zelo razšir- jeno krošnjarjenje, tj. prodajo drobnih izdelkov po večjih mestih avstro-ogrske monarhije. Veduta vasi Stari Log v Avstriji večkrat nagrajenega kočevarskega slikarja Michae- la Ruppeja in roman Upor v Kočevju pisatelja Karla Roma pričata o tem, da je Kočevska poleg ljudske ustvarjalnosti premogla tudi šolane umetnike in ustvarjalce. Drugi sklop vsebuje predmete, ki pokažejo, da so se določene tradici- je in obrti na Kočevskem ohranile tudi po odhodu večine Kočevarjev, na primer čebelarjenje in polharjenje z izdelo- vanjem polhovk oziroma kap iz polšjih kož, ki sta še danes v navadi. Tretji sklop predmetov zajame življenje na Koče- vskem po drugi svetovni vojni. Sem sodijo lutke lokalnega lutkarja Matije Glada, lesene smuči ali pa krojaške škarje in obrabljena aluminijasta vilica, ki simbolizirata povojno po- manjkanje in trud povojnih priseljencev za preživetje. Zgo- vorni so tudi dokumenti Hansa Jaklitscha, ki so mu po vojni poslovenili ime in priimek ter je šele leta 2007, čez 51 let, dobil nazaj svoje pravo ime. V četrti sklop pa sodijo pred- meti, značilni za izseljene Kočevarje, ki se tako ali drugače navezujejo na Kočevsko. Rezbarija s podobo cerkvice Ebna Pille (stala je med Borovcem in Ravnami), ki jo je v Ame- riki izrezljal umetnik samouk Heinrich Puttre, je primer izseljenske umetnosti, ki odseva ljubezen do domovine in spomin nanjo. Želja po ohranjanju tradicije je razvidna tudi iz Kočevarskega slovarčka ameriške Kočevarice Marthe Hutter, saj je plod prizadevanj, da bi staro narečje iztrgali pozabi. Lenta Miss Kočevarjev oziroma Miss Gottschee iz Kanade pa predstavlja kočevarsko lepotno tekmovanje – novonastalo tradicijo, ki se je z namenom spominjanja na staro domovino razvila med izseljenci v Ameriki. Čeprav se ta tradicija ni razvila na Kočevskem, je danes pomem- ben del identitete ameriških in kanadskih Kočevarjev. Vitri- ne spomina so bile javnosti prvič predstavljene novembra 2016 v Knjižnici Kočevje. Od februarja do maja 2017 je razstava gostovala v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani, maja in junija 2017 pa v Kulturno-kongresnem centru Dolenjske Toplice. Januarja 2018 se seli v Posavski muzej Brežice, nato pa v avstrijski Landesarchiv Kärnten. Slovesnosti ob odprtjih razstave s svojimi nastopi obogatijo plesalci folklorne skupine Društva Kočevarjev staroselcev iz Občic in pevski zbor Cantate Domino iz Kočevja. Ponosna sem, da je Zavodu Putscherle, centru za raziskova- nje, kulturo in ohranjanje kulturne dediščine,1 ki ga vodim od februarja 2016, kljub finančnemu pomanjkanju, zara- di katerega sem vse strokovno raziskovalno delo opravila brezplačno, uspelo zagotoviti sredstva za izdajo štirijezič- nega grafično dovršenega kataloga, ki ni zgolj seznam pred- metov s fotografijami, pač pa prinaša tudi vsebinsko kar se da celostne informacije. Lepo vabljeni v Brežice januarja 2018! 1 Zavod je ime dobil po putscherlu – manjšem sodčku za vodo, etno- grafski posebnosti Kočevske, ki so ga do druge svetovne vojne upo- rabljali prebivalci Kočevske. Primerjali bi ga lahko s priljubljenimi flaškami za vodo. Podobno kot so flaške danes naše vsakodnevne spremljevalke, so putscherli nekdaj spremljali svoje lastnike na poti, zlasti med delom na polju. Tako kot so putscherli nekoč hranili vodo da je ostala prijetno hladna, je ena temeljnih nalog Zavoda Putscher- le skrb za ohranjanje kulturne dediščine na Kočevskem.