Dejavnost Društva proti mučenju živali
Veliko Ijudl ima doma paa, mačko all kako drugo žlval. Posebejje naraščanje števila hišnlh živali opa-zlti v mestlh, saj IJudJe v »betonsklh džunglah« potre-bujejo stlk z naravo. Ponavadi so take žlvall pravi hlšnl IJubljend, vendar vselej ni tako. Na svetu so namreč tudl IJudje, kl žlvall mučijo oziroma z njimi nehumano ravnajo.
Za take primere imamo v Ljubljani, na Trubarjevi 16, Društvo proti mučenju živali. Društvo proti mučenju živali je bilo ustanovljeno leta 1963 (takrat se je imenovalo Druš-tvo za varstvo živali). DPM2 je član Svetovne zveze za var-stvo živali v Ztirichu in član^ Mednarodne zveze proti poiz-kusom na živih živalih, ki po-zročajo bolečine in muke, s sedežom v Londonu. Pridru-žena so mu še društva za var-stvo živali Maribor, Celje in Piran.
Dejavnost tega društva je razvidna iz njegovega naslova - prizadeva si zoper mučenje živali vseh vrst. V načrtu društva je tudi to, da bi Ljub^ ljana dobila azil za zapuščene
m zavržene živali (pse, mač-ke). Ker se društvo financira le iz prostovoljnih prispevkov in članarine, seveda nima de-narja, da bi samo zgradilo tak azil. Zanj naj bi denar prispe-vala skupščina mesta Ljub-ljane.
Zakon je, kar zadeva muče-nja živali, precej skop. O njem pravi le tole: »Mučenje živali, njih preobremenjevanje ali ravnanje z njimi na surov na-čin je kaznivo do 2000 dinar-jev ali z zaporom do 30 dni. (Zakon o prekrških zoper jav-ni red in mir, objavljen v Ura-dnem listu SRS, št. 16 z dne 26. 4. 1974 člen 11, točka 7.) V pripravi je nov zakon o var-stvu živali, ki bo natančnejši in   obširnejši.   Zaenkrat   pa
društvo v blažjih primerih kr-šitelje le opozori, v hujših pa prijavi sodniku za prekrške. . Mučitelje živali prijavljajo ob-čani, odkrijejo pa jih tudi te-renske kontrole društva na svojih obhodih.
Tajnica društva, tovarišica Lea Miillerjeva, je v pogovoru povedala, da starši prenoalo vzgajajo svoje otroke v d\ihu prijateljskega sožitja z ži|ral-mi. Precej prijav se narnreč nanaša ravno na otroke in mladino, kar je vsekakor ža-lostno in obtožbe vredno. Tu-di vzgojitelji bi morali mladi-no na nevsiljiv način poučiti o pravilnem ravnanju z živalmi. Le na ta način - ob sodelova-nju staršev in učiteljev - bi bilo mogoče doseči kakšne re-zultate. Kdor živali ne poma-ga, naj je vsaj ne muči!
Žalostno je, da naša družba, ki je v vseh drugih pogledih gotovo napredna in humana, ne poskrbi dovolj za pravilen odnos do živali. Tu mislim predvsem na nehuman tran-sport živali. Kar spomnite se
prepolnih tovornjakov in va-gonov klavne živine in perut-nine; živali med transportom ponavadi ne dobijo niti vode, zato mnogo živali med tran-sportom pogine, kar končno pomeni tudi gospodarsko škodo.
Odnos do živali je prav go-tovo eden izmed temeljev kul-ture posameznika. Pravijo, da je človekov odnos do živali zr-calo njegovega značaja. Kdor ima rad živali in z njimi pra-
vilno ravna, je tudi prijatelj ljudi. Kdor pa živali muči, prav gotovo ni dober človek.
Torej se moramo resnično truditi za tako vzgojo ljudi, da bodo v živalih našli prijatelje, ne pa predmet svojih izživ-ljanj. K pravilnemu odnosu do živali - posredno do sočlo-veka - pa lahko prispevamo svoj delež prav vsi. Društvo proti mučenju živali nam pri tem lahko le pomaga.
Matjaž Markič