—    170    —
Povest povesti
Desetletnemu učencu, ki se je  pritoževal  zastran zaslužene kazni.
(P. Luis Coloma. — Priredil F. Kovec) III.
Medtem pa se je Anžetu in njegovi ženi ob 4000 realih botra Janeza Sodčka godilo prav dobro. Polagoma sta se zokroglila in zdebelila.
Gospa Katalina je bila premetenejša kot najtzkušenejši slepar in je za vsak slučaj poskrbela naprej. Zato je tudi takoj tisti dan, ko je prejela denar. na trgvi kupila dva bela doniača zajca, ki sta bita drug drugemu podobna kot na istem obrazu oko očesu. Eno živalico je dela pred hišo v pleteno kletko, drugo pa jc dala mozu ter mu zabičala tole:
,Tisti hip, ko dospe debela Sodčevka k najini hiši, pograbi tegale kunca, stisni ga pod pazduho, steci skozi stranska vrata in se skrij v gnojni jami na dvorišču. Ko pa opaziš, da jaz tega-le svojega kunca jemljem iz kletke in ga izpustim, prihiti čez hip k meni. A pazi dobro, da se ti kunec ne izmuzne izpod pazduhe. Na rokah mi ga prinesi. Si razumel?"
,Storim natanfno, kot veliš", odgovori Ante.
Nekega večera sedita res pred durmi svoje koče veseleča se svežega zraka, — kar opazita botra Janeza Sodčka, ki se jima bliža sopeč in hropet. lz njegovih oči je iskril plameneC ogenj, nosnici pa sta bili široko napeti kot pri zbesnelem volu.
Takoj poskoči AnZe, zg^rabi svojega belega kunca, zdrv/ skozi stranska vrata in se skrije v gnojni jami. Katalina pa mirno plete naprej, kot da je ne briga nobena reč na svelu, in piska nalihoma pesmico.
,Bog Vas živi, botra", ii Janez Sodček in stopi pred vrata držeč v rokah poštenodebel krepelec.
,Bog z Vami, boter.'
nKje je Vaš mož, ta vražji slepar?"
,,No, veste kaj, boter: govorite vendar dostojno; dostojen pomenek vendar ne stane denarja."
,,K)e je ta peklenski satan, saj ni človek — vprašam Vas?"
,Sveta Marija ! Kakd to rjove!" zavpije Katalina in se prekriža. ,K brivcu je šel, in se bo dal najbrže obriti."
,,Tedaj bom pa precej ..."
„1 počakajte vendar, človek božji, takoj ga pokličem.'
V hipu vzame Katalina iz kletke zajca, ga prime za gobček, mu nazaj zavije uhlje in mu zakliče v uho:
0Teci takoj v brivnico in povej svojemu gospodarju, da tu nanj čaka gospod boter."
Pa dene živalico na tla in zavpije: »Hajdi in vrni se precej!" in tleskne z rokama. Zajček pa dvigne reptk, povesi ušesa in zdirja urno kot rakcta.
—    171    —
.Mari se kunec res vrne, botra?" zavpraša Janez Sodček, ki je doslej strme in zijaje gledal na čudni prigodek, pa začudenja pridržaval sapo.
„1, zakaj bi se pa ne vrnil, boter? Uverite se, da bo z Anžetom skoraj (u, prav kot sem mu velela."
Ni še prešla minuta, že vstopi Anže, svojega belega kunca držeč v naročju in prijazno ga gladeč. Seveda je menil Janez Sodček, da je živalica ista, ki je odbrzela pred par hipi.
,,Boter, tega zajčka mi morate prodati'! klikne prišlecu Sodček, ki je že čisto pozabil na pisano kapo.
nOospod boter, Vi ste pravcati otrok; kar vidite, morate imeti."
^Toraj dam Vam dve unči in zajec je moj."
,O, tudi za dvakrat toliko ne."
,,Boler, pa za 1000 realov mi ga bodete vendar dali.'
,Če daste  1500 ...?"
,,Bodi, tu jih imate!"
Oospod Janez je odštel na mizo 1500 realov in odštorkljal s svojim belim kuncem. Zadovoljen je bil s to kupčijo in samo premišljal je še, kako bi to novo pridobitev najbolje izrabil.
Ja, ja, ti moja živalica, pri meni ti ne bo manjkalo potov", jo je prigovarjal in mežikaje gledal zaklad. ,Sevi, seve, če imam tebe, mi ni treba sela . . . Potepuh ima plače tri trde tolarje in sne kot mlatič. Kajpak mi je potem tale mali, čveteronogi sel vsekako Ijubši. Za stanovanje tnu je dobra pletena kletka, za pičo pa za par vinarjev sočivja. Preneumno bi bilo, če ne bi izkoristil take priložnosti. Boter Anže je res bedaček; to je bila izvrstna kupčija."
Komaj je prišel Janez Sodček dobro domov, takoj je plačal sčla (er ga odslovil. Potem je pa navezal kuncu šop bankovcev na vrat, prijel ga za gobček, zavihnil mu uhlje pa mu zaklical z resnobnim in odvažnitn glasom:
nldi najprcj na magistrat; tam povprašaj po očetu županu in povej mu, da tu pošiljam davke. Pa požuri se, ker opraviti imaš potem še drugo naročilo. Z magistrata pohiti na menjalnico in tatn plačaj tale račun!"
Pa izpusti malega sčla. Kunec pa se zaobrne, odbeži iz hišc in leti naravnost v svojo luknjo. Tam pa napravi iz bankovcev za sedem drobnih mladičev, ki so drugi dan pokukali v svet, mehko posteljico.
Medtem pa je Janez Sodček doma stopal po sobi gor in dol, pa čakal, kdaj se vrne mali sel.
nZdaj bi se bila imela vendar že vrniti vražja žival; zagodrnja ter po-staja od minute do minute nemirnejši. Pa stopa k oknu in od okna. »Menjal-nica je vendar že zdavnej zaprta."
Pa blla je ura tri, bila štiri, blla pet — in kunca še ni bilo nazaj. V krčevitem nepokoju si je Janez Sodček preganjal čas s tem, da je lovil muhe in si ril vsak hip po laseh, pa pretvarjal obraz. Naposled je vendar treščilo:
,Brez dvoina. ta potepinski boter me je spet ociganil!"
V divji jezi sname s stene puško in zdirja po stopnicah.
u-
—    172    —
• Njegova žena, -videča njegov zbesneli dir, pohiti slrahom za njim, zgrabi ga za krajec suknje in mu vikne:
,Janez, kaj počne^? V pogubo greš! Za božjo voljo, ostani!"
To je Janezov pogum še podvojilo. Slep in gluh, ne meneč se za Boga in hudobca, sproži v svojo ženo in jo zadene sredi v srce. Tudi enkrat ni mogla več zaklicati Jezus!' kar zgrudila se je. On pa je besnel h koči svojega botra.
,Boter, tu sem, da vas ukončam", kliče Janez že izdaleč in pripravlja nabito puško.
,,Dobro, boter, pa se ukončajva", de Anže in zgrabi z levico zidarsko kelo kot ščit, z desnico pa zavihti dolg in oster nož.
S silnim vikom plane Katalina med boreča se moža, da bi ju ločila.. Pa Anže jo sune z nožem, da jo odstrani. Uboga žena pa se zgrudi in jekne: nUmiram!" Debel curek krvi ji završi iz prs in pordeči travo daleč naokrog.
»Boter!" dostavi zdaj Janez Sodček in povesi puško, nlepo reč sva naredila. Vi ste svojo ženo ukončali, in jaz tudi svojo."
,Ah, kaj to?" odvrne Anže ves vesel. »Meni )e to malenkost, da jo spet oživim!"
Ob treh besedah potegne iz žepa trobentico in trikrat zatrobenta svoji navidezno mrtvi ženi v uho. Janezu so se ježili lasje na glavi, ko je na svoje oči videl učinek te trobente, ki vendar ni bila za las slabSa kot ona sodnjega dne. Pri prvetn zvoku je odprla Katalina eno oko, pri drugem drugo, pri tretjem pa je hipoma skočila na noge, popolnoma zdrava, vesela in nepoškodovana.
»Boter, za božjo voljo, dajte mi to trobento!" zavpije Janez Sodček, še vedno ves trd strahu in slrmenja.
,Kaj vam bo, boter?"
,Če mi je ne daste, boter, postavite me pod vislice!"
,Pa kaj mi daste?"
»Vse, kar imam pri sebi, je Vaše, če mi daste trobento."
,,No dobro, vzemite jo in v^n z Vašim blagom!"
Janez Sodček izroči vse, zgrabi s tresočo roko trobento in odhiti domov. Strah ga je nesel kot na krilih. Anže pa hoteC počiti smeha, po-tegne svoji ženi izpod oprsnika svinjski mehur napolnjen s krvjo. Njega je prerezal z onim bodljajem.
Medtem je Janez Sodček potan dospel domov, zgrudil se k truplu svoje mrtve fene pa ji gotovo stokrat z nadčloveškim trudorn zatrobental v uho. Pa kako naj ti zvoki ožive ženo, ki je bila v resnici mrtva?
,Oj kako tele sem jaz, kako zabito tele!" je zavpil Janez Sodček, pa se nabijal hkrati s pestmi po čelu in prsih. ,To imam le od svoje neum-nosti .. ., od svoje brezmejne neumnosti! Pa to mu plačam, temu vražjemu sleparju...! To pot mi ne uide!"
Še nekaj časa je ležal Janez Sodček na mestu in si ruval lase — pa bliskom skoči  kvišku,  izbere  vrečo, zasede  konja  in  ga zapodi v galop
—    173   -
proti koči svojega botra. Došel je prav tedaj, ko sta Anže in Katalina scdela pred durmi in vesela večcrjala.
,Zdaj je po lebi, peklenski slepar!" zavpije Janez, skoči s konja, pa zgrabi botra Anžeta za goltanec. Potem ga pa zmaši — brez ozirov na desno ali levo — v vrečo, jo vrže čez konja in hajdi 1 k reki Tajo, kjer je name-raval utopiti Anžeta.
Ko dojde do obrežja, se je že dobro večerilo. Janez položi vrečo z botrom vred na breg, sam pa odjezdi v oljični gaj h krčmi, iznad katere je plapolala zastava, da okrmi konja in se tudi sam pokrepča s krepkim požirkom.
Komaj je v vreči opazil Anže po odmevu korakov. da se je njegov boter oddaljil, kar začne kričati na vse pretege:
,To je pa vendar preveč! Rekel sem, da ne maram kraljeve hčere za ženo, pa je ne maram!"
In čez čas priCne iznova:
»Rekel sem, da ne maram kraljeve hčere za ženo — in če se bosopeti mctiihi na glave postavijo in me še toliko silijo: ne vzamem je, pa je ne vzamem!"
In tako je vpil še nekaj časa naprej.
Končno le začuje neki pastir, ki je v bližini pasel koze, Anžetov glas, pride bliže in domnevajoč, da se revežu res godi krivica, odveže vrečo in jetniku pomaga na noge.
,Kaj pa je z vami, mož?" ga povpraša.
nKaj \e z menoj, gospod? V tej vreči me hočejo odvesti, da bi me oženili s kraljevo hCerjo; pa jaz je ne maram, če me tudi obesijo ali slro s kolesom."
nMenite-li rtči, da tisti, ki dojde v tej vreči, dobi kraljevo hčer?"
„1 seveda!"
BČe bi toraj jaz zlezel vanjo, dobim-Ii kraljevo hčer?"
,Kajpak, kajpakl Zatrdil sem vam že več ko enkrat."
nDušica zlata!" zavpije pastir in daleč proč vrže torbo in palico. ^Vzemite moje koze, jaz pa naj zlezem mesto vas v vrečo, da dobim kraljevo hčer."
.Dobro, dobro!" potrdi Anže.
Hitro zleze pastir v vrečo, Anže jo zaveže in odhiti s kozjo čedo. — Kmalu se je iz krčme vrnil tudi Janez Sodček — že malo nadelan. Zadene na hrbet vrečo, v kateri je pastir sanjaril o kronah in palačah, in — plumps! — vrže jo čez nasip doli v reko.
,Tako, zdaj pa glej, kako ven prideš, ti vražji slepar!' zakliče za njim.
Nekaj časa še gleda za svojim doirinevanim botrom v vreči, katero je Tajo urno drvil navzdol, in opazuje, kako ubogi pastir obupno zgiba z rokami in nogami. Polem se pa obrne in odide domov.
Medtem se je že docela znočilo.
Janez Sodček je trepetal po vsem felesu; vendar bolj groze kot mraza. Začutil je v svojih prsih skelečo bolečino:  bila je vest,   ki  mu  je klicala:
—    174    —
,Morilec si! . .. Zato so vendar sodniki in sodišča, da prisojajo pravico .. . Kako prideš ti do tega, da segaš v njih področje ?. .. Ti si morilec!... ti si morilec ...!"
In tam zadaj iz globočin reke Tajo  je  jecal  odmev  zadnje  besede:
nMorilec. . .! Morilec . ..!"
Janezu Sodčku so vstajali lasje in zgrabil je za puško, kot da s silo hoče uduSili tisti glas. Le težko se je polagoma nekoliko umiril. Tedaj je pa na nekem razpotju nenadoma naletel na svojega botra Anžeta, ki je, pastirsko torbo čez rame in s palico v rokah, poganjal svojo kozjo čedo.
Jezus Kristus!" zavpije prestrašeni Janez in se prekriža, meneč, da ima pred seboj prikazen z onega svcta. Anžetov glas ga pa skoro prepriča, da gleda v pravcato človeško bitje.
,Kam hitite, boter?" ga vpraša Anže čisto prijazno. BSicer je bila še ena lepa čeda ovac tam-le doli; škoda, da je nisem mogel povesti s seboj."
,Kaj pravite, boter?"
,Ali ne čujete prav? Ena lepa čeda ovac je še tatn doli ob reki. Jaz sem si vzel rajši k6z, kakor vidite."
.Slišite, ali mi hočete izkazati še eno dobroto, boter?"
,Le povejte željo, boter,!
»Potem me takoj zadegajte doli v reko Tajo."
nČe res želite, zakaj ne."
In Janez Sodček potegne izpod sedla vrečo, zlcze urno vanjo in — ena, dve, tri: že se je trkljal na istem mestu čez nasip, kjer je sam prej zavalil pastirja. Tako je dobil pokoro za vse hudobije, ki jih je izvedel v iivljenju.
Anže pa se je dvignil na konja in pojezdil jadrno v mesto nazaj. Brzo jc tam pobral denar, kar ga je bilo šc v hiši njegovega botra, in zbežal, da odide rokam pravice.
Ker pa nepošleno pridobljcno blago človeka nikdar ne osreti, napadli so tudi njega nekje v neki noči roparji, slekli ga do srajce in mu naložili kopo batin, po kakršnih se nikomur ne cede sline.
Kakor je namreč res, da nam sveti solnce in nas ogreva, tako je tudi res, da se Veličanstvo božje poslužuje grehov enih, da ž njimi kaznuje grehe drugih; ie jih pa že ne kaznuje tod, kaznuje jih gotovo tam gori. Tako je v tcj povesti kaznoval Bog greh Janeza Sodčka po grehih Anže-tovih in Anžetove po roparskih in roparske po vislicah . . .
,In takisto je bilo tudi danes!" je prisiavila dobra starka in me po-Ijubila na čelo pa mi obnovila obvezo. ,Tvoja krivda, Ijubi moj Alojzij, je kaznovana po zločinu tistega malopridnega Janeza Manuela ..."
Bil sem ginjen do dna duše in pričel sem bridko jokati. Bolečina na mojem nosu mi je dokazovala ie vedno dosti občutno, kako resničen je nauk, ki ga je povzela Mica iz te dogodbe. Pred mojim duhom pa se je dvignila jezna senca Pilitonova, ki mi je kazal svoj zavihnjeni rep kot maščevalen meč.
—    175    —
IV.
Od vseh oseb tc povesti danes nobene več ni med živimi.
Maj prijatelj Janez Manuel je umrl na Angleškem kot žrtva svoje naj-Ijubše navade: igranja z ognjem. Pri neki razstrelbi ga je vrglo v zrak in z zlomljeno hrbtenico je obležal na ledu velikega jezera v Hvdeparku, kamor je priletel z vso silo.
Mica je umrla v naročju moje matere, ki ji je vračala nje zvestobo in potrpežljivost pa njeno štiridcsetletno udano službovanjc kar najbolje.
Tudi Piliton je v miru sklenil pa /apustil dva dediča svojemu imenu: hčer Pilitono in vnukinjo Pilitito.
Jaz, ki sicer Se živim, sem tudi odmrl temu svetu. V miru pričakujem svoj konec in imam zdaj čas, brskati po teh spominih in tebe, sinko moj, ob njih učiti, da Bog hudobijo ko( krivico sovraži: pa se tudi poslužuje teh krivd, da 1 njimi kaznuje grehe Jjudi in nagajive preslopke ofrok. Zato nikdar ne črti sovražnika, ki te žali ali li škoduje. Dasi je namreč Clovek, zlorabeč prostost svojo, tisti, ki dviga roko, — pa je vendar Bog, ki jov Svoji previdnosti vodi. Ukloni se toraj očetovski šibi, ki te kaznuje, da te poboljša, in reci z Miqueas-em: Iram Domini portabo, quia peccavi ei — jezo Gospodovo bom prenašal, ker sem grešil N jemu .. .