747 Izvirni znanstveni članek/Article (1.01) Bogoslovni vestnik/Theological Quarterly 81 (2021) 3, 747—761 Besedilo prejeto/Received:05/2021; sprejeto/Accepted:09/2021 UDK/UDC: 726:674 DOI: 10.34291/BV2021/03/Kusar © 2021 Kušar et al., CC BY 4.0 Domen Kušar, Leon Oblak in Manja Kitek Kuzman Lesena sakralna arhitektura v sodobni arhitekturni praksi Wood in Modern Sacral Architecture Povzetek: Slovenija je dežela gozdov. Obnovljivi les je ekološko zdrava surovina. To je material, ki prostor naredi domač, gostoljuben, umirjen. V takšnem prostoru laže najdemo stik s svojo notranjostjo in s presežnim – Bogom. V članku želimo predstaviti sodobno leseno sakralno arhitekturo kot interpretacijo vzdušja časa, kot moderno sakralno umetnost, ki prikazuje skladje med umetnostjo in razvojem tehnike. Obravnavamo evropske krščanske sakralne stavbe, saj določajo sakralno arhitekturo in kulturno okolje Evrope. V predstavljenih zgledih sodobne krščanske sakralne arhitekture prevladuje skupna značilnost, osredotočena na prikaz for- malnih, konstrukcijskih in stilnih značilnosti, medtem ko sta njihova teološka in obredna določenost praviloma docela različni glede na prostor in osebno izkušnjo. Uporaba lesa v sodobnih sakralnih stavbah sledi navodilom papeževe okrožnice Laudato si’, ki zagovarja racionalno rabo predvsem lokalnega materiala, pa tudi socialni vidik zagotavljanja dela in življenja ljudem, ki od tega živijo. Ključne besede: sakralna arhitektura, les, bogoslužni prostor, arhitekturna praksa Abstract: Slovenia is a land of forests. Wood is a healthy, ecological and sustainable material. It is a material that makes the space homely, hospitable, calm. In such a space, it is easier to find contact with our inner self and the superfluous - God. In this article, we want to present modern wooden sacral architecture as an in- terpretation of the atmosphere of the time, as modern sacral art, which shows the harmony between art and the development of technology. We deal with Christian sacral buildings, as these determine the sacral architecture and cul- tural environment of Europe. A common feature predominates in the presented examples of modern Christian sacral architecture, focusing on the presentation of formal, constructional and stylistic features, while their theological and ritual specificity are usually quite different in terms of space and personal experience. The use of wood in modern sacral buildings follows the instructions of the Pope‘s circular Laudato si’, which advocates the rational use of mainly local material and the social aspect of providing work and life for the people who live from it. Keywords: sacral architecture, wood, worship place, architectural practice 748 Bogoslovni vestnik 81 (2021) • 3 1. Uvod Les, najbolj razširjen naravni kompozit; eden od prvih in osnovnih materialov v arhitekturi. Način gradnje z lesom je bil že od davnine vzor za gradbene konstruk- cije z drugimi materiali. Vloga lesa je tesno povezana z zgodovino človeštva. S po- polnim poznavanjem tega vsestranskega materiala, s pozornim opazovanjem in s strogo disciplino v izvedbi so nastale po vsem svetu najrazličnejše stvaritve. Les se zaradi zmožnosti prilagajanja različnim geografskim pogojem, zaradi spoštovanja lokalnih arhitektur in njihovega razvoja vsestransko uporablja od preproste lesene opreme do najdražjega pohištva, razvitega v baroku in rokokoju, od preproste koče do konstrukcijsko zahtevnih lesenih zgradb in inženirskih konstrukcij. Uporaba lesa je ustvarila arhitekturno govorico, ki se opira na tisočletno tradi- cijo. Njegova prilagodljivost se izraža v vsestranski uporabi po vsem svetu, tudi v kombinaciji z drugimi materiali, kakor so: kamen, opeka, beton in jeklo. Vsi, ki les uporabljajo kot gradbeni material, danes iščejo povsem nove odgo- vore na to, kako se v sodobnem svetu odzvati na še vedno za arhitekturo veljavna Vitruvijeva načela firmitas, utilitas, venustas (uporabnost, trdnost in lepota) (Vi- truvius Pollio 2009, 28). Torelli (2012, 10–11) ugotavlja, da se presenetljivi pomen lesa za gradbeništvo zrcali v starodavni zgodovini besed ,material‘ in angleškega izraza timber. Latinska beseda materia ali materies je v starem Rimu – drugače od lesa za kurjavo – pomenila ,gradbeni les‘ in pozneje splošno ,material‘ ali ,snov‘ (angl. matter). Z izrazom ligna et materia so Rimljani poimenovali ,drva in grad- beni material‘. Očitno beseda ,material‘ prihaja iz latinske besede mater ,mati‘ (njene korenine segajo prek gr. meter do indoevropske besede istega pomena, mater), ki je prvotno pomenila tudi rojevajoči in hraneči del drevesa (v nasprotju s skorjo in vejami). Španski in portugalski izraz za ,les‘ je madera oziroma madeira (tako kakor otok Madeira, ki je dobil svoje ime po nekdanjih čudovitih gozdovih!). Angl. izraz timber je prvotno označeval ,zgradbo‘ in izvira iz predzgodovinskega germanskega timram, katerega nemška izpeljanka Zimmer (,soba‘) je ostala bliže njegovim semantičnim koreninam (nemški Zimmermann je ,mizar‘). V slovenščini pomeni cimper (pog.) ,ostrešje‘. Popularni (vendar jezikovno nedovoljeni izraz) cimprati pomeni ,delati‘, postavljati kaj, navadno iz lesa. Cimpran, na primer cim- prana hiša, pomeni ,leseno, iz brun narejeno hišo‘! Timran prihaja iz indoevrop- skega demrom, ki je izvedenka iz osnove dem-, dom-, graditi; tu je treba iskati tudi izvor družine besed, kakor so slovenski dom, angleško domestic in dome, pa itali- jansko duomo in nemško Dom v pomenu ,stolnica‘. Pomen besede timber (,zgrad- ba‘) se je postopoma razvil v ,gradbeni material‘, nato v ,les za gradnjo‘ in končno v ,les‘ na splošno. Simbolni pomen drevesa oziroma lesa sega daleč v zgodovino. Poznamo pro- store v naravi, zlasti v gozdovih, ki so zaradi svojih specifičnih lastnosti postali sve- ti. Tu govorimo o tako imenovanih svetih gajih. Izraz ,gaj‘ pomeni redek, negovan gozd, torej drevesa (Fran 2021). Tudi izbor posebnih dreves za različne religiozne obrede ima dolgo tradicijo. Čaščenje svetih dreves se še danes nadaljuje pri raz- ličnih animističnih in šamanskih ljudstvih, ki so močno povezana z naravo. Tudi 749Domen Kušar idr. - Lesena sakralna arhitektura ... zgodba o Argonavtih pripoveduje, da je bil v ladjo vdelan sveti hrast, ki naj bi jo še posebej varoval. Lesen križ, na katerega so pribili Jezusa, je krščanski simbol trpljenja in odrešenja. V apostolskih delih namreč beremo »Bog naših očetov je obudil Jezusa, ki ste ga vi pribili na križ in usmrtili« (5,30). 2. Slovenija je dežela gozdov in lesa Les je eden najpomembnejših naravnih virov in za Slovenijo, brez dvoma, najbolj perspektiven material, saj je to edina surovina, ki je imamo v izobilju. Slovenija zaradi naravnih danosti sodi med najbolj gozdnate države v Evropi. To je dežela gozdov in lesa, bogate in še žive dediščine gradnje iz lesa, pa tudi najsodobnej- ših tehnologij in dizajna. V Sloveniji imamo 71 drevesnih vrst (Kotar in Brus 1999, 8). Kljub temu da imamo na področju predelave lesa tradicijo, izkušnje, ideje in znanje, pa ga le malo predelamo v izdelke z visoko dodano vrednostjo. Gradbeni sektor je pri nas izredno pomembna gospodarska dejavnost, vendar pa ima les, glede na slovenske naravne danosti, v tem segmentu bistveno premajhno vlo- go. V preteklosti smo znali to surovino precej bolje gospodarsko izkoristiti. Les v svetu doživlja renesanso in postaja material 21. stoletja. Vse več držav se zaveda njegove trajnosti in obnovljivosti, pa tudi njegove gradbene in estetske funkcije. Les je bil temeljno gradivo v slovenskem stavbarstvu vse do 19. stoletja, ko je njegova reprezentančno-simbolična funkcija zašla v očitno nasprotje s praktično naravnano estetiko 20. stoletja. Prve, vsaj deloma zidane stavbe pri nas sodijo v zgodnji srednji vek. Zaradi požarov je država gradnjo v lesu omejila in nadomesti- la z ognjevarnimi gradivi, resnično pa se je njegova uporaba v gradbeništvu moč- no zmanjšala šele v 20. stoletju zaradi industrijske proizvodnje novih sodobnih gradiv. Že Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske (1689) piše, da so bile hiše pri nas v večini lesene. Nekateri objekti danes še nakazujejo stoletja dolgo razvojno pot našega graditeljstva v lesu, ki se je prilagajalo stilnim razpoloženjem časa, in go- vorijo o lesu kot o prvem in najbolj razširjenem gradivu v razvojnem procesu na- šega identitetnega stavbarstva. Sto in več let stare masivne kladne stavbe naka- zujejo tedaj visoko razvito kulturo tesarstva – stavbno kulturo v lesu na podlagi izkušenj in bogatega tesarskega znanja. 3. Les v sakralni arhitekturi Sakralna arhitektura ima v Evropi dolgo zgodovino, ki se začenja v predantičnih časih. Zadnji dve tisočletij ji daje glavni pečat krščanska sakralna arhitektura. Gle- de pomena, ki ga je imela sakralna arhitektura v preteklosti, lahko rečemo, da je odločilno vplivala na razvoj preostale arhitekture tako v simbolnem kakor tudi v tehničnem in tehnološkem pomenu. Les kot glavni konstrukcijski material se že zgodaj uporabljal v sakralnih zgrad- bah. Predhodnik grškega templja je bil na primer lesen. Zanimivo je, da je les po- 750 Bogoslovni vestnik 81 (2021) • 3 zneje zamenjal kamen ali kak drug, trajnejši material, saj naj bi sakralna stavba s svojim nastopom simbolizirala večnost. Zato je po svoje razumljivo, da so za gra- dnjo uporabili trajen in čvrst material (ne lesenega). Ta miselnost se je začela spre- minjati v 20. stoletju v skladu s spremembami v družbi, v umetnosti, v tehniki in tudi v dojemanju svetega. Sakralna stavba, ki naj bi pomenila povezavo do Boga (Einspieler 1999, 63), se je danes znašla v vlogi enega od ponudnikov ,supermar- ketov svetega‘, med katerimi tekmuje s športnimi centri (stadioni, fitnesi) (Debevec 2011, 84) in še zlasti z nakupovalnimi središči. Že leta 1966 je benediktinec De- buyst predstavil tezo, da je cerkev kot znamenje krščanstva s poudarjeno fasado in zvonikom srednjeveška ideja in kot pozunanjena simbolika obsojena na to, da bo danes njena govorica mrtva oziroma ne bo mogla tekmovati s stolpi pivovarn ali z mercedesovimi zvezdami na najnovejših nebotičnikih (Muck 1966). V luči te trditve ima les kot gradivo, ki zaradi svojih lastnosti (trdnost ob izjemno nizki go- stoti, toplotne in izolativne lastnosti, estetske lastnosti in okolju prijazen obnovlji- vi CO2, nevtralni energent ob blagodejnem učinku na okolje) teže doseže zunanji monumentalni učinek v primerjavi z drugimi gradivi, bolj enakovreden položaj. Prvotno lesene sakralne stavbe po Evropi so zaradi požarne nevarnosti in zara- di hitrejšega propadanja zamenjali z zidanimi (opeka ali kamen). Les je ostal le tam, kjer je bil zaradi svojih specifičnih lastnosti neogibno potreben – na primer ostrešje (Kinga 2013, 339). V katoliškem svetu je pripomoglo k zmanjšani uporabi lesa za gradnjo cerkva tudi poenostavljanje v prvem obdobju po drugem vatikan- skem koncilu, ki je poleg drugih področij zajelo tudi načrtovanje in gradnjo sakral- nih stavb. Podobno kakor na področju graditve drugih stavb je imel tudi pri sakral- nih stavbah beton prednost pred lesom. Vendar se je kmalu ugotovilo, da so pre- proste betonske cerkve prazne, hladne in da človeka odbijajo – podobno kakor sivi realsocialistični bloki (Juhant 1999, 25). Lesene cerkve so se do današnjih dni ohranile predvsem tam, kjer si trajnejšega materiala niso mogli privoščiti ali je bila tradicija gradnje v lesu dovolj močna. V Sloveniji so se lesene sakralne stavbe, zla- sti kapele, ohranile predvsem na planinskih področjih (npr. kapeli na Uskovnici in Veliki planini). Med ,novejši‘ likovno sporočilni in arhitekturno ambicioznejši stav- bi iz prejšnjega stoletja lahko uvrstimo spominsko kapelo na Javorci in Plečnikovo cerkev na Barju. Plečnikova je bila leta 2021 vpisana na seznam svetovne dedišči- ne UNESCO. Obe stavbi tudi še dokazujeta, da les ni le material revnih, ampak da je možno z njegovo uporabo doseči visok arhitekturni nivo. Izviren način modifi- ciranja arhetipske podobe ,svetega gaja‘ prikazuje lesena lopa Brezjanka, ki jo je prav tako postavil arhitekt Plečnik. Pri tem govorimo o uresničenju nekaterih te- meljnih izhodišč Plečnikove arhitekture – pri Brezjanki o metamorfozi prvotnega templja. Uporaba masivnih debel kaže na začetke arhitekture v antiki (Ambrožič 2019, 975) in na pomen lesa znotraj arhitekturne prakse. V Evropi so ohranjene lesene sakralne stavbe značilne zlasti za območja Skan- dinavije (lesene norveške srednjeveške cerkve Stavkirke) ter za dele srednje in vzhodne Evrope (Slovaška, Poljska, Ukrajina, Rusija …). Nekatere od njih so zaradi arhitekture, zaradi simbolnega pomena, zaradi tehničnih in tehnoloških posebno- sti vpisane na UNESCO-v seznam svetovne kulturne dediščine (World Heritage List 751Domen Kušar idr. - Lesena sakralna arhitektura ... 2021). Renesansa uporabe lesa, kjer je mogoče z modernimi tehnologijami dez- integracije in reintegracije lesa izločiti naravne ,napake‘ in tako optimirati lesne lastnosti v obliki lesnih tvoriv (Torelli 2009, 69), je danes navzoča praktično na vseh področjih arhitekture. Žal pa lahko trdimo, da se v Evropi les kot osnovni gradbe- ni material (za stene, stropne konstrukcije …) sodobnih sakralnih stavb uporablja bistveno redkeje kakor za preostale vrste stavb. Izjema so morda le manjše sakral- ne stavbe (kapele), pri katerih je uporaba lesa prevladujoča. Nekaj teh stavb iz tujine, ki so bile prepoznane kot odlična arhitektura, je opisanih v nadaljevanju. Drugačen razvoj in uporabo lesa ima notranja oprema sakralnih prostorov. Najbolj sveta oprema je v sakralnem prostoru oltar. Ne glede na to, da je po zgodovinskih, predkrščanskih vzorih oltar žrtvenik v bistvu kamnit, saj se je uporabljal za žgalno daritev in je torej moral biti iz negorljivega materiala, so bili v preteklosti glede na liturgične zahteve in glede na dostopni material pogosti leseni oltarji. To posebej velja za področja brez močne kamnoseške tradicije. Les je bil cenejši in ga je bilo laže obdelovati. Kljub temu so se izdelovalci zavedali (simbolne) pomanjkljivosti v pri- merjavi s kamnitim oltarjem; to so večkrat nadomestili s površinsko obdelavo – z dekoracijo z barvanjem oziroma ,marmoriranjem‘ oltarjev. Tako so dali celotni ol- tarni kompoziciji ,kamnit‘ videz. Drugi vatikanski koncil je na področju uporabe ma- terialov prinesel spremembe. Za gradnjo oltarjev je dovoljeval tudi uporabo druge snovi, ki je dostojna, trdna in umetniško obdelana. Sodbo o uporabi drugih materi- alov je morala dati lokalna škofovska konferenca (Načrtovanje novih cerkva 1999). Tudi pri obredni opremi in predmetih so nastopile spremembe in tako se danes lahko uporablja tudi les. Splošna ureditev rimskega misala (2002) namreč dovoljuje izdelavo obrednega posodja tudi iz drugih primernih materialov oziroma materialov, ki so v lokalnem okolju priznani kot plemeniti. Po besedah Torellija (2008, 22) noben material ni dosegel vrednosti lesa v pokrovu Stradivarijeve violine. Podobno lahko trdimo tudi za cerkev sv. Mihaela na Barju, pri kateri je arhitekt Plečnik v bistvu ce- neni material oblikovno povzdignil na raven plemenitega (Kušar 2019, 236). Pri obre- dnih predmetih je zelo pomembna tudi simbolika, zato ne preseneča, na primer, uporaba lesa oljke. Pri drugi notranji opremi, kakor so: stoli, prižnica, klopi, spove- dnice in podobno, je les zaradi svojih lastnosti še danes praktično nenadomestljiv. Sakralna arhitektura se od druge razlikuje po tem, da izraža tudi nekaj metafi- zičnega; v tem pa je bil mojstrski predvsem Plečnik (Debevec 2008, 213–229). Zaradi svojega edinstvenega smotra je bila sakralna arhitektura vedno predmet skrbnega snovanja ne samo med ustvarjalci, temveč zlasti pri institucionalnem vodstvu posamezne religije, odgovornem za kolikor mogoče neokrnjeno posredo- vanje ,zaklada vere‘ človeku (2015, 741–750). Les je bistveni element sodobnega prepoznavnega krščanskega bogoslužnega prostora – duhovnega zatočišča, ki v času in prostoru ustvarja zasebni dialog med stavbo in uporabnikom. Zaznamuje ga svežina umetniškega oblikovanja, kinestetična in teksturna arhitektura s pre- bujenim spominom na večni čas in z upoštevanjem vedno hitreje spreminjajočih se trendov, ki vključujejo nove tehnologije in prakse v profani arhitekturi. V sodobnem načinu gledanja na presežnost naj bi bogoslužni prostor sedanjo- sti in prihodnosti postal topel, ,domač‘. Verniku naj bi omogočil lažjo izkušnjo bož- 752 Bogoslovni vestnik 81 (2021) • 3 je ljubezni, po drugi strani pa tudi občestvenost. Po besedah Papeža Janeza Pavla II. (1981) mora moderno cerkveno stavbarstvo v duhu in stilnem občutju našega časa z vsemi možnimi sredstvi dati podobo in izraz verovanja našega časa in mu pripraviti prostor za udomačenje. Les kot topel, prijeten material z značilnim vo- njem ima lastnosti, ki to omogočajo. Prednost lesa pred preostalimi materiali je ustvarjanje zdravega bivalnega okolja, ki ga dosežemo z uporabo masivnega lesa in lesnih materialov (tvoriv). Namen sodobne sakralne stavbe je uravnavanje člo- vekovega odnosa do Boga ter s tem tudi zdravljenja človekovih duhovnih in du- ševnih ran. Če ta proces poteka v zdravem in spodbujajočem okolju tudi za telo, je bolj učinkovit. Rek, da je za Boga dobro le najboljše velja tudi za les. Gledanje na les, ki je pred desetletji veljal za material revežev (baraka je sinonim za slabo leseno hišo), je danes drugačno. Les danes velja za plemenit, lahko tudi drag ma- terial. Hlodi dreves, ki jih prodajajo na dražbi na Koroškem, lahko dosegajo tudi nekaj 10 000 evrov za hlod. V nadaljevanju želimo te misli potrditi z zgledi inovativne uporabe lesa v sakral- nih stavbah, ki omogočajo duhovno izkustvo svetega in jih hkrati arhitekturna stroka priznava kot presežno arhitekturo. Tako želimo pokazati vrednost lesa v sakralnih stavbah in s tem še bolj spodbuditi njegovo vsestransko uporabo. Slika 1: Ekumenska kapela sv. Henrika v Turkuju na Finskem (2005), arhitektura: Matti Sana- ksenaho in Pirjo Sanaksenah (vir: https://www.dezeen.com/2015/01/26/best-cha- pels-architecture-wedding-worship-prayer). 753Domen Kušar idr. - Lesena sakralna arhitektura ... 4. Izbrani zgledi sodobnih sakralnih stavb Narediti izbor reprezentativnih stavb v katerikoli kategoriji arhitekture je zahtevna in nehvaležna naloga. Kvalitetna arhitektura mora zadostiti trem osnovnim krite- rijem: trdnost, uporabnost in lepota (Vitruvij 2009, 28); če je prva dva še možno nekako objektivno določiti, je ocena lepote navadno subjektivna. Še toliko bolj pa to velja za oceno dojemanja samega prostora in doseganja povezave s samim seboj in z Bogom znotraj prostora. Podobno velja tudi za opredelitev pojma ,lesena stavba‘. Ali to pomeni samo nosilno konstrukcijo ali tudi obloge in notranjo opre- mo? Ne glede na to, da nekateri predpisi opredeljujejo ,lesenost‘ stavbe po deležu lesa v nosilni konstrukciji, menimo, da je pri sakralnih stavbah ključna vloga, ki jo ima uporaba lesa v prostoru. Zato so prikazane tako stavbe, ki so praktično v ce- loti izdelane iz lesa, kakor tudi stavbe, kjer je lesa resda manj, a bistveno opredeli prostor. Pri izboru zgledov smo upoštevali leto dokončane gradnje stavbe. Najsta- rejša predstavljena stavba je iz leta 2005, najmlajši iz leta 2018, preostale tri pa so bile postavljene leta 2014. Zelo pomemben kriterij je bil prepoznavnost stavb v stroki; kaže se v številu nagrad in priznanj, ki jih posamezna stavba oziroma njeni avtorji prejmejo, in v omembah v arhitekturnih ter drugih revijah in medijih; temu ustrezajo vsi našteti zgledi. 4.1 Ekumenska umetniška kapela sv. Henrika (Turku, Finska) Kapelo so postavili v letih 2004–2005 po načrtih arhitektov Mattija Sanaksenahoja in Pirja Sanaksenaha (Sanaksenaho Architects ltd) (DeZeen 2021). Odlikuje jo pre- prostost in domačnost. Notranjost je narejena iz vidnih reber ukrivljenega leplje- nega lameliranega lesa. Poudarja monumentalnost interiera sakralnega prostora, ki ga občutimo s svojim telesom, s svojimi čutili. Njegova pripoved se razteza on- kraj njegove fizične navzočnosti, ima tudi svojo mejo, svojo površino, ki jo pomeni obloga lesenega horizontalno položenega opaža. Izbira lokalnega borovega lesa za konstrukcijo, za notranjo opremo in za obloge sledi trajnostnemu modelu fin- skega načrtovanja z lokalnimi gradivi. Zunanjost je krita z bakreno pločevino. Stoji na vrhu griča v sklopu centra, namenjenega bolnikom z rakom. Bakrena površina kapelice bo sčasoma postala zelena in tako bo stavba usklajena z barvo okoliških dreves. Oblika ribe posnema prasimbol krščanstva in poudarja ekumenski namen stavbe. Notranjost je namenjena meditaciji, osebni molitvi, opravljanju verskih obredov in tudi kulturnim dogodkom (razstave). Ta simbioza vere in umetnosti je dobro poznana že iz renesančnih cerkva in je navzoča tudi danes. 4.2 Kapela (Unterliezheim, Nemčija) To je preprosta kapela na prehodu med gozdom in travniki. Narejena je iz ma- sivnih hlodov, ki je od daleč videti kot skladovnica posekanih hlodov ob gozdu in spominja na kladno steno brunarice. Človeka doživljajsko usmeri k naravi. K temu pripomore tudi oblika, saj ozki vhod daje vtis gibanja skozi gozd (Pawson 2021). Morda je prav na ta način preseženo primerjanje sakralne arhitekture z medijsko odmevno arhitekturo (nebotičniki, zabavišča), ki je posledica poglabljanja krize 754 Bogoslovni vestnik 81 (2021) • 3 krščanske umetnosti po drugem vatikanskem koncilu (Debevec 2011, 82). Skro- mnost, prvinskost in likovna popolnost z uporabo prvinskega, masivnega, grobo obtesanega lesa te kapele namreč negira cilje sodobne profane družbe po blišču, bahaštvu in moči in se obrača k izviru vsega. 4.3 Gorska kapela (Andelsbuch, Avstrija) Kapela leži na oblem travnatem vrhu in ob robu alpske planine na višini 1600 m. Vizualno je kapela izpostavljena. Nastala je kot zaobljuba lastnikov, ki sta v ta na- men organizirala arhitekturni natečaj (Bergkapelle 2021). Kapela stoji na kamni- tem podstavku, ki logično ščiti leseno stavbo pred talno vlago. Po drugi strani pa vstop v svetišče pomeni zapuščanje trdnih tal in vzpon v ,leseno posodo‘. Prostor je topel in tih, sestavljen iz enega samega materiala – iz masivnega, lokalno po- sekanega lesa. Svetloba, ki vstopa skozi reže, trajno povezuje notranjost kapele z dnevno svetlobo letnih časov, vremena in ure dneva. Steno za oltarjem krona okno v obliki križa. Smrekov les tvori tako stene kakor tudi strop in tla in s svojo prefi- njeno arhitekturno zasnovo dokazuje kvalitete arhitekture Vorarlberga. Kapela je bila nagrajena z nagrado Holzbaupreis leta 2011 v kategoriji inovativne uporabe lesa (Vorarlberger Holzbaukunst 2021). Slika 2: Kapela v Unterliezheimu, Nemčija (2017–2018), arhitektura John Pawson (vir: http://www.johnpawson.com/works/wooden-chapel). 755Domen Kušar idr. - Lesena sakralna arhitektura ... 4.4 Kapela v Osnovni šoli Alojzija Šuštarja, Ljubljana Postavitev kapele v Osnovni šoli Alojzija Šuštarja se navezuje na arhitekturno ti- pologijo drugega vatikanskega koncila, ki cerkev opredeli kot hišo med hišami (Kropej 1999). Tu gre arhitekt še dlje, saj je to hiša v hiši. Skrajno introvertiran bel kubus, postavljen nad vhod izrazito odprte stavbe, daje vtis resne in vase za- topljene hiše. Ne glede na relativno majhno uporabo lesa lahko trdimo, da bi bil prostor brez njega hladen, podoben sterilnemu laboratoriju. Les izpostavlja in utemeljuje simbolnost križa: s svojo pretirano širino simbolizira roke Odrešenika, ki ljubeče sprejema vse ljudi. Posebnost te kapele je v minimalizmu, ki na primer zajema prve sončne žarke z vzhoda. Po besedah avtorja, arhitekta in teologa Ro- berta Dolinarja (Brodar 2014), se tabernakelj napolni s svetlobo edinega okenca na fasadi in jo nato oddaja vso noč. Izbiro smrekovega lesa namesto vrednejšega materiala opredeljuje misel Ignacija Loyolskega, ki pravi, naj Boga iščemo v vseh stvareh in ga je moč tam tudi najti. Vonji enajstih lokalnih vrst lesa in taktilnost ročno obdelanih površin vabijo k uporabi vseh čutov. S tem pa obiskovalce vračajo k naravi in k samim sebi. Projekt raziskuje nove možnosti uporabe materialov, njihove obdelave, merila in odnosa med arhitekturo in kiparstvom. Pomeni materializacijo razmišljanja o naravi in snovi, o možnostih in mejah človeških posegov vanju in o njunem odno- su do arhitekture. Kapela je bila nominirana za nagrado Piranesi 2016. Slika 3: Kapela v Andelsbuchu v Avstriji (2014), arhitektura: Andreas Cukrowicz, Anton Na- chbaur - Sturm, Emanuel Gugele, Christian Schmoelz, Gordian Kley (vir: https:// www.holzbaukunst.at/holzbau/objekt/166.html). 756 Bogoslovni vestnik 81 (2021) • 3 4.5 Trg in oltar na Brezjah, Brezje na Gorenjskem Pri trgu in zunanjem oltarju pred romarsko cerkvijo na Brezjah govorimo o nadalje- vanju najboljše tradicije Plečnikovega izročila in njegovega razumevanja arhitektu- re. Usmeritev trga je v novem projektu zasukana vzdolžno, tako da so verniki blizu dogajanja. Ko je oltar zaprt, cerkveno pročelje z Vurnikovimi mozaiki obvladuje trg (Slovenska arhitektura 2021). Ob večjih dogodkih se odprejo velika temna vrata in novi oltar zasije v popolnoma sodobni interpretaciji, oblečeni v brezov les. Les s svojo obrtniško izdelano teksturo poudarja obod objekta. Izza stropa se prebija naravna svetloba, ki s svojo igro na lesenih površinah ustvarja čisto in spokojno vzdušje. Razporeditev in izbrani materiali v kombinaciji s preprosto škatlasto obliko prostoru dajejo pridih finskega oblikovanja in ustvarjajo odlično ozadje za boga- to okrašene verske predmete, ki krasijo stene in oltarno mizo. Obenem pa je to tudi simbioza umetnine človeških rok v prvem planu v podobi oltarja in umetni- ne Stvarnika v podobi slikovitih gorskih vrhov bližnjih Karavank v drugem planu. Kvalitetna ureditev trga in oltarja je bila nagrajena s Plečnikovo nagrado 2009 in s priznanjem Piranesi 2008. 4.6 Poslovilni objekt To je stavba, ki resda ni strogo sakralna stavba, a ima velik pomen pri dojemanju posmrtnega življenja oziroma večnosti. Vas Zgornji Tuhinj leži v osrčju Tuhinjske doline ob vznožju Kamniško-Savinjskih Alp. Staro, v dva nivoja razdeljeno pokopa- Slika 4: Kapela v Osnovni šoli Alojzija Šuštarja v Ljubljani (2014), arhitektura: Robert Dolinar (vir: http://www.drustvo-dal.si/2016/piranesi_2016). 757Domen Kušar idr. - Lesena sakralna arhitektura ... lišče je na obrobju vasi in je dostopno prek razgledne poti, ki poteka po pobočju hriba s koncem na grebenu. Tesarstvo in mizarstvo sta v Tuhinju lokalna tradicija, zato je osnovna konstrukcija izdelana iz križno lepljenega masivnega lesa. Ker so vežice po osnovnem namenu hladne ,žalostne‘ stavbe, so arhitekti želeli to pre- seči in so vse notranje stenske in stropne površine naredili iz oljenega masivnega smrekovega lesa iz domačega okolja (Vošnjak 2015). Zaščito lesene konstrukcije zunaj omogoča tanek sloj ometa, to pa je v skladu z lokalno tradicijo. Kapela leži na vzpetini, zato vpliv močnega vzhodnega vetra zmanjšujejo navpične lesene le- tve. Po eni strani ustvarjajo igro svetlobe in sence, po drugi strani pa zagotavljajo, da skoznje prehaja le nežen vetrič. Kompozicija arhitekturnih elementov kapele omogoča vsakomur razumljivo do- jemanje simbolne oblike, ki se navzven zapira pred svetom, navznoter pa odpira proti človeku; to prav posebej omogoča les kot topli in človeku prijazni material. 5. Sklep Sakralni prostor je prostor, v katerem laže vzpostavimo stik z Bogom. Prostor in oprema prostora naj bi bila izvzeta iz vsakdanjika in naravnana na Boga, da služita njemu, ki je vir vse svetosti (Einspieler 1999, 63). Les se zato v sodobni sakralni arhitekturi umika manifestivnosti in dominantnosti zunanjih lupin sakralnih stavb, Slika 5: Trg in oltar na Brezjah, Brezje na Gorenjskem (2008), arhitektura: Maruša Zorec, Martina Tepina (vir: https://www.arrea.si/projekt/trg-in-zunanji-oltar/51). 758 Bogoslovni vestnik 81 (2021) • 3 ki ju zaradi svojih omejitev težko doseže. Dobiva pa večji pomen kot gradbeni ma- terial manjših stavb, denimo kapel, in zlasti kot del notranjosti sakralnih stavb. Les v sodobni sakralni arhitekturi v človeku zagotovo vzbudi občutek topline, miru in tišine, morda tudi občutek varnosti in domačnosti. V prostorih, kjer se počutimo kakor doma, se radi zadržujemo, saj v njih laže dosežemo notranji mir. V dana- šnjem času neštetih informacij in stresnih situacij, skrbi in razburjenja lahko prav v sodobno oblikovanih sakralnih prostorih, v katerih kot material prevladuje les, najdemo primeren prostor za dialog z Bogom. To je še posebno pomembno v se- danjem času, ko smo priča velikim spremembam na področju družbe, kulture in religije (Bahovec 2020, 888) Les bo ostal zaradi svojih estetskih, strukturnih in okoljskih značilnosti eden najpomembnejših gradbenih materialov tudi v prihodnosti (Kitek Kuzman 2015, 9). »Veliko naših najglobljih dojemanj sveta in arhitekture izhaja prav iz uporabe lesa. Po tolmačenju nekaterih zgodovinarjev temeljijo proporci grškega dorskega sloga, ki je utiril estetske kanone zahodne civilizacije, prav na razmerjih drevesa. Vendar sega odnos do lesa in do dreves še globlje v ozadje naše kulturne podza- vesti.« (Gabrijelčič 2010, 14–15). Drevo je eden najsplošnejših in najbolj pomen- ljivih človeških simbolov (Pallasmaa 2009, 108–111). Govorimo o drevesu življenja, o svetem drevesu, o drevesu plodnosti, o drevesu modrosti, o žrtvenem drevesu in podobno. V obliki in v pomenu drevesa so skrite različne asociacije, ki se še da- nes prenašajo na naš odnos do lesa. Slika 6: Poslovilni objekt, Zg. Tuhinj (2014), arhitektura: Jernej Hočevar, Matevž Vrhovnik, Martin Lovrečić, Blaž Česka, Tjaša Justin (vir: https://outsider.si/poslovilni-objekt-v- -zg-tuhinju/). 759Domen Kušar idr. - Lesena sakralna arhitektura ... Načrtovanje bogoslužnih prostorov je bila vedno zapletena arhitekturna praksa; sodobne sakralne stavbe skušajo najti način, kako se prilagoditi evoluciji arhitek- ture. Naši izbrani zgledi imajo, kljub svoji relativni majhnosti, podobne značilnosti: grandioznost, monolitni material, naravni elementi in načrt, kako ta ekskluzivni, religiji posvečeni kraj spremeniti v strukture duhovnosti, manifestacije in fascina- cije. Sodobna slovenska sakralna arhitektura je subtilno umeščena med koordinati časa in prostora; človek ji daje prepoznavni čutno zaznavni izraz, implementacijo vizije in razumevanja načrtovanja svobodnejše oblikovanih bogoslužnih prostorov. Sakralna arhitektura kot interpretacija človekovega najbolj intimnega samogovo- ra o smislu njegovega neminljivega bivanja – utelešenega brezčasja – ohranja po- teze človekovega poseganja onkraj meja in ustvarjanje simbolnih bogoslužnih pro- storov, ki se dotikajo univerzalne duhovne zgodovine človeštva. Rabo lesa v sakralnih stavbah spodbuja tudi papeževa okrožnica Laudato si (2015), saj je les trajnostni in ekološko sprejemljivi material. V Slovenji je les tudi lokalni material, katerega predelava in obdelava omogoča delo velikemu številu ljudi in pomeni tudi izpolnjevanje socialnega vidika te okrožnice, saj moramo po besedah kardinala Kasperja kristjani zastopati kulturo delitve dobrin, solidarnosti, spoštovanja človekovega naravnega in življenjskega okolja (Šegula 2018, 457). Pri lesu govorimo o konceptu stopenjske oziroma kaskadne (lat. cadere = pasti) rabe, 760 Bogoslovni vestnik 81 (2021) • 3 imenovane tudi spiralna raba lesa, ki označuje rabo lesa kot materiala z vsaj dve- ma ali tremi uporabnostnimi cikli (stopnjami, zavoji); najprej je uporabljen kot izdelek, drugič kot material v procesu ponovne rabe in nazadnje za pridobivanje energije. Les se kot glavni (konstrukcijski) material pri večjih sakralnih objektih v tem trenutku ne uporablja v takšni meri kakor pri drugih stavbah oziroma kakor bi se lahko, a predvidevamo, da bo v prihodnosti drugače. Seveda je sprejemanje večje uporabe lesa dolgotrajen proces. S člankom smo skušali utemeljiti in kot posledi- co tega spodbuditi večjo rabo lesa v sakralnih stavbah, saj za to danes ni nobenih teoloških ali drugih omejitev, prej nasprotno.1 Reference 1 Avtorji se zahvaljujemo za finančno podporo ARRS (financiranje raziskovalnega programa št. P4-0015, „Les in lignocelulozni kompoziti“). Ambrožič, Matjaž. 2019. Plečnikova dela za Žen- sko kaznilnico v Begunjah in njihova usoda po odhodu usmiljenk. Bogoslovni vestnik 79, št. 4:971–988. https://doi.org/10.34291/ bv2019/04/ambrozic Bahovec, Igor. 2020. Civilisation, Religion and Epochal Changes of Cultures [Civilizacija, religi- ja in epohalne spremembe kultur]. Bogoslovni vestnik 80, št. 4:887–899. https://doi. org/10.34291/bv2020/04/bahovec Brodar, Janja. 2014. Lahko bi bil tudi iz zlata, a sem se odločil za smreko. Intervju z Robertom Dolinarjem. Pogledi.si, 24. 12. https://pogledi. delo.si/ljudje/lahko-bi-bil-tudi-iz-zlata-sem-se- -odlocil-za-smreko (pridobljeno 23. 4. 2021). Bryant, Ross. 2015. Eleven of the most heavenly chapels on Dezeen. DeZeen, 25. 1. https:// www.dezeen.com/2015/01/26/best-chapels- -architecture-wedding-worship-prayer/ (prido- bljeno 23. 4. 2021). Debevec, Leon. 2008. Sveto pismo in Plečnikova sakralna arhitektura. Bogoslovni vestnik 68, št. 2:213–229. – – –. 2011. Arhitekturni obrisi sakralnega. Ljublja- na: Inštitut za sakralno arhitekturo; Teološka fakulteta. – – –. 2015. Krščanska sakralna arhitektura pred cerkvenim razkolom. Bogoslovni vestnik 75, št. 4:741–750. Debevec, Leon, ur. 1999. Sakralna arhitektura v slovenskem prostoru danes. Velenje: Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani; Krščanska kulturna zveza Celovec. Die Preisträger. 2021. Bergkapelle Alpe Vordere Niedere, Andelsbuch. Holzbaukunst, 5. 5. https://www.holzbaukunst.at/holzbau/ objekt/166.html# (pridobljeno 5. 5. 2021). Einspieler, Klaus. 1999. Sveto v Svetem pismu. V: Debevec 1999, 61–71. Fran. 2021. Gaj. Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 6. 5. https://fran.si/ iskanje?View=1&Query=gaj (pridobljeno 6. 5. 2021). Frančišek. 2015. Hvaljen, moj Gospod. Okrožnica o skrbi za skupni dom. Ljubljana: Družina. Gabrijelčič, Peter. 2010. Etika lesa. V: Manja Kitek Kuzman, ur. Les v sodobni slovenski arhitekturi – Wood in Contemporary Slovenian Architectu- re 2000-2010, 14–15. Ljubljana: Biotehniška fakulteta; Fakulteta za arhitekturo. Janez Pavel II. 1981. V ZR Nemčiji. Cerkveni doku- menti 11. Ljubljana: Družina. Juhant, Janez. 1999. Stanje človeka in umetnost. V: Debevec 1999, 19–29. Kinga, Palus. 2013. Relations between the tradi- tional wooden Sacral architecture of the Pod- hale region and contemporary architecture of churches. European Scientific Journal 3:336– 341. Kotar, Marjan, in Robert Brus. 1999. Naše dreve- sne vrste. Ljubljana: Slovenska matica. Kropej, Andrej. 1999. Vloga sakralne arhitekture v cerkvi. V: Debevec 1999, 71–75. Kuzman Kitek, Manja. 2015. Les v slovenski sodob- ni arhitekturi 2010–2015. Ljubljana: Biotehni- 761Domen Kušar idr. - Lesena sakralna arhitektura ... ška fakulteta; Fakulteta za arhitekturo. Muck, Herbert. 1996. Die Kirche in der Stadt. V: Toni Schneider-Manzell, ur. Bienalle christlicher Kunst der Gegenwart. Salzburg: Pustet. Pallasmaa, Juhani. 2009. The thinking hand: Exis- tential and Embodied Wisdom in Architecture. Chicester: John Wiley and Sons, Ltd. Pawson, John. 2021. Wooden Chapel. John Pawson, 23. 4. http://www.johnpawson.com/ works/wooden-chapel (pridobljeno 23. 4. 2021). Sanaksenaho Architects. 2021. St. Henry’s Ecu- menical Art Chapel. Architonic, 23. 4. https:// www.architonic.com/en/project/sanaksena- ho-architects-st-henrys-ecumenical-art-cha- pel/5100059 (pridobljeno 23. 4. 2021) Slovenska arhitektura. 2021. Trg in zunanji oltar na Brezjah. Odprte hiše Slovenija, 7. 5. https:// www.odprtehiseslovenije.org/objekt/trg-in- -zunanji-oltar-na-brezjah/ (pridobljeno 7. 5. 2021). Šegula, Andrej. 2018. Evangelizacija kot ena od poti do enega Boga. Bogoslovni vestnik 78, št. 2:451–460. Torelli, Nikolaj. 2008: Pogovor z avtorji – Niko Torelli. V: Manja Kitek Kuzman, ur. Gradnja z lesom – izziv in priložnost za Slovenijo, 22–23. Ljubljana: Biotehniška fakulteta. – – –. 2009: Les zares. V: Manja Kitek Kuzman, ur. Lesena gradnja izziv in priložnost za Slovenijo, 67–73. Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo. – – –. 2012. V toplem objemu lesa. V: Manja Kitek Kuzman, ur. Lesene konstrukcije v stanovanjski in javni gradnji Slovenija, 10–11. Ljubljana: Biotehniška fakulteta in Fakulteta za arhitektu- ro. UNESCO. 2021. World Heritage list. Unesco, 6. 5. https://whc.unesco.org/en/list/ (pridobljeno 6. 5. 2021). Valvasor, Janez Vajkard. 2017. Slava Vojvodine Kranjske. Ljubljana: Mladinska knjiga. Vitruvius Pollio, Marcus. 2009. De architectura libri decem: Vitruvij o arhitekturi. Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo. Vošnjak, Anita. 2015. Naše vežice v svetovni špici. Dnevnik, 2. 2.