„DOM IN SVET!' 1891, štev. 11.
485
I z d a j n i k.
Balada.
^vetinjo ti srebrno, sin, ~s Na pot izročam za spomin. Ohrani jo v odelu spredaj In teh besed se zmer zavedaj:
Dokler ne rani duše greh, Blesti, kot zenica v očeh ; Vojniku v ude moč razlija, Udarce smrtne mu odbija.
Takoj pa, ko se pregreši, Ugasne mu svetinje sij, Ugasne ž njo mu sreča tudi, Sovražni meč ga v bitvi zgrudi.«
Sprejame dar in opomin, Solzan na boj odide sin, A polna tajnega nemira Za sinom mati se ozira.
Ko v tretje z neba beli dan Razlije luč čez širno plan, Zaori klik vesel sovraga: »Končan je boj, dobljena zmaga!«
Molče korakajo domov Krdela zmaganih sinov. Zagleda mati vračajoče In željna vpraša jih iz koče:
»Ne vrača-li se z vami sin? Kdo zmagal je? Čegav pogin?< Odmeva tožen ji odgovor: »»Sovrag dobil je zmage lovor!««
Vojnikov drugih vpraša roj: »Kod-li mudi se sinek moj?« »»Z bojišča vračamo se sami, Tvoj sin se ni boril med nami!««
Razkrije tretjič tropu skrb, Pogled obrne v njo se srp, Skrivnostne čuje odgovore: »V sovražne pojdi zret šotore!«
Zazebe mater v duše dnu, Ostavi dom iskat sinu; Vsa trudna na bojišče pride, Ko solnce se z gorami snide.
Za truplom truplo premotri, Sinu ji najti moči ni. Hodeč med mrtveci prispeje Po noči do sovražne meje.
Na nebu mesec se blišči, Na meji bled vojak leži. Obupa polna, polna nade Pred sina tužna majka pade.
Brezčutno dvigne mu telo, Na tla se vsuje zlatov sto. Krvavo mu odpne odelo, Svetinjo najde — potemnelo.
A. M.
^
Y jeseni.
¦tp|j spet si tu, jesenski čas!
|vV megleni plašč odevaš nas;
l   Če prav obilstvo tvoje Ne polni shrambe moje, A mesto sadnega dani
Utehe kupo polno Imaš za srce bolno, Kar dražje mi je od sadii. Povsod, glej, vse žaluje: To meni bol zlajšuje.
Po senožetih čeda Ovčic se mirno pase, Pastir ga njimi gleda Ter tiho poje za-se.
II.
A kaj, da več ne vriska, Kot preje na planini? Otožnost srce stiska V jesenski mu tišini.
V grmovju več ne peva Njegova znanka — tica, In v travi omedleva Poslednja mu cvetlica.
Selški.