RAZMIŠLJANJE O  KNJIGI »DUHOVNO ŽIVLJENJE KOROŠKE«
Na Koroškem je v začetku lanskega leta, a z letnico 1956 izšlo bogato op.remljeno delo »Duhovno življenje Koroške«."^ Avtor, profesor srednje šole v Spittalu na Dravi, je v posvetilu naglasil, da je svoje znanstveno prizadevanje namenil »deželi Koroški«. Nadalje preberemo v uvodni besedi vrsto imen avstrijskih (koroških) izobražencev, ki so posredno ali neposredno pomagali k podobi te koroške literarne zgodovine (648 str. leksikalnega formata, s 16 bakrotiski na umetniškem papirju). Založniku so pomagali s subskripcijo: Zvezno ministrstvo za pouk. Koroška deželna vlada, Celovški magistrat, mestne občine Spittal na Dravi, St. Veit, Wolfsberg in Zbornica obrtnega gospodarstva za Koroško. Na slavističnem področju je avtorju svetoval prof. dr. M. Mache.
Obsežno delo želim predstaviti tako zaradi soseščine kakor tudi zato, ker je pritegnilo mojo pozornost avtorjevo razveseljivo izhodišče, ki sem ga prebral že v uvodnem poglavju in ki se glasi »... koroška književna zgodovina mora objeti vso Koroško in popolna duhovna koroška zgodovina bi bila le delček, če ne bi upoštevala vprašanja narodnostne dvojnosti v vsej njeni pojavnosti.<;: (Duhovno življenje Koroške, str. 9).
Spoznanje, da pri obravnavanem primeru ne gre za etnično enotno področje, temveč za stikališče dveh narodov in dveh narodno različnih kulturnih tokov, navaja literarnega zgodovinarja, da raziskuje prostor, kjer se lahko razvijajo procesi staipljanja, vplivanja in odboja.
Ze ob naslovu Duhovno življenje Koroške sem naletel na izbiro med dvema izključujočima se možnostima. Pisec želi prikazati celotno ustvarjalnost koroškega duha? Ko sem /pregledal vse delo, sem videl, da je glavnina posvečena književnosti v nemškem jeziku, manjši del pa slovenski književnosti. Nato vsebuje še nekaj podatkov o humanističnih vejah znanosti (zgodovine), nekaj o žurnalizmu, odlomek o gledališkem življenju in dvoje poglavij iz naradopisja. Manjka podoba likovnih prizadevanj, ki v tej deželi niso nepomembna in prav tako bi lahko všteli semkaj še glasbo in še vedno ne bi prenapolnil  posode  duhovnega  življenja  te pokrajine  v  različnih  obdobjih.
Dosledna nasloiiitev na okvir, ki ga je napovedal pisatelj v naslovu, bi zahtevala še marsikaj, čeprav ne bi tajil, da je pisatelj ob posameznih obdobjih in stvaritvah znal v prijetnem slogu sproti opozarjati na različna pojmovanja posameznih ustvarjalcev, na miselnost družbenih slojev, katerih predstavnike nam je orisal, in je tako premnogokrat uspel najti tisto tanko zvezo med tvarnim temeljem in njegovim duhovnim odsevom.
Poseben prigovor naj bi veljal že periodizaciji, kakor jo je avtor uveljavil v svojem delu. Mimo uvodnega poglavja nas povede k ljudskemu pesništvu v nemškem jeziku, k epskemu in lirskemu ljudskemu pesništvu koroških Slovencev in k srednjeveškemu pesništvu. V omenjenih in naslednjih predalčkih: od humanizma k baroku, od baroka k jožefinizmu, o jožefinizmu, o romantiki, o liberalizmu kot prerodu jožefinizma, o noriški šoli in epigonih XIX.  stoletja,  upošteva  pisatelj  bolj  ali manj  evropski  okvir.  V  zadnjem,
^ Erich    Nussbaumer,    Geistiges    Karnten.    Založba    Ferd.    Kleinmayr. Klagenfurt 1956.
182
novejšem, obdobju, kjer nas seznanja s staroavstrijskim jugom, z modernim koroškim pesništvom, in njegovim temeljem, s koroško pesniško izpovedjo (J. F. Perkonig, D. Vieser, J. Lindner, G. Zernatto, H. Strutz), z modernim pesništvom, ki ni zvezano z domovino, z ljudsko pesniško izpovedjo, koroškim romanom in z nadaljevanjem in spremembo pesniške iztpovedi — pa se v glavnem omeji le na domači okvir.
Tako ni speljal vseskozi dosledne porazdelitve in je menjaval zdaj žarišče, zdaj okvir in že s tem tudi estetsko^ mero.
Kljub temu, da se je literarni zgo^dovinar ravnal po zgodovinskem zaporedju, bi opozoril na pomembne slabosti. Predvsem, da pisatelj ni izpolnil obljubljenega, ni namreč uspel enakovredno upoštevati obeh narodnostno različnih kulturnih tokov in to ga je zavedlo še v nadaljnje vrzeli. Njegov slavistični svetovalec bi lahko pripomogel k manj izkrivljeni podobi slovenskega deleža v kulturi Koroške. S tem pa, kar je ta sodelavec prispeval, je razkril le lastno pomanjkljivo strokovnost na slavističnem področju.
Prav tako pa je geografski okvir, tak, kot si ga je zastavil za izhodišče E. Nussbaumer, v nasprotju z znanstveno uporabnostjo. Tako statično zastavljena celovitost in enkratnost trdno omejene pokrajine je v nasprotju s položajem dežele v različnih obdobjih: Velika Karantanija je bila nekaj posebnega, razdelitev Koroške na oglejsko in salzburško vplivno področje spet nekaj drugega, v visokem srednjem veku pa so objele koroške meje celo dele slovenske Štajerske, še kasneje je deželo razdelil Napoleon, devetnajst-stodvajsetega leta je odpadla Mežiška dolina itd. Vseh nihanj je bilo še več in znanstvena doslednost trpi ob neupoštevanju dejstev; vsega nismo niti omenili. E. Nussbaumerju pomenijo temeljni okvir današnje meje zvezne avstrijske dežele Koroške in zdi se mi, da želi pisec nekomu na ljubo prikazati trdnost in neko zaželeno skupnost pokrajine, kar pa je močno v navzkrižju z znanim razvojem.
Ob knjiigi koroškega profesorja bi opozoril na nekatere odlike in tudi na pomanjkljivosti. Ne bi želel ustvariti videza, da na ljubo kakršnemu koli trenutnemu namenu skušam pretiravati s svojimi opombami k delu, ki ga s svojim razpravljanjem pozdravljam. Poročilo sem razširil z namenom, da bi se mimogrede ustavljal ob notranji vzročnosti pojavov, pri tem pa še posebej opozarjal na delež slovenske književ^nosti; vse to ob upoštevanju primerjalne literarnozgodovinske metode.
(Ne dvomim, da je delež nemške kulture vseskozi po kolikosti in v glavnini, upoštevajoč neenakomernost nastopanja in uveljavljanja narodov v evropskem družbenem razvoju, tudi kar se kakovosti tiče, znatnejši v tej danes mejni pokrajini, čeprav je ravno v njej stekla davno nekoč zibelka zgodnje slovenske državnosti in so v njej zapisali naše najstarejše, Freisinške spomenike.) V kolikor pa me je ob pregledu zanimala tudi literarnozgodo-vinska metoda, bom opozoril na nekaj avtoTJevih uspelih prikazov stičnih točk in na fenomen, ki ga je pisatelj skoraj popolnoma izpustil iz vida, mislim na nujno nastali odboj; nedvomno je storil to zato, da bi se izognil nerazumevanju, vendar so neodgovorjena vprašanja ostala za bralca pač še naprej odprta.
V prvem oddelku uvodnega poglavja (o. c. str. 9—12) našteva in opisuje avtor celo vrsto del, v katerih so koroški literarni zgodovinarji in kritiki poskušali   obravnavati   koroško   duhovno   življenje.   Med   slovenskimi   viri
183
omenja: razpravo Ivana Grafenauerja Slovensko slovstvo na Koroškem, živ člen vseslovenskega slovstva (Koroški zbornik, 1946; DZS v Ljubljani, str. 234^—343), Valentina Inzga disertacijo Das Leben und Wirken Andreas Einspielers, Graz 1948, in Pavla Zablatnika prav tako graško disertacijo iz leta 1951, Die Geistige Volkskultur der Kaerntner Slowenen. Ce upoštevamo vse omenjeno gradivo, vire, bi 31-tim stranem v seznamu vseh avtorjev, ki so proučevali nemški svet, postavili nasproti le neposredno 7, posredno 10 slovenskih avtorjev. Poleg omenjenih pa še študije koroških avstrijskih avtorjev (9), ki so obravnavali slovenski svet, med njimi nekaj, zaradi njihove enostranosti tako nesprejemljivih, kakor so to Graber, Wutte, Paschinger; od slovenskih revij in zbornikov srečamo posredno le Cas, Dom in svet in za novejšo dobo Celjski koledar Mohorjeve družbe za leto 1954 in Novo pot.
Pri naštevanju obširnega gradiva bo slovenskega bralca presenetilo, da stojijo nad tridesetim razpravam in množici imen avtorjev, ki so obravnavali avstrijski kulturni delež, nasproti v glavnem le tri imena, medtem ko dandanes tudi slovenski izobraženec onstran meja slovenske državnosti pozna oba utemljitelja slovenske literarnozgodovinske znanosti, Kidriča in Prijatelja. Oba znanstvenika nista neznana tudi med slavističnim svetom v tujini in sta se v svojem obširnem delu vedno zaustavljala tudi ob koroških mejnikih. Ker je E. Nussbaumer avtoriziral svojega posebnega slavističnega sodelavca, se čudim, kako da ni ta poskrbel, da bi že v seznamu literature, predvsem pa v delu srečali: F. Kidriča Zgodovino slovenskega slovstva, SM 1929 do 1938. V tem delu bi avstrijski literarni zgodovinar lahko opazil in našel zanimiva, nadvse pomembna poglavja, na primer: nemška dediščina preteklosti (str. 67, 63); slovenski protestanti na Koroškem (str. 113, 114) itd. Sploh pa F. Kidrič posebej obravnava za vsako obdobje obrobne okoliše in Koroško. (Ob posameznih poglavjih bi opozoril le na nekaj dejstev, ki jih slavistični svetovalec E.   Nussbaumerja ne pozna.)
Prav isto velja za Prijateljevo »Kulturno in politično zgodovino Slovencev«, kjer bi avtor ob napotkih slavističnega sodelavca lahko našel tehtne prikaze spopadov med nastopajočimi silami malega naroda, pojave vplivov in odboja. (Na str. 37 na primer omenja L Prijatelj M. Mayerja, ki je dne 29. marca 1884 prvi med Slovenci še precej splošno in nedoločno formuliral slovenske zahteve; ali na str. 44, kjer I. Prijatelj ocenjuje »najrazboritejšo slovensko politično glavo 50-tih let — Andreja Einspielerja«; ali na str. 72, ko omenja slovenskega šolskega, deželnega koroškega nadzornika Simona Rudmaša itd.)
Izbral sem le nekaj dejstev, ki bi jih moral imeti pred očmi tisti, ki je zastavil svoje ime, se podpisal kot strokovnjak za slavistično področje. Pri-dejal bi še nepopolni spisek znanstvenikov, ki bi jih moral srečati vsaj v seznamu literature: A. Slodnjak, M. Boršnik, A. Ocvirk, A. Bajec (slavistično področje); M. Kos, Sperans — E. Kardelj, F. Zwitter, B. Grafenauer (zgodovina) ; zadnja dva znanstvenika sta še posebej povezana s Koroško.
V naslednjem oddelku prvega poglavja nam avtor mimogrede pojasni svoj načelni literarnoteoretski pogled, ko opozori na T. S. Eliotovo izhodišče o enotnem evropskem pesništvu. Le mimogrede: svetovljan, ki je že pred več kot sto leti z vso genialnostjo prvi razpravljal o svetovni književnosti, je v primeri s piscem eseja o enotnosti evropske kulture zajel, čeprav šele na izviru te misli, že kar polno prgišče čiste vode. Ne bi opisoval, kako se je oblikovala misel o evropski in svetovni književnosti in se izpopolnjevala vse
184
do današnjih dni,^ temveč bi se naslonil le na zanimiv drobec iz J. W. Goethe-jevih razmišljanj:
3>Denn daraus kann endlich die allgemeine Weltliteratur entspringen, dass die Nationen die Verhaltnisse aller gegen alle kennenlernen, und so wird es nicht fehlen, dass jede in der anderen etwa,s annehmliches und etwa'S Widerwaertigeis, etwas Nachahme:nswertes und etwas zu Meidendes antreffen wird« (J. W. Goethe, 1830).
Zdi se mi, da je avtor premalo upošteval dvojno vrednost medsebojnih vplivov ali dvojnost pojava nasploh; na teh točkah je seveda njegova metoda krhka in nezadovoljivo izpeljana.
V  uvodnem poglavju je avtor razložil, »da ima Koroška poseben mejni položaj ..., da je sama na sebi zaključen prostor, ki ji zgodovinsko in, kar se rodu in jezika (ali vsaj narečja) tiče, ne moremo odrekati posebnega življenja in zavesti.. . Geografska enotnost, zaprtost navzven, raznolikost pokrajinske podobe v notranjosti vtisnejo svoj pečat; k temu oblikujejo še zgodovina, ljudstvo in duhovno literarni razvoj te pokrajine poseben tip Korošca, ki se močno razlikuje od Tirolca, Salzburžana in Štajerca-« Ob naravni enotnosti pa se znajde pisec na sporni točki, kajti avstrijski geografi (Pascliinger) so dokazovali enkrat naravno enotnost, drugič pa povezanost s sosednjo Gorenjsko (v času nacizma). Slovenski znanstveniki so opozarjali na nestabilnost, krhkost in neznanstvenost na politično tezo pripetih pretiravanj. Kot literarni recenzent seveda ne nameravam razpravljati o geo-gafiji, čeprav je pisatelj Prežihov Voranc, tudi Korošec, celo dokazoval v svojem potopisu »Drava teče na vzhod« nevzdržnost hipoteze, da je Koroška zaključen prostor.
Lahko bi pritegnil še mnoga mnenja strokovnjakov, geografov, ki so že odklonili pretirana podčrtavanja naravne enotnosti dežele svojih avstrijskih kolegov. (Svetozar Ilešič je v svojem Geografskem orisu Koroške, Koroški Zbornik str. 9, 10, 11 zapisal, da avstrijski strokovnjaki skušajo s pretiranim poudarjanjem naravne enotnosti »podkrepiti svoje trditve o nedeljivosti Koroške«; to V. Paschinger, Kaernten als geographische Einheit, C II, 1930, Landeskunde von Kaernten, isti avtor, 1937, str. 32. Nadalje pa znova isti avtor dokazuje tudi povezanost Koroške in Gorenjske v Savekaernten ein Alpenland, C II, 1941. V povojni izdaji Landeskunde von Kaernten, 1947, poglavje XII, str. 401, pa se je V. Paschinger vrnil k tezi o enotni Koroški.)
Poglavje o celotnosti dežele bi zaključil še z neprizadetim, evropsko znanim angleškim zgodovinarjem Taylorjem, ki v svojem delu Habsburška monarhija 1815—1918 (slovenski prevod DZS, 1956, str. 281) nepristransko razkriva zgodovinsko in politično vsebino teorije o nedeljivosti te dežele.
Nadaljnja podpoglavja (enotnost prostora izsiljuje enotnost prebivalstva; narodi in plemena na koroških tleh; nacionalna dvojnost, koroški Slovenec o koroški germanizaciji; koroška nacija eno ljudstvo; naravna enotnost vodi k upravni; literarni profil dežele) pa naj bi dala nekakšen zaokrožen zgo-dovinsko-družbeni temeljni uvodni pregled.
V  škodo znanstveni nepristranosti je začetna ugotovitev »o brezmejnem nacionalizmu,  ki je hotel razvezati in  razrušiti  zgodovinsko  nastalo...«  in
^ Poleg drugega jo je vnesel v naše knltiirno snovanje za F. Kidričem predvsem A. Ocvirk: Teorija primerjalne literarne zgodovine, ZDuL, Ljubljana 1936.
185
avtorjeva neprevidnost, da se opira na »znanstvenike« Paschingerja, Wutteia, Graberja (ki jih resnična znanost ne more upoštevati) ali pa, da se sklicuje na Jarnikovo časovno zgodnjo razpravo o germanizaciji in Megiserjevo srednjeveško ugotovitev.
Nisem zagovornik obširnih zgoidovinskih in družbenih orirsov, ki bi naj ustvarjali le videz in ne bi bili uporabljeni tako, da bi lahko sleherni bralec iz njih razbral in opazil organsko povezanost duhovne nadzgradbe z zgodovinskim družbenim temeljem; vsaj tisti pojav, ki je neposredno sprožil neko duhovno manifestacijo ali ki jo je zavrl, da se le-ta v nekem določenem obdobju sploh ni mogla razviti, pa se mi zdi pomemben. Še dalje; ker govorim o primerjalni metodi, moram predpostavljati tudi interna vplivna področja v sami duhovni nadzgradbi, njen učinek na družbo in gibanje, v katerem se razvijajo stiki dveh kultur na takem področju: ob nasprotjih in spopadih; s sunki, ki gibljejo naprej, in z zaviralnimi silami, ki lahko uničujejo in ki lahko vzbujajo tudi odpor. ZatO' iščem v litorarnozgodovinskeni delu razrešitev in pričakujem od avtorja, da me sicer ne bi po nepotrebnem utrujal z naštevanjem podatkov, naj bi mi pa visekakor postregel s sintezami, z razrešitvijo osnovnih vzročnosti. Pisec Duhovnega življenja Koroške v uvodu sicer mimogrede omenja izgubo slovenskega plemstva, toda le kot ugotovitev, ne obrazloži je, pač pa postreže s psevdogeografskimi podatki, z enostranskimi trditvami, ki so znanstveno nevzdržne.
Kasneje je pisatelj v marsičem znal poiskati ter mimogrede izredno plastično in nadarjeno opozoriti na medsebojno vzročnost stvari.
Ob predliterarnem obdobju naj bi se literarni zgodovinar zaustavil pri načelnem vprašanju (tega ni uspel razrešiti avtor vse do kraja svojega sicer zanimivega dela), ki je nadvse pomembno za pozni razvoj slovenske kulture sploh in njenega deleža na Koroškem. Izpustil je, da naselitev Slovencev v Karantaniji ni le prispevala k razpadu antične civilizacije, temveč da so Slovenci s svojo stalno naselitvijo predstavljali nov kulturni element, ki se je obdržal vse do danes. Takrat pa, v razdobju od 6. do 9. stoletja, se je s tako močjo izrazila začetna samostojna slovenska smer fevdalizma, da se je izoblikovala v samostojni Karantanski kneževini (vključeni v Samovo plemensko zvezo, samostojni Karantaniji in isti kneževini pod bavarsko-fran-kovsko naidoblastjo z začetnim meddržavnim pogodbenim odnosom (Karan-tanija—Bavarska), ki je bil nekak faktor družbenega prehodnega dvojnega reda, v mešanju fevdalnega nemškega prava in karantanskega ustoličenja^ itd.).
Kljub irski Virgilovi smeri pri pokristjanjevanje in tedaj še domačem plemstvu pa sprejemanje zahodne kulture ni potekalo' gladko. Višek samostojnih fevdalnih tendenc se je izrazil v odporu zoper tujce, v odporu zoper pokristjanjevanje in v povezovanju z istorodnimi odpornimi gibanji: Ljude-vitom Posavskim.
" V Boga Grafenauerja Ustoličenje koroških vojvod in država karan-tanskih Slovencev, SAZU, Dela 7, Ljubljana 1952, najdemo naslednje vire za ustoličenje koroških vojvod, (tudi pregled in pretres virov) od str. 69 do 206: Conversio Bagoariorum et Carantorum, Burkhardovo pismo leta 1161, Bertold iz Regensburga, Vrinek v »švabskem ogledalu«, Otokarjeva »Avstrijska ri-mana kronika«, Janez Vetrinjski, »Avstrijska kronika 95 gospostev«, Tomaž Etendorfer iz Haselbacha, Enea Silvio Piccolomini, »De Europa«, Vid Arenpeck, Jakob Unrest: Koroška kronika, poročilo koroških deželnih stanov leta 1564, podobe, knežji kamen in vojvodski stol.
186
Pomembni dokument iz tiste dobe »Conversio Bagoariorum et Caran-torum« ni pisan iz kakršnih koli literarnih pretenzij, čeprav je pripoveden zgodovinsko pravni tekst; je povest o začetkih, ki so pripeljali do popolne izgube tslovenske državnosti, in nam lahko osvetli literarnozgodovinski problem. Z njim bi pisatelj jasneje prikazal, zakaj Sloivenci niso mogli biti deležni dosežkov zahodne kulture, ki so jih semkaj prenesli iz Francije čez Benečijo in Goriško  (dvorska, grajska poezija — le roman courtois).
Središče literarnozgodovinskega problema je zgodnja oidvisnost Slovencev, ki je vzrok neparitetnega položaja slovenske kulture v deželi. Tako bi lahko literarni zgodovinar pojasnil, zakaj Slovenci niso bili deležni viso-kega razcvita zahodne kulture in so ostali praznih rok, z redkimi zapisi najosnovnejših pripomočkov za sprejemanje nečesa novega (le spovedni obrazci, opomini k pokori, očenaš itd. v freisinških spomenikih in Celovškem rokopisu). Nadalje bi lahko spoznal, kako pohod tuje kulture ne poteka gladko, temveč v spopadu. Karantanija je sprejemala novega duha z odporom; njena vrhnja konica se je ob tem zlomila (slovensko plemstvo in Kosezi) in tako je ostalo le še kmečko ljudstvo — die Windischen. (V to bi ga navedli: F. Kidrič, Zgodovina sloivenskega slovstva, SM 1938: Stoletje brez literarne tradicije, od str. 5—20'; J. Nadler, Literaturgeschichte Osterreichs, O- M. V. SalzbuTg 1951; predvsem pa Sperans, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. Naša založba, Ljubljana 1939 in M- Kos, Zgodovina Slovencev. Od naselitve do 15. stoletja, SM 1955.)
Zdi se mi, da je bila literarna zgodovina že od nekdaj in je vsekakor še danes težaško prizadevanje, v nekem smislu podobno prisilnemu delu, kajti za hrbtom znanstvenika bdijo stražarji: napačna, a že utrjena pojmovanja; tradicija, ozračje; skratka družba ki lahko omogoči ali prepreči publiciranje; vsi ti lahko uravnavajo znanstvenikovo smer; le tako si lahko pojasnim, da je tudi naš avtor kopičil hipertrofijo o enotnosti koroške dežele.
V dveh poglavjih je avtor obravnaval ljudsko pesništvo, ki se je razvijalo v obeh jezikih v sivi, v meglo zaviti davnini. Nedvomno se izraža duhovno obličje neke dežele tudi v ljudski tvornosti, vendar pa posebna, iz celote iztrgana poglavja ne dajejo v pričujoči obliki jasne podobe o tem predmetu. Pri obravnavi slovenskega deleža se je pisatelj naslonil pretežno na disertacijo dr. Paula Zablatnika in že omenjeno delo I. Grafenauerja. Predvsem nas motijo v knjigi takale soočenja (o. c, str. 72) brez končne sinteze, ki so v nekem smislu značilna za vso interpretacijo etnografskega gradiva:
,Tako se zrcali v ljudskem pesništvu koroških Slovencev njihovo duhovno-poetično življenje, vztrajanje na starih miitološklh izročilih, kristjanska pobožnost in zgodovinska doživetja, čustovanje, hotenje in svetovni nazor ljudstva in tudi tisočletno prepletanje z nemškim ljudstvom. V pravljicah koroških Slovencev najde Graber iste verske predstave, iste duhovne in čutne podlage bivanja in isto predstavljanje. Največ, da, tu in tam še izkažejo (Slovenci) kakšno praizvirno pripovedno veselje, nagnjenje k posameznostim v predstavljanju in določeno ljubezen do upodabljanja ozračja.'*
,Vendar ljudsko pesništvo koroških Slovencev in njihov jezik, običaji in navade sploh pripovedujejo — kako naj bi bi bilo drugače — o njihovi zvezi z rodnimi brati onstran Karavank.'''
Po Graberjn, Sagen und Marchen. Po Grafenauerju, Koroški zbomik.
187
Avtor se je torej izognil sintezi. Ostal je v najboljšem primeru pri vzporednem navajanju nasprotujočih si trditev.
Narodoipisno gradivo je vnesel na začetek svoje literarne zgodovine. Mešanje dveh bistveno različnih spomenikov človeške duhovne ustvarjalnosti (ljudskih in literarnih stvaritev), zaporedje brez slehernih zgodovinskih pogledov (od zgodbe, ki lahko spominja na pokri-stjanjenje, mimo snovi iz turških časov, do dvojezičnic, že rezultatov sodobne germanizacije) je sicer lahko posledica širokega okvira, ki si ga je zadal literarni zgodovinar že z naslovom svoje knjige, vendar obravnavanega vprašanja bistveno ne pojasni, temveč lahko ustvari le zmedo. Ce pa je avtor že izbral tako razvrstitev, manjka potem v njej tudi partizanska ljudska pesem.
(Se nadaljuje) Rok  Arih
188
266
RAZMIŠLJANJE  O KNJIGI »DUHOVNO ŽIVLJENJE  KOROŠKE«
(Nadaljevanje)
II
Dvainpetdeset strani je namenil avtor knjige o koroškem duhovnem življenju srednjemu veku od leta tisoč pa nadalje. Poglavje o srednjeveškem pesništvu je pisatelj razdelil na zgodovinski uvod, pri katerem bi pripomnil, kako za čas, o katerem pripoveduje, še ne moremo govoriti, da je Karantanija
' Slavko lanevski. Vas za sedmimi jeseni. Državna založba Slovenije. Ljubljana 1957.
nemška dežela. Tako sem neprijetno vznemirjen prebral, da je po zmagi cluinyjevske smeri »vzcvetela tudi v nemških deželah nova pobožnost; Hirsau in Bamberg sta ob tem pomembna za Koroško« (o. c. str. 77). Ta splošni uvod ima vse tiste pomanjkljivosti, na katere smo že opozorili. Ko nas avtor seznanja 6 pogoji, ki so omogočili literarno življenje na Koroškem, naiS skoraj zaduši s skrbnim naštevanjem vseh samostanov, škofov, plemičev. Le-ti so zagotovili pohod zahodne kulture in nemštva v novo deželo. Nisem pa zasledil ničesar, kar bi spreminjalo splošno znano podobo srednjeveške kulture v tem delu Evrope.
Bolj zanimivo postane delo, ko začne pisatelj podrobneje obravnavati millstatsko in gosposvetisko izročilo; viteško, dvorno pesništvo; Waltherja von der Vogelweide in koroški dvor; trubadurtsko pesništvo in turnir v Brezah (Friesach); Ulrichovo potovanje v podobi Venere in Zachausa von Himmel-berga; von Scharpfenberga; dvorski ep (Henrika in mojs-tra Ulricha iz Tiirlina); odsev junaške pripovedke in dvorskega epa v lastnih imenih; fragmente literarnega in duhovno zgodovinskega pomena; posvetno pesništvo poznega 15. in 14. stoletja; zgodovinopisje v 14. stoletju; religiozno pesništvo do konca srednjega veka; literarne spomenike v 15. stol.; slovenske jezikovne spomenike (ki jim knjiga posveča komaj deset vrstic) in zgodovinoipisje v 13. stol. Na temelju vs^ega, kar je pisatelj obsegel, je v njem sezorela zaključna misel, po kateri mu srednjeveška Koroška pomeni rojstvo posebne duhovne pokrajine. Z uporabljenim gradivom je avtor vsekakor naslikal bogato podobo tedanjega kulturnega ozračja, ki ga pri nas tako vsestransko doslej nismo upoštevali.
Ob gosposvetskem izročilu je avtor omenil keltsko dediščino, »tek na štiri gore« in U. Jarnika, ki je odJcril nemški rokopis iz 12. stoletja. Čudim se, da je izpustil »ustoličenje«, ki se mi zdi prav tako podrobnejše omembe vredna zgodovinsko kulturna vrednota.
Z zanimivim opisom dvora Bernharda Spanheimskega in odnosov med knezom in Waltherjem von der Vogelweide nas je popeljal v srednjeveško okolje, ki je vredno tudi naše pozornosti. Ob popotovanju Ulricha Lichten-steimskega bi opozoril na drobno različnost pri pojasnilu dogOidika. Slovenski avtorji trdijo (M. Kos in vsi literarni zgodovinarji), da je pozdravil viteza ob njegovem prihodu pri Vratih sam knez in njegovo spremstvo z »Buge ^vaz primi gralva Venus!«. E. Nussbaumer pa, da Lichtensteinskega z omenjenim pozdravom ni sprejel knez s plemiči, temveč okoli stoječe ljudstvo. Gre za dvojno mnenje, kdo je uporabljal slovenski jezik: plemenitniki ali le ljudstvo?
Nadalje je pisatelj segel na primerjalno področje, ko je spregovoril o tem, kako so prenesli dvorski, viteški roman iz daljne Francije na Koroško. To naj bi bil v tem delu Evrope prvi roman iz Arturovega in Gra-lovega kroga. Ep je v primerjavi z izvirnikom Chretiena de Troyesa že degeneriran. Na Koroškem ga je napisal meščan (Nussbaumer, o.c, in J- Nadler, Lit. Gesch. Osterreichs, 1951). Na Bernhardtovem dvoru v Št. Vidu na Glini in po koroških gradovih so se grajske gospe v tistih časih (13. stol.) kratkočasile z Lanzelot romanom (ohranjen je odlomek »Plašč«, le 994 verzov; zgodba o oblačilu čudodelne moči, ki razkriva zvestobo in nezvestobo ple-menitnikov) in z Yvainom (Gawein; ohranjenih 50.000 verzov). Na stezi, po kateri so pripotovale snovi, spočete v  »Historia  regum Britannicae«,  v  ne-
267
posredno bližino naših krajev, omenja pisatelj akvilejskega duhovnika. Goričana Th-Zirklaera, ki je že 1215. leta dajal za vzor domači plemiški mladini junakinje in junake iz omenjenih romanov. Ponstvaritev meščana Heinricha von den Tiirlina pa ima mnogo Ijuidskih elementov (o-c). V tem obdobju na torišču treh jezikov (latinščine, nemščine in slovenščine) ni bilo izobraženca, ki bi lahko posredoval to kulturno vrednoto Ijudstvn, iz katere se je pozneje, mnogo pozneje izoblikoval naš narod in ki je tisti čas razpolagal le z redkimi svojimi plemiči in meščani.
Pisateljeve srednjeveške sprehode odlikuje razgledanost. Mimo odlomka Strickerjeve variante Rolandovega epa iz St. Andraža na prehodu iz 13. v 14. stoletje, ostankov nekega Hro,swithinega rokopisa iz St- Pavla, nadalje latinske pesnitve, ki slavi zmago Habsbnrgovca nad Otokarjem (Vetrinj). in še drobne igrice v St. Pavlu (Neidhartspiel) nas seznami tudi še z zgodovino-pisci Janezom Vetrinjskim, Janezom Tursom in Jakobom Unrestom. Nnss-baumer domneva, da je znameniti opat Janez imel v svoji samostanski knjižnici: Vergila, Horaca, Ovida, Cicera, Salusta. Seneko, Lukiana, Vegetija, Klavdttjana, Persija, Evtropija, Kvinta, Serena, Prudentija, Prospera, Boetija, Isidora, Anselma Gemblourskega in Helinanda iz Froidmonta; vse te avtorje lahko najdemo v citatih ^»Liber ccrtarum historiaram« (o. c). Dobro znano je. da nam je izobraženi Vetrinjčan ohranil v istem delu tudi še sporočilo o običaju, kako so nekdaj v deželi ustoličevali koroške vojvode, česar pa naš avtor ne omenja.
O Jakobu Unrestu, župniku pri St. Martinu na Dholici nad Vrbskim jezerom, za katerega je še v 15. stoletju Koroška slovenska dežela (M- Kos, Zg. Slov. str. 193) zvemo le, da je njegova »Koroška kronika? resnična literarna vrednota. Tako se mi zdi, da pisatelj knjige o koroški kirlturi ubeži v lakonski slog takoj, ko gre za kakršen koli drobec, ki bi lahko razširil bralčevo obzorje v korist s strani naših sosedov tolikokrat zamolčane zgodnje slovenske tradicije.
Ze na začetku poglavja, ko avtor opisuje pomembno samostansko središče Millstatt in tam najdene rokopise (Genezo, Physiologusa, Exodnsa, pesem o pravici, poroki in še druge), bi lahko razširil podobo vsaj s podatki splošno zgodovinskega značaja. M. Kos ugotavlja namreč v svoji Zgodovini Slovencev. SM, 1955: »Iz druge polovice 13. stoletja se omenjajo kmetje s slovenskimi osebnimi imeni okoli Millstattskega jezera-..« (str. 191). Ce bi pisatelj uporabil vse, kar danes vemo o zgodnji slovenski zgodovini, bi njegovo delo vsekakor pridobilo. O relacijah med višjimi in nižjimi fevdalnimi sloji, ki so bili še etnično različni, pa ne zvemo pri Nnssbaumerju ničesar. Tako tudi z bogatim gradivom opremljeno poglavje ne more spremeniti spoznanja F. Kidriča, da je bila narodna pesem v srednjem vekn višek oblikovanja t slovenski besedi. Le deset vrstic je pisatelj namenil slovenskemu pismenstvii: le-to je postavil nasproti petindvajsetim stranem Freisinških spomenikov, pa je v seznamu literature ob prvem ohranjenem zapisu slovenske besede omenil celo Isačenkovo medvojno rapravo; ne pozna pa seveda A. Bajčevega povojnega razpravljanja, natisnjenega v SR 1949. leta.
Ce bi avtor upošteval še zanimivi latinski rokopis iz petnajstega stoletja, popotni dnevnik Paola Santonina, pisarja oglejskega patriarha, ki je med leti 1485—1487 opravljal svoje vizitacije po farah južne Koroške, bi se srečal še z dvojno vejo nekdanje cerkvene uprave. Mejo. reko Dravo, za ingerenco
268
Salzburg-a in Og-leja je omenil le mimogrede. Takratni oglejski 'popotnik kot prebivalec krajev, kjer je doma kultura, vidi še tedaj, ko hvali tujce — Korošce, v Nemcih in Slovencih ob iztočju Zilje — barbare (Die Reisetage-blicher des Paolo Santonino; iz lat. prevedel R. Egger, Založba F. Kleinmayr, Celovec,  1947, st. 74, 75).
Po pregledu poglavja o «rednjeveSki kulturi Koroške bi lahko opomnil, da pisatelj v obravnavanem delu ni uspel naslikati celotne podobe o tem, kako se je razvijala zgodnja evropeizacija dežele. Kolikor bolj je temeljit pri gradivu, ki se tiče latinske književnosti, plemiške kulture, prvih klic nemškega pismenega izraza, vseh tujih vezi, vplivov, celo takih iz daljne Aleksandrije, od koder izvira Physiologus, toliko manj nas zadovolji, ker ni uporabil vsaj posrednih |K)jasnil, s katerimi bi lahko razložil prepad med gornjimi sloji in njim podložnim drugorodnim ljudstvom; s takšno izbiro in razlago je doživel slovenski delež staro usodo, seveda predvsem po krivdi avtorjevega s^odelavca za slavistično področje.
V poglavju »Od baroka k humanizmu« se seznanimo s humanisti iz St. Pavla in Osoj in pa s tistimi, ki .so delovali pri škofijskem sedežu na Krki; s posameznimi pismi, prošnjami in posvetili v latinskih verzih; z renesančnimi navadami nadpastirja iz Brez; z beljaškimi latinci in koroškimi bibliotekami; s Paracelsiusom in njegovo >-Chronica und ursiprung dies lanis Kaernten«; z literarnim udejstvovanjem protestantov in poslanicami pre-krščevalca Erdforterja; z ortenburškimi ujetniki; s koroškim »meistersinger-jem« Zehenthofferjem; s CoUegiumom Sapientiae et Pietatis, z njegovimi magistri iu med njimi s H. Megiserjem. Na kraju opisanega obdobja srečamo v književnosti že protireformacijske težnje, navodila za izvedbo le-teh in jezuite, ki so bili »jamstvo« protiluteranstva, medtem ko se v nemški ljudski pesmi in rimani Celovški kroniki še nadalje izraža odpornost protestantov. Uvod v nadvse razgibano obdobje nam je avtor posredoval že z vsebino osem-inpetdesetih latinskih heksametrov, ki so jih našli v St. Pavlu. Gre za pripoved o usodi duhovnika Gregorja Haidnika, jetnika, ki je trpel zaradi prevare, licemerstva in nemoralnih dvorjanov. Ti so vladali deželo, državo, volili kardinale, patriarhe in paipeže. Jetnik je presedel deset let na kamniškem gradu, dokler ga ni odrešila smrt. O posameznostih v tem dokumentu humanistično protestantskega duha zvemo v Car. II,  1928.
Vse to se je pripetilo v 15. stoletju, obdobje pa je pisatelj krstil za neliterarno in pojasnil: »Vsa dežela je vzdihovala zaradi divjanja soldnikov, kmečkih uporov, bojev z Madžari in Turki« (o. c. str. 123).
Spet bi se lahko občutljivi bralec začudil avtorju, ker le-ta ni poskusil vsaj posredno osvetliti dveh vprašanj, ki naj bi bili prvenstvenega pomena za poznejša srečanja in za razbor deleža dveh narodnostno različnih tokov v pokrajini. Razmišljanje o družbenem zlu (neprenehnih turških vdorih), ki so prizadevali predvsem tlačane, varna pred njimi so bila utrjena mesta, trgi in gradovi — bi pisatelja lahko pripeljalo do sklepa, da »uboga gmajnči« ni v svojem uporniškem gibanju branila le samo sebe, temveč tudi »zahodno kulturo«. Prav na Koroškem so si slovenski kmetje ustanovili svojo prvo zvezo (1478). In tudi drugo zagonetko bi avtor zlahka razrešil, če bi opozoril na ogrskega kralja Matijo Korvina — kralja Matjaža, ki je kot mitološki lik prodrl v novejšo, tudi nemško, koroško književnost, k čemur se bomo še vrnili.                                                                                                                      : '•?'
269
Očitno so bile avtorju bližje zveze z romanskimi sosedi. Tako omenja, da je E. Piccolomini bil razočaran celo nad tedanjim Dunajem. Mi smo opozorili, kako so bili tudi za oglejskega pisarja SantOTiina Korošci barbari, in vendar se nam zazdi nadlpastir iz Brez po pismiu, ki ga je objavil v svojem delu Nussbaumer, že pravi renesančni svetovljan, ki hrani dukate le za svojo Helsulo. Veliki medicinec Paracelsus pa v svoji koroški kroniki, tako jo je ocenil naš avtor, nikakor ni bil tako prodiren, kakor v boju zoper zmote svojih poklicnih kolegov.
Tudi s pisateljevo podobo protestantizma ne moremo biti zadovoljni. PomanjkljiT je že obseg uporabljenega gradiva, ne zadovolji nas njegov razbor, najmanj pa je avtor uspel z zaključki. Ce bi uspešneje pregledal slovensko protestantiko ali pa bi se bolj skrbno naslonil vsaj na zanimivi pejsaž Norberta Lebingerja, Zur Geschichte des Gymnasiums in Klagenfurt, Programm des Staatsobergymnasiums zu Klag. 1891/92 (delo najdemo v seznamu uporabljene literature), bi lahko poso-edoval bralcu bolj plastično podoibo razburljivega obdobja in izognil bi se nenatančnemu zaključku: ta je tudi v protislovju z gradivom, ki ga delno omenja že Nussbaumer sam. Koi je zapisal skrbni celovški profesor Lebinger na str. 6 svoje razpravice, so pri obnovi požganega Celovca »sledili tujcem in domačim, nemškim meščanom kmahi tudi slovenski mestni prebivalci, ki so v glavnem imeli podrejena mesta, kot rokodelci, dninarji in služinčad ...« Vse to je bilo mogoče, kot poudarja že omenjeni avtor, ker je MakS'imilijanova darilna listina bila zelo širokosrčna: »da bodo našli pribežališče, gotov kraj prebivanja plemiči, prelati z neverniki in vernimi tako v vojni kakor ob vpadih in uporih«. V tistih časih je mesto imelo tudi slovenskega pridigarja in slovensko službo božjo v Špiitalski cerkvi.
Avtor »Duhovnega življenja Koroške« nam sam omenja, da je bila v zapuščini mestnega župana in svetnika Christopha Windischa (1577) celo : ein Windische Bibel in Folio«. Kljub temu, da je ugotovil, kako se je vse do današnjih dni ohranila na Koroškem protestantska verska skupnost predvsem v določenem, beljaškem okolišu, ter ve nadalje še za prepisovanje slovenskih protestantik v okolici Podkloštra, se mu vse to ne zdi pomembno. (M. Jane-žičeva je zabeležila v svojem gradivu za seminarsko nalogo »Doprinos koroških Slovencev k občeslovenski književnosti in kulturi«, tisk Slovenski vestnik, Celovec, 1956. najdbo Dalmatinove biblije v bližini Baškega jezera še za leto 1954; zdaj lastnik F. Aicholzer, Dobje pri Ločah.)
To, kar smo prej omenili, dopolnjuje doslej znano podobo o slovenskem protestantizmu na Koroškem in nas navaja na sklep, da je le-ta imel tudi na Koroškem ugodnejše mesto, kot smo si mislili.
Res so tujerodni plemiči pospeševali novo vero, vendar se ne bi mogli strinjati z razlago in podobo Ungnada, kot nam jo je posredoval Nussbaumer. Ungnadov kronist ne more biti jamstvo za objektivno resničnost; le nanj se namreč opira naš pisatelj. V CJKZ, I. letnik, bi njegov slavistični svetovalec lahko našel temeljito razpravo F. Kidriča o tem pomembnem mecenu slovenske protestantike. Poleg omenjenega slovenskega znanstvenika, ki je s svojim delom natančno osvetlil obravnavano obdobje, bi opozorili še na M. Rupla, na Speransa-Kardelja; lahko pa bi nabrali še celo vrsto raziskovalcev in njihovih del. Celotno vprašanje vidim v dokaj drugačni podobi, kot
270
ga je uspel naslikati avtor knjige o koroški kulturi. Tudi protestantizem v nemškem okolju je le bežno očrtal, predvsem kar se tiče njegovih idejnih totkov. Res nam je poudaril, da so plemiči, stanovi zagotavljali veljavo le augsburški smeri, toda že prof. Lebinger je opozoril na flacianizem (str. 44). Nas bi zanimalo tudi še prizadevanje treh dežel. Kranjske, Štajerske in Koroške, ko so se združile v augsburški veroizpovedi. Naš avtor je omenil, da je nova vera našla pristaše med meščani, vendar bi želeli zvedeti kaj več o radikalnejši struji v Beljaku in na koroškem zahodu. Tam so se prote-stantizma oprijeli tudi slovenski kmetje, vsekakor tudi še rudarji. Za nas je vse bolj jasno, da se je razvil protestantizem v toliko bolj rigorozni varianti, kolikor nižja je bila družbena plast, ki ga je sprejela. Ker nas zanimajo stiki, bi o učinku tega evropskega duhovnega vpliva ponovili za Speransom: »Slovensko reformacijsko gibanje je bilo idejno in politično povezano z nemškim, toda ta po^rezanost — če gledamo na reformacijsko gibanje po njegovi celotni družbeno politični funkciji — ne le da ni dušila slovenskega nacionalnega prebujanja, ampak ga je pospeševala, kajti to je bila zveza na progresivni osnovi in je krepila samostojne progresivne sile v slovenskem ljudstvu. Te sile niso bile prirepek nemškega STeta, ampak so nasprotno v slovenskih deželah imele vodilno vlogo« (str. 104, druga izdaja). Nič nenavadnega, če je celo celovški župan hranil slovensko protestantiko.
Spet pa me je pisatelj presenetil, ko je takole predstavil tedanjo »poesie maudite«: »Novo deželno politično in kulturno središče je dobilo svoje obličje od stanov. Pod njihovo vlado je deželno glavno mesto gospodarsko napr€>dovalo in postalo pomembna deželna trdnjava. Pospeševali so utrditev protestantizma in bdeli nad njim, da se je širil augsburški nauk. Toda ne iz njih, temveč iz dežele same je izšla književna dejavnost, iz krvavo preganjanih prekrščevalcev.« Prekrščevalec Antonius Erdforter je pisal nemške poslanice in pesmi, Ziljan, pesnik z vznožja Slovenske višave Michael Mad-schiedl pa je bil zaprt na Ortenburgu ... Tudi celovški protestantski, plemiški »Collegium et Pietatis« z njegovimi magistri, z Megiserjem nam je avtor natančno in skrbno predstavil. Vendar ga vse to ni navedlo, da bi v prote-stantizmu videl močno kulturno gibanje, ki je tudi po gradivu, ki ga omenja, zaseglo sikoraj vse plasti družbenega življenja (od šole do bolnišnice). Na to ga ni naipotil niti dolgotrajni odpor ali pa skrbno pripravljeni protireforma-cijski nastop, ki ga je avtor obširno osvetlil. Uvodoma je navedel korespondenco med elementom VIII. in nadvojvodo Ferdinandom; načrt za nkrepe je bil skupen za vse tri dežele. Koroško, Štajersko in Kranjsko.
V poglavju »Od baroka k jožefinizmu« je razpletel avtor svojo podobo o protireformacijskih prizadevanjih, o jezuitih, ki so si znali zagotoviti svoj vpliv s šolo in gledališčem; ob prevladi latinščine pa je opozoril tudi na v nemščini natisnjene gledališke programe. Pridejali bi le: »Tudi pri celovških jezuitih so bile poleg slovenskih in nemških pridig v letih po otvoritvi slovenske deklamacije, o božiču in Rešnjem telesu 1605. leta« (po Kidričevi Zgodovini, str. 97).
Ob jezuitskem šolskem gledališču nas je pisatelj opozoril, da so obiskovali predstave in bili na nje vabljeni tudi heretični protestantski plemiči in meščani. Posebno obliko protireformacije je avtor takole razložil, zagotovila jo je posebna toleranca, ki je pač lastna tej deželi (str. 301). Mi se njegovi kaj apri-
271
orni trditvi ne hi mogli pridružiti. Vse bolj verjeten vzrok za tako postopajiije bi poiskali v posebni razporeditvi družbenih sil, naj sta že bili vzrok dokaj razviti mesti Celovec in Beljak ali rudarsko področje na zahodu ali radikalnejše protestantske smeri s prekrščevalci in pač takšna zasidranost nove vere, ki je nasprotno stran navedla k popustljivejši taktiki.
Protireformacijskt) dejavnost je qpisal Nussbaumer zelo obširno in do mnog^ih podrobnosti; jezuitsko šolsko gledališče v Celovcu; publiko; čas predstav in priložnostne predstave; kraj predstav, zvrsti in snovi v gledaliških igrah; gledališki repertoar; uprizoritev: iz snovnega kroga novega testamenta, po snoveh iz legend, z vsebino, ki se je nanašala na posebna verska slavljenja, in še druge s snovjo iz pripovedk in zgodovine. Nadalje nas je seznanil s književnim delovanje profesorjev retorike in poetike, z učenjaško dejavnostjo jezuitov, z uspehi njihovih storitev, posebej s starim redom in še z Osojami. Najl>olj se je pisatelj posvetil opatu Virgilu Gleissenbergu in vscmn, kar je le-ta povedal o umetnosti, napisal kot pesnik burk, predvsem pa je ix)vzdignil opatov ep o spokorjenem poljskem kralju Boleslavu, ki pomeni pisatelju obravnavane literarne zgodovine vrh koroškega baročnega pesništva. Orisal nam je tudi samostansko dejavnost v St. Pavlu, St. Andražu in Pod-kloštru s Podkloštrsko elegijo; nadalje še začetke tiska in književnih spomenikov v nemškem jeziku ter celovško stanovsko gledališče. V zaključni misli je pisatelj x>ovedal, da vidi v koroškem baročnem pesništvu začetek duhovno literarnega razvoja.
Iz vsega, kar je avtor tu zbral, štrli pisana podoba jezuitske šolske dramatike. V dramskih delih srečamo snov iz Megiserjeve zgodovine: povest o pravljičnem nadvojvodi Leopoldu, ki je premagal dalmatinskega kralja Zo-lemyrja, nadalje kar dvakrat motiv o Ulriku Celjskem. V drugo .so jezuiti dramo v Gradcu tudi natisnili, z naslovom »Vindex livor sui ultor seu Ulricus de Cilli« (1695. leta). Med celovškimi profesorji poetike in latinskimi pesniki srečamo tudi J. Despotoviča, F. X. Markoviča in M. Denisa, zadnji je že v svoji celovški dobi skušal ustvarjati tudi v nemškem jeziku. Ob učeni dejavnosti jezuitov je avtor posvetil stran in četrt (str. 192) tudi tedanji slovenski knjižni žetvi. Njegov slavistični sodelavec je spregledal prvo protireforma-cijsko knjižno manifestacijo Vetrinjčana Lenarta Pacherneckerja, ki ga je poznal že P. Trubar; nadalje je zagrešil napako ob slovnici »Grammatica oder Windisches Sprach-Buch«, ki je izšla pri Kleinmayrju 1738, in je ni napisal Gutsman, kot to lahko preberemo (o. c. str. 192), temveč le koroški jezuiti Slovenci; O. Gutsman je prišel v Celovec šele 1760. leta, njegova »"VVindische Sprachlehre« pa je izšla šele 1777. leta (SBL, str. 279—283). Še bolj pa me je presenetil avtor z mnenjem o Gutsmanovem slovarju, ki ga je ponovil, kot je sam navedel, za K. E. Nevoletom, in to se glasi: »Pri pregledu besednjaka vsekakor preseneča na prvi pogled, kako so takrat uporabljali neskončno množico nemških izposojenk« (o. c. str. 192). F. Kidrič je ob Gutsmanovem slovarju poudaril, da je bil novi slovar v primeri s Pohlinovim izrazit napredek: »...večje število lepih koroških izrazov, uspelih novih tvorb in potrebnih slovanskih izposojenk ... V besednem zakladu novega slovarja se srečujejo vrste virov: Pohlinov slovar, Megiser 1744, izrazi koroškega govora in nove tvorbe, ki jih v dotakratnih slovarjih ni bilo; hrvaški in slovaški element,  ki  ga  je  posredovalo  ustno  občevanje...«   (F.  Kidrič,  Zgodovina,
272
str. 252, 251). Tako bi za presenetljivo koroško oceno o nekdanjem jezikovnem zakladu koroških Slovencev že lahko zapisali, da za avtorje vsekakor velja itank iz Prešernovega »Apela in čevljarja«. Sam O. Gutsman je že v tistih časih ob očitkih, da ima njegova materinščina mnogo tujk, v nemškem predgovoru k svojemu slovarju zavrnil svoje sodeželane z opozorilom, da ima do njih prav tako pravico, kot jo ima tudi nemščina. Ze takrat pa je svaril rojake pred »strahopetnim in afektiranim omalovaževanjem lastnih besed« (F.Kidrič, Zgodovina, str. 253). Na Slovencem posvečeni strani pogrešamo še izdajo Megi-serjevega slovarja (1744) ali vsaj pojasnilo, da je identičen z omenjenim delom »Lexicum Slavonicum« A. Miklauza; M. Žagarjevega Antikrista 1769 itd. K temu še drotben popravek v zvezi s celovško izdajo Perhammerjevega katekizma in sicer ne leto 1760, temveč 1761/62. Vse to in še marsikaj bi slavistični sodelavec lahko srečal pri I. Grafenauerju, v študiji Slovensko slovstvo na Koroškem... K. Z., str. 331, prav tako tudi v Kidričevi Zgodovini in v Slovenskem biografskem leksikonu itd. Kidrič opozarja na primer v svojem delu ob Gutsmanovem abecedniku (1790. leta) na posebni položaj v koroških šolah. Ne gre nam torej le za naštevanje, čeprav tudi tu pričakujemo vsaj natančnost, temveč predvsem za osvetlitev vsakokratnega kulturnega ozračja. Razvrstitev vsega gradiva v premnoge večje in manjše predalčke pa je pripeljala našega avtorja do tako mozaične podobe, da iz nje bralec ne more več spoznati razvojne steze. O. Gutsman pa po našem pojmovanju ni le slovenski koroški jezuit, ki se je goreče trudil na svojem stanovskem področju, temveč je tudi preporodni delavec, narodni buditelj in prvi koroški Slovenec z vseslovensko miselnostjo.
Šele ko je pisatelj knjige o duhovni podobi Koroške razpravljal o osojskem opmtu Virgiliusu Gleissenbergu, se je spet razživel. Tako nam je razkril menihove estetske poglede, opisal njegove burleske, predvsem pa vrh koroškega baročnega ustvarjanja — ep o »pokorjenem poljskem kralju. Avtor je omenil šo celo vrsto pesnikov, ki so uporabili isti motiv, med njimi tudi novejše variante (1925. leta v drami F. Hohehauerja) in prodor motiva vse do Anglije. Zamolčal pa je sosede, Aškerčevega Mutca Oisojskega.
V kopici pisanega gradiva najdemo še »rudniške in jamske verze«, ki jih je napisal beljaški kapucin. Avtor je pripomnil, da je ta primer redkost v primerjavi z množico snovi, ki so krožile v tistih časih med nemškimi in slovenskimi deželani.
Ko nas je tako pripeljal v 18. stoletje, smo zvedeli, da se je latinsko šolsko gledališče že umaknilo deželnemu (1737), a da je v tem še prav tako vladal baročni duh. V dramatskem delu, ki ga je napisal nemški igralec, nastopi celo Atila v velikem mestu Šali na Gosposvetskem polju. Motiv je avtor baročno okrasil z blestečo posteljo, ki se spremeni v enako bogato krsto. Za zabavo skrbita Hanswurst in swindische Baucrin Murmila«. Tedaj se v gledališču bojujeta nemški in italijanski jezik, posebej v operi, prvemu pomagajo v boju še dunajski komedijantje kot gosti. Tuje motive vse bolj izpodrinjajo domačijski, posebej tisti iz domače zgodovine, in tako postane Gosposvetsko polje okvir pastirskemu pesništvu: »Ich achte kein Wohnung bloss eintzig allein / Verlang ich ein Hiirt in Solfeld zu sein!« je zapel J. D. Prunner v »Carinthia me gen uit«. Za svoj čas kar moderno.
Po prvi tretjini knjige o »Duhovnem življenju Koroške« smo že lahko opazili   obrise   Nnssbaumerjeve   poti.   Tz   srednjeveškega   »rojstva«   posebne
18   Naša sodobnost
273
duhovne pokrajine je preskočil — danes nam že komaj vidne in zato rahle
ovire, ki bi dognane nasprotovale že utrjenim pogledom — in  znašel se je
z baročnim pesništvom na začetku duhovno-literarnega razvoja. Kar »e nas
tiče, smo skušali opozoriti le na njegovo nihanje ob izbiri in razboru gradiva
in na sporne zaključke.
(Se nadaljuje)
Rok   Arih
274
374
RAZMIŠLJANJE O KNJIGI »DUHOVNO ŽIVLJENJE
KOROŠKE«
(Nadaljevanje) III.
Kaj nam je povedal E. Nussbaumer o koroškem jožefinizmu? Mimo uvoda — s katerim je pisatelj poleg splošno avstrijske označitve opozoril, kako je tolerančni patent osvobodil 14000 tajnih protestantov (tedaj »so Dalmatinov molitvenik, Krščanske lepe molitve dali v Celovcu še tretjič natisniti«, 1784; cit. po I. Grafenauerju v Koroškem Zborniku na str. 310) in jim dovolil privatno versko izživljanje — je zajpisal, da obdobje pomeni končno zmago nemškegra jezika nad baročno latinščino. Obširno je spregovoril o uničenju samostanov; vzporedno z njimi so prosvetljenci spravili s sveta še mnoge dragocene literarne spomenike, ki jih ne bodo mogli preboleti niti sodobni germanisti (o. c). Nadalje nas je seznanil še z naslednjimi, nekaterimi izredno zanimivimi podpoglavji, v katerih pripoveduje o ukinitvi samostanov in posledicah tega ukrepa Jožefa IL; o prepovedih in izgubah na področju ljudske poezije; o tem, kaj je povedal o tej epohi koroški pesnik; o slih novega duha (J. von Sonnenfelsu, A. Blumauerju); o koroškem pesniku na Dunaju in pesništvu po vzoru Blumauerja na Koroškem. Natančneje je obravnaval opata A. Edlinga, njegovo liriko, vzore pred jožefi-nizmom, poetovo izpoved, dramisko pesništvo (Korneta, Dogodke na lovu), opatova jožefinsko-teološka dela, Koroška pisma in razpravo O duhovniku, kakršnega si želimo. V vrsti kulturnih dogodkov in osebnosti je omenil nad-vojvodinjo Marianno v Celovcu, 1781—1789, njeno samoizpoved in asketski dnevnik, grofa Enzenberga in koroško dvorno pesnitev. Obširno je razpravljal tudi o kulturnem pomenu celovške lože; o duhovni zgodovini jožefinskc epohe; tisku: J. Friedlu in pismih dušnega pastirja iz province, o spisku knjig C. F. Walliserja, o J. B. Alcingerju, njegovih zbranih pesmih, o trpkih tožbah katoliške cerkve; o gledališču: o F.Dutwarju in celovškem gledališču, o svobodnih opozorilih o Talijinem templju v Celovcu in avtorjih, kakor tudi o domačijskih dramskih delih, direkciji in igralcih, državnem nadzoru in Iju-
bezenskem odru. Tudi filozofska vzgoja se je po Nussbaumerju v tistem času na Koroškem široko razmahnila. Kantu so sledili F. d. P.Herbert, drugi njegovi prijatelji, Marija plemenita gospa Herbert in Elizabeta Sollner v krogu von Wies6naua. Med nasprotniki te filozofske smeri omenja avtor pl. Stor-chenaua, G. Mayerhoferja in J. A. Mitscha. Ob koncu tako nanizanega pokrajinskega bogastva srečamo še dva slovenska ljudska pesnika M. Andreaša in A. Schusterja - Drabosnjaka in odklone od racionalizma ter F. S. Porcio. Ob sklepu pa koroške dosežke jožefinizma.
Da bi pojasnil ozračje, je avtor omenil tudi prepovedi na področjih ljudske poezije. O tem, kako so ravnali z igrami in igralci, nam govorijo akti celovške kresije iz začetkov 19. stoletja. Vsekakor pa možberški kmetje (o. c), ki so se pokorili v ječi zaradi tega, ker so uprizorili igro o »Treh kraljih«, niso bili deležni izjemnih sankcij, kot je to pravilno podčrtal pisatelj. S te strani se nam zdi lahko »poredni pauer« Drabosnjak še bolj samorasel in trmoglav pionir slovenske ljudske dramatike.
Ob najpomembnejšem nemškem koroškem pesniku iz tistih dni (o. c.), dramatiku opatu Edlingu, in njegovih Koroških pismih bi izbral zanimivost, da je mož zagovarjal, kako velja za pastoralno teologijo uvesti nemški jezik, nikakor pa ni bilo po njegovem potrebno, da bi izpeljali isto tudi za slovenščino, kajti od študirajočih le tretjina govori slovensko, ta pa zna tudi nemško. »Slovenskemu jeziku v Notranji Avstriji bo še dolgo primanjkovala nadarjenost, da bi lahko bil jezik profesorjev, s katerim ti znanstveno razpravljajo«  (o. C. str. 246).
Pri opisu gledališke dejavnosti zvemo še, da so v tistem času v domačijsko nemško avstrijsko dramatiko prevzeli tudi podobo slovenskega kmečkega človeka kot obroben, statistu podoben lik. Pisatelj, nemški igralec, je priredil dramo »Reinhold von Schenk, Hauptmann zu Osterwitz, oder Marga-rethe mit der Maultasche« (natisnjeno 1794). V njej nastopata tudi slovenska kmetica in grajski norec s slovensko pesmico; kasneje je domača kritika (1830) uprizoritev odklonila, ker je v predelani igri še vedno nastopala kmetica iz okolice Brez v slovenskem kmečkem, sodobnem kostimu.
Vse, kar lahko preberemo o gledališču in gledaliških avtorjih (uprizorjeni so bili tudi Shakespeare, Schiller in Goethe poleg sodobnega, kar je rodila domača in bližnja okolica) in kar nam potrdi tudi še seznam knjig celovškega knjigarnarja, nam priča, da si je provincialno središče na vso moč prizadevalo, iznebiti se provinci lastnih značilnosti.
Od Kantovih častilcev do prečastitega Jožefa Antona Miča (Mitscha), ki je bil Slovenec, a je pisal nemško in zagovarjal v svojem jožefinskem pro-svetljenskem navdušenju kot univerzalni jezik ruščino, bi prišli do obeh ljudskih pesnikov M. Andreaša in Drabosnjaka. O njiju kakor tudi o prof. Ahaclu, ki ga srečamo ob tej priložnosti, ne zvemo nič novega. O tem, kakšno mesto ima koroški bukovniški dramatik v razvoju slovenske dramatike, sta zapisala tehtna spoznanja že dr. B. Kreft in prof- Filip Kumbatovič. česar pa E. Nussbaumer ni upošteval.
Tudi bogato poglavje »Romantični duh« je pisatelj sestavil iz mozaiku podobne množice elementov. V posameznih razdelkih opisuje skrb za zgodovinopisje in za revijo Carinthio od njene ustanovitve do današnje podobe tega časopisa. Kako je bil ta priloga h Klagenfurter Zeitung, kako samostojna revija, nadalje popularnoznanstvena revija obeh deželnih društev in še revija
375
zgodovinskega društva: k temu je avtor pridejal še romantični program časopisa in opozoril na njegovo nacionalno dvojnost. Seznanil nas je s Kaerntne-rische Zeitschrift, z njenimi pesniki in pesniki Carinthie (J. G. Kumpfom, J. R. von Jenullom, S. M. Mayerjem, J. N. Thaurerjem. s koroško zgodovinsko pesmijo, Gallensteinovo liriko, z romantično zgodovinskimi povestmi in dramatičnimi poskusi, z A. R. Gallensteinom, A. R. von Buzzijem, J. O. Galli-schem in Urbanom Jarnikom). Naš avtor je posebej obravnaval dejavnost J. G. Fellingerja in P. A. Budika v celovškem gledališču; mlajše pesnike Carinthie (F. X. Kienreicha, F. v. Lannerja, B. Herraetterja, G. Bogensbergerja in A. Guzmanna) in tudi nepomembne pesnike v Carinthii v dobi romantike in pa časopis »Humorist«, ki je nastopil zoper Carinthio. Končno si je pisatelj zastavil še vprašanje, kaj je ustvarila romantika? (Ne delim mnenja z nekim slovenskim recenzentom, ki je v koroški reviji »Vera in dom« svečano razglasil, naj bi zdaj Nussbaumerjevemu delu sledila še slovenska študija o duhovnem življenju Koroške. Preprič.an sem, da lahko pripomore k rešitvi z naslovom zastavljenega vprašanja le združeno gradivo.)
Ob vsem. kar je avtor zbral na enainpetdesetih straneh, bi moral zapisati, da njegovemu mozaiku manjkata podlaga in vezivo. Nikjer nisem srečal pojava, ki ga novejša literarna zgodovina imenuje predromantiko: nadalje se zdi nam bolj kot Nussbaumerju pomembno, da so deželo takrat razdelili na dve državi; pred tem je vso Evropo pretresla francoska revolucija, o njenih odmevih na Koroškem ne zvemo skoraj ničesar. Prav tako pomembne se mi zdijo tudi idejno različne romantične smeri pri različnih narodih in ttidi še posebnosti avstrijske romantike. Naštetih izhodišč E. Nuss-baumer ni upošteval v zadovoljivi meri.
Že dunajski literarni zgodovinar J. Nadler^ omenja ob Denisu, kako se je »Sined der Barde« odločal na križpotju med nemško in slovansko romantiko (str. 186). Sam se je vendarle naslonil na Ossiana in nemški prevod Malletove Danske zgodovine, drugim je klical, naj bi zbirali staroslovanske pesmi, ki jih je krstil Nadler »ilirsko bardsko pesništvo«; vemo tudi, kako se mu je odzval oče Marko Pohlin. Kot je zabeležil pisatelj v predhodnem poglavju, je avstrijski predromantik živel nekaj časa tudi na Koroškem.
Za tem pa se je dogodilo še marsikaj, kar naš koroški literarni zgodovinar omenja le mimogrede. Le nekaj vrstic iz proglasa nam pove, kako so se preoblikovale za par let celo deželne meje: »NAPOLEON«, zesar Franzo-sov, Kral Italie. varih rajnske svese. Smo sklenili inu sklenemo tako: B 1 a s k a Krassia (podčrtal ibid.). Kranjska deshela, estrajska Istria.. . bodo sana-prej imenovane ilirske Deshele.^
Naš avtor je obšel tudi spoznanje o različnih tokovih pri različnih narodih, ki so, kot je zapisal F. Strich v Deutsche Klassik und Romantik (str. 355), »težili v nasprotne smeri; v Nemčiji namreč nazaj v preteklost, v Franciji, Angliji in Italiji pa v prihodnost«.''
Vse raziskave o malem, in naglo se prebujajočem slovenskem narodu (ki je že v tej dobi podaril Evropi genialnega poeta) kakor tudi mnogostran-ska prizadevnost, ki jo je razvil slovenski pesnik Jarnik na Koroškem, nam
^ J. Nadler, Literaturgeschichte Osterreichs, 1951. ^ Zgodovina slov. naroda, dr. J. Mal, 1928, str. 66. ' Fritz Strich, Dentsche Klassik und Romantik, 1949, str. 355.
376
prav tako potrdijo našo misel, kako so romantični tokovi med Slovenci tudi ob svojih najbolj skromnih različkih težili v prihodnost: »Zarja lepa se razliva I čez slovenji Gorotan j zbuja dremanje častliva J oznanjuje svetli dan« (Jarnik, Na Slovence).
Dunajski predromantik je še razmišljal o tem, ali naj bi uporabil slovansko mitološko gradnjo. V svojem dunajskem predavanju pa je leta 1912 romantik F. Schlegel med drugim že poudaril: »... največjega barbarstva si kriv, če zatiraš narod . • .«*
Toda teoretiki nemške romantike v Avstriji (F. Schlegel, Hofbauer) so bili zagx>vorniki tiste smeri, ki je težila nazaj; živeli so v okrilju Metterni-chove administracije. Vsekakor pa je vlada ob začetku nove vojne (1809) že morala računati tudi z nenemškimi narodi, kakor še nikoli doslej (F. Kidrič, Zgodovina, str. 363). Varianta avstrijske romantike je bila prav tako nekoliko različna od nemške, in kot omenja profesor Kidrič, sprejemljiva za narode zamudnike.
Ob Iliriji je neznani koroški Slovenec v Vratenskem rokopisu« napisal v slavo Napoleona nekaj izredno politično obarvanih pesmi in pripisal še »En Wiwat Ilyry«; rokopis so našli 1817. leta v Vratih; omenja ga F.Kidrič na str. 536 svoje Zgodovine. Te pesmi, ki jih je baje napisal župnik Schneider. so odločnejše kot Vodnikove. F. Kidrič omenja, da so se Ilirije kot koristne protiuteži nemškemu pritisku zavedali: Vodnik, celo avstroslovan Kopitar, še Primic in U. Jarnik.
V Kidričevem delu bi torej Nussbaumerjev slavistični sodelavec lahko zbral temeljito dokumentacijo, ki je v delu o koroški kulturi ne najdemo: pojav Ilirije (stran 359, 365); Japelj v Celovcu, 1801, ravnatelj bogoslovja, 1805 škofijski šolski nadzornik (str. 459); o Carinthii (str. 638); o osebnih stikih med Kranjci in Korošci (Jarnik, Kumpf. Ravnikar, Vodnik, 1814. leta, str. 577—578); o ugodnih razmerah v Celovcu (str. 537, 539); ocena Jarnikovih pesmi; o zvestih prijateljih Kumpfu, Jenullu, Maverju, Jarniku  (str. 571).
S temeljitim pretresom slovenskih virov bi avtor lahko spoznal, kako je Slovenec stopal v romantiko v bistveno drugačnem osnovnem položaju. Spe-rans piše na str. 140—141 o tendencah narodnega prebujenja. Še tako pro-vincialna varianta v nemški jezikovni skupini je imela prednost že v kontinuiteti oblasti: nemško plemstvo — nemška buržoazija, kot je to razvil isti avtor (str. 144, druga izdaja). Ko pa je prav tam še opozoril na posebno prepletenost fevdalnih interesov s kapitalističnimi, je poudaril, da je bilo vse to v zavoro pri razvoju slovenskega narodnega prebujenja. Nemška buržoazija je tudi še kasneje zagovarjala notranjeavstrijski centralizem v državnem smislu in partikularizem v odnosu do nenemških narodov. »Ljubljana, Trst, Gradec in Celovec so dolgo časa tekmovali v prizadevanju, da bi grupirali del slovenskega naroda okoli sebe«  (Sperans, str. 145).
Ce pa razpravljamo o kapitalizmu, moramo opozoriti tudi na germani-zacijo. To bi lahko zasledili v treh smereh: 1. v gospodarskem prodiranju, 2. z dejavnostjo državnega, birokrats.kega aparata, 3. s pomočjo šolstva in kulturnih ustanov, kjer ni šlo le za jezik, temveč tudi za duha, kot je vse to razložil Sperans  (str. 171, druga izdaja).
F. Kidrič, Zgodovina, str. 479.
377
v takem okviru lahko razumemo celovško romantiko in k temu lahko omenimo še Herderjev slavospev na Slovane, ki ga je lahko priobčil Urban Jarnik v Carinthii 1812. leta v št. 23. Analiza znanih Jarnikovih pesmi, kar se tiče njihovih idejnih temeljev, nam — po F. Kidričai in I. Grafenauerju — razkrije prosvetljensko poučnost, pietistično pobožnost, klasicistične podobe, predromantična prirodna občutja in narodni zanos romantika.
Sama preusmeritev pesnika Jarnika, kateremu današnji slovenski svet priznava večjo nadarjenost od Vodnika, v narodopisje, zgodovino in narodnostni boj je nadvse značilna. (Pripominjam pa, da ne poznamo niti vsega, kar je pesnik ustvaril, ker je, kot to omenja I. Grafenauer, iz arhiva »Kaernt-nerischer Geschichtsverein zu Klagenfurt« po nevestnosti hranilcev od 1853. do 1884 leta izginil zvezek »Mnogotere pesmi«, po letu 1884. pa so enako pot ubrale še tri pole z 12 pesmimi in z njimi še Janežičeva zapuščina; isto omenjata Se F. Kidrič in Scheinig. Glej študijo I. Grafenauerja, Koroški Zbornik, str. 324.
Ko je v Carinthii 1826. leta izšla Jarnikova študija »Andeutungen iiber Kaerntens Germanisierung, ein philologisch-statistischer Versueh«, so, kot sporoča Scheinig v Kresu (1884), avstrijsiki sodelavci Carinthie avtorja napadli in zasmehovali. Tudi to nam pripoveduje, kako začasna in kako izjemna je bila celovška romantična idila v Carinthii; tega pa se je avtor v svojem zaključku, ko je spregovoril o pridobitvah romantike, dotaknil zelo zelo rahlo.
In če se zamislim še ob stavku »... da je U. Jarnik v poetični obliki v pesmi »Na Slovence« izpričal sporazum med nemškim in slovenskim pesništvom enako, kot je to storil Prešeren v svojem nemškem sonetu o dojilji — nemškem pesništvu« (o. c), bi spet moral opozoriti na nevarnost, ki se skriva v podobnih dvosmislih. Prešeren je v sonetu z naslovom: »An die Slowenen, die in deutscher Sprache dichten« določno izpovedal, da ga ne skrbi hvaležnost Germanki:
»Nur dass Sie wird der Mutter vorgezogen, das ist's, was in mir weckt des Zornes Flamme«
Ker pa se je E. Nussbaumer dotaknil vprašanja že s te strani, bi si dovolil svetovati, da bi k boljšemu umevanju pesnika pripomogel vsaj razbor drugih Prešernovih pesmi. Kot eden izmed redkih v tem kotičku Evrope se j-e pesnik dvignil iznad pokrajinske miselnosti. Ob njem bi naš avtor lahio razkril v svoji materinščini izraženo odkritosrčno misel o tedanjem položaju mladega naroda:
»Deutsch sprechen in der Regel hier zu Lande Die Herrinnen und Herren, die befehlen, Slowenisch die, so von dem Dienerstande. . .<.<
(Sonet: Warum Sie, wert... Prešernove nemške poezije s prevodi O.Zupančiča, SAZU, 2, Ljubljana, 1950, str. 24,44.)
Ko pa me je pisatelj v tem poglavju spet seznanil še s programom celovškega gledališča (Lessing, Schiller, Grillparzer, Kotzebue, Holbein, Castelli itd.) sem se zlahka znašel v tedanjem ljubljanskem nemškem gledališču. O njem je zabeležil F.Kidrič (str. 641): »povprečen nemško-avstrijski pokrajinski oder«.
378
In nenavadno (kar pa v delu o duhovnem življenju Koroške nisem prebral) : »Medtem ko za gledališko zabavo tistemu občinstvu, ki je znalo samo slovenski ter moglo s pridom slediti le slovenski igri, na Kranjskem, Primorskem, Štajerskem, v Prekmurju ni nikdo več skrbel, so storili to na Koroškem ljudje, ki se uiso brigali niti za regeneracijo slovenskega literarnega jezika niti za pritegnitev novih panog v slovensko literarno obravnavo — kmečki bukovniki: vsaj že za dobo okoli 1816. je izpričana predstava pasion-ske igre v Železni Kapli...«  (F. Kidrič, Zgodovina, str. 642.)
Izjemna v programu celovškega gledališča je bila nedvomno v obravnavanem delu opisana premiera Fellingerjevega »Ingua« (avtor je uporabil motiv iz zgodovine spopadov med Slovani in Germani ob pokristjanjevanju). O svečanih gledaliških predstavah v celovškem gledališču nam je sporočil svoj vtis ob uprizoritvi Budikovega Alberta Nassauskega tudi dr. Prešeren: »Korošci so boljši patrioti ko mi« (Čopu, 13. sveč. 1832, Novi svet, 1949, št. 2). Prešernova redka pisma so zanimiv prispevek k podobi tedanjega Celovca; knjiga o duhovnem življenju Koroške ne ve za nje. Tako je Prešeren med drugim zapisal: »Ljubljanci imajo neprimerno več svetskega čuta kot Ce-lovčani. -. Korošci pa so pametnejši, ker ne puste kričati in prvačiti vsakega pritepenega kričača itd.« (Čopu, 5. sveč. 1832, Novi svet, 1949, št. 2). Nuss-baumerjevemu delu nikakor ne bi škodovalo, če bi njegov slavistični svetovalec izpopolnil z zgoraj omenjenimi sporočili sodobnika podobo o takratnem celovškem gledališkem življenju.
Ko ugotavljam, da je pisatelj naštel — sicer manj pomembne — slovenske pisatelje (Hermetterja, Levičnika, Marovšnika), bi se ustavil še enkrat ob zaključni misli, v kateri je avtor povedal, kako je romantika sprostila vprašanje narodne dvojnosti in vzpodbudila drugo narodno deblo k narodno samostojnemu življenju. Ze v vseh predhodnih pripombah sem skušal vsaj nakazati praznine v Nussbaumerjevem poglavju o romantiki in jih dopolniti s posameiznimi opozorili na poseben razvoj zamudniškega naroda, ki je v drugi polovici 18. in prvi polovici 19. stoletja, predvsem pa s Prešernom in njegovim krogom, že dohitel Evropo; le s takšno razlago bi lahko osvojili omenjeno zaključno Nussbaumerjevo sentenco.
Naslednje poglavje naše knjige: liberalizem — renesansa jožetinizma označuje dvoje koroških osebnosti, svetovljanskih duhovnikov Simona Martina Mayerja in Vincenca Rizzija. Drugi naj bi bil po Nussbaumerju zaradi svoje naprednosti in bojevitosti še zadnji jožefinec. Taka označitev znamenitega Prešernovega prijatelja, prav tako pa tudi že sam naslov poglavja sta nenatančna in dovolil bi si podvomiti v tovrstno zvezo liberalizma in Jožef inizma. Vsekakor pa drži: »Kako moderno prizadene še danes Rizzi in kaj vse ima še danes veljavo, kar je imel povedati kot kritik in časnikar« (o. C).
Ob tem sem se še domislil, da so koroški Slovenci Rizzijevo bleščečo kritiko Prešernovih poezij v prevodu znova ponatisnili še 1949. leta v februarski številki (2) Svobode, mesečnika slovenske Koroške; še v Rizzijevih dneh, 2. L 1850, pa je bila objavljena tudi v »Novicah« (Prijatelj, Kulturna in politična zgodovina, II, str. 86).
Iz koroške Rizzijeve kritike Prešernovih poezij, ki se mi zdi (za raziskavo stičnih točk med obema narodoma) zelo pomembna in je naš pisatelj ni dovolj upošteval, naj navedem: »... duha tega pesnika se cenzura ni mogla
379
polastiti in najuedolžnejša pesem je, kar je lahko izraz svobodnega duha, protest proti nadzorovanju slovstva po policiji.« Nadalje še: ;... da je te pesnitve lahko mogoče meriti z merilom, ki velja le za duhovne prvake vsakega naroda.« In: »... da mu je (Prešernu) zaradi njegove univerzalnosti, resnične človeške izobrazbe ostala tuja omejena enotnost, ki vidi vse samo v domovini in odklanja vsako tujo izobrazbo z geslom: raje nobene izobrazbe, kakor pa tujo!«
Prav tako je ilustrativen za Rizzijevo idejno usmerjenost odlomek iz njegovega članka »Narodnosti na Koroškem«. Izšel je v »Deutsche Monats-schrift auis Kaernten« (Celovec, 1858, str. 130). Se 15. VIII. 1956 so ga ponatisnili v prevodu Naši Razgledi: »Razumemo strah in plašnost zavoljo stremljenj Slovencev, ki žele resnično, dejansko doseči pravico, zajamčeno po ustavi, razumemo strah določenih ljudi, ki se tako radi odcvajo s suknjo poštenih rodoljnbov, vendar ne odobravamo sredstev, ki so se jih začeli posluževati« L Prijatelj uporablja za koroškega kulturnega delavca naslednjo oznako: »... odkritosrčni takratni Nemec, koroški pesnik in pisatelj Vincenc Rizzi« (Prijatelj, Kulturna in politična zgodovina, I, str. 36).
Zgornje gradivo sem izluščil, ker že samo zase dopolnjuje sicer dokaj popolno Nussbaumer jevo podobo Rizzija. Res, V. Rizzi je lahko vznemiril sodobnega ocenjevalca koroškega duha, kajti narodno politična publicistika, ki je po več kot sto letih še aktualna (1850—1957), je dobro znamenje za publicista in slabo za ljudi, ki jih je vzgajal najmanj provincialni časnikar novejše Koroške. Zanimivo zame je bilo. da se je prof. Nussbaumer ob zaključku pridružil Rizzijevemu boju za narodno strpnost: ;>In vendar bi lahko ta markantna osebnost koroške duhovne zgodovine povedala današnjemu času še marsikaj!« (o. c, str. 360). Avtor je sicer izgubil s tako metodo mirnost literarnega zgodovinarja, pridobil pa je s tem nekaj drugega, postal je za čas 6. čustvom in izraženim nazorom opredeljeni bojevnik za spoštovanje in strpnost med obema narodoma  v sodobnosti.
Tri osebnosti so po pisateljevem mnenju ob razvijajočem se kapitalizmu najvidnejši poeti Koroške: Rizzi, kritik, kulturni politik, pesnik, pisatelj, ki je že ubral pot k realizmu, Franc Ernst Pipitz. zgodovinar, pisatelj, in Tscha-buschnigg, lirik in pripovednik.
Poleg prvega je posebej zanimiv še zadnji. Za drugi del svoje »Eulen-Sipieglove trilogije« si je pisatelj izbral motive iz delavskega življenja. Naslov dela je: Industrialci (1854), v drugi izdaji sTovarnarji in delavci« (1875). vTschabuschnigg je eden prvih v nemškem pripovedništvu, ki je temeljito obravnaval delavsko vpraišanje. ,Avstrijski dvorni svetnik, ki je v 50-tih letih, v dobi najhujše reakcije pisal socialnodemokratski roman in dal na njegovi naslovni strani natisniti svoje polno ime, je vsekakor unicum,' je zapisal dunajski kritik Kari von Thaler v Neue Prevsse in pristavil: ,Tschabuschnigg mogoče ni zavestno zasledoval cilja, ki ga je dosegel s svojo knjigo. Ni nameraval pisati tendenčnega romana, toda snov, ki jo je izbral, ga je nenasilno zapeljala k ostri kritiki kapitala. Vsa svetloba pada na delavce, senca na bogatega lastnika tovarne... V vsem romanu ni niti ene socialnodemokrat-ske fraze in tem močnejši je učinek . ..'« (o. c. str. 370).
Ko smo se premaknili v novejše dni, nam je pisatelj v poglavjih Noriška šola, V območju epigonstva, Staroavstrijski. jug povedal: »... da je določalo literarni   razvoj  Koroške  v  19. stoletju  epigonstvo«   (o. c, str. 379).  V  kopici
380
pokrajinskega povprečja sem izbral dva stiha iz Fercherjeve (pravo ime je Johann von Steinwand, roj. 1828, študiral je tudi v Gorici) drame »Dralio-mira«, ki sta lahko tipična za miselnost tedanjega avstrijskega pokrajinskega ustvarjalca: »Vom Deutscheu wird Slawe, wird die Welt j Noch durch Jahr-tausende zu lernen haben .. .«
O koroški slovstveni reviji Mlada Koroška (Jung-Kaernten), ki je izhajala v Beljaku od 1893—1895, je avtor zapisal, da je posredovala »provincialno književnost v slabem pomenu besede — narejeno, sentimentalno, alpsko, vaško poezijo«   (o. C, str. 407).
Med opisom takšne splošne literarne suše sem srečal še droben odstavek o germaniziranem Slovencu Thomasu Koschatu. Presenetilo me je naslednje: »Danes Thomas Kosehat (roj. 3. 8. 1845 v Vetrinju, umrl 19. 5. 1914 na Dunaju) ne velja več za utelešenje čiste koroške posebnosti, ljudske muzikal-nosti in pristnega narečja.«
Iz obilja slovenskih in slovanskih motivov v književnosti tistih časov, kar vse našteva naš avtor, ali pa iz velikonemške tendenčnosti v delih posameznih ustvarjalcev si lahko ustvarimo trojno misel: 1. kako intenziven je bil velikonemški pritisk, 2. kako bogata je bila slovenska njiva — ljudska ustvarjalnost s svojimi motivi in 3. predvsem, kako hudo je na silo variti tako heterogene osnove, kot so to nemška provincialna književnost in slovenske ljudske kulturne prvine. Tako blago izpod nemškega peresa bi bilo: »Rojenice«. (1906) pesnice Irene Edle von Schclauder; »Zlatorog« (1900), lirična drama Camille Lucerne, ki je živela kot srednješolska profesorica v Zagrebu in napisala nekaj slavističnih študij; H. Fogar ja (F. Hohenbauer ja) »Cristus und Perun«, pesnitev (1917). Sem lahko vštejemo še pisatelje iz poglavja Staroavstrijski jug, plemiče Zoisa, Leitgeba itd. Šele na poti k moderni srečamo na Koroškem H. Sittenbergerja, ki se je nekoliko vzdignil iznad pro-vincializma (o. c). (Njegovo drobno delo »Dnevnik Sholastice Bergamins (1899) poznamo tudi po slovenskem prevodu.)
(Konec prihodnjič.)
Rok  Arih
381
470
RAZMIŠLJANJE  O KNJIGI »DUHOVNO ŽIVLJENJE KOROŠKE«
(Nadaljevanje)
IV
V posebnem poglaivju o temeljih modernega koroškega pesništva srečamo v Nussbaumerjevem delu tudi vrsto avstrijskih koroških etnografov in zgodovinarjev, ki so raziskovali in popisovali pokrajiilnsko ljudsko tvornost in zgodovino. Atribut domioljubja, ki so si ga nadeli vsi ti možje že v času svojega delovanja, se mi zdiil značilna pokrajinska posebnost. Kot domoljube jih je proslavljala tudi koroška meščanska družba, omejena, le na nemško jezikovno področje. Večina izhoidišč v njihovih raizpiravah označuje neko določeno usmerjenost njihovih raziskovanj, ki jo zlahka uokvirimo: pomenila je idejno dopolnilo v splošnem načrtu intenzivnejše, načrtnejše germanizacije Koroške proti koncu 19. stol. in v sledečem 20. stol.
E. Nussbaumer je osvetlil le eno, nemško avstrijsko stran, nikjer pa ni spregovoril posebej o strokovnih, znanstvenih delavcih Slovencih.
Avtor je le redkokdaj segel za kulise koroškega življenja. Prav tam bi lahko razkril posredna pojasnila za neenako usodo obeh narodov. Le osamljen drobec take vrste je zanimivi odlomek iz korespondence med avstrijsko-štajerskim pisateljem P. Roseggerjem in voditeljem koroških nacionalcev J. V. Dobernigom. V teh pismih se je kovalo koroško-štajersko bratstvo z naslednjo vsebino: »Torej bo moralo nemško šolsko društvo (Deutscher Schul-verein) prestaviti svojo glavno dejavnost na jug in še posebej moramo nakloniti našo veliko zbirko južnim mejam, toda ne v smislu, da bi se nasprotnik naučil nemško, temveč da bi Nemci ostali nemški,« je zapisal P. Rosiegger (o. C, str-445).
Le mimogrede je avtor knjige o koroški kulturi opozoril na narodnostni boj, ne zvemo pa niti za celotnost germanizacijskega .nasilja niti za množično emigracijo isloveniskih izobražencev po prvi svetovni vojni. Ne bi ponavljal imen koroških Slovencev, stroikovnih in znanstvenih delavcev, katerih imena je lahko pisatelj srečal tudi v I. Grafenauerjevi študiji, ki jo med viri sam omenja. Najmanj pa nameravam ponavljati razčlenitev dejavnosti »psevdo-znanstvenikov« Wuttejevega kova, ki jo omenja že L Grafenauer v svoji študiji Slovensko slovstvo ... (Koroški Zboirmik, str. 288, 289).
Le v podpoglavjih zvemo nekaj o M. Majarju, J. Janežiču, največ o A. Einspieilerj(u. Tu srečamo še Sketa in najdemo celo nekaj vrstic o Mešku. S tem, kako je pisatelj opisal slovenski delež v 19. in 20. stol., ne moremo biti zadovoljni že zaradi tega, ker ni upošteval celotnega razpoložljivega gradiva. Pomanjkljivotst je še težje nairave, kajti E. Nussbaumer se znajde delno celo na N. Wuttejevi ravni, ta pa za naša merila ni bil nič več in nič manj kot spreten propagaindist velikonemške misli.
Kaj vise je vplivalo na avtorja, ali strokovna slabost njegovega slavističnega sodelavca ali pa že znano ozražje v njegovi domovini, je vprašanje zase. Dejstvo je, da se pisatelj nikjer ni oddaljil tako močno od lastnega izhodišča kakor v poglavju, kjer ga prevzame provincialno domoljubje.
Pri odlomikih, ki so uvrščeni poid skupni naslov Narodna dvojnost slovenskega jezika in književnosti na Koroškem s poidnaslovi in podpoglavji: A.M.Slomšek (ena stran), M. Majar Ziljski (ena stran), A. Janežič (pol strani), Andrej Einspieler in narodni program koroških Slovencev, ustanovitve listov, Mohorjeva družba, Celovec in raizvoj slovenskega jezika in književnosti (pet strani in tri četrt), moram opozoriti na pomanjkljivost tako glede količine uporabljenega gradiva kakor tudi glede načina njegove uporabe. Problem je še globlji, zlasti zato, ker je avtor pisal predvsem za nemškega bralca. Zato bi o ilirizmu moral povedati kaj več. Naslonil bi se lahko na Frana Petreta, Poskus ilirizma pri Slovencih, 1939; Speransa-Kardelja, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, 1939 itd. O Janežičevi podobi bi moral seveda povedati še marsikaj. Nikjer (z izjemo korespondence Rosegger — Dobernig in v zelo nejasno zabeleženem spopadu Einspieler — dr. Hussa) ne zvemo, kako je tedanja avstrijska, koroška stvarnost zavirala ali kakor koli vplivala na razvoj avstrijsko-nemške in slovenske duhovne nadzgradbe. Na str. 197 Prijateljeve Kulturne in politične zgodovine bi pisatelj lahko prebral, da je Einspieler dne 22. aprila 1863 prišel pred deželno sodišče, ker je njegov list »Stimmen aus Innenoesterreich« kritiziral stališče koroškega in štajerskega deželnega zbora zaradi neenakopravnosti slovenščine. Na str. 133 istega dela bi pod črto lahko našel zanimivo oznako Janežiča. Le-ta prominentni organizator slovenskega slovstva je opozarjal Ljubljano na Ceha, ki se je v svojem delu nekritično naslonil na Czornigovo narodnostno statistiko. Nadalje ni E. Nussbaumer omenil pomembnega dogodka v Einspieler je vem idejnem razvoju — njegovega prehoda od koncepcije »notranje Avstrije« na »južnoslovansko skupnost« itd. (Prijatelj, Kulturna in političnai zgodovina Slovencev, 1848—1893, str. 221—222).
Toda ne gre za posamezne osebnosti, ki jih je, kot vidimo, E. Nussbaumer nepopolno' upodobil, temveč gre za več, gre za odnose dveh narodov. In zato bi opozoril še na članek, klii ga je ponatisnil F-Levstik v »Napreju«: Misli o sedanjih mednarodnih mejah. ¦»... usodepoln dopis, poslan uredništvu, iz Koroš-
471
cev',« je zapisal L Prijatelj na str. 188 svoje Kulturne in politične zgodovine. Toda v Prijateljevem delu bi slavisti oni sodelavec knjige o duhovnem življenju Koroške lahko našel še marsikaj. Srečal bi šolskega nadzornika Simona Rudmaša (I. str. 72), lahko bi zvedel za dijaško literarno organizacijo petdesetih let 19. stoletja — celovško Slavijo (Prijatelj, II. str. 73). Člani te skupnosti so polnili s svojimi prispevki Janežiičevo Slovensko Bčelo. In če bi prelistal nazadnje še »Bčelo«, bi našel na primer v marčni številki (15. 3. 1851) pesem »Isikrice« (iz celovške Slavije); ^Draga lipa, stara Upa! j Zašio listje ii odpada« itd. V pesniku J. Štefanu, šestošolcu, pa bi lahko odkril poznejšega rektorja dunajiske univerze, podpredsednika dnnajisike akademiilje znanosti, fizikalnega teoretika, ki je še kot docent na dunajski univerzi sodeloval s pesmimi in raznim poljudnoznanstvenimiD spisi piri raznih slovensikih časopisih in listih; doma je bil v Sv. Petru pri Celovcu, živel pa je od 1835. do 1893. leta; po njem noisi ime celo fiziilkalni inštitut SAZU v Ljubljani (A—Ž. Priročni leksikon, str. 677, SKZ, Ljubljana 1955).
V svojem pretresu nikakoT ne naimeravam in tudi ne bi mogel napisati nove študije o duhovni podobi Koroške, ob Nussbaumerjevem delu prelistavam le razne avtorje, kolikor jih ilmam pri roki, in podčrtaivam take občutne spodrsiljaje, kot je na primer ta, da velja Koroška Nussbaumerju kot »mešano ozemlje« že v devetnajstem stoletju (o. c 449) ali da uporablja pisec za isto dobo misel »o novo ustvaTJenem slovensikem literairnem jeziku« (o. c, str. 453). Podobnih spodnsiljajejv sem srečal še več.
Z zadnjo skupino poglavij o koroškem kultuimeim izrazu — v pesniški izpovedi! Koroške; v modernem pesništvu, ki ni zvezano z domovino; v koTOŠ-kem romanu; pesniški ljudski izpovedi; nadaljevanju itn spreminjanju pesniške izpovedi — nas je avtor premaknili v sodobnost. Najstarejši današnji uistvar-jalci so bili rojeni v letilh pred prvo svetovno vojno. Spregovorili so tik po njej, ustvarjali so ves čas prve republike in nadaljujejo to, dopolnjeni z mlajšimi in najmlajšimi, še danes. Ze površen pregled Nuisi.sbaumerjeve knjige mi pove, da je za avtorja slovenistoil Karantanec že izginil z zemeljske površine, kar ne bi bilo nič čudnega, če pomislimo na zloglasno zapoved: »Kaernt-ner spricht deutsch!«, ki so jo ob prevzemu oblasti nacisti pripeli na koroške domove. Le en samcat ipoet svojega rodu je v povojniiih dneh zapel: i>Ah die Partisanen zum Kampfe aufbrachten / und die Freicheit ihre Morgensierne ! im Dunkel der Walder entzitndete, I da riisteten sich die Wiisten I da griffen die Walder I mit grtiner Kraft zu den IVaffen.« (Iz M. Guttenbrunnerja: Die Bodenstandlinge. zbirka Opferholz, Salzburg 1954.) Toda o nedavni preteklosti Koroške nismo zvedeli v knjigi, iki pripoveduje o njenem duhovnem življenju, niti tega, da čas ni bil ravno naklonjen umetnostiiL
Koroško pesniško izpoved zavzemajo: J. F. Perkonig, Dolores Vieser, Jo-hannes Lindner, Guido Zernatto mlajši in Herbert Strutz (po o. c.).
Mogoče bi v našem sporočilu kazalo oibšilrneje obnoviti prav to poglavje in seznaniti slovenski svet s sodobnimi sosednimi avstrijskimi poeti, toda to in bil edini namen pričujoče študije, zato se omejujemo bolj na kritične pripombe kot na obnavljanje. Kot bralec pa bi lahko pripomnil, da je bila avtorju sodobna književnost najbližja, se pravi sodobna koroška, avstrijska književnost v nemškem jeziku.
Iz bogatega portreta o J. F. Perkonigu bi ilzbrali le pisateljevo novejše in zrelejše pojmovanje tistega žariščnega problema  v pisateljevi osebnosti,
472
o katerem je on sam. menil, da je v povojnih dneh nujno treba o njem še spregovoriti, in ki se dotika še narodne dvojnoisti v deželi. V zbirki esejev »Im Morgenldcht«, v tej osebni avtobiografski izpovedi, se je Perkonig med drugim (o-c. str. 472) takole izpovedali:
»Sam iseim se po lastnilh zmotah, ki pa izvirajo tudi od lažnih prerokov, po tuji krivdi, odtujil drugi nič manj lepi duši svoje domovine. V^se moje mlado življenje md je duh časa dopovedoval, in bogu bodi potožemo, pustil sem s^e pregovoriti, da ima slovenski jezik le še prav majhno gostinsko pravico pri nas, v naši deželi, da je prepTost, da mora molčati za gospodarjevo mizo in da naj se zadovolji s prostovoljno podarjeno ljubeznijo zvestih pristašev. In bili so v drugem taborai — pametni, dobril Ijuidje, katerim je drug peklenski demon prišepetaval, da je nemški jezik ilzgubil na slovenskem ozemlju vise pravice ...«
Ta zanimiva odlična osebnost sodobne koroške us.tvarja]nosti je opravila pot od plebiiscitnih reportaž do rahlo stililziraine, s poikrajimsikimi barvama osvežene proize. Pisatelj Perkonig se je v svojih zrelejših delih (Mensch wie du und ich, Honigraub, Im Morgemlicht) odkrito postavili na stran humanizma. Uveljavil se je v nemškem svetu in tudi čez njegov roib. V povojnih iletih je posredoval nemškeinu svetu kot iniciator, soprevajalec in esejist I. Cankarja, Tavčarja, Mjllčinskega in M. Kranjca.
Nuissbaumer si ni zastavil vprašanja, zakaj je Perkonig v svoji prevodni dejavnosti začel z I. CankaTJem, napisal o njem obširen esej, nato pa se odločil še za prevod Tavčarja in M. Kramjca. Primerjalna stilna analiza bi ga mogoče pripeljala do globljega umevanja Perkonigove simbolike in pisateljevega lirizima. Razkrivanje splošnega stilnega okrasja, ki si ga je avstrijski pisatelj lahko izbral že zajadi bogate slovenske ljudske pesniške tradicije ali pač zaraidi dejstva, ker v pokrajini, ki jo je opilsoval, žive v glavnini še Slovenci (s tem menimo uporabo slovenskih imen, priimkov itd.), moremo označiti le kot povsem zunanjo ugotovitev. Globlje od tega ni! avtor knjige o koroškem duhovnem življenju segel tudi pri analizi romana D. Vieserjeve »Der Gurnitzer«. Vendar je ob njej opozoril na ves mitološki ustroj s.loven-skega izvita (na žalik žene, škopnjeka, kralja Matjaža itd.), ki ga je uporabila pisateljica, polna misticizma. Nenavadno iskreno je izbrala in upodobila glavnega junaka, nezakonskega sina dekle in nemškega fevdalca: »nit deutsch und nit wilndiisch, nit Herr und nit Knecht«; dogajanje: turški časi na Koroškem, ideja pa kristjanska etika itd.
Tudi tretji, Guido Zernatto mlajši, je, kot je opozoril ne.š avtor, reševal v svojem romanu >Pot čez goro« (Der Weg iiber den Berg) vprašanje narodine dvojnosti. Dočim je D. Vieserjeva želela v slovenskem simbolu ob Alenkini usodi upodobiti tragiko človeka v okolju narodnih sporov, najde Zernatto v ponemčenih ljudeh, ki so se prigarali navzgor k Nemcem, nacionalni patos. »Nemec pomeni zanje biti izobražen, plemenit, imeti ugledno službo; iz germa-nizirancev nastaja narodna elita in hrbtenica  armade itd.«   (o.  c.  str. 499,300).
Študije o siodobnih koroških ustvarjalcih, ki jih najdemo v našem delu, so' izčrpne in prav zato nas še posebej preseneča, da ni avtor upošteval vsaj najpotmembnejšega slovenskega pisatelja — Korošca. J. F. Perkonig se je rodil v Borovljah 1890. leta in le tri! leta mlajši je (rojen 10. avgusta 1893) Kotuljčan Lovro Kuhar — Prežihov Voranc. Pisateljeva dela so do današnjih dni prevedli v trinajst jezikov  (glej  Prežihov zbornik,  1957),  že  1940, leta pa je v
473
zbirki Sloweinisclie Nowelleai (Wieii und Leipzig) z novelo »Der Kampf mit dem Sumpfacker« segel že drugič med tiste bralce, ki govorijo le nemški jezik. O tem evropisikem popotniku in pisatelju ne zvemo v delu o koroški kulturi ničesar, čeprav je vse njegovo ustvarjanje (doma je iz Mežiške doline) vseskozi povezano z rojstno pokrajino in Prežihova proza naravnost kipi od regionalnilh barv.
Kako je Prežibov Voranc doživljal med drugo svetovno vojno v begunj-pikem zaporu že izobliikovani lokalni patriotizem, nam je sam opisal v avtobiografski črtici »Naše srečanje« (Svoboda, mesečnik Slovenske Koroške, II, št. 10—12, str. 30, 31). Umetniku se zdi, da je med Korošci ta izraz pokrajinske zavesti tako razvit, da je že smešen. »Temu je krilva naša vzgoja .. . Korošec jo pretepal Korošca; eden je bil v SS-ovski uniformii, drugi pa je bil borec za svobodo, jetnik,« pripoveduje Prežihov in sklene: »Kaj si mi Korošci toliko domišljujemo, da smo boljši in pametnejši od drugih ljudi. Ravno takšni smo ...« itd.
Da je pilsaitelj duhovne Koroške spregledal tega koroškega sina, ne more biti vzrok le njegov slavistični svetovallec. Korenine so gotovo globlje. O njih sem povedal že svoje mnenje. V literarnozgodovinskem delu, ki naj bo izraz resnega znanstvenega prizadevanja, ne bi smeli zasleditii, kako njegov avtor niti ni upošteval splošno znanega gradiva.
Za Nusisbaiumerja na Koroškem po Ks. Mešku ni bilo več slovenskih ustvarjalcev. O tem, kako je avtor »Tihih večerov«, ki ga pozna sleherni slovenski Korošec, moral sredi noči pobegniti iz Marije na Zilji pred našču-vanimi drugonarodnimi prebivalci Koroške, ne zvemo v naši knjigi niti besede.
Ob prihodu moderne, ko se avstrijski pisci na Koiroškem še zibljejo na valovih epigonstva, pa je že vznemiril slovenski svet s svojim esejem o modernem pesnilštvu (1898) izredno simpatični slovenski sin koroške dežele, Ziljan Fran Eller. Pesnik, kasnejši univerzitetni profesor, Cankarjev prijatelj, katerega pesmi so ena sama velika žalostinka za izgubljeno domovino, je izgubil svoje mesto tudi v knjilgi o koroški kulturi.
Čeprav mnogo mlajši, pojmuje domovino podobno avstrijski pesnik — upornik, ki je s svojo poezijo presegel naročeno pokrajinsko domoljubje: ^Beseda dalj ne seže kot lučaj. I Slepo nebo pogleda mi ne da. I Votlo na dragih mestih tla bobne. I Gozd se izgublja v zraku, brez meja I puščava tisočnoga se razrašča. I Vse reke so usahle. I Pregnani hribi mislijo na kraje, I od koder jih je prepodila noč« (Domovina, iz zbirke »Žrtveni les« M. Gutenbrun-nerja, Salzburg, pre^-od K. Kovic, 1957); Vnd ruhelos gehe ich im leeren Tale... gehe im leeren Tale zmischen den Kahlen Bergen hin und her und finde keine Statte die mir genilgte, und finde keine Spur und empfange keinen Wink mehr zur Bereitung jenes einfachen Lebens, das dieses Tal beroolint hat< (M. Gutten-brunner, Spureo und Uberbleibsel, Klagenfurt 1947). Guttenbrunnerja všteje pisatelj že med poete, ki nadaljujejo' in spreminjajo koroško pesniško izpoved. Pred njim. omenja med avstrijskimi avtorji še titete, ki niso povezani z domovino. Med njimi najdemo sicer Lernet-Holenio, ne pa R. Musila (ta je omenjen le med opombami). Le zakaj? E. Nussbaumer je utemeljil, da ni dovolj le njegovo celovško rojstvo, toda zakaj potem posebno poglavje o tisitih, ki niso povezani z domoivino?
(Konec sledi)
Rok   Arih
474
557
RAZMIŠLJANJEOKNJIGI »DUHOVNO ŽIVLJENJE KOROŠKE«
(Konec)
Med naj mlaj širni ustvarjalci srečamo poleg M. Gutteiibrunnerja, ki je ob pomoči slovenskega izobraženca prebiral L Cankarja, napisal o njem za revijo »Svoboda« celo esej (Svoboda, Celovec 1951, letnik IV, str. 157), še H. Lienharda in vrsto mlajših književnih delavce.v: O. M. PoIleya, H. Leba, H. Schneiderja, ob teh še pesniški krožek (Bischer. Geiger, Haselbach, H. Scharf) in Christino Lavant.
Preseneča nas, da pisatelj ni zabeležil za novejše dni nič o razvoju celovškega gledališča.
Kot sem že opozoril, zanj slovenski, čeprav drobni literarni poskusi, na Koroškem ne obstajajo. Vendar bi avtor lahko izbral imena iz redkih publikacij, sodobnih revij koroških Slovencev (Svoboda, pet letnikov; Mladi rod, šest letnikov; Vera in dom, devet letnikov). Lahko bi segel po samostojni pesniški zbirki pesnice Milke Hartmanove, lahko bi zasledil vrsto slovenskih izobražencev, ki so se posvetili predvsem politični publicistiki, ker to zahteva od njih boj za narodni obstanek. Poleg Hartmanove bi lahko ¦srečal še v vojni pTeminulega M. Sorga, nadalje mlajša: pesnika Polanška in Vouka. Med prozaisti in esejisti O. Hannika, J. Trunka, F. Aicholzerja, dr. Sašlja, dr. A. Piskernikovo; R. Jamežiča, dr. Buteja, dr. Zablatnika, dr. M. Zwittra, dr. F. Zvvittra, dr. Tischlerja, F. Ogrlsa, K. Prnšnika, K. Srienca, dr. Inzga. Res, glavnina dejavnosti vseh pišočih koroških Slovencev je še danes usmerjena v politično publicistiko in žurnalistiko in memoarski žanr; čas in kraj pač zahtevata svoje. Tako se je tudi v štiriinštiridesetem letu rodila bojevna bukovniška pesem, ki jo je napisal Jože Serajnik, kmet iz Svaten v Rožu, »Iz sužnosti narod naš vstaja«, natisnili so jo v karavanški tehniki partizani in jo poslali kot letak  med ljudi. Tudi ohranjene pesmi
v koncentraicijskeim taborišču preminule ljudske pesnice iz Železne Kaple Katerine Miklau in spomini izseljenca Lamperta Pisjaka so podobna znamenja, dasi preprostega izraza, pa vendiarle piisana z ustvarjalno močjo.
Čas je močno spremenil tudi odnose, ki so nekdaj veljali. Slovenskega naroda ne bi mogli več šteti za narod zamudnikov, temveč za narod, v katerem se živo prelivajo kulturni tokovi. In tako bi lahko ob srečanjih dveh narodnih, po obliki različnih in zaradi marsičesa tudi po idejni zasnovi močno posebnih kultur omenili vsaj izmenjavo umetniških ansamblov, predvsem, gostovanje slovenske opere v Celovcu, nadalje še predstavo in prevoda Cankarjeve Doline šentflorjanske in Slavka Gruma Dogodek v mestu Gogi v celovškem gledališču. Skratka vse, kar smo lahko srečali v povojnem desetletju. O teh stikih pa knjiga o koroški kulturi molči.
Kot smo vsaj nekoliko spozinali, je E. Nussbaumer želel prikazati ustvarjalnost na ozemlju, kjer se skozi stoletja stikata dva naroda. S tem se je sicer uvrstil med redke nemško pišoče koroške ljudi, ki so skušali biti pravični in pošteni pri izmeri deleža slovenskega naroda v deželi; ni pa pri tem uspel. Želel je spraviti koroško podobo v evropski okvir, skušal je slediti velikim kulturnim tokovom, hotel je kritično oceniti njih vplivnost v koroški pokrajini; le delno je uspel. Ponekod je vnesel evropska merila, drugje pa je popolnoma zapadel pod vpliv pokrajinskega, domoljubnega poveličevanja za vsako ceno; v takih primerih se je najdlje odmaknil od resnice, ki je eminentna kategorija znanosti. Po našem pregledu pa smo lahko spoznali, da avtorjev popis ni vedno zanesljiv in dostikrat ne uistreza niti tedaj, če je pisatelj gradivo tudi omenjal. To velja predvsem, kar se slavističnega dela tiče. Za književnost v nemškem jeziku bi tega v taki meri ne mogel trditi, kolikor ne gre za avtorje, ki sem jih omenil. Marsikaj bi sicer lahko izboljšal podpisani sodelavec za slavistično področje, vsega pa prav gotovo ne bi smeli naiprtiti le njemn, temveč vplivu tistih sil, zaradi katerih pisatelj sam. poudarja, da je V. Rizzi za Koroško še danes aktualen. Nadvse neresna se zdi nadalje teza o celotnosti, ki jo je avtor ob zaključku podložil še z zelo enostransko razlago o vlogi nemštva. Ze vseskozi sem opozarjal na enostranska pojasnila o narodni dvojnosti. Kot mi zadovoljiv že zunanji popis, tako le redko zvemo za stezo, ki teče od družbene vzročnosti nekega pojava do njegove duhovne manifestacije. Slovenski delež v XIX. in XX. stoletju je pisatelj predstavil tako, kot bi to lahko storil tudi M. Wutte. Statični geografski okvir je v načelu iproblematičen. Pisatelj ni vseskozi dosleden, kar se tiče v uvodu obljubljenega literarno teoretskega izhodišča. Se manj pa vidi avtor celotnost učinkovanja nekega vpliva, kajti omejuje se na poudarjanje tolerantne in »kulturtragerske« vloge nemškega sveta, na inferiornost slovenskega življa. S tem, ko je poudarjal neko imaginarno, apriorno toleranco in uvedel še celo vrsto drugih neznanstvenih kategorij (»karntner Stamm«) ali ko je dosledno omenjal pozitivne vplive, ne pa negativnih, je uporabil metodo, ki nima nič skupnega z znanstveno analizo. Ob gradivu pa pisatelj ni le zamolčeval duhovnih stvaritev, temveč je zanikaval ali izpuščal tudi druga zgodovinska dejstva; uporabljal je literaturo in vire brez znanstvenega nadzora, le če so ti lahko služili njegovi, avtorjevi tezi. Tudi vplivnost (neposredno in posredno), je prikazal v nepravi luči. Vsi, tudi romanski tokovi So v njegovem delu zreducirani na skupni imenovalec kulturne misije nemštva
558
v deželi. Dejistvo^ da E. Nussbaumerju pomeni psevdoznanistveno gradivo resnico, me nadvse preseneča. Periodizacija je le islabo nasloinjena na posebni pokrajinski položaj in ni dosledna.
Celotno Nussbaumerjevo delo vzbudi videz, da avtor tudi v samem sebi ni uspel razrešiti osnovnih vzročnosti, zato jih ni tudi v svoji knjigi, ker se je gibal po površini, po okrnjeni skorji koroškega duha, vsaj kar se tiče odnosov med obema narodnima tokovoma. Bil je odvisen na primer od okositenelih izhodišč, od tez o enotnosti dežele, o eminentnosti avstrijskega baroka, o »kulturtragerskemc poslanstvu nemštva in še vsega, kar so v preteklosti že pridejali podobnemu pojmovanju liteTarnozgodovinske zna-noisti. Prepričan sem, da bi avtorja obvarovalo pred tako nesrečnim rezultatom že samo gradivo, če bi se bil objektivno poglobil vanj in bi ga znanstveno razbral in preigledal. Že sam prostor bi se mu ob natančnem raziskavanju izpreminjal (pojem Koroške je v različnih obdobjih geografsko različen). Dežela je vsekakor zaostajala za centri, Dunajem in Salzburgom, kjer se je predvsem kovala zveza Habsburžanov z jezuiti (Nadler, Taylor). Metternichova nazadnjaška politika in vzpodbujanje vsega, kar je staro, tudi provincializma, se je spreobrnila v lastno protislovje tam, kjer je bila narodna sila dovolj močna. V obdobju, pri izrazito posebnem položaju slovenskega naroda na Koroškem, pa se je vse izrodilo v nekaj takega, nad čemer vzdvomi dandanes sleheirni na dejstva in znanost oprti izobraženec, tudi E. Nussbaumer sam, ko razmišlja o tem, ali naj ponemčeni Slovenec Košat še velja »za utelešenje čiste koroške posebnosti, ljudske muzikalnosti in pristnega narečja« (o. c). Uvajanje čustvenih potenc (nacionalnih ali abstraktno človekoljubniih) nasprotuje znanosti, ki je lahko oprta le na dejstva, čeprav ne dvomim, da je v znanosti nujna tudi intuicija, le da na drugi, višji rami.
Ob pisateljevem ipirispevku k slovenski književni zgodovini bi lahko izbral in omenil poleg načelnega izhodišča še nekaj posrednih ilustracij (srednji vek ob omembi evropskih in izvenevropskih snovi; pri protestantiki zanimivost iz biblioteke celovškega župana; še pred tem analiza citatov Janeza Vetrinjskega;  podatki o  prekrščevalcih  in o motivih  v baročni  dramatiki).
Kakor je avtor dosleden glede koroške enotnosti in kulturnega poslanstva nemštva, tako je nedosleden teidaj, ko naj bi se držal obsega, ki si ga je določil z naslovom. Prav tako ni vseskozi upošteval evropskega okvira. Tudi njegova merila za pokrajinske stvari in njegova samovoljna uporaba zgodovinskih dejstev so daleč od znanstvene natančnosti. Nai-odnostnega spopada se le rahlo dotakne, vplivnost je zanj enostranski pojav, v novejšem obdobju pa je v celoti opustil slovenski delež in pa podatke o  gledališču.
Vse  te pomanjkljivosti,   ki   jih  opazimo   šele  po  podrobnem   pretresu,
zmanjšajo  vrednost   temeljnega  izhodišča,   ki   smo   ga   uvodoma   pozdravili,
in zato bi delo komaj lahko šteli med resna znanstvena prizadevanja kljub
temu,  da je storjen z njim  korak  naprej. Natančni  sintezi, oprti na neko
logiko, na tisto, kar avtor vsaj sam želi, se ni mogel niti približati; zato bi
mogel le delno govoriti o uporabnosti knjige o duhovnem življenju Koroške,
saj je knjiga še vedno objektivno obtežena s tistim, kar je avtor subjektivno
mogoče s svojim delom želel premostiti.                                       „    ,     >
Rok  Arih
559