s.k.d.38/1,2 i99K,stran63 poročila OBZORJA STROKE Diskusija o šestih predlaganih temah bo potekala najprej v manjših skupinah (okrog 50 udeležencev), nato bodo o sintezah teh diskusij posamezniki poročali še na plenarnem zasedauju. kjer bomo sprejemali tudi spremembe ustanovne listine NET-a. govorili o nadaljnji identiteti Mreže evropskih etnografskih muzejev in njenega Biltena ter o prihodnjih skupnih programih iu možnih pridobitvah sredstev za izpeljavo skupnih akcij (program Raphael, ki deluje v sklopu Evropske skupnosti in ima sedež v Bruslju, sredstva za kulturo v okviru Sveta Evrope itd,). Za soboto 13, februarja so predlagane štiri izbirne strokovne ekskurzije z ogledi belgijskih muzejev: ■ Liège, Musée de la Vie Wallonne in Maison de la Métallurgie et de l'Industrie du Pays de Liège; - Saint Hubert, Musée de la Vie Rurale en Wallonie {Muzej na prostem} in Bastogne. Musée en Piconrue: - Bruxelles, La Fonderie (Ekomuzej industrijske arheologije in vsakdanjega življenja); - Binche, Musée International du Carneval et du Masque in Louviére, Ecomusée régional du Centre. t)b kongresu bo predstavljena tudi skupna fotografska razstava o treh življenjskih obdobjih ob koncu 19, stoletja in ob izteku 20. stoletja: o rojstvu, srednjih letih in smrti v časovnem razmaku sto let. Ob razstavi bo izšel tudi dvojezični katalog v francoščini in angleščini, ki se bosta uporabljali tudi na konferenci. Tretja generalna konferenca evropskih etnografskih muzejev bo torej namenjena obravnavi njihove pomembne vloge, spremenjenemu položaju na pragu novega tisočletja, poudarila pa bo tudi potrebo, da se etnografski muzeji aktivneje vključujejo v sodobne družbene tokove. Samo tako bodo zanimivi tudi za širšo strukturo obiskovalcev. V kulturnem vsakdanjiku stare celine se iz leta v leto pojavlja vse več kupnih programov. Slovenci si prizadevamo izboriti legitimno pravico, da bi prispevali svoj delež pri teh povezovanjih, ki jih aktivno podpira tudi Ministrstvo za kulturo, saj se evropski muhikulturni prostor s sodelovanjem čim več držav pomembno krepi in dobiva prednosti pred določenimi programi. ki je trajala do 26julija. Skupine so na terenu raziskovale različne tematike; čipkarstvo, postopke predelovanja lanu. domače obrti, tihotapstvo prepovedanega blaga (kontrabanl), zdravilstvo, inventarizirale pa so tudi predme zasebne zbirke. Pela mednarodna šola v Piranu bo letos potekala od 15. do 21. septembra 1998. Študentom etnologije in sociologije kulture bodo predavali naši in tuji predavatelji o temah iz etnologije, zgodovine, antropologije in arheologije. Predavanja bodo potekala dopoldne, popoldne pa bodo sledile diskusije na vsako temo. Poleg strokovnega dela delavnice je pomemben tudi njen družabni del, na katerem si bodo udeleženci izmenjali različr.e informacije. Od 21. do 27. septembra 1998 bo v Novi Gorici že drugo leto potekala Letna šola vizualnega. Šola je namenjena študentom družboslovja i'1 humanistike, skratka vsem, ki si želijo spoznati avdiovizualne metode in se naučiti predstavitve vizualnih zapisov. Udeležencem bo na razpolago sodobna video oprema za snemanje in montažo. Cilj njihovega dela bo načrtovanje, izdelovanje in analiza vizualnih zapisov. Zadnja raziskovalna delavnica pa bo od 5. do 10. oktobra potekala v Podsredi. Študenti etnologije bodo lahko na njej sodelovali v okvir: dveh skupin. Ena bo pregledovala stopnjo ohranjenosti obrti na področju Kozjanskega parka, druga pa bo dokumentirala in invemarizirala Fiketovo domačijo na Lesičnem. Sodelovanje na teh delavnicah študentom omogoča, da poleg teoretičnega znanja, ki ga pridobijo v času študija, svoje znanje poglobijo tudi praktično. Namen teh delavnic pa je seveda tudi ta. da ob zaključku raziskovanj vse sodelujoče skupine predstavno metode in tehnike svojega dela ter tudi ugotovitve. Dan Podjed PRIMESTNE PUSTOLOVŠČINE MLADIH RAZISKOVALCEV Alja Kotar KOLEDAR POLETNIH ETNOLOŠKIH DELAVNIC Letošnje poletje je bilo organiziranih kar nekaj etnoloških raziskovalnih delavnic. v času od 20. do 27. junija 1998 je v Skomarjih že drugo leto Potekala etnološka delavnica, v kateri so študentje raziskovali domače obrti na Pohorju. Od l- do 10. julija 1998 je v organizaciji Mariborskega muzeja potekala raziskovalna delavnica na Lovrencu na Pohorju. ^ organizaciji Muzeja novejše zgodovine Celje je od 3. do 9. julija 1998 zopet potekala Muzejska potema delavnica Gaberje. Udeležili so se je tako študentje kot tudi dijaki, ki so pod vodstvom mentorjev raziskovali delavsko naselje Gaberje. julija 1998 se je začela Poletna delavnica Ledine v Spodnji tdriii. »Kri u IuII. čreve na plot,« je star celjski bojni slogan. Pravijo, da so se ga še posebej dosledno držali v Gaberjah. le slab kilometer od središča Celja oddaljenem delavskem naselju. A udeleženci Muzejske poletne delavnice '98 smo bili »neustrašni« in smo se podali raziskal prav ta del mesta. Z delom smo pričeli že lansko leto, ko so se na pobudo dipl. etnologinje Tanje Roženbergar Šega v Muzeju novejše zgodovine Celje odločili prirediti delovne počitnice v Gaberjah. Že tedaj smo ugotovili, da so bili vsi strahovi o krvoželjruh »domorodcih* odveč, saj so nas domačini sprejeli izredno prijazno in nam na stežaj odprli vrata. Tako smo se lani vpeljaii v proučevanje zanimivega in svojskega načina življenja v tem naselju, ki seje ob koncu 19, stoletja pričelo razvijati vzporedno z industrializacijo Celja. Na nekdaj kmetijskem območju sta na severu mesta nastali dve veliki tovarni -najprej Cinkarna, nato pa Weslnova tovarna emajlirane posode, ob njih pa Se nekaj manjših obratov. V posebej za delavce zgrajene stanovanjske objekte so se »s trebuhom za kruhom» pričeli priseljevati prebivalci Celja in okolice. Gaberje so se tako Širile proti severu in vrh razvoja dosegle pred 2. svetovno vojno. Tudi po vojni, v novih družbenih razmerah, so Gaberje še precej intenzivno živele, a zaradi gospodarske krize v naši nekdanji OBZORJA STROKE poročila S,H,D. 38/1.2 1998, stran 64 domovini, ki se je pričela v sedemdesetih letih, je naselje začelo propadati. Spremenilo seje v pozabljen in zanemarjen del mesta, ki je tudi danes mnogim v napoto. V zadnjem času naselje spet doživlja kapital(istič)ne spremembe. Nenadoma so pričeli graditi velike prodajne centre, avtohiše, bencinske črpalke... Vse te novitete so za celjsko gospodarstvo seveda koristne, a Gaberje s tem izgubljajo podobo delavskega naselja in postajajo brezoblična gmota brez prave vsebine. Prav zato smo se odpravili tja. da ostaline delavske kulture rešimo pozabe. Kot kaže, smo se akcije lotili v zadnjem hipu, saj so spremembe tako nagle in agresivne, da bi bilo čez nekaj let že prepozno. Delo smo si razdelili po skupinah in tako po segmentih skušali sestaviti podobo življenja v preteklosti in seveda opisati sedanje stanje. Skupina pod vodstvom mladega profesorja Toneta Kregarja se je poimenovala »Od šestih do dveh«. Kaj kmalu so ugotovili, da so se pri izbiri naslova ušteli, saj so vsaj pri Westnu delavci prišli ob osmih, delali do poldneva, nato imeli uro odmora za kosilo in nato ponovno šli na delo do petih popoldne. Evropski delovni čas se je tako pri nas uveljavil že v prvi polovici stoletja. Disciplina je bila v tovarniških obratih zelo stroga. Prepovedano je bilo celo potešiti si lakoto pred za to odmerjenim časom, kar je še posebej prizadelo mlade, zmeraj lačne vajence. Vendar pa je bilo fizično kaznovanje prej izjema kot pravilo. Leta 1936 je prišlo celo do stavke, ko je mojster oklofutal neko delavko. »Položaj delavskih otrok« so udeleženci delavnice proučevali pod mentorstvom mag. Jožeta Hudalesa in ugotovili, da delavske družine niso bile velike; v povprečju so imeli tri otroke. Ker je bila večina staršev zaposlenih v tovarni, so bili otroci prepuščeni sami sebi in so večino dneva preživeli na dvorišču. Tudi igrače so si izdelovali sami: žogo - »Ifecko«, frače, sulice, loke,,. Zelo aktualno je bilo tedaj tudi tekanje za »rajfno« (obodom kolesa), ki so ga poganjali s palico. V osnovno šolo so hodili vsi, nazaj pa mnogokrat ludi tekli... Neki informator je namreč dejal, da je, kadar je imel s sabo rajfno«. prišel oziroma pritekel iz šole trikrat hitreje kot sicer. Nekateri so šolanje nadaljevali v mestni šoli, drugi so šli v uk ali pa delal v tovarno. Le redkim izjemam se je uspelo prebiti do študija. Gaberska prehrana je hila pičla in verjetno bi ustrezala tudi vegetarijancem, saj so meso jedli le ob nedeljah in praznikih, drugače pa »natepavali« žgance in krompir. Otroci so se najbolj veselili Miklavža, ko so dobili suho sadje, rožiče in včasih celo pomaranče ah čokolado. »Kulturo bivanja« jc proučevala skupina pod vodstvom izkušene umetnostne zgodovinarke, prof. Anke Aškerc, in ob asistenci spodaj podpisanega Dana Podjeda. Terensko delo je bilo pri njih glavni vir podatkov, saj so »vdirali" v stanovanja in domačine >morili« z najrazličnejšimi vprašanji. A li so bili izredno prijazni; prišlo je le do enega manjšega incidenta, ko si je skupina zaželela ogledati neko stanovanje ravno med televizijsko nadaljevanko Esmeralda, kar pa lastnici seveda ni bilo po godu in je mladeniče in mladenke ob besnih krikih (malce karikirano, seveda) napodila drugam. Delavci (predvsem Westnovi) so živeli v posebej zanje postavljenih zgradbah, drugi so stanovali v majhnih hišah, nekateri pa so prehivali kot podnajemniki v individualnih hišah. Delavsko stanovanje je praviloma obsegalo kuhinjo in sobo. imelo je elektriko in običajno tudi vodo. Stanovanja višjih delavcev (npr. mojstrov) in uradnikov so bila večja, tudi trisobna, imela so lastno stranišče (za tiste čase izjemen luksuz), včasih tudi kopalnico in nekatera celo centralno ogrevanje. Ironično je, da jc v nekem bloku, zgrajenem pred drugo svetovno vojno, bila centralna kurjava, danes pa spet kurijo na drva! Posebej »komfortna« so bila bivališča visokih uradnikov in inženirjev, kjer so imeli celo posebno sobo za služkinjo. M «I prijatelji (foto Dan Pndjed, i/ etnološke fotijleke MNZC. MPD Gaberje 97) Stensko okrasje. Gaberje (foto Dan l]