CIRIL BERGLES
Poez ij a
V odprti rani
V odprti rani
Naj se še tako globoko pogrezam v temo svoje duše, zaznam ptico svetlobe v njenih meandrih, ki se upira grabežljivosti teme in me priklepa na zakon razuma.
Ujet v angelski razum se kot človek ne morem zoperstaviti človeškemu razumu. Se bo ta sploh kdaj odrekel nujnosti spoznanja samega sebe?
Od svoje duše hočem samo to, kar ni podrejeno psu, sterilni točki, na kateri se zbližujejo ukazi sveta, kjer zaradi večnega spreminjanja ne more nihče vztrajati ne živeti, lahko le životari v popolnem sovraštvu do svoje sence.
Kot da sedim sredi puščave, hlepim po božanski odsotnosti, hočem, da se ljubezen vrne k trajni skrivnosti, da izbris nevidne popolne Biti nadomesti
Sodobnost 2002 I 183
Poezija
resnično zmožnost uživati v številnih ranah, da me strup tišine odreši nečloveške prihodnosti. A ko mislim "hočem", v resnici samo trpim.
O, usmiljenja vredni Gospodarji,
rešite me tega, kar je pravo, pustite mi
le tiste namišljene skrivne rane,
ki se vrinejo med telo in dušo,
neozdravljive muke,
ki so kot neskončne kače,
za katere je odgovorno samo srce!
Ne da bi nas trpinčila resničnost ali lepota, ne da bi strgali tiste vezi, ki nas vežejo z odrešiteljsko ljubeznijo, ne da bi nehali čutiti, govoriti, delati, jokati, ne da bi odstranili iver iz oči bližnjika, s prestola brezbrižnosti gledali, kako umira zelenkasti mehkužec tam na obali, da bi prenehalo mrzlično posvečevanje Vednosti, da bi bila rana samo rana v mesu, ki zavrača biti nujnost duše.
Spraševanje
Nič ne mine, a svet izgineva,
zdi se, da roža ostane za vedno tu,
a vlaki odhajajo,
ni ga, da bi spal v moji močvirnati postelji,
korenina sna je neki drug sen.
Ce nisem jaz, kdo se odeva z mojim mesom? Če ni tu, od kod se dviga ta prevara? Če ni zdaj, kdaj je lahko tista ura? Če nisi ti, kaj odseva moja zavest?
V svojo senco se pogreza stena duše, navzdol polzi telo s svojimi mračnimi stiskami, jaz sam se raztapljam v vrtincu kisline, misel blodi kot neka roža niča.
Sodobnost 2002 I 184
Poezija
Treba se bo navaditi živeti brez oblasti, rediti se v zavesti, da si praznični puran, graditi upanje na varljivih čudežih, iz nemogočega napraviti zastavo modrosti, umirati križan v senci sedanjosti.
Če ni končne točke, kako govoriti o rojstvu? Če nisi ti, kdo osvetljuje cesto s sanjami? Če ni začetka, kdaj se bo vse to končalo: diamant, ki se za vedno potaplja v praznino?
Osamljeni čas
Pričakovanje je smrt časa.
A čas je strašno osamljen,
kadar si ničesar ne želimo.
V trenutku, ko zavržemo
njegovo minljivo rožo,
postane pečat večnosti.
Za seboj puščamo dolgo sled,
ki ostane vtisnjena v prah
le za kratek hip.
A kdaj se bo prah spet začel
ozirati v smer, kjer se vse
začenja?
Zato ostaja naš čas osamljen
odgovor, kamor se stekajo
vsa naša vprašanja.
Sodobnost 2002 I 185
Poezija
Psalm
Blagoslavljam čas, ki iz vsake rane napravi zarastlino.
Blagoslavljam ladjo iz kristalnega Časa, ker me vozi proti oceanu pozabljenja.
Blagoslavljam usta Časa,
ko me požirajo,
mi obljubljajo potovanje
skozi tisoč teles,
da bi postal srce praznine.
Brskam po pepelu
Brskam po pepelu
s pobožno roko.
Rad bi našel žerjavico,
ki bi mi spet spočela ogenj.
A zdi se mi, da brskam po senci, ki je bila nekoč pozabljena na kavču.
Kot sanje odtisov stopinj sem, ki so neke noči izgubile spomin.
Nihče ni šel tod mimo.
V najem se daje prazna soba
hiše, ki je več ni.
Sodobnost 2002 I 186
Poezij a
Ognjeni jezdec
Ognjeni jezdec se ne premakne s svojega mesta, v planet pogreza svoje orlovske kremplje in potuje s Časom, ne da bi izstopil iz svojega trenutka. Je kot puščica, ki gre skozi njegovo lastno srce. Njena globoka rana ga spremeni in mu prvič pokaže neskončno tkanje vprašanj, kije nejasno telo vseh stvari. Potem se zbudi in bolečina se spremeni v blagoslov.
Stiske
Obraz, skrit pod vijolično masko,
blodeč po ulici, uradno zaprti,
zasledujem sence, ki se zlivajo
v globoko temo, ki predhodi jutru.
Utrujen od te nore želje,
da bi prestopil meje, dovoljene človeku,
počasi drsim po svoji smrtni postelji
s steklenimi očmi, ki odsevajo vse drugo,
samo Absolutnega ne.
Medtem zrcala Časa valovijo
proti klavniškim dimnikom.
Sodobnost 2002 I 187