KNJIGA ZA LJUBEZEN DO KNJIGE
(Dr. Dragutin Rosandić: METODIKA KNJIŽEVNE VZGOJE, Maribor. Založba Obzorja Maribor 1991. 370 strani)
Skicam za književno didaküko Bože Krakar-Vogel se je v drugi polovici leta 1991 pridmžilo še eno strokovno delo s področja didaktike književnosti — Metodika književne vzgoje dr. Dragutina Rosćindića. Prevajalec in redaktor dr. Jože Lipnlk je z naslovom uvodne besede k slovenski izdaji "Knjiga za ljubezen do knjige" jedrnato povzel bistvo in pomen Rosandičevega dela. Metodika književne vzgoje namreč nI samo didaktični priročnik, ampak tudi vodnik učiteljem materinščine pri uvajanju učencev v bogastvo besedne umetnosti.
Slovenska izdaja obsega 370 stnanl in Je razdeljena na osem vsebinskih poglavij z dodatkoma Register metodičnih pojmov in Seznam imen.
Uvodno poglavje Metodika književne vzgoje in izobraževaiijajc informacija o predmetu preučevanja In o terminoloških določitvah, v naslednjem poglavju z naslovom Književnost v vzgojno-izobraževalnem procesu pa avtor obravnava pomen in vlogo književnosti kot učnega predmeta. Možnosti oblikovanja učnih načrtov v osnovni In srednji šoli so podane glede na vključevanje znanstvenih vsebin, izražanje sposobnosti in aktivnosti učencev, načrtovanje domačega branja in prostovoljnih dejavnosti.
Obsežno poglavje Učna iira /cn/ižeunostije namenjeno razčlenitvi in ponazoritvi različnih upov učnih ur. FJazumevanje iične situacije kot temeljne strukturne enote učne ure avtorju omogoči odmik od tradicionalne klasifikacije. Izdefinlclje učne situacije kot "naloge, ki Ima konkreten cilj, določeno vsebino in metodiko, po kateri se uresničuje" (Rosandić: Metodika, str. 62) izvira zgradba učne ure, v kateri se posamezne učne situacije medsebojno smiselno povezujejo v sistem Pri razčlenjevanju vsebine učne ure na logično-čustvene celote Rosandić upošteva tradicionalno delitev na umetnostno in znanstveno vsebino, za šolsko rabo pa vzpostavi pregleden sistem razčlenjevanja vsebine učne situacije, ki vključuje književne vrste, ustvarjalca in njegovo delo in književna obdobja. Zajeten razdelek istega poglavja je namenjen predstavitvi tradicionalnih tipov učnih ur, ki so razvrščene glede na ustaljene kriterije: vsebino, organizacijski kriterij, dlje in naloge, prevladujoče značilnosti in status ure. Uporabno vrednost za učitelje materinščine imajo ponazoritve posameznih upov učnih ur, npr ure interpretacije književnega dela, ure književne teorije, ure preverjanja in ocenjevanja znanja. Poseben izziv so prav gotovo tudi manj uveljavljene oblike učnih un ura-koncert, ura^ramski spektakel. kino ura.
Četrto poglavje Odnos pouka jezika in knjižemosu do drugih predmetov razčlenjuje metodične aspekte povezovanja pouka književnosti z druglrm panogami umetnosti, predstavljene pa so tudi možnosti za tematske povezave v učnem načrtu in upi medpredmetnlh povezav.
Spoznavanju sistemov pouka književnosti v srednji šoli je namenjeno poglavje Metodični sistemi pouka fafjiževnostL Dr. Rosandić navaja pet skupin metodičnih sistemov (dogmatsko-reproduktivni, reprodukcijsko-ekspllkacijskl, tnterpretacijsko-analltlčnl in korelacijsko-lntegracijski). v podpoglavju Za ustvarjalni pouk književnosti pa nas seznani s prizadevanji za premagovanje pozlavlstične koncepcije književnega pouka. Prizadevanja izvirajo iz nove vsebinske zasnove pouka, ki ne temelji več samo na literarni zgodovini, ampak predvsem na obravnavi literarnih del.
Besedna umetnost pa zahteva "ustvarjalno, fantazijsko mišljenje, emocionalno angažiranje in subjektivno opredeljevanje" (Rosandić: Metodika, str. 167). S tem se odpira vprašanje o odnosu med doživljajskim in raclonalium pristopom k umetniškemu delu, ki ga poskušajo opredeliti različne novejše teorije šolske obravnave literarnega dekt Avtor nas z nekaterimi izmed njih tudi seznani, pozornost pa zaslužita šolska interpretacija kot metodični sistem In predstavitev problemskega pouka hyizevnosti.
V šestem poglavju Metode književne vzgoje in izobraževanjadr. Rosandić analizira teoretična izhodišča učnih metod pri pouku književnosti. Ustaljeni delitvi metod glede na vir spoznavanja, zunanje aktivnosti učencev in učitelja, sredstva in načina prenašanja informacij ter glede na spoznavne aktivnosti učencev doda tipologizacijo metod, ki temelji na literarni komurukncgL V vzgojno-izobraževalnem procesu se literarna komunikacija uresničuje s sodelovanjem književnoumetnostnega besedila, učitelja in učenca,
168
pri tem pa se izkazujejo različne aktivnosti (npr. branje, poslušanje, govorjenje), spremljane z ustreznim notranjim doživljanjem učencev. Kot taka je primemo izhodišče za tipologizacijo metod književne vzgoje, kijih avtor strne v tri skupine: metodo sprejemai^a (recepcije) kryizevnoiimetnostnega sporočila, metodo razlaganja (interpretacije, analize) In metodo vrednotenja in ocenjevaiya (kritična metoda, metoda evalvaclje). Teoretična razlaga je dopolnjena z zanimivimi primeri Interpretacijsko-komurukacljsklh modelov v učnem procesu.
Smiselno uporabo tehničnih, drugih vizualnih, avdltivnlh in pisnih sredstev pri pouku književnosti obravnava poglavje Sredstva in pripomočki v vzg(yru>izobraževalnem procesii, zaključno vsebinsko poglavje Metodika književne vzgcye in izobrazeixuya in dntge korespondentne znanosU pa podaja informacijo o povezavi književne vzgoje In Izobraževanja z Ungvistlko, s psihologijo in spoznavno teorijo ter s pedagoškimi disciplinami.
Rosandičeva Metodika knjižeime vzgoje je torej celovit pregleden in uporaben strokovni priročnik, namenjen predvsem učiteljem materinščine, posamezna poglavja pa so zaradi zanimive vsebine in razgibanega sloga privlačna tudi za učitelje drugih predmetnih področij.
Mcjca Poznanovič Gimnazija Kamnik