Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 46 • 1992 • 2 • 151-153 151 N a t a š a G o l o b UVOD K UMETNOSTNOZGODOVINSKI METODI DATACIJE SREDNJEVEŠKIH ILUMINIRANIH ROKOPISOV: GESTA FRIDERICI Ko sta Milko Kos in France Stele v letih po 1. svetovni vojni postavljala katalog srednje­ veških rokopisov v Sloveniji,1 sta skupino iluminiranih rokopisov iz Stične, ki so dobili prostor v prvotni Licejki, oz. sedanji Narodni in univerzitetni knjižnici, datirala v drugo polovico 12. oz. na začetek 13. stoletja; po okrasu inicijal sta jim - kar vsem - prisodila bližino Salzburga in pripisala enoten iluminacijski slog, po pisnih načinih pa jih uvrstila med dela, ki odsevajo načine, veljavne za južnonemške skriptorije. Njuno delo je v času izida upoštevalo verjetno kar vsa aktualna spoznanja, kar jih je znanost dotlej izrekla o takih spomenikih. Po vseh stro­ kovnih kriterijih bi njuni knjigi moralo pripasti eno osrednjih mest med tovrstnimi dosežki v Evropi, saj bi glede na znanstveno disciplino in zahtevnost raziskanih rokopisov težko našli v času izida, v zgodnjih tridesetih letih, publikacijo, ki bi se z njuno knjigo mogla meriti. To zgledno delo zaradi jezikovnih ovir zunaj slovenskih meja pravzaprav ni citirano, doma pa je med slovenskimi umetnostnimi zgodovinarji bržkone prav zaradi svoje izjemnosti, velikega koraka, ki je bil storjen malone ex nihilo, povzročilo občutek, da je gradivo enkrat za vselej raziskano in ne moremo dodati ničesar novega. V resnici pa je umetnostna zgodovina pri razi­ skovanju srednjeveških iluminiranih rokopisov dotlej postavila le obče stilnokritične temelje, ugotovila je, kateri kodeksi sodijo v osnovni repertorij, pravo delo pa se je šele pričenjalo: objave dokumentacij, serije katalogov z datiranimi iluminiranimi in neiluminiranimi rokopisi so osvetljevale nove detalje, ki pa bistveno vplivajo na odgovore kje, zakaj, kako je nastal ta ali oni rokopis, kdo je oseba v ozadju - bodisi kot naročnik ali kot ustvarjalec. Zlasti povojne raziskave, ki so prve bogate sadove dale v šestdesetih in sedemdesetih letih, so zaradi novih socioloških dokazil dale predrugačne poglede na družbo in njeno odzivanje na (umetniška) dela. Tako se je še pred kratkim zdelo kar neverjetno, da bi se v visokem srednjem veku Skrip­ tur in iluminator uveljavila kot delavca na »svobodnem trgu«, da sta potovala iz kraja v kraj, kjer je pač bilo njuno delo potrebno in plačilo po pogodbi zagotovljeno.2 Čim manj se je umet­ nostna zgodovina morala loviti na zahteve po temeljnih stilnokritičnih opredelitvah, čim manj ji je bilo treba razglabljati o tem, kateri vplivi so pomembnejši od drugih, čim manj so bile vprašljive kvalitativne lestvice ustvaritev in njihovih ambientov, bolj je prihajala do izraza celovita podoba dela, torej umetnostnega pojava, ki je seštevek mnogih vplivov. Zares si je umetnostna zgodovina šele potem, ko je bil kodeksu priznan status večplast­ nega fenomena, zastavila vprašanje o človeku, ki je za kodeksom: homo faber, ki sicer iz roke da izdelek, je hkrati pričel dobivati ob družbenozgodovinskih še individualno-zgodovinske obrise, ob priznavanju intelektualne sposobnosti tudi obrise svoje samozavesti.3 Res je, da je šele detajlistični študij kodeksov, ko je bil obrnjen folij za folijem, naštel nova imena, razgrnil je v kolofonih, noticah, ekslibrisih in avtonomnih risbah zajete situacije in občutke, ki so ori­ sali splošne in posebne razmere ljudi v visokem srednjem veku in mesto posameznika v njem. Srednji vek dobiva obrise tople človeške prisotnosti. Z objavami detajlističnih katalogov se je lahko pričela uresničevati nuja, da so razpršena dela in posamična dela dobivala zaokroženo podobo; profilirani ustvaritvi se je moglo pridružiti dela iz (geografsko) oddaljenih zbirk in opus mojstra zaokrožiti; še v prvi polovici tega stoletja je vsaka nejasna poteza, nekoliko M. Kos — F. Štele, Srednjeveški rokopisi v Sloveniji, Ljubljana 1931, 2. " F. Masai, De la condition des enlumineurs et de l'enluminure à l'époque romane. Bulletino dell'archivio paleografico ita- liano, NS II-III, 1956—1957, 134—144. M. Rotta, Lo scriptorium monastico. Codici liturgici miniati del Benedittini in Toscana Firenze 1982, 47-73, zlasti 62. M.C. Garand, Manuscrits et scriptoria aux XIe et XIIe siècles. Codicologica, 3. Essais typologiques', Leiden 1980, 9. N. Golob, Osecro te: Images of manuscript workers, Arte medievale 1992/2 (v tisku) 3 H. Keller, Künstlerstolz und Künstlerdemut im Mittelalter. V: Feschrift der Wissenschaftlichen Gesellschaft an der Johann Goethe Universität Frankfurt am Main, Wiesbaden 1981, 191-219. R.Hausherr, Arte nulli seeundus. Eine Notiz zum Künstlerlob im Mittelalter. V: Ars Auro Prios. Studia Ioanii Bialostocki Sexagenario Dicata, Warszawa 1981, 43 ss. H.Klotz, Formen der Anonymität und des Individualismus in der Kunst des Mittelalters und der Renaissance, Gesta, 1976, 303 ss. 152 N. GOLOB: DATACIIA SREDNJEVEŠKIH ILUMINIRANIH ROKOPISOV nerodno narisana linija nosu ali drugače padajoča guba povzročila ugotovitev, da gre za dru­ gega mojstra.4 Prizma umetnostnozgodovinskega pogleda na srednjeveške kodekse se je v nekaj kratkih desetletjih bistveno spremenila. Kodikologija, ki je veda, posebej usmerjena k študiju prvin starih knjig, je odprla mnogo novih raziskovalnih področij, zlasti tistih, ki so zaradi interdisciplinarnosti zahtevale posebne pristope, denimo vprašanja tehnologije pisne podlage, kemičnega sestava barv, tušev, črnil, tehnologije vezav in prevezav, staranja materialov itd. Vendar še tako natančno poznavanje pergamentov, črnil in vezav ne omogača ozke, vsaj na desetletje natančne datacije, tudi radio­ loška in kemijska analiza ne dajeta jasnejšega odgovora kot ga lahko posredujeta paleografija in umetnostna zgodovina. J. P. Gumbert5 je še pred kratkim poudaril, da so pri paleografskem datiranju meje sorazmerno ohlapne in se le izjemoma zožijo na razpon, krajši od nekaj deset­ letij. Pri tem je omenil, da je trditev umetnostnih zgodovinarjev, češ da njihova stroka zmore zožiti časovni razpon samo nekaj let, neresnost, preračunana na zunanji učinek. Umetnostna zgodovina je kljub svoji samostojnosti veda, ki je zgodovinska in zato želi biti jasna in natančna. Vprašanje »kdaj« je bilo leto, ki ga zapišemo kot datacijo, pa se pri­ čenja pri vprašanju, za katero obdobje iz življenja umetniške ustvaritve gre. Umetnina ima svojo »prazgodovino« (v ambientu, ki v umetniku povzroči impulz za nastanek ustvaritve), ima svoj kreativni moment, ki traja v času prenašanja v material, pa seveda čas odmeva, ki lahko nenadejano izrazi izpovedno bistvo umetnine tudi dosti let pozneje. To ni nujno epigonstvo ali manierirano, onemoglo ponavljanje znanih in - historično gledano - že izrabljenih prvin. Nazoren primer take prostodušne, živahne prestavitve že več stoletij starih likovnih elementov v novo okolje se mi zdijo inicijale iz glagolskih rokopisov. Vzemimo kot primer ms 163/11 iz Kopitarjeve zbirke v Nuku, kjer so mdr. velike stolpaste inicijale, izrisane kot ostrolomljeni trakasti preplet: steblo raste iz dveh vzporednih trakov, le-ta se vozlata v razmikih, ki se ukla- njajo estetskemu ravnotežju črke in nastali prepleti bolj ali manj spretno lovijo strukturo gla­ golske inicijale. Takoj je očitna lahkotnost umetelno spletene inicijale, ki je zaradi jasne pero- risbe še izraziteje drugačna od zaprte in zgoščene podobe glagolskih črk v besedilu. Te inicijale so nedvomno sinteza mnogoterih prvin, a lepota vozlastih prepletov in preslegasto položenih trakov spoznamo kot nadaljevanje inicijal, ki so še v karolinškem Toursu pred sredino 9. sto­ letja izoblikovale prefinjeno igro trakastega prepleta v telesu črke in se v otonskih skriptorijih okoli leta 1000 oblikovale v malone matematično natančne in formalno duhovite inicijale. Gla­ golske inicijale so njihove dedinje, vendar so dopolnjene z listi, ki jih poznamo predvsem iz romanskih vitičnih inicijal, ter z nitastimi zankami, ki so postale značilno vehementna bordura v rokopisih vsaj od sredine 13. stoletja dalje. Kaj taka družba heterogenih elementov pove? Nobeden teh likovnih elementov ne daje opore za datacijo, so pa opozorilo, da so kodeksi s takim okrasjem — in posebej z vtisno močnim otonskim okrasjem — bili v pisarjevi oz. ilumi- natorjevi bližini. Iz poudarjene prisotnosti otonske iluminacije lahko razberemo dvoje: da je mogoče pisar delal po nekem kodeksu iz predromanike ter da se je otonska inicijala brez zaloma ujela s tradicijo pleteninaste ornamentike na kamnitnih in lesenih reliefih domačega, istrskega in drugega hrvaškega ozemlja. Te inicijale niso ustvaritve iz tujega sveta: njihova oblika fantastičnih zank je ostala prisotna skozi stoletja, le na novo je bila povedana. Slogovna preobrazba otonskih inicijal v glagolske ni doživela večjih novosti, resnični poseg v karakter glagolskih črk je vsebovan le v predrugačenih razmerjih med stebli in izboklinami črk: ilumi- nator je segmente latinskih kapitalk in incijalk moral sestaviti v kompozicijo glagolske črke. Tu je rezultat različnih tradicij črka, ki je reminiscence na pet, šest stoletij slogovnega raz­ voja zahodnoevropske inicijale izrazila v posebnem, regionalnem omejenem načinu, vendar s fantazijo in avtonomnostjo svojega predstavnega sveta. Zato bi glagolskim inicijalam epi- gonstva ali celo razvojnega zamudništva ne smeli podtikati. Stik z zahodnim katolištvom je ostal, torej tudi stik z vodilno nitjo v razvoju slikarstva, v tistem času z liričnim realizmom v mednarodnem (mehkem) slogu. In ti elementi, ki so prišli v rokopis iz veronskega ali južno- furlanskega kroga, so datacijska linija. Vsak umetnostni izraz, ki nastaja na ravni psihodina- mike (avtohtonega) kulturnega kroga in je zatorej zaprt v svoje specifične horizonte, nima 4 A. Legner, Illustres manus. V: Ornamenta ecclesiae, Kunst und Künstler der Romanik, 1, Köln 1985, 185-230. s J. P. Gumbert, General remarks in conclusion of writing the dating and localisation of Mss., IX Colloque du comité inter­ national de paléographie latine, Rim 22. sept. 1990. ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 • 2 153 jasno ločenih slogovnih stopenj: kulturni krog se vrti predvsem v abstraktnem dekorativnem besednjaku in vse dotlej, dokler se hotenje po lepem ne poveže z zahtevo po izražanju v direktnem pripovednem načinu, ko lahko začnemo slediti razvoju kompleksnih ustvaritev (figuralike), so datacijske linije nejasne. Vselej je gornja meja v dataciji določena z elementom post quem non. Glede srednjeve­ ških rokopisov je v razpravah občasno prisotna tudi misel, da je čas resničnega dokončanja kodeksa pravzaprav trenutek, ko je predstojnik skriptorija (ali biblioteke ali celo samostana oz. profane pisarske delavnice) pregledal, skorigiral, redigiral in ev. s parafo »cor« izročil kodeks javni rabi. Iz dosedanjih raziskav vem, da te zahteve ne moremo jemati kot obče ve­ ljavnega pogoja in tudi, da po korekturnih znakih ne moremo datirati rokopisov. Razvojnega sistema v korigiranju prekopiranih srednjeveških kodeksov namreč ni. Za vso skupino stiskih kodeksov iz 12. stoletja sem sicer lahko ugotovila, da je vseh 28 (popolnih) kodeksov en korek­ tor pregledoval in popravljal zapise hkrati, kakor so nastajali in da je uporabljal vseskozi enak znakovni sistem, prav tako ni spreminjal umestitve korektur na strani (in se je držal romanske sheme razdelitve pisnega zrcala in margine). Temeljnih tipov korekturnih znakov je v stiskih kodeksih približno petnajst z več kot 160 značilnejšimi izpeljankami, so pa vzeti iz že znanih (nečrkovnih) sklopov. Gre namreč za uporabo heironomskih nevm, za abreviaturna znamenja (npr. za nekonstantne abreviacije, abreviacije z relativnim pomenom, abreviacije za manjka­ joče črke, zloge, za dogovorjene besede), za simbole iz tiranskih not in seveda za fantazijske, abstraktne znake. Ker pa poznam podobne korekturne znake in sisteme tudi iz zgodnejših rokopisov, iz 7., 8. stoletja, a so iz povsem drugačnih literarnih tradicij,6 je logično, da korek­ ture same po sebi ne dajejo opore za datacijo. — Nič novega tudi ni, če rečemo, da je mnoge kodekse vzel v roke korektor lep čas po tem, ko sta skriptor in iluminator odložila svoje orodje, marsikateri pa sploh ni nikoli dočakal resnega vsebinskega in besedilnega pregleda. In vendar to ne more biti zadosten razlog, da takega kodeksa vseeno ne bi šteli za opus finitum. Bistvena elementa, ki opredeljujeta kodeks kot dokončano delo, sta besedilo in dekora­ cija; vse drugo (posvetilni napisi, pisarjevi ureki, naglasna znamenja itd.) so »neobvezni« ele­ menti. Stiski romanski rokopisi so z besedilom in okrasnim delom ostali malone nedotaknjeni; štejemo jih lahko za vsebi sklenjena, verodostojna in izvirna pričevanja svojega časa. Zato moramo pri iskanju čim ožje datacije izhajati iz prvin, ki so bistvena sestavina teh kodeksov. Iluminacija, zlasti struktura vitičnih inicijal in oblika listov v njih, je jasno povedana informa­ cija o času nastanka in dober namig na slogovno domovino tega ali onega iluminatorja — vseh je menda devet. Res pa je, da se ti podatki razkrijejo šele potem, ko je dokončana navzkrižna primerjava ključnih prvin - v vseh stiskih kodeksih, ki so sedaj znani, ne le nekaterih. France Stele in Milko Kos sta v času, ko sta pripravljala katalog srednjeveških rokopisov v Sloveniji, poznala le stiske rokopise iz Ljubljane, o nekaterih dunajskih sta imela nepopolno informacijo — verjetno pridobljeno predvsem po Hermannovi knjigi7 — za wolfenbüttelski kodeks z Gesta Friderici še nista vedela.8 Ko sem pred nekaj leti že poskusila datirati sitške rokopise — sicer res samo ljubljansko skupino9 - sem večino kodeksov umestila med leta 1175 in 1185, prav Gesta Friderici pa me je napeljala do iskanja natančnejše datacije. Kodeks, hranjen v Wolfenbüttlu, v Herzog-August-Bibliothek je zgolj zaradi besedila Gesta Friderici, imenovanega tudi Chronica Friderici imperatoris, vreden posebne pozor­ nosti.10 Nemško zgodovinopisje ga pozna že dalj časa: približno sredi 16. stoletja je — menda direktno iz posesti stiškega samostana — prišel v roke hrvaškega humanista Matije Vlašiča 6 Cf. Harleyev molitvenik, 8./9. stoletje, skriptorij iz Merde ali Worcestra; ali Beda Častivredni, De tempore rationum, zgodnje 12. stoletje, skriptorij iz Anglije; Aldhelmova Enigmata, droga polovica 12. stoletja, Canterbury - L. Webster - J. Back­ house, The Making of England. Anglo-Saxon Art and Culture, AD 600-900, London 1991, 76, 77, 208, 209. Psalter v tironskih notah, 3. četrtina 9. stoletja, dvorna šola Karla Plešastega - P. Ganz - Fedja Anzelewski, Wolfenbütteler Cimelien, Wolfenbüttel 1989. 65-66. 7 H.J. Hermann, Die deutschen romanischen Handschriften der Österreichischen nationalbibliothek Wien. Beschreibendes Verzeichnis der illuminierten Handschriften in Österreich, N.F. 2, Leipzig 1926, 287-300. " Rokopis je Milko Kos pregledal 1. septembra 1960 — tako je navedeno na evidenčnem listu v kodeksu — in ga menda prvič omenil v članku Gradivo za starejšo zgodovino Slovencev v arhivih izven naših meja (Arhivi v Avstriji in Nemčiji), JIČ II, 1963, št. 2, 59-67. ' N. Golob, Die illuminierten Handschriften aus dem Zisterzienserkloster Stična (Sittich). Die Gruppe der in der National- und Universitätsbibliothek Ljubljana verwahrten Codices, Codices manuscripti, 1988/4, 145-191. "' Zaenkrat sicer še ni objavljena ne kodikološka ne besedilna, paleografska in podrobnejša zgodovinska analiza, tudi za transkribirano izdajo so uporabili pariški kodeks, torej cesarju izročeno verzijo (cf. infra), a stisko-wolfenbüttelski kodeks je bil ves čas navajan kot relevantna paralela. 154 N. GOLOB: DATACIJA SREDNJEVEŠKIH ILUMINIRANIH ROKOPISOV Ilirskega. Kako se je to zgodilo, ne vemo. Vlašič je bil profesor na tedaj sloviti univerzi v Helmstedtu in po smrti je njegovo biblioteko, ki je bila daleč znana zaradi redkosti, leta 1597 kupil vojvoda Julius von Braunschweig-Wolfenbüttel. Zato kodeks danes hrani Bibliotheca Augusta v Wolfenbüttlu. Besedilo je pravzaprav uradna zgodovina tega staufovskega vladarja, ki jo je na cesarjevo izrecno željo pričel pisati njegov stric: to je bil Oto, škof v Freisingu in opat v cistercijanskem samostanu Morimondu. Tu, v Alzaciji, je 22. septembra 1158 tudi umrl. Ob njegovi smrti sta bili dokončani le prvi dve knjigi; zapis je nadaljeval Rahewin, Otov kaplan in notar, ki je dokumente najbolje poznal in je dopolnil kroniko z dogodki vse do leta 1160. Iz let med 1158 in 1160/65 ni znan noben kodeks; tudi rokopisov iz 12. stoletja je komaj za prste ene roke. Gesta Friderici so znana v treh redakcijah, ki so zaznamovane kot A, B in C.1 1 Verzija A je znana le iz prepisov humanistov in se po skladnji besedila razkriva kot sinopsis, osnutek Otonovega dela, B je t.im. delovna verzija, C pa izbrušena različica besedila, ki so jo kot čistopis poklonili cesarju; najstarejši kodeks te skupine je kot lat. 18408 hranjen v Parizu, v Bibliothèque Nationale, nastal pa je okoli leta 1200 v Alzaciji.12 Skupina B je sorazmerno številčna, nekaj kodeksov je celo popolnih13 in dva sta iz 12. sto­ letja. Kot B2 je označen rokopis iz Voraua, ki ga je pisal neki Wolfgang v času, ko je v Vorauu bil prost Bernhardus (1185-1202),H in stiski oz. stisko-wolfenbüttelski Cod. Guelf 206 Helm­ stet, je označen kot BI. 1 5 Četudi je besedilo vezano brez ene lege, enega snopiča, je vseeno šteto kot popolno, zanimanje vzbuja pa še zato, ker je štirim Otonovim in Rahewinovim knji­ gam pripisano nadaljevanje do leta 1169 (1170) v obliki kratkih letnih zapisov. To so ne­ dvomno tehtni razlogi, da je vzniknilo vprašanje, ali je kodeks možno natančno datirati in kje je nastal - zares v Stični ali gre za delo, ki so ga prinesli iz kakšnega avstrijskega samostana. Krka na Koroškem, Zwettl, Rein pri Gradcu (zaradi podobnih formulacij v stiškem dodatku in v reinskih analih) in Salzburg so kraji, ki jih je pod vprašaj postavil Schmale,16 odgovora pa nemško zgodovinopisje doslej ni zapisalo. Obe vprašanji - glede datacije in skripterija - se prepletata, povezani pa sta z razmerami v samostanu in tudi s tehnologijo oz. postopkom in hitrostjo nastajanja kodeksov. Vse stiske kodekse so pisali izurjeni skriptorji in tudi ta rokopis, saj včasih odkrijemo cur- rente calamo izpeljane popravke. Mislim, da je Gesta prepisal isti pisar kot Cod. 758, ms 10 in še nekatere druge; v enem dnevu je prepisal približno šest, sedem folijev oz. malo manj kot eno lego, en snopič. Gesta so sprva obsegla 17 snopičev, ker pa 16. manjka (čeprav foliiranje, ki je iz 19. stol. teče dalje), bi namesto sedanjih 125 folijev morali našteti bržkone 133 folijev. Besedilo takega obsega je naš skriptor zmogel prepisati v približno 20 delovnih dneh. Delal je skupaj z rubrikatorjem, ki je ob cinobrastih inicijalan in cinobrastih incipitih zapisal še nekaj naslednjih besed z rjavim črnilom, nato pa prepustil pero običajnemu skribi. V srednjem veku je delovno leto — potem ko odštejemo vse praznike — imelo približno 250, 260 delovnih dni.1 7 Kodeks običajnega obsega je imel 180-220 folijev (kot npr. ms. 5, 9/1, 9/II, 10,11,13, 14, 15; vsi so podobnih dimenzij kot Cod. Guelf. 206 Helmstet.) in ga je vešč pisar prepisal v tride­ setih delovnih dneh.1 8 Pisar je ponavadi prepisal eno besedilo; tako je v stisko-wolfenbüttels- kem kodeksu drugi pisar prepisal Remigijevo Historio Hierosolymitani, ki je vezana z Gesta v ene platnice, obsega pa fol. 131 — 186. En sam kopist je v enem letu lahko prepisal pet ali šest kodeksov običajnega formata, če dela niso zapletle kakšne posebne zahteve. Identifikacija pisarskih rok, ki so soustvarjale sku­ pino stiskih rokopisov, bi bila imenitna paleografska naloga; jaz ji nisem kos in moja sedanja ocena, da gre za enajst različnih rok, bržkone ne bo točna. Vendar pa tudi približnost ocene, koliko mož je štela skupina (devet iluminatorjev, menda enajst pisarjev, več pergaminarijev in " G. Waitz, Über die verschiedenen Rezensionen von Ottos und Rahewins Gesta Friderici, SB, Berlin 1884, 331 ss.: Wait- zovo razdelitev v različne redakcije je poznejše nemško zgodovinopisje ohranilo. 12 Chr. Väterlein (ed.), Die Zeit der Staufer. Geschichte - Kunst - Kultur, I. Katalog, 242-243; II. Abbildungen, sl. 165, Stuttgart 1977. 13 Cit. po Schmale 1963 (gl. op. 15), 181. 14 Schmale 1965 (gl. op. 15), 66. 15 Gl. dodatek I. 16 Schmale 1963, 181. 17 Za štetje delovnih dni in letne poračune cf. B. Schock-Werner, Bauhütten und Baubetrieb, v: A. Legner (ed.). Die Parier und der schöne Stil 1350-1400, 3, Köln 1978, 55 ss. 18 Za kodekse velikega formata, kot so ms 3, 8/1, 8/IV, Cod. 649, 650 itd. je bilo potrebnih precej več delovnih dni. Za ms 3, ki obsega katene k pismom sv. Pavla in nekatera apostolova pisma, sem izračunala, da je pisar potreboval 65-70 delovnih dni. ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 • 2 155 Adwmmïmfv Slika 1: Wolgenbüttel, Herzog August Biblio- thek, Cod. Guelf. 206 Heimstet., fol. Ir Slika 2: Wolgenbüttel, Herzog August Biblio- thek, Cod. Guelf. 206 Helmstet., fol. 5r Ott*» ' W f