< 65 > Ne v Ameriko! jtečer je, zgoden večer noeoj. Saj solnce ves dan ni pogledalo izza oblakov \m dež lije, kakor da bi ga bili najeli. V hiši Trpinovi pa je živo življenje. Saj je zrnirora. Kako tudi ne? Toliko drobiža je pri mizi — od najmanjše Mimice do največje Anice. Otroci si imajo vedno toliko povedati. Sicer je Anton največji in najstarejši sin, toda njemu je zgodaj odbila brezskrbna mladost. Pri osemnajstih letih je, a oskrbovati mora službo očetovo. Očeta so Trpinovi izgubili vže pred dobrim letom. Pri skledi jih je sedem, pri delu pa samo dva. Črevljar je bil Trpin. Umreti pa je moral za jetiko. Ko se je 1878. leta v Bosni bojeval za domovino, ujel je ondu doli kal počasne bolezni, ki ga je spravila v boljšo domovino. In zdaj mora Anton skrbetissvo- jimimladimi rokami za osiročelo družino. Hišieo imajo pač svojo, tudi kos vrta z njivico jim je zapustil dobri ofie, a kaj premore vse to za obilo druži-nico? Mati Trpinka je svoje dni pridno su- kalašivanko. A zdaj tako raaloutegne. Z otroci je toliko posla. To je še dobro, daje Aniea vže dovršila vsakdanjo šolo ter pridno po- maga ma-teri. Pri mizi sede. Odve- čerjali so ravnokar. Mati ima šivanje pred seboj. Aniea veze nekaj, Janfek in Metka poslušata, Mimica pestuje svojo ..puničko," Andrejče pa bere nadalje povest: ,,Ne v Ameriko!" ki si jo je izposodil iz farne knjižniee. Vsi verno poslušajo, da-si vsi ne razumejo, celo Mimica se drži nekako slovesno, češ: ,,mi tudi!" Le Anton malo težko posluša Andrejčeta in tako mudi se mu v delarnico. — Tonče, le odpočij se še malo in poslušaj, kaj Andrejče bere? reče mati Antonu. •— Mati, saj vem, kaj vara teži srce, odgovori sin. — Tonče, tebi teži srce tvoja Amerika. Pri tej besedi se zgane Anton. Kes mu je Amerika blodila vže dolgo po glavi. čul je marsikaj o tem čaranem novem svetu in marsikdo mu je vže pri- •*¦* bb *"¦¦• povedoral o sreči Američanov. Vže pol leta mu roji misel po mladej glavi, da bi šel v Ameriko. Opisaval je tako živo svojim domačim, kako bi jih osrečil, da bi jira ne bilo treba vedno tako siromašno živeti, a mati mu je vselej rekla: ,,Tonče, nikar! Bo vže kako! Na Boga moramo zaupati!" Nocoj pa Andrejče bere zgodbo o izseljencih v Ameriko. Materi jo je vže poprej prebral, a dejala je, da jo mora tudi Anton slišati. Anton je malo nevoljno poslušal Andrejčetovo berilo. Raje bi bil poslušal povest: ,,v Ameriko!" brez nikavnice. A zanimalo ga je vender-le zmirom bolje. Naposled vže pozabi svojega dela. V srci se mu borita dvemisli: ,,da" ali ,,ne.L' Le poglejte ga na sliki, kako drži desnico na čelu in globoko premišljuje. čim dlje je Andrejče v povesti, tem huje je Antonu pri srci. Vže zmaguje ,,ne." Vseh oči so uprte v Antona: kaj bode? Cel6 Andrejče ustavi se in zre Antona. Ravno je prebral neko strahovito nezgodo nesrečnega izseljeuea. Antonu pa je dozorela misel, ,,ne" je premagal ,,da" in polagoma je izustil, kav je dozorelo v srci, rekoč: Ljub je ,,domd," kdor ga ima. Ko je Andrejče povest prebral do konca, popustil je Anton do cela misel na Ameriko in zopet zadovoljno živel doma ua svojem frevljarskem stolu in pri svojih domačih. Otroci so pridno rasli in delali, godilo se je Trpinovim vedno bolje in zdaj so vže vsi razven dveh pri svojera kruhu. Anton pa še vedno rad pove, kako ga je ohranilo pri zadovoljnosti in sreči dobro berilo. B.