JL	m	E	
		A ižjB	ImII i\ml'		\ i
[i		■ -	■••	t		
		K f			
		* Sk^l		|	i
					
.... ■■
""*'’***', t •*
_ xaamr_ '"'
V;,-”,'.
• >$?
(AfisK
rj«S* ffilgii •-;. V
^ • ;
Sf' *	r;rf:'? T. •	■' v. «* S
a^Kijhr^j^......- ■■■
s' ***

CD E/RCNE ID€ ILMIBil Ji AN C - H5CID IIILIEl ZCCDCVINE
Zgoraj: Rimska Emona v 1. stoletju po Kristusu (po modelu na Ijubljan-skem magistratu, narejenem po najnovejših izkopavanjih)
f' S	Spodaj: Ljubljana za Valvazorjevih
■V.	časov, v 17. stoletju
Obisk« c> ilustrirani družinski mesečnik c> leto iii. o> številka 5
KEGLJIŠČE
TONE GASPARI - RISBE MAKSIM GASPARI
Kegljišče je stalo za gostilno. Ob dežju smo vedrili tam, toda kegljati nismo mogli, ker je hlapec pobiral krogle v hlev. Sicer se za to staro kegljišče teta ni dosti brigala, hlapec še manj, vendar je bilo v sobotah in nedeljah precej kegljačev. Celo iz trga so prišli. Po navadi nisem zamudil prilike za zaslužek. Postavljal sem keglje, dasi sem bil še majhen. Konec vsake igre sem dobil krajcar. Za to je teta vedela, saj sem moral vse njej oddajati. V sobotah ni rekla nič, v nedeljah me pa ni pustila h kegljem, da bi si ne zamazal mašne obleke. Tedaj me je po večini nadomestoval Tine, za glavo večji sosedov fant. jaz sem pobiral tiste krajcarje ruv-nodušno brez posebnega poželenja, medtem ko jih je Tine po dvakrat preštel, preden jih je spravil. Levico je pri postavljanju večkrat vtikal v žep, da je cvenkljal s krajcarji. Nekoč mi je celo naprej povedal, koliko bo tisto nedeljo zaslužil. Odškodnino za kegljišče je pobirala v posebno pušico ob sobotah natakarica Francka, °b nedeljah pa hlapec Lojz. Teta je tako ukazala zato, ker so se kegljači kregali, da je kegljišče gmajna in da krogle odskakujejo kakor po strnišču. Najbolje je opravil Lojz, dokler je bil trezen, ker se je za vsak krajcar odločno potegnil; kajti njemu je dajala teta zmerom polovico nabranega zneska. Jaz sem moral biti tudi na kegljišču, da sem oprezal na Lojza, ali mu gre vse to pošteno od rok. Tako mi je teta naročila. Ko se je Lojz opil, se je pomešal med kegljače, jaz sem pa sedel k pušici ter pazil nanjo. Teta ie ta posel dobro razumela, zato je vse tako naredila, da je tudi kegljišče »nekaj neslo«. Da bi popolnoma izkoristila ta svoj cilj, je pozimi sušila na kegljišču perilo.
Binkoštno nedeljo smo se otroci zmenili, da pojdemo popoldne na Župnico po mavrahe in šmarnice. Župnica se je dvigala nad železniško progo za Liscem in Belami, obrasla po večini z leskovjem. Nekako pol ure je bilo do tja. Z vrhu se je videlo po dolini do Planinske gore, tam daleč na obzorju so se še razločili snežniki, zadaj pa se je pobočje spuščalo v črne javorniške gozdove. Prav maja je bilo na Župnici najlepše, ker je bila tako zelena in zdrava, da so se nam ob klicih prsi napolnile z dišečim sončnim zrakom kakor z zdravilom. Drdrali so mimo vlaki, nam kratko in tenko piskali, mi pa smo nu dolgo klicali in mahali z rokami. Tam je bela ruta švignila iz okna, svetel obraz se je prikazal, in dasi je bilo daleč, smo videli vesele, velike oči, kakor so bile naše.
Na kegljišču je bilo tudi ob sončnih dneh mračno, dišalo je po plesnobi, zakaj podnice so bile nagnite in v kobili so se nabirale gobe. Obrazi so nam bili bledikasti, smeh se je ubijal v premajhnem prostoru. Ko so se kegljači opili, se mi je zdelo, da imajo vsi stare in trudne obraze, četudi so besede živo spremljali z rokami.
Od maše sem pritekel naravnost k teti v kuhinjo, toda njen zaskrbljeni obraz me je oplašil, da sem obstal in nisem niti zinil o Župnici. Bolela jo je noga in kadar se je domislila, da je to neozdravljivo bolezen, je obupavala. Tedaj je bilo najbolje, da smo šli vsi molče po svojih poslih. Tudi jaz sem se stisnil v kot pri kleti in sem tam pod zamreženim oknom premišljeval. ali nuj grem brez tetinega dovoljenja na Župnico. Kdo bo na kegljišču? Bog ve, kaj se utegne zgoditi, ako se hlapec spet tako cigansko napije! Ne, ne smem! Kleča! bi ves večer, potem bi moral še brez večerje zaspati. Tako mi je bilo hudo, da mi je šlo na jok. Ali ko sem zaslišal iz shrambe, kamor je pridrsela teta po moko,
tisto njeno, ob vsakem koraku se ponavljajoče vzdihovanje, se mi je zasmilila. V hipu sem se otresel vseh misli na šmarnice, skočil sem skozi vežna vrata in se pred hišo z vso silo zavrtel, kakor bi hotel nadomestiti vse ono, kar mi bo popoldne odvzeto.
Po kosilu je postavila teta pušico pred mene, rekoč: »Mulo se bom naslonila. Ostani pri denarju, da se Lojz ne spozabi!« Govorila mi je kakor odraslemu, saj prav za prav nisem vedel, kaj se pravi spozabiti. Odšel sem brez besed s pločevinasto škatlo. Na klancu sem začutil, kako me greje sonce. To me je potrlo, da sem se na kegljišču usedel k polomljeni okrogli mizi, naslonil brado v pesti in se zagledal skozi latovje na griče. Nisem imel za mar, ko so se kegljači prepirali zaradi zaznameno-vanih kvart, komaj sem slišal Tinetovo brezskrbno žvižganje ob kegljih. Zamaknjen sem sedel, dokler me ni Lojz dregnil: »Alo, poberi! Kaj se spet kujaš!« Ni pomagalo ne prigovarjanje ne zasmehovanje: vse popoldne sem bi! na Župnici. Kakor bi slutil, da bi bilo bolje, ko bi ušel na griče, sem malomarno vrtel pušico v roki, da so krajcarji preglasno rožljali. Kolikor sem se spominjal, sta bila vmes še dva groša, ki so ju kegljači na kvartah zamenjali. Do tedaj si nisem še nikoli natanko ogledal te pušice. Ta posel sem opravljal že dolgo: po kosilu s pušico na kegljišče, gledal in pobiral sem — Lojz se je potegnil le tedaj zame, ako se je kdo od igračev uprl — o mraku spet s pušico v kuhinjo, kjer jo je teta vpričo mene odklenila, preštela in takoj oddelila polovico za Lojza. Vselej me je hvaležno pogledala in po navadi dejala: »Dobro je. Jajček boš večerjal.« Kadar je odšel Lojz s fanti pit po vasi, je dobil naslednji dan svoj delež. Točno tako je moralo biti. Nisem nikoli mislil na kaj drugega, nego na to, da bodo vsi po pravici plačali in da ne bi Lojz kaj v žep vtaknil, kadar je na kvartah prešteval denar.
Na kegljišču ni bilo luči: kegljali so, dokler so razločili keglje. Ko je sonce zašlo, so navadno nehali. Pili so vse popoldne, tako da so se proti koncu največkrat skregali. Tudi tisto nedeljo ni šlo gladko. Lojz je izgubljal, pa ni plačal, ker ni imel denarja. Morebiti bi iz sporu nastal pretep, da se niso bali Lojza. Kadar je bil jezen, se mi je zdel kakor razkačen maček. Sicer je bil majhen, ali rume je imel tako široke, da so mu roke visele daleč od prsi, kakor bi ne bile njegove. Čelo je bilo nizko in navznotraj vtisnjeno, nos potlačen, lasje nalepljeni takoj nad obrvmi. Odkar sem ga videl, kako se je splazil pod seneni voz, da mu je zadnji konec privzdignil pod kap, sem ga občudoval. Tudi Tine je takrat rekel, da je močan kot divji mož. Včasih je bilo zadosti, da je koga samo pogledal. S konji se je zmerom razgovarjal; kakor bi ga razumeli, so strigli z uhlji ter zakimavali z glavo proti njemu. Ob pretežkem vozu je poprijemal z ramo, da jim je pomagal. Kadar se je napil, pa je brcal konje v zadnje noge in jih preklinjal: kljub temu ga ni nobeden udaril.
Takega sem si domišljal tudi tisto nedeljo, ko sem ga ogledoval, kako je oblačil suknjič. Drugi so pravkar odšli, Tine je skočil preko ograde domov, Lojz se je odpravil po krogle. Uganil sem, da ne pojde po vasi, zato sem malo počakal. Težkal sem zapovrstjo pušico, da je drobiž cvenkljal. Lojz se je sunkoma ozrl, malo ga je zaneslo, pa je potem obstal in me gledal. Spustil je krogle v škaf. Še nikoli me ni tako gledal. Res, bil je malo pijan! Hotel sem oditi, pa je dejal tiho: »Počakaj!« Primaknil se je čudno blizu k meni. »Koliko se je nabralo?« je pomenljivo vprašal. »Kaj jaz vem!«
sem odgovoril ter odmaknil pušico, ker je segel po njej. »Daj, bom jaz potežkal!« me je le zvabil. Vzel je pušico v roke, da jo je potresel. »Ali sva neumna!« se je potem tako zasmejal, da je bolj zakašljal. »Ti si še bolj neumen kot jaz,« je dostavil. »Koliko ti dajo?« »Nič. Jajček!« Odgovoril sem kar tako; zakaj mislil sem, da moram nesti pušico dol, saj bo teta vedela, da ne kegljajo več. »Kuk groš bi moral ti tudi dobiti.« Počakal je, da sem to premislil. Saj res! Nikoli še ni-
sem dobil. Lojz in Tine dobita: Lojz pije, Tine si je kupil zajca. Bolj sam sebi kakor Lojzu sem rekel: »Bom teto prosil.« »Kaj boš prosil! Saj ti ne bo dalu!« me je hotel prepričati. Pomaknil se je bolj k oknu ter me brez besed povabil k sebi. Stopil sem tja. Zaskrbelo me je za pušico. Lojz je že odprl nož v roki in obrnil pušico narobe; denar je rožljaje padel k odprtini. Vzdignil jo je toliko, da je postrani gledal vanjo. »Kuj pa boš?« sem ga vprašal. Upiral se nisem več, ker me je zanimalo, kaj bo. »Počakaj! Boš že videl.« Z veliko klino je malo pobrskal v pušico in počasi potegnil klino spet iz odprtine. Tedaj sem se spomnil, da mi je nekoč že Tine pravil, kako on vzame doma denar iz lončenega hranilnika, da ga ni treba razbiti. Spet je šel Lojz s klino v pušico, počasi, počasi vlekel k sebi in komaj je bila klina zunaj, se je usul drobiž kakor toča na tla. Ustrašil sem se. Tudi Lojz se je začudil, kako se mu je posrečilo. Segel sem po pušici, da bi stekel z njo k teti. Lojz me je prijel za roko. »Čakaj! Poberi!« Najbolje je res, ako poberem, sem mislil. Toliko se je videlo, da sem razločil na tleh svetle groše od krajcarjev. Ko sem pobral, je pogledal Lojz v pest. Bilo je pet grošev in nekaj krajcarjev, »Daj sem groše!« je ukazal. Brez obotavljanja sem pustil, da jih je izbral. »Krajcarji so tvoji, če boš tiho,« je dodal, ko je spravljal groše v telovnik.
Zaslišala sva korake. Pevaje je vstopila natakarica Francka. Obstala je pri vratih, kakor bi naju ne spoznala: »Kaj pa vidva? Stojita kot strahova.« »Saj si ti!« ji je zabrusil Lojz. Preden je pobrala kozarce, naju je še enkrat pozorno pogledala. Meni je rekla: »Tone, teta čaka!« To me je pognalo. Sprva nisem vedel, kam naj vtaknem krajcarje, pa sem jih, ko sem pograbil pušico, spustil v žep. Še to sem slišal, da je Lojz zaklel; potem sem tekel, da bi ujel pod klancem Francko. Bil sem prepričan: Francka ve vse. Teti ne sme povedati! Hotel sem to preprečiti; saj bi navsezadnje tudi jaz marsikaj lahko izdal teti o Francki. S ceste me je poklical Pepe. Toliko sem videl, da je imel okrog klobuka šmarnice in v roki palico, ki jo je od prešernosti ali dobre volje vrgel za menoj, ko sem izginil v vežo.
Neodločno sem stopil v kuhinjo. Teta je sedela za mizo tako, da je videla v gostilno, kjer je pilo nekaj ljudi. S prsti je zamišljeno trkala po mizi. Pogledala me je; roka se mi je zatresla, ko sem postavil pušico prednjo. Ključek je imela že pripravljen. Bilo je pač tako kot drugikrat, le pogledavala me je večkrat, da sem postajal zmeden. Tudi vroče mi je bilo, kakor bi me krajcarji v žepu greli. Teta je stresla drobiž na mizo. Majhen kup se ji je moral zdeti, ker ni začela šteti, ampak je kar malo razbrskala in vprašala: »Si bil na kegljišču?« »Oja!« sem brž odgovoril. »Kdo je postavljal?« »Tine.« »Aha! Kar povej, kaj sta delala?« me je trdo prijela. Šele zdaj sem vzdignil oči. »Nič s Tinetom!« sem po pravici odvrnil. Težko je vstala, toda vstala je takrat in komaj prilezla do mene. Jaz sem obsedel, da me je morala vzdigniti, ko je šla z rokami po mojih žepih. Krajcarje je takoj dotipala. Obdržala jih je v pesti. Tačas se ji je obraz popolnoma spremenil, da sem ji videl ob ustih in po vratu blede gube, kakor bi jo srečala smrt. »Jej-žeš!« je na dolgo, težko vzdihnila ter se poleg mene sesedla na stol. »Kaj si naredil?« se je v strahu začudila. Sama si je polglasno odgovorila: »Kradel si.« Pri teh besedah nisem mogel več molčati. Naslonil sem se na mizo in se ves stresel. Nisem se bal kazni. Nečesa hujšega sem pričakoval, kajti teto sem večkrat slišal, kako je pripovedovala natakarici: Kdor laže, ta krade; kdor krade, pride na gavge! In kakor sem v sebi mislil, sem v joku izdal. »Lojz!« sem potegnil iz sebe tako, da je slišala in razumela. Zgodilo se je čudo: na glavo mi je položila roko. Rekla ni nič več. Slišal sem še drsajoče korake iz kuhinje in ko sem čez dolgo časa vzdignil glavo ter se ozrl, ni bilo nikogar več niti v kuhinji niti v gostilni. Petrolejki sta bili priviti, štedilnik mrzel, od nikoder nobenega glasu.
V kotu, kjer je stala visoka klada za sekljanje mesa, je bilo skoraj temno. Bolj ko sem tja gledal, bolj se mi je zdelo, da stoji tam velika pušica, velika in krvava. Domislil sem se gavg ter zbežal pred hišo ...
Naslednje jutro je moral Lojz povezati culo. Skozi kaščo sem videl, da je še napojil ob koritu konje. Francka jih je gnala nazaj, on pa je pomaknil klobuk na teme ter smeje veselo pomahal Francki z roko, kakor bi se nič ne zgodilo.
Kaj pripovedujejo-----------------------------
I stare slovenske podobice
ANTE GABER
Splošno še vedno sodimo, du je zbiranje svetili podobic samo za otroke. Zato so pa doslej imele večje zbirke podobic predvsem samo samostanske gojenke, ki so jih dobivale od svojih katehetov in vzgojiteljic. Tudi nešolana dekleta so jih rade zbirale ter hranile v molitvenikih, posebno jih pa lepile po pokrovih svojih skrinj. V teh zakladnicah so imele poleg svojih pražnjih oblek, avb, šapljev in peč ter pasov, lepo vezanih molitvenikov
Podobica ljubljanske bratovščine sv. Trojice, ki jo je 1. 1678. v Valvazorjevi risarski in bakrorezih delavnici na Bogen-šperku vrezal Anton Trost.
in drugih knjig shranjena tildi srca iz malega kruhka in druge take odpustke, ki so jim bili najbolj pri srcu. Kadar se je odprla skrinja, se je odprla tudi knjiga spominov in prava gulerija črnili in pisanih, večkrat tudi s svilo in zlatimi listki vdelanih podobic: deloma odpustkov, deloma pa spominkov z romanj v oddaljene kraje. V tej zgovorni in nazorni galeriji je bilo pa vedno tudi dosti podobic raznovrstnih bratovščin, suj skoraj ni bilo cerkve brez nje, prav mnogo cerkva je pa imelo kar po več takih verskih družb.
Po stenah starih hiš še vise podobice v preprostih okvirčkih, med njimi pa tudi lepo poslikane ter obrobljene z bogato vezenino zlatih okraskov ali korald. V minulih časih posebno po Štajerskem ni bilo hiše, kjer ne bi bil v temelj vzidan hišni žegen, visel je pu tudi na stropnjuku tako gotovo kot v »bohkovem kotu« križ in nad mizo sv. Duh.
Naš globoko verni narod je porabil ogromno število podobic in take množine, ki pri posameznih imenitne j-ših božjih potih in večjih bratovščinah gredo v milijone. Čeprav so pu podobice v vsem našem tisku presegle vse druge naklade, vendar postajajo od dne do dne vedno bolj redke.
Podobice so slikane ali tiskane na papirju, pergamentu, prav tako pa tudi na svili ali drugem blagu. Papir je zlasti na vlagi naglo preperel, da je podobica večkrat kar sama razpadla ali pa je postalu luknjusta, da so jo morali sežgati. Greh bi bilo namreč blagoslovljeno podobico vreči na smeti. Prav naglo so se obrabile z znojem prepojene podobice, ki so jih ljudje v svoji preprosti veri nosili pri sebi celo na golem telesu, du so jih varovale kuge, strele, coprnije in sploh vsega
hudega. Oboleli živini so jih pokluduli med krmo, jedli so jili pa tudi ljudje sami, da bi se jih ne prijela bolezen ali pa da bi bolezen pregnali. Večkrut so poluguli podobice tudi nu žerjavico, ko so kadili proti hudi uri, prav tako pa so s podobicami pokadili bolnike. Posebno so cenili podobice skupaj z blagoslovljeno oljko, z lesom na cvetno nedeljo blagoslovljenih butar ter s cveticami, ki so bile blagoslovljene pri procesiji o Rešujem Telesu.
Podobice za uživunje so bile zelo majčkene, da niso obsegale več od 2 do 4 kv. cm, zato je bilo pu po več tukih ^podobic tiskanih skupaj ter so jih kupovuli cele pole. /a kadilo so bile pa tudi posebne podobice, navadno tiskane nu platnu, namazanem s smolo ali z voskom, du je podobica dobro tlela, hkrati pa posuta z raznim zrnjem, ki je bila med njimi gotovo vrbova inučicu — posebno učinkovita za luhek porod.
Večkrat je na podobicah tudi natisnjeno, da so blagoslovljene in dotaknjene s čudodelno podobo ali svetinjo. Na nekaterih večjih podobicah je pu celo pečut s potrdilom dotične cerkve. Po vseh božjih potih, na vseh sejmih in ob večini cerkvu o praznikih so pa prodajali raznovrstne »žegne«, predvsem pa podobice s križema sv. Benediktu in sv. Cuharije. Taki amuleti v obliki skupine podobic, zganjenih na velikost ene same podobice, so bili posebno blagoslovljeni in zato tudi najbolj učinkoviti. Vedno so jih nosili pri sebi posebno na potovanjih in v vojnih časih, du bi nosilcu varovale coprnije, hudobnegu duhu, roparjev, smrtonosne krogle in meča, povodnji, kuge in drugih nesreč. Pa tudi doma so pomagale zoper vse težave, predvsem pa porodnicam,
Podobica svete Lucije na Skaručni, ki jo je v les vrezal ljudski umetnik, a njegovo ime nam ni znano.
$ KARUZMA-Ii^FARE ^ WODISKE
Podobica sv. Lucije v Dražgošah, ki je na njej podpisan slikar Jože Layer: I. L. P. Vso kmečko družino vidimo v noši iz prve polovice 18. stoletja. Skoraj enako podobico ima tudi sv. Lucija nad Begunjami.
prav tako pa tudi otrokom zoper božjast. Na srednji podobici so navadno posebej nalepljeni še zlati ali srebrni Caharijev in Benediktov križ, novčič sv. Benedikta ali kaka druga svetinjica, nadalje majčkena, prej opisana podobica za uživanje, blagoslovljeno seme, vrbova mačica, a okrog tako prenapolnjene podobice so druge spet z Benediktovim ali Caharijevim križem, torej tako imenovani kužni križi, poleg pa sličica sv. Antona Pado-vanskega zoper hudobnega duha in mrzlico, a tudi za srečo v ljubezni in zakonu ter za srečen porod. Ta pri-prošnjik pa pomaga tudi nerodovitnim ženam, varuje živino pred kugo in pomaga najti izgubljene stvari. Na drugi sličici vidimo sv. Frančiška Serafinskega kot. pomočnika zoper glavobol in kugo, nadalje Mater božjo, zaščitnico zakona in varuhinjo pred bliskom in hudo uro. Večkrat je na podobici tudi slika sv. Agate, da ne bole zobje, sv. Ignacija Lojolskega, ustanovitelja jezuitskega reda, kako zagovarja hudiča, naslikanega navadno v podobi zmaja. Pogosto je v taki skupini sličic tudi ranjena glava priprošnjika zoper skušnjave, obsedenost in glavobol, sv. Anastazija, ki so ga tudi pri nas posebno častili kapucini.
Zoper povodnji in nesrečo na vodi je v tej zbirki skoraj vedno tudi sv. Frančišek Ksaverij, ki ima pri nas v nekdanji jezuitski cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani prekrasno kapelo, na Straži pri Gornjem gradu pa nekdaj najslavnejšo našo božjo pot, kamor so romale in pošiljale darila tudi kronane glave. To božjo pot je 1. 1718. ustanovil tudi v- naši slovstveni zgodovini ovekovečeni pesnik Ahacij Stržinar, ki je opisoval milosti in dobrote, dobljene pri priprošnjiku sv. Frančišku, v vrsti nemških, latinskih in celo italijanskih knjig. Ahac Stržinar je pa romarjem napisal tudi knjigo cerkvenih pesmi ter še posebej 1. 1730. dal tiskati »Peiffem Od teh velikih Odpuftikov te Svete Krifhove Poti per te novi Cerkvi Svetiga Francisca Xaveriu v Gornim Gradac. Vsem tem knjigam je priložena tudi podobica sv. Frančiška Ksa-
verija, ki jo je za veliki oltar naslikal ljubljanski slikar Janez Mihael Rainwaldt. Sv. Frančišek Ksav. na Stražah je tako zaslovel po svetu, da so mu tudi na Veseli gori pri Št. Rupertu postavili krasno cerkev ter ga dali tudi na Mirni gori v veliki oltar. S prej opisanimi knjigami, ki so skoraj periodično vsako tretje leto svetu oznanjale milosti in dobrote, ki jih je delil sv. Frančišek Ksav. na Stražah, je ta božja pot zaslovela po Evropi. Razen knjig so pa romarji raznesli na- milijone podobic s seboj po vseh naših krujih in tujih deželah, kjer so našemu sv. Frančišku postuvljali oltarje in ustanavljali, prav tako kakor pri nas, tudi nove božje poti s kopijo Rainvvalditove slike v oltarju. Pri tiskanju tako velikanskega števila podobic sv. Frunčiška se je pa ogla-dilo tudi veliko število bakrenih plošč, ki so z njimi te podobice tiskali. Zato pa pri vseh podobicah opažamo razne večje in manjše spremembe v rezu ali različno stanje plošč, du dve popolnoma enaki podobici danes že težko najdemo. Po tem vidimo, da se nam je ohranil samo silno majhen ostanek velikanskih naklad, saj je danes že velik del podobic znan sumo po enem izvodu, neizmerno število je pa izgubljeno in uničeno. 2e prej smo pisali, kako mnogo je podobic propadlo, sedaj pa moramo še omeniti, du so mnogo podobic daro-vuli verniki s polaganjem na oltarje, u največ jih je propadlo zato, ker imajo v nekaterih krajih še sedaj navado, da mrliča, preden zabijejo krsto, skoraj popolnoma pokrijejo s podobicami.
Skrajni čas je torej že bil, du smo začeli tudi podobice zbirati kot prav zgovorne in zanesljive vire zu našo zgodovino.
Podobice so v prvi vrsti nezmotljiva priča vdunegu zaupanju slovenskega nurodu v dobrotljivost in usmiljenost božjo. Okrog Križanega se je naš narod zbiral v največjih množicah. S trnjem kronanega Jezusa so častili posebno v Celovcu, a tudi v Ljubljani pri avgu-štincih, pod težkim križem omagu^očegu pa pri frančiškanih v Novem mestu in pri sv. Florijunu v Ljubljani.
Po številu božjih poti, cerkva in oltarjev, znamenj in brutovščin bi pa Slovence lahko imenovali Marijin narod, kar nam pričajo zbirke podobic, saj je v njih veliko nad polovico Marijinih sličic.
Podobica čudodelne Matere Božje v Rušah. Na njej vidimo meščansko nošo iz leta 1804.
Podobica od sv. Jošta. Sv. Jošt imu tudi njegov napis na zvonu iz topa od Lepanta in svojemu prijatelju, šent-joškemu kuratu Julija-niju je pesnik napisal tudi stihe na nagrobnik.
,S. Jofht.
Kralevi fin s’Englendarfkedeshele sapulli poslazheni dom fvojga ozhe-ta, zbafno krono ino vfe kralevo bogaftvo tega fveta, imenitni ino shlahtni ftan, in mehkushno shiv-lenje, ino jifhe odlozhen od meftni-ga hrupa ino golufniga, flepiga fveta , v’ famoti s’ molitovjo in pokoro pravo in neftrohlivo bogaftvo, in vezhna krona per Bogu fi sado-bit. Reven, ponishen, samifhlen v’ Boga v’ njegove sapovdi ino(v’ vezh-noft fe tedej poda tS. Josht s’ enim perjatlam v’ ena ojftra pufhava, tam-kej vedno nad fabo zhuje, ino fi s’ terdim delam fvojih rok, shivlenje dalfha. V’ letu 668 po Kriflufu je fklenil na fkrivnim fvoje fpokorno shivlenje; bogabojezhnoft pa ino fve-toft njegova ni na fkrivnim oftala, ampak je Kriftjanam v’ sgled dana.
Ne daj fe od greha nikdar oflepfti, Premffli, de kmalo vefeljeminf.— Kaj prfda ti je le zel fvet perdobfti,
Zhe dufha pa ve'zhno v’ bresnu terpf? Po tihih famotah fe rajfhi perkrf vaj: Bojezha nedolshnoft fe v’ njih vefeli; In grenke folsr/c pokdre prelivaj, De v’ tebi fvetofl ino mir oshiv/. Ne zhakaj, preljubi! ino gadove fvitke
Od ranjenga ferza pogumno odvf, 4Sovrashi peklcnfke, prcflaflne v-shitke
Od ktfrih nedolshnoft v’ tebi kopni.
Molitu V.
OBog,kifidalfvctimu Jofhtu,de je is ljubesni do tebe sapuflil vfego-lufne flafli inoflepotneprijetnolli tega fvetd, ino je svblil v’famoti poni-shno, oftro, v’ pokori tebi vedno s ve-fto f lushiti, daj, te prdfimo, de tudi mi po njegovim sgledu fvoje ferza od vfih sapelivih ino golufnih pofvet-nih rezhi ldzhimo, ino le tebi fami-mu ftanovitno f’ ponishnim ino fpo-kornim duham flushimo. Po Jesufu Kriftufu Gofpodu nafhim. A men.
Po tem vidimo, kako daleč so v minulih časih romali Slovenci Mariji v čast, saj nam je znano, da so prirejali procesije celo k sv. Trem kraljem v Kelmorajn ter med potjo obiskovali najslovitejša božja, pota po nemških deželah, zlasti pa tudi Mater božjo v Alt-Oettingenu na Bavarskem ter je še danes po zbirkah ohranjenih nekaj podobic iz teh ibožjepotnin krajev.
Po številu podobic je pa na drugem mestu višarska Mati božja, a zadnjih sto let je enako priljubljena Marija Pomagaj na Brezjah, saj ta božja pot tudi še ni dosti sturejša. Na tretjem mestu imamo Sv. Goro pri Goriziji in Trsat, za njima pa Šmarno goro, Velesovo, Dobrovo pri Ljubljani, Nazaret v Savinjski dolini, udarjeno Marijo v Ljubnem, Žalostno goro pri Mokronogu in pri Preserju, Nove Štifte na Črni gori pri Ptuju, pri Št. Jurju in pri Ribnici, dalje pa še v Crngrobu, na Planinski gori in na Sveti planini, na Rožniku in v Tomišlju, Kostanjevici ter Marijin Studenec v Kostanjevici nu Krki, na Homcu, Topolovcu nad Boštanjem ob Savi, zlasti pa tudi veliko božjo pot na blejskem otoku, v Petrovčah in Rušah, na Sladki gori, na Zaplazu, v Logu v Ziljski in Vipavski dolini, v Podgorju nu Koroškem in v Trnju v Železni Kapli, na Svetih gorah, na Slinovici pri Kostanjevici, nad Cividale, v Barbani, v slavnem Loretu ter spet Marijo odi miru pri uršulinkah v Ljubljani, starodavno Žalostno Mater božjo pri sv. Florijanu, »črno« Marijo in Marijo Tolažnico pri ljubljanskih kapucinih, Marijo Pomagaj v križevniški cerkvi in v Trnovem, vendar sta pa zadnji dve skoraj pozabljeni, odkar k enaki Mariji Pomagaj romamo na Brezje. Marijinih božjih potov, ki so jih obiskovali in še z zaupanjem obiskujejo Slovenci, bi lahko našteli še dolgo vrsto, če vbi imeli več prostora.
Po številu podobic so pa enako kot Sv. Gora in Trsat ter Ljubno in Velesovo slovela tudi že prej opisana božja pota sv. Frančiška pri Gornjem gradu, zlasti pa sv. Roka v Dravljah zoper kužne bolezni in neznane rane ter svetih zdravnikov Kozme in Damjanu nu Krki, sv. Neže nu Kumu, a nu Gorenjskem je bil najbolj obiskovani
priprošnjik sv. Jošt nad Kranjem, saj mu je celo nesmrtni Prešeren posvetil lepo, na podobicah tiskano pesmico, ki jo na reprodukciji lahko prečitamo. Tudi sv. Lucija v Dražgošah je imela svojo knjižico, ki je vsa vrezana v baker ter edina taka slovenska knjiga. O sv. Joštu je pa izšlo več knjig v nemškem in slovenskem jeziku, kjer so našteta njegova čudežna delu (»Guttha-ten des hi. Judoci«), prav tako pa tudi knjižica o »svetih štengah« pri sv. Joštu ter je zanjo podobico napravil sin nušega najslavnejšega slikarju — freskunta Jelovšku — Andrej. Kakor nekdaj še vedno privablja množice romarjev sv. Valentin nu Limbarski gori, a sv. Valentin pri Sv. Vidu nad Cerknico je že skoraj pozabljena božja pot. Toda podobica s te božje poti nam je ohranila najlepšo sliko naše vasi, ki se z njo kosajo samo še Komenda, Gozd nad Kamnikom in Sladka gora, dela prej omenjenega slavnega umetniku Franceta Jelovšku.
Podobice so nam dokaz, da so bili tudi naši slikarji že prav odlični pokrajinarji. Sicer so nam pa slikarji ohranili slike mest, kakor n. pr. na podobici, ki jo je narisal Marko Layer iz Kranju, sliko Rudovljice sredi 18. stoletja, nadalje razne dandanes podrte ali spremenjene cerkve, prav tako tudi samostane, n. pr. znameniti kostanjeviški samostan tudi iz srede 18. stoletja, predvsem so nam pu ohranili ruznc kipe in slike, ki jih danes pogrešamo, bolj redko pa tudi relikviarije in podobno. Tako n. pr. Valentinu Mencingerja bratovsko sliko sv. Janeza Nepomuka iz ljubljanske stolnice, vendar imamo pa enako sliko še v kapiteljski cerkvi v Novem mestu. Iz ljubljanske stolnice nam je edino podobica ohranila tudi sliko Marije v blagoslovljenem stanju, ki so jo zlasti noseče matere častile tudi v stolnicah v Grudcu in Solnogrudu. Posebno zanimiva pu je podobica sv. Rozalije s podpisom Kremser-Schmidtu, ker nam je za dokaz, da enaka njena slika pri sv. Florijanu v Ljubljani ni delo na sliki podpisanega Herrleina, temveč s presliknvnajem precej poslabšani originul slavnega M. I. Schmidtu iz Kremsu.
(Dalje.)
Potniška letala, ki oskrbujejo promet med Tokijem in Osako, letijo tik ob tem veličastnem ognjenlškem velikanu: to Je 3778 m visoki sveti
Fudžijama.
Desno: V samoti pri Kamakuri premišljuje veliki Buddha: 700 let star bronast kip. L. 1369. je silovita plima odnesla svetišče, kip pa je kljuboval. V njem je lestev, po kateri se pobožni romarji vzpenjajo prav v glavo. Srebrna bunka na čelu ima 30 cm v premeru.
Otok Mijajima s 25 m visokim starim japonskim stebrovjem sredi morja, ki Je domačinom znak, da je šintovsko svetišče v bližini. Ob obali značilni Japonski svetilniki.
Desno: Mavzolej Jejasu, bogat spomenik rezbarske umetnosti. Baje Je le 21. junij, najdaljši dan v letu, prikladen za to, da si ogledaš to znamenitost, toliko in tako bogati so okrasi.
Nočni lov s kormorani: ribič ima na vrvicah več kormoranov, ki sc poganjajo za ribami, zbranimi okrog mamečega ognja. Kormoranom nataknejo na vrat obroč, da ne morejo plena pogoltniti.
Za zapadnjaka ga ni zlepa bolj meglenega zemljepisnega pojma kakor oznaka »daljni vzhod«. Ze ob zvoku besede same se mu v umu skrpajo nejasni vtisi oddaljenih dežel, kjer so nagnetene pisane in nerazločljlve človeške množice, ki so mu po šegah, verstvih, Jezikih, po vnanjostt In omiki ena sama nejasna rumenkasta gmota. Zanj ni razlike med Kitajsko in Japonsko: ima Ju za prava dvojčka. A Je malo slutenj, ki bi bile tako varljive kot ta. Razloček med obema Je prav krepek, morda globlji kakor pri katerih koli drugih zastopnikih sorodnih sl plemen.
Ce so sl Kitajci in Japonci za naše nevajene oči morda po vnanjostl močno podobni, pa Je njih duhovno življenje in izoblikovanje nazorov povsem drugačno. Kitajska Je stara dežela verskih in nravnih zamisli. Vsa njena knji-
V DEŽELI
Japonsko slovo. Notranjost se da po premakljivih lesenih stenah predeliti v več prostorov.
Največji sveti slavolok v Kijotu, pod katerim se vsako leto vijejo velike procesije, ki jih vodijo šintovski svečeniki.
Caj in riž, prosim! Japonski otroci se že zgodaj navadijo rabiti paličke, s katerimi zajemajo riž, ribe in zelenjavo.
ževnost, v kateri sc nemara najbolj jasno zrcali tudi njen značaj je nekako odgovor na eno samo vprašanje: »Kaj moram storiti?« Kitajska je dežela etike. Japonska pa je mlada in dežela estetike. Njena književnost se bavl le z vprašanjem: »Kaj je lepo?«
Zemljepisno je Kitajska prastara, Japonska nova. Ko so zemljine Kitajske, Indije, Evrope in Amerike že odrasle in se ustalile, se je Japonska šele rodila.
V prostrani Kitajski so naravne sile nekako umirjene, Japonska pa leži sredi zemeljskih pretresov, hudih morskih krčev in silnih zračnih viher. Te vnanje sile so
Star usločen lesen most v Osaki z vrezanimi dolbinami, da se noga lahko pošteno opre.
VZHAJAJOČEGA SONCA
v stoletjih globoko vplivale na telesno vnanjost, navade in duhovni razgled japonskega ljudstva. V nasprotju s Kitajci, ki se potapljajo v stare, umirjene misli in sanje, razodevajo Japonci duha živahnega, trgovsko na-dahnjenega in tvegavega ljudstva, ki se rado loti sprememb, a je prav tako takoj odločeno, da se trdo bori proti škodljivim naravnim silam in nezdravim izročilom.
Levo: Lahko noč in prijetno sanjajte! Preprosto japonsko ležišče, ki je hitro pripravljeno. Slamnjača in odeja, to je vse. V bližini pa majhen ogrevalnik za mrzle noči.
Desno: »Ne reci lepo, dokler nisi videl Nikka!« je priljubljeno japonsko reklo, toliko umetnostnih in verskih lepot je zbranih v tem svetišču. Pred vhodom vidiš v zeleno odetega svečenika.
2,0—2.0—2,0—£0—2.0—2.0—2.0— Zorko Simčič:	-20-20-20-20-20-20-20
20-20-20-2
lili
20-20-20-2
lili
20-20-20-2
Naše stoletje
0-20-20-20
lili
0-20-20-20
lili
0-20-20-20
20-20-20-20-20-20-20-20-20-20-20-20-20-20-20-20-20-20-20
Pozno jesensko sonce je sijalo. Po velikem vrtu neke blaznice so se sprehajali bolniki in se greli. Vse je bilo mirno — nekako svečano. Odrezan od ostalega sveta je samoval ta kos zemlje.
Vse je bilo tiho. Tam pod obzidjem je čepel mlad moški in ves čas pritiskal glavo h kolenu, češ da ima v njem radio. Drugi se je plazil po vseh štirih in, kakor je pravil, »lovil leve«.
Tam na koncu vrta so šumele smreke in obkrožale umetno narejen park. Sredi majhne jase so sedeli trije moški. Eden je sedel na parobku in si ril s prsti po laseh. Drugi se je gugal na naslonjaču in bral, a tretji je sedel za platnom in slikal gore, ki so se dvigale tam v daljavi za visokim obzidjem blaznice, ki je edino razbijalo prijetno razpoloženje. Če bi človek le za hip stopil v ta prostor, bi mislil, da je kje na letovišču.
Sonce se je počasi nižalo.
Gospod Slikar, tako se je namreč ta, ki je sedel za platnom, imenoval, je namočil svoj čopič v navadno vodo in vlekel z njim po platnu. Zdaj pa zdaj je pogledal na planine in se znova zatopil v svoje delo.
Gospod Pesnik se je dvignil s parobka, naredil nekaj korakov po mahu in se ustavil pred platnom.
»Ali se ti ne zdi, da je slika nekoliko premedla?«
»Ne!« je dejal Slikar skozi zobe in vzel pipico iz ust. »Ravno nasprotno! Celo prenasičena se mi zdi. Sicer pa za umetnost sploh ni treba barv v takem smislu, kot si jih predstavljaš ti. Glavno je notranje doživetje...«
»Po mojem je glavno pri vsem to,« se je dvignil Pedagog z gugajočega se stola, »da vso stvar pravilno doumeš in zato je potreben nazoren pouk, tako nazoren, da ti ostane za vedno v spominu.«
Za njimi je zaškripal pesek. Vsi trije so se molče obrnili in zagledali Ravnatelja z nekim tujim gospodom. Težka železna vrata so se za njima zopet zaprla.
»Pokazal vam bom tri tipične primere,« je pravil med potjo Ravnatelj gospodu Časnikarju. Trije s fiksnimi idejami. Ves dan čepijo v tem svojem «umetniškem kotičku*. Poglejte jih! Tisti tam z brado pri platmi je Slikar. Ves dan poliva platno s čisto vodlo in pravi, da slika. Barv sploh ne rabi, modele le včasih!«
Počasi sta se približala. Nekoliko tiše je nadaljeval Ravnatelj. »Pravi, da je; glavno doživetje in fantazija. Vsakdo si naj vzame iz slike, kar sam hipno začuti...«
»Zanimivo! Kuj takega nisem pričakoval!« Časnikar se je počasi približal Slikarju. »Kaj pa slikate, prosim, če smem vprašati?«
»Sončni vzhod v planinah! Ali vidite te sončne žarke?« razlaga Slikar in kaže po praznem platnu.
»Da, da!« odgovarja v zadre;gi Časnikar in gleda Ravnatelja. »Zelo zanimivo! Moja razprava bo res odlična!« Vzame beležko in si narekuje: »Neki blaznež si domišlja, da z vodo ustvarja barvne tone. Izreden primer idiotizma, ki ga mnogi znanstveniki raziskujejo. Tako!«
Slikar se ne meni več za obisk in slika dalje. Pesnik se je med pogovorom oddaljil in se naslanja na drevo. Zre nekam daleč in oči se mu izgubljajo v daljavi...
»Ta ima fiksno idejo, da je najboljši pesnik, kar jih je kdaj bilo,« nadaljuje Ravnatelj. »Le z muko ga moremo ostriči. Pravi, da mu misli uhajajo, če nima las... Počakajte!« Obrne se k pesniku. »Ali bi nam morda prebrali vašo zadnjo umetnino...!?«
»Naj bo!« se bolestno nasmehne Pesnik. »Razumeli je itak ne boste, kajti jaz živim stoletja pred vami vsemi...« Znova mu oči vzplujejo v daljavo in potem prične s tihim glasom.
»Sonce... Sonce, sonce, sonce!
Dušo mi obsevaš kot leden oklep s svojo pajčevino ...
Ti si kot kamela,
ki po snu vesla mi in mi zdaj v možgane toči rujno vino...«
Kakor zmučen od hudega dela se pesnik nasloni na drevo.
»Nekaj neverjetnega!« šepeta Časnikar in izvleče beležko. »Blazne, brezsmiselne primere. Sonce kot leden oklep s pajčevino, kakor kamela, ki vesla po snu... llm! Take ideje morejo nastati res le v glavi blaznega človeka!« Prijateljsko se nagne k pesniku.
»Ali bi mi morda poklonili to pesem...?«
»Mar menite, da sem nor!« ga ostro prekine pesnik.
Časnikar stopi k Ravnatelju, da bi mu nekaj dejal, toda ta ga z gesto prestreže in oba stopita k Pedagogu.
»Ta si domišlja, da je ustvaril novo učno metodo, s katero bo preobrnil ves svet. Vedno in vedno študira le svoj absolutni nazorni pouk.«
»Gospod Pedagog!« ga nagovori Časnikar. »Ali bi bili tako dobri in bi mi odkrili nekaj svojih misli? Kako si predstavljate realizacijo svojih načrtov?«
»Vse, kar je bilo do danes na metodičnem polju zgrajenega, je povsem napačno in je treba vse izkoreniniti. Nič več sintetske, analitske, nič več induktivne, deduktivne ali globalne metode! Danes je na svetu možna le moja metoda pouka — metoda absolutnega nazornega pouka. Ko bo moja zamisel zajela ves svet,« sedaj se je Pedagog že popolnoma razvnel, »bo konec s frazami: iz spomina mi je izpadlo, izpuhtelo mi je, pozabil sem itd. Uspehi moje metode bodo takoj vidni. To jamčim s svojo glavo. Če hočete otroku dopovedati, kaj je ogenj, zažgite šolsko poslopje in otrok si bo na veke zapomnil. Če mu hočeš razložiti, kaj je lakota, ga izstradaj!«
»Za vraga! Saj vi ste ja norec!« ga prekine Časnikar.
»No, in vi?« vprašuje začudeno Pedagog. »Kaj mislite, da ste vi?«
»Prav gotovo, da sem pri popolnoma zdravi pameti...«
»Ha, ha! Vidite, ravno to je tisto! Kdor še pride k nam, vsakdo trdi, da je pri zdravi pameti...«
»Vi me žalite!«
»Gospoda, utihnita že, prosim! Saj bom še znorel!« ju miri Slikar.
»Neverjetno, kakšni norci!«" se obrne Časnikar k Ravnatelju.
»O, in še večji so!« prične Pedagog in znanstveno nadaljuje. »Toda ne moremo pomagati, kajti bili so napačno vzgojeni...«
»Pojdiva, gospod Ravnatelj! Blaznost!«
Nekaj trenutkov in zopet je vse mirno kakor prej. Sonce je že precej niže. Nihče se niti ne zmeni več za prepir, kakor da sploh nikogar ni bilo.
»Kako bi le otrokom dal v večen spomin razumevanje, kaj je to .bela moka*...« vprašuje Pedagog polglasno bolj sebe kakor svoja priiatelja.
»Sijajno!« vzklikne slikar in briše čopič v krpo. »Ta se mi je še najbolj posrečila. Da, da! Nekaj edinstvenega, umetnina brez primere ...«
Pesnik še vedno sloni ob drevesu in šepeta:
»Ti si struna, ki brenkeče kot pepelnik sredi jezer, srce moje ...
ti si slično takim vratom, ki v svet gledajo odprta ...«
Obraz mu v hipu zbledi.
»Kolega!« Glas se mu zatika, oči se mu odpirajo. »Dečka! Vrata so odprta. Svoboda! V svet, v svet!«
Slikar in Pedagog strmita za Pesnikovo dvignjeno roko.
»A ne brez umetnin!« se prvi znajde Slikar in zgrabi tri, štiri prazna platna.
»Jaz ne brez pesmi!«
»In sedaj vama pokažem prav nazorno: beg. Za menoj!«
Tiho se vije čudni sprevod za gostim zelenjem ob zidu...
*
Deset let je minilo! Majhno provincialno mesto se je v tem času precej razgibalo in razmahnilo. Nove široke ceste se izgubljajo v daljavi. Visoke palače se poganjajo kvišku. Nove kulturne pridobitve so zajele to prej mrtvo mesto in ga zanesle v iburnejši tok.
Pred ogromno palačo se drenjajo ljudje. Človek se le s težavo prerine skozi bogato okrašeni vhod V dvorano. Tam spredaj sedi gospod Slikar. Obraz mu kaže dolgotrajno življenjsko borbo. Med temne lase se že vpletajo svilene nitke. Nekoliko dvignjen nad občinstvom stoji Časnikar.
»V izredno čast si štejem,« prične in glas mu nekoliko podrhteva, »cenjene dame in gospodje, da vas smem voditi po razstavi del našega gospoda Slikarja-velegenija. Pred desetimi leti še nepoznan, se je pojavil kakor meteor, kakor se pač pojavljajo vsi veleumi, geniji, umetniki velikega kova. Kot umetnostnemu kritiku mi je torej vodstvo razstave v izredno počaščenje. Gospod Slikar je početnik nove struje, ki je zavzela ves kulturni, reči hočem civilizirani svet, in ga zadi-vila. Kakor je njegova umetnost težko razumljiva, toliko širša je zato, toliko prostornejša, bolj doživeta, če se o vsem tem sploh govoriti da! Dovolite, da pričnem z vodstvom!
Prva slika predstavlja sončni vzhod. Človek je kar vzhičen, 'ko se mu v duši prepletajo refleksi in prelivajo kontrasti te slike. Pogledati je samo treba, kako je umetnik v teh krasnih niansah podal svoje sproščene občutke. V tem se ravno kaže njegova silna ustvarjateljska moč, moč njegove duše in njegova široka razgledanost. Utrip te slike živi nekje v dvignjeni atmosferi, ki nas vleče za seboj, da se počutimo v njej kot da bi se za nekaj časa sprostili življenjske teže. Popolnoma napačno je, ko trdijo nekateri, da je gospod Slikar osnovatelj surrealističnega poantilizma. Ne! On sicer prenaša na platno svoja doživetja v nekoliko medlejših barvah, v neki megli, toda to le zato, da se more človek psihološko bolje približati samemu sebi, se videti v jasnejših obrisih in se vprašati: ali sem, če sem?...«
*
Kljub temu, da je dvorana nabita, je vse naravnost strahotno mirno.
V ospredju dolge dvorane stoji Pesnik in bere svojo zadnjo pesem. Ljudje kar imžirajo njegove verze. Ko konča, kimajo važno drug drugemu in dolgotrajno ploskajo. Komaj Pesnik izgine za zaveso, že stopi na oder Časnikar.
»S to pesmijo,« prične, »je današnji literarni večer našega gospoda Pesnika končan. Dovolite še, da vam razložim to — vsaj nekaterim — precej težko pesem. Kot umetnostnemu kritiku, ki sem v tej stroki skoraj popolnoma doma, mi ne bo težko z lahkoto razpršiti nejasne meglice, ki so vam morebiti nastale ob poslušanju te pesmi. Gospoda! Srečni smo, da živimo v času, ki nuin je dal drugega Petrarco, kaj pravim drugega Pe-trarco? Ki nam je dal Danteja, Goetheja, Twaina in sploh vse pesnike v eni sami osebi. Njegove pesmi so tako polne filozofskega sprejemanja, da človek nehote občuti v sebi do sedaj še neodkrite sile. Ne bi bilo pravilno staviti našega gospoda Pesnika na čelo dadaističnih pesnikov, kajti on zastopa popolnoma novo smer, to je
smer, ki nima smeri! Samo poglejmo njegove primere, ki so nekaj edinstvenega v vsej svetovni literaturi. Kdo bi si še na svetu upal trditi, da je sonce leden oklep? Nihče! In vendar se pesnik zaveda svoje moči, ki vpliva porazno na vse, kar je tujega njegovi boleči duši. Sonce je leden oklep. In potem, gospoda! Kukšna sijajna primera: kamela, ki vesla po snu. Nekdaj ljudje tega ne bi razumeli. Danes vemo, da je pesnik mislil kamelo kot ladjo puščave, noge kot vesla, pesek pa kot morje. In kdo more, prosim, oporekati, da valovito morje ni podobno snu, ki nas zasanja. Edino, kar bi bilo nerazumljivo, bi bilo to, v kakšni zvezi je kamela s soncem. Toda kako bi naj mi zahtevali, da bi razumeli vse občutke nežne pesniške duše! Za vedno nam nekateri ostanejo nedostopni, zaprti v pesnikovo notranjost. Gospod Pesnik je prehitel našo dobo in le malo nas je, ki a vsaj nekoliko razumemo. On je velegenij in priča-ujemo, da bo kmalu zrasel sredi našega mesta njegov kip, ki bo zasenčil trg, kakor je njegov duh zasenčil nas vse ...«
rt
Boječe je potrkal in kmalu je stal v sprejemni sobi. Gospod Pedagog ga je povabil v svojo delovno sobo in mu ponudil naslanjač. Časnikar je brž izvlekel beležko.
»Oprostite, gospod Pedagog! Ves svet Vas občuduje zaradi vaših metodičnih odkritij. Ali bi mi lahko povedali kaj iz svojega življenja?!«
»Zakaj ne? Prosim!« je vljudno odvrnil Pedagog in si prižgal cigareto. »Živel sem nekaj časa pač kakor vsak normalen človek,« je pričel govoriti skozi dim. »No! Potem sem se oženil. Imel sem deset otrok, od katerih živi samo še eden. Ta bo nadaljeval moje delo. Ostali so pomrli. Eden se je ubil, ko je nazorno kazal svojim braitom Neronov samomor. Drugega je ubil tretji brat, ko sem doma razlagal rimsko zgodovino in sicer gladiatorske igre. No, in tako so šli eden za drugim. No, potem sem se pričel boriti za svoje metode. Sprva so bili vsi proti meni, a nisem odnehal...«
Telefon zabrni! Pedagog se leno stegne in dvigne slušalko. »Halo! Tu...''Kaj? O... čisto bi pozabil. Seveda, delo ... delo ...«
Burno vstane.
»Oprostite! Predavanje imam in skoraj bi pozabil. Nerodno mi je, da morava skončati pogovor, toda če vam je všeč, se oglasite kadar koli popoldne. Na razpolago sem vam ...«
»O prosim, prosim!« Časnikar se dvigne in kmalu hiti po stopnicah. Sredi stopnic se ustavi in nadaljuje s pisanjem.
»K njegovi zadnji knjigi še nekaj besed. Hm!... Proč s teorijo! Tako je novo geslo. Živela praksa! Le kdor iz prakse živi in poučuje, je pravi pedagog. In naš gospod Pedagog je tak mož. Skoraj vso svojo družino je žrtvoval v blagor znanstvu. V svojem razredu je obesil dva smrkavca ter tako nazorno pokazal, kakšne so posledice vojn. Morda bo kdo izmed bralcev dejal, kam to vodi. Kam. gospoda moja? V lepšo bodočnost! Res je: dveh ljudi ni več, škoda je, to je dejstvo, toda ta se kar izgubi v primeri s koristjo, ki jo je proces prinesel. Mar menite, da bo kdo izmed teh otrok, ki so proces gledali, kdaj pozabil na obešenjake. Ne! Ne bodo pozabili ne ti, ki so gledali, ne onadva, ki sta praktično poskusila.
Zato kličem v imenu vseh staršev: V vse šole novo metodo!«
*
Gospod Pesnik, Slikar, Pedagog in Časnikar so pravkar stopili iz kavarne. Kakor da ne bi vedeli kam, stoje nekaj časa na oglu. Dež polagoma prši. Mirno hite ljudje in se spoštljivo umikajo. Tema počasi pada na mesto.
Ravno se poslavljajo, ko prihiti preko ceste Ravnatelj in za njim detektiv.
»Hvala Bogu, tu so! Gospod detektiv! To so tisti trije blazneži, ki so pred desetimi leti pobegnili iz blaznice. Saj se še spomnite? Prosim Vas, da jih takoj are-
tirate!«	(Nadaljevanje na str. 89.)
Dr. Stane Mikuž
v nočno krajino, na strehe hiš, ki so osvetljene od krajca lune. Dvoje prosojnih zaves pada v nabreklih gubah ob cvetovih kakor težke sanje. Nekaj zasanjanega, toda tudi trpkega počiva v misli te podobe. Rože, se zdi, so ob luninem svitu vzcvetele in skrivnostno pro-sevajo skozi tkanino zaves. Okenska polica, mrtva stena sobe, mračno ozadje hiš in temnega neba izražajo silovito zapuščenost, žalost, morda domotožje mladega umetnika. Na vsak način pa je že ta podoba odkrila prvine Miheličeve umetnosti. V okviru sodobnih lahkotnih podob, ki so rade pele o ljubezni in sreči življenja, ali pa tudi težkih slik, ki pa niso mogle skriti lahkih zamisli in spočetij in so zaradi tega plehko izzvenele, je bilo Mihelčičevo delo novost. Novost, ki je obetala ob poroštvu mladosti njenega očeta dati naši umetnosti dobrega umetnika. In v resnici, tisti, ki je tedaj postal pozoren na mladega slikarja, v svojih nadah nikakor ni bil ogoljufan. Prav tako pa ui bil v svojih mladih sanjah ogoljufan umetnik sam, čeprav so letu, ki so sledila, bila bolj njegova bolečina kakor pa veselje. Vendar, komur je dano, da je umetnik po srcu in duši, se na to ne more in ne sme ozirati. In Mihelič je ustvarjal ali bolje rečeno zdvajal. Delo, ki je nastalo po akademskih letih, je polno žgoče problematike, oblikovne, vsebinske, svetovno nazorne, skratka, to delo, ki je pristno in do kraja doživeto, je verna slika neutrudnega in asketskega iskanja za lastnim umetniškim obrazom. V tem času so nastale litografije, ki so razstavljene v Narodni galeriji v Ljubljani. Spominjam se »Lastne podobe«. (Slikar se je upodobil v svojem ateljeju.) Tiha zadržanost, ubrana na mladosten, čustven ton »Rože na oknu«, se je umaknila skoraj obupni žalosti. Geometrično začrtani, začarani svet, v katerega je hotel analizirati umetnik svoje čustvovanje in hrepenenje, je prinesel v njegovo dušo odmev gluhe žalosti in nezadovoljstva. In
Fr. Mihelič: Domačija na Barju.
Fr. Mihelič: Slikar.
Rast umetnostnih rodov je podobna rasti gozda. Pod starimi velikani se žilavo razvija mlada podrast, ki bo nekoč zamenjala staro drevje. Gozdno mladikovje pa, kakor ljudje, nima v enaki meri razvite vitalne sile. To ali ono drevesce zraste više kakor ostala, zopet drngo se nasloni na starejše deblo, nekatera pa celo uničijo sence starih orjakov. Blagor tistemu, ki si v svojem zdravju zna priboriti prostor življenja. Iz takih vzrastejo novi gozdovi. Prav tako je v umetnostnem življenju. Mladi umetnostni rodovi, ki si iščejo svoj smisel življenja in dela, ne rastejo enako. Ta ali oni utone v	krnicah	posnemanja, neiskrenosti	in slabokrvno-
sti in le krepki možje dosežejo bregove prave umetnosti.
Med mladim umetnostnim rodom današnjega časa je gotovo najbolj svojska pojava slikar Fr. Mihelič, ki se že danes krepko dviguje nad nivo ostalih umetnostnih oblikovalcev. Ta nekam samotarska in vase zaprta postava zasluži, da jo nekoliko natančneje spoznajo tudi bralci »Obiska«. Nič ni na Miheliču takega,	kar	bi	že	od daleč naznačevalo	njegov	poklic.
Romantični	slikar,	z levjo grivo, črno	pentljo,	belih,
nežnih rok in vnemarne elegance Mihelič nikakor ni, nasprotno je na njegovi pojavi nekaj preprostega, vsakdanjega. Je človek iz naroda in sicer kmečkega, z izrazito skupnostno tendenco. Pregelj bi našel na njem pečat usodne tolminske krvi. Malo-besedni, pikri slikar šele ob večkratnem srečanju vsaj nekoliko pusti »do sebe«. Občutiš, da imaš opraviti z dobrim »blagom«, ki pozna svet in umetnost. Njegov obraz bi bil preprost, ko bi mu krepka orada, močne poteze lica in izrazite oči ne dajale videz nečesa asketskega. Mnogo sa-moodpovedi, bridkosti, neizpol-njenin nad, toda obvladanih po siloviti volji, počiva v tej glavi, se razliva po telesu in ustvarja tako tipično osebnost, kar se mimo ironičnega, jedkega mišljenja razodeva tudi v udržanih, skopih gestah in v ljubezni do samote. Te vrste ljudi sem srečal doslej le v konviktih in samostanih. Toda pustimo opisovanje slikarja.
To mi more naposled prinesti le njegovo zamero, vi pa ga boste vkljub mojemu opisu na cesti itak zgrešili rajši njegovo umetnost.
Odprimo Doni in svet iz leta t930. Tu je objavljena Miheličeva »Roža na oknu«, ki je, mislim, eno njegovih zgodnjih del. Upodobljeno je okno, na katerem stoji vaza in v njej čudne, pravljične cvetlice.
Skozi okno je viden razgled
)i. Oglejmo si
zopet je gnal demon ustvarjanja slikarja po strini poti umetnosti naprej. Risbe s tušem, pokrajin, so v črno-beli govorici skušale izsesati njihovo bistveno podobo. So to trpke in otožne krajine žag, mlinov, pokopališč. K demonu ustvarjanja se je pridružil drugi, nevarnejši: demon zdvajanja, žalosti. Toda Mihelič je doma v tistem kraju, kjer se je skozi siva stoletja ohranila pesem jo žegnanem britofu«. Srednjeveška himna o enakosti vseh ljudi pred večnostjo. Himna zadoščenja malega tlačana, ki je videl umreti velikega graščaka. In onstran smrti, v mrtvaškem plesu smo enaki vsi. Ta pesem je zbudila zavest enakosti in ta je razvila klico življenjskega optimizma. In v Miheliču plapola močan plamen zdrave, trdoglave vere, ki mu pomaga v najtežjih urah. Tedaj je Mihelič iskal in našel: čudoviti, življenja polni svet rietra Brueghela st.
Mnogo se govori o tem srečanju, celo z umazano namero. Vendar je le eno resnično. Pri tej čudoviti stari umetnosti je našel Mihelič tisto, kar je sam že od nekdaj slutil in oblikoval v najbolj mračnih dobah svojega ustvarjanja: pri tej neizmerno lepi umetnosti je slikar našel pot do narave kot vesoljstva, v katerem so združeni nebo in zemlja in narod kot občestvo ter človek posameznik. Od osebno omejenega sveta problemov se je pred slikarjem nenadoma odprla brezmejna narava v večnostnem menjavanju svojega obraza in namesto posameznega človeka je zagledal pred seboj narod, človeštvo, tesno povezano z materjo zemljo. Ob tem mejniku se je umetnik ustavil. Nastale so slike »Romanje na Ptujski gori«, »Kurentova smrt«, »Pust« in mnoge druge. Blagoslov zemlje veje iz sodobnega Miheličevega dela. Tiste zveste zemlje, ki redi človeštvo tisočletja in še čez. Ki daje narodom življenje, obliko, zavetje. In našemu narodu prelepa mesta, vasi, polja, gozdove. Miheličeva umetnost je le še apoteoza te vesoljne narave, prenesena skozi oblike naše zemlje. Življenju in nehanju ljudi oblikuje France Mihelič kot okvir temačne, mrzle zimske in spomladanske dni. Ko se zdi, da se je ustuvil čas, in leži žalost na dušah kakor gosta, vlažna megla. Tedaj se zdi početje drobnih
Fr. Mihelič: Berač.
Fr. Mihelič: Dolnje njive.
ljudi še bolj neznatno, še bolj nekoristno. Kakor prikazni korakata mimo vasi groteskni postavi Kurentov. Kam vodi njuna pot? Eden od njiju je iztegnil desnico, negotovo, brezciljno. Njuna pot vodi do konca sveta. Himna o enakosti in večnosti poje o bogataših tega sveta in o beračih. Tole je Miheličev berač! Bitje, ki ni skoraj več podobno »človeku«. Ubogo, bedho, kakor naplavina na produ. To je hotela usoda, družba, kdo bo rekel pravo? Vendar je nekaj v njegovem pogledu, nekaj neizrečenega, nekaj skrivnostnega.
Taka je umetnost Franceta Miheliča. Prav za prav ni taka, je večja in boljša, to, kar sem napisal, je le bežni profil.
IIIMMItlllltlllllHIIIMIIIIHIMIIMIIIMIIIIHMMMMIIIMIIIIIIIIIIMMIIIIIIMilMIIIIIIIIMIIMIIIIIIIIIMIIIIIMMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMI
NAŠE STOLETJE	(Nadaljevanje s str. 87.)
»Vi, vi...! Kaj se drznete?« prične Časnikar. »V imenu kulture, v imenu obstanka Evrope, vas rotim, gospod detektiv, da takoj aretirate tega blaznežu! Saj vendar vidite, da blazni!« nadaljuje pomirjeno. »To so vendar gospodje Slikar, Pesnik in Pedagog...«
»Poznam, poznam, gospod Časnikar! Od kod ste prav za prav vi?« se obrne detektiv k Ravnatelju.
»Kaj ste vsi znoreli? Tudi ta,« pokaže na Časnikarja, »je bil pri njih v norišnici!«
»Toda gospod detektiv, saj me vendar poznate, odkar sem v tem mestu! Prosim, odpeljite ga!«
»Mene? Mene? Jaz sem ravnatelj blaznice in najbolj pameten človek na svetu, če jih je sploh še kaj ...«
»Kakor vsi!« zašepeta Slikar detektivu.
»Prvi znaki...« se nagne Pesnik k Pedagogu.
S »Jaz sem ravnatelj blaznice, slišite...«
»Saj zato vas pa peljem tja,« pravi detektiv in pomigne stražniku.
Kmalu je zopet vse mirno. Slikar, Pesnik. Pedagog in Časnikar stoje še vedno na oglu. Drug drugega gledajo, kakor gleda človek, če se mu prigodi na cesti neljub dogodek.
»Torej jutri!« prekine Slikar mučen molk.
»Dobro!« odvrnejo tiho vsi in se zgube vsak v svojo stran. — Dež še vedno škropi...
	•	jj! ,	UP	1	.	p,.	-	|	■"•ir
11 lil illi		Ji!		itiilliiiiilll
A. M A 1 O C C	H 1	P R E V E	DEL	MIRK	O JAVORNIK
Če že ni kirurgiji usojeno, da bi imela srečo v romanu, morda ni čisto tako z romanom v kirurgiji.
Kirurgi ženskam niso zoprni; rekli bi celo, d'a jim je namenjeno zlahka zmagovati nad žensko dušo,. posebno še zdravnikom za ženske bolezni ter porodničarjem.
Za te srečne tovariše velja pregovor: »Kdor hodi v mlin, se opraši«. Zgodi se, da zaradi vednega približevanja ženskam in zaradi dolgega zdravljenja nazadnje ostane košček srca načet. Roman se po navadi začenja s hvaležnostjo, ta se pa konča s kakim globljim, nežnejšim ali vznemirljivejšim čustvom. Včasih gre za majhno muho kake bolnice, prav majčkeno muho, ko ne moreš odreči, ne moreš, da ji ne bi ustregel... zakaj, saj je nekje na nebu zapisano: »Kar ženska hoče...« In tako se hvaležnost včasih razbrsti v malce spolzek romanček, podoben pripovedi gospoda Giovannija Boc-caccia, včasih pa v zgodbo, čisto in sladko kakor vonj po vijolicah ali po vaniliji.
Kdo izmed kirurgov nima majhne prigode, da bi jo pripovedoval, ali bolje, da bi jo spravil v skrivališče svojega spomina? Kdo nima mladostnega spomina, da ga bo božal in obnavljal, ko bo imel sive lase? To so prijetne strani, ki olepšujejo knjigo življenja, že samo po sebi tako sivo in žalostno.
In tako se tudi jaz lahko postavljam (a beseda je, kakor vidite, nekam neprimerna in netočna) z zaljubljeno zgodbo, za katero čutim skušnjavo, da bi jo povedal, če vas ne bom dblgočasil; toda povedal jo bom polglasno, pritajeno, kakor pravijo goslarji, kakor se spodobi tistemu, kar vam v duši spet obudi vonj po oddaljenih, izgubljenih pomladih. In ne bojte se, da bi nas slišala moja žena, zakaj za storijo in za njen konec čisto dobro ve. Je pa to tudi tako nedolžna prigoda, brez greha, da je skoraj podobna sanjam zavodarja ... Niti moji otroci ne bi mogli ob njej zardeti.
Bilo je torej v začetku mojega kirurškega delovanja, ko so me nekega dne po telefonu poklicali v velik hotel za radii spahu jene noge. Peljali so me v razkošno sobo, ki je bila vsa v čipkah in vonjavah. Na snežno beli postelji sloni mlada, ljubka ženska postava. Gospa se je vprav vrnila iz glasbene šole, a ko je stopala z voza, ji je spodrsnilo in se je pobila na členku desne noge.
Pazljivo pregledam: res je noga tam v gležnju prav grdo spahnjena, zdi se mi pa, da ni zlomljena. Nogo za silo obložim in obvežem, naročim, maj jo pregledajo z žarki, in poskrbim za nadaljnje zdravljenje. Zdravljenje je trajalo nekaj mesecev zaporedoma, zakaj najprej je bilo treba čakati, da je poteklo razdobje negib-nosti. Potem je bilo potrebno drgnjenje lin gnetenje: ko je bilo konec lega, se je zdelo potrebno okrepčevalno zdravljenje, ki je dobivalo različne oblike in ki ga ni bilo nikdar konec... Najprej smo vbrizgavali železo, potem forgenin, potem bioplastin.
Mlada gospa je hotela, naj jo zdravim, ne da bi gledal na čas in ne da bi hitel: meni pa, da povem po pravici, ni bilo ravno neugodno skrbeti za njeno zdravje. Kazala je tako zaupanje, bila je tako prijazna!... A kdo je bila? Nisem nič vedel in se tudi misem nikdar vprašal. Bolnica, pa mir besedi; bolnica, za katero sem skrbel. Ko bi ozdravela, bi bilo moje naloge konec. Tz nekaj nepremišljenih besed, ki sem jih pobral nehote, sem zvedel, da je prejemala pisma na ime Sonja Ja-nowska. Ali je pa to bilo njeno pravo ime? Prijateljice so jo klicale za »princesse«, ker se je zdelo, da je žena nekega poljskega kneza, od katerega se je bila ločila pred več kakor letom dni.
Težko bi bilo reči, kakšne narodnosti ie prav za prav bila, zakaj italijanščino je govorila kakor Italijanka, francoščino kakor Francozinja, angleščino kakor Angležinja, nemščino kakor Nemka. Treščila je bila v
Milan kar tako, kakor padajoča zvezda, in se bavila z godbo, s književnostjo, s pesništvom in z gledališko umetnostjo. Pogovarjati se z njo je bilo nad vse prijetno, zakaj o vsem je govorila prijazno, kazala je obsežno omiko in je z izbrano ljubeznivostjo pustila, da si ji ugovarjal. Poznala je veliko dežel iz potovanj, a kadar je govorila, se ni nikdar ustavljala pri nobeni s posebno vztrajnostjo ali z vidno ljubeznijo. Živela je kar se da sama zase, nedostopna, vzvišena nad slehernim presojanjem, nad vsakim sumom.
Obiskovala je samo književne in umetniške prireditve. Bila je krasna mlada stvar: visoka, elegantna, ponosna, skratka kraljica. Oči je imela sinje, globoko sinje, todu polne domišljije, romantične, sanjave. Kadar je šla na sprehod, so se ljudlje obračali za njo in jo gledali, zakaj zdelo se je, da jim govori: občudujte me! Kadar pa je s svojimi sinjimi očmi pogledala, se je zdelo, du govori: ljubite mel Tako so pravili vsi, a jaz sem tiste čase imel preveč posla, da bi bil opazil. Bilo je v dneh slovitega Parravicinijevega razpisa, šlo je za tisto nagrado za izpopolnitev v trebušni kirurgiji. Na-gruda bi mi bila omogočila, da bi bil kot pobožen romar obiskoval najslavnejše učene bolnišnice in občudoval najbolj znane ustvarjalce kirurgičnih junaštev. Za tedaj je to bil moj sen in privid, ki je izčrpaval vsa poželenja mojega duha in srca. Nisem imel časa in možnosti na pretek za druge utvare ali zapeljivosti.
Nagrado sem dobil in odpotoval. Odhod je pretrgal sleherno skrb za mojo prijazno, zavidanja vredno bolnico.
*
Mesec dni kasneje.
Bil sem v Lausannci in sem prebival v zelo skromnem gostišču v Cite Devant, prav blizu bolnišnice Hospital Cantonal, kjer sem vneto obiskoval Rouxjevo učno bolnišnico. Ostajal sem tam vise dopoldne ter se udeleževal operacij. Ko je zvonilo, sem se vrnil v gostišče na obed, toda glava mi je bila še med oddihom polna tehničnih načinov ter operativnih inačic.
Neko dopoldne je bilo posebno dolgo in zanimivo, pa sem se bil nekaj zakasnil. Moja dobra in stara ma-dame Lepage, gospodinja v gostišču, me je čakala nepotrpežljivo, da bi mi izročila skrivnosten zavitek, ki je bil pravkar prišel s posebno pošto.
Odvil sem zavoj in sem ves presenečen zagledal v njem krasno košarico čudovitih vijolic z Riviere, na vijolicah pa debelo pismo: šestnajst strani, napisanih v najčistejši francoščini. Pravi roman! A kaj roman, pesnitev!
Moja lepa in skrivnostna varovanka, mlada gospa Sonja Janowska, se je najprej opravičevala, da piše po francosko, zakaj samo v tem jeziku mi more kar najslajše reči: »Je vous aime — ljubim vas«. To je ponavljala na šestnajstih straneh ter razčlenjevala razloge za svojo ljubezen. Ljubila me je (moram povedati, dasi ne vem. ali mi je to v pohvalo ali v kaj drugega?) zaradi moje globoke resnosti, zaradi neomejene ljubezni do učenja, zaradi vdanosti, ki sem jo kazal do človekoljubnega poslanstva. Občudovala je v meni moč volje in požrtvovalnosti ter vero v vzor. Dejala je, da vidi v meni moškega (lahkovernega, si bo mislil hudomušni bralec!), prav zares »različnega« od vseh, kar jih je poznala do tedaj. Zato bi mi hotela posvetiti svoje življenje. Če bi jo poklical, bi takoj odšla, bi se mi pri-(1 lužila v Lausannci in bi ostala za vedno z mano, zaka j združiti hoče svojo usodo z mojo... Podpirala bi me v živi ieniških bojih, mi dajala poguma in mi pomagala, da bi dosegel svoj vzor ...
Ko sem prebral pismo do konca, sem čutil, da me zapuščajo moči. V duhu sem videl to prelepo tujo stvar,
ki je je bila sama pesem, razkošje in nežnost, kako zaljubljeno hodi ob strani ubogega in neokretnega doktorčka, ki se lovi za življenje. A to je bil sen, norost!...
Zaprl sem oči in zdelo se mi je, da vidim polom: olom svoje življenjske poti, odtegnitev od učenja, za atero sta bila potrebna največja vedrost in pokoj, gospodarski polom. Zdelo se mi je, da je vse postavljeno na glavo, da vse razpada!
Treba je bilo odgovoriti takoj, z obratno pošto, in prositi prijazno vilo, naj me ne skuša, naj me pozabi, naj me pusti v suhem učenju, v mojem trdem delovanju, v moji samoti, v mojem uboštvu. Ko sem premišljal o pismu, sem čutil, da se ji moram zahvaliti za jresladke besede, ji zagotoviti, da sem ji ganljivo hva-ežen, a zarotiti jo, naj mi ne prikazuje sanjarskih obzorij v nedosegljivih prividih.
To sem hotel pisati z obratno pošto in sem se vsaj desetkrat spravil na delo, a desetkrat nisem znal napisati drugega kakor nekaj neumnih in plehkih vrst. Zato sem vrgel pero v kot ter ljubosumno uničil tisto nevarno zuljubljeno pismo. In pismo, roman in pesnitev niso dobili odgovora ...
Izginile so tudi prelepe vijolice z vonjem, ki me je opajal in me skušal. Dal sem jih stari madame Le-pagevd, ki ni še nikdar videla tako lepih v tako hudi zimi. Bila je enchantee — očarana in jih je naglo tekla darovat svoji mali Materi božji.
Tako se je prigoda končala.
Vrnil sem se k učenju, k bolnikom, k dolgim in utrudljivim kirurgičnim sejam. Toda nekaj časa sem bil kakor odsoten, kakor da sanjam. Kadar sem prisostvoval drznim Rauxjevim operacijam, je bila moja misel drugje. In ko sem v presledkih med različnimi posegi stopil k širokim oknom v vseučiliški učilnici ter se skozi steklo čudil prekrasnemu razgledu na Savojske Alpe, ki so obdajale sinje Lemansko jezero, sem videl tiste globoke, domišljije polne, romantične, sanjave oči.
Ko sem se vračal domov k obedu, s« skoraj nisem drznil vstopiti, zakaj bal sem se, da jo bom dobil tam, in sem v strahu mislil, da bi bilo z mano konec, če bi prišla, zakaj ne, ne bi se mogel upirati.
Sinje in globoke oči so me spremljale nekaj časa v Lausannei in videl sem jih še v globokih vodlah Oceana, iznad ograje na ladji, ki me je malo za tem peljala v Ameriko. Potem me je zajel vrtinec novega sveta in me zmedel. Tedaj sem se čutil na varnem.
Ko sem se vrnil, nisem več mislil na to.
Nekega dne sem dobil iz Varšave kartico, na kateri je bil samo dan in podpis.
Bila je ona! Ni sporočila ničesar, pa sem le vedel, da se me še spominja in da mi je okrutni molk odpustila ...
Gotovo je mislila, da imajo kirurgi srce iz kamnu...
Potem ni bilo ničesar več.
Hodil sem dalje po svoji poti in kronal svoje življenje z rodbino. Nato je prišla vojna. Od sanjave, čustvene prigode ni ostalo nič drugega kukor čist spomin.
Mislim tudi, da tiste presanjarske gospe ne bom več videl. A skrivnostni občutek mi pravi, da bo te vrste brala, in ko jih bo prebrala, bo morda huda name.
Res, ne bi bil smel razkazovati tako zaupnih spominov. Moral bi jih bil varovati prav na dnu zavesti, v najbolj skritem kotičku srca. Toda nisem se znal upirati skušnjavi, da bi jih povedal, zakaj ko sem jih pripovedoval, se mi je zdelo, da vse znova preživljam. Sicer pa sva zdaj stara in najini poti tako različni, da se ne bosta nikdar več srečali.*. In je prigoda tudi tako čista, tako nedkdžna in brez greha, na je podobna sanjam zavodarja. Nihče ne bi mogel ob njej zardeti, zakaj še vedno dehti po vrtnicah in vijolicah... diši prav tako kakor tiste zimske vijolice, ki so onega ledenega februarskega jutra prišle v Lausanneo in ki so po čudnem naključju končale prav na oltarju Device.
(Odlomek iz knjige »Kirurgovo življenje«, ki je uprila izšla v zbirki »Naša knjiga«, založba Ljudske knjigarne v Ljubljani.)
Rešitev ugank v 4. številki
1.	Vsak izmed štirih sinov je potreboval 112 m losa za ograjo. (Prvi: 2X28+2X28: drugi: 2X25+2X31; tretji: 2X22+2X34; Četrti pa 2X19+2X37.)
2.	Siromak je razrezal svojo salamo v 29 dneh.
3.	Izrežeš košček papirja, ki mora biti prav tako' velik kakor novec in ga položiš na novec. Potem držiš novec vodoravno (papir je seveda zgoraj!) in spustiš. Papir bo z novcem vred v istem Času dospel na tla. — Mnogi reševalci so pa papir in novec spuščali v brezzračnem prostoru in ker taki rešitvi fizikalno ni oporekati, je tudi ta rešitev pravilna. Vprašanje je le. Ce je verjetno, da bi Pepetov sinček, ki ni vedel, kaj je težje, ali kilogram vate ali kilogram železa, vedel o padcu v brezzraCnem prostoru.
Vse uganke so pravilno rešili:
Klemenčič Ema, Lokar France, šega Vinko. Erjavec Karel, Šink Matija, Simčič Zorko, Petrač Lojzka, Sluga Ivanka, čop Polde, Horvat Jože, Kurbus Armin, Rosina Drago, Vider Ciril, Mikunda Franc. Tribušon Tone, Golouh Polde, čertnlič Josip, Lipovšek Anton. inž. Simčič Mirko, Nefima Albin. Leskovar Lu-dovik, Polutar Rado, Pribovšek Ciril, Kotačnik Drago, Točar Ludovik, vsi Ljubljana; Jančar Mara, Žalna p. Višnji gori; Hribar Mici, Ponova vas p. Grosupljem; Semrajc .Janez, Logatec; Peterlin Blaž, Novo mesto; Zupan Zdravko, Ribnica.
Manj ugank so pravilno rešili:
Fugina Saša, Stopar Cene, Klančnik Cvetko, Belin Adela. Lampe Fortunat, Mislej Pavel, vsi Ljubljana; Konc Rado* Nova vas p. Rakeku; Palčnik Gabrijela, Vrhnika; Bačnar Drago. Novo mesto.
Nagrade so dobili:
Klemenčič Ema (Grazia Deledda, Golobje in jastrebi); 2. Nei-ima Albin (A. Munthe, San Michele); 3. Polutar Rado (Urban, Živi bič); 4. Pribovšek Ciril (Jammes, Gospod Ozeronski); 5. Fugina Saša (I)urych. Marjetica); B. Bačnar Drago (Streuvels, Hlapec Jan).
Rešitve ugank ln problemov v 5. številki pošljite do 19. junija na: Uredništvo Obiska (uganke al| šah), Ljubljana, Kopitarjeva ulica 6.
Reševalce čaka spet nekaj lepih knjižnih nagrad.
Rešitev šahovskega problema v 4. številki
Problem št. 55.: 1. Dh8! (grozi 2. Sa3:)
Na 1. . . . Dh8: pride 2. Sb3+
Na j. ... d5 pa sledi 2. Sd4 in mat v tretji potezi jo neogiben.
Pravilno so rešili:
Klobovs Anton, Basaj Vladimir, inž.'Simčič Mirko, Lipovšek Anton, Certalič Josip, Golouh Polde, Rosina Drago, Kurbus Armin. Horvat Jože. Simčič Drago. Klemenčič Ema. Sluga Ivanka. Lokar France, Šink Matija, Kern Franc, Golob Peter, Kastelic Franc, Resnik Irena, Kruljc Pavle, Pogačnik Kristo, Trobeljnik Pavel. Mejaš Franc, Cvirnik Peter, vsi iz Ljubljane; Buda Stane, Vel. Poljane.
Nagrado so dobili:
Trobeljnik Pavel. Mejaš Franc, Cvirnik Peter.
Urednikova torba: Tone. Lj. Problem bom pregledal in, če bo primeren, tudi priobčil. Hvala in lepo pozdravljeni 1
Lov na biserne školjke. Školjke gojijo tri leta, jim vtisnejo v meso drobne steklene jagode in jih pustijo v morju štiri leta, da izcejajo bisernino. Potapljači so po večini ženske.
Dve sliki i/ vroče Afrike: zgoraj arabska prodajale« golobov v Tripolisu; spodaj arabska lončarja in njihovi izdelki v Tunis«.
Iz novega cerkvenega stavbarstva: cerkev v Littoriji.

■
iils
s? simpK
::::
iiiiiiii
um
iiip
iiii
II n Ste.
Upi
i lil! 11
liju
JI
II
l|!li=-
iililh. .J
o Čaru in grozi, vzvišenosti in smeSnosti krink
NIKO KURET
Narodoslovje, starinoslovje in zgodovina nam poročajo o krinkah najrazličnejših plemen in vseh časov. Narodoslovje raziskuje razne narode. Pri mnogih, ki so ostali na prvobitni stopnji omike, ugotavlja do današnjega dne rabo krink, tako v Avstruliji, v Severni in deloma tudi Južni Ameriki, po posameznih predelih Oceanije, deloma v Afriki in severni Sibiriji. Starino-slovje in zgodovina odkrivata krinke v prvobitni dobi mnogih, pozneje visoko kulturnih, izumrlih ali še živečih narodov. Narodopisje pa pozna celo pri sedanjih kulturnih narodiih ostanke krink iz davnih, pozabljenih dob njihove prvobitne kulturne stopnje. Stare krinke se niso ohranile le v odmaknjenih predelih, ampak živijo celo sredi sodobne civilizacije. Njihov prvotni pomen sta v ljudstvu že neznana ali vsaj zbledela. Na nujboljši poti so, tla postanejo zgolj — pustna norčija...
Od bogoslužne krinke prvobitnega človeka do krinke za moderno maškerado pa je dolga, dolga pot.
Krinka izvira iz totemizma. Kaj je totemizem? Totemizem je pri prvobitnih narodih razširjena vera, da imutu kak plemenski rod in kaka živalska vrsta isti izvor, istega »prednika«, in da zato obstajajo med pripadniki tistega rodu in med živalmi tiste živalske vrste mistični odnosi. Znak te vere je t o t e m. Totem je steber, ki ga krasi na vrhu podoba ali simbol »prednika«. Od vrha do tal pa pokrivajo steber podobe prednikov v obliki krink. Tako je totem tudi nekak rodoslov kakega rodu.*
Krinka na totemu je več kakor podoba prednika, katerega predstavlja. V krinko vstopi demon prednika, potem ko se je umiril in privzel božanski značaj.
Še več. Kdor si krinko nudene, v njem se demon utelesi, v njem oživi božanstvo. Za obojim hrepeni prvobitni človek, želi se združiti s predniki, želi se potopiti v božanstvo. S tem pa preneha biti krinka zgolj podoba in postane bogoslužna svetinja.
V dve smeri gre poslej njenu uporaba. Z njeno pomočjo zarotijo demone, da jim pomagajo pri lovu ali na vojski. Krinka pa je tudi simbol tajnih moških združb in ima važno vlogo pri uvajanju mladeničev v moškost.

C 4P
trn
f-n
Muski Agamemnona in Klytaimnestre iz mikenskega zlatega zaklada. (Narodni muzej, Atene.)
ir ■1
II
UL*
Mary Wigman s pozlačeno krinko v »Plesu vešč«
* Naziv »totem« izvira baje iz jeziku očipvejskih Indijancev iz Severne Amerike. Udomačil se je v narodo-slovju za to obliko prvobitnega verovanja (totem — totemizem).
Plesalec, ki nosi krinko, torej kratko in malo je demon, katerega krinka predstavlja. Ne želi biti demon samo po obrazu, ampak tudi po svojem bistvu. Ne premika se zato več kakor človek, marveč stopica, poskakuje in pleše, se vrašča v krinko. Krinka se razodene kot strahoten, tajinstven vir demonske sile, ki prvobitnega človeka res tako prevzame, da pozabi svojo lastno osebnost.
Oblika krink je pri raznih narodih in v različnih deželah različna, kuže pa marsikdaj v krajevno in časovno silno oddaljenih primerili tudi neverjetno sorodnost. — Pomislimo, kako upodablja otrok človeški obraz! Dve piki, pokončna in vodoravnu Črtu. Prav tako riše tudi prvobitni človek. Takšne obruze ustvarjajo črnci v Afriki, takšne obraze vidimo na kremenih iz kamene dobe. Povsod seveda ne ostanejo pri tej skromni obliki. V Kongu obložijo črnci krinko s školjkami, z belimi in višnjevimi koraldami. Spet drugje v Afriki obrobijo krinko z mogočno brado iz ločja. Nu Borneu in v Novi Gvineji se komaj še razloči človeški obraz; krinko tvorijo leseni plohci, ima včasih velike steklene oči in fantastičen gobec, oborožena je z rogovi in poslikana z najbolj kričečimi barvami. Nekaj posebnega so indijanske maske, ki upodabljujo nujrujši živalske obraze. — Tudi v gradivu srečujemo razlike; mehiške krinke so lončene, eskimske kožuliovinaste, slavni krinki iz mikenskega zaklada, znana »Agamemnon« in »Klytaim-nestra«, sta zlati. — Na drugi strani se čudimo, da ima krinka ameriških Kvakiutlov soroden krokodilski gobec kakor ga imajo prleški kdranti...
V rabi krink nam je ločiti vsaj tri stopnje.
Nu prvi stopnji se uporablja krinka pri bogoslužnem plesu. Sveti japonski ples k a g u r a , zlasti tisti, ki so ga izvajali z levjimi krinkami, naj bi bil odvračul zle nukune demonov. Pueblo-lndi-j a n c i še danes ob suši s plesom v krinkah rotijo lx>gove v gorah, naj jim pošljejo dežja.
Druga stopnja nastopi takrat, ko se istovetnost med demonom in med tistim, ki nosi demonovo krinko, razrahlja. Demoni in božanstvu, ki so prvobitnemu človeku sprvu tako blizu, se polagoma odmikajo iz človeške sredine in se pomaknejo v nedoločeno bajeslovno daljavo. Nosilec krinke pač hot6 in zavestno predstavlja demone in bogove, se v demona ali v božanstvo sam vživi in gledalce s svojo igro prevzame, pri vsem mogočnem in pretresljivem doživljanju pa početje v tej drugi stopnji ne seže preko iluzije, utvare, iluzija pa je že teater, gledališče!
Nastopi te vrste so ohrunjeni do današnjih dni n. pr. na otoku Baliju. Ples je ostal, toda ni več bogoslužno rotenje, ampak je dobil vsebino, ki jo plesalci-igrulci plešejo-igrajo, je torej postal p a n t o m i m a. Tak ples je »T o p e n g« , ki prikazuje staro narodno bajko. Kraljevič — odlikuje ga bela krinka, kakršno smejo nositi samo boljari — išče v družbi svoje zveste žene in svojih služabnikov svojega izginulega očeta.
Maski služabnika in kraljeviča z otoka Balija.
Starinska
rimska
gledališka
maska.
Služabniki so nekakšni shakespearski burkeži in morajo gledalce zabavati. Groteskne krinke, ki jib nosijo, so lesene in v svojem načinu prave mojstrovine. Služijo, kukor pravijo, plesalcem v varstvo, du kaki demoni, ki jih je ples morda užalil, plesalcev v zasebnem življenju ne bi spoznali. Zato hranijo krinke le v templjih. — V »opičjem« plesu V a j a v o n g n nastopajo poleg človeških postav tudi postave z opičjimi krinkami, izdelanimi iz usnja in zlata. Vsebina plesa je zgodba o dveh kraljevičih, ki se jima ponudi kralj opic s svojo vojsko, da jima bo pomagal v njunem boju z daljnim sovražnikom.
V	japonskem izročilu poznajo več vrst takih maskiranih plesov: gigaku z velikimi, celoglavimi krinkami iz 7. stol., inibu-kiogen s polovičnimi krinkami in že tipiziranimi osebami iz 10. stol., d en ga k u in saragaku s celimi obraznimi krinkami in spet stalnimi tipi od 14. stol. dalje.
A tudi novi svet, zlasti Mehika, je ohranil take plese s krinkami do današnjih dni. Tako poročajo o plesu »starcev«, ki ga izvajajo sicer mladi ljudje, a s starčevskimi krinkami. Poročajo o plesu z mrtvaškimi krinkami pred cerkvijo Guadalupske Matere božje na njen praznik 12. decembra. Znane so «legende«, ki jih plešejo v krinkah v sveti gorski vasici Chalmas.
Vse te in take primere odkriva narodoslovec v strokovnih znanstvenih poročilih. Preprosti bralec se seznanja z njimi v senzacionalnih potopisih iz daljnih dežel.
Marsikdo pa se ne zaveda, da ni treba hoditi po primere v daljno Japonsko, na Bali, v Mehiko in kdo ve kam še.
Alpsko ozemlje je ohranilo polno ostankov prav takih starodavnih krink, ki so spomin na dobo, ko je bilo prvobitno prebivalstvo še na nizki stopnji poganske omike. Tukšne ostanke dobimo tudi v drugih predelih Evrope. Pohodi našemljenih postav so se razvili zlasti v »svetih nočeh«, od svetega večera do praznika svetih Treh kruljev, ali pa so se pomaknili v čas med zimo in pomladjo, v predpust. Opis teh različnih krink in obhodov bi dal snovi zu poseben spis, zato se v podrobnosti ne morem spuščati. Naj bo njih oblika in pomen še tako različen, s koreninami segajo v pogansko dobo. Kuj čuda, če se je krščanska cerkev v prvih stoletjih misijonskega dela po evropskih deželah tako ostro obračala proti krinkam in šemljenju: sv. Avguštin je nastopil proti njim, sv. Elegij (umrl 692) je obsojal krinke »v telečji in jelenji podobi«, trullanska sinoda (692) je prepovedala sleherno šemljenje. Kljub temu so krinke ostale, šemljenje ni izginilo. Ob krščanstvu so stari poganski običaji žilavo vztrajuli. Popustili so tu in tam, omilili svoj vražasti poganski značaj, se v redkih primerih celo prilagodili krščanstvu (prim. samo pojav sv. Miklavža in zlasti purkeljna!), v gluvnem pa so ostali.
V	območju evropske omike so bili sturi Grki prvi, ki so prebredli nam že znano prvo stopnjo v razvoju krinke. Strašna Gorgona, ki je ob pogledu nu njeno s kačami obdano spako slehernik okainenel, je bila pre-mugana. Grška bajka pripoveduje, da ji je Perzej od-
sekal glavo, boginja Atena pa si jo je pritrdila na svoj ščit. Tako se je spremenil totem v umetniški o kras. Civilizirani Atenec bi bil s tem ruzvoj končal. Toda zunaj na deželi je živelo svojevrstno Dionizovo bogočastje, pri katerem so bili sodelujoči našemljeni v kozle. S tem so se udeleženci — kakor pri tolikih drugih narodih — dvignili na raven božanstvu. Krink iz te dobe nimamo ohranjenih, pač pa imamo ohranjene slavne beotske glinaste kipce, na katerih vidimo grozotne krinke s širokimi usti in dolgimi ušesi. Po teh kipcih lahko sklepamo, kakšne so utegnile biti kozlovske krinke Dionizovih častilcev. Iz Dionizovegu češčenja se je, kakor je splošno znano, razvilo sturosluvno grško gledališče. Iz dobe njegovega viška poznamo znamenite gledališke krinke. Te krinke predstavljajo v visoko kultivirani in stilizirani obliki združitev sture gorgonske krinke z drugotno krinko kozlovskih satirov. Grško gledališko krinko je prevzelo tudi poznejše rimsko gledališče. Velike celoglave krinke te vrste so omogočale ruzpoznuvo oseb na velike razdalje, kar je bilo nujno potrebno. Saj so sprejemala grška in poznejša rimska gledališču nu desettisoče gledalcev. Iz istih razlogov je bilo vdelano v vsako takšno krinko tudi posebno trobilo, ki je glas ojučevalo.
Ko se je v poznejši dobi razbohotila komedija, »mi m us«, so se tudi komične krinke razvile v nepregledno vrsto komičnih spak: še danes so nam ohranjene krinke požrešnega kuharju, zal j ubljenegu gospodka, požrešnega prisklednika-parazita, meseno smehljajoče se priležnice-hetere in še toliko in toliko drugih. Prav ta komediju, ki so jo predstavljali v južni Italiji nesposobni P li l y a k i ali v Rimu nekoliko bolj olikani A te liani, je ustvarila komične tipe, ki so preživeli dolgu stoletju.
V krščanskem gledališču srednjega veku se je kmalu pojavila komična postava — hudiča, ki je moral prevzeti večno človeške poteze starodavnih in vedno veljavnih burkežev, toliko bolj, ker je oficielna oblast sture poganske figure nerudu gledala.
Vstajenje antične maske in maske sploh, njen preporod', pa dobimo spet v dobi renesanse. Renesančni vludarji so si privoščili obnovitev starih rimskih zmago-
Maski mladeniča in kuharja.
(Glinasta kipca iz Mynise.)
Italijanski karneval. (Po starem beneč. letaku.)
Levo: Tipi iz »Commedie delParte«.
Desno: Maski hudičev iz sprevoda pogubljencev. (Gotska cerkvena plastika.)
slavnih obhodov (triumphus). »T r i o n f k so se pojavili v 15. stol. v Italiji. Sam papež Pavel II. je dal »uprizoriti« po rimskih ulicah po zgodovinskih virih posneti triumf rimskega cesarja Avgustu, kot ga je slavil po zmagi nad Kleopatro. Poleg neštetih drugih »točk« so bili v sprevodu tudi štirje vozovi pojočih mask. »Trionfi« so se razširili tudi po drugih deželah, po Franciji in Avstriji. V naši bližini je bil tak »triumf« vhod nudvojvode Karla v Gradec 1572. Trionfi so se pomikuli pod slavoloki in mimo improviziranih odrov z živimi slikami. Po slavolokih in na odrih so predstavljale maskirane osebe razne alegorije. Sturodavni vozovi z maskami pa so sprožili tudi nov val vesele maske, ki je dobil svoje nujživuhnejše torišče najprej v rimskem in florentinskem karnevalu, katerima so sledili kurnevuli po skoraj vseh večjih južnjaških mestih, kjer so ostuli ohranjeni več ali inunj do današnjih dni. Bistvo karnevalov v tistih časih dobro zadene J. Gregor, ko pravi: »V dobi, ko je bilo vse prepreženo z zahrbtnostjo in spletkami, je bila neizmerna pridobitev, da si ostal vsaj za nekaj dni in noči nespoznan in si se lahko nekaznovano ponorčeval iz svojega bližnjega...« Bučni italijanski karnevali so odmevali tudi v staroslavnem D u b r o v n i k u. V »Noveli od Stunca« nam je Marin Dr žic (1520—1567) lepo prikazal dubrovniški karneval. Navdušen občudovalec italijanskih karnevalov je bil tudi Goethe.
V karnevalu je doživel stari m i m u s svoje vstajenje. Okrog starih, znanih, vedno ponavljajočih se tipičnih mask, ki jim je utirala pot tudi »commedia eru-dita«, snujoča ob predlogah starih rimskih komedij, ob krepki, učinkoviti šali, z improviziranim besedilom se je tako rodila slavna commedia dell'arte proti sredini 16. stoletja. Zanima nas na tem mestu samo zato, ker je prinesla spet krinko v gledališče. Uporubljala je večinoma polovično krinko, ko je oblikovala svoje komične tipe, ki nenadoma pokužejo svoje prastaro sorodstvo s tipi iz stare komedije rimskih mimov ... Naj vam kateregu predstavim? Tu je Punta 1 o n e , bogati, previdni možak, ki ga je pa kaj lahko spel juti na led; nosi dolg plašč, črno čepico in kozjo brado. Ali učeni in klepetavi dottore, ki nosi doktorski klobuk, plašč in pas. In glasni capi tu no, k pretiravanju nugnjeni pretepač. Preveč jih je, da bi mogel vse našteti. Manjka le osrednji b u r k e ž. Commedia delTarte gu je našla v italijanskem Ribničanu, ki ni nihče drugi kukor iz mestu Bergama došli Z a n n i (— Giovanni, Janez), ki dobi ime A r 1 e c c h i n o, v Benetkah tudi T r o f f u 1 d i n o in najde svoje inačice v Brighelli, Scapinu in drugih. Znana je Arlec-chinova z roinbustimi krpami našita obleka. Njegova črna krinka je bila sprva lesena, pozneje usnjena in je pokrivula prvotno ves obraz kakor skodela. Na glavi je nosil nujprej čepico, pozneje gu dobimo s široko-krajnim klobukom s peresom uli zajčjim repkom. V roki je imel leseno norčevsko žezlo.
Kultivirana krinka zahodnoevropskega kulturnega kroga je doživela v grško-rimskem gledališču svoj prvi, v commedii delParte pa svoj drugi višek. V svojem nastanku se seveda obe bistveno razlikujeta. Krinka commedie delParte je nastala iz zgolj posnemanja antičnih mimov v renesančnih trionfih, razrasla se je v pisanih in bučnih karnevalih in ob predlogah učene komedije (commedie erudite), zato je daleč od svojega praizvoru.
Ruzposujeno karnevalsko šemljenje je samo norčava preobleka in vse sodobne »maškare« niso nič drugega. Isti usodi gredo naproti, kukor vidimo, tudi tiste maske, ki so se obdržale kot pradavnu ljudska ostalina.
Žalostno je le to, da je dobila bogato tradicijo karnevalskih obhodov po nekaterih velikih mestih v svoje mreže nenasitna pošast moderne reklame. Iz pristnega, neugnanega šemljenja, ki je hranilo še vse čare bogate renesančne preteklosti, je nastala neokusna trgovska zadevu velekupitalističnih mednarodnih tvrdk. — Da se pobahamo: pred leti smo si celo v Ljubljani dovolili majhen eksperiment v tem duhu... Ampak je, hvala Bogu, žalostno propudel ...
In vendar se zdi, da čaka krinko novo vstaje-n j e. Vrača se namreč spet tja, kjer je bilo včasih njeno mesto, v gledališče.
Videl sem krinke v sodobnem gledališču prvikrat 1930, ko sem gledul v Monakovem pretresljivi Thalhoffov »T o t e n m u 1« (dramutiscliTchorisehe Vision f Ur Wort, Tanz, Licht). (Glej sliko pri naslovu članku.)
Z zlato krinko je plesala tudi Mury W i g m a n , ki sem jo videl ob isti priliki. Navidezno toga brezobzirnost take krinke oživi zlasti v moderni odrski razsvetljavi do nošastne mimike, ki daje slutiti tudi civilizirancu 20. stoletja praduvno grozo prednikov, zročih v totemske krinke in trepetajočih pred neznanimi silami...
Veliko odkritje za mednarodno občinstvo so postali tik pred sedanjo vojno puriški »C o m e d i e n s Rou-t i e r s«, igralsku skupina francoskih skuvtov. Vodil jih je znani Leon C h a n c e r e I, ki si je pridobil svetovno slavo tudi kot vodja svojevrstnega otroškega gledališča v Parizu, nazvanegu »T h e a t r e de 1’Oncle Se-b u s t i e n«. Chancerel je v obeh svojih skupinah, ki sta nastopali vzporedno, oživil tradicijo italijanske commedie d e 1 1' a r t e , kakor jo je poskušal oživiti tik pred izbruhom prve svetovne vojne 1914 tudi Nikolaj E v r e i n o v v svojem moskovskem »Teatru starem«. Chancerelovi igralci — in po njegovi pobudi vsi francoski skavti — igrajo dosledno v slogu italijanske komedije s polovičnimi krinkumi in s podrobno izdelanimi plesnimi prvinami. Njihova turneja po Nemčiji je bila odkritje zu nemško kritiko.
Dolga je pot od totemske podobe do sodobne odrske krinke.
Če ju prebudimo, zaslutimo kukor daven spomin in se — čeprav nejasno — zavemo tajinstvenih vezi, ki družijo rod z rodom nazaj do sivih davnin...
k enobarvnim oblekam in krilom so še vedno v modi, letos še bolj kot lani, ker so se izkazale za res praktične. Napravite jih lahko iz kakega starega spomladanskega plašča, čeprav zelo obnošenega suknjiča. Le malo preglejte omare, gotovo boste našle še kaj uporabnega. Pa tudi če se odločite za novo blago, vam ne bo treba dati toliko točk kot za celo obleko ali kostum, odlegla pa vam bo taka pisana jopica še bolj, ker jo boste lahko nosile k več oblekam hkrati. Naša slika prikazuje šest modelov, ki so napravljeni iz enobarvnega črtastega ali karirastega blaga, vse je letos moderno; glavno je, da je dobro krojeno in da se poda vaši postavi.
1.	Široka, ohlapna jopica, primerna za vsako postavo, ima ležeč ovratnik in velike žepe, ki so okrašeni z drobnimi šivi.
2.	Preprosta športna jopica je krojena čisto po životu. Drobni reverji in dva našita žepa sta edini okras tega mladostnega modela.
3.	Mladostna jopica iz živo pisanega karirastega blaga se bo podala tudi k športnim poletnim oblekam. Zapenja se na en gumb in ima po dva zanimivo našita žepka na vsaki strani.
4.	Klasično krojena športna jopica iz grobo karirastega blaga je napravljena iz starega moškega suknjiča.
5.	Lahka jopica brez ovratnika je na hrbtu malo nabrana, Pas je samo zadaj.
G. Zelo dolga jopica iz mehkega volnenega blaga ima všit pas in štiri velike našite žepe.
• 5^*	;•>►*• (•>►*■	(£>►*■	£>►* <•>*-► ©►* (•>►*
f
f
I
f
f
f
f
f
?
Letošnji klobuki
se razlikujejo od lanskih zlasti v tvo-rivu. Slamniki so postali že precej nemoderni, razen čisto širokih modelov za poletje. Spomladi pa si vsaka izmed nas kupi rajši klobuček iz klobučevine, katerega bo z majhnimi spremembami lahko nosila vse leto. Kajti bleščeč slam-niček, ki je bil do zdaj vsako pomlad velika želja sleherne izmed nas, je primeren le za lepe sončne dni. k novemu kostumu ali plašču. Klobuk iz klobučevine ali preprost turban iz mehkega jerseya pa lahko nosimo ob lepem in grdem vremenu, za športne in pražnje prilike. Da pa klobuk ni videti preveč skromen ali celo dolgočasen, moramo iz brati poleg vedno elegantne črne eno izmed letos tako modernih pastelnih barv. Najmodernejši barvni odtenki, kakor gorčično rumena, bakreno rjava, lešnikovo rjava in peščena se podajo prav tako plavolaskam kakor črnim. Klobuček lahko tudi okrasimo z ljubkim šopkom temnih vijolic, z mehko svileno pentljo v isti ali kontrastni barvi ali s tankim, komaj vidnim pajčolanom, katerega lahko odvzamemo, ko smo se ga naveličalo. Naša slika kaže osem najmodernejših modelov, izmed katerih si vsaka lahko izbere onega, ki sc ji bo najbolj podal k obrazu in postavi. Kajti staro pravilo, da vsak klobuk ne pristaja k vsakemu obrazu, velja še vedno. Za majhne in debelušne postavo nikakor niso primerni široki in nizki klobuki, in nikar se ne dajte zapeljati, čeprav pri-stoji tak model vaši vitki prijateljici izvrstno in čeprav vam raodistka zatrjuje, da bodo letošnjo sezono moderni le široki klobuki.
1.	Eleganten športni klobuk peščeno rumene barve jo okrašen z garnituro iz rjasto rjavega in vijoličastega traka iz ripsa. Podal se bo zlasti k športnemu kostumu ali plašču.
2.	Precej velik šopek žametastih vijolic je edini okras tega svetlosivega klobučka, katerega boste lahko nosili ob vsaki priliki. Glava in rob sta iz klobučevine, krajci pa so iz istobarvne grobo pletene slame.
3.	Mladostni širokokrajni klobuki, ki se nosijo s čela, so še vedno moderni. Naš model je iz temnomodre klobučevine, brez vsakega okrasja.
4.	Aparten model iz črne klobučevine je okrašen z drobno nabranim robom in široko pentljo iz črnega tafta. Primeren je le za pražnje prilike k črnemu plašču ali kaki svileni obleki.
5.	Stroga oblika tega temnosivega športnega klobuka je nekoliko zabrisana s komaj vidnim svetlosivim pajčolanom, ki pokriva ves obraz.
G. Ljubek popoldanski klobuček iz temnih žametnih vijolic je okrašen s precej širokim trakom iz svetlosive svile, ki pada zadaj na lase. Model je primeren za gledališče ali koncerte s enobarvnim svilenim oblekam.
7.	Pričujoči klobuk, ki je primeren predvsem za starejše daifie, je iz temnomodrega, drobno nabranega žoržeta. Okrašen je z bleščečim trakom v isti barvi in tenkim belomodrim peresom, ki je zataknjeno v oglavje klobuka.
8.	Zelo eleganten klobuk iz črne klobučevine ima izredno široke krajce. Oglavje je pokrito z drobnimi cvetovi iz svetlo in temnordečkastega žameta. Podal se bo le velikim in vitkim postavam.
Za vašo hčerkico
1.	Kvačkana jopica.
Potrebujemo 8 dkg svetlorožnate, precej debele volne in ko-vinasto kvačko St. 2. V trgovini dobite sedaj z bombažem mešano volno po 7 lir dkg (2 točki), ki je za otroške pletene reči čisto primerna, čeprav ni tako topla ko čista volna.
Vzorec: kvačkamo dve vrsti šibičnih pentelj, v tretji vrsti pa delamo tako zvaue »polže«. Napravimo eno šibično, nato zabodemo v naslednjo šibično prejšnje vrste šest šibičnih, ki jih vse hkrati odkvačkamo, nato napravimo eno zračno pentljo, da se polž zategne, eno šibično in zopet od kraja.
Jopica na naši skici je primerna za dojenčka do šestih mesecev; zavezujemo jo na hrbtu. Kvačkati začnemo v sredi hrbta. Nasnujemo verižico iz <>0 zračnih p. Napravimo dve vrsti šibičnih, eno vrsto polžev, zopet dve vrsti šibičnih itd., do 11 cin višine. Nato sjjustimo 2.r> šibičnih za rokavno odprtino, napravimo verižico iz 25 zračnih za drugi del rokavne odprtine in kvačkamo 19 cm. Nato spustimo zopet 25 šibičnih za drugo rokavno odprtino, napravimo zopet verižico iz 25 zračnih, kvačkamo še 11 cm in končamo. Nato okvačkamo jopico s tremi vrstami gostih pentelj, da obdrži bolje obliko. Za rokav napravimo verižic iz 25 zračnih in kvačkamo 10 cm. Nato zlikamo vse skupaj z ne preveč vročim likalnikom in sešijemo z gostimi vbodi na ramenih in rokavčkih, nato všijemo rokave. Okoli vratu in zapestja napravimo vrsto luknjic, in sicer kvačkamo eno šibično, eno zračno, eno šibično itd. Šibične vbadamo v vsako drugo pentljo prejšnje vrste. Nato nakvačkamo še vrsto drobnih zobčkov, in sicer napravimo eno gosto, nato pet šibičnih v naslednjo pentljo prejšnje vrste, eno gosto itd. Končno vpeljemo okoli vratu in v zapestju rožnat ali svetlomoder svilen trak, s katerim se jopica zavezuje.
2.	Kvačkani čeveljčki.
Potrebujemo: 25 g precej debele svetlorožnate volne in kvačko številka 3.
Vzorec: tuneški vbod, ki se kvačka takole: napravimo verižico, nato kvačkamo same goste pentlje, katerih pa ne odkvačkamo, tako da ostanejo vse na kvački do konca vrste. Nato ovijemo, odkvačkamo 2 p., ovijemo, odkvačkamo 2 p. itd.
Začnemo pri členku. Nasnujemo verižico iz 35 zračnih in kvačkamo takoj prvo vrsto v tuneškem vbodu, nato zožimo v
sredi druge in tretjo vrste za 1 p., v sredi četrte vrste za 2 p. vzamemo z vsake strani po 10 p., na katere kvačkamo po 8 vrst. Sredino pustimo prazno. Za stopalo vzamemo vse pentlje, tiste od pete in tiste, ki smo jih pri členku izpustili. Prvo vrsto kvačkamo vso, nato zožujemo na vsaki strani stopala za eno pentljo, in sicer v 2., 4., 0. in 8. vrsti. Nato kvačkamo 9. in 10. vrsto gladko.
V	11. vrsti začnemo kvačkati kapico, in sicer napravimo 5 p., nato vzamemo dve skupaj, zopet 5 p., 2 skupaj itd. do konca vrste.
V	12. vrsti napravimo 3 p., vzamemo 2 skupaj, 3 p. itd. V 13. vrsti zožujemo na ta način, da vzamemo po 2 pentlji skupaj. Za peto
moške srajce
Naša skica nazorno prikazuje, kako lahko naredite iz že stare in obnošene moške srajce ljubko pomladno bluzo, ki bo nekoliko osvežila vaš lanski kostum. Predvsem morate dobro pregledati, kje je srajca obrabljena, porabiti sinete le dobre kose, sicer so vam delo ne izplača. Prednjik bluze dobite iz dolnjega dela moške srajce, kajti na prsih in ob vratu je blago gotovo že tanko, če ne strgano. Iz hrbta, ki je navadno boljši kot prednjik, ukrojite zadnji del bluze, ovratnik in žepke. Iz rokavov dobite le kratke rokavčke z manšeti ali brez njih, kajti pod pazduho in v zapestju je blago gotovo neporabno. Najbolje je, če napravite po kaki vaši bluzi papirnat kroj in ga položite na sparano srajco, pa boste najbolje videli, koliko imate uporabnega blaga. Naša skica prikazuje nekaj preprdstih modelov, ki se dajo vsi napraviti iz moške srajce. Za katerega se boste odločili, zavisi predvsem od tega, koliko blaga imate in ali je črtasto ali enobarvno. Pri vseh bluzah na naši skici so rokavčki v ramenih rahlo nabrani, dečji ovratnik je ali zaprt ali odprt, vsaka bluza ima enega ali dva prsna žepka, izvezen monogram ali kak drug skromen okras.
napravimo 2 p., vzamemo 2 skupaj, 2 p. itd. V 14. vrsti odkvačkamo vse pentlje in končamo stopalo.
Nato čeveljček zlikamo čez vlažno krpo in zašijemo z gostimi vbodi šiv na stopalu in zadaj na peti. Končno napravimo 1 vrsto luknjic in 1 vrsto zobčkov kot pri jopici ter vpeljemo rožnat svilen trak, s katerim so čeveljček v gležnju zadrgne.
-»-to ♦*<•)>^<3 «•-«3	-++<2	■*«<£)	■•■*<•)
lO dobrih nasvetov
1.	Madeže od rje odpravite iz perila, če položite na dotično mesto precej debelo rezino citrone in pritisnite nanj vroče železo. Če je treba, ponovite večkrat.
2.	Citrona je tudi izvrstno čistilno sredstvo za zobe. Vsak večer kanite nehaj kapljic soka na zobno krtačo in že čez nekaj dni bodo zobje bolj beli.
3.	Če vam pade smet v oko, nikar ne drgnite, rajši kanite malo vazeline v notranji očesni kot, zaprite oko in ga rahlo masirajte v smeri proti nosu.
4.	Oljnate madeže odpravite le, če Jih takoj pomočite v mrzlo vodo in pu-
stite toliko časa, da izginejo. Vroča voda madeže le poveča, ker se olje vpije v tkanino.
5.	Zelo dober čajni nadomestek si lahko napravite sami iz jabolčnih lupin. 20 gramov (za 1 skodelico) tenko zrezanih lupin kuhajte 10 minut, potem dodajte sladkorja. Tak čaj učinkuje nadvse pomirjajoče na živce.
(i. Kadar sušite dežnik, pazite, da je vedno le na pol razpet in postavljen s konico navzgor, da voda lahko odteka in se ne nabira v železnem ogrodju ter povzroča rjavenje.
7.	Nikar ne mislite, da veliko prište-dite, če kupujete cenene stvari. Pos3b-no predmeti, katere si človek nabavi za
vse življenje, naj bodo vedno najboljše kakovosti. Le tako boste imeli z njimi vedno veselje.
8.	Vrečice, v katerih hranite fižol, lečo in moko, je treba vsaj enkrat na mesec temeljito pregledati. Če ne, boste čez nekaj časa neprijetno presenečeni zaradi mrčesa, ki se je v tem času udomačil v njih.
9.	Če ste se že odločili za jutranjo telovadbo, potem morate telovaditi res vsak dan brez izjeme, kajti ravno v tem leži skrivnost uspeha.
10.	Posneto mleko se zelo rado pri-pali, zato je treba pred uporabo dno lončka, v katerem se mleko kuha, iz-plakniti z vodo, da ni suho.
$4H-UGANKE
Indijska otvoritev
(Iz klubske tekme v Revalu) Friedemann — Keres
I.	<14 Sf6 2. c4 e6 3. Sc3 Lb4 4. Dc2
Indija ni samo na politični pozor-
niei, tudi v šahu si mojstri močno radi belijo glave z ..indijskimi” problemi.
4. ... Sc6 5. Sf3 d6 6. Ld2 e5 7. a3 Lc3: 8. Lc3: De7 9. de5: 10. e3 a5
Belemu ne sme dopustiti, da bi razvijal svoje moči po mili volji in začel kako strnjeno ofenzivo na damskem krilu.
II.	Le2 0-0 12. 0-0 a4 13. h3 Sd7 14. Ta dl Sc5 15. Lb4 f6 16. Td5 Sb4:
S tem se začenju skrajno zanimiv boj na damskem krilu, v katerem se nasprotnika kosata v duhovitih zamislih.
17. ab4: Sa6! 18. Da4: Db4: 19. Tal! Db2:
Kmet je kmet, danes še posebno dragocen. Poleg tega pa je še lovec na e2 napaden, ali ne?
20. c5!
Aha! Na 20. ... De2: bi beli „za-žvižgal z 21. Td2 in bi šel“ z zmago v žepu.
20.	... Sb4!
Kaj pa zdaj? jasno, da bi 21. Da8: Sa5: bilo za črnega prav povoljno.
21.	Lc4!
Klin s klinom! Lep udarec, grozi namreč pogubno Td8+.
21. ... Le6 22. Da8: Ld5:
Preprosto, pa jasno. Na 22. ... Ta8: 23. Ta8:+ Kf7 24. Td7+Kg6 25. Le6: bi beli spet slavil zmago.
23.	Ld5:+ Sd5: 24. Da7
Tako pa je zastrelil še zadnji smodnik. Vihar se je polegel in belega mineva volja, saj ima kljub vsej duhovitosti zdaj kmeta manj, pa še v slabšem položaju je.
24.	... Sc3 25. Tel Db4! 26. c6
Ta poteza v zvezi z naslednjo pa
spravi belega še ob celo figuro.
26. ... bc6: 27. Dc7: e4
Mučna zadeva. Skakač na f3 se ne sme ganiti, ker bi po Sd5 sledil dvojen napad nu damo in trdnjavo. Zdaj bi se beli lahko vdal, nemara pa mu je težko, ko se je dolgo izvrstno boril proti svojemu velikemu in nadarjenemu nasprotniku. Zato: do konca!
28. Dc6: ef3: 29. Df3: f5 30. Tal De4 31. Dh5 f4 32. ef4: Sc2+ 33. Klil Dg2:+
Še to! Zdaj je pa beli zares izgubil voljo in se vdal.
1.
Pepe je bil ravno na obisku pri svojem prijatelju Lipetu, ko je tu iz tiskarne prejel lep kup tiskovin.
»Papir sem sam kupil v trgovini in ga nato nesel v tiskarno v tisk,« je razlagal Lipe prijatelju.
»Pa si pole preštel, preden si jih dal v tisk?« ga je vprašal Pepe.
»Ne,« se je zvito namuznil Lipe, »poznam bolj preprost način, po katerem lahko ugotovim, če so mi iz tiskarne vse pole vrnili: pred tiskom sem natančno izmeril višino kupa vseh pol. Bil je 28.5 cm visok in prav tako visok je tudi zdaj, razlike je morda sumo kuka dva milimetra.«
»Ali je bil kdo zraven, ko si meril?« je vprašal Pepe.
»Da, tiskar je bil takrat pri meni,« je odvrnil Lipe.
Pepe se je nasmehnil in dejal: »Potem te je pa tiskar gotovo osleparil!«
Lipe se je nato za stvur pri tiskarni pozanimal in res potem dobil še majhen kup manjkajočih pol. Lipe je torej uvidel, da njegov preprost način kontrole ne drži.
Kaj pravite, zakaj ne?
2.
Ob drugi priliki je Pepe obiskal Lipeta, ko je ta bil na svojem posestvu nu deželi. Lipe je bil tedaj ravno na tem, da priključi svojo hišico na električno omrežje sosednjega trga.
»Pepe, kaj misliš, kako daleč bo od moje hiše do priključka?« je vprašal Lipe.
Španska
Kieninger — dr. Aljehin
1. e4, e5 2. Sf3, Sc6 3. Lb5, Lc5 4. c3, Df6 5. 0—0, Sge7 6. d3, h6 7. Sbd2, 0—0 8. Sc4, Sg6 9. d4, ed4: 10. Lc6:. dc6:! 11. Sd4:, Te8! 12. Sb3, Lf8 13. Dc2, De6! 14. Scd2, Sh4 15. f3, c5! 16. Tdl, Sg2:! 17. Kg2:, Dh3+ 18. Kgl, Ld6! 19. Sfl, Df3: 20. Td3, De4: 21. Td2. Dh4! 22. Tg2, Lh3 23. Df2, De4! 24. Ld2, Dg2: + 25. Dg2:. Lg2: 26. Kg2:. Te2+ 27. Kf3, Tae8 28. Tdl, b6 29. Sel, T2e6 30. b3. c4! 31. bc4:, Tf6+ 32. Kg2, Te4 33. Se3. Lc5 34. Tel,Le3: 35. Te3:, Tg4-j- 36. Tg3, Tc4: 37. Tf3, Td6 38. Lf4, Tdl 39. Se2, Tal 40. Kg3, c5 41. Te3, Ta2: 42. h4, b5 43. h5 in beli se je hkrati vdal, ker na 43 .... b4 odločajo kmeti nu daminem krilu.
Pepe je dejal, da ceni razdaljo v ' ravni črti na 1400 metrov.
»Potem bom potreboval 1400 metrov žice,« je računal Lipe.
Pepe pa se je spet nasmehnil.
Kaj mislite, ali bi taka dolžina žice zadostovala, tudi če je Pepe razdaljo pravilno ocenil?
3.
Pepe je bil na sejmu in prinesel majhen balonček za sinčka. Ženi je dejal, da je bil zadnji balonček, ki je prodajalcu še preostal. Pred njim sta bila dvu kupca, ki sta toliko pokupila, da je njemu le še tu ostal. Ženi je natanko razložil: Prvi od obeh kupcev je kupil polovico vseh balončkov, kar jih je prodajalec imel, in še pol balončka. Drugi je od ostanka kupil polovico in prav tako še pol balončka povrh. Zadnji balonček je ostal za Pepeta. Kdo se znajde v tej skrivnostni zadevi? Saj balončka ne moreš razpoloviti! A ker je Pepe resen mož, kadar gre za številke, mu je žena verjela. Ali mu verjamete tudi vi?
4.
Prekrižaj prsta na roki kakor vidiš na podobi (sredinec preko prstanca)! Če zdaj po precepu, ki
Problem št. 56
Beli mutira črnega v treh potezah
ga tvorita konca prstov, podrgneš s svinčnikom, boš jasno občutil dva svinčnika. Ali lahko poveš, zakaj imumo tak občutek?
Naročnina: za celo leto znaša 40‘— lir, za pol leta 20*— lir, posamezna številka 4‘— lire. — Naročnina se plačuje vnaprej po položnici poštne hranilnice štev. 17.915 ali pri upravi »Obiska« v Ljubljani, Kopitarjeva ulica 2 (Ničman). — Rokopisi se ne vračajo. — Urejuje Mirko Javornik. — Za uredništvo odgovarja Ludvik Klakočer. — Izdaja in tiska Ljudska tiskarna v Ljubljani (Jože Kramarič).

mtmkrS
SLCVINtllll
SLIKARJEV
Zgoraj: GOSTILNA slikal
FRANCE MIHELIČ
Spodaj: ZIBELKA slikal
			
			
			
II |Efr'©VE
-	4	9
jlJtMbL JANEj Pogled na spominsko znamenje sredi preurej£na©a trga pri cerkvi sv. ]ako"ba
■Srn