List 13.
Mili rojaki!
Le z narodnimi močmi se zamore doseči narodni namen, zato je potreba, da se narodne moči zbude in učvrste. Poglavitno sredstvo za probud narodnih moči je narodni jezik.
Rodoljubom mora biti tedaj prva skrb, da se postavi narodni jezik — vez celega naroda, hram narodnega duha in znamnje narodne osobnosti — v svojo vrednost in veljavo v občnem življenji.
Kar se je slobodno ustanovila naša država, v kteri grejo vsem narodom enake pravice, potegovali so se rodoljubi slovenski za veljavnost in vpeljavo našega milega jezika v šole in uradnije.
Pravična ta tirjatev je zbudila mnogo neprevdarnega, nepoštenega in krivičnega nasprotovanja. Uzrok nekaki tega leži v preteklosti, v nesvobodi poprejšni, v tisočletni navadi tujčevanja, v pomanjkljivem izučenji v maternem jeziku in v mnogih drugih razmerah in zadevah; nikakor pa ne izvira iz nezmožnosti našeg,a prekrasnega in dostojno izobraženega jezika.
Zadelo   je   tedaj   prizadetje   rodoljubov   na   upore   in zavere.
Zgodovina rodoljubnega truda in borjenja poslednjega časa znana je. Znano je, kako malo se je ali celo nič doseglo zastran šolstva.
Da pri sedanji vredbi naših šol narodnega izobraženja, razvitka in blagostanja doseči ne moremo, je gotovo in dokazano. Najimenitniša naloga ostaja tedaj rodoljubom v prihodnje v tem obziru.
Znano je na dalje vprašanje, ktero se je postavilo na ministerstvo pravosodja zastran vpeljave slovenskega jezika v sodnijah v pokrajinah slovenskih; in danes dajo na znanje „Novice" odgovor ministerstva. Ministerstvo je odgovorilo, da je že dalo ukaz na vikše sodnije v Gradcu in Trstu, v kterem je zapovedano:
I.     Da morajo sodnije, kadar imajo s Slovenci obrav-novati, zatožence in priče v kazenskih rečeh, kar koli je mogoče , v slovenskem jeziku zasliševati in njih odgovore vsaj zastran poglavitnih delov v slovenskem jeziku pisati v zapisnike.
II.     Zapisniki zastran priseg, ki jih imajo Slovenci prisegati, morajo se karkoli je mogoče po slovenski pisati in vsaj besede prisege same morajo v slovenskem jeziku zapisane biti.
lil. Mora se na to gledati, da pri kazenskih in pri končnih obravnavah z obdolženim, ki je Slovenec, sodniki, uradniki državnega zastopništva in zagovorniki so slovenskega jezika popolnama zmožni, da se čisto slovensko obravnuje in da se razglasujejo razsodbe in če je mogoče tudi nje uzroki v slovenskem jeziku.
IVr. Morajo sodnije v slovenskih pokrajinah vloge v slovenskem jeziku pisane sprejemati in kar je mogoče Slovencom davati odloke ali rešitve tudi v slovenskem jeziku.
V. Ustanovljuje se, da se imajo po potrebi preskrbeti razne povabila, varhni (jerobni) dekreti, obljubni in smrtni
zapisniki, ter manjše zmiraj enake odloke v slovenskem natisu  in da se take morajo Slovencom razpošiljevati.
Na dalje je bilo od ministerstva naznanjeno, da je za-povedaio ob enem, da se mora pri dajanju vradniških služb posebno gledati na to, da prosivci znajo slovenski jezik in da se imajo le taki priporočevati ministerstvu za tiste službe, ktere ono daje.
V poglavitnem je pa ministerstvo v svojem odgovoru očitno spoznalo in izreklo, da Slovencom ne odrekuje enake pravice zastran vpeljave slovenskega jezika v sodnijah, kakor so bile za moravsko deželo oglašene 22. junija 1861, ali da zdaj še ni mogoče slovenski jezik enako kakor češki na Moravskem  popolnama vpeljati.
Ljubezen do slovenskega naroda in dolžnost najnega poklica nama veljuje, zastran tega odgovora spregovoriti sledeče:
Res je in očitno, da v tem odgovoru nam djansko zdaj še ni podeljena enaka vpeljava narodnega jezika, kakor drugim narodom v njih domovini, ali spoznalo je ministerstvo vkljub nemilim in neprijaznim sporočilom nekterih nižjih in vikvih sodnij, da je potreba, da se od začetka vpelje vsaj deloma slovenski jezik v naše sodnije, da pa to nima za zmiraj, ampak le za zdaj veljati, in da nam kakor drugim narodom enaka pravica zastran uradniškega jezika gre.
Iz tega izvira, da zdaj je naša naloga in skrb, da se dostojno in brez kratenja od ktere si bodi strani neprestra-šeno poslužujemo dodeljenih pravic, da zahtevamo od naših sodnij pošteno spolnitev omenjenega ministerstvenega ukaza, da jim pokažemo z svojimi v vseh pravdnih in nepravdnih, sploh v vseh zadevah čisto in razumljivo sostavljenimi vlogami, da je mogoče v slovenskem jeziku opravljati vso pravniško službo in da po slovenskem jeziku manji navarnost žuga za razmere pravniške, kakor po ptu-jem jeziku, z jedno besedo, da se jeziku ne more nakladati nezmožnost ali nesposobnost za rabo pravniško.
Na dalje pokažimo, da naše prošnje niso prazna zmi-šlija, ampak živa potreba pravičnosti. Tirjajmo tedaj od sodnij, da nam razpošiljajo odloke, povabila i. t. d. v slovenskem jeziku.
Ce bodemo mi svojega milega maternega jezika v ti meri, kakor je zdaj djansko dovoljeno, posluževali se, smemo upati, da hočejo naše sodnije tudi previditi, da se v ustavni svobodni državi slovenskemu narodu zastran vrad-niškega jezika ne sme in ne more pravica kratiti, da naš slovenski jezik je sposoben; in v tem spoznanji bode se želja naša, da se počasi v vsem in popolnama vpelje slovenski jezik v vra dnijah, potrdila, in če Bog da vprihodnje vresničila brez izjemka.
Upati se tudi sme, da naši pravoljubni advokati in notari bodo v blagor in korist naroda se poprijeli v vseh pismih, vlogah, prošnjah, sploh v vseh zadevah slovenskega jezika. Gotova jim je zahvala naroda, ki bode spoznal, kolika dobrota in varnost v pravniških razmerah se mu je skazala s tem, da more razumeti pravniške pisma, v kte-rih shranuje premoženje, čast, svobodo in celo življenje.
Sploh pa naj vsi rodoljubi ljudstvu našemu razodevajo
98
zapopad, obširnost in važnost ministerstvenega ukaza do naših sodnij in da naj mu zbude zaupanje, da obljuba našega milostljivega Cesarja, po kteri vsim narodom, tedaj tudi našemu grejo v vsih zadevah enake pravice, bode se vres-ničila vsemu nasprotvanju vkljub.
Toliko smo dosegli dozdaj, da v naši deželi v naših sodnijah naš jezik ni več ptujec in da se ne sme iz njih pahati, kakor da bi mu ne šla nobena pravica.
Ce se ne more na enkrat vse zgoditi, tako moramo pomisliti, da vsaki začetek je težek, da v naravnih postavah se skokoma ne more doseči gotov in stanoviten uspeh.
Kadar se poglavitno nam samim prepušča in naklada, da razvijemo svoje moči, moramo tudi, neboječi se truda, začeti važno delo, in veselili se bodemo poslednjič svojega lastnega uspeha, ki bode nam potem najgotovejši; saj vsaki se zamore najbolj zvesto zanesti le na svoje moči.
Obljubimo si pa, da hočemo stopinjo za stopinjo korakati naprej, dokler da pridemo na stan, na kterim so drugi narodi.
Vsak naj tedaj v svojem obziru, poklicu dela v svoji službi zastavi vse moči, da se v sodnijah vseh slovenskih krajev vpelje slovenski jezik in pokazal se bode kmali obilni prid, ki ga iz serca želeti mora vsak rojak svojemu narodu.
Da se pa spolnijo naše gorke in pravične želje, pomagaj Bog!
Na Dunaju na dan svetega Jožefa 1862.
Dr. Lovro Toman.            Ant. Černe.