ANNALES 8/'9f>
izvirno znanstveno delo	UDK 911 ,r>2:316.32.000.0/.9
911.53:316.32.000.0/.9
NARAVNE, KULTURNE iN DRUŽBENE MEJE
Milan BUFON
dr., višji znanstveni sodelavec, 2 RS, Koper, SI-6000 Koper, Garibaiclijeva 13 dr. sc,, eollaboratore scientifico, 7RS, Koper, Si-6000 Capodislria, Via Garibaldi 18
IZVLEČEK
Članek načenja vprašanja naravnih, kulturnih in družbenih meja v luči človekove potrebe po razmejevanju lastnega življenjskega okolja in prenašanju grupnih družbenih vrednot v prostor. Vprašanje prostorskega razmejevanja se tako tesno prepleta z. "mejnimi" problemi družbe in kulture: etnocentrizmom, akulturacijo, teritorialno in nacionalno identiteto ter razvojem mednarodnih odnosov. Kot nekakšen vidni izraz tega prepletanja družbenih in kulturnih elementov se v zgodovini človeštva javlja kartografsko prikazovanje "znanega" sveta in izrisovanje horizontalnih političnih meja v prostor. Danes, ko se ob zatonu modernistične "gotovosti" zopet odpirajo številna vprašanja odnosa človeka do svojega okolja, ko se ob demokratizaciji družbenega življenja medčloveški odnosi usmerjajo k strpnosti in sprejemanju načela mulrikulturalizma in ko tudi politične meje izgubljajo nekdanjo delitveno funkcijo, se zdi potreba po iskanju možnega sožitja različnih naravnih, kulturnih in družbenih prostorov Še toliko bolj aktualna in vznemirljiva.
Ključne besede: kulturni in družbeni prostori, meje, identiteta Parok chiave: confini, societa, cultura, natura
Narava (N), kultura (K) in družba (D) so v bistvu tiste osnovne entitete, ki zajemajo celoto pojavnega sveta, vsaj iz človekovega zornega kota (pojavni svet deževnika ali bakterije je seveda bistveno drugačen). Sistem NKD je kompleksen, se pravi, da se njegovi posamezni deli ne prekrivajo popolnoma, niti ne delujejo vsak zase, nepovezano Če stvari močno poenostavimo, lahko rečemo, da ima vsaka izmed teh entitet določeno področje, ki je od ostalih neodvisno: dobršen del naravnih pojavov in območij ne pozna nikakršnih elementov človekove kulture ali njegove družbene organizacije; kultura ima prav tako obsežen, recimo temu abstraktni del, ki se ne podreja konkretnim družbenim razmeram in je tudi neodvisen od narave; družbeni sistemi in norme seveda izhajajo iz kulture v širšem smislu, a se nato v marsikaterem pogledu "materia-hzirajo" v posebne enote z lastnimi zakonitostmi in strukturo, ki ne le povratno vplivajo na kulturo in lazlično dojemanje pojavnega sveta, a v slednjega tudi neposredno posegajo in g3 s tem preoblikujejo. V nadaljevanju bomo nekoliko podrobneje pogledali, kaj
se dogaja na "mejnih" področjih zgoraj navedenih entitet oziroma v osredju sistema NKD, ki izraža antropogeno vrednotenje prostora in torej človekovo potrebo po zaznamovanju, povezovanju in razmejevanju svojega življenjskega okolja (Glej shemi 1 in 2).
NARAVA BREZ MEJA
Začnimo z naravo, ki je med vsemi seveda najstarejša entiteta in je daleč pred pojavom človeka že postavila na oder kulise in sceno, sredi katerih sedaj kot resničen ali namišljen protagonist nastopa človek ter jih nato po svoji potrebi in zmožnostih tudi premika in spreminja. Meje v naravi so običajno dobro razvidne in prepoznavne, na primer meja med vzpetim in nizkim svetom, med morjem in kopnim itd. Kljub temu, da so to pojmovno jasne meje, pa naletimo pri njihovem konkretnem začrtovanje v prostoru na neslutene težave. Če se namreč povrnemo na zgornje primere, opazimo, da meja med navedenimi območji ni vselej ali celo nikoli povsem ravna črta, ampak jo označujeta zlasti neena-
177
ANNALES 8/'9f>
Milan EUFON NARAVNE, KULTURNE IN DRUŽBENE MEJE, 177-106
N
Shema 1: Človekovo dojemanje sistema NKD (narave, kulture, družbe) (shema: Norina Bogotec, /995).
komernost in premičnost: meja med morjem in kopnim je zaradi valovanja in plimovanja pravzaprav conaina in jo podajamo z izrazom "obala", ki ponazarja nekakšen vmesni del, kjer prihaja do prepletanja tako kopnih kot morskih elementov; čeprav vsi vemo, kaj je to vzpetina in kaj nizki svet, si nismo prav enotni v tem, kod oziroma na kateri višini naj v resnici poteka meja med obema (glej shemi 3 in 4). Tudi meja med kraškim in nekraškim svetom ni ravno tako izrazita kot si to navadno predstavljamo, saj se na primer na zahodnem robu matičnega Krasa pojavljajo tako kraški osamele» izven njegovih "naravnih" meja kot nepropustne zaplate v njihovem okviru. Meje med naravnimi elementi so zato velikokrat povsem konvencionalne: t3ko postavljamo mejo med gričevjem in hribovjem na nadmorsko višino 500 ali 600 metrov, mejo med hribovjem in gorovjem pa tja okrog višine 1500 metrov. Toda tudi ta okvirna delimitacija velja le za naše geografsko področje: v toplejših ali hladnejših geografskih širinah in področjih so značilnosti teh višinskih pasov bistveno drugačne. Spet druga delimitacija zadeva razmerje med posameznim pojavom in njegovo skupno podobo, na primer med vzpetino in pogorjem aii vodotokom in porečjem. V Alpah kot že delimitirani makroregionalni enoti lahko izdvojimo številne manjše enote, na primer julijske Alpe ali Triglavsko pogorje, višinski pas mešanega gozda ali ruševja, življenjski areai gamsa ali planinskega orla. Toda velikokrat ne gre ie za naravne prostore, saj se znotraj tega kot ostalih "naravnih" območij križajo tudi številne družbene in kulturne "meje", na območju Alp na primer pojavna meja kozolca ali primorskega dialektalnega prostora, meja Triglavskega narodnega parka aii občinske upravne meje. Skratka, v naravi, kljub vsej njeni raznolikosti, ni opaziti kakega posebnega nagnjenja k razmejevanju, saj se tu posamezni pojavi in elementi takorekoč "naravno" prelivajo drug v drugega, pač pa je ta delitvena potreba ima-nenhno antropološka in se kot nekakšna projekcija člo-
veške kulture in družbe včasih imaginarno, včasih pa čisto konkretno prestavlja v prostor. Da bi torej to potrebo lahko bolje spoznali, moramo najprej ugotoviti, kaj se glede tega dogaja znotraj pojavnih polj "kultura" in "družba" in se nato povrniti k vprašanju prostorskega razmejevanja.
MEJE V KULTURI - KULTURNE MEJE?
Človek je pojavni svet sprejemal, prej kot preko družbe, preko kulture, ki je hkrati individualna in uni-verzalna. Antropologija je namreč dokazala, da ne ob-stajajo, kljub različni doseženi razvojni stopnji, nika-kršne razlike v temeljnem kulturnem vedenju med raz-ličnimi človeškimi skupinami, različne so le oblike družbene organizacije in družbene norme. V histo-ričnem pogledu izraža pojem "kultura" v pomenu "vzgo-je" in "gojenja" prisvajanje določenega znanja oziroma "civilizacije", zato se nemški "Kultur" v angleščini in francoščini prevaja s terminom "civilisation", razumljiva pa je iz tega zornega kota tudi delitev med t.i. "Kultur-volkerje" in "Naturvolkerje", se pravi med domnevno civilizirane narode (evropske seveda) in primitivna ljudstva, ki je dolgo let prevladovala v evropski kulturni misli in politiki. Tylor je leta 1871 v svojem znanem antropološkem delu "Pri miti ve Culture" definiral "kulturo, aii civilizacijo v širšem etnografskem smislu, kot skupek znanja, verovanja, umetnosti, morale, prava, običajev in vseh drugih zmožnosti in navad, ki si jih človek prisvaja kot član določene družbe". Kljub številnim poskusom "modernizacije" te definicije, slednje niso uspeli kaj bolj sintetizirati, temveč so jo celo tematsko širili. Čeprav danes, spet zaradi naše potrebe po klasificiranju, razlikujemo med materialno, duhovno in socialno kulturo, in človekovo življenjsko okolje po istem principu delimo v različne kulturne prostore ali pokrajine, za katere je značilno, da jih je človek s svojim delom in dolgotrajnim bivanjem preoblikoval po svojih kulturnih potrebah in pogledih, ne moremo trditi,
Shema 2: Konstrukcija sistema NKD in prepletanje njegovih "mejnih" delov (shema: Norina Bogotec, 1995).
178
ANNALES 8/'9f>
MiJsrt BUf'ON: NARAVN'f, KULTURNE IN DRUŽBENE MEJE. 177 1RS
Shema 3: Naravna meja med kopnim in morjem (shema: Norina Bogotec, 1995).
da so te delitve statične in vodijo v oblikovanje dejansko različnih ali celo v nekakšne rang-lestvice razvrščenih "kultur". V resnici lahko rangiramo le materialne elemente družb, a še to v okviru primerljivih civilizacij. Kako naj namreč definiramo bogastvo ali razvojno stopnjo tistih družb, kjer na primer ljudje ne delajo zaradi dohodka, kjer je energetska uporaba minimalna in kjer ni avtomobilov, telefonov ali televizij? Če bi recimo za kriterij blagostanja vzeli razpoložljivi prosti čas, bi na vrhu družbene lestvice pristali avstralski lovci in nabiralci, ki za nabiranje in pripravljanje hrane rabijo manj kot 4 ure dnevno, preostali del dneva pa počivajo oziroma uporabljajo za razne družbene dejavnosti, med katerimi zavzema skupna poraba pridobljenega posebno mesto.
Toda navkljub temeljni univerzalnosti človekove kulture v širšem pomenu besede, je bilo dojemanje specifičnih civilizacijskih razlik vselej podrejeno subjektivnemu izhodišču posameznika oziroma posameznih družbenih skupin in v okviru teh skupin sprejetih norm. Lahko bi zato rekli, da je etnocentrizem prav tako univerzalna družbena karakteristika, saj je avtoidentifika-cija pogoj, da se določena družbena skupina v resnici oblikuje, ta avtoidentifikacija pa je vselej izključevalna: "mi" smo "normalni", ostali so "drugačni". Po tem principu "mehanske solidarnosti" (Durkheim, 1893} se v večini primordialnih družb z izrazom "ljudje" označuje ie pripadnike lastne skupnosti, medtem ko se vse ostale opredeljuje kot "ne-ljudi", se pravi tujce. Vse, kar se je nahajalo izven tako določenih družbenih "meja", je spremljalo občutje nevarnosti, strahu, sovražnosti ali nevoSčljivosti. Na ta način so v klasičnih rasističnih okoljih, na primer v Združenih državah Amerike ali v južni Afriki, belci pripisovali črncem intelektualno manjvrednost, hkrati pa izredno telesno oziroma seksualno moč, in s tem v bistvu ne-človeške, skorajda živalske značilnosti. Podobno so Malajci verjeli, da živi v pra-
gozdovih posebna, opici sorodna človeška vrsta, katero so imenovali "Orang-Utan"; ta naziv so kasneje prevzeli Evropejci in z njim označevali afriške Pigmejce (glej shemo 5).
Čeprav so antični in renesančni svetovni popotniki od Herodota do Marka Pola povsem verodostojni, ko opisujejo lastna doživetja, pa se takoj oprimejo čiste fantastike iz najboljše etnocentrične tradicije, komaj načenjajo nepoznana dejstva. Tako nam na primer Marko Polo brez vsakršne skepse zagotavlja, da azijski otok Andaman naseljujejo ljudožerci (vsem neznanim družbenim skupnostim so najraje pripisovali ljudožerske navade) s pasjo glavo, in podobna bitja nastopajo tudi v spisih ostalih tedanjih opisovalcev sveta. Celo Krištof Kolumb, ki Karibcem sicer priznava človeško podobo in prijazne navade (te so rnu še toliko bolj dobrodošle, ker jim bo tako španska krona lažje zagospodarila), pripoveduje o ostalih bližnjih otokih, ki jih sam ni videl, da so poseljeni z repatimi ljudmi, "običajnimi" ljudožerci in drugimi fantastičnimi bitji. Ni čudno zato, da. je v takratni Evropi prevladovalo prepričanje, da so vsi prebivalci "novih" dežel ljudožerci, saj izraz "kanibal" izvira iz imena "carribafes", s katerim je Kolumb označil prebivalce Karibov. Formalno je "manjvrednost" teh ljudstev uradno proglasil papež v 16. stoletju in s tem tudi podprl pravkar pričeto evropsko imperialno politiko, toda že za katolike Srednjega veka je bilo mogoče prišteti med "prave ljudi" (veri homines) le tiste osebe, ki jih je bilo mogoče pokrtstjanili oziroma asimilirati.
Seveda etnocentrizem nikakor ni značilen ie za Evropejce: zanimiv primer medsebojnega "nezaupanja" omenja znani antropolog Levi-Strauss, ki opisuje, kako so španski osvajalci z raznimi "znanstvenimi" metodami poskušali ugotoviti, ali imajo tudi ameriški domorodci dušo, medtem ko so slednji Špance utapljali, da bi dognali, ali tudi telesa "božanskih" belcev po smrti razpadejo. Dokaj osamljeno nasprotno mnenje je izrazil le Montaigne v svojem znanem eseju "Des cannibaies", ki ga je napisal verjetno okrog leta 1580, in v katerem je poudarjal, da je edina nenavadnost ameriške kulture ta, da je "drugačna" od evropske in nedvomno manj barbar-
179
ANNALES 8/'9f>
Mi-iil BUFON. NARAVNE, KUÎ.TURNE IN DRUŽBENE MEJE, 177-136
Shema 5: Kulturne meje: "človek" in "r>e-£lovek". Pig-meječ oziroma Orang-Utan kot ga je upodobil angleški anatomist £ Tyson (1699).
ska od tiste, ki dovoljuje "sosedom in someščanom, da še živo telo zmučijo, ga počasi cvrejo na ognju in ga nato dajo na voljo psom in svinjam". Ta teza je našla približno dvesto let kasneje v Rousseauju in romantikih zelo plodna tla in spodbudila mit o t i. "dobrem divjaku", medtem ko je Rousseaujev sodobnik, znani naravoslovec Buffon, v duhu razsvetljenega pozitivizma in njegove klasifikatorske vneme sestavil rangirani konfi-nuum živih bitij, na vrh katerega je postavil seveda belopoltega Evropejca (človeka "par excellence"), ostalim človeškim rasam oziroma "človeškim bitjem" pa dosodil nižje stopničke. Razvoj kolonialnega sistema, zlasti angleškega v 19. stoletju, in potreba bo izboljšanju njene
uprave je kasneje vodilne elite prisilila k večjemu poznavanju in razumevanju navad "domačinov", a še danes, kljub splošni demokratizaciji družbenega življenja in političnih odnosov, ohranja mitologija manjvrednosti "out-grupe" pomembno funkcijo pri utrjevanju "in-grupe", zlasti v robnih predelih, kjer prihaja do večjega prepletanja med različnimi družbenimi skupinami. To funkcijo oziroma te cilje dosegajo vodilne elite s širjenjem ksenofobije, z agresivnim nacionalizmom, rasizmom ipd. Zaradi prevladujočega "evro-historizma" je ta odnos najpogostejši med belci in pripadniki drugih ras, čeprav je dokaj pogost tudi znotraj evropske kulture, na primer v odnosih med Nemci ali Italijani do Slovanov.
Zgoraj opisane kulturne "meje" imajo seveda velik vpliv na dojemanje prostora in njegovo delimitacijo, kar zelo plastično ponazarja že razvoj kartografije (glej shemo 6). Tako so srednjeveške karte vsebovale ie tedaj "znani svet", se pravi Evropo, Azijo in Afriko, ti kontinenti pa so v cerkveni simboliki predstavljali tri Noetove sinove (Sema, Kama in Jafeta) oziroma tri kralje, ki so prišli častit Kristusovo rojstvo v Betlehem. Včasih so tem trem celinam dodali še četrto, docela neposeljeno, ki naj bi ležala južno od že znane trojice, imenovano "Antipod", čeprav je Cerkev zatrjevala, da je Zemlja pač ploščata in si zato obstoj takega kontinenta sploh ni mogoče zamisliti. V mejah tedaj znanega sveta so ljudstva in dežele delili izključno po verski pripadnosti, zaradi česar srednjeveška družba ni bila rasistična v sedanjem pomenu besede. Šele v 17. stoletju so afriškega kralja pričeli opisovati kot človeka "albo colore", ker naj bi pač za kristjana in monarha pripadnost manjvredni črnski rasi ne bila dovolj "primerna". Evrocentričnost pri upodabljanju sveta je lepo razvidna v Mercatorjevem "Atiasu" iz leta 1595, ki je dejansko utrdil ta naziv za kartografske zbirke. Vseboval je 107 zemljevidov, od tega 16 posvečenih Britanskemu otočju, prav toliko Franciji s Švico, 9 Belgiji in Holandski, 27 nemškim državam, 22 Italiji in Balkanu, 14 Španiji in Portugalski, a samo 3 neevropskemu svetu. Podobne, čeprav lastnim "izhodiščem" prilagojene upodobitve sveta je mogoče zaslediti tudi drugod. Budistične kitajske in japonske karte so svet prikazovale v obliki školjke, ki jo obdajajo vode, v njeni sredi pa je bilo veliko himalajsko jezero, iz katerega izvirajo in se nato na vse strani neba izlivajo reke Ganges, Ind, Amu Darja in Tarim. Babilonci so v 5. stoletju pr.n.št. seveda orisali lasten "svet" v porečju Evfrata: Zemlja je tu okrogla plošča, ki jo obdaja ocean. Konfucijeve karte imajo v sredi "sveta" Kitajsko, Severna in južna Amerika pa sta označeni kot dva manjša otočka. Anaksiman-drova karta (približno SSO pr.n.št.) ima v središču zemeljske plošče, ki jo obdajajo morja, seveda Delfi. Podobno so počenjali Rimljani, ki pa se niso niti potrudili, da bi na zemljevid izrisali ozemlje onkraj mejnih barbarskih dežel, saj jih to spričo že konsoJidiranega lastnega imperija v vojaško-strateškem pogledu ni več
180
ANNALES 8/'9f>
Milj>n fiUFON: NARAVNE, KULTURNE IN DRUŽBENE ME.IE, 177-18&
zanimalo in je bilo zato v bistvu "neobstojno". Etno-centnzem se nadalje kaže pri določevanju začetnega meridiana: Arabci so ga postavljali preko Indijskega oceana, ptolemejske karte so izbrale Aleksandnjo, Španci so imeli Toledo, Holandci Tenerife, Portugalci otok Terceira, Francozi so mednarodni skupnosti s Pariškim kongresom (1634) najprej vsilili Kanarske otoke in kasneje Pariz; nazadnje je s prevlado Angležev v svetovni trgovini "zmagal" Greenwich.
NA MEJI DRUŽB IN KULTUR: AKULTURACIJA
Obstoj kulturnih meja izraža tudi proces akultu-racije, se pravi prevzem ali prenos kulturnih elementov med različnimi družbenimi skupinami, ki spremlja tako historiat mednarodne trgovine (kolonializem, imperializem) kot področje religije ali ideologije (misijonarstvo, osvajalne vojne). Čeprav "zmagovalec." "premagancu" običajno vsili svojo "kulturo", ali bolje svojo civilizacijo, pravni in duhovni red, akulturacija ni vselej enosmerna, kot dokazuje primer antične Grčije. "Stari" in "novi" običaji se mnogokrat prekrivajo, kar je zlasti opazno v religiji, kjer je na primer univerzalno krščanstvo prevzelo in nanovo "preoblekfo" velik del starih lokalnih ali regionalnih "poganskih" verovanj in običajev. A tudi v morda najbolj klasičnem primeru akulturacije, španskem osvajanju Srednje in južne Amerike, je evropska celina od ameriške prevzela pomembne materialne prvine, zlasti v kmetijstvu (krompir, koruza, paradižnik itd.).
Fenomeni akulturacije so posebno pogosti v okviru migracijskih gibanj, ki združujejo tako socialne kot prostorske premike posameznika ter mobilnost večjih ali manjših grup. Najbolj značilne za agrarne družbe so sezonske migracije, povečini na relaciji podeželje-mesto, ki nudijo kmetom ob mrtvi sezoni dodaten zaslužek. Znani so primeri dimnikarjev iz Savoje aii potujočih trgovcev iz Rezije, pred nedavnim na primer selitve gradbenih delavcev-kmetov na japonskem ali iz vzhodne Srbije v Trst, preprodajalcev iz Severne in osrednje Afrike po vsej Zahodni Evropi. Skupnost, v kateri nastajajo migracijska gibanja sicer teži k temu, da slednja obravnava izključno kol začasni fenomen, toda izseljenci se v domači kraj velikokrat povrnejo šele potem, ko so prenehali z aktivnostjo. Ta povratek v rodni kraj, ki gotovo razkriva pomembne in persistentne kulturne vezi, pa velikokrat prikriva dejstvo, da izseljencev! otroci ostajajo v svojem novem "domačem" okolju, še posebno, če so se v tem okolju rodili in odraščali. To se pravi, da imamo ob individualnem začasnem izseljenišlvu v resnici pogosto opravka z obsežnejšo medgeneracijsko dokončno emigracijo. Rešitev za te probleme so zato v deželah ¡migracije poiskali v organiziranem izseljevanju, ki je sprejemal le moško delovno silo, kateri so zajamčili delo za določen čas in jo po tem obdobju vračali v območje stalnega bivanja. Namen te operacije je jasen: osamiti priseljence v zaprle
Shema 6: Kulturne meje: etnocentrično dojemanje sveta. Zemljevid ekumene z ¡eruzaiemom v sredi (13. stoletje).
družbene in kulturne niše, kjer nimajo možnosti za reprodukcijo oziroma spreminjanja tradicionalnih ali ustaljenih družbenih in kulturnih lastnosti območja priseljevanja. Klasično transkontinentalno izseljeništvo, ki je v drugi polovici prejšnjega in v začetku tega stoletja zajelo kar 52 milijonov Evropejcev, je odpiralo mednarodni skupnosti precejšnje politične in ekonomske interese, saj so se z emigracijo razreševali domači socialni konflikti, povečevale pa so se obenem možnosti političnega vpliva na dežele priseljevanja, Toda veliko bolj pogoste od takih migracijskih fenomenov, za katere so na voljo vsaj okvirne informacije, so "drobne" selitve prebivalstva znotraj njegovega širšega območja bivanja oziroma življenjskega okolja. Pri tem se zopet odpira vprašanje skal oziroma delitve med t.i. interne in mednarodne selitve. Tako se na primer selitve na relaciji Nova Gorica-Gorica ali Bratisiava-Dunaj uvrščajo v mednarodni okvir, prostorsko, družbeno in kulturno daljnosežnejše selitve na relaciji Montreal-Vancouver ali Peterburg-Vladivostok pa ostajajo internega značaja.
Glede kulturnih aspektov migracij velja omeniti, da so v preteklosti migranti zaradi svojega izrazitejšega di-namizma in razvitejše družbene strukturiranosti veliko-
181
ANNALES 8/'9f>
Milan BUFON: NARAVNE. KULTURNE IN DRUŽBENE MEIE, 177-1 «6
krat nadvladali avtohtono prebivalstvo, čeprav so slednji obdržali politično ali ekonomsko oblast, zlasti v primerih, ko je družbena in kulturna "razdalja" med "staroselci" in "prišleci" majhna. Tak model je posebno značilen za migracije Evropejcev v ostale kontinente, medtem ko je za Evropo značilna zlasti asimilacija pri-šiecev. Spričo neke univerzalne potrebe po ohranjanju svojega kulturnega "ovoja" je razumljivo, da skušajo emigranti pri svojih premikih vzeti s seboj čim več "domačega okolja", kar se kaže predvsem v tendenci po vključevanju čim večjega števila svojih bližnjih v selitvene tokove (Nemci so na primer odhajali v Ameriko kar v "kompletu", se pravi, da je tu izseljevanje zajelo kar cele vaške skupnosti z župnikom vred) oziroma ohranjanju lastnih navad in običajev v sicer kulturno različnem prostoru. Večja ko je družbena in kulturna "razdalja" do novega okolja, večja je zato tendenca po uveljavljanju določenih kulturnih meja; te izraža na primer grupna koncentracija in (samo)izolacija v določene dele mesta ali dežele. Prostorsko gibanje pa bistveno prispeva tudi k preoblikovanju družbenih in kulturnih karakteristik "mejnih" prostorov oziroma prestavljanju družbenih in kulturnih "meja" v prostoru, na primer glede deagrarizacije in proletarizacije podeželja pri širjenju sezonskih migracij ali dnevne migracije kmečkega prebivalstva v urbana središča ali, zlasti v novejšem času, glede difuzije urbaniziranega in terci-ariziranega prebivalstva v obmestni prostor, V bistvu gre pri prestavljanju družbenih in kulturnih meja za širjenje homogenih ali funkcionalnih družbenih prostorov in življenjskih okolij, v katerih se posameznik počuti "doma".
HIERARHIJA DRUŽBENIH IN KULTURNIH MEJA: DOM, VAŠKA SKUPNOST, REGIJA, DRŽAVA, SVET
Pri tem se kar takoj postavlja vprašanje prostorske delimitacije tega "doma" oziroma različnih koncentričnih krogov, ki sestavljajo človekov vedenjski in identifikacijski prostor. Običajno se ta odnos med človekom in njegovim okoljem izraža s pojmom "teritorialnost". Po Ratzelu so v ta sklop vključeni bodisi vplivi prostora na človekovo dejavnost kot njegovo vrednotenje prostora v smislu uveljavljanja lastnega življenjskega okolja (Lebensraum). V novejšem času so, predvsem ameriški raziskovalci (na primer Soja in Sonnenfeld) tudi na osnovi opažanj iz živalskega sveta močno poudarjali vedenjske osnove teritorialnosti, pri čemer razlikujejo znotraj ti. "dojetega sveta" tisto življenjsko okolje {home range), znotraj katerega se določeno živo bitje kreta v teku svojega življenjskega ciklusa, ter manjši del tega okolja, ki ga isto bitje dojema kot svoj "dom" oziroma kot del njega samega (glej shemo 7). V skladu z etnocentričnim dojemanjem prostora je na primer posebno za "primitivne" civilizacije značilno, da se vse simbolične zgradbe postavljajo v
središču naselja, ki s svoje strani simbolizira "ves svet", saj je družbeni prostor neke socialne grupe dejansko tudi "ves prostor" specifičnega družbenega dogajanja. Ker se človeška teritorialnost tesno navezuje na njegovo socializacijo v okviru določene družbene skupine, ta ni le izraz posameznikovih izkušenj, ampak predvsem prevzetega znanja in navad, ki se mnogokrat prikazujejo v mitoloških predstavah o "sveti domovini" in patriotizmu oziroma v kultu prednikov in nacionalne zgodovine ("domovina je povsod tam, kjer leže kosti naših prednikov" ali "meje mojega jezika so meje mojega sveta", kot je posrečeno ugotovil Wittgenstein). Zato teritorialnost izraža potrebo po kulturnem obvladovanju življenjskega prostora, hkrati pa potrebo po njegovem vključevanju v politične enote, se pravi po političnem obvladovanju že formiranih družbenih in kulturnih prostorov.
V teh razmerah ponazarjajo meje prostorski obseg "obvladanega" sveta na različnih ravneh in na različnih področjih. Družbeni ali življenjski prostori so seveda lahko z ozirom na sprotne kulturne in ekonomske potrebe različno obsežni: nomadski pastirji na primer potrebujejo bistveno širši prostor kot intenzivni kmetovalci, klasična industrijska družba je morala za svoje potrebe pisan konglomerat vaških skupnosti preoblikovati v "standardizirano" nacionalno tvorbo, medtem ko se za sodobno elektronsko družbo virtualna resničnost prostora po eni strani zožuje na ploskev računalniškega ali televizijskega ekrana, po drugi pa raztegne do skrajnih zemljepisnih razdalj t.i. globalne vasi (glej sheme 8, 9 in 10).
Zaustavimo se za trenutek pri enem izmed najbolj nazornih sodobnih primerov stika med družbenimi in kulturnimi prostori, kakršnega ponujajo nacije in ki so v zadnjih desetletjih bistevno prispevale k evoluciji političnih meja in njihovemu spreminjanju. Ta pravno-poli-tični pojem je relativno mlad, saj se je v Evropi uveljavil šele v 18. stoletju. Po angleških revolucijah v letih 1644 in 1688, osamosvojitvi Amerike leta 1776 in francoski revoluciji leta 1789 je nacija dokončno prevzela "moderno" obliko laične državne organizacije, v kateri ni več prostora za "božanskost" vladarskih monarhij. Ta prehod je nazorno označil Rousseau v delu "Contrat social" leta 1762, kjer je zapisal, da "vsakdo izmed nas ponuja skupnost; samega sebe in svojo oblast vrhovnemu usmerjanju skupne volje; in kakor eno telo sprejemamo vsakogar kot nedeljiv del celote". Družbena pogodba skratka iz amorfne kulturne skupnosti ustvarja in gradi politično skupnost. Da bi to lahko izpeljala, pa mora zbrisati in odstraniti tradicionalne lokalne vezi na nivoju vaških skupnosti in deželnih gospostev, ki so doslej kot nekakšen konglomerat različnih stvarnosti sestavljale prostor monarhove oblasti. "Moderna" nacionalna ureditev potrebuje veliko mero notranje standardizacije in neposreden odnos med posameznikom in državno oblastjo. Kulturno kohezivno dimenzijo lokalne
182
ANNALES 8/'9f>
Miian BUFON. NARAVNE, KULTURNI IN DRUŽBENE MEJE, »77-130
ali regionalne prostorske identitete so zato poskusili nadomestiti z novim "lepilom": nacionalizmom in državnim patriotizmom.
POLITIČNE MEJE: PROJEKCIJE DRUŽBENE MOČI AU IZOSTATIČNE LINIJE?
Kulturne in družbene meje so v zgodovinskem razvoju torej v stalni dialektiki: tako se politične meje na primer opirajo na etnične meje ali na meje nacionalnih prostorov, že definirane politične meje pa če sto vplivajo na "premike" v etnični strukturi prostorov. Drugačen primer ponuja razmerje med "mejami" gospodarskih in političnih prostorov, ki vpliva na ciklično koncentracijo svetovnih ekonomij v politične imperije ali velike družbene sisteme in njihovo drobitev ob uvedbi nove ekonomske paradigme. "Prerntčnost" družbenih, zlasti političnih meja je posebno poudarja! Ratzel, ki je leta 1899 mejo opisal kot sestoj "mnogoterih točk, na katerih se je določeno organsko gibanje zaustavilo". To "gibanje" si je razlagal z razmerjem med družbami oziroma spreminjajočim se družbenoekonomskim stanjem in nacija-mi, ki se kot nekakšni živi organizmi prilagajajo razvoju njihovega družbenega okolja. Družbene meje se tako predstavljajo kot emblematičen pokazatelj dogajanj na mnogoterih področjih človekove dejavnosti in so zato raziskovalno stičišče različnih humanističnih in družboslovnih ved, od družbene geografije do sociologije, politične ekonomije, zgodovine in antropologije. Ime za mejo v večini evropskih jezikov (špansko: frontera; francosko: frontière; angleško: frontier; italijansko: frontierai izvira iz latinskega "fronteria" ali "frontaria", s katerim so tedaj označevali ozemlja na robu "obvladanega sveta". Podoben pomen je v stari germanščini imela beseda "Mark", s katero so označevali obmejna ali periferna območja. Od 13. stoletja dalje se je v nemškem prostoru namesto prejšnjega, manj določenega oziroma prostorsko širšega izraza, uveljavil bolj linearni termin "Grenze", ki izvira iz slovanskega (ali točneje poljskega) imena "granica", ki so ga v tej deželi pričeli uporabljati 2e v 12. stoletju. Premik od conalne k linearni politični meji izraža tendenco k "teritonalizaciji" takratnih evropskih političnih tvorb v moderne države in torej k preciz-nejšemu določevanju njihovih meja, tako kot so bila Že prej razrešena razmejitvena vprašanja med sub-držav-nimi enotami, posestvi in polji. V bistvu pa nadomeščanje conalnega koncepta meje z linearnim izraža prehod od ofenzivnega k defenzivnemu družbenopolitičnemu sistemu in težnjo po definitivnem urejanju lastne zemlje, posesti, skratka "obvladanega sveta".
Lep primer takega spreminjanja funkcije politične meje predstavlja že rimski "limes" v Nemčiji. Sprva je nastal kot vojna cesta, ki je povezovala čelne vojaške utrdbe, kasneje pa so to cesto zavarovali z ogrado in jo postopoma utrjevali. Podoben prehod od ofenzivne k defenzivni meji so Rimljani opravili v Britaniji ali v Se-
1	- doseg kretenj
2	- stanovanje / hiša
3	- soseska / vas
4	- mesto / lokalna skupnost
5	- dežela
6	- država
7	- celina
8	- svet
Shema 7: Kulturne in družbene meje: človekov prostorski akcijski radij (shema: Norina Bogotec, 1995).
verni Afriki za časa Hadrijana (120 po n.št.}. Še bolj znan je v tem pogledu primer Kitajskega zidu. Razvoj kitajskih političnih meja je bil tesno povezan z razvojem poljedelstva: ko je na severu Kitajska dosegla maksimalni ozemeljski obseg, ki je bil v skladu s potrebami intenzivnega kmetijstva, je to mejo tudi zakoličita v političnem pogledu. Tako je že v 6- stoletju pr.n.št država ob meji uredila zemeljske pregrade, katere so kasneje utrdili s kamnitimi zidovi, za časa cesarja Shik Huangtija pa mejo dokončno uredili tako, kot je razvidno še danes in kar Kitajski zid uvršča med največje in najbolj impozantne človeške izdelke na svetu - edini, ki je viden tudi popotnikom na izvenzemeljskih orbitah. Toda zaradi obstoja Številnih interakcij med družbami, ki se preko prostorsko bolj ali manj obsežnega kontaktnega kontinuuma druga v drugo prelivajo, je razumljivo, da linija politične meje nikakor ne more predstavljati zares definitivne družbene meje ali "meje" dosega vplivnih območij posameznih družb, ki so seveda vse prej kot linearne in statične, posebno v gosto poseljenih območjih. Državna politika je v težnji po "zacementiranju" svoje oblasti v prostoru, zlasti od 18. stoletja dalje, poskušala ta "problem" razrešiti tako, da je politične meje prilagajala "realnim" naravnim mejam, zlasti orografskim (primeri zgodovinsko persistentnih "naravnih" mej3 so v Evropi Alpe, Ren in Pireneji), ali, kjer to ni bilo mogoče, da je ob mejah ustvarila nek pas "nikogaršnje zemlje", ki je bil tradicionalno močno zastražen, nerazvit in zato tudi povečini neposeljen.
A kljub vsem tem poskusom fiksiranja političnih meja v prostor, so se te s časom mnogokrat umikale novim in drugačnim razmejitvenim črtam ali povsem
183
ANNALES 8/'9f>
Milan BUFON: NARAVNE, KULTURNE IN PROŽStM: MEJE, t??-186
Kralj / Cesar YW-
O	O
Lokalne skupnosti
Shema 8: Kulturne in družbene meje: regionalna, nacionalna aii globalna identiteta? Predmoderno obdobje
(shema: Norina Bogotec, 1995).
Shema 9: Kulturne in družbene meje: regionalna, nacionalna ali globalna identiteta J Moderno obdobje (shema: Norina Bogotec, 1995).
Shema 10: Kulturne in družbene meje: regionalna, nacionalna ali globalna identiteta1 Postmodemo obdobje
(shema: Norina Bogotec, 1995).
izgubile svoj nekdanji namen. Še tako utrjene In neprehodne pregrade namreč ne morejo v nedogled in povsem zaustaviti prekomejnih družbenih kontaktov, kot nam dokazujeta primera že omenjenega Kitajskega ali Berlinskega zidu, ki danes ohranjata v najboljšem primeru le funkcijo turistične atrakcije. Zato so se zgoraj opisanim naporom fizičnega razmejevanja družb mnogokrat pridružile še razne ideološke zahteve tipa "cuius regio eius religio", ki naj bi prisilno uskladile družbene ir> kulturne meje s političnimi. Zlasti v prvi polovici tega stoletja je ekstremizacija nacionalizma iskala rešitev problema neusklajenosti med političnimi in kulturnimi mejami v intenzivnem etničnem "čiščenju" (fašistični režim je za ta postopek uporabil takratnemu modernizmu bolj prikladen izraz "bonifikacija") osvojenih
ozemelj, katerega so politično-vojaške sile udejanile z nasilno asimilacijo ali kar s fizičnim odstranjevanjem nezaželjenih. Znana so na primer po prvi svetovni vojni množična prisilna izseljevanja Grkov in Armencev iz Turčije, Turkov iz Grčije in Bolgarije, medtem ko so med drugo svetovno vojno ali po njej te evakuacije prizadele zlasti Žide, Poljake, Nemce ter druga ljudstva v nekdanji Nemčiji in Sovjetski zvezi, danes pa se žal podobni prizori ponavljajo na ozemlju nekdanje jugo-slavjje. Medtem ko je klasičen pristop do problematike "rneja" dajal največ poudarka državnim horizontalnim mejam, se je zlasti v drugi polovici tega stoletja pričenja! uveljavljati drugačen koncept, ki priznava kompleksnost in prepletenost različnih horizontalnih ali teritorialnih ter vertikalnih ali funkcijskih meja, za katere je značilno, da sočasno obstajajo v družbah. Če torej obstoječe politične meje simbolizirajo povečini že zaključen proces formiranja nacij in njihove kristalizaciie v prostorsko-administrativne zaprte enote, današnji procesi že težijo k preraščanju takih meja, saj so v funkcionalnem neskladju s Širjenjem decentralizacije oblasti in raznih oblik mednarodnega sodelovanja in integracije. Ker pa so izkušnje prve in druge svetovne vojne evropsko javnost izučile, da "pravične" meje enostavno ne obstajajo, je večina meddržavne in mednarodne dejavnosti usmerjena ne več k spreminjanju in prilagajanju meja sprotnim geopolitičnim potrebam, temveč k njihovemu "mehčanju" in preseganju.
ZAKLJUČEK
S tem se torej vračamo k izhodišču, k mejam, ki kot nevidni, a hkrati zaznavni radijski valovi prepredajo prostor in ga dele v različna naravna, kulturna in družbena okolja. Čeprav velikokrat govorimo o nekih abstraktnih regijah, ki naj bi predstavljale idealen vmesni člen med družbenim prostorom neke grupe oziroma lokalne skupnosti in državo, se pri delimitaciji ali konkretizaciji takih vmesnih območij srečujemo z gosto in medseboj prepredeno plastjo kulturnih, zgodovinskih, administrativnih, naravnih in planskih prostorov, iz kate-krih oziroma v katere ljudje pri svojih dnevnih premikih nenehno vstopajo in izstopajo, in kako naj na primer definiramo pokrajino? Če je to zgolj del sveta, ki ga lahko posameznik opazuje in s tem tako rekoč objektivno dojema, zakaj se potem ista pokrajina kaže v teko različni luči politiku, literatu, geografu, zgodovinarju, slikarju ali arhitektu? Kje se neha njen naravni del in kje pričenja to, kar je Car! Sauer leta 1925 imenoval "kulturna pokrajina"? in koliko naravnih in koliko kulturnih pokrajin lahko hkrati odkrivamo v prostoru? Vzemimo Kras: naš skupni historični in kulturni "ima-ginarij" si s to besedo prikliče v spomin kamnito, pusto pokrajino, posuto s tipičnimi strnjenimi zaselki, "realni" Kras pa je veliko boli zelena in gozdnata pokrajina od marsikaterega njemu bližnjega območja; vse bolj redki
96
ANNALES ß/'9f>
Miía.i BUFON: NARAVNE, KULTURNE IN DRUŽBENE MEJE, 17? (86
so tu obenem sledovi o nekdanji "kraški" arhitekturi. In kako se naše predstave o beneški Istri skladajo na primer z realnostjo albanskih slaščičarn in balkanskih "čevap-džinic"? So zato naravne, zlas^ pa kulturne in družbene meje v bistvu meje naše domišljije in volje, s katerima
rišemo v prostor odnos, ki ga gojimo do svojega okolja in si ga tako prisvajamo, se nanj prilagajamo in prek njega ponujamo sebi in drugim svojo podobo, lastnosti in sposobnosti, svoj "strah" in "pogum"?
RIASSUNTO
L'aríicolo si propone di affront,ve ¡a questions deüe frontiere naturali, cultural! e sociali, viste come proiezioni de! bisogno umano a delimitare i! proprio territorio ed a trasmettere i propri vaiori sociali nell'ambiente recostante. I! problema del i 3 delimitazione spaziale viene cosi a coincidere con le stesse "frontiere" tra cultura e società: l'etnocentrismo, l'acculturazione, i'identità territoriale e nationale, le re'azioni internazionali. Una specie di carlina tornasole dell'intrecciarsi di questi elementi sociali e cultural! nello spazio è rappresentata nella storia dell'umanità dalla stessa trasposizione cartografica del mondo "conosciuto" e dalla determinazione dei confínl poUtici. Nel periodo attuale, dopo il tramonto de'ie "sicurezze" fomiteci dalle ideologie moderniste, vengo no a riaprirsi moltc antiche questioni relative al rapporto tra l'uomo ed i! suo ambiente. I a demoeratizzazione della vita sociale rende più aperte le relazioni sociali che scoprcno nel multiculturalismo una nuova opportunité di pacifica convivenza nel rispetto delle moite diversité culturali esistenti. In questo contesto anche le classiche frontiere poiitiche perdono il proprio "primato" e la propria funzione di barriere sociali, naprendo cosi i! dibattito su un possibile nuovo equilibrio tra spazi naturali, spazi culturali a spazi sociali.
IITERATURA
L. Bagrow in R. A. Skelfon, Kartographie, Safari Verlag, Berlin, 1973;
F.	Braudel, Ecrits sur l'histoire, Flammarion, Paris, 1969; I. C. Cliamborcdon in M. ternaire. Proximité spatiale et distance sociale: les grands ensembles et leur peuplement, Revue française de sociologie 11. 1970, str. 333;
P. H. Chombart de Lauwe, Ethnologie de l'espace humain, v: F. Bresson (ed), De l'espace corporel à l'espace écologique. Symposium de l'Association de psychologie scientifique de langue française (Bruxelles 1972), Presses Universitaires de France, Paris, 1974;
G.	Demalteis, Alla ricerca di senso, v: Geografia senza confini, Volontà, Milano, 1992;
E. Dürkheim, La division du travail social, Alcan, Paris, 1893.:
M. Eyqucm de Montaigne, Des cannibales, v: Essais, L'Angelier, Paris, 1598;
E. Gellner, Nations and Nationalism, University Press, Oxford, 1983;
H.	J. Karp, Grenzen in Oslmitleleuropa wahrend des
Mittelalters: einn Beitrag zur Entstehungs-geschichte der Grenzlinie aus dem Grenzraum, Böhlan, Köln-Wien, 1972;
O. Lattimore, The frontier in history, v: Relazioni del X. Congresso Internazionale di Scienze Storiche, Roma 1955, Sansoni, Firenze, 1955, str. 105-138; G. L. Ledere, comte de Buffon, Histoire naturelle, générale et particulière, Imprimerie Royale, Paris, 17491804;
C. Lévi-Strauss, Race et histoire, Unesco, Paris, 1952;
B.	Maiinowski, A Scientific Theory of Culture and Other Essays, University of North Carolina Press, Chapel Hill N.C., 1944;
T. Maimberg, Human Territoriality: a Survey of the Behavioral Territories of Man, with Preliminary Analysis and Discussion of Meaning, Montan, The Hague, 1980; L, H. Morgan, Ancient Society; or, Research in the Lines of Human Progress from Savagery through Barbarism to Civilization, Kerr, Chicago, 1877;
C.	Raffestin, Elements pour une théorie de la frontlere, v: Diogene 134,1986, str. 3-21 ;
F. Ratzel, Anthropogeographie, Engelhorn, Stuttgart, 1882-1891;
185
ANNALES 8/'9f>
Milan BUFON: NARAVNE, KULTURNE IN DRUŽBENE MEJE, 17708«.
}. }. Rousseau, Discours sur l'origine et les tondemens de l'inégalité parmi les hommes, Rey, Amsterdam, 1755; |. |. Rousseau, Du contrat social, Rey, Amsterdam, 1762;
M. Sahlins, Stone Age Economics, Aldine, Chicago, 1972;
M. H. Sega!!, D. T. Campbell in M J. Herskovits, The
Influence of Culture on Visual Perception, Bobbs-Meriell, Indianapolis, 1966;
E. J. Soja, The political organization of space, Annals of the Association of American Geographers 60, 1971, str. 1-54;
|. Sonnenfeld, Geography, perception, and the behavioral environment, v. English & Mayfield (eds), Man, Space, and Environment, New York, 1976, str. 244-251; M. Sorrc, Les migrations des peuples: essai sur fa mobilité géographique, Flammarion, Parts, 1955, E, B. Tylor, Primitive Culture, Murray, London, 1871 ; N. Wachtel, L'acculturation, v: J. Le Goff in P. Nora (eds), Faire de l'histoire, I. Noveaux problèmes, Gallimard, Paris, 1974, str. 124-146; L. Wittgenstein, Tractatus logico-ph'tlosoficus, Gallimard, Paris, 1961.
186