Slovenski JUDJE Zgodovina in H O L O K A V S T IV Uredili: Nuša Lešnik in Marjetka Bedrac Maribor 2015 SLOVENSKI JUDJE: ZGODOVINA IN HOLOKAVST IV Razprave in clanki Urednici: Nuša Lešnik, Marjetka Bedrac Uredniški odbor: Nuša Lešnik, Marjetka Bedrac, Borut Holcman, Marjan Toš Recenzent: prof. dr. Borut Holcman Avtorji prispevkov: Borut Holcman, Marjan Toš, Renato Podbersic, Franc Kuzmic, Nenad Fogel, Anna Maria Gruenfelder Prevodi: Valerija Trojar, Leila Al Shammary, Milena Meško Jezikovni pregled: Darja Gabrovšek Homšak, Chris Wherry, George Yeoman Oblikovanje in priprava za tisk: Anja Premk Izdajatelj: Center judovske kulturne dedišcine Sinagoga Maribor Zanj: Marjetka Bedrac, v. d. direktorice Tisk: Dravski tisk Naklada: 300 izvodov Maribor 2015 Copyright © 2015, vse avtorske pravice pridržane. Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji. Zbornik je bil pripravljen v okviru projekta Šoa – spominjajmo se, ki sta ga v letih 2014 in 2015 financno podprli Mednarodna zveza za spomin na holokavst IHRA (International Holocaust Remembrance Alliance) in Mestna obcina Maribor. Posamezni objavljeni prispevki so bili predstavljeni na mednarodnem znanstvenem srecanju Vsako leto eno ime: Marko Rosner januarja 2015 v Mariboru. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.4=411.16)(082) 94(497.1=411.16)”1941/1945”(082) 341.485(=411.16)(082) SLOVENSKI Judje : zgodovina in holokavst IV. [Razprave in clanki] / [avtorji prispevkov Borut Holcman ... et al.] ; urednici Nuša Lešnik, Marjetka Bedrac ; [prevodi Valerija Trojar, Leila Al Shammary, Milena Meško]. - Maribor : Center judovske kulturne dedišcine Sinagoga, 2015 ISBN 978-961-93361-5-1 1. Holcman, Borut 2. Lešnik, Nuša 282134784 Fotografija na naslovni strani: Taborišcna obleka iz Dachaua, iz zbirke Pomurskega muzeja Murska Sobota, inv. št. Z-4364; foto Marjetka Bedrac. Vsebina Borut Holcman Spremna beseda Foreword Marjan Toš Prekmurski Judje 1848–1914 The Jews of Prekmurje 1848–1914 Renato Podbersic 5 10 15 37 Goriška judovska skupnost in prva svetovna vojna 39 The Gorizia Jewish community and World War I 49 Marjan Toš Slovenski pravicniki med narodi – med pozabo in spominom 51 Slovenian Righteous Among the Nations – between oblivion and remembrance 68 Franc Kuzmic Jehovove price kot žrtve genocida 71 Jehovah’s Witnesses as genocide victims 80 Nenad Fogel Smrt zemunskih Judov v holokavstu 81 The death of the Jews from Zemun in the Holocaust 92 Anna Maria Gruenfelder Kršcanske cerkve in preganjanje Judov v nekdanji Jugoslaviji (s posebnim 93 ozirom na Slovenijo in Hrvaško) Christian Churches and persecution of the Jews in the former Yugoslavia (with the emphasis 141 on Slovenia and Croatia) Življenjepisi avtorjev 143 Biographies of the authors 145 Seznam slik 147 Bibliografija 149 3 Spremna beseda Borut Holcman1 Uvod Vprašanje o pomenu holokavsta v sodobnem politicnem in kulturnem življenju, »Ima holokavst prihodnost?«, nacenja v svoji knjigi The Holocaust in American Life zgodovinar Peter Novick.2 Vaget komentira Novickovo vprašanje in s tem povezan poskus politizacije in instrumentalizacije holokavsta. Iz zgodovinsko racionalnega in bogatega procesa prizadevanj za ponovno zavedanje holokavsta v sedemdesetih prejšnjega stoletja in s tem oživljanja in podoživljanja z njim povezane zgodovinske travme s pomocjo muzejev, spomenikov in kateder za proucevanje holokavsta Novick namrec cinicno ugotavlja, da je zavedanje holokavsta do neke mere zatonilo v pozabo. Na eni strani zaradi zavedanja, da so tudi Združene države prispevale svoj delež, na drugi pa Novick, tako Vaget, obsoja sakralizacijo holokavsta kakor tudi demonizacijo storilcev in ne zaupa ganjenosti in cenenosti moralizacije. Ugotavlja, da je treba racunati z realnostjo spomina, ki obicajno ni dolgotrajen. V glavnem je zgodovinski spomin, z redkimi izjemami in gledano obce, kratke dobe in v vecini primerov geografsko in zgodovinsko omejen.3 Z druge strani je Novick s svojo monografijo opozoril na to, da bi s preveliko sakralizacijo judovske žrtve v casu holokavsta omogocili Hitlerjevo posthumno zmago. Za Jude naj bi bila najvišja zapoved, tako Vaget, izkljuciti vsako možnost takšne sakralizacije.4 V nasprotju s tem se je v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja o holokavstu in šoi izkristaliziralo dvoje, tako Friedländer, in sicer potreba po tocno doloceni in omejeni, natancni in faktografski informaciji, opremljeni z jasno razlago, ki naj bi služila doloceni koherentnosti, in na drugi strani možnost nebrzdanega izražanja bolecine in obupa. Skladno s tem je prvo bolj ali manj zakljuceno, drugo je še vedno nezakljucen proces. Živ spomin in zgodovinsko zavedanje preteklosti. Friedländer skladno s tem postavlja vprašanje o razlogih za zavedanje o šoi v zahodnem svetu. Zagotovo je za vsem tem spominjanjem odgovornost, ki so jo s proucevanjem tega procesa posebej pokazali zgodovinarji.5 K temu je zagotovo veliko prispevalo delo 1 Dr. Borut HOLCMAN, univ. dipl. teol., izredni profesor prava. 2 Peter NOVICK, The Holocaust in American Life, New York 1999. 3 Hans Rudolf VAGET, Saul Friedländer und die Zukunft der Erinnerung, v: Das Judentum im Spiegel seiner kulturellen Umwelten, Symposium zu Ehren von Saul Friedländer, izd. Dieter Borchmeyer, Helmuth Kiesel, Edition Mnemosyne 2002, str. 11–12. 4 VAGET 2002, str. 12. 5 Saul FRIEDLÄNDER, Im Angesicht der »Endlösung«. Die Entwicklung des öffentlichen Gedächtnisses und die Verantwortung des Historikers, v: Das Judentum im Spiegel seiner kulturellen Umwelten, Symposium zu Ehren von Saul Friedländer, izd. Dieter Borchmeyer, Helmuth Kiesel, Edition posameznih intelektualcev, med katerimi je treba izpostaviti Arendtovo, navajam po Friedländerju, ki je v svojem pismu Karlu Jaspersu izpostavila predvsem razsežnost zlocina, ki ga tudi pravniško ni bilo mogoce izraziti, saj je presegal vse pravne predstave. To je bil tudi razlog za zadovoljnost nacistov v Nürnbergu, saj so se razsežnosti svojih dejanj zavedali. In kakor je bilo nemogoce definirati krivdo, tako je bilo tudi nemogoce definirati razsežnost nedolžnosti žrtev. Pismo Arendtove je, tako Friedländer, »cri du coeur« in skladno s tem pravicnost v tem smislu predstavlja za vse udeležence dejansko zgodovinsko pravicnost.6 Pri tem je seveda treba izpostaviti, tako Friedländer, da zgodovinar ni samo varuh spomina, temvec je njegova naloga v analiticno-kriticni presoji kompleksnosti samega holokavsta in šoe in v previdnosti pred posploševanjem. K temu lahko dodamo samo Lichtenheimove ugotovitve, ki navedeno potrjujejo, navajam po Friedländerju, da v množici dejstev nihce ne bo nikoli sposoben pripovedovati zgodovine, saj nihce razen storilcev ni sposoben zajeti razsežnosti unicenja. In postavlja se vprašanje, ali casovna oddaljenost to že omogoca.7 Na to vprašanje imamo na voljo vsaj dva odgovora. Prvi se nanaša na tradicionalno vsakoletno dogajanje, ki ga organizira Center judovske kulturne dedišcine Sinagoga Maribor pod motom Šoa – spominjajmo se, drugega pa je treba poiskati v tem, kar Judje pravzaprav predstavljajo. Šoa – spominjajmo se 2015 V 18., najintenzivneje pa 19. stoletju, dobrih tristo let po izgonu Judov iz Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti, so se Judje zaceli vracati. Skladno z ugotovitvami, ki jih je predstavil Marjan Toš v svojem prispevku o Prekmurskih Judih 1848–1914,8 je mogoce potegniti vzporednice s prvim tokom naseljevanja Judov, ki se je zgodilo v srednjem veku. Iz prispevka moremo razbrati, da se je – kakor v srednjem veku – ponovno naseljevanje držalo gospodarskih poti, ki so potekale v liniji Nemcija–Avstrija–vzhod. Gospodarski vzpon in pravno-družbeni položaj, ki je bil v srednjem veku v pretežni meri odvisen od pojma »servi camere nostre«, so omogocili šele patenti razsvetljenega cesarja Jožefa II. Skladno s sodnim redom, ki ga je pripravila cesarska pisarna, je razumljivo, da je tudi za Jude zacelo veljati pravilo o nemškem jeziku, s sprejetjem patentov, ki so omogocili verskopoliticne reforme, so Judje v nasprotju s srednjeveško prakso, ko so bili zaprti v geto, dobili možnost za aktivno vkljucitev med drugo prebivalstvo. Posebno ugoden položaj je bil, tako Toš, prav na obmocju Prekmurja. Gospodarska pobuda, ki je segala od agrarne do obrtne in trgovske, verska svoboda – odraz Mnemosyne 2002, str. 209 sl. 6 FRIEDLÄNDER 2002, str. 212–213. 7 FRIEDLÄNDER 2002, str. 222–223. 8 Marjan TOŠ, Prekmurski Judje 1848–1914; prispevek je bil predstavljen na znanstvenem simpoziju Šoa – spominjajmo se januarja 2015. tega je dovoljenje za izgradnjo sinagog, izobraževanje in z njim povezana tiskarska dejavnost –, sta zadostna kazalnika popolnoma drugacnega spoštovanja do Judov. Trend se je nadaljeval v konstitucionalizmu 19. stoletja, saj so ustavne spremembe omogocale naseljevanje in s tem povezano gospodarsko pobudo. Leta 1867 sprejeta ustava je dokoncno rešila vprašanje judovstva, saj so poleg svobode veroizpovedi imeli prost dostop do nepremicnin, politicnih in državljanskih pravic. Judovska šolska ustanova, ki jo je z odlokom ustanovil cesar Franc Jožef, je omogocila izpolnitev še zadnje pravice – pravice do šolanja in izobrazbe (zadnja uciteljica v Lendavi je bila Hermina Brünner, roj. Löwenstein). Gospodarski vpliv Judov pa ni ostal neopažen, odražal se je v strahu pred judovskim naseljevanjem, še posebej po izgonu Judov iz Bolgarije po letu 1877. Antisemitizem, ki se je tako ponovno porajal, ni bil geografsko omejen na balkanske države, temvec je bil posledica razlicnih gibanj, predvsem pa ideje, da bi Jude naselili v »svetovni geto« na daljnem obrobju Evrope. Kljub ugodnostim, ki so prišle v Prekmurje prav zaradi Judov (trgovina, mešcanstvo, ipd.) je naselitveni trend zacel upadati in leta 1910 je bilo v Prekmurju od 1107 (leta 1889) le še 1000 Judov. V samo dvajsetih letih se je izselilo 100 Judov. Kljub vsem možnostim, ki so bile omogocene z ustavo monarhije, pa vecinsko prebivalstvo ni bilo naklonjeno Judom, cetudi je samo imelo koristi od tega. Gotovo je eden temeljnih razlogov v konfesionalnosti in njenih predstavnikih – predvsem, tako Toš, v klerikih in družbeni razslojenosti, ko so revni sloji predstavljali katoliško, mešcanski bogati pa judovsko izhodišce za versko konfliktnost. Veljalo je namrec, da je Murska Sobota za slovenski prostor vse tisto, kar je za Evropo Budimpešta – »židovsko gnezdo«. Bila je dalec od tolerantnosti, ki naj bi jo vkljucevalo nacelo multikonfesionalnosti in multinacionalnosti. Judje kot tretja najmocnejša konfesionalna skupnost, za katolicani in protestanti, so na Goriškem predstavljali skupnost, dobro integrirano v mestno kulturno, politicno in gospodarsko življenje. Goriška judovska skupnost in prva svetovna vojna, razprava Renata Podbersica, predstavlja realno sliko dogajanja na zacetku 20. stoletja. Prva svetovna vojna in soška fronta sta na to obmocje prinesli polarizacijo med zagovorniki monarhije in Kraljevino Italijo. Soška fronta je pri tem odigrala pomembno vlogo, saj je njena linija potekala prav preko simbolov Judovstva, kar je bilo po Podbersicevih besedah lahko tudi razlog za to, da danes v Gorici judovske skupnosti ni, saj je prenehala obstajati leta 1969. Antisemitizem kot stalnica družbenega življenja Evrope in širše – lahko celo recemo, da gre za globalni pojav – pa kljub temu ni takšen, kakor se zdi na prvi pogled. Slovenski pravicniki med narodi – med pozabo in spominom, razprava Marjana Toša, prica o tem, da so v družbi ljudje, ki, tako Walter Rothschild v svojem delu 99 Fragen zum Judentum, ljudi judovskega porekla vrednotijo glede na njihovo cloveško dostojanstvo. Vsak pogrom nad Judi, še posebej zadnji v casu priprav na drugo svetovno vojno in med njo, ki na eni strani predstavlja, kakor pravi avtor, »najgloblje dno popolne izprijenosti« in na drugi »najvišje vrhove heroizma«, nosi s seboj ljudi, ki kljubujejo splošni klimi v družbi, konfesionalno nazorski usmerjenosti in politiki ter vidijo najprej cloveka, ki potrebuje pomoc. Posamezniki, pravicniki, so znali obracati tok zgodovine tam, kjer je bilo to za obce pojmovanje nemogoce, in ti so t. i. schindlerjevci (poimenovani po Oskarju Schindlerju, op. ur.), ki se niso pomišljali ogroziti lastnega življenja, v zameno pa rešiti vsaj nekaj posameznikov ali družin. To so ljudje, ki prihajajo iz razlicnih družbenih slojev, poklicev in svetovnonazorskih prepricanj. Razprava Jehovove price kot žrtve genocida avtorja Franca Kuzmica prinaša informacije o tem, da žrtve holokavsta niso bili samo Judje, temvec tudi druge konfesionalne skupnosti. Zavedati se je treba dejstva, da nazorska vprašanja niso bila nikoli deležna tolerance totalitarizmov. Obširna razprava Anne Marie Gruenfelder z naslovom Kršcanske cerkve in preganjanje Judov v nekdanji Jugoslaviji (s posebnim ozirom na Slovenijo in Hrvaško) po eni strani postreže z novimi dejstvi, predvsem s pregledom virov in ustvarjalcev virov, ki je zlasti Katoliška cerkev s svojimi najvišjimi predstojniki, po drugi pa, po vsej verjetnosti zaradi molka o dejanjih nekaterih predstojnikov o delih, ki se kažejo v spoštovanju osebe, ne bo nikoli mogoce popolnoma prikazati vseh prizadevanj, interventov in uspešnih misij. Kakor je napovedano v uvodu, ko Friedländer postavlja vprašanje, ali smo v obdobju, ko lahko recemo, da je na holokavst mogoce gledati z dovolj kriticne distance, tako moremo reci, da je odnos predstavnikov Katoliške cerkve do judovskega vprašanja še vedno prevec pod vplivom realsocialisticnih vrednotenj. Šele ko bo v zgodovinopisju mogoce izkljuciti tisto, kar je v 16. stoletju ilustriral Giordano Bruno z rekom »Veritas filia temporis est,« se bo mogoce nadejati vsaj relativne objektivnosti. Avtorica sama ugotavlja to zgodovinarsko pocetje, saj navaja, da zgodovinarji obeh provenienc, tako »proticerkvene tendencioznosti« kakor »psevdoznanstvenikov«, niso pripravljeni prevzeti odgovornosti in raje »moralizirajo«. Dejstvo o kulturnem in civilizacijskem pojmovanju in vrednotenju judovstva, ki je veljalo v prvi polovici 20. stoletja, na žalost ostaja postransko. Drugace si namrec ni mogoce razlagati dolocenih pojmov; na primer izraz »tujeverec«, ki ga je uporabil zagrebški nadškof Stepinac, je bil možen v casu pred drugim vatikanskim cerkvenim zborom in je bil nekaj popolnoma obicajnega, bil je stvar cerkvenega nauka, utemeljenega z encikliko Nostra aetate. Napredek v doktrini Katoliške cerkve predstavlja šele Aggiornamento drugega vatikanskega koncila in ta je odnos do Judov in do drugih kršcanskih cerkva popolnoma spremenil. Zagotovo je bilo veliko nastavkov za tak korak že v casu holokavsta, a niso bili vedno evidentirani. Razprava odstira marsikatero neznanko, kar je hvalevredno, vendar kakor je v znanosti obicaj, so stvari vedno v sovisnosti s casom in njegovim pojmovanjem preteklosti. Razprava Nenada Fogla Smrt zemunskih Judov v holokavstu prinaša dvoje, in sicer porocilo o holokavstu in opozorilo na nevarnost, ki veje iz vsesplošnega prizadevanja po izenacitvi »rablja in žrtve«. In kdo so sploh Judje, kaj je judovstvo? V delu 99 vprašanj o judovstvu Walter Rothschild odgovarja na vprašanje, kdo so pravzaprav Judje, in pravi, da je odgovor preprost: »Tega ne ve nihce«.9 Definicije si nasprotujejo, pravi Rothschild, po eni je to religija, po drugi družbena skupina, po tretji rasa, po cetrti duhovna izobrazba, po peti nacionalnost. Dejansko je mogoce ugotoviti, da so vse te definicije izoblikovali sovražniki judovstva in Judov. Skozi zgodovino vidimo, da so Jude silili v prozelitizem, v integracijo, v zameno pa ponujali dostop do gospodarstva, do univerze ali drugih poklicev in politicnih in državljanskih pravic. In kljub vsemu temu ne izvemo nicesar o Judih in judovstvu. Skladno s pravili je Jud tisti, ki ga je rodila Judinja, ali nekdo, ki je prestopil v judovstvo. Sklep Na na zacetku postavljeno vprašanje, ali »ima holokavst prihodnost«, moremo odgovoriti pritrdilno – ima jo. Ima jo zaradi clovekovega dostojanstva vsakega Juda, ne glede na njegovo politicno identiteto, duhovno izobrazbo, družbeno pripadnost ali religioznost. Holokavst je in bo vedno tesno povezan z judovstvom in njegovo zavezanostjo, ki je biblicnih razsežnosti: »Spominjaj se!« – šoa. In kakor je zapisala Arendtova Jaspersu, ima holokavst prihodnost »zaradi razsežnosti holokavsta, ki je znana samo rablju in jo je doživela žrtev in je del živega spomina in zgodovinskega zavedanja«.10 Pravi namrec, da »krivda, ki je onstran zlocina, in nedolžnost, ki je onstran dobrote in krepostnosti, cloveško-politicno ni možna«. In zaradi tega, kar holokavst preko šoe sporoca, sta krivda in nedolžnost v metafizicni pravicnosti vecno prisotni in se nanašata tako na rablja kakor na žrtev. Na to razsežnost so v svojih razpravah pokazali tudi razpravljavci. In še eno je treba pripomniti: vprašanje je pravnopoliticno nujno in odgovor pritrdilen, da se ne bi vec ponovilo. 9 Walter ROTHSCHILD, 99 Fragen zum Judentum, Gütersloh 2001, str. 1. 10 FRIEDLÄNDER 2002, str. 212. Foreword Borut Holcman1 Introduction In his book The Holocaust in American Life, the historian Peter Novick opens the question of the significance of the Holocaust in modern political and cultural life, »Does the Holocaust have a future?«.2 Vaget comments on Novick’s question and on the related attempt of politicisation and instrumentalization of the Holocaust. On the basis of the historically rational and rich process of endeavours to re-awaken an awareness of the Holocaust in the seventies of the last century and thus the revival and re-experience of the related historical trauma through museums, monuments and university departments for research of the Holocaust, Novick cynically concludes that an awareness of the Holocaust has to some extent fallen into oblivion. On one hand, it was due to the realization that the United States also contributed their share, on the other, however, according to Vaget, Novick disapproves of sacralisation of the Holocaust, as well as demonization of the perpetrators and does not trust the strong feelings and cheap moralization. He states that it should be reckoned with the reality of memory, which is usually not of long duration. Principally, the historical memory, with rare exceptions and in general terms, is of short duration and in the majority of cases geographically and historically restricted.3 On the other hand, with his monograph, Novick pointed out that too much sacralisation of the »Jewish victim« in the time of the Holocuast enables Hitler to win posthumously. For the Jews, the highest commandment, according to Vaget, is supposed to be to exclude every possibility of such sacralisation.4 Contrary to this, according to Friedländer, in the latter decades of the last century, two issues crystallised, namely on one hand, the need of quite specific and restricted, thorough and factographic information, equipped with a clear explanation which should provide a certain coherence, and, on the other hand, the possibility of unbri­dled expression of pain and despair. In line with this, the first issue is more or less concluded, while the second one is still an on-going process. Living memory and an historical awareness of the past. Friedländer, accordingly, poses a question about the motifs for awareness of the Shoah in Western society. Behind all this remembrance, 1 Dr Borut HOLCMAN, Th. B., associate professor of law. 2 Peter NOVICK, The Holocaust in American Life, New York 1999. 3 Hans Rudolf VAGET, Saul Friedländer und die Zukunft der Erinnerung, in: Das Judentum im Spiegel seiner kulturellen Umwelten, Symposium zu Ehren von Saul Friedländer, publ. Dieter Borchmeyer, Helmuth Kiesel, Edition Mnemosyne 2002, pp. 11–12. 4 VAGET 2002, p. 12. there must be responsibility shown in the research of this process,5 especially by the historians. To this, most certainly, the work of individual intellectuals contributed much, among which Arendt should be highlighted. In her letter to Karl Jaspers, she, according to Friedländer, emphasized the extent of the crime, which legally could not be expressed, since it surpassed all legal conceptions. This was also the reason for Nazis satisfaction in Nürnberg, since they were well aware of their actions. As it was impossible to define guilt, it was also impossible to define the extension of the innocence of the victims. Arendt’s letter, I quote Friedländer, is a »cri du coeur« and accordingly, justice in this sense for all the participants represents the real historical justice.6 According to Friedländer, in this, it should be highlighted that a historian is not simply a memory keeper but his task is also to analytically and critically estimate the complexity of Shoah, of the Holocaust itself and to avoid generalizations. To this argument, Lichtenheim’s conclusions which confirm the above, I quote Friedländer, that in the multitude of facts nobody will ever be capable of retelling history, since nobody except the perpetrators is able to capture the extent of destruction, can be added. And the question is whether the time distance already enables this.7 To this question, there are two answers available. The first one relates to the traditional annual events organized by the Center of Jewish Cultural Heritage Synagogue Maribor with the motto Shoah – Let Us Remember, while the other should be searched for in what the Jews actually represent. Shoah – Let Us Remember 2015 In the 18th, but most extensively the 19th century, more than thirty years after the exile of Jews from the Holy Roman Empire of German nationality, the Jews had started to return. In line with the conclusions, which Marjan Toš presented in his article The Jews of Prekmurje 1848–1914,8 some parallels can be drawn with the first settlement flow which happened in the Middle Ages. From the article, it can be gathered that – just like in the Middle Ages – resettlement followed the economic road, which ran in the direction Germany to Austria and to the East. The economic rise and the legal and social position, which in the Middle Ages to a great extent depended on the notion »servi camere nostre«, were not enabled until the patents of the enlightened emperor Joseph II. In line with the judicial order prepared by the emperor’s office, it is understandable that for Jews, too, the rule about the German language became effective. Also, by 5 Saul FRIEDLÄNDER, Im Angesicht der »Endlösung«. Die Entwicklung des öffentlichen Gedächtnisses und die Verantwortung des Historikers, in: Das Judentum im Spiegel seiner kulturellen Umwelten, Symposium zu Ehren von Saul Friedländer, publ. Dieter Borchmeyer, Helmuth Kiesel, Edition Mnemosyne 2002, pp. 209 img. 6 FRIEDLÄNDER 2002, pp. 212–213. 7 FRIEDLÄNDER 2002, pp. 222–223. 8 Marjan TOŠ, The Jews of Prekmurje 1848–1914; the article was presented at the symposium Each Year One Name in the scope of the Shoah – Let Us Remember project in January 2015. the adoption of patents, which enabled religious and political reforms, the Jews – contrary to the medieval practice when they were enclosed in a ghetto – were given an opportunity for active inclusion among other populations. In the Prekmurje area the situation was, according to Toš, especially favourable. The economic initiative, which included agriculture, craft and trade, religious freedom – the reflection of which was the permission to build synagogues, education and the related printing craft – are sufficient indicators of a totally different respect for the Jews. The trend continued in the constitutionalism of the 19th century, since the constitutional changes allowed settlement and related economic initiatives. The constitution, adopted in 1867, definitely solved the question of Judaism, since beside freedom of religion the Jews had free access to real estate, political and civilian rights. The Jewish school institution founded by decree of Franz Joseph enabled the implementation of one last right – the right of schooling and education (the last teacher in Lendava was Hermina Brünner, née Löwenstein). The economic influence of the Jews did not go unnoticed, it was reflected in a fear against the Jewish settlements, especially after the exile of the Jews from Bulgaria after 1877. The anti-Semitism which thus reappeared was not geographically limited to Balkan countries but was a consequence of various movements, but primarily from the idea to settle the Jews into a »world ghetto« on the far periphery of Europe. Despite the advantages, which the Jews brought to Prekmurje (trade, bourgeoisie, etc.), the trend of settlement started to decline and in Prekmurje, by 1910 there were only 1,000 Jews out of 1,107 (in 1889). In just twenty years, over 100 Jews had moved away. Despite all the opportunities that the new monarchy constitution allowed, the majority of the population was not well disposed to the Jews, although it could only benefit from it. One of the basic reasons was certainly the Jewish religious belief and its representatives – primarily, according to Toš, the clergy and the social stratification, when the poor class represented a Catholic basis for religious conflicts and the rich bourgeoisie class a Jewish one. In the Slovenian area, Murska Sobota was considered to represent everything that Budapest meant for Europe – »a Jewish nest«. It was far from the tolerance, which was supposed to be included into the principles of multi-confessionalism and multi-nationality. In Region of Gorizia, the Jews as the third strongest religious community, after the Catholics and Protestants, represented a community well integrated into city cultural, political and economic life. The article titled The Gorizia Jewish community and World War I by Renato Podberšic represents the real picture of the events at the beginning of the 20th century. To the area, the First World War and the Isonzo Front brought polarization between the proponents of the monarchy and those in favour of the Kingdom of Italy. In that, the Isonzo Front played an important role, since the frontline ran right across the symbols of Judaism, which could be, according to Podberšic, the reason why in Gorizia today there is no Jewish community. It ceased to exist in 1969. However, anti-Semitism as a constancy of social life in Europe and the wider world – that could be claimed as a global phenomenon – is nevertheless not what it seems to be. The article Slovenian Righteous Among the Nations – between oblivion and remembrance by Marjan Toš proves that there are people in the society who – like Walter Rothschild in his work 99 Fragen zum Judentum – value people of Jewish origin according to their human dignity. Each pogrom against the Jews, especially the last one in the time of preparation for the Second World War and during the war, represents, as the author states, on one hand, »the deepest bottom of total depravity« and »the highest peaks of heroism« on the other, brings people who oppose the general social atmosphere, the religious and ideological orientation and politics and primarily see a human who needs help. Individuals, the Righteous, knew how to turn the course of history where it seemed impossible from a general point of view. These are the so called Schindlerians [named after Oskar Schindler, Ed.] who did not hesitate to risk their own lives and save at least some individuals or families in exchange. These are people from different social classes, of different professions and ideological beliefs. The article Jehovah’s Witnesses as genocide victims by Franc Kuzmic presents information that the Jews were not the only Holocaust victims, but it also included other religious communities. One should be aware of the fact that totalitarianism has never tolerated ideological questions. On the one hand, the extensive article by Anna Maria Gruenfelder titled Christian Churches and persecution of the Jews in the former Yugoslavia (with the emphasis on Slovenia and Croatia) provides new facts, especially the review of sources and source authors, primarily the highest representatives of the Catholic Church, while on the other hand – most probably due to the silence about the deeds of some representatives shown by respect of their personality, it will never be possible to perfectly present all the endeavours, interveners and successful missions. As Friedländer’s question whether the era when one can say that enough critical distance from the Holocaust has been gained, has already begun, announces in the introduction, we can claim that the attitude of the representatives of the Catholic Church towards the Jewish question is still much too influenced by real socialist assessments. Only after it is possible to exclude, what in the 16th century Giordano Bruno illustrated with his saying »Veritas filia temporis est«, from historical studies will we be able to hope for at least relative objectivity. The author herself identifies this historic behaviour, since she states that the historians of either provenance, both »anti-church tendentiousness« and »pseudoscientists«, are not ready to take responsibility and prefer to »moralize«. The fact regarding the cultural and civilizational assessment and evaluation of Judaism which applied in the first half of the 20th century, unfortunately remains ancillary. There is no other way how to explain certain concepts; for example, the expression »tujeverec«, foreign believer, used by the archbishop of Zagreb, Stepinac, was possible only in the times before the Second Vatican Council and was then quite common, it was consistent with Church teaching based on the »Nostra aetate« declaration. Some progress in the doctrine of the Catholic Church is not seen until »Aggiornamento« of the Second Vatican Council, which completely changed the attitude towards the Jews and other Christian churches. Most certainly there were many foundations for a step like this yet during the Holocaust but they were not always in evidence. The paper reveals many an unknown, which is praiseworthy but as is common in science, things always depend on time and its comprehension of the past. The article The death of the Jews from Zemun in the Holocaust by Nenad Fogel focuses on two issues, namely the report of the Holocaust and a warning of the danger following the general efforts to equalize the »hangman« and the »victim«. And who are the Jews actually, what is Judaism? In his work 99 Fragen zum Judentum, Walter Rothschild answers the question as to who the Jews really are, and states that the answer is simple: »Nobody knows that.«9 The definitions are contradictory, Rothschild writes, on one hand, it is religion, on the other a social group, on the third a race, on the fourth spiritual education, on the fifth nationality. It is actually possible to establish that all these definitions were formed by enemies of Judaism and the Jews. Throughout history, it is obvious that the Jews were forced into proselytism, into integration and offered access to economy, university or other professions and political and civilian rights. And despite all this, nothing about the Jews and Judaism can be discovered. According to the rule, a Jew is a person born to a Jewish woman or a person who has converted to Judaism. Conclusion The question that we posed at the beginning, whether »the Holocaust has a future« can be answered positively – it has one. It has a future because of the human dignity of each Jew, regardless of his or her political identity, spiritual education, social class or religion. The Holocaust is and will always be closely associated with Judaism and its obligation of biblical dimensions: »Remember« – Shoah. And as Arendt wrote to Jaspers, the Holocaust has a future »because of the dimension of the Holocaust which only the hangman knows, was experienced by the victim and is a part of living memory and historical awareness«.10 She, however, says that »the guilt, which is beyond the crime, and the innocence which is beyond goodness and virtuousness, cannot be grasped from the angles of humanity and politics«. And because of that what the Holocaust communicates through Shoah, guilt and innocence are constantly present in metaphysical fairness and relate both to the hangman and the victim. This dimension was also shown by the authors in their papers. And there is another thing one is supposed to mention: the question must necessarily be posed from the legally political view and the answer must be positive, in order that it never happens again. 9 Walter ROTHSCHILD, 99 Fragen zum Judentum, Gütersloh 2001, p. 1. 10 FRIEDLÄNDER 2002, p. 212. Prekmurski Judje 1848–1914 Marjan Toš1 Po srednjeveških izgonih iz slovenskih dežel Koroške, Štajerske in Kranjske med letoma 1496 in 1515 so se Judje v sredini 18. stoletja vnovic v vecjem številu naseljevali v Prekmurju. Na tem obmocju so se tudi ustalili, saj je ugodna geografska lega omogocila razvoj srednjega trgovskega stanu.2 V smeri od severa proti jugu je namrec vodila stara tranzitna trgovska pot in to ozemlje povezovala s sosednjimi pokrajinami, ki so v razlicnih obdobjih spadale pod razlicne države. V prvih desetletjih 18. stoletja, po prenehanju turške nevarnosti, so nastopili mirnejši casi in v prekmurskih krajih omogocili razvoj gospodarstva.3 Kljucne besede: Prekmurje, Judje, Avstro-Ogrska Tu je namrec potekala tudi meja med agrarno Ogrsko in že nekoliko industrijskima današnjima Avstrijo in Nemcijo.4 Skozi Prekmurje so že v 14. stoletju vodile dobre mednarodne ceste iz Nemcije prek Avstrije proti vzhodu. V casu pospešenega razvoja trgovine, gostinstva in denarnega prometa se je judovsko prebivalstvo zacelo naseljevati tudi v Prekmurju. Sprva so bili trgovci, mesarji, gostilnicarji ipd. Dr. Ivan Zelko ugotavlja, da so se Judje v Prekmurju zaceli naseljevati v drugi polovici 18. stoletja. Prišli so z Madžarske, kjer je bilo 7 odstotkov prebivalstva judovskega, in sicer iz mesta Zalaegerszeg. Najprej so se nastanili v Lendavi. Tam jih je bilo leta 1778 že 14, kmalu zatem so se prvi Judje naselili še v Beltincih.5 V tem kraju se je najvec Judov naselilo šele v drugi polovici 19. stoletja. V Dolnjo Lendavo (tako se je Lendava imenovala do leta 1955) so prvi Judje prišli iz Rechnitza, ki je danes v Avstriji, s posesti grofa Batthyanyja, ki je spadala pod Železno županijo.6 Dolnjelendavska 1 Dr. Marjan TOŠ, muzejski svetovalec v pokoju, Lenart. 2 Mirjana GAŠPAR, Beata LAZAR, Židje v Lendavi, Lendava 1997, str. 32. 3 GAŠPAR, LAZAR 1997, str. 33. V casu pospešenega razvoja trgovine, gostinstva in denarnega prometa se je judovsko prebivalstvo zacelo sredi 18. stoletja priseljevati v to pokrajino predvsem z Madžarske, kjer je bilo v tem casu okoli 7 odstotkov judovskega prebivalstva, malo tudi s porokami in trgovskimi zvezami z Gradišcanske in sosednje Hrvaške. Bolj zaznavni premiki judovskega prebivalstva na tem obmocju so se zaceli po tolerancnem patentu Jožefa II., po letu 1781. V Prekmurje naj bi se zaceli priseljevati s Poljske, in sicer prek Madžarske, pa tudi Nemcije, saj so Judje kot spretni trgovci iskali nova tržišca. Eno teh je bilo zagotovo tudi Prekmurje, saj tam niti v vecjih vaseh ni bilo trgovin. V ta prostor so prihajali Aškenazi, ki so bili t. i. neologi, kar je dajalo temu prostoru poseben pecat (prim. Franc KUZMIC, Judje v Prekmurju, katalog razstave v mariborski Sinagogi januar–marec 2009, Maribor 2009). 4 Franc KUZMIC, Podjetnost prekmurskih Židov, v: Znamenje, Celje 1989, str. 172. 5 KUZMIC 1989. Avtor vseskozi uporablja izraz Žid in ne Jud. To je mogoce pojasniti z dejstvom, da se je izraz Žid nasploh uporabljal v širšem panonskem prostoru, zlasti na Madžarskem, Hrvaškem in tudi v Sloveniji. Tudi pisatelj Miško Kranjec v svojih delih piše o Židih in ne o Judih. Podobno velja za druge avtorje. 6 GAŠPAR, LAZAR 1997, str. 33. Doslej najstarejši podatek z omembo Judov v Prekmurju posest je bila v zacetku 18. stoletja last madžarske plemiške družine Eszterhazy in je spadala v županijo Zala. V tej županiji so v 18. stoletju izvedli štiri popise judovskega prebivalstva, ki vsebujejo zanimive podatke. Prvi popis je bil med letoma 1725 in 1728, drugi med letoma 1735 in 1739, tretji v letih od 1743 do 1745 in cetrti od 1746 do 1748. Prva dva popisa sta bila izvedena z namenom, da se državljanom zagotovita osebna varnost in varnost njihovega premoženja, zadnja dva pa so izvedli zaradi izterjatve tolerancnega davka, tj. davka na judovsko pripadnost. Uvedel ga je cesar Leopold leta 1698.7 Iz statisticnih podatkov, ki verjetno niso bili tako tocni, kot so današnji, lahko razberemo, da je bilo leta 1793 v Prekmurju 60 Judov, leta 1831 pa že 207, najvec v Murski Soboti, in sicer 98. Po 20 letih, torej leta 1853, se je število skoraj podvojilo in Judov je bilo 383, od tega v Murski Soboti 180 in v Dolnji Lendavi 120, preostali so živeli v devetih vaseh. Med temi vasmi so pomembnejša naselbina tudi že omenjeni Beltinci, kjer so si Judje v drugi polovici 19. stoletja zgradili imenitne stavbe in bili nadvse dejavni na gospodarskem podrocju. Ob današnji Mladinski ulici v Beltincih so si zgradili tudi sinagogo.8 Število Judov je nato nenehno narašcalo, zlasti v obeh mestih, torej v Murski Soboti in Lendavi, kjer so si zgradili sinagogi. Vse vec Judov je bilo tudi po vaseh (zlasti v Beltincih).9 Vecina je živela od trgovine in kramarstva, trgovali so z medom, tobakom, usnjem, perjem, grobim suknom in volno. Vse to so zbirali in odkupovali po vaseh.10 V habsburški monarhiji niso smeli biti clani državnih in politicnih organov, ampak so bili potisnjeni v ozadje, saj so jih še vedno omejevali srednjeveški kršcanski predpisi. Izkljuceni so bili z dolocenih gospodarskih podrocij, in sicer iz poljedelstva, nekaterih vej industrije, ter s šol in fakultet. Nalagali so jim tudi placilo posebnih davkov. Jožef II. je med letoma 1781 in 1789 izdal vrsto patentov, ki so prinesli spremembe. Nekatere omejitve je odpravil in uvedel nekaj novih. Ponekod so morali Judje prevzeti nemška imena, spodbujali so jih tudi k rabi nemškega jezika. Osnovna šola je tudi zanje postala obvezna, odprla pa so se jim še vrata srednjih šol in univerz. Zanje so uvedli vojaško obveznost.11 Vzporedno z gospodarskim sta se torej spreminjala pravni in družbeni položaj judovskega prebivalstva. V tem pogledu so pomenile znaten napredek prav versko­politicne reforme cesarja Jožefa II., ki so bile korak k enakosti veroizpovedi v državi in enakosti državljanskih pravic za njihove pripadnike.12 Namen predpisov iz leta je iz leta 1700. Tedaj so bili v sombotelskem škofijskem šematizmu v vasi Domanjševci omenjeni štirje Judje. Leta 1773 je v Lendavi živel Jud Sandor Notl, cigar družina je štela šest clanov, leta 1778 pa jih je bilo že 14 (prim. KUZMIC 2009). 7 GAŠPAR, LAZAR 1997, str. 33. 8 Bojan Zadravec navaja letnico 1859 in v svojih zapisih pripominja, da je v Beltincih z družino živel tudi rabin. 9 KUZMIC 1989, str. 172. 10 GAŠPAR, LAZAR 1997, str. 34. Bojan Zadravec v glasilu obcine Beltinci obširno piše o Judih v Beltincih. Navaja, da so Judje na tem obmocju zelo dobro živeli do konca prve svetovne vojne, nato pa je zavladala kriza in vecina jih je morala kraj zapustiti. Odselili so se na Madžarsko. Ostale so le štiri judovske družine in vse so bile med drugo svetovno vojno odpeljane v Auschwitz. S tem je bilo konec judovskega življa v Beltincih. 11 GAŠPAR, LAZAR 1997, str. 34. 12 Vlado VALENCIC, Židje v preteklosti Ljubljane, Ljubljana 1992, str. 39. Tolerancni patent 1781 je bil napraviti Jude koristnejše za državo, odpraviti njihov izjemni položaj na raznih podrocjih in jih v vecji meri vkljuciti med drugo prebivalstvo. Predvidene so bile posebne judovske šole in tudi obisk judovskih otrok v obstojecih javnih šolah. Judom naj bi bil dovoljen dostop na višje šole in univerze. Odprle naj bi se jim nove pridobitne dejavnosti, da bi se odvrnili od oderuštva in sleparske trgovine.13 Zato bi se smeli ukvarjati s kmetijstvom, toda le na obdelanih in neobdelanih zemljišcih, ki niso pripadala podložnikom. Zemljišca naj bi dobili v zakup za 20 ali vec let in jih obdelovali z judovsko delovno silo. Lahko bi postali tudi rokodelci – krojaci, cevljarji, zidarji in tesarji; ce bi imeli za arhitekturo potrebno matematicno znanje, bi smeli biti tudi stavbni mojstri in arhitekti. Dovoljene naj bi jim bile svobodne umetnosti, slikarstvo, kiparstvo itd., odprlo se jim je še prevozništvo. Odstranjene naj bi bile vse razlike v obleki, noši in posebnih znakih. Ocitno so se Judje v Prekmurju znašli na dobrem terenu, zlasti kot trgovci, mesarji in krcmarji, pa naj bo to v obeh mestih ali na vasi.14 Po vaseh so Judje v svoji obrtno-posredniški dejavnosti vcasih združevali po dve ali kar vse tri omenjene dejavnosti. Razlogov za takšno združevanje ni treba posebej razlagati, najdemo jih prvenstveno v ustaljeni tradiciji, pomembni trgovski tranzitni poti, v dokaj gosti naseljenosti, predvsem pa v pomanjkanju in oddaljenosti nakupovalnih središcih za zadovoljevanje najosnovnejših življenjskih potreb.15 Mesti Murska Sobota in Lendava (Dolnja Lendava) sta imeli že od rimskih casov izredno pomembno lokacijo, predvsem kar se tice cestnih prometnih povezav. Takšna lokacija je obenem primerna za nastanek in razvoj trgovine, gostinstva in celo tovarništva. Judje so relativno zgodaj odkrili tudi ugoden geografski položaj Lendave. Kraj je že leta 1366 dobil pravico do prirejanja sejmov, leta 1867 pa je postal mesto z mestnimi pravicami. Do prve svetovne vojne je bila Lendava gospodarsko, politicno in kulturno središce jugovzhodnega Prekmurja. Judje, ki so se tam naselili, so se ukvarjali predvsem s trgovino. Pomemben je njihov prispevek h gospodarskemu in kulturnemu razvoju mesta ter nastanku mešcanstva.16 Med vplivnimi clani Dolnjelendavske hranilnice so bili prav Judje, med njimi zdravnik dr. Mor Kiraly, veletrgovec Lazar Pollak, odvetnik Adolf Wollak in knjigovodja Emil Pollak. V lasti Judov so bili tudi dva mlina in dve opekarni. Lendavski mlin in opekarna sta bila v lasti družine Eppinger, dolgovaški mlin in opekarna pa v lasti Jozsefa Schwarza. V mlinu je bilo zaposlenih okoli pet mlinarjev, v opekarni pa okrog deset delavk. Zaslužek je bil tolikšen, da se je Schwarzeva družina lahko preživljala.17 z dne 13. 10. 1781 je priznal svobodo vere in bogoslužja pravoslavnim, luterancem in kalvincem. Že prej, 16. 5. 1781, so bile s cesarskim ukazom odpravljene razne omejitve glede gospodarske in politicne dejavnosti Judov. 13 VALENCIC 1992, str. 39. 14 KUZMIC 1989, str. 173. 15 KUZMIC 1989, str. 173. 16 GAŠPAR, LAZAR 1997, str. 69. Ne le da so imeli v rokah vso trgovino, bili so tudi ustanovitelji prvega denarnega zavoda v Lendavi, tj. Dolnjelendavske hranilnice. Ustanovna skupšcina je bila 1. 3. 1873, poslovati pa so zaceli z ustanovnim kapitalom 40.000 forintov. Njihov cilj je bil povecati kapital, s katerim bi pritegnili varcevalce in zagotavljali posojila okoliškim prebivalcem. 17 GAŠPAR, LAZAR 1997, str. 70. Z Judi v Prekmurju je povezana tudi tiskarska dejavnost. Prvi tiskar v Murski Soboti je bil Jud Marko Grunbaum. Bil je tiskar in uslužbenec okrajnega sodišca v Murski Soboti. Iz madžarskega Kesztheya se je priselil proti koncu leta 1884 in še istega leta zacel izdajati casopis,18 natisnjen na rocnem tiskarskem stroju. Tiskarno je imel najprej v svojem stanovanju, cez sedem let pa jo je preselil in imel zraven še papirnico. Poleg tega je postal celo izdajatelj, v letih 1890 in 1891 pa še urednik casopisa Muraszombat es videke. Tiskal je tudi razna pravila, cenike itd. v madžaršcini in nemšcini. Kot zanimivost velja omeniti, da je tiskal nabožne kršcanske knjige.19 Slika 1: Sinagoga v Lendavi Poudariti je treba, da so naseljevanje Judov na obmocju Prekmurja do sredine 19. stoletja podpirali nekateri fevdalni gospodje. Po statistiki je bilo v Prekmurju leta 1778 14 Judov, leta 1793 60, leta 1831 207, leta 1853 383 in leta 1889 1107. Konec 19. stoletja jih je tretjina živela v Murski Soboti, tretjina v Lendavi in tretjina po vaseh, kjer so bili trgovci, mesarji in krcmarji. V obeh mestih so se ukvarjali z izvozom kmetijskih pridelkov, s trgovino in tiskarstvom, odpirali so industrijske obrate (tovarna dežnikov v Lendavi, opekarna, trikotaža).20 18 Casopis je imel naslov Muraszombat es videke (Murska Sobota in njena okolica). Prim. KUZMIC 1989, str. 174. 19 KUZMIC 1989, str. 174. 20 Janez MAROLT, History of Jews in Slovenia, rokopis iz arhiva CJKD Sinagoga Maribor, Maribor 2002, str. 5. Ustavne pridobitve iz leta 1848 so veljale tudi za Jude Za Jude so bile zlasti pomembne spremembe, ki jih je prineslo revolucionarno leto 1848. Ustava z dne 15. aprila 1848 je državljanom zagotovila svobodo vere, vesti in bogoslužja. Kristjanom in Judom (živecim v dednih habsburških deželah) je prinesla enakost pred zakonom, pravico do pridobivanja zemljiške posesti in opravljanja obrti, dostop do vseh služb in casti, enake vojaške in davcne dolžnosti.21 Cesarski patent z dne 4. marca 1848 je Jude glede politicnih pravic izenaceval z drugimi prebivalci Avstrije, vkljucno s pravico do svobode izbire stalnega bivališca. Svoboda vere in bogoslužja ter enakost pred zakonom sta ostali v veljavi tudi po uvedbi neoabsolutizma, druge pravice pa so bile ukinjene, tako da Judje niso imeli pravice do stalne naselitve, lahko pa so trgovali. Judovsko vprašanje v Avstriji je rešila šele ustava iz leta 1867, ki je s 4. in 6. clenom odpravila omejitve glede naseljevanja, preseljevanja in priseljevanja, posesti nepremicnin in opravljanja pridobitnih dejavnosti. 14. clen je dolocal svobodo vere in bogoslužja, politicne in državljanske pravice pa so bile neodvisne od veroizpovedi.22 Iz maticnih knjig soboške judovske obcine je mogoce razbrati, da so se Judje v drugi polovici 19. stoletja v Prekmurje priseljevali iz sosednje Avstrije, predvsem s Štajerske in z Gradišcanske, delno tudi z Madžarske, kar velja predvsem za lendavsko obmocje in kraje ob meji z današnjo Madžarsko. Število Judov v Prekmurju na podlagi cerkvenih popisov (Schematismus Sabariensis) 1793 Naselje Število prebivalcev Od tega Judov Delež Judov med vsemi prebivalci Beltinci 544 21 3,86 % Dobrovnik 723 4 0,55 % Dolnja Lendava 733 19 2,59 % Moravci 161 2 1,24 % Murska Sobota 485 14 2,88 % skupaj 2.646 60 2,26 % Vir: Vas Megyei Levéltár (VaML). V: 45. Catalogus Cleri Divecesis Sabariensis, 1793. 21 MAROLT 2002, str. 5. 22 VALENCIC 1992, str. 50. 1846 Naselje Število prebivalcev Od tega Judov Delež Judov med vsemi prebivalci Beltinci 934 30 3,21 % Cankova 268 4 1,49 % Crenšovci 858 8 0,93 % Dobrovnik 850 4 0,47 % Dolnja Lendava 869 82 9,43 % Dolnji Lakoš 186 1 0,53 % Markišavci 77 5 6,49 % Murska Sobota 960 180 18,75 % Tišina 232 7 3,01 % skupaj 5.234 321 6,13 % Vir: Vas Megyei Levéltár (VaML). V: 45. Catalogus Cleri Divecesis Sabariensis, 1846. 1854 Naselje Število prebivalcev Od tega Judov Delež Judov med vsemi prebivalci Beltinci 1.042 43 4,12 % Bodonci 546 5 0,91 % Bogojina 519 6 1,15 % Cankova 290 6 2,06 % Crenšovci 791 9 1,13 % Dobrovnik 930 5 0,53 % Dolnja Bistrica 324 3 0,92 % Dolnja Lendava 1.126 162 14,38 % Hodoš 319 4 1,25 % Kamovci 115 4 3,47 % Kancevci 23 8 34,78 % Križevci 797 9 1,12 % Moravci 424 4 0,94 % Murska Sobota 1.026 180 17,54 % Sveti Jurij 355 5 1,40 % Tišina 208 6 2,88 % skupaj 8.835 459 5,19 % Vir: Vas Megyei Levéltár (VaML). V: 45. Catalogus Cleri Divecesis Sabariensis, 1854. Statisticni popisi prebivalstva med letoma 1836 in 1914 Število Judov v Prekmurju na podlagi statisticnih popisov prebivalstva med letoma 1836 in 1914 1) Popis prebivalstva iz leta 1836 – popis je sestavil Elek Fényes Naselje Število prebivalcev Od tega Judov Delež Judov med vsemi prebivalci Beltinci 699 34 4,86 % Dobrovnik 795 10 1,25 % Dolnja Lendava 886 69 7,78 % Murska Sobota 793 98 12,35 % skupaj 3.173 211 6,64 % Vir: Fényes Elek: Magyarország, és a hozzá kapcsolt tartományok mostani állapotja statisztikai és geographiai tekintetben, Vas vármegye, I. kötet (str. 334–417) és Zala vagy Szala vármegye, I. kötet (str. 466–532). 2a) Popis prebivalstva leta 1880 v dolnjelendavskem okraju Naselje Število prebivalcev Od tega judovske veroizpovedi Delež oseb judovske veroizpovedi med vsemi prebivalci Beltinci 1.378 152 11,03 % Bogojina 666 5 0,75 % Crenšovci 901 12 1,33 % Dobrovnik 1.129 47 4,16 % Dokležovje 506 8 1,58 % Dolga vas 888 11 1,23 % Dolina 355 4 1,12 % Dolnja Lendava 1.879 220 11,70 % Dolnji Lakoš* 721 1 0,13 % Hotiza 538 10 1,85 % Ižakovci 631 6 0,95 % Kamovci 114 7 6,14 % Kapca 525 5 0,95 % Kobilje 752 5 0,68 % Melinci 725 3 0,41 % Motvarjevci 450 3 0,66 % Odranci 1.149 18 1,56 % Pince 285 5 1,75 % Radmožanci 523 3 0,57 % Strehovci 394 4 1,01 % Trnje 665 3 0,45 % Turnišce 1.071 6 0,56 % Žitkovci 313 6 1,91 % skupaj 16.558 544 3,28 % Vir: A Magyar Korona Országaiban az 1881. év elején végrehajtott népszámlálás eredményei megyék és községek szerint részletezve. II. kötet, Bp. * Leta 1880 so Dolnji in Gornji Lakoš vodili pod skupnim imenom Lakoš. 2b) Popis prebivalstva leta 1880 v murskosoboškem okraju Naselje Število prebivalcev Od tega judovske veroizpovedi Delež oseb judovske veroizpovedi med vsemi prebivalci Adrijanci 369 5 1,35 % Bakovci 782 15 1,91 % Bodonci 745 3 0,40 % Cankova 435 4 0,91 % Cikecka vas 212 1 0,47 % Dolenci 424 4 0,94 % Dolina 212 4 1,88 % Dolnji Slaveci 643 9 1,39 % Domanjševci 411 4 0,97 % Fokovci 465 22 4,73 % Gornja Lendava* 721 7 0,97 % Gornji Petrovci 449 7 1,55 % Hodoš 417 1 0,23 % Ivanovci 324 7 2,16 % Križevci 1.007 3 0,29 % Krog 685 6 0,87 % Lemerje 309 7 2,26 % Lucova 205 5 2,43 % Martjanci 342 6 1,75 % Murska Sobota 1.786 311 17,41 % Murski Crnci 256 4 1,56 % Noršinci 266 7 2,63 % Otovci 354 5 1,41 % Panovci 231 6 2,59 % Pecarovci 497 5 1,00 % Pertoca 544 6 1,10 % Petanjci 515 3 0,58 % Prosenjakovci 349 5 1,43 % Puconci 402 7 1,74 % Rankovci 235 5 2,12 % Ratkovci 185 7 3,78 % Rogašovci 401 9 2,24 % Serdica 616 7 1,13 % Sotina 562 3 0,53 % Središce 178 1 0,56 % Sveti Jurij 520 5 0,96 % Šalovci 933 4 0,42 % Šulinci 358 5 1,39 % Tešanovci 856 4 0,46 % Vidonci 623 6 0,96 % Vucja Gomila 718 3 0,41 % skupaj 20.542 538 2,61 % Vir: A Magyar Korona Országaiban az 1881. év elején végrehajtott népszámlálás eredményei megyék és községek szerint részletezve. II. kötet, Bp. * Danes Grad na Gorickem 3a) Popis prebivalstva leta 1890 v dolnjelendavskem okraju Naselje Število prebivalcev Od tega judovske veroizpovedi Delež oseb judovske veroizpovedi med vsemi prebivalci Beltinci 1.388 86 6,19 % Bogojina 773 5 0,64 % Crenšovci 1.046 11 1,05 % Dobrovnik 1.351 37 2,73 % Dokležovje 593 10 1,68 % Dolga vas 1.108 8 0,72 % Dolina 429 2 0,46 % Dolnja Bistrica 485 3 0,61 % Dolnja Lendava 2.006 217 10,08 % Dolnji Lakoš 333 6 1,80 % Gornji Lakoš 564 4 0,70 % Ižakovci 648 3 0,46 % Kamovci 146 4 2,73 % Kapca 656 3 0,45 % Kobilje 921 4 0,43 % Lipovci 720 3 0,41 % Melinci 840 3 0,35 % Motvarjevci 483 5 1,03 % Nedelica 752 5 0,66 % Odranci 1.306 9 0,68 % Petišovci 740 5 0,67 % Pince 339 4 1,17 % Radmožanci 625 5 0,80 % Renkovci 609 3 0,49 % Srednja Bistrica 486 4 0,82 % Trnje 713 2 0,28 % Turnišce 1.209 18 1,48 % Velika Polana 1.153 6 0,52 % Žitkovci 338 3 0,88 % skupaj 22.220 478 2,15 % Vir: A Magyar Korona Országainak helységnévtára, Bp. 1892. 3b) Popis prebivalstva leta 1890 v murskosoboškem okraju Naselje Število prebivalcev Od tega judovske veroizpovedi Delež oseb judovske veroizpovedi med vsemi prebivalci Bakovci 831 18 2,16 % Bodonci 848 7 0,82 % Cankova 451 8 1,77 % Cepinci 679 3 0,44 % Cikecka ves 241 1 0,41 % Dolina 245 7 2,85 % Dolnji Slaveci 707 7 0,99 % Domanjševci 642 6 0,93 % Fokovci 518 10 1,93 % Gederovci 171 4 2,33 % Gornja Lendava* 809 7 0,86 % Hodoš 444 4 0,90 % Ivanovci 255 3 1,17 % Križevci 929 5 0,53 % Krog 720 4 0,55 % Krplivnik 210 5 2,38 % Kupšinci 340 1 0,29 % Lukacevci 61 2 3,27 % Mackovci 161 4 2,48 % Mali Dolenci 127 6 4,72 % Martjanci 422 3 0,71 % Mlajtinci 222 1 0,45 % Moravci 710 4 0,56 % Murska Sobota 2.134 283 13,26 % Murski Crnci 256 4 1,56 % Murski Petrovci 135 3 2,22 % Noršinci 289 1 0,34 % Pecarovci 571 6 1,05 % Petanjci 515 6 1,16 % Polana 242 6 2,47 % Prosecka vas 302 9 2,98 % Prosenjakovci 393 6 1,52 % Puconci 451 7 1,55 % Rankovci 229 3 1,31 % Ratkovci 198 4 2,02 % Rogašovci 413 4 0,96 % Sebeborci 557 4 0,71 % Serdica 665 9 1,35 % Sveti Jurij 591 11 1,86 % Šalovci 1.014 10 0,98 % Skakovci 360 3 0,83 % Šulinci 451 7 1,55 % Tešanovci 906 7 0,77 % Tropovci 279 6 2,15 % Vanca vas 282 3 1,06 % Veceslavci 648 3 0,46 % Veliki Dolenci 422 3 0,71 % Vidonci 745 12 1,61 % Vucja Gomila 725 5 0,68 % Zenkovci 399 4 1,00 % skupaj 24.085 549 2,27 % Vir: A Magyar Korona Országainak helységnévtára, Bp. 1892. * Danes Grad na Gorickem 4a) Popis prebivalstva leta 1900 v dolnjelendavskem okraju Naselje Število prebivalcev Od tega judovske veroizpovedi Delež oseb judovske veroizpovedi med vsemi prebivalci Beltinci 1.446 69 4,77 % Bogojina 847 10 1,18 % Brezovica 416 1 0,24 % Crenšovci 1.069 11 1,02 % Dobrovnik 1.416 42 2,96 % Dokležovje 668 10 1,49 % Dolnja Lendava 2.361 274 11,60 % Genterovci 367 3 0,81 % Gornja Bistrica 1.015 4 0,39 % Gornji Lakoš 558 2 0,35 % Hotiza 720 2 0,27 % Ižakovci 689 4 0,58 % Kobilje 1.045 6 0,57 % Lipa 817 8 0,97 % Melinci 882 9 1,02 % Motvarjevci 464 3 0,64 % Odranci 1.451 5 0,34 % Petišovci 875 3 0,34 % Pince 363 3 0,82 % Radmožanci 610 2 0,32 % Turnišce 1.229 12 0,97 % Velika Polana 1.149 3 0,26 % skupaj 20.457 486 2,37 % Vir: A Magyar Korona Országainak 1900. évi népszámlálása, elso rész, a népesség általános leírása községenként, Bp. 1902. 4b) Popis prebivalstva leta 1900 v murskosoboškem okraju Naselje Število prebivalcev Od tega Judov Delež Judov med vsemi prebivalci Bakovci 987 21 2,12 % Bodonci 917 10 1,09 % Brezovci 371 4 1,07 % Cankova 522 8 1,53 % Dolnji Slaveci 737 7 0,94 % Domanjševci 688 4 0,58 % Fokovci 504 10 1,98 % Gederovci 168 2 1,19 % Gorica 393 4 1,01 % Gornja Lendava* 962 20 2,07 % Hodoš 482 10 2,07 % Kancevci 333 5 1,50 % Križevci 1.216 6 0,49 % Krog 832 3 0,36 % Martjanci 462 2 0,43 % Moravci 758 9 1,18 % Mošcanci 361 3 0,83 % Murska Sobota 2.304 199 8,63 % Murski Crnci 263 3 1,14 % Noršinci 292 2 0,68 % Otovci 475 6 1,26 % Pertoca 600 4 0,66 % Petanjci 545 7 1,28 % Puconci 457 6 1,31 % Radovci 462 3 0,64 % Rakican 624 4 0,64 % Ratkovci 213 1 0,46 % Rogašovci 447 9 2,01 % Satahovci 294 3 1,02 % Serdica 765 14 1,83 % Sveti Jurij 601 4 0,66 % Šalovci 1.000 5 0,50 % Šulinci 521 3 0,57 % Tešanovci 896 3 0,33 % Tišina 332 4 1,20 % Tropovci 316 5 1,58 % Vanca vas 282 2 0,70 % Veliki Dolenci 418 2 4,78 % Vešcica 280 7 2,50 % Vidonci 813 5 0,61 % Vucja Gomila 751 4 0,53 % skupaj 23.824 433 1,81 % Vir: A Magyar Korona Országainak 1900. évi népszámlálása, elso rész, a népesség általános leírása községenként, Bp. 1902. * Danes Grad na Gorickem 5a) Popis prebivalstva leta 1910 v dolnjelendavskem okraju Naselje Število prebivalcev Od tega judovske veroizpovedi Delež oseb judovske veroizpovedi med vsemi prebivalci Beltinci 1.487 61 4,10 % Bogojina 813 5 0,61 % Crenšovci 1.094 5 0,45 % Dobrovnik 1.478 25 1,69 % Dokležovje 730 8 1,09 % Dolina 608 3 0,49 % Dolnja Lendava 2.729 382 13.99 % Filovci 795 1 0,12 % Genterovci 417 5 1,19 % Hotiza 756 4 0,52 % Ižakovci 727 2 0,27 % Kapca 725 4 0,55 % Kobilje 1.109 5 0,45 % Lipa 839 8 0,95 % Melinci 908 2 0,22 % Motvarjevci 501 7 1,39 % Odranci 1.624 7 0,43 % Petišovci 900 5 0,55 % Turnišce 1.228 10 0,81 % Velika Polana 1.222 6 0,49 % skupaj 19.780 555 2,80 % Vir: A Magyar Szent Korona Országainak 1910. évi népszámlálása, elso rész, a népesség fobb adatai községenként, Bp. 1912. 5b) Popis prebivalstva leta 1910 v murskosoboškem okraju Naselje Število prebivalcev Od tega judovske veroizpovedi Delež oseb judovske veroizpovedi med vsemi prebivalci Bakovci 1.007 9 0,89 % Bodonci 970 7 0,72 % Cankova 515 5 0,97 % Cikecka vas 251 1 0,39 % Dolnji Slaveci 793 7 0,88 % Domanjševci 712 3 0,42 % Fokovci 408 8 1,96 % Gederovci 181 2 1,10 % Gornja Lendava* 1.025 18 1,75 % Gornji Petrovci 442 5 1,13 % Gradišce 367 6 1,63 % Hodoš 496 10 2,01 % Križevci 1.162 3 0,25 % Martjanci 426 2 0,46 % Murska Sobota 2.748 234 8,51 % Murski Crnci 246 6 2,43 % Nemcavci 226 3 1,32 % Otovci 472 3 0,63 % Pertoca 597 2 0,33 % Petanjci 545 2 0,36 % Prosenjakovci 438 5 1,14 % Puconci 511 6 1,17 % Puževci 289 2 0,69 % Rankovci 248 6 2,41 % Ratkovci 182 2 1,09 % Rogašovci 526 17 3,23 % Sebeborci 592 4 0,67 % Selo 757 1 0,13 % Serdica 737 5 0,67 % Središce 225 5 2,22 % Sveti Jurij 626 4 0,63 % Šalovci 1.070 5 0,46 % Šulinci 467 3 0,64 % Tešanovci 887 4 0,45 % Tropovci 310 4 1,29 % Veceslavci 715 4 0,55 % Veliki Dolenci 420 3 0,71 % Vešcica 254 7 2,75 % skupaj 22.083 423 1,91 % Vir: A Magyar Szent Korona Országainak 1910. évi népszámlálása, elso rész, a népesség fobb adatai községenként, Bp. 1912. * Danes Grad na Gorickem 6a) Popis prebivalstva leta 1921 v dolnjelendavskem okraju Naselje Število prebivalcev Od tega judovske veroizpovedi Delež oseb judovske veroizpovedi med vsemi prebivalci Beltinci 1.534 4 0,26 % Bogojina 867 3 0,34 % Crenšovci 1.127 3 0,26 % Dobrovnik 1.492 12 0,80 % Dolga vas 1.473 7 0,47 % Dolnja Lendava 2.529 259 10,24 % Gornji Lakoš 653 6 0,91 % Hotiza 796 5 0,62 % Kapca 744 7 0,94 % Kobilje 1.079 1 0,09 % Motvarjevci 461 6 1,30 % Renkovci 804 1 0,12 % Turnišce 1.145 8 0,69 % skupaj 14.704 322 2,18 % Vir: Prekmurje. Seznam obcin. Murska Sobota 1921. 6b) Popis prebivalstva leta 1921 v murskosoboškem okraju Naselje Število prebivalcev Od tega judovske veroizpovedi Delež oseb judovske veroizpovedi med vsemi prebivalci Bakovci 1.075 13 1,20 % Bodonci 920 8 0,86 % Cankova 485 2 0,41 % Domanjševci 3 0,43 % Fokovci 10 2,55 % Gornja Lendava* 1.064 684 0,56 % Gornji Petrovci 391 391 1,27 % Gradišce 358 7 1,95 % Hodoš 471 7 0,84 % Križevci 1.117 5 0,44 % Martjanci 390 1 0,25 % Murska Sobota 2.934 179 6,10 % Murski Crnci 283 4 1,41 % Pertoca 635 5 0,78 % Puconci 489 2 0,40 % Ratkovci 170 1 0,58 % Rogašovci 536 16 2,98 % Serdica 739 5 0,67 % Središce 209 2 0,95 % Sveti Jurij 671 4 0,59 % Šalovci 1.009 8 0,79 % Šulinci 506 2 0,39 % Tešanovci 849 10 1,17 % Tropovci 354 4 1,12 % Veliki Dolenci 397 6 1,51 % Vešcica 256 5 1,95 % skupaj 15.753 320 2,03 % Vir: Prekmurje. Seznam obcin. Murska Sobota 1921. * Danes Grad na Gorickem Podatki o verski pripadnosti prebivalstva v Prekmurju v letih 1836, 1880 in 1910 Leto Prebivalcev skupaj Katoliki Evangelicani Kalvinci Judi Drugi 1836 47.603 35.186 11.630 569 211 7 % 73,92 24,43 1,2 0,44 0,01 1880 73.796 51.159 20.707 845 1.082 3 % 69,33 28,06 1,14 1,46 0,01 1910 90.513 64.418 24.050 1.038 978 29 % 71,17 26,57 1,15 1,08 0,03 Že v prvi polovici 19. stoletja je v Lendavi zacela delovati judovska šola, tam so si uredili tudi sinagogo.23 Leta 1844 je rabin postal Aron Frischauer. Uvedel je maticno knjigo, ki so jo neprekinjeno vodili od leta 1850 do leta 1944, ko je bila unicena. V šestdesetih letih 19. stoletja se je verska skupnost povecala. Leta 1880 je v Lendavi živelo 231 pripadnikov judovske verske skupnosti, zato tedanja sinagoga ni vec zadošcala njenim potrebam. Leta 1866 so se lotili gradnje nove sinagoge, ki stoji še danes. V njej je bilo 80 sedežev za moške in 60 za ženske.24 V Murski Soboti se 23 GAŠPAR, LAZAR 1997, str. 36. Judovska kolonija in verska skupnost sta se izoblikovali že v zadnjih letih 18. stoletja. Dr. Antal Rudolfer je zapisal, da so bili prvi verski prostori urejeni v drugi polovici 18. stoletja v zadnjem delu hiše dr. Wollaka. Leta 1837 je nastala judovska verska skupnost, zaradi narašcanja števila njenih clanov so postajale vse bolj ocitne potrebe po stalni sinagogi. Verska skupnost je najela hišo Janosa Gazdaga in jo opremila s tridesetimi sedeži za moške in dvajsetimi za ženske. Leta 1843 so najeli stavbo medicarja Vizkopszkyja, ki je stala na mestu današnje sinagoge, in jo leta 1847 odkupili za 1500 funtov skupaj z bivališcem za rabina. Tako so postali neodvisni od drugih. Leta 1859 je bila zgrajena tudi sinagoga v Beltincih; leta 1861 so se tamkajšnji Judje odcepili od lendavske skupnosti in bili samoorganizirani (imeli so tudi rabina). 24 GAŠPAR, LAZAR 1997, str. 36–37. Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja je bila omenja sinagoga leta 1853, novo pa so postavili leta 1908. O notranjosti sinagoge v Lendavi ni ohranjenih fotografskih dokumentov, njene podobe pa so se preživeli lendavski Judje spominjali bolj kot zunanjosti objekta. Od prvotne opreme ni ostalo nic drugega kot šest železnih stebrov, ki podpirajo galerijo, prostor za ženske. Po pripovedovanju je prostor osvetljeval izrezljan lestenec z 200 svecami. Svetila so bila namešcena tudi na steklih, od leta 1932 pa je bila v sinagogi elektricna razsvetljava.25 Judje so visoko vrednotili izobraževanje, saj so se zavedali njegovega pomena. V 19. stoletju so verske skupnosti same vzdrževale osnovnošolske izobraževalne ustanove. Judovska šola je bila odvisna od gospodarskega in financnega položaja clanov judovske skupnosti. Pomanjkljivosti judovskega izobraževalnega sistema sta bili zasebno poucevanje otrok in vodenje, ker ni bilo centralizirano.26 Cesar Franc Jožef, ki je 20. septembra 1850 izdal odlok, po katerem se je tudi na Madžarskem ustanovil t. i. Izraelitischer Schulfond, namenjen za izboljšanje možnosti šolanja judovskih otrok, je pomanjkljivosti hotel odpraviti. Denar iz sklada, milijon forintov, je namrec omogocil ustanavljanje in ureditev judovskih šol ter pospešil njihov razvoj.27 V Lendavi je judovska šola obstajala že leta 1843. Takrat je verska skupnost kupila hišo in v njej uredila prostor za zasebno poucevanje ucencev. Leta 1850 je ustanovila javno osnovno šolo in vzdrževala rednega ucitelja.28 Judovsko šolo so v tem obdobju organizirali tudi v Murski Soboti. Februarja 1851 so popisali vse judovske šole v županiji Zala. Iz popisa je razvidno, da je v Dolnji Lendavi delovala zasebna judovska šola z dvema oddelkoma. Med pripadniki verske skupnosti je bilo 18 otrok, starih od 6 do 13 let, in vsi so obiskovali šolo, v kateri je pouceval Emmanuel Lustig, ucitelj iz Nagykanizse, ki je na tem delovnem mestu ostal do leta 1856. Po njegovem odhodu je postal glavni ucitelj Benjamin Wolf, verska skupnost pa je najela še pomožnega ucitelja, ki je pouceval le madžarski jezik.29 V šolskem letu 1895/96 je judovsko šolo prevzel Arnold Weisz in jo vodil do leta 1910. Veliko pozornost je posvecal tudi verski vzgoji otrok. Poleti 1908 je bila šola obnovljena. Leta 1910 je vodenje prevzela Hermina Brünner, roj. Löwenstein. Uspešno je poucevala do ukinitve šole leta 1921. Bila je zadnja uciteljica judovske šole v Lendavi.30 zgradba nekdanje sinagoge v Lendavi obnovljena, uradno odprta in predana v uporabo pa leta 2002. Zdaj je zelo dobro obiskano kulturno prizorišce z raznolikimi vrhunskimi likovnimi in glasbenimi dogodki. Lendavsko sinagogo je najprej upravljala tamkajšnja Obmocna izpostava sklada za kulturne dejavnosti oz. Zveza kulturnih društev Lendava, zdaj pa zanjo skrbi Galerija-Muzej Lendava. 25 GAŠPAR, LAZAR 1997, str. 37. Skrinjo zaveze je zastirala temno rdeca žametna zavesa (parohet), izvezena z zlatom. Desno in levo od nje sta bila vzidana stola, namenjena rabinu in njegovemu pomocniku, pred stoloma pa je stala miza za branje Tore. V sinagogi je bilo pet zvitkov Tore. 26 GAŠPAR, LAZAR 1997, str. 41. 27 Imre HALÁSZ, Zala megye izraelita iskolái a Bach-korszak elso éveiben, Zalaegerszeg 1984, str. 227. 28 KUZMIC 1989, str. 176. 29 GAŠPAR, LAZAR 1997, str. 42. Z leti je ucni jezik postala madžaršcina, ki so ji pripisovali vse vecji pomen (prim. KUZMIC 1989, str. 176). 30 GAŠPAR, LAZAR 1997, str. 43. Slika 2: Judovsko pokopališce v Murski Soboti po drugi svetovni vojni Medtem ko je v Prekmurju judovsko prebivalstvo postajalo ekonomsko vse vplivnejše, je bil za preostale slovenske dežele v drugi polovici 19. stoletja že znacilen strah pred judovskim naseljevanjem. O tem so porocali tudi takratni slovenski casopisi. Tako se npr. v drugi polovici sedemdesetih let 19. stoletja pojavljajo clanki o judovskih beguncih, ki so se zaceli zaradi razlicnih izgredov razseljevati. Novembra 1877 se je skozi Ljubljano peljalo »vec židovskih beguncev«; Bolgari so jih namrec izgnali iz mest, ki so jih osvobodili Rusi.31 Nadvse zanimivo je, da so v tem casu slovenski casopisi zaceli pisati o judovskih željah po naselitvi na Bližnjem vzhodu. Zanimivo pri tem je, da so idejo o ustanovitvi judovske države antisemiti podprli, saj bi to pomenilo prostovoljno izselitev Judov v nekakšen evropski oz. svetovni geto na daljnem obrobju Evrope. Tako so leta 1878 slovenski casopisi porocali o nastopih poslanca G. Istoczyja, ki je na ta nacin Evropo reševal pred »Židi«. Istoczy je predlagal: »Kadar se bode orijentalno vprašanje koncno naravnavalo, naj se tudi judovsko kraljestvo, ki je bilo pred 1800 leti razdeljeno, zopet ustanovi, naj se Palestina poveca in Judom izroci, da se bodo Judje tam zbrali, ki zdaj evropske narode v razvoju zavirajo.« Po mnenju poslanca Istoczyja – v osemdesetih letih 19. stoletja je bil na celu antisemitskega gibanja, ki je zajelo Ogrsko – bi za Madžarsko in Evropo zelo »koristno stvar naredili, kar so sploh kedaj, ko bi se jim posrecilo Evropo rešiti od Judov – a Judje sami necejo svoje samostalne države, ker se jim pri odiranju drugih narodov bolje godi.«32 Slovensko casopisje je v tem casu kot najpogostejše in zaželene ukrepe proti Judom svetovalo omejitev 31 Marko ŠTEPEC, Strah pred židovskim naseljevanjem. Porocanje slovenskih casopisov o priseljevanju Židov v drugi polovici 19. stoletja, v: Prispevki za novejšo zgodovino XXXIV, Ljubljana 1994, str. 157. Avtor vseskozi uporablja izraza Žid, židovski. 32 ŠTEPEC 1994, str. 158. oz. popolno prepoved naseljevanja. V slovenski predstavi, ki se ni bistveno razlikovala od srednjeevropskih modelov, je bil Jud prispodoba za razlicne negativne lastnosti in krivec za negativne procese v sodobnem casu. Po mnenju tedanjih slovenskih casopisov je bil Jud tujec in brezdomovinec. S svojim oderuštvom in drugimi lastnostmi je bil po prevladujocem mnenju casopisov škodljiv za vsak narod, v katerem se je naselil, in kot tak na Slovenskem nezaželen.33 A v Prekmurju je bilo takšnih pojavov malo ali nic, vsaj za obravnavano obdobje, kasneje pa so se zadeve spreminjale tudi v tem prostoru. Kot je že bilo omenjeno, so Judje v Prekmurju iskali nova tržišca, in to vse od zacetkov naseljevanja tega prostora konec 18. stoletja in predvsem celotno 19. stoletje. V Prekmurju niti vecje vasi niso imele trgovin.34 Po uradnih statisticnih podatkih je bilo Judov v Prekmurju najvec leta 1889, in sicer 1107, najvec v Murski Soboti, Lendavi in Beltincih. V tem kraju so odigrali vidno vlogo zlasti v trgovini, bili pa so tudi dobri gostilnicarji, mesarji, cevljarji in celo prevozniki. Nekaj jih je opravljalo tudi intelektualne poklice, bili so npr. živinozdravniki in lekarnarji. Priseljevanje je do dolocene mere verjetno posredno pospeševalo versko dolocilo, da si morajo prizadevati za t. i. minjan35. Judje v Prekmurju so se postopoma oprijemali še drugih zanje primernih obrti in opravil in v prvi vrsti zaposlovali zlasti svoje ljudi. Tako se je z leti ta populacija vse bolj povecevala in širila po vsem Prekmurju.36 Posebnost tega priseljevanja je v tem, da so pravzaprav Judje zaceli razvijati trgovino in gostinstvo na tem obmocju. Mešcanstva v tem casu v Prekmurju ni bilo, na njegov nastanek in oblikovanje so med drugim vplivali tudi Judje. Prirast judovskega življa na tem prostoru so poleg priseljevanja povecevale še poroke in narašcaj v družinah. Po letu 1889 je zacelo število judovskih prebivalcev v Prekmurju upadati, leta 1910 jih je bilo samo še 1000.37 V madžarski družbi so Judje skupaj z mešcani tvorili liberalni element. Glavni nasprotnik liberalizma je bil madžarski katolicizem. Tako je bilo tudi v Prekmurju. Antisemitizem je bil takrat celo nacionalno koristen, saj je k madžarizaciji pripomogel še bolj kot obstojece malomešcanstvo. Vseeno pa v Prekmurju ni imel tako necedne vloge kot npr. na Slovaškem ali v podkarpatski Rusiji, kjer je bilo izžemanje judovskih krcmarjev »vpreženo« v raznarodovalni nacrt madžarske vlade.38 Antisemitizem je torej na Ogrskem oz. Madžarskem vzniknil predvsem iz verskih konfliktov in družbene represije, ki so jo najbolj obcutili revni sloji (te so v Murski Soboti zvecine predstavljali Slovenci, tj. rimokatoliki).39 Murska Sobota ni bila le eno izmed nekdanjih ogrskih mestec, bila je »židovsko gnezdo«. Slovencem z obeh bregov Mure je predstavljala vse tisto, kar je že bila Budimpešta »evropskim nacijam« v drugi polovici 19. stoletja. 33 ŠTEPEC 1994, str. 161. 34 Franc KUZMIC, Posebnosti židovske populacije v panonskem prostoru glede izseljenstva in sezonstva, v: Sezonstvo in izseljenstvo, Ljubljana 2003, str. 138. 35 Minjan je kvorum desetih Judov, starih nad trinajst let, ki je nujen za javne molitve in branje Tore. Prim. Alan UNTERMAN, Judovstvo, Mali leksikon, Ljubljana 2001, str. 181. 36 KUZMIC 2003, str. 138. 37 KUZMIC 1989, str. 172. 38 KUZMIC 1989, str. 173. 39 Darja KEREC, Judje v Murski Soboti v letih 1934–1954, v: CZN, št. 4, Maribor 2000, str. 592. Tudi dr. Franc Ivanocy (1857–1913) je glavno mesto Ogrske imenoval Judapešta ali »ostudna Sodoma«.40 Anton Trstenjak je leta 1885 ob svojem prvem obisku v Murski Soboti zapisal: »V Soboti41 se zacenja in od tod dalje sega gospostvo Židov. Židi so tu jedini vladarji. V samem trgu jih je 315, a v bližnji Dolnji Lendavi pa še vec, namrec cez 400 duš. V Soboti je le jeden katolican trgovec, katerega Židi še niso mogli uniciti. Tako ima trg res Židovsko ulico.«42 Trstenjakove opazke o Murski Soboti z verskega stališca, tj. judovskega profila, odražajo duh casa, v katerem je pisec živel, torej v duhu »evropskega mesijanstva« in ne nazadnje prebujanja slovenskega naroda – versko in jezikovno opredeljenega po volji narodne (beri: protimadžarske ali protinemške) vecine. Marsikaj iz tistega obdobja bi lahko prenesli v današnji cas. Trstenjak že omenja judovsko molilnico v Murski Soboti in še eno nedalec stran, v Beltincih. Toda Murska Sobota je postala »monumentalno« judovska uradno šele 31. avgusta 1908, ko so svecano blagoslovili novo sinagogo. To je bil verski, kulturni in tudi politicni dogodek, o katerem so porocali širom po Ogrski.43 Casopis Muraszombat es videke44 je o otvoritvi zapisal: »Na mestu stare razpadajoce sinagoge v Lendavski ulici je mogocna palaca. Ni še dve leti, odkar so se odlocili, da na mestu stare molilnice sezidajo novo. Moramo se razumeti. Dandanes se v primerjavi s srednjim vekom versko življenje odvija le v cerkvah. In ta izrazitost je obcutljiva stvar, posebno pri Židih, ki negujejo vectisocletno tradicijo v cerkvi, kjer živijo.« In tako je Murska Sobota dobila svoj prvi pravi tempelj, katerega zunanja podoba je potrjevala že tako opazno raznolikost »prekmurske metropole« in predstave o Murski Soboti kot enem izmed multikonfesionalnih in multinacionalnih krajev v stari Jugoslaviji.45 V takšnih razmerah so Judje v Prekmurju docakali zacetek vélike vojne, kot so tudi v teh krajih poimenovali prvo svetovno vojno. Po njej so doživeli kar nekaj grenkega razocaranja, saj je bila njihova lastnina tarca unicevanja in plenjenja v revolucionarnih mesecih po koncu vojne. Mnogi so se tudi odlocili za odhod iz Prekmurja, saj so ocenili, da je njihova domovina vendarle Madžarska in da jim bo v madžarski državi laže živeti in delati. Tisti pa, ki so ostali v Prekmurju tudi po prikljucitvi te pokrajine k novi Kraljevini SHS, so še naprej razvijali svojo gospodarsko dejavnost in bili pomembni nosilci razvoja pokrajine. Živeli so po svojih verskih postavah in 40 KEREC 2000, prim. Anton TRSTENJAK, Slovenci na Ogrskem, Ljubljana 1909 (rokopis v NUK, Rokopisni oddelek, stari fond 193). Anton Trstenjak (1853–1917) se je rodil v župniji Miklavž pri Ormožu. Na Dunaju, pri Miklošicu, je študiral klasicne jezike in slavistiko, kasneje je Josipu Stritarju pomagal pri urejanju Zvona. Kot domaci ucitelj je služboval pri poznejšem madžarskem ministru grofu Csakiju, zatem na ljubljanski trgovski šoli ter pri trgovski in obrtni zbornici. Prve dni avgusta 1883 je odšel v Prekmurje in tako dodatno spoznal življenje in navade ljudi cez Muro. Omenjeni rokopis je oznacil kot »narodopisno in knjižno crtico, spisano v 9 poglavjih«. 41 Mursko Soboto domacini že od nekdaj imenujejo Sobota. 42 TRSTENJAK 1909 (rokopis v NUK). Ocena se zdi nekoliko pretirana, ceprav je res, da so velik del gospodarske iniciative v tem obdobju v mestu dejansko imeli Judje. 43 KEREC 2000, str. 512. 44 Muraszombat es videke (MeV) je izhajal v letih med 1884 in 1919 in v casu madžarske okupacije do leta 1944. 45 KEREC 2000, str. 593. Murskosoboška sinagoga je bila porušena leta 1954, na njenem mestu pa so povojne mestne oblasti zgradile t. i. »židovski blok« (prim. Marjan TOŠ, Zgodovinski spomin na prekmurske Jude, rokopis doktorske disertacije iz arhiva CJKD Sinagoga Maribor, Maribor 2007). v skladu z judovsko tradicijo, a ne izolirano od vecinskega prebivalstva, s katerim so sodelovali na razlicnih podrocjih. Murska Sobota je v tem casu postala celo sedež izraelitske verske obcine za celotno takratno slovensko nacionalno ozemlje. Bili so najvecja judovska skupnost v Dravski banovini pred zacetkom okupacije leta 1941. The Jews of Prekmurje 1848–1914 Marjan Toš1 Key words: Prekmurje, Jews, Austria-Hungary Following the medieval expulsions of Jews from Slovenian land (in 1496/97 from Styria and Carinthia, in 1515 from Carniola), a stronger presence of Jews on present-day Slovenian territory can again be traced by the second half of the 18th century in Prekmurje. One third of them lived in Murska Sobota, one third in Lendava and one third in villages where they were merchants, butchers and innkeepers. In both of the biggest cities, they had synagogues which were important centres of their religious, cultural and social life. They also built a synagogue in Beltinci. In 1889 in the Prekmurje area, lived as many as 1,107 Jews. They fostered the development of numerous branches and enabled the building and development of industrial plants, trade and wholesale business, as well as typography in Murska Sobota and Lendava. They founded monetary institutions and were included into the money-lending policy for the development of crafts and industry, especially in the Lendava area. Some of them exercised liberal and white-collar professions as well. They were carriers of many cultural initiatives and contributed to the progress of the landscape alongside the Mura. They generally did not expose themselves in the sphere of politics. They lived together with the majority Christian and Evangelical populations in symbiosis and without any significant conflicts. In both of the largest cities of the landscape alongside the river Mura (Murska Sobota and Lendava), they significantly contributed to economic development and progress. In Lendava, they played a crucial role in the development of economy, as well as industry and financial business. In Murska Sobota, they were carriers of the development of trade (including wholesale business) and crafts (typography, as well). In both cities, they fostered cultural development; some of them exercised white-collar professions. As a matter of interest one should mention that they generally did not expose themselves in the sphere of politics. After the First World War, the number of Jews in Prekmurje decreased. Some of them left due to the annexation of the landscape to the new Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes, since they were fiercely attached to Hungary. Also, numerous riots and the revolutionary tumult following the end of the First World War when Jewish shops in towns and villages were robbed and also other Jewish property was destroyed, had a great impact on their emigration. The Jews no longer felt safe and they left Prekmurje, mostly for Hungary. Between the two world-wars in the 20th century, Slovenian Jews were first Dr Marjan TOŠ, Museum counselor in retirement, Lenart. annexed to the Zagreb religious community, however, in 1929 they were annexed to the Israeli religious community of Murska Sobota, which demonstrates the influence of the Jewish community in Prekmurje. Goriška judovska skupnost in prva svetovna vojna Renato Podbersic1 Leta 2015 se spominjamo stoletnice zacetka bojev na soški fronti, ki je mocno zarezala med ljudi in kraje ob Soci ter 29 mesecev sejala smrt in razdejanje. Na ožjem obmocju spopadov je pred vojno delovala le judovska skupnost v Gorici. Šlo je za manjšino tako v verskem kot tudi tradicionalnem kršcanskem pojmovanju tedanje družbe. Goriški Judje so bili pomemben clen mestnega življenja, dobro integrirani v mestno gospodarsko in družbeno okolje, na politicnem podrocju pa so v glavnem sprejemali italijanske narodne cilje in iredentisticno gibanje. Prva svetovna vojna je globoko zarezala v to judovsko skupnost. Razdejanje in slabe gospodarske razmere po vojni ter odrezanost Goriške od Srednje Evrope, od koder so goriški Judje crpali moc in prirastek, so povzrocili upadanje števila Judov v mestu. Kljucne besede: judovska skupnost na Goriškem, rabin Herman Friedenthal, soška fronta, prva svetovna vojna Prva svetovna vojna in krvavi boji ob Soci v letih med 1915 in 1917 so pomenili najvecjo koncentracijo judovskih vojakov na slovenskih tleh. Najdemo jih med številnimi vojaki avstro-ogrske in italijanske armade, ki so se borili na soški fronti. Nanje še danes spominjajo ohranjeni grobovi na številnih nekdanjih avstro-ogrskih vojaških pokopališcih (Rožna Dolina, Brje, Crnice, Gorjansko, Nabrežina, Nemci, Komen, Rence, Štanjel).2 Na Goriškem so bili Judje za katolicani in protestanti tretja pomembnejša verska skupnost v deželi. V nekdanjem getu blizu cerkve sv. Ivana so si že leta 1756 sezidali sinagogo in vzpostavili vse potrebne institucije za delovanje skupnosti. Goriška judovska skupnost se je leta 1898 pridružila Združenju avstrijskih judovskih skupnosti (Allgemeiner terreichisch-israelitischer Bund) in se obvezala placevati takso v znesku desetih goldinarjev. Leta 1915 je bilo v vsej deželi okrog 250 Judov, velika vecina jih je prebivala v glavnem mestu avstrijske dežele Goriško-Gradišcanske. Dobro so bili integrirani v mestno življenje, najdemo jih v goriškem obcinskem svetu in številnih društvih, predvsem tistih italijanske liberalne usmeritve (Lega Nazionale, Societŕ 1 Mag. Renato PODBERSIC, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana. 2 Vec o tem: Erwin A. SCHMIDL, Juden in der k.u.k. Armee 1788–1918, Eisenstadt 1989, str. 142–146; Michael BERGER, Eisernes Kreuz – Doppeladler – Davidstern, Juden in deutschen und terreichisch-ungarischen Armeen, Der Militärdienst jischer Soldaten durch zwei Jahrhunderte, Berlin 2010, str. 107–112; Renato PODBERSIC, Judovski vojaki na soški fronti, v: Na fronti, št. 4, Nova Gorica 2006, str. 40–44. di Ginnastica, Societŕ del Teatro). V vodstvu goriške skupnosti so se izmenjavala imena iz uglednih judovskih mestnih družin (Bolaffio, Della Pergola, Jona, Luzzatto, Morpurgo). Upravna ureditev judovskih skupnosti v Avstrijskem primorju je od marca 1893 to ozemlje razdelila med tržaško in goriško judovsko skupnost, v slednjo pa je bila vkljucena tudi nekdanja skupnost v Gradišcu ob Soci (Gradisca d’Isonzo). Glede na zadnja dva predvojna avstro-ogrska popisa prebivalstva se je število Judov v Gorici postopno rahlo zmanjševalo, z 248 ljudi (1900) na 236 (1910). Tedaj je samo še petina goriških Judov živela v okolici nekdanjega geta, torej v ulici Ascoli.3 Za duhovno oskrbo goriške judovske skupnosti je od leta 1911 skrbel rabin Herman (Ermanno) Tzevi Friedenthal, ki se je rodil leta 1881 v kraju Battaszeh na Ogrskem. Šolal se je v Kecskemetu, na Dunaju in v Firencah pri znanem rabinu Samuelu H. Marguliesu. Porocil se je z Amelio Campagnano, imela sta štiri otroke. Zacel je kot rabin v piemontskem mestu Cuneo. Med letoma 1911 in 1924 je opravljal službo rabina v Gorici. Med letoma 1915 in 1919 je bival na Ogrskem in bil leta 1916 imenovan za glavnega rabina v Kecskemetu. Leta 1924 je odšel službovat v Verono in leta 1945 v Milano. Umrl je 26. septembra 1970 v Milanu.4 Že kmalu po zacetku prve svetovne vojne in zaradi vojaških operacij so se povsod po habsburški državi pojavili številni begunci, ki so bežali pred vojnimi strahotami. Bežali so predvsem iz avstro-ogrskih dežel, ki so se znašle sredi spopadov, iz Galicije in Bukovine. Veliko teh beguncev, med njimi tudi Judje, je našlo zatocišce na Kranjskem, na Goriškem jih prakticno ni bilo. Begunci z vzhoda so našli zagovornike tudi pri cerkvenih voditeljih, tukaj velja omeniti zlasti ljubljanskega škofa Antona B. Jeglica. Kljub temu da na ozemlju goriške nadškofije teh beguncev ni bilo, so se zanje zavzeli tudi goriški nadškof F. B. Sedej in nekateri goriški duhovniki. Za pomoc predvsem judovskim beguncem je bil v Trstu ustanovljen Komite za pomoc beguncem, ki mu je predsedoval tržaški vrhovni rabin H. P. Chajes.5 Omenjeno dejavnost so vsaj v zacetku podpirali tudi posamezni goriški Judje.6 Zaradi soške fronte se je goriški rabin z družino že junija 1915 umaknil na Ogrsko, od koder je izhajal, in tam ostal do leta 1919. Enako je naredilo vec judovskih družin. Umaknile so se v Trst (npr. družina Bolaffio) ali v notranjost monarhije 3 Adonella CEDARMAS, La comunitŕ israelitica di Gorizia 1900–1945, Pasian di Prato 1999, str. 250; Giuseppe BOLAFFIO, Sfogliando l'archivio della Comunitŕ di Gorizia, v: La Rassegna Mensile di Israel, terza serie, vol. 24, št. 2, Cittŕ di Castello 1958, str. 132–141; Adonella CEDARMAS, Fra Vienna e Roma: La comunitŕ Israelitica di Gorizia tra la fine dell'Ottocento e la Grande guerra, v: La Rassegna Mensile di Israel, terza serie, vol. 66, št. 2, Cittŕ di Castello 2000, str. 109–117; Oriana ALTIERI, La comunitŕ ebraica di Gorizia: caratteristiche demografiche, economiche e sociali (1778–1900), Videm/Udine 1985, str. 223–226. 4 The Central Archives for the History of the Jewish People Jerusalem, Archivio Alfonso Pacifici – P 172, busta 234 – Gorizia, Friedenthal Ermanno. 5 Hirsch Perez Chajes, rojen leta 1876 v kraju Brody v Galiciji. Judovstvo je študiral na Dunaju. Pouceval je na rabinskem kolegiju v Firencah, med letoma 1912 in 1918 je bil rabin v Trstu, potem se je preselil na Dunaj in tam umrl leta 1927. 6 CEDARMAS 2000, str. 114. (npr. družina Ekcert v štajerski Andritz). Znani goriški zdravnik Oscar Jaakov Morpurgo (1867–1940) se je zaradi soške fronte umaknil v Ljubljano in deloval v tamkajšnjih bolnišnicah. Nekatere judovske družine so izbrale pot v nevtralno Švico. Tja je odšlo tudi vec posameznih Judov, vojaških obveznikov, ki so med svetovnim spopadom želeli ostati nevtralni. Angelo Da Fano se je med vojno recimo zaposlil pri Judovski obcini v Zürichu, v Gorico pa se je vrnil šele leta 1922 in takoj ustanovil mladinsko sionisticno organizacijo. Tudi Davide Bolaffio, predsednik goriške judovske skupnosti, se je umaknil v Švico. Sekretar Elio Richetti je odšel na Dunaj, clan vodstva skupnosti Jakob/Giacomo Bolaffio pa se je z družino umaknil v Trst. Od vodilnih clanov goriške judovske skupnosti je ostal le šamaš7 Ben Zion Fink (1879–1944), ki je poskrbel tudi za umik sakralnih in dragocenejših predmetov iz Gorice v Trst. Tja je poslal tri zaboje zvitkov Tore in zaboj srebrnine. Fink je skrbel tudi za umirajoce vojake in njihov pokop v skladu z judovskimi pravili.8 Slika 3: Nekdanji geto v Gorici med prvo svetovno vojno 7 Judovski cerkovnik. Za mnenje pri prevodu se zahvaljujem dr. Klemnu Jelincicu Boeti. 8 CEDARMAS 1999, str. 52–53; CEDARMAS 2000, str. 114–116. Avstro-ogrske oblasti so kmalu po zacetku vojne z Italijo zaprle nekatere iredentiste judovskega rodu, ki se jim ni uspelo umakniti v Italijo. Tako so 5. junija 1915 aretirali Giuseppeja Pincherleta, po poklicu trgovca. Deportiran je bil v Mittergrabern v Spodnji Avstriji. Cez dober mesec, 19. julija 1915, je bil aretiran še Giovanni Pincherle. Tudi njega so poslali v Mittergrabern, kasneje je bil konfiniran v Gradcu.9 Carolino Coen Luzzatto (1837–1919), znano goriško casnikarko in goreco iredentistko, so avstro-ogrske oblasti kljub starosti aretirale v zacetku novembra 1915. Najprej so jo zaprli v goriške zapore in jo nato pod vojaško stražo poslali naprej na grad Göllersdorf (K. K. Strafanstalt Glersdorf) v Spodnji Avstriji, kamor so avstro-ogrske oblasti internirale številne osumljence politicnega protidržavnega delovanja, zlasti izobražence. Jeseni 1916 so ji bivanje nekoliko omilili in jo konfinirali v kraju Oberhollabrunn; tam je ostala do konca vojne. Dva njena vnuka, Ruggero in Renato Samuele Majonica, sicer pripadnika tržaške judovske skupnosti, sta kot iredentista in prostovoljca na italijanski strani padla leta 1915.10 Judovski vojaški obvezniki, ki so pred vojno vecinoma podpirali italijansko politicno stvarnost v deželi in mnogi tudi iredentisticno gibanje, so bili na zacetku prve svetovne vojne mobilizirani v avstro-ogrske enote in se z njimi borili na razlicnih frontah. Nekaj goriških Judov se je bojevalo proti Rusom v Galiciji. Med njimi najdemo Eisiga Eckerta, clana družine judovskih emigrantov iz Galicije, ki so se v Gorici naselili leta 1908. Eisig Eckert je bil mobiliziran in takoj poslan na rusko fronto v Galicijo. Tam so ga zajeli Rusi in ga poslali v vojno ujetništvo v sibirski Irkutsk. V razpadajoco domovino se je vrnil šele po koncu vojne, vendar je kmalu umrl v vojaški bolnišnici na Dunaju. Preostali clani družine Eckert so vztrajali v Gorici tudi po zacetku bojev na soški fronti. Tik pred italijanskim vkorakanjem v mesto leta 1916 so bili evakuirani na Štajersko, v okolico Gradca; tam so ostali do novembra 1918.11 Med mobilizirane Jude uvršcamo tudi rojenega Goricana in priznanega slikarja Vittoria Bolaffia (1883–1931), ki je pred vojno sicer živel v Trstu in v tujini. Ceprav se je kot velik pacifist težko odzval na avstro-ogrsko mobilizacijo, je s svojo enoto odšel na italijansko fronto in tam ustvaril tudi nekaj risb svojih vojnih tovarišev v vojaški uniformi; danes so shranjene v Muzeju Revoltella v Trstu.12 Nekateri goriški judovski vojaki v avstro-ogrski vojski so se v bojih odlikovali. Brata Bruno (1892–1945) in Giuseppe (1894–1945) Deferri (Dörfles) sta se prostovoljno javila v vojsko in kot castnika odšla na bojišce.13 Bruno Deferri se je kot avstro-ogrski 9 Luciano SPANGHER, Cent'anni della »Ginnastica Goriziana«, Gorizia 1968, str. 188–191. 10 Maura BOZZINI LA STELLA, Carolina Coen Luzzatto, Mariano del Friuli 1995, str. 155–169. 11 CEDARMAS 1999, str. 50. 12 Dizionario Biografico degli Italiani Treccani, Vol. 11, Roma 1969, geslo: Bolaffio Vittorio. 13 Bratje Deferri, tudi De Ferri, pred prvo svetovno vojno so se pisali Dörfles, so pripadali ugledni goriški družini judovskih podjetnikov, ki pa se je že pred prvo svetovno vojno zelo asimilirala. Po vojni so njeni clani aktivno delovali v italijanskih nacionalnih krogih in tudi v fašisticnem gibanju. Bratje Bruno, Giuseppe in Mario so izginili v casu jugoslovanske zasedbe Gorice maja 1945, najverjetneje so porocnik boril na italijanski fronti in bil odlikovan za hrabrost, Giuseppe Deferri pa se je kot stotnik bojeval v krvavih bojih pri Doberdobu v letih 1915 in 1916.14 Po zacetku prve svetovne vojne se je v Gorici ustanovila neformalna iredentisticna in vohunska skupina »Dante Alighieri« pod vodstvom župana Giorgia Bombiga, ki je spremljala premike avstro-ogrskih enot in njihova utrdbena dela ter o njih sporocala italijanski vojski cez mejo. Skupini je pripadala tudi goriška Judinja Olga Lopez Perera Pincherle, po rodu iz Benetk, in njeni dve hcerki, Emilia in Lea. Njihovo »patriotsko« dejanje jih je izkljucevalo iz rasnih prepovedi v casu fašizma, niso pa preživele nacisticnega holokavsta in deportacije v Auschwitz.15 Nekatere judovske družine in posamezni goriški Judje, sicer avstrijski državljani, so prešli na italijansko stran že pred zacetkom spopadov ob Soci (npr. Richettijevi v Benetke). Najdemo jih med tistimi 187 prebivalci Goriške in Posocja, ki so se kot iredentisti borili za zmago Italije v prvi svetovni vojni (Edgardo Bolaffio, Enrico Rocca, Bruno Luzzatto, Attilio Donato Natan Morpurgo).16 Edgardo Bolaffio, rojen leta 1895, je na zacetku vojne pobegnil v Italijo. V Vidmu se je prostovoljno prijavil v italijansko vojsko, v II. pehotni polk. Kot italijanski vojak je padel 19. julija 1915 na Kalvariji nad Podgoro, kmalu po zacetku bojev ob Soci. Bruno Luzzatto se je prostovoljno prijavil v italijansko mornarico. Enrico Rocca,17 rojen leta 1895 v Gorici, je bil ranjen v desno roko leta 1917 med boji na Kuku nad dolino Soce.18 Italijanske enote, ki so v Gorico vkorakale 9. avgusta 1916 med šesto soško ofenzivo, je v mestu pricakala le dobra desetina predvojnega prebivalstva, kajti velika vecina civilnega prebivalstva se je že prej umaknila iz mesta. Tudi nekateri goriški katoliški duhovniki so tedaj našli ustrezno biblicno povezavo s starozaveznim odhodom Judov v babilonsko izgnanstvo po padcu Jeruzalema leta 586 pr. Kr. Ob italijanskem vkorakanju je bilo v Gorici le še okrog 3.500 mešcanov, od tega 28 pripadnikov judovske vere.19 koncali v kraških breznih, fojbah. 14 CEDARMAS 1999, str. 50. 15 Gerusalemme sull'Isonzo, ur. Antonella GALLAROTTI in Maria Elisabetta LORICCHIO, Gorizia 2006, str. 27; Le-Zikkaron – in memoria, Istituto per gli studi Ebraici della Mitteleuropa, Associazione amici di Israele, Edizioni della Laguna, Monfalcone 1994, str. 72. 16 Lucio FABI, Storia di Gorizia, Il Poligrafo, Padova 1991, str. 123–127; Michele RALLO, Il coinvolgimento dell'Italia nella prima guerra Mondiale e la Vittoria Mutilata, Roma 2007, str. 103–105. 17 Enrico Lino Jaakov Biniamin Rocca je bil bratranec goriškega judovskega filozofa Carla Michel-staedterja (1887–1910) in preprican italijanski nacionalist in iredentist že pred vojno. Zaradi vojne rane je ostal invalid do konca življenja. Med prvimi na Goriškem se je po koncu prve svetovne vojne vkljucil med borbene fašije (Fasci di combattimento), kasneje se je distanciral od fašisticnega gibanja in se preživljal kot casnikar in pisatelj. Kljub fašisticnim rasnim zakonom iz leta 1938 je skoraj neovirano opravljal svoj poklic, predvsem je bil znan kot gledališki kritik. Leta 1943 se je prikljucil protifašisticnemu gibanju in sodeloval pri politicnih oddajah na radiu v Neaplju. Kmalu po prihodu v osvobojeni Rim je 20. julija 1944 storil samomor. 18 CEDARMAS 1999, str. 51; Le-Zikkaron – in memoria 1994, str. 72. 19 Giuseppe DEL BIANCO, La guerra e il Friuli, 2. del, Videm/Udine 1939, str. 328–332. Ceprav je »Il Vessillo Israelitico«, uradno glasilo italijanskega judovstva,20 izražalo veliko propagandno vnemo za »odrešene brate« v Gorici, italijanske vojaške zasedbene oblasti za preostale goriške Jude niso pokazale pretiranega zanimanja. Tako je italijanski judovski mesecnik goriški skupnosti že kmalu po italijanskem vkorakanju posvetil svoje prve strani, sicer namenjene vojni. Med drugim se zahvaljujejo za osvoboditev »naše Gorice« (nostra Gorizia), kjer so se njihovi judovski soverniki dolga leta borili za italijansko stvar kljub preganjanjem avstrijskih oblasti. Hkrati našteva nekatere goriške judovske družine (Bolaffio, Gentili, Reggio, Luzzatto, Ascoli), ki so v teh zavzemanjih igrale najpomembnejšo vlogo. Ob koncu zapisa so izrazili veselje nad skorajšnjo uradno vkljucitvijo nove skupnosti v polnopravno clanstvo v Zvezi judovskih obcin Kraljevine Italije.21 Toda zacetno navdušenje je zelo hitro izginilo. Prav kmalu je namrec na straneh istega judovskega mesecnika izbruhnila casopisna polemika, ki sta jo vodila vojaški rabin Angelo Sacerdoti22 in Attilio Donato Natan Morpurgo, sicer gabaj (blagajnik) in eden vodilnih clanov goriške judovske skupnosti. Septembra 1916 se je Morpurgo javno pritoževal, da v Gorici ni mogoce organizirati tradicionalnih praznovanj ob judovskem novem letu (roš ha-šana) in dnevu sprave (jom kipur). To je pripisal premajhnemu zanimanju vojaških rabinov, ki so bili sicer v zaledju fronte pri Gorici. Morpurgo je pricakoval, da se bo med njimi koncno našel kdo, ki bi prišel opravit tradicionalno praznicno obredje v goriško sinagogo za sicer maloštevilne preostale judovske mešcane. Da bi ostali brez obredja za najpomembnejša judovska praznika, bi se zgodilo po vec kot stoletju. Obenem je poudaril, da so se v goriški judovski skupnosti od njenega nastanka dalje obredi vedno opravljali v prisotnosti potrebnega števila odraslih moških (minjan). Po Morpugovem mnenju si preostali goriški Judje to zaslužijo, kajti nenazadnje gre za prvo »osvobojeno« oz. odrešeno judovsko skupnost (la prima Comunitŕ redenta), ki bi si zato še posebej zaslužila pozornost vojaških rabinov. Ocital jim je, da si niti petdeset dni po »odrešitvi« Gorice niso vzeli casa, da bi vsaj eden izmed njih obiskal mesto.23 20 Italijanski judovski mesecnik, ki je nadaljeval tradicijo revije »Educatore Israelita«, ustanovljene leta 1853. Po smrti prvega izdajatelja Giuseppeja Levija leta 1874 je revija prevzela novo ime pod urednikom Flaminiom Servijem, rabinom v mestu Casale Monferrato, kamor se je iz Vercellija preselilo tudi uredništvo. Flaminija je po njegovi smrti leta 1904 nasledil sin Ferruccio Servi, ki je revijo spremenil in moderniziral. Februarja 1905 se je »Il Vessillo Israelitico« združil z revijo »Lux«, ki sta jo leto pred tem v Livornu zacela izdajati Arrigo Lattes in Alfredo Toaff. 21 Il Vessillo Israelitico (Rivista mensile per la storia, la scienza e lo spirito del giudaismo), let. 64, Casale 1916, str. 417. 22 Angelo Raphael Chaim Sacerdoti (1886–1935), rojen v Firencah, sionist in med prvo svetovno vojno vojaški rabin s cinom stotnika v II. italijanski armadi s sedežem v Vidmu. Znan je bil kot osebni prijatelj kralja Viktorja Emanuela III. in duceja Mussolinija. V zacetku marca 1917 je bil rabin Sacerdoti dodeljen skrbi za ranjene vojake in vojne ujetnike v srednji Italiji. Hkrati je bil clan rabinskega kolegija na vojnem obmocju s sedežem v Rimu. Sicer je imela vsaka italijanska armada svoj zdravstveni oddelek, v katerem je bil nastavljen tudi vojaški rabin. Njegova naloga je bila predvsem obisk ranjencev in skrb za iskanje grobov padlih vojakov. 23 Il Vessillo Israelitico, let. 64, Casale 1916, str. 502. Hitro je sledil odgovor, ki ga je napisal rabin Sacerdoti. Morpurgu je ocital pomanjkanje gorecnosti in to podkrepil z dejstvom, da je v goriški sinagogi tudi štirideset dni po italijanski osvojitvi, sredi oktobra 1916, na castnem mestu še vedno visel portret habsburškega cesarja Franca Jožefa.24 Pohvalil se je, da je prav on, torej rabin Sacerdoti, zaslužen, da je bila ta sramota umaknjena in nadomešcena s kraljem Viktorjem Emanuelom III. Obenem je Morpurgu ocital žaljenje italijanskih vojaških rabinov in mu pripisoval, da bolj paktira s sovražniki.25 Ponovno je seveda sledil dolg odgovor, vendar ga judovski mesecnik ni vec objavil v celoti, ker je menil, da je prevec napadalen. V njem je Morpurgo med drugim pojasnjeval, da je sliko pac pokazal vojaškemu rabinu Sacerdotiju med njegovim obiskom goriške sinagoge, ker je seveda hotel okvir slike uporabiti in obstojeci napis nadomestiti s posvetilom italijanskemu kralju.26 Sinagoga v Gorici je delila usodo porušenega mesta. Domnevati smemo, da so v njej do avgusta 1916 vsaj obcasno opravljali obrede tudi vojaški rabini avstro-ogrske vojske; ti so sicer skrbeli za številne judovske vojake v enotah 58. pehotne divizije, ki je branila Gorico. Med njimi sta bila zlasti vojaška rabina Moses Schwarz in Aron David Deutsch, ki sta sicer imela na skrbi vojaške bolnišnice in sanitetne postaje na Goriškem.27 Sinagogo so mocno poškodovala predvsem italijanska bombardiranja v letih 1915 in 1916. Opis njenega stanja po koncu spopadov na soški fronti najdemo v odgovoru avstro-ogrskega policijskega oddelka v Gorici v zacetku decembra 1917. Opis je nastal kmalu po avstro-ogrskem ponovnem zavzetju Gorice in na povpraševanje tržaške judovske skupnosti z dne 15. novembra 1917. Goriška policija je porocala, da je bila mestna sinagoga med spopadi delno unicena, samo pritlicje je ostalo skoraj nepoškodovano. Številne knjige in sveti predmeti so ležali raztreseni po nepoškodovanih prostorih sinagoge, ki ni bila zaprta, tako da je postala lahek plen vsakogar, ki je želel vstopiti. Clane judovske skupnosti so zato pozvali, naj jim predlagajo koga, ki bi skrbel za reševanje zapušcene opreme. Cez nekaj dni je to nalogo dobil goriški Jud Igino Itzhak Luzzatto.28 Najvec naklonjenosti in zanimanja za žalostno usodo sosednje goriške skupnosti je pokazal omenjeni vrhovni tržaški rabin Chajes. Tako je že januarja 1918 na avstro-ogrske oblasti naslovil prošnjo, da je bil odvetnik Mario Donato, podpredsednik in edini legalni predstavnik goriške judovske skupnosti pod avstro-ogrsko kontrolo, odpušcen iz vojaške službe. Tako 24 Omenjeni portret cesarja Franca Jožefa I. je bil ustvarjen leta 1849, kmalu po njegovem vzponu na habsburški prestol. Na njej je bilo posvetilo v hebrejskem, italijanskem, nemškem, slovenskem in latinskem jeziku. 25 Il Vessillo Israelitico, let. 64, Casale 1916, str. 540. 26 Il Vessillo Israelitico, let. 64, Casale 1916, str. 592. 27 Miha ŠIMAC, Vojaški duhovniki iz slovenskih dežel pod habsburškim žezlom, v: Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 36, Ljubljana 2014, str. 303–304. 28 Archivio della Comunitŕ Ebraica di Trieste (Arhiv tržaške judovske skupnosti), busta 1917, Culto–istruzione–beneficenza, dopisa z dne 6. in 10. decembra 1917. se je lahko posvetil delu za svoje goriške rojake.29 Poleg precej unicene sinagoge so namrec trpeli tudi arhiv skupnosti, bogata knjižnica in številni rokopisi, ki so ležali raztreseni in zapušceni. Že pred koncem vojne in razpadom države je želel rabin Chajes pomagati goriškim rojakom in jim olajšati življenje. Obrnil se je tudi na Zvezo nemških judovskih skupnosti, kjer so mu obljubili pomoc, predvsem pa potrebni material za obnovo goriške sinagoge.30 Italijansko vkorakanje v Gorico ob koncu prve svetovne vojne, novembra 1918, in razpadu avstro-ogrske države je vecina goriških Judov sprejela z navdušenjem. Razpoloženje z ljudstvom je delilo tudi vodstvo goriške judovske skupnosti, ki se je 2. februarja 1919 zbralo na prvem posvetu v miru. Predsednik Davide Bolaffio ga je odprl z navdušenimi besedami o zacetku novega obdobja, veselju zaradi vkljucitve ljubljene Gorice v Kraljevino Italijo in klicem h kralju in zmagoviti italijanski armadi, ki jih je osvobodila tuje nadoblasti.31 V zacetku leta 1919 je bil ustanovljen Odbor za obnovo judovske dedišcine v Gorici (Comitato per la ricostruzione delle opere ebraiche a Gorizia), ki mu je predsedoval Israel Zoller, novi tržaški vrhovni rabin. Goriško sinagogo so ponovno odprli leta 1920. Aprila 1921 so se v Gorico vrnili tudi predmeti in oprema, ki so jih med prvo svetovno vojno hranili v tržaški judovski skupnosti.32 So pa predstavniki goriške judovske skupnosti, na celu z rabinom Friedenthalom, ocitali clanom predsedstva Zveze judovskih obcin Italije na celu z odvetnikom Alfonsom Pacificijem precej hladen odnos do goriške skupnosti, ki je v tistem casu potrebovala materialno pomoc za obnovo.33 Judovsko pokopališce v Rožni Dolini med prvo svetovno vojno Na judovskem pokopališcu v Rožni Dolini pri Gorici je svoje umrle clane pokopavala goriška judovska skupnost. V dolgih stoletjih so tam pokopali vec kot 900 Judov. Po italijanski zasedbi Gorice v šesti soški bitki in pomiku fronte proti vzhodu se je jeseni 1916 znašlo to pokopališce na sami frontni crti. Na tedanjih vojaških zemljevidih iz leta 1917 opazimo, da so imele avstro-ogrske enote svoje prve položaje na vzhodnem koncu pokopališca, italijanske pa na zahodnem. Med njima je ležalo judovsko pokopališce, ki so se ga oboji trudili spoštovati, zaradi obstreljevanja pa je bila unicena judovska mrliška vežica. Marco GRUSOVIN, La comunitŕ ebraica di Gorizia, profilo storico e bibliografico, v: Cultura ebraica nel Goriziano, ur. Marco GRUSOVIN, Gorizia 2007, str. 32. 30 CEDARMAS 1999, str. 52. 31 CEDARMAS 2000, str. 115–116. 32 CEDARMAS 1999, str. 51. 33 CEDARMAS 2000, str. 115. Slika 4: Avstro-ogrski nadporocnik Chaim Huppert je padel jeseni 1915 pri Podgori, pokopan je na judovskem pokopališcu v Rožni Dolini. Danes so tam ohranjeni34 grobovi nekaterih judovskih vojakov avstro-ogrske vojske, ki so umrli med boji na soški fronti v okolici Gorice. Ti vojaki so bili: – Chaim Huppert, rezervni nadporocnik iz 22. pehotnega polka, padel 19. novembra 1915 pri Podgori, – dr. Fritz Hochwald, porocnik zdravnik iz pehotnega polka št. 37, padel 28. oktobra 1915 v vojaški zasilni bolnišnici (lazaretu) pri Pevmi, – dr. Eduard Auersch (1890–1915), porocnik zdravnik iz pehotnega polka št. 30, padel 30. oktobra 1915 pri Podgori, – Franz Artner (1894–1917), porocnik, prenesen s pokopališca v Cepovanu leta 1929. Beth ha Chajim, La casa dei viventi – Valdirose, Il cimitero della Comunitŕ Ebraica di Gorizia, ur. Maria Elisabetta LORICCHIO, Agostino COLLA, Mariano del Friuli 2004, str 25–27. Poleg tega je bilo, sodec po ohranjenem imeniku,35 tam pokopanih še nekaj judovskih vojakov avstro-ogrske in italijanske vojske, katerih nagrobniki pa žal niso vec ohranjeni. To pa so bili: – Bruno Frucht, – Camillo Ghiron, padel 17. avgusta 1916, – Guido Caffaz, – Guido Sadum, padel 23. maja 1917, – Markus Geller, padel 28. aprila 1917, – Adolfo Landes, padel 12. avgusta 1916, – Ludwig Schiscka, vojak, prenesen z vojaškega pokopališca na Ajševici. Danes goriške judovske skupnosti ni vec. Številni Judje, ki so preživeli razdejanje med prvo svetovno vojno, so potem trpeli med holokavstom ali pa so se že prej umaknili iz mesta. Judovska skupnost v Gorici je dokoncno prenehala obstajati leta 1969. Kopijo imenika (Elenco dei Sepolti) pokopanih na pokopališcu v Rožni Dolini danes hrani Muzej sinagoga v Gorici, original pa je shranjen v Arhivu tržaške judovske skupnosti v Trstu, kamor od leta 1969 spadajo tudi redki preostali goriški Judje. The Gorizia Jewish community and World War I Renato Podbersic1 Key words: The Gorizia Jewish community, Rabbi Herman Friedenthal, the Isonzo front, World War I The centenary of the first Isonzo Front battle will be commemorated in 2015. Prior to the war only the Gorizia Jewish community operated in the narrow stretch of land where the encounters took place along this front. The above-stated Jewish community was an important part of city life. World War I had a great impact on the Gorizia Jewish community. The devastation and poor economic conditions after the war, along with the isolation of Gorizia from Central Europe, where the Gorizia Jews drew power and increment from, caused the Jewish population to decline within the city. Jews within the Gorizia region were the third more important religious community in the country. By 1915, there were about 250 Jews throughout the whole country. From 1911, Rabbi Herman/Ermanno Tzevi Friedenthal (1881–1970), provided spiritual care to the Gorizia Jewish community. In June 1915, he withdrew to Hungary due to the Isonzo Front, where he remained until 1919. He was followed by several Jewish families who withdrew to Trieste or to the central parts of the monarchy. Some of them moved to the neutral country of Switzerland. The Jewish conscripts, who prior to the war had mostly supported the Italian political reality in the country, were mobilized into the Austro-Hungarian armed forces. They fought within its units in different fronts of World War I. Quite a few distinguished themselves in battles. However, some of the Gorizia Jews, actually being Austrian nationals, went over to the Italian side. They can be found amongst those 187 residents of Gorizia and the Soca Valley region, who fought as irredentists for Italy to achieve a victory (Edgardo Bolaffio, Enrico Rocca, Bruno Luzzatto, Attilio Donato Natan Morpurgo). The Synagogue in Gorizia, sharing the fate of the destroyed city, was heavily damaged within the years 1915-16, mostly from Italian bombing attacks. It was re­ opened in 1920. Renato PODBERSIC, M. A., Study Centre for National Reconciliation, Ljubljana. World War I also signifies the highest concentration of Jewish soldiers within the Slovenian territory. Amongst the troops of the Austro-Hungarian and Italian armies that fought along the Isonzo front were also Jewish soldiers. Their names are still remembered on the preserved graves of the former Austro-Hungarian military cemeteries. Slovenski pravicniki med narodi – med pozabo in spominom Marjan Toš1 Pred aprilskim napadom sil osi na Kraljevino Jugoslavijo je najvec Judov v takratni Dravski banovini (jugoslovanski Sloveniji) živelo na obmocju Murske Sobote in Lendave, nekaj pa tudi na prekmurskem podeželju. Po uradnih statisticnih podatkih je leta 1921 v Kraljevini SHS živelo 64.159 Judov, od tega na Slovenskem 860. Slovenski Judje so bili vplivni v gospodarskih krogih in razpoznavni tudi po kulturni ustvarjalnosti. Leta 1931 je po podatkih ljudskega štetja v Kraljevini Jugoslaviji na obmocju Dravske banovine živelo skupaj 820 Judov, najvec v Murski Soboti (269) in Lendavi (207). Vecje število Judov je živelo še v Ljubljani (95), Mariboru (81), na Ptuju (32) in v Celju (30). V holokavstu je bilo unicenih skoraj 89 odstotkov vseh Judov iz predvojne jugoslovanske Slovenije. Na zidu casti v Vrtu pravicnikov v Yad Vashemu so vklesana imena slovenskih pravicnikov med narodi: Uroš Žun, Ivan Breskvar, Ivan in Ljubica Župancic, Zora Piculin, Andrej Tumpej in France/Franjo Puncuh. Med naše pravicnike lahko štejemo še Olgo Rajšek Neumann in Martino Levec Markovic, ki sta uvršceni na seznam hrvaških oz. srbskih pravicnikov med narodi. Kljucne besede: Judje, holokavst, genocid, nacizem, fašizem, koncentracijska taborišca, rasno preganjanje, pravicniki med narodi V casu Kraljevine SHS oz. kasnejše Kraljevine Jugoslavije, torej v obdobju med obema svetovnima vojnama v 20. stoletju, so bili slovenski Judje leta 1921 najprej prikljuceni zagrebški verski skupnosti oz. obcini, leta 1929 pa izraelski verski obcini Murska Sobota. To je bil cas, ko so bili slovenski Judje vplivni v gospodarskih krogih, saj je imel judovski kapital mocan vpliv v pivovarni Union, v trboveljski Premogokopni družbi in še kje. Število Judov se je postopoma vidno zmanjševalo, saj jih je npr. v Lendavi pred izbruhom druge svetovne vojne živelo samo še 143 ali 4,2 odstotka skupnega števila prebivalcev Lendave.2 V tem obdobju se je zmanjšalo tudi število Judov v Murski Soboti, saj so iz strahu pred pogromi nad Judi v deželah Hitlerjevega rajha3 proti koncu tridesetih let 20. stoletja zaceli množicno vstopati 1 Dr. Marjan TOŠ, muzejski svetovalec v pokoju, Lenart. 2 Mesto se je takrat imenovalo Dolnja Lendava. 3 Adolf Hitler, 20. 4. 1889 – 30. 4. 1945, po rodu Avstrijec. »Dejstvo je, da je Hitler kot militantna, nacionalisticna in ksenofobicna pošast nastal v otroštvu. Njegova psihicna realnost je bila zagotovo zelo zaznamovana z dovolj dobro mamo, morda celo zelo ljubeco, in prevec slabim ocetom, s katerim se je delno v agresivnih kontekstih celo (nezavedno) identificiral in do katerega je hkrati cutil hudo jezo, ki jo je družbeno gledano na fatalen nacin potlacil. Seksualna frustracija – bil je brez enega testisa – je Hitlerjevo psihicno funkcioniranje nadgradila, ga še bolj patologizirala. Želja po moci in oblasti je pri Hitlerju torej predvsem posledica ojdipske in postojdipske potlacene jeze do prevec v evangelicansko in katoliško cerkev in menjavati priimke s »kršcanskimi«. Po aprilskem napadu sil osi na Kraljevino Jugoslavijo leta 1941 je bila jugoslovanska Slovenija razdeljena med italijanske in nemške okupatorje. Slednji so za nekaj dni zasedli tudi Prekmurje, a so ga že 16. aprila 1941 prepustili Madžarom. Z okupacijo se je z vso silovitostjo zacelo tudi nacisticno preganjanje Judov. Najhuje je bilo na obmocju Spodnje Štajerske in Gorenjske, ki sta bili pod nemško okupacijsko upravo. Italijanski okupatorji so zasedli vecji del Dolenjske, Notranjsko in Ljubljano, Madžari pa Prekmurje. 6. aprila 1941 se je z napadom sil osi na Jugoslavijo nacisticno preganjanje z vso silovitostjo razširilo na Jude iz okupirane Spodnje Štajerske in Gorenjske. Tamkajšnji tuji Judje so bili pred prihodom v Slovenijo že deležni razlicnih oblik preganjanja, zaradi katerih so se odlocili izseliti se iz svoje maticne države oz. niso imeli nobenega razloga, da bi se tja nekoc vrnili. V Nemciji, Avstriji in na Ceškem so jih do takrat uspešno oropali ne le vseh državljanskih in clovekovih pravic, temvec v veliki meri tudi njihove gospodarske eksistence.4 Z nemškimi osvajalnimi pohodi po Evropi po letu 1939 se je preganjanje Judov preneslo tudi na zasedena ozemlja. Na okupiranem poljskem ozemlju so bila vedno bolj ogrožena celo njihova življenja. Tudi nemške zaveznice so že pred vojno kot po tekocem traku sprejemale antisemitsko zakonodajo, s katero so drasticno omejile pravice domacih Judov. Tako sta tudi sosednji Italija in Madžarska po letu 1938 Judom vse bolj omejevali državljanske pravice in možnost svobodnega gospodarskega udejstvovanja. V tem pogledu je bilo jugoslovanskim Judom prizaneseno vse do oktobra 1940, ko je tudi jugoslovanska vlada izdala dve antisemitski uredbi. Z eno so omejili vpis judovskih ucencev na univerze, visoke šole z veljavnostjo univerz, na višje, srednje, uciteljske in druge strokovne šole. Število judovskih ucencev na teh šolah naj bi bilo v sorazmerju s številom judovskih prebivalcev v krajih, kjer so šole delovale. Z drugo uredbo so Judom prepovedali odpirati živilska grosisticna trgovska podjetja, judovskim lastnikom že obstojecih trgovskih obratov pa je bilo mogoce prepovedati nadaljnje obratovanje ali pa so jim postavili komisarje za vodenje poslov. Zlasti druga uredba je prizadela kar nekaj judovskih trgovcev. Po drugi strani pa »numerus clausus« za judovske ucence in študente prakticno ni veljal dovolj dolgo, da bi lahko pokazal svojo pravo moc, ki bi jo imel predvsem v okoljih z vecjo koncentracijo judovskega prebivalstva. Tako je moralo npr. kar nekaj judovskih dijakov zapustiti gimnazijo v Murski Soboti.5 slabega, torej tiranskega in agresivnega oceta. Za razvoj moralne razsodnosti mu je manjkal dobri oce, s katerim bi se pozitivno identificiral,« oznacuje Hitlerja teoretski psihoanalitik mag. Roman Vodeb. Prim. Nika VISTOROPSKI, Podpovprecen mož z nadpovprecnim seksapilom: Psihološki profil Adolfa Hitlerja, Ona, Ljubljana, 31. 10. 2012. 4 Andrej PANCUR, Judovska skupnost Slovenije na predvecer holokavsta, Celje 2011, str. 5–6 (prim. Andrej PANCUR, Marko ZAJC, Andrej STUDEN, Zdenko CEPIC, Damjan HANCIC, Renato PODBERSIC, Preganjanje judovskega prebivalstva, v: Premoženjski in civilno-pravni položaj slovenskih Judov v 20. stoletju, rokopis študije, INZ, Ljubljana 2008). 5 Marjan TOŠ, Holokavst in zgodovinski spomin na slovenske Jude, v: Slovenski Judje: Zgodovina in holokavst II, Maribor 2013, str. 9–18. Uredbi sta jugoslovanskim Judom napovedovali negotovo prihodnost, z okupacijo in razkosanjem Jugoslavije pa se je izkazala za še veliko bolj crno. Nic cudnega torej, da so nekateri štajerski Judje zbežali pred hitro prodirajoco nemško vojsko, še preden je dejansko zasedla kraj njihovega bivanja. Med njimi je bil tudi celjski industrialec Henrik Weinberger.6 Drugi so zbežali nekaj dni kasneje, še preden bi jih okupator lahko aretiral. Kranjski judovski tovarnar Artur Heller se je tako 27. aprila 1941 skupaj z družino preprosto usedel na vlak in se odpeljal v Ljubljano, ki je bila na italijanskem okupacijskem ozemlju. Konec avgusta 1941 je bilo v Ljubljani nekaj vec kot 400 judovskih beguncev z nemških okupacijskih ozemelj, iz Nemcije in Avstrije ter vedno vec iz Hrvaške. Nekateri so za izhod iz Spodnje Štajerske dobili celo dovoljenje nemških okupacijskih oblasti. Tako je konec aprila v Ljubljano prispelo 55 avstrijskih in nemških Judov, ki so bili prej nastanjeni v begunskem centru v Leskovcu pri Krškem. Do maja naj bi jih od tam prišlo skupaj že 108. Ti Judje so se samo pridružili velikemu valu slovenskih beguncev z nemškega okupacijskega obmocja, ki so pred nemškim preganjanjem bežali na italijansko okupacijsko obmocje. Do leta 1943 je bila stopnja italijanskega protijudovskega nasilja v primerjavi z nasiljem nacisticne Nemcije izredno majhna. Ob italijanski kapitulaciji je bilo v Ljubljani malo tujih Judov in nekaj Judov z nekdanjim jugoslovanskim državljanstvom, med katerimi jih je bilo tudi veliko pokristjanjenih oz. so živeli v mešanih zakonih. Razmere so se na obmocju Ljubljane in Ljubljanske pokrajine drasticno spremenile, ko so Nemci okupirali severni in srednji del Italije in seveda prejšnje italijansko okupirano obmocje v Sloveniji. Zacelo se je radikalno preganjanje Judov na Tržaškem in Goriškem (posledice preganjanja so bile usodne za obe skupnosti, saj je bilo v holokavstu unicenih 764 Judov s Tržaškega in 45 Judov z Goriškega), septembra 1944 so aretirali še 32 preostalih Judov in njihovih nejudovskih sorodnikov iz Ljubljane in jih odpeljali v koncentracijska taborišca. Relativno malo so še vedno poznane usode mariborskih predvojnih Judov. Vecina se jih je sicer umaknila, tisti, ki so ostali, pa so kmalu postali žrtve holokavsta. Najbolje sta raziskani znani mariborski judovski družini Singer in Kohnstein. Po nemški okupaciji Maribora so družinama najprej odvzeli vecino premoženja ter ju v zacetku septembra 1941 izgnali iz Spodnje Štajerske. Njuni clani so zatocišce našli v takratnem madžarskem Medžimurju, kjer je od leta 1935 živel Emil Kohnstein z družino, sicer brat mariborskega Juda Arnošta Kohnsteina. Že leta 1941 so se soocili z ukrepi zadnje stopnje unicevanja Judov: ustaši so julija ali avgusta v Jadovnu v Liki ubili Nikolo, sina Eugena Singerja. Viljem, ki se je po letu 1937 preselil v Prago, je bil novembra odpeljan v geto Terezin.7 A vecina clanov omenjenih mariborskih judovskih družin je preživela vse do aprilskih aretacij leta 1944, ko so se zaceli množicni pomori Judov po celi takratni Madžarski. Clani družin 6 Damjan HANCIC, Renato PODBERSIC, Nacionalsocialisticno in komunisticno preganjanje Judov na Slovenskem, v: Hitlerjeva dolga senca, Celovec 2007, str. 179–180. 7 Podatke o obeh znanih mariborskih judovskih družinah je zbral in obdelal Boris Hajdinjak, profesor zgodovine na Prvi gimnaziji v Mariboru. Njihovo usodo je predstavil na predavanjih v Mariboru, Murski Soboti, Celju in Ljubljani v letih med 2011 in 2015. Te mariborske žrtve holokavsta so v mestu dobile »tlakovce spomina«. Akcijo za postavitev je vodil CJKD Sinagoga Maribor leta 2012. Na slovesni otvoritvi je sodeloval tudi takratni predsednik republike dr. Danilo Türk. Kohnstein in Singer so bili aretirani 26. aprila 1944, do srede maja zaprti v getu Nagykanizsa in najverjetneje 21. ali 22. maja 1944 odpeljani v Auschwitz. Po prihodu v taborišce je takoj sledila zloglasna selekcija: desno za delovno taborišce, levo za plinske celice, kar je tedaj zaradi izredno množicnega prihoda madžarskih Judov pomenilo okoli 75 odstotkov vseh prispelih. Tako so na levo odšli Arnošt, Olga, Rudolf in Milica Kohnstein ter Marija, Erna in Milan Singer. Njihova trupla so bila še isti dan upepeljena. Spomladi 1944 so bili v kontekstu množicnih deportacij Judov na Madžarskem na udaru tudi prekmurski Judje.8 Poudariti je treba, da so Madžari sicer izvajali protijudovsko politiko in ukrepe, holokavsta pa vse do leta 1944 ne.9 Popolnoma drugacna, ostra in radikalna politika zoper Jude na Madžarskem se je zacela po vkorakanju nemških cet 19. marca 1944. Takrat je bila postavljena Nemciji naklonjena oblast, ki je zacela sistematicno preganjati in unicevati Jude in v tem kontekstu je bila skoraj docela unicena tudi predvojna judovska skupnost v Prekmurju. Prvi val aretacij Judov v Prekmurju se je zgodil 26. aprila 1944, ko so odpeljali Jude iz Lendave in Murske Sobote. Drugi, manjši val je bil maja, tretji pa oktobra 1944. Aretacije so potekale pod nadzorom žandarmerije oz. maticne madžarske policije. Aprila 1944 so madžarske oblasti aretirale 387 Judov, jih prek Cakovca odpeljale v zacasni judovski geto v Nagykanizso in od tam v Auschwitz-Birkenau. Novembra 1944 so aretirali še zadnjo, manjšo skupino prekmurskih Judov, ki so jim pred tem prizanesli.10 Zgodilo se je natancno tisto, kar so mnogi napovedovali in tudi slutili. Deportacije in holokavst so bili v Prekmurju najbolj ucinkoviti in katastrofalni, saj je bila Hitlerjeva zahteva o dokoncnem unicenju Judov tako rekoc v celoti izpolnjena. To je bil prvi korak na poti dokoncnega izbrisa prekmurskih Judov iz javnega in družbenega spomina. »Endlösung«11 v Prekmurju pomeni ucinkovito dejanje, 8 Termin »prekmurski Judje« je uporabljen kot geografsko dolocljivejši in ne pomeni nikakršne slabšalnice ali morebitne negacije dejstva, da so to bili naši ljudje, Slovenci torej, ki so sobivali z vecinskim nejudovskim prebivalstvom pokrajine ob Muri. Za uporabo sem se odlocil tudi zaradi nekaterih specificnosti, ki so odlikovale Jude v tej vcasih odmaknjeni slovenski pokrajini, ki so ji prav Judje dali veliko gospodarskih in s tem tudi kulturno-duhovnih spodbud. 9 Vse do leta 1944 so Judje na Madžarskem v bistvu živeli v senci dogodkov druge svetovne vojne, saj oblast ni dovoljevala, da bi se Nemci vmešavali v madžarske notranje zadeve. V zacetku aprila 1944 pa so izšli ostri zakoni proti Judom, ki so zajeli tudi prekmursko judovsko populacijo (prim. Marjan TOŠ, Zgodovinski spomin na prekmurske Jude, rokopis doktorske disertacije, arhiv CJKD Sinagoga Maribor, Maribor 2007, str. 44). 10 Ceprav se številke nekoliko razlikujejo, nesporno drži ocena, da so aprila 1944 iz Murske Sobote, Lendave, Beltincev in okoliških vasi odpeljali 300 Judov (prim. Oto LUTHAR, Po robovih spomina, Antisemitizem in unicenje prekmurske judovske skupnosti, Ljubljana 2012, str. 75; Marjan TOŠ, Zgodovinski spomin na prekmurske Jude, ZRC SAZU, Ljubljana 2012, str. 73). Po zadnjih raziskavah je prvi, aprilski val deportacij Judov iz Prekmurja zajemal 367 Judov (prim. Marjan TOŠ, Otroci med holokavstom, referat za 36. zborovanje slovenskih zgodovinarjev na Rogli 18.–20. 10. 2012, rokopis, arhiv CJKD Sinagoga Maribor). Boris Hajdinjak, ki se sicer ukvarja s proucevanjem holokavsta v Mariboru, navaja, da naj bi bilo iz Prekmurja in Medžimurja skupaj deportiranih 672 ljudi (pri tem ne navaja eksplicitno Judov in se pri številki sklicuje na Nemeth-Paskyja; prim. LUTHAR 2012, str. 75). 11 »Endlösung« (»die Endlösung der Judenfrage«) – »dokoncna rešitev judovskega vprašanja«. Izraz je skoval Adolf Eichmann, odlocitev o »dokoncni rešitvi judovskega vprašanja« pa je sprejela izbris, ki je sinonim za aretacije, izselitve in množicne usmrtitve v koncentracijskih taborišcih. Zaradi izjemne ucinkovitosti množicnih deportacij, ki so se zgodile v predzadnjem letu druge svetovne vojne, je Slovenija uvršcena med države, ki se »lahko pohvalijo« z neverjetnim uspehom, saj je bilo unicenih 86,6 odstotka Judov. Skupaj je bilo doslej na obmocju Slovenije ugotovljenih 558 žrtev holokavsta, od tega 481 v koncentracijskih taborišcih.12 Med njimi je bilo tudi 69 otrok. Od skupnega števila vseh žrtev holokavsta na Slovenskem jih je bilo 392 iz Prekmurja. Od 481 Judov, kolikor jih je umrlo v koncentracijskih taborišcih, jih je kar 430 svojo pot koncalo v taborišcu Auschwitz-Birkenau.13 Splošno znani medel odziv Evropejcev na holokavst je dosegel hkrati najgloblje dno popolne izprijenosti in najvišje vrhove heroizma.14 Leta 1943 je poljsko odporniško gibanje ustanovilo organizacijo Žegota, ki je pomagala reševati Jude. Kakih 150.000 ali 5 odstotkov jih je preživelo, skritih po hlevih in v kleteh, v samostanih, s ponarejenimi dokumenti ali v gozdovih. V Romuniji, kjer sta vojska in policija cisto sami pobili na stotine tisocev Judov, se je vlada nazadnje vendarle uprla, ko bi morala romunske Jude izrociti nacistom. V Franciji je vichyjski režim vodil lastna skupina nacisticnih veljakov pod vodstvom Reinharda Heydricha v berlinskem predmestju Wannsee 20. januarja 1942. Izraz je oznaka za pregon in poboj Judov, živecih v Nemciji in na vseh obmocjih Evrope, ki jih je zasedla nemška vojska in so bila pod nadzorom nemškega rajha. Izraz »dokoncna rešitev judovskega vprašanja« se je prvic pojavil 12. marca 1941 pri Adolfu Eichmannu, vodji preselitvenega in judovskega oddelka, najbolj znanega po kratici Oddelek IV B 4 RSHA, in 29. maja 1941 v ukazu rajhovske varnostne službe gestapovskim organom kot napotek za »prihajajoco dokoncno rešitev judovskega vprašanja«. 12 Žrtve vojne in revolucije, zbornik, Državni svet Republike Slovenije, Ljubljana 2005; Vida DEŽELAK BARIC, Žrtve vojne 1941–1945 in zaradi nje na Slovenskem, nacionalna zbirka podatkov, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana. Podatki o številu žrtev holokavsta za Slovenijo še niso dokoncni. K judovskim žrtvam holokavsta bo treba prišteti še romske žrtve holokavsta. Gre za porajmos ali pozabljeni holokavst, s katerim se raziskovalci soocajo šele v zadnjih petih letih. 13 Ko govorimo o žrtvah holokavsta, se v novejšem casu v Sloveniji soocamo z mnogimi pomotami pri vkljucevanju slovenskih nejudovskih žrtev med žrtve holokavsta. Najveckrat se pojavljajo v revijalnem tisku in publicisticnih zapisih, v katerih je vse vec t. i. popularne interpretacije druge svetovne vojne v Sloveniji. Domace žrtve, predvsem taborišcnike, pogosto prištevajo med žrtve holokavsta, kar je napacno. Gre za neke vrste simbolno združevanje z Judi (»za nacizem smo bili vsi Judje, holokavst ni bil izvršen samo nad Judi, ampak tudi nad nami. Tudi Slovence so obravnavali enako kot Jude …«). Takšno poenostavljanje in enacenje je najmanj nekorektno in seveda znanstveno zelo sporno. Povsem po nepotrebnem vnaša nemir zlasti med mlajše, ki se za to temno poglavje 20. stoletja tudi v Sloveniji vse bolj zanimajo. Lahko se celo strinjamo, da gre za orodje zlorabljanja ali obcasnega obracunavanja v lokalni (državni) politiki. 14 Evropa in svet sta dobro poznala Hitlerjeve namere že pred vzponom na vrh tretjega rajha. A potem, ko je bil že na vrhu, poti nazaj ni bilo vec. Naglo je odstranil vse tekmece in nasprotnike in odlocno zacel uresnicevati nacrt politike »rase gospodarjev« (Herrenvolk). Nosilci cloveškega »kulturnega razvoja« naj bi bili v njegovem casu arijci. Najsilnejši nasprotnik arijca je bil Jud. Judje so bili smrtni sovražniki, Todfeinde. Hitler je verjel v železno logiko »rasne cistosti«. Njegov odkriti rasizem je spremljala še vera v kolektivizem, ki so ga pogosto opisovali z nejasnimi izrazi, npr. »credni nagon«. Hitlerjev rasisticni nacionalizem je nemudoma privedel do uvedbe antisemitskih ukrepov. Pred julijem 1941 ni bilo množicnega pobijanja Judov, 3. julija 1941 pa je Hermann Göring izdal ukaz vodji RSHA, naj pripravi »koncno rešitev«. O tem je od Hitlerja prejel izrecna osebna navodila: »Treba je opustiti vsako obotavljanje, ukazana je politika unicenja.« (prim. Norman DAVIES, Zgodovina Evrope, Ljubljana 2013, str. 952). grozljiva koncentracijska taborišca. Vodilno vlogo pri zbiranju Judov je imela lokalna policija. Pri tem so razlikovali med »tujimi« judovskimi begunci in »domacimi« Judi. Od francoskih Judov jih je le 8 odstotkov izgubilo življenje. Na Nizozemskem je bila kljub odlocnemu odporniškemu gibanju pobita vecina Judov. Najbolj na »varnem« so bili Judje v fašisticni Italiji, Španiji in na Portugalskem. Medla je bila odzivnost Vatikana. Kritiki papeža Pija XII. menijo, da je bil do judovske tragedije preprosto ravnodušen.15 Holokavst ni nobene evropske države zaznamoval bolj kot Poljsko. Tisocletno bivanje Judov na Poljskem je bilo dobesedno uniceno. Iztrgan je bil pomemben del poljskega prebivalstva in kulture. Ponižujoca je tudi dedišcina medsebojnega obtoževanja in sodelovanja Poljakov pri realizaciji »dokoncne rešitve«. Znani so primeri »podmazovalcev« (»szmalcownicy«) na Poljskem, ki so ubežne Jude (in tudi pripadnike odporniškega gibanja) prodajali gestapu.16 A znani so tudi mnogi drugi, ki so tvegali lastno življenje in življenja svojih družin, da bi preganjane Jude rešili pred popolno pogubo. Najdemo jih tako rekoc v vseh evropskih državah, tudi v Sloveniji, in vecina med njimi je v spominskem centru Yad Vashem v Jeruzalemu dobila naziv pravicnik med narodi.17 To so bili cisto navadni, »mali« ljudje, ki so poskušali narediti vse, da bi rešili vsaj nekaj judovskih življenj, zlasti otrok in mladine. Med njimi pa se je našlo tudi vec diplomatov, npr. švicarski diplomat Carl Lutz, ki je na Madžarskem ustanovil legendarno Stekleno hišo (o njej je bila na ogled razstava v mariborski Sinagogi) in v njej skrival Jude pred unicenjem. Tisocem Judov je pomagal organizirati pobege in jih rešil gotove smrti. Herojska je tudi zgodba švedskega diplomata Raoula Wallenberga, prav tako na Madžarskem, ki je rešil na tisoce Judov in bil za plemenitost »nagrajen« tako, da je izginil po sovjetski osvoboditvi Budimpešte. In še se najdejo podobne zgodbe. Slovenski pravicniki so pisali drobnejše, a zato nic manj plemenite zgodbe in reševali Jude tam, kjer se je to dalo. Vecina jih je delovala na obmocju nekdanje Jugoslavije, nekaj pa tudi v okupirani Sloveniji, npr. mariborski obmejni policijski komisar Uroš Žun. Ali pa štajerski duhovnik Andrej Tumpej v Beogradu in primorska Slovenka Zora Piculin v Makedoniji. In diplomat France Puncuh v Varšavi na Poljskem. Šele zdaj pocasi spoznavamo njihova dejanja, ki so vredna vsega spoštovanja in trajnega spomina. In na svetlo prihajajo tudi najnovejša odkritja iz Prekmurja, kjer je prof. Boris Hajdinjak odkril posameznike, ki bi si zaslužili naziv pravicnika med narodi. Omenja Aleksandra Žilavca, pa Franca in Jožefa Fartelja. Ta imena je potrdila tudi še živa prica iz taborišca smrti Erika Fürst iz Murske Sobote, ki je preživela Auschwitz. Predlog za priznanje je že romal v Yad Vashem, kjer ga proucuje tudi ena najvecjih poznavalk holokavsta na obmocju nekdanje Jugoslavije Miriam Steiner Aviezer. V Prekmurju se omenja tudi ime Jurija Kontlerja, cigar dejanja v dobro Judov bo treba 15 DAVIES 2013, str. 957. 16 Gestapo – Geheime Staatspolizei (nemška »tajna državna policija«). Nastala je iz pruske tajne državne policije, ki je bila nacionalsocialisticno usmerjena že leta 1932. Poleg SS je bil gestapo najpomembnejše orodje nacisticnega terorja med drugo svetovno vojno, še posebej pri preganjanju in množicnem unicevanju Judov. 17 Zadnje case se namesto tega izraza tudi v slovenski strokovni literaturi že uporablja izraz pravicni. še podrobneje raziskati. Na zidu casti v Vrtu pravicnikov v Yad Vashemu so vklesana imena slovenskih pravicnikov med narodi: Uroš Žun, Ivan Breskvar, Ivan in Ljubica Župancic, Zora Piculin, Andrej Tumpej in France Puncuh. Med naše pravicnike lahko štejemo še Olgo Rajšek Neumann in Martino Levec Markovic, ki sta uvršceni na seznam hrvaških oz. srbskih pravicnikov med narodi. A to ne spremeni plemenitosti dejanj naših pravicnikov, med katerimi bo kmalu tudi diplomat Ciril Kotnik, ki je reševal Jude v Rimu, in primorski ucitelj iz Solkana Andrej Vendramin, ki je pomagal Judom v Nonantoli pri Modeni. Še vedno pa je skoraj docela prezrto organizirano reševanje Judov zlasti iz NDH na italijansko zasedbeno ozemlje v Sloveniji. Potekalo je na obmocju Metlike prek reke Kolpe, v njem pa so sodelovali Belokranjke in Belokranjci. Med letoma 1997 in 1999 je o tem na podlagi podatkov, pridobljenih od lokalnih informatorjev, nekaj podlistkov z naslovom Zapis za novejšo zgodovino naših krajev v lokalnem osrednjem glasilu Dolenjski list objavil Ciril Plut, tudi sam udeleženec teh reševalnih akcij. Reševanje, ki ga je na hrvaški strani organiziral zdravnik iz vasi Ribnik, na slovensko stran pa so begunce prepeljevali s colni in jim nudili prvo zatocišce v vasi Krasinec, je potekalo prek vasi Klošter pri Gradu in Dobravce proti Ljubljani. V Ljubljani je bila organizirana ilegala, ki je begunce sprejemala, jih razpršila in poskrbela za nastanitev. Ciril Plut je popisal vec tovrstnih akcij, poznal je tudi usodo nekaterih rešenih ljudi, ki so se po rešitvi zatekli v partizanske vrste. Njegova skupna ocena je, da so domacini, Belokranjke in Belokranjci, v letih 1941 in 1942 rešili okrog sto dvajset judovskih beguncev. Med rešitelji so posamezniki, ki bi gotovo zaslužili naziv pravicnik med narodi. Po zaslugi Cirila Pluta tako vemo, da je bil koordinator prebegov na hrvaški strani vecinoma zdravnik Štrajcer iz vasi Ribnik. Ubežne družine iz Zagreba, Karlovca in drugih krajev NDH je spravil do obmejnih vasi Pravotina ter Mala in Velika Paka, od koder so jih domacini, med njimi Janko Milavec, s colnom prepeljali na slovensko stran. Nekateri ubežniki so prvo zatocišce našli v vasi Krasinec, na domaciji Karline Jakovcic in njene sorodnice Bare. Po Plutovih podatkih naj bi bilo tako rešenih »vsaj štirideset Židov«. Obe gostiteljici sta jih spremljali na poti prek Kloštra pri Gradu, kjer je bila železniška postaja, proti Ljubljani. V enem primeru je pri reševanju ubežnikov sodeloval tudi njun sovašcan, dvajsetletni Tone Pezdirc, sin župana vasi Gradac, ki je skupino dvajsetih Judov prepeljal na železniško postajo Dobravce. Na postajo in kasneje na vlaku je ubežnike, ki so prihajali k družini Jakovcic, veckrat spremljal tudi Ciril Plut sam. V Ljubljani pri Neboticniku je begunce prevzel »vedno drug clovek«, Plut pa se je vsakokrat še isti dan vrnil v Belo krajino. Na vlaku so se ubežne judovske družine srecevale z drugimi begunci, ki so vstopili na postaji v Metliki in v že omenjenih Dobravcih. Plut se spominja, da so se med seboj poznali, zaradi cesar je sklepal, da je tudi tem beguncem pri pobegu pomagal dr. Štrajcer s svojimi sorodniki in sovašcani. Med slednjimi Plut omenja Iva Štrajcerja iz Velike Pake, ki je begunce najprej s colnom prepeljal cez reko, nato pa spremil do vasi Griblje, kjer jih je »izrocil« kmetu Alojzu Brincu. Brinc jih je obicajno odpeljal do gostilne Makar v Metliki. Od tam so pot nadaljevali z vlakom. Ena izmed poti je potekala tudi prek Križevske vasi. Ker tudi tam ni bilo niti mostu niti broda, so begunci Kolpo preckali v plitvini pod jezom, ki je uravnaval pretok vode za tamkajšnji mlin. Po prehodu meje so prebežniki nekaj dni ostali pri vašcanih Križevske vasi, nato pa so z vlakom nadaljevali pot do Ljubljane. O tem je Plutu pripovedoval domacin Ivan Avguštin, ki je podobno kot Franc Kocevar iz Berece vasi prav tako vsaj enkrat pomagal ubežnim družinam. Kocevar je na skupino štirih judovskih vrstnikov, Arona, Davida, Saro in Goldo, naletel maja 1942, in sicer za domacim skednjem, kamor so se zatekli zato, ker si je Sara izpahnila nogo. Za poškodovanko je v hiši poskrbela Franceva mati Neža Kocevar, znana vaška babica, preostali pa so dobra dva tedna preživeli v bližnjem gozdu. Ko je Sara znova lahko hodila, je Franc vse štiri ubežnike odpeljal k partizanom v Brezovo reber. Slabi dve leti kasneje je Arona in Saro srecal na partizanskem mitingu, kjer sta nastopala kot clana kulturne skupine neke hrvaške partizanske enote. Ob tej priložnosti mu je Aron povedal, da sta se hrvaškim partizanom pridružila tudi Golda in David. Manj srece je imela trojica beguncev, ki se je konec leta 1941 zatekla v vas Mrtvice. Dve Judinji in enega Juda zgodnjih srednjih let, ki so živeli pri družini Pešec, so namrec dobri dve leti po pobegu iz NDH zajeli slovenski domobranci in hrvaški ustaši. Gospodarja so prisilili, da jih je skupaj s prtljago z vozom odpeljal v hrvaško vas Drmici. Tam se je za njimi izgubila vsaka sled, Jožeta Pešca pa so po nekaj dneh na presenecenje vseh izpustili. V Metliki sta Judom na begu pomagala tudi Leopold Gabrijan in njegova žena, ki je pred poroko živela v Zagrebu. Med kmeckimi družinami, ki so prav tako pomagale beguncem, Plut omenja še družino Matkovic iz Dobravic, Šteforinove iz Božakova, Žuniceve iz vasi Krivoglavice in Vrnicarjeve iz vasi Curile pri Metliki. Judje, ki so beguncem pomagali, so Kolpo prestopali v plitvini pri hrvaških vaseh Brihovo in Mišnici pri sotocju Lahinje in Kolpe ali pri vaseh Primostek, Otok, Bubnjarci in Dolnji Zalog. Eden od Plutovih pripovedovalcev se spominja, da so begunci potovali samo ponoci in da so zaradi tega za pot iz okolice Zagreba do meje potrebovali tudi po štirinajst dni, svoje premoženje pa so prenašali v kovckih in nahrbtnikih. Njihovi belokranjski gostitelji so jih obicajno sprejeli šele po prehodu cez reko. Od tam se je njihova pot praviloma nadaljevala do posameznih kmetij in naprej do železniških postaj. Rešenci se ob toplem zatocišcu spominjajo še podarjene hrane, od katere sta se jim v spominu ohranila predvsem kruh in žganje.18 Irena ŠUMI, Slovenski pravicniki med narodi, rokopis monografije, ZRC SAZU, Ljubljana, november 2014. Plutov rokopis in faksimile feljtonskega zapisa v Dolenjskem listu hrani tudi arhiv CJKD Sinagoga Maribor. Slovenski »Schindlerji« še vedno malo poznani v javnosti Izraelska država zaznamuje status pravicnikov med narodi na dva nacina: še živece povabi na podelitev naziva in zanje v Aleji pravicnikov v Yad Vashemu posadi drevo, spomin na druge pa ohranja z napisom na stenah (zidu) Vrta pravicnikov med narodi, postavljenega leta 1996. Vodilo pri imenovanju pravicnikov je verz iz Talmuda: »Kdor reši eno življenje, reši ves svet«. Na seznamu pravicnikov je 24.811 ljudi iz 47 držav.19 Med njimi so tudi slovenski »Schindlerji«, do nedavnega širši javnosti skoraj povsem neznani ljudje, ki so tvegali svoje življenje, da so lahko pomagali reševati Jude. Ivan Breskvar Ivan Breskvar, rojen v Ljubljani, se je leta 1931 preselil v Varaždin. Tam si je ustvaril družino in imel tri otroke. V Varaždinu je delal kot tekstilni inženir v tovarni svilenih izdelkov. Zelo hitro je napredoval v vodjo oddelka za tkanje svile. Tam je spoznal Milana Blassa, slovenskega Juda, ki je bil mojster v barvanju svile. Po izbruhu vojne je Varaždin prišel pod nemško oblast in nadzor ustašev. Jeseni leta 1942 so se zacele deportacije varaždinskih Judov. Blass zaradi pomembnosti svojega dela ni bil deportiran, na seznamu deportirancev pa so bili njegovi sestri Zdenka Hary in Rena Rosner ter njuna otroka iz Ludbrega na Hrvaškem. Župan Ludbrega je ustaše preprical, da so izpustili otroke, ki so bili stari manj kot pet let in so imeli sorodnike, ki so se zavezali, da bodo zanje skrbeli. Ko je Blass za to slišal, je pohitel na mesto, kjer so bili zbrani vsi Judje, ter odpeljal petmesecnega Vedrana Haryja in štiriletnega Arturja Rosnerja. Njuni materi sta bili deportirani v Staro Gradiško in nikoli vec se niso srecali. Blass, samski moški, ni znal skrbeti za svoja mala necaka, zato se je odlocil poslati ju k družini Kumric v vas Cerje Nebojse, 50 km oddaljeno od Varaždina, kjer bi bila varno skrita. Brez vsakega placila in le iz svojih humanitarnih nagibov se je Breskvar prostovoljno javil, da otroka spremlja na novi dom. Oblekel se je v pohodniška oblacila in ob zori z Arturjem na kolesu odšel na enodnevno potovanje proti Cerju Nebojse. Nato se je vrnil še po Vedrana. Ker je bilo potovanje polno nevarnosti, je dojencka skril v svoj nahrbtnik, v katerem je izrezal luknjo za otrokovo glavo in roke. Judovska otroka sta z družino Kumric ostala do konca vojne, ko ju je prevzel stric Blass. Vedran (pozneje Yair Palgi) je kasneje z nekaj sorodniki emigriral v Izrael in se ustalil v kibucu. Postal je doktor psihologije in predavatelj na univerzi v Haifi. Artur je ostal v Varaždinu in se porocil z rešiteljevo hcerko Sonjo Breskvar. 29. januarja 1998 je Yad Vashem Ivana Breskvarja imenoval za pravicnika med narodi.20 19 Katja ŽELJAN, Slovenskih Schindlerjev sploh ne poznamo, Delo, 2. 2. 2014. Po javno dostopnih podatkih je bilo v bazo pravicnikov med narodi v letu 2015 vpisanih že 25.271 oseb (op. ur.); http://www.yadvashem.org/yv/en/righteous/statistics.asp [2. 8. 2015]. 20 Miriam STEINER AVIEZER, Pravicniki med narodi, v: Zgodovina v šoli, let. 19, št. 1–2/2010, str. 10–11. Zora Piculin Zora Piculin, poklicna varuška iz Ljubljane, je dobila povabilo za delo na domu družine Gatenjo iz Skopja kot varuška njihovega edinca Shaula. Ko je izbruhnila vojna, je bila Makedonija prikljucena Bolgariji. 11. marca 1943 so vse Jude zbrali v taborišcu Monopol, od tam pa so jih poslali v Treblinko. Prav takrat je dveinpolletni Shaul zbolel za resno infekcijo ušesa. Njegova mati je dobila posebno dovoljenje, da ga lahko odpelje v bolnišnico. Piculinova se je takrat ponudila, da ona prevzame skrb za Shaula. Sredi noci je Piculinova odpeljala Shaula iz bolnišnice in se z njim skrila v samostanu v Skopju. To je bil cas, ko so deportirali vsakega Juda, ki so ga našli v mestu, in bolgarski fašisti so neutrudno iskali Jude, ki so poskušali pobegniti. Nune, ki so skrivale judovskega ubežnika, so se bale za svoja lastna življenja, zato so prosile Piculinovo, naj s Shaulom odideta. Sredi teh grozovitih razmer se je torej Piculinova s Shaulom znašla brez strehe nad glavo. Tavala je po Makedoniji in iskala mesto, kjer bi se lahko skrila. Po nekaj dneh se je s Shaulom namestila v gozdu in otroka hranila z jagodami in gobami. Ko sta ubežnika prispela v majhen samostan Letnice, je Piculinova zaprosila za namestitev zase in za otroka, v zameno pa ponudila, da bo cistila in kuhala. Nune so sprejele njeno ponudbo in kljub težkim razmeram, v katerih je Piculinova živela in delala, sta s Shaulom ostala v samostanu, ki je bil na samem, od najbližjega mesta oddaljen dve uri hoda. Po vojni se je Piculinova s Shaulom vrnila v Skopje in ugotovila, da so pobili vecino makedonskih Judov, med njimi tudi Shaulova starša. Ko je judovske oblasti zaprosila za dovoljenje, da bi Shaula posvojila, sta se pojavila sestra deckove babice Ester Biti in njen mož Hananya. Shaula, ki je imel takrat pet let in je Piculinovo imenoval mama, sta vzela. Locitev od Piculinove je bila za decka zelo težka. Da bi situacijo nekoliko olajšali, sta Bitijeva Piculinovo povabila, da pride živet k njim. Leta 1948 so Bitijevi s Shaulom emigrirali v Izrael. Shaul je še mnogo let ostal v stiku s Piculinovo. Še naprej jo je imenoval »mama« in jo obiskoval, dokler ni umrla. 15. julija 1975 je Yad Vashem Zoro Piculin spoznal za pravicnico med narodi.21 Uroš Žun Uroš Žun je bil rojen 6. marca 1903 v Mestu 41 v Radovljici (danes Linhartov trg 14) ocetu Valentinu in materi Olgi, roj. Jug. V Radovljici je preživel prvih pet let svojega življenja. Družina se je zaradi ocetovega dela veliko selila in nekaj let preživela tudi na Dunaju. Oktobra 1918 se je družina vrnila v Ljubljano. Uroš je kljub materialnemu pomanjkanju nadaljeval šolanje in uspešno diplomiral na Pravni fakulteti. Zaposlil se je v državni upravi in postopoma napredoval do položaja obmejnega policijskega komisarja v Mariboru. Maribor je bil kot obmejno mesto na poti med Dunajem in Trstom oz. Zagrebom pomembna postojanka judovskih beguncev, ki so zlasti po letu 1938 bežali pred nacisticno nevarnostjo na obmocje Kraljevine Jugoslavije. V njej je 21 Marjan TOŠ, Zora Piculin – Primorka, ki je reševala judovske otroke v Makedoniji, v: Slovenski Judje: Zgodovina in holokavst III, Maribor 2014, str. 87–95. veljala antisemitska zakonodaja. Tistim Judom, ki so pred nacisticnim preganjanjem pribežali na jugoslovanska tla, je onemogocala nadaljnji beg cez jugoslovanskemeje. Žun je bil zelo dobro informiran o vsem, kar se je dogajalo v Avstriji, saj jebil s tamkajšnjimi kolegi v vsakodnevnem stiku. Uroš Žun je leta 1940 dobesedno tvegal življenje, ko je pomagal 16 judovskim mladenkam pri begu pred nacisticnim preganjanjem. Kot komisar obmejne policije je mladenke odpeljal k sebi domov, jih nahranil in poskrbel za varno namestitev. Uredil jim je vso dokumentacijo in se povezal z judovsko skupnostjo v Zagrebu. Nemci so izvedeli za njegovo delovanje in naklonjenost Judom in so zanj še pred aprilsko okupacijo Jugoslavije leta 1941 razpisali tiralico. Dobro je vedel, da ga v primeru aretacije caka težka kazen. Zaradi tega je tik pred zacetkom vojne skupaj s sinom Igorjem in ženo pobegnil v Zagreb in se tam skrival z lažnimi ustaškimi dokumenti NDH. Po njegovem pobegu in nemški zasedbi Maribora so okupacijske oblasti aprila 1941 po zidovih hiš na glavnih ulicah Maribora celo razobesile plakate in obljubljale 100.000 mark nagrade tistemu, ki biga prijavil. Ceprav je mnogo Mariborcanov vedelo, da je Žun rešil judovska dekleta,nekateri pa celo, kje je, ga ni prijavil nihce. V Zagrebu so Žunovi postali begunci. V mestu je zanje kmalu postalo prenevarno, zato so se selili iz kraja v kraj, da bi se izognilinevarnosti aretacije. V Maribor se Uroš Žun ni vec vrnil, pac pa je odšel v Trst, kjer je delal kot lektor pri nekem casopisu. Aktivno je namrec obvladal vec jezikov, kar mu je pomagalo pri prebijanju skozi življenje. Iz Trsta se je nato vrnil v Ljubljano in tam živel mirno in skromno življenje. Zaposlen je bil kot profesor na Ekonomski srednji šoli in na Tehnicni srednji šoli v Ljubljani. Dijaki so ga imeli radi in so ga nadvse spoštovali. Umrl je 4. maja 1977 v Ljubljani. Njegovih plemenitih dejanj pred vojno in med njo, zlasti še reševanja judovskih beguncev v Mariboru, so se spomnili šele leta 1986, ko je bil uvršcen med pravicnike med narodi. Priznanje in medaljo pravicnikamed narodi je za pokojnega oceta Uroša Žuna sprejel sin Igor. V Yad Vashemu je imeUroša Žuna vklesano v kamniti zid v Vrtu pravicnikov. Na slovesnosti v Izraelu je bila vecina deklet, ki jih je Uroš rešil pred nacisticnim pogromom.22 Ivan in Ljubica Župancic Poleti leta 1942, leto dni po ustanovitvi NDH in na vrhuncu politike preganjanja in deportacij Judov, Romov in Srbov, so devetletnega Dana Stockhamerja odpeljali na dom Ivana in Ljubice Župancic v Banjaluki. Družina Stockhamer, starša in dva otroka, so pred vojno živeli v Novi Gradiški. Po nemški okupaciji Jugoslavije aprila 1941 sta bila Danov oce in stric Zlatko Neumann internirana v Nemcijo. Gospa Stockhamer je z obema otrokoma šla živet k ocetu dr. Juliusu Neumannu v Pakrac, v upanju, da bodo tam vsi na varnem. Decembra so bili gospa Stockhamer, njena maceha in Dan deportirani v taborišce Stara Gradiška in od tam v taborišce Đakovo; Danova sestra je zaradi otroške paralize umrla le nekaj dni pred deportacijo. Marjan TOŠ, Reševanje Judov preko Maribora v letih 1938–1941 in slovenski pravicnik Uroš Žun, v: Slovenski Judje: Zgodovina in holokavst II, Maribor 2013, str. 94–105. Neka ženska iz Pakraca, najverjetneje pacientka dr. Neumanna, ki je prinašala pisma in pakete hrane Danovi materi, je decka iz taborišca odpeljala k njegovemu dedu. Aprila 1942 je bil dr. Neumann deportiran in umorjen v taborišcu smrti Jasenovac. Dan je ostal sam s pomocnico, služkinjo v Pakracu. Teta Hana Bijelic, ki je živela v Banjaluki, ga je seznanila s svojima znancema, zakoncema Župancic, stara cez petdeset let. Ivan Župancic je delal v železniškem podjetju. Za Dana sta zakonca Župancic skrbela nekaj mesecev, do jeseni 1942, takrat pa ga je zarocenka Zlatka Neumanna Olga Rajšek, ki je s starši in sestro živela v Zagrebu, vzela na svoj dom. Sosedom so ga predstavili kot sina Olginega strica. Pri Rajškovih je ostal vec mesecev, dokler ga sosedje, ki so sodelovali z ustaši, niso izdali. Dana so zaprli. Olga je zacela takoj prositi, da bi ga izpustili, in to povsod, kjer bi ji po njenem mnenju lahko pomagali. Šla je tudi k nadškofu Stepincu in po njegovem posredovanju so decka izpustili. Olga ga je potem dala krstiti in ga namestila v zavetišce za brezdomne otroke. Do konca vojne ga je neprestano obiskovala. Ko sta se Danova oce in stric po osvoboditvi taborišca vrnila, sta ga vzela k sebi. Dan Stockhamer je leta 1958 na univerzi v Zagrebu diplomiral kot zdravnik in se leta 1966 preselil v ZDA. Z Ivanom in Ljubico Župancic je ostal v stikih vse do njune smrti. V pristnih stikih je ostal tudi z Olgo Rajšek, ki se je po vojni porocila z njegovim stricem Zlatkom Neumannom. 9. decembra 2002 je Yad Vashem Ivana in Ljubico Župancic (pa tudi Olgo Rajšek Neumann) razglasil za pravicnika med narodi.23 Andrej Tumpej Andrej Tumpej, slovenski redovnik lazarist, organizator in urednik, se je rodil 29. novembra 1886 v Lovrencu na Dravskem polju malemu kmetu Jakobu in Tereziji, roj. Kozoderec. Umrl je 5. marca 1973 na Cukarici v Beogradu. V spominu mnogih bo ostal njegov popularni vzdevek »stari Balkanec«, kakor se je tudi sam rad imenoval. V zgodovino se je trajno zapisal z izjemno odlocnim znacajem neverjetno požrtvovalnega misijonarja in gorecega katoliškega duhovnika, ki je vzbujal obcudovanje in spoštovanje vseh, ki so ga poznali ali z njim sodelovali. Andrej Tumpej je bil humano predan vsem ljudem tudi v težkih casih nemške okupacije Jugoslavije med letoma 1941 in 1945. Takoj po okupaciji so Nemci v Srbiji ustanovili posebno upravo, katere naloga je bila »rešiti judovsko vprašanje« do koncne likvidacije. Le malo ljudi je imelo dovolj poguma, da so pomagali Judom. To je bilo namrec strogo prepovedano in na velikih razglasih je bilo celo objavljeno opozorilo o strogem kaznovanju vsakega državljana, ki bi jim nudil zavetišce. Eden tistih, ki so Judom kljub temu nudili vso pomoc, je bil Andrej Tumpej. Brez obotavljanja je pomagal Antoniji Kalef in njenima hcerkama Matildi in Raheli. Vedel je, da krši zakon, saj je bilo vsakomur prepovedano pomagati judovskim družinam. Tumpej je zbral veliko poguma in zacel ponarejati dokumente: mama Antonija Kalef je postala Antonija Ograjenšek, hcerka Matilda je dobila ime Lidija, Rahela pa Breda. S tem je trem Judinjam rešil življenje, saj so s ponarejenimi dokumenti živele v Beogradu. STEINER AVIEZER 2010, str. 13–14. Preselile so se v drugo cetrt, saj je bil Dorcol, kjer so živele do tedaj, judovska cetrt in nekakšen geto, kjer so se policijske racije vrstile vsak dan. Zelo nevarno je bilo zlasti oktobra in novembra 1941, ko so potekale velike deportacije beograjskih Judov v Sajmište ali t. i. Judenlager Semlin. Takrat so se zatekle k župniku Tumpeju in v njegovi župniji našle zatocišce in uteho. O njegovi vlogi pri reševanju Judov piše Miriam Steiner Aviezer in pravi, da to še ni bilo vse, saj je »oce Andrej« pomagal še dvema judovskima dekletoma, sicer sestrama: priskrbel jima je lažni izkaznici, po katerih sta bili Srbkinji. Dekleti sta se prijavili za službo v Nemciji, na žalost pa so ju na železniški postaji prepoznali. Strahotno so ju mucili in v trenutku slabosti sta odkrili ime cloveka, ki jima je pomagal. Upali sta, da jima bo to pomagalo rešiti življenje, toda to se ni zgodilo, saj sta bili obe ustreljeni. Župnika Tumpeja so aretirali in zasliševali, saj so hoteli izvedeti, komu vse je dal lažne dokumente. Kljub strašnemu mucenju pa družine Kalef ni izdal. Družina Kalef je vse življenje ostala v prijateljskih odnosih z župnikom Andrejem Tumpejem. Rahela Kalef je v znak hvaležnosti tudi po koncani vojni zadržala ime Breda. Postala je primadona beograjske opere in je velikokrat javno omenjala pogum in humanost rešitelja Andreja Tumpeja. Naziv pravicnik med narodi je dobil po posredovanju necaka Stanka, ki je leta 1998 po televiziji po nakljucju spremljal pogovor s pisateljico Miriam Steiner Aviezer. Ta je med drugim govorila o zidu pravicnikov. Glede na dobroto, ki jo je »oce Andrej« pokazal med vojno, se je sorodnikom zdelo pošteno, da bi bil te posthumne zahvale deležen tudi njihov stric Andrej.24 France Puncuh France/Franjo Puncuh se je rodil v številni družini Leopolda Puncuha, naducitelja in nekaj casa tudi župana Logatca, in Antonije Puncuh, roj. Žgur. Po Kraljevi državni višji realki v Ljubljani, ki jo je koncal junija 1922, je med oktobrom 1922 in oktobrom 1923 opravil vojaško dolžnost v Inženirski podoficirski šoli v Mariboru; od februarja 1925 je imel cin rezervnega inženirskega podporocnika. Šolanje je leta 1923 nadaljeval na Visoki trgovski šoli v Varšavi in jo novembra 1927 koncal z diplomsko nalogo z naslovom Agrarna reforma v Jugoslaviji. Že med študijem se je leta 1925 zaposlil v enem od poljskih industrijskih podjetij, kjer je delal do 1. julija 1928, ko se je (kot dnevnicar) zaposlil na poslaništvu Kraljevine Jugoslavije v Varšavi, kjer je bil zadolžen za trgovinske in financne posle. Nekaj casa je bil tudi dopisnik Zavoda za pospeševanje zunanje trgovine. Kljub leta 1931 uspešno opravljenim izpitom za sprejem v državno službo na ministrstvu za zunanje zadeve Kraljevine Jugoslavije, vec jezikom, ki jih je obvladal (poleg slovenšcine in srbohrvašcine tudi poljšcino, nemšcino in francošcino), in odlicnim priporocilom nadrejenih na poslaništvu redne zaposlitve ni dobil. 24 Marjan TOŠ, Andrej Tumpej – »stari Balkanec« in slovenski Schindler iz Beograda, v: Slovenski Judje: Zgodovina in holokavst II, Maribor 2013, str. 107–115. Slika 5: France Puncuh 1. januarja 1935 je v Varšavi odprl trgovinsko zastopstvo za nemške pisalne stroje in obenem odpovedal službo na poslaništvu Kraljevine Jugoslavije v Varšavi. Poslanik Lazarevic, ki ga je zelo cenil, ga je preprical, da je, sicer brez formalnega statusa, še naprej delal tudi na poslaništvu. 29. decembra 1937 ga je minister za zunanje zadeve Kraljevine Jugoslavije imenoval za castnega vicekonzula v Varšavi. Leta 1931 se je v Varšavi porocil z Janino Glocer, poljsko Judinjo, in maja 1933 se jima je rodil sin Andrej. V casu bivanja v Varšavi je France Puncuh spoznal premožno judovsko družino Konigstein, ki je imela v lasti podjetje za izdelovanje nalivnih peres Kawuska. Ob nemški okupaciji Poljske septembra 1940 in uveljavitvi protijudovskih zakonov je formalno prevzel podjetje Kawuska in tudi premoženje judovske družine Meszorer. Denar je uporabljal za podporo skritim beguncem vse do varšavske vstaje avgusta 1944, ko so se stiki prekinili.25 France Puncuh je begunce skrival tudi v svojem stanovanju na ulici Bagatela, v shrambi, kjer je postavil lažni zid. V tem casu je v podjetju Kawuska zaposlil Genowefo Olczak in ji s tem omogocil, da je podpirala štiri clane judovske družine Rozenman, ki jih je skrivala; prav tako ji je svetoval z imeni ljudi, ki so ji lahko pomagali pri skrivanju judovskih beguncev. Poleti 1943 je v stanovanju na ulici Bagatela in Eva TOMIC, Iskra, ki vname smodnik, Delo, 27. 1. 2014; Polona BALANTIC, Jad Vašem: Iskanje 6 milijonov pozabljenih imen, MMC RTV SLO, 20. 11. 2014; www.mzz.gov.si [26. 9. 2014]; www.sta. si [21. 5. 2015] (prim. Oto LUTHAR, Martin POGACAR, Neznane sledi, Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije, Ljubljana 2013, str. 24). v svoji vili v Konstancinu skrival Bianko Rozenman. Preden je bil varšavski geto popolnoma unicen, je od tam spomladi 1943 pomagal pobegniti družini svoje žene, staršema Teofilu in Marti Glocer ter svakinji Evi Lavendel s hcerko Wando, in številnim drugim Judom. V casu varšavske vstaje ga je 9. septembra 1944 ubila nemška okupacijska vojska. Pokopan je bil v Varšavi, maja 1971 pa na željo soproge prekopan na pokopališce v Gornjem Logatcu. 15. avgusta 2004 mu je Yad Vashem za zasluge pri reševanju Judov v Varšavi podelil naziv pravicnik med narodi. Priznanje je zanj prevzel sin Andrej.26 Martina Levec Markovic Slovenka iz Zemuna je priznanje pravicnice med narodi dobila leta 2000, pol leta pred smrtjo. Na podelitvi je bilo receno, da gre za hrabro Srbkinjo, ona pa je voditeljico programa popravila in povedala, da je v resnici Slovenka. Vodijo jo na seznamu srbskih pravicnikov med narodi. Hci Vera Markovic se spominja, da je imela mama Martina dva brata, ki sta oba odšla v tujino, starejši v Sovjetsko zvezo, kjer je izginil, mlajši pa v Avstrijo. Slednji je po vojni z družino živel v Nemciji. Martina je pred smrtjo, s katero so ji grozili ustaši, leta 1943 zbežala k partizanom v Srem. Sodelovala je v zakljucnih bojih za osvoboditev Novega Sada. V tem mestu je bila nekaj casa novinarka Slobodne Vojvodine. Kot novinarka je spoznala vodilne vojvodinske komuniste, žal pa je doma naletela na popolnoma opustošeno hišo, v kateri so razlicne delavske družine med zacasnim bivanjem pokradle ves inventar njenih staršev. Po vojni se je iz nemškega ujetništva vrnil njen mož, družina pa je okusila vse poti in stranpoti komunisticne oblasti, agrarno reformo in nacionalizacijo premoženja, ki ni obšla niti preživelih jugoslovanskih Judov. Z novimi oblastmi je imela precej težav. Morala je celo kopati jarke, ceprav je bila noseca. Trpljenja jo je rešil Danilo Fogel, zemunski Jud. Martina je predavala ruski jezik na zemunski gimnaziji in bila uspešna profesorica. Nato je postala stevardesa pri Jatu, poleg tega pa je ucila mlade tujih jezikov, ki jih je dobro obvladovala. Mož je bil gozdarski inženir. Tudi on je bil zaradi kriticnega pogleda na revolucionarno oblast veckrat v nemilosti komunisticnih funkcionarjev. Leta 1968 je vsa družina odšla v Maroko, kjer je mož dobil delo gozdarskega inženirja v gozdovih Rifa. Po desetih letih tujine so se vrnili v Zemun. Martina je imela obcasne težave z Ozno in Udbo, saj je bila vedno brez dlake na jeziku. Oznacili so jo celo za sovražnico delovnega ljudstva, kar je bila kar pogosta oznaka za ljudi, ki so mislili s svojo glavo. A nikoli ni klonila in je vse do smrti obdržala pokoncno, ponosno držo. Naj kot zanimivost povemo, da je bila Martina Levec, porocena Markovic, vnukinja ustanovitelja in urednika Ljubljanskega zvona Frana (Franciška) Levca.27 Martina Levec 26 O slovenskih pravicnikih pripravljata ZRC SAZU iz Ljubljane in Center judovske kulturne dedišcine Sinagoga Maribor spominsko monografijo. Urednica monografije je dr. Irena Šumi, pri njenem nastajanju pa je sodelovala tudi Miriam Steiner Aviezer iz Izraela, po rodu sicer Ljubljancanka. Svojo izkušnjo holokavsta je popisala v knjigi Vojak z zlatimi gumbi. Ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta januarja 2015 je pri ZRC SAZU izšla nova izdaja, saj je knjiga povsem pošla. Dobrodošla je zlasti za mlajše bralce, ucence v osnovnih šolah. 27 Fran (Francišek) Levec, 4. 7. 1864, Ježica – 2. 12. 1916, Ljubljana. Bil je velik literarni Markovic je prejela visoko priznanje judovske države Izrael za pomoc zemunskim Judom leta 1942. 27. julija tega leta so ustaške oblasti izvedle aretacije zemunskih Judov, da bi jih odpeljali v taborišci Jasenovac in Stara Gradiška. Trije med njimi, brata Benko in Josip Beherano ter Danilo Fogel, so se aretacijam izognili, saj so našli varno zatocišce v hiši Martine Levec. Niso mogli verjeti, da so na varnem v hiši z dvema stanovanjema, v kateri so stanovali kar štirje visoki nacisticni oficirji, eden med njimi je bil celo poveljnik letališca v Zemunu. Martina je znala poskrbeti za varnost; streci je morala nemškim oficirjem, poleg tega pa varovati tri rešene Jude. Benko je s ponarejenimi dokumenti iz Zemuna kmalu odšel v Beograd, Josip in Danilo pa sta se po mesecu dni skrivanja pri Martini prebila do najbližjega partizanskega odreda v Sremu.28 Martina je zaradi skrivanja tvegala lastno življenje, a je vsem trem rešenim Judom pomagala na varno. Svojega pogumnega dejanja nikoli ni javno poudarjala, zato pa je bila nanj toliko bolj ponosna.29 Slika 6: Martina Levec Markovic zgodovinar, esejist in slovaropisec. Leta 1882 je postal odbornik Slovenske matice in bil 20 let na celu njenega literarnega odseka. Med letoma 1882 in 1892 je bil prvi podpredsednik Slovenske matice in nato v letih od 1893 do 1907 njen predsednik. Leta 1907 je iz odbora Slovenske matice izstopil. Pod njegovim vodstvom je Matica dosegla izjemno nagel in vsestranski razvoj in ugled. 28 V partizane je odšlo 4572 jugoslovanskih Judov, kar je 6 odstotkov vseh Judov, ki so pred letom 1941 živeli v Kraljevini Jugoslaviji. Med judovskimi udeleženci NOB je bilo 10 narodnih herojev in 149 nosilcev spomenice 1941. Eden najbolj zanih udeležencev NOB je bil visok partijski funkcionar in tesen Titov sodelavec Moša Pijade, sicer tudi predvojni jugoslovanski komunist. 29 Verica Markovic, Zemun, pismo Marjanu Tošu, januar 2015. Pismo hrani avtor. O slovenskih pravicnikih glej tudi: Marjan TOŠ, Slovenski pravicniki med pozabo in spominom, v: Vsako leto eno ime: Marko Rosner, CJKD Sinagoga Maribor, Maribor 2015, str. 10–13. Ko je bila na zacetku leta 1941 dokoncno izdana prepoved odhoda iz rajha vsem Judom, so na pritisk Nemcije popolnoma zaprli tudi jugoslovanske državne meje. Kršitve te odredbe so bile strogo kaznovane. Od tedaj dalje je bilo reševanje Judov na plecih socutnih in nenavadno pogumnih žensk in moških, ki so ogrozili lastno življenje, da so posamezne Jude rešili gotove smrti. Njihova dejanja so primer poguma in velike plemenitosti, saj so tvegali lastno življenje, da bi rešili vsaj nekaj judovskih družin, žena in otrok. Gre torej za izjemno junaštvo, požrtvovalnost in humanost, pa tudi za povsem cloveško razumevanje pravice do življenja in obstoja vseh ljudi, tudi tistih, ki so bili stigmatizirani kot drugacni ter zaradi nacisticne ideologije in genocidne rasne politike obsojeni na popolno unicenje. Slovenian Righteous Among the Nations – between oblivion and remembrance Marjan Toš1 Key words: Jews, Holocaust, genocide, Nazism, fascizm, concetracion camps, racial persecution, Righteous Among the Nations Slovenian Jews suffered like all other Jews who experienced the bloody Nazi repression after the Nazis came to power in Germany in 1933 and up to the fall of Nazist Germany in 1945. So what we are talking about are the consequences of an ideology which wished to create an ethically, racially and culturally clean society in the centre of Europe. And it must be emphasized over and over again that it requires courage to remember the Holocaust; to confront the face of this evil openly, without mercy; to suffer due to the inconsolable sorrow of children and parents; to feel the emptiness and loss; to read the incomprehensible testimonies regarding the sick and evil human mind; to retreat to the shadow of doubt which the Holocaust tries to cast on the morality of all humans and nations. We must remember the Holocaust all over again, in order that the greatest evil of the 20th century will never, in any region, happen again. When the fate of the Jews and Slovenians during the Second World War are discussed, one must be careful not to equate them. If the fate of Slovenians primarily depended on their attitude towards the occupier or the partisan movement (or even towards their opponents from the so-called anti-communist camp), the Jewish population throughout German Europe was sooner or later always and unconditionally sentenced to death. In Slovenia, anti-Semitism has historical roots, the relevant contents and forms of which originate in the second half of the 19th and the beginning of the 20th century. Radical anti-Semitism was never characteristic for Slovenian circumstances but Slovenian anti-Semitism is a phenomenon in the environment in which it is not autochthonous and does not represent a strong historical heritage. On the Wall of Honour in Yad Vashem, the following names of Slovenian Righteous Among the Nations are engraved: Uroš Žun, Ivan Breskvar, Ivan and Ljubica Župancic, Zora Piculin, Andrej Tumpej and France Puncuh. One can also regard as Slovenian Dr Marjan Toš, Museum counselor in retirement, Lenart. Righteous, Olga Rajšek Neumann and Martina Levec Markovic who are listed among Croatian and Serbian Righteous respectively. But this does not change the noble actions of our Righteous, one of which will be found in diplomat Ciril Kotnik who rescued the Jews in Rome and also a teacher from Solkan in the Primorska region Andrej Vendramin who helped the Jews in Nonantola near Modena. Jehovove price kot žrtve genocida Franc Kuzmic1 V prispevku želimo prikazati, da so bili med množicnimi žrtvami holokavsta in genocida poleg Judov in Romov tudi pripadniki verske skupnosti Jehovove price. Med drugo svetovno vojno jih je bilo v Sloveniji okrog sto. Zaradi verskega prepricanja ter zavracanja nacizma in služenja v njegovih vrstah so prav tako postali žrtve genocida. Po dosedanjih podatkih je v Sloveniji v nacisticnem genocidu izginilo 40 odstotkov Jehovovih pric. Kljucne besede: Jehovove price, genocid, Slovenci Med množicnimi žrtvami holokavsta in genocida so bili poleg Judov in Romov tudi pripadniki verske skupnosti Jehovove price. Tedanje angleško poimenovanje zanje je bilo Bible students, na nemškem jezikovnem obmocju ali v srednji Evropi so jih imenovali Bibelforscher, v slovenšcini preucevalci Biblije, danes pa so znani z imenom Jehovove price.2 Zamolcati zlocine, zagrešene nad Jehovovimi pricami, in molcati o njih glede na povzroceni hitlerjevski totalitarizem ne bi bilo pošteno, saj je bil davek kaj velik. Sodobni zgodovinarji že priznavajo tudi vrednost in veljavo bibelforšerjev. Celo izjava samega nacisticnega kriminalca Rudolfa Hössa, poveljnika taborišca Auschwitz, je vredna razmisleka o morali; med drugim je namrec zapisal: »V Sachsenhausnu je bilo kar nekaj Jehovovih pric, ki vecinoma niso hotele opravljati vojaške službe; zaradi tega jih je Reichsführer obsodil na smrt kot upornike. Usmrtili so jih v taborišcu v prisotnosti vseh drugih ujetnikov in med temi so v prvi vrsti stali njihovi sobratje … /Dva od njih/nista hotela biti privezana, tako da bi lahko dvignila roke kvišku k Jehovi, in stala sta pred kolom s sijocim in prevzetim izrazom, na katerem ni bilo nic vec cloveškega. Pomislil sem, da so morali biti takšni videti zgodnjekršcanski mucenci, ko so jih peljali v areno, da bi jih tam raztrgale zveri … V vsakdanjem življenju so bili mirni, marljivi in družabni ljudje, tako moški kot ženske, zmeraj pripravljeni pomagati bližnjemu … V koncentracijskih taborišcih so bili marljivi in vestni delavci, zato so jih lahko pošiljali ven tudi brez nadzornikov. Zavracali pa so prav vse, kar bi lahko imelo kaj skupnega z vojaškimi stvarmi, vojno … Njihovo medsebojno bratoljubje je bilo ganljivo; skrbeli so drug za drugega in si pomagali na vse mogoce nacine.«3 1 Mag. Franc KUZMIC, muzejski svetovalec v pokoju, Murska Sobota. 2 Ime Jehovove price je bilo sprejeto 26. 7. 1931 na zborovanju v Columbusu (Ohio) v ZDA. 3 Rudolf HÖSS, Comandante militare ad Auschwitz, Torino 1985, str. 66–71. Charles Taze Russell,4 bogati trgovec z blagom, in njegovi znanci iz Alleghenyja (Pittsburga) v ZDA so bili nezadovoljni z zamegljenimi razlagami doktrin, ki so jih ponujale tradicionalne religije, in duhovno zbegani, zato so leta 1870 oblikovali samostojno skupino za proucevanje Biblije. O dolocenih vprašanjih so najprej debatirali in naposled sprejeli ustrezen sklep. Leta 1879 so zaceli izdajati revijo, zdaj znano z naslovom Stražni stolp,5 in v njej objavljali svoje ugotovitve. Gibanje se je kaj hitro razširilo po vsem svetu. Trdili so, da so moralnim normam hoteli povrniti cistost najzgodnejše kršcanske zgodovine, odstraniti »poganske« usedline, ki so se nabrale s stoletji, in poudariti drugacno razumevanje biblijskega sporocila. V Sloveniji so se preucevalci Biblije pojavili v dvajsetih letih 20. stoletja. V Mariboru naj bi bil to Franc Brand. S tem naukom se je seznanil leta 1920 v Innsbrucku v Avstriji, kjer je delal v frizerski delavnici Richarda Tautza; novi nauk je prevzel skupaj z ženo. Brandu so se v Mariboru pridružili še nekateri, vodstvo skupnosti pa je prevzel Đuro Djamonja. Leta 1930 so organizirali prvi množicni krst. S pomocjo nemških misijonarjev so v nekaj letih v Sloveniji ustanovili vec obcin. Clana ene od njih sta bila tudi Vinko in Pepica Platajs, slovensko-avstrijski zakonski par. Nacisticni teroristi so »brata Platajsa zaradi resnice nasilno usmrtili.«6 Leta 1943 je bil namrec Vinko Platajs v Gradcu, tam so ga aretirali in odpeljali v Berlin. Obsodili so ga na smrt in ga 9. oktobra 1944 obglavili.7 V obdobju nacisticne okupacije je skupina Jehovovih pric v Sloveniji štela vec kot 100 ljudi, približno 40 med njimi je bilo kruto preganjanih. Jehovove price so bili pripadniki mednarodnega združenja Jehovovih pric. Ker so ideje te skupnosti prihajale iz Amerike – tam je bila ustanovljena, kot je že bilo omenjeno –, so jo v Nemciji z zakonom prepovedali že leta 1933. Ves greh pripadnikov skupnosti je bil v tem, da so se upirali vojaški službi, obenem pa so vneto pridobivali nove clane, zato so njihova prizadevanja šteli za sovražno dejavnost ameriške propagande. Ugotovljeno je bilo, da nobena druga verska skupnost pod nacionalsocializmom ni trpela toliko kot prav Jehovove price. V taborišcih so Jehovove price kot zunanje prepoznavno znamenje imele vijolicast trikotnik. V Dachauu so jih zaceli zapirati leta 1935. Leta 1937 jih je bilo v tem taborišcu 250, 26. aprila 1945 pa le 85, med temi 25 žensk.8 4 Charles Taze Russell (1852–1916) je bil rojen v Alleghenyju, danes Pittsburg, v Pensilvaniji. Starša sta bila prezbiterijanca. 5 Najprej Zion's Watch Tower and Herald of Christ's Presence. 6 Stražni stolp (ang. izdaja), 15. 2. 1962, str. 123. 7 Die Vergessenen Opfer der NS-Zeit – Standhaft trotz Verfolgung, Wien 1999, str. 28. 8 Prim. Dachau, zbornik, Ljubljana 1981, str. 49. Nacizem niti slovenskim Jehovovim pricam ni prizanesel, ceprav jih ni bilo veliko. Iz razpoložljivega gradiva, pisnega in nekaj shranjenega le v spominu pricevalcev, poglejmo, kdo so bili ti posamezniki in kaj vse so morali pretrpeti. V Mariboru in okolici je deloval Franc Drozg (1904) iz Slemena na Kozjaku. Izucil se je za kovaca. Na Ptuju se je prikljucil skupini preucevalcev in postal vnet pricevalec. Ker ni podpiral nacizma in je odklonil clanstvo v vermanšaftu,9 so ga maja 1942 aretirali in odpeljali v Maribor. Obsodili so ga na smrt in ga 8. junija 1942 usmrtili.10 Ohranjeno je njegovo poslovilno pismo. Franc Kuplen (1912) iz Andrencev pri Ptuju se je izucil za zidarja. Prišel je v stik z Jehovovimi pricami, in ker ni hotel sprejeti izkaznice Štajerske domovinske zveze (Heimatbund), so ga aprila 1943 aretirali in zaprli, vendar je pobegnil. Po ponovnem prijetju so mu že dolocili uro ustrelitve, a so ga 19. maja 1944 poslali v Dachau. Cez nekaj mesecev so ga selili v druga taborišca. Umrl naj bi 31. decembra 1944 v satelitskem taborišcu Hamburg-Finkenweder, ko so kraj bombardirali zavezniški bombniki.11 Po izjavah nekaterih pric naj bi bil skupaj z drugimi ujetniki ubit na ladji, ki so jo bombardirala zavezniška letala. Iz Sovjaka je bil Karel Šijanec (1908), po poklicu usnjar. Ker ni hotel prijeti za orožje in se prijaviti kot nemški vojak, so ga aretirali in odpeljali v taborišce Strnišce (Kidricevo), februarja 1944 v mariborske zapore in nato v Dachau. V to taborišce je prispel 24. maja 1944 in bil uvršcen med bibelforšerje. Pozneje je bil premešcen v Buchenwald. Taborišce je preživel. Verske ideale je med drugo svetovno vojno prav tako mocno zagovarjal mesar Martin Kovacec (1910) iz Moškanjcev pri Ptuju. Ker ni hotel vstopiti v Štajersko domovinsko zvezo, so ga aretirali in julija 1942 poslali v koncentracijsko taborišce Mauthausen, od tam pa septembra istega leta v Peggau, nedalec od Gradca. Tudi Kovacec je internacijo preživel.12 To so pred kratkim izpricali tisti, ki so ga poznali, kajti zapisano je bilo, da je v Mauthausnu umrl.13 9 Nem. Wermannschaft, WM. Moške clane ŠDZ med 18. in 45. letom starosti so vkljucevali v vermanšaft, pomožno vojaško-policijsko formacijo, ki jo je okupator uporabljal zlasti za obhodno­stražarsko službo in podporo širše zastavljenim akcijam preganjanja partizanskih enot. Osnovne enote vermanšafta so bile cete (Sturm), ki jih je sestavljalo od 150 do 200 mož. Na ravni okrožja so bili organizirani polki (Standarte). Pripadnike vermanšafta so vkljucevali v osnovno vojaško urjenje ter svetovnonazorski in jezikovni pouk. 10 Milan ŽEVART, Stane TERCAK (ur.), Poslovilna pisma žrtev za svobodo, Maribor 1969, 1978, str. 171; Lojze PENIC, Bili so zaprti – pregnani – obešeni – ustreljeni – na suženjskem delu – uporni, Ptujski zbornik, Ptuj 1962, str. 129–131. 11 Pismo Direkcije Spominskega muzeja Neuengamme (KZ-Gedenkstätte) z dne 5. 9. 2000. 12 Andrea FILIPPINI, I Bibelforscher e il nazismo: Testimonianze dalla Slovenia = Bibelforšerji in nacizem: Pricevanja iz Slovenije, Pescara 2002, str. 134. 13 Prim. sezname, izpise in navedke v: France FILIPIC, Slovenci v Mauthausnu, Ljubljana 1998 str. 194. Osvoboditev je docakal tudi Anton Papež (1909) iz Šmartnega ob Paki, krojac, ki ga je gestapo zaradi izrazito verske aktivnosti leta 1941 aretiral in obsodil na smrt, vendar ga niso usmrtili. Poslali so ga v taborišce Dachau, nato premestili v Lublin, pa v Auschwitz, Mauthausen in naposled v Gusen. V taborišcih je preživel vsa štiri leta. Jetništvo je prav tako preživel Milan Konecnik (1912) iz Maribora. Najprej so ga zaprli v Mariboru, leta 1942 pa premestili v Dachau in naposled v Neu-Ulm. V delovnem taborišcu Strnišce se je znašel Rudi Kaube (1913), rojen v Mariboru, ker ni hotel prijeti za orožje. V okolici Celja je živela družina Kos. Vseh pet clanov so zaradi vere aretirali in trije so umrli v koncentracijskih taborišcih. Mater Franciško (1872) so aretirali leta 1942 in pripeljali v Celje. Cez nekaj tednov so jo odpeljali v Auschwitz in septembra 1942 je v tem taborišcu umrla. Hci Cecilija (1904) je bila aretirana na zacetku junija 1942 in zaprta v Celju, nekaj casa pa tudi na Ptuju in Borlu. Julija 1942 so jo skupaj s 55 drugimi ženskami poslali v Auschwitz. Umrla je 22. oktobra 1942. Sin Ivan (1914) prav tako ni hotel sprejeti izkaznice Štajerske domovinske zveze, zato so ga leta 1942 aretirali in odpeljali v Mauthausen. Po prepricanju sorodnikov naj bi ga utopili v sodu, polnem vode. V zaporu je približno šest mesecev prebil Blaž Primožic iz Zgornje Savinjske doline. Ker ni hotel prijeti za orožje, so ga Nemci aretirali in zaprli. Po polletnem zaporu so za izpustili. Primožiceva sorodnika Antona in Marijo Primožic so prav tako aretirali zato, ker nista hotela postati clana Štajerske domovinske zveze. Zaprta sta bila v Celju in Mariboru. Tam sta pod pritiskom podpisala izjavo o izstopu iz religije preucevalcev Biblije in nato so ju izpustili. Vpoklic v oboroženo službo v vermanšaftu je odklonil tudi Ludvik Leskovar (1910) iz Zrec. Leta 1944 so ga zaprli v Strnišcu. Uspelo mu je pobegniti, a so ga na begu ujeli, zaprli v Mariboru in marca 1945 odpeljali v Dachau. Taborišca ni preživel. V vermanšaftu ni hotel sodelovati tudi Milan Orož (1927), prav tako iz Zrec. Iz zapora v Mariboru so ga poslali v internacijo v Dresden. Tam je v tovarni izdeloval bombe, a je zaradi vesti delo bojkotiral, tako da v bombe ni vstavljal eksploziva. V Dresdnu je ostal do konca vojne. Na vpoklice na prisilno mobilizacijo se ni odzval niti Franc Sagmeister (1911) iz Trbonj, zato so ga novembra 1944 odpeljali v Nürnberg in ga zaprli. Vojno je preživel. Alojz Mir (1910) je bil poleti 1943 poslan v Dachau. Dodelili so ga v zunanje taborišce Neu-Ulm. Jetništva ni preživel. Iz okolice Domžal je bil Marjan Rucigaj (1921), rojen v Kolicevem. Leta 1942 so ga aretirali in odpeljali v Dravograd. Tam je umrl leta 1945. V Dravogradu so Nemci zapirali in mucili ljudi na brutalne nacine. Ivan Petrov je v publikaciji Morišce Dravograd zapisal: »Danes poznamo vse podrobnosti o zverinskem ravnanju gestapovcev v dravograjskih mucilnicah … Dravograd je postal mala Treblinka. Številne žrtve v Treblinki so narasle na milijone, v Dravogradu v stotine. A ne gre toliko za številke kakor za dejstva, ceprav gre le za umor enega samega cloveka, kdo ga more zagovarjati!«14 Iz Kolicevega je bil tudi Ivan Svetlin (1900). Aretirali so ga leta 1944. Iz Ljubljane so ga odpeljali v Begunje in cez nekaj dni v Mauthausen. Dodeljen je bil v zunanje taborišce Peggau. Umrl je marca 1945.15 Zaradi vere je bil v Begunjah dvakrat zaprt Franc Prelovšek (1917), rojen v Ljubljani. V zaporu je v letih 1943 in 1944 preživel zelo malo casa – 50 dni. Peter Sajovic (1910), rojen v Ljubljani, je bil najprej zaprt v Begunjah, aprila 1943 pa so ga poslali v Dachau. Tam je bil še 20. aprila 1944, a se domov ni vrnil. V ujetništvu je verjetno tudi umrl. Jetništvo je preživel Alojz Stare (1911) iz Primskovega pri Kranju. Leta 1943 je bil prav tako zaprt v Begunjah in še isto leto poslan v Dachau. Tja je prispel 30. aprila. Dodeljen je bil v zunanje taborišce Augsburg. Franc Bambic (1906) je bil rojen v Cešnjici. V priporu v Begunjah je bil malo vec kot štiri mesece v drugi polovici leta 1943. Po vojni je bil ubit pred tovarno, v kateri je delal; verjetno ga je s puško ustrelil neki politicni fanatik. Martina Mencingerja (1902) iz Bohinjske Bistrice, po poklicu krojaca, so zaradi upiranja, da bi se vclanil v nacisticno stranko, 14. aprila 1943 aretirali in pripeljali v Begunje. Izpustili so ga 20. decembra istega leta, a se je moral izselili na tuje. Po koncu vojne se je vrnil domov. V Gaberku pri Škofji Loki rojeni Jože Šink (1915) prav tako ni hotel prijeti za orožje, zato so ga decembra 1943 aretirali in odpeljali v Begunje. Zaprt je bil deset dni. Leto dni kasneje, 13. decembra 1944, so ga iz Celovca poslali v Dachau, 18. januarja 1945 pa je bil premešcen v Sachsenhausen. Med selitvijo so ga 17. marca na železniški postaji v Limburgu v Nemciji ustrelili nemški vojaki. V Ljubljani rojeni Mirko Puhar (1913) prav tako ni hotel prijeti za orožje. Decembra 1943 so ga zaprli v Begunjah. Alojz Prijatelj (1905), rojen v Mirni Peci na Dolenjskem, je bil po poklicu kovac, a je 14 Ivan PETROV, Morišce Dravograd, Dravograd 1985, str. 14–15. 15 FILIPIC 1998, str. 421. v Kranju delal v mesnici kot hišnik in pomocnik živinozdravnika. Januarja 1944 so ga aretirali, zaprli v Begunjah in nato poslali v Mauthausen. Tja je prispel septembra 1944 in bil dodeljen v zunanje taborišce Linz III. Umrl je v ujetništvu 16. aprila 1945. V Polhovem Gradcu rojeni Janez Velkavrh (1909) iz verskih razlogov ni vec hotel sodelovati v proizvodnji orožja, zato so ga nemški vojaki aretirali in odpeljali v Begunje. Tam je leta 1942 ostal dober mesec, nato so ga odpeljali v Mauthausen. Oktobra 1943 je iz Flossenburga prispel v Buchenwald, nato pa so ga zaprli v taborišce Mittelbau-Dora pri Nordhausnu. Aprila 1944 je bil v Dachauu, dodeljen v zunanje taborišce Sudenfeld. Pozneje je bil premešcen v bližino Salzburga. Tam je docakal osvoboditev. Jehovove price so preganjali tudi italijanski fašisti. Franciško Jakic z Golega pri Želimljah so deportirali na otok Rab. Tam je ostala približno eno leto, do kapitulacije Italije oktobra 1943. Po dosedanjih ugotovitvah je bilo v Begunjah 10 bibelforšerjev. Vsaj šest jih je bilo premešcenih v koncentracijska taborišca Dachau, Mauthausen in druga. Na Borlu je bilo zaprtih vsaj deset bibelforšerjev; te so premestili v taborišci Mauthausen in Auschwitz. Nekaj bibelforšerk je krajši cas preživelo v Starem piskru v Celju, potem pa so jih preselili v koncentracijska taborišca. Vsaj deset preucevalcev Biblije je bilo zaprtih tudi v Strnišcu (zdaj Kidricevo), nekaj deset pa jih je bilo zaprtih še v Ljubljani, Mariboru in drugod, kjer je okupator v ta namen preuredil vojašnice in druga poslopja. Mato Utovic, ki je od jeseni 1941 do osvoboditve v maju 1945 prehodil trnovo pot od mariborskih zaporov in Borla do Mauthausna, je v svoji knjigi spominov Mauthausen o Jehovovih pricah v taborišcu Mauthausen zapisal: »Vijolicasti trikotnik so nosili jehovci. To so bili fanaticni preroki »sodnega dne«: ko bo prišel Jehova in bo dobro premagalo zlo. Ker jim je jehovska vera prepovedovala vzeti orožje v roke, jih esesovci niso jemali resno, saj jim s takimi utopisticnimi naceli niso bili nevarni. Jehovci pa so ta popustljivi odnos esesovcev zvito izrabili. Govorili so, da jih esesovci ne streljajo, ker se bojijo Jehove. Po volji njihovega boga Jehove bi puške v njihovih rokah razneslo, ce bi streljali v jehovca. Drugi interniranci jehovcev nismo jemali resno. Posmehovali smo se njihovim zgodbam, ki so bile podobne pravljicam. Med jugoslovanskimi jehovci je bil najbolj znan Franc Kovacevic,16 mesar iz okolice Ptuja.«17 O taborišcu Buchenwald med drugim beremo: »Jehovove price, ki so bili deportirani v Buchenwaldu, so v celoti ravnali izredno pogumno. Dodeljeni kazenski enoti, kjer je bil zatiralski režim ostrejši kakor drugje v taborišcu, so ponujeno osvoboditev, ki bi je bili deležni v zamenjavo za zatajitev svojih prepricanj, med drugim s tem, da bi nosili orožje in prisegli rajhu, zavracali. 16 Ni bil Franc Kovacevic, ampak Martin Kovacec iz Moškanjcev oz. Budine pri Ptuju. 17 Mato UTOVIC, Mauthausen, Spomini iz taborišca, Ljubljana 1980, str. 59. Kasneje, ko jih je komandant Rödl cestokrat silil v to, so to odlocno odklanjali in bili vsakic pripravljeni prenašati strahotno trpincenje, ki ga je s sabo prinesla odklonitev. Ko so jih po izbruhu vojne na dvorišcu postavili v vrsto, kjer so jih klicali po imenu, in jim zagrozili, da jih bodo pri prici usmrtili, ce bi odklonili vpoklic v vojaško službo domovini, so se hrabro zoperstavili. Eksekucija ni bila izvršena, ampak so jih dodelili v kamnolom in jim niso dovolili hospitalizacije v ambulanto. Kljub temu da so taborišcne oblasti organizirale denarno nabirko za nemške vojake na vzhodni fronti, oni niso prispevali. Zaradi tega so jih prisilili delati ves dan pri temperaturi –20°Celzija, oblecene samo v uniformo, ker so morali spodnje perilo izrociti in zamenjati usnjene cevlje s težkimi lesenimi coklami. Preganjanje se je v naslednjih letih nadaljevalo z isto intenzivnostjo, vendar se Jehovove price niso nikoli uklonili, tudi ce jih je to stalo velikih žrtev.«18 Zasledimo tudi njihov velik altruizem do sojetnikov. Preživeli interniranec Ivan Racinger je zapisal: »Najbolj ucinkovita in pomembna je bila stalna akcija prehrane s pomocjo jetnic jehovske vere, ki so delale v castniškem kazinu kot sobarice in kuharice. Te so si jemale hrano tam, kjer so delale, nam pa so v vedrih pušcale svojo taborišcno hrano. Ko smo iz vodnjaka ob hiši 16 nosili vodo za kuhinjo v castniškem kazinu, smo nazaj grede odnesli vedro s hrano. Bilo je dovolj za nas petnajst. V taborišcu smo našo hrano prepušcali bolnim in oslabelim sojetnikom.«19 Zacasni seznam interniranih Jehovovih pric v Sloveniji (se dopolnjuje) Franc BAMBIC, 1906, Cešnjica; zaprt v Begunjah, ubit po vojni Pavel BEZENŠEK, 1912, Slovenske Konjice; zaprt v Strnišcu, preživel Franc DROZG, 1904, Sleme na Kozjaku; usmrcen 8. junija 1942 Franciška JAKIC, Golo pri Želimljah; Rab, preživela Rudi KAUBE, 1913, Maribor; preživel Milan KONECNIK, 1912, Maribor; preživel Angela KOS, Pondor pri Žalcu, hci Franciške Kos; preživela Cecilija KOS, 1904, Pondor pri Žalcu; umrla v Auschwitzu leta 1942 Franciška KOS, 1872, Pondor pri Žalcu; umrla v Auschwitzu leta 1942 Franciška KOS, hci Franciške Kos; preživela Ivan KOS, 1914, Pondor pri Žalcu; umrl v Mauthausnu 19. septembera 1942 Martin KOVACEC, 1910, Moškanjci; Mauthausen, Peggau, preživel, ceprav je zapisano, da je umrl v Mauthausnu 8. februarja 194320 Franc KUPLEN, 1912, Andrenci pri Ptuju; umrl v satelitskem taborišcu Hamburg-Finkenweder 31. decembra 1944 Ludvik LESKOVAR, 1910, Zrece; Strnišce, Maribor, Dachau, umrl Martin MENCINGER, 1902, Bohinjska Bistrica; zaprt v Begunjah, preživel 18 Piergiorgio VIBERTI, Atlante di una deportazione – Lager – Perché?, Colognola ai Colli 1999, str. 65. 19 Auschwitz-Birkenau, zbornik, Maribor 1982, str. 220. 20 FILIPIC 1998, str. 183. Alojz MIR, 1910; Dachau, ni preživel Milan OROŽ, 1927, Zrece; Maribor, Dresden, preživel Anton PAPEŽ, 1909, Šmartno ob Paki; vec taborišc, preživel Ivanka PEZDIR, Trnje; zaprta v Begunjah, preživela? Franc PRELOVŠEK, 1917, Ljubljana; Begunje, preživel Alojz PRIJATELJ, 1905, Mirna Pec; Begunje, Mauthausen, Linz III, umrl 16. aprila 1945 Anton PRIMOŽIC; zaprt v Celju, taborišce Mauthausen, preživel Blaž PRIMOŽIC; preživel Marija PRIMOŽIC; zaprta v Celju in Mariboru, preživela Mirko PUHAR, 1913, Ljubljana; zaprt v Begunjah, preživel Marjan RUCIGAJ, 1921, Kolicevo pri Ljubljani; Dravograd, umrl 1945 Franc SAGMEISTER, 1911, Trbonje; Nürnberg, Würzburg, preživel Peter SAJOVIC, 1910, Ljubljana; Dachau, verjetno umrl v ujetništvu Alojz STARE, 1911, Primskovo pri Kranju; Dachau, preživel Janez (Ivan) SVETLIN, 1900, Kolicevo pri Ljubljani; Mauthausen, umrl 20. marca 1945 Karel ŠIJANEC, 1908, Sovjak; Dachau, Buchenwald, preživel Marija ŠIJANEC, 1905, Sovjak; 1944 zaprta v Celju, nato v Strnišcu, preživela Jože ŠINK, 1915, Gaberk pri Škofji Loki; ustreljen v Limburgu 1945 Franc ŠTRUS, 1891, Ljubljana; aretiran, poslan v Avstrijo, pogrešan Janez VELKAVRH, 1909, Polhov Gradec; Begunje, Dachau, Salzburg, preživel Jakob ZDEŠAR, 1901, Dolenja vas; Rab, umrl 1943 Poveljnik taborišca Auschwitz Rudolf Höss je v svojih spominih z naslovom Komandant v Auschwitzu med drugim zapisal: »Tolažilen kontrast so ponujale Jehovove pricevalke, imenovane z vzdevkom cebele Biblije ali tudi crvi Biblije. Na žalost jih je bilo premalo. Kljub njihovemu bolj ali manj fanaticnemu obnašanju so bile zelo zaželene; delale so kot služkinje pri družinah esesovcev z veliko otroki, v esesovskih klubih in celo oficirski menzi, predvsem pa pri poljedelskih delih. Delale so na primer v vzrejališcu perutnine Harmens in na mnogih drugih kmetijah. Nadzorniki in stražarji niso bili potrebni; te ženske so vneto in dobre volje delale, ker so mislile, da se tako držijo Jehovove zapovedi … Med njimi so bile posebnice. Ena, na primer, je bila zaposlena pri nekem esesovskem oficirju; opravljala je vsa mogoca in predstavljiva dela, vendar je trdovratno in odlocno odklanjala cišcenje uniform, vojaških cepic, škornjev in sploh vsega, kar je dišalo po vojaškem; teh reci se ni niti dotaknila. Na splošno so bile dokaj zadovoljne s svojo usodo. Prenašati bolecine jetništva iz ljubezni do Jehove je zanje pomenilo upanje, da si zaslužijo mesto v kraljestvu, ki mora kmalu priti … Jehovove price sem imel za uboga, prenapeta, malo nora, a na svoj nacin srecna bitja.«21 HÖSS 1985, str. 117, 118. Hubert Butler je v svojem eseju Porocilo o Jugoslaviji, ki je nastal sicer že leta 1947, izdan pa bil šele leta 1996, napisal, da so Jehovove price »zavracali vsa izkrivljena dejstva, s katerimi so voditelji v politicnem in verskem življenju opravicevali vojno.« In Andrea Filippini: »Nikoli niso skušali svoje vesti utišati z opravicili ali filozofiranjem o tem, kako so to naredile druge religije.«22 V Nemciji so si zamislili razstavo na panojih, ki so jo pripravili po francoski razstavi; to je organiziralo Evropsko združenje Jehovovih pric, ki so bile zaprte v koncentracijskih taborišcih (Cercle européen des Témoins de Jéhovah anciens déports et internés); združenje je bilo ustanovljeno leta 1990 v Parizu. Nemška razstava je bila vsebinsko bogatejša. Odprli so jo 6. novembra 1996 v spominskem muzeju ravensbrüškega taborišca in hkrati predstavili dokumentarni film Jehovove price neomajni kljub nacisticnemu napadu. Takrat je premier zvezne dežele Brandenburg zapisal: »Predstavitev vašega filma je pomemben korak k ozavešcanju javnosti o vlogi, ki jo je vaše versko združenje imelo pod nacisticnim režimom.«23 Do konca leta 2002 si je to potujoco razstavo ogledalo okrog 600.000 obiskovalcev. Na ogled je bila v nekdanjih koncentracijskih taborišcih in v šolskih centrih. Posebnosti s te razstave so najprej prevzeli Švedi, Danci, Norvežani, Rusi in nato še drugi. Razstava ima pomemben edukativni pomen in namen. Genocida nad slovenskimi pripadniki Jehovovih pric se je prvi temeljito lotil Andrea Filippini, ki je strasten proucevalec in raziskovalec zgodovine Jehovovih pric (bibelforšerjev); med drugim je pet let preživel v Sloveniji kot njihov misijonar. Rezultat njegovega raziskovanja je dvojezicna knjiga I bibelforscher e il nazismo: Testimonianze dalla Slovenia oz. Bibelforšerji in nacizem: Pricevanja iz Slovenije.24 22 FILIPPINI 2002, str. 181; Hubert BUTLER, Balkan Essays, 1937-1990: Report on Yugoslavia (1947*), The Lilliput Press, 1985–1996. 23 Vijolicasti trikotniki, »Pozabljene žrtve« nacisticnega režima, izredna pripoved o uporu, Selters/Taunus 2010, str. 3. 24 Avtorju se na tem mestu zahvaljujem za razne informacije. Zahvala za gradivo in nesebicno pomoc gre tudi gospodu Romeu Moru in njegovi soprogi. Jehovah’s Witnesses as genocide victims Franc Kuzmic1 Key words: Jehovah’s Witnesses, genocide, Slovenians Beside the Jews and the Roma people, the religious community of Jehovah’s Witnesses, in that time in English called ‘Bible Students’, in the German language area and Middle Europe ‘Bibelforscher’ and ‘Preucevalci Biblije’ in Slovenian, today known as Jehovah’s Witnesses, has suffered mass casualties in the Holocaust and genocide.2 Considering the Hitler’s totalitarianism, it would not be fair to withhold and conceal the crimes against Jehovah’s Witnesses, since the death toll was pretty high. Modern historians already acknowledge the value and worth of Bibelforschers. In the time of the Nazi occupation, the community of Jehovah’s Witnesses in Slovenia comprised more than one hundred people, more than forty of whom were cruelly persecuted. It was established that under National Socialism, no other religious community suffered as much as the Jehovah’s Witnesses. In the concentration camps, Jehovah’s Witnesses were identified by a visible recognition sign – a purple triangle. According to the findings so far, ten Bibelforschers were imprisoned in Begunje. At least six of them were sent to the concentration camps in Dachau, Mauthausen and elsewhere. At least ten Bibelforschers were imprisoned in Borl, who were later transferred to the concentration camps in Mauthausen and Auschwitz, as well. Some female Bibelforschers spent a short time in the female prison in Celje, called »Stari pisker«, before they were transferred to concentration camps. At least ten Bibelforschers were imprisoned in Strnišce (now named Kidricevo). Some tens of Bibelforschers were imprisoned in Ljubljana, Maribor and in other towns where the occupier adapted barracks and other premises for this purpose. 1 Mag. Franc KUZMIC, Museum counselor in retirement, Murska Sobota. 2 The name »Jehovah’s Witnesses« was adopted at a convention on the 26th July 1931 in Columbus (Ohio). Smrt zemunskih Judov v holokavstu1 Nenad Fogel2 Druga svetovna vojna je prinesla ogromno materialno unicenje in smrt vec kot 60 milijonov ljudi po vsem svetu. Nove generacije so na to unicenje pozabile. Naša obveza je, da ne pozabijo tudi umrlih. Danes je na ozemlju nekdanje Jugoslavije tendenca, prisotna tudi v Srbiji, da bi umrle v vojni izenacili in obsojene vojne zlocince rehabilitirali (zadnji primer je Draža Mihailovic). To je med drugim videti tudi v pobudah, da bi postavljali skupne spomenike žrtvam fašizma in njihovim krvnikom. Eden takšnih spomenikov je bil postavljen že leta 1994 v Subotici, seveda s pojasnilom, da gre za »nedolžne žrtve«. Ko je nekdanji hrvaški predsednik Stjepan Mesic govoril o pritiskih, da naj bi žrtve izenacili, je dejal: »Povedati je treba resnico, da niti en clovek, ubit v Jasenovcu, ni kriv za niti enega cloveka, ubitega v Pliberku, mnogi v Pliberku pa so krivi za mnoge ubite v Jasenovcu.« Tistega, kar judovske žrtve razlikuje od drugih, ni v številkah. Smrt Judov, kar danes ves svet imenuje holokavst, Izraelci pa šoa, se razlikuje po tem, da je bil to državni projekt nacisticne Nemcije za totalno unicenje judovskega naroda. Hitlerjeva obsedenost z Judi in reševanje »judovskega vprašanja«, ki ga je predstavil v svoji knjigi Moj boj (Mein Kampf), sta se koncala s smrtjo vec kot 6 milijonov Judov po vsej Evropi. Veliko pred uradno odlocitvijo o »dokoncni rešitvi judovskega vprašanja« (Endlösung der Judenfrage), ki so jo visoki funkcionarji nacisticne Nemcije sprejeli januarja 1942 na konferenci v Wannseeju, je bilo pobijanje Judov v Evropi del državne politike nemških zaveznikov. Takoj po kapitulaciji Jugoslavije aprila 1941 je nova oblast v Srbiji zacela reševati t. i. »judovsko vprašanje«. Vse judovske moške iz Beograda, Banata in okupirane Srbije so aretirali in jih zaprli v zbirno taborišce Topovske šupe. Do decembra 1941 so jih pobili nemški okupatorji. Od decembra istega leta dalje je kolaboracionisticna vlada Milana Nedica postopoma aretirala preostale judovske ženske, otroke in ostarele in jih poslala v judovsko taborišce v Zemunu. Ni minilo veliko casa, ko je šef varnostne policije v okupirani Srbiji Emanuel Schäfer obvestil centralo v Berlinu, da je Srbija »Judenfrei«, država brez Judov; to se je zgodilo 8. junija 1942. Na obmocju NDH so »judovsko vprašanje« zaceli reševati avgusta 1941 z ustanovitvijo taborišc Jasenovac in Stara Gradiška, v katerih je umrlo vec kot 30.000 Judov, med njimi tudi 574 iz Zemuna. Usodo zemunskih Judov lahko uporabimo kot primer, kako so se po vsej zasužnjeni Evropi lotevali unicenja celotnega judovskega naroda. Najprej so jim bile odvzete vse državljanske pravice, potem lastnina, nato so jih silili na prisilno delo, na koncu pa transportirali v taborišca (Jasenovac in Staro Gradiško), kjer so jim vzeli še življenje. Kljucne besede: Judje, Zemun, Jasenovac, Stara Gradiška 1 Pricujoce besedilo je sestavni del kataloga razstave Nestali u Holokaustu – Zemun: Svaka slika prica pricu (Izginuli v holokavstu – Zemun: vsaka fotografija pripoveduje zgodbo, op. prev.), ki bo na ogled od septembra 2015 dalje v 20 mestih po vsej Srbiji, pa tudi v Crni gori in na Hrvaškem. 2 Nenad FOGEL, predsednik Judovske obcine Zemun, Srbija. Zemun in Judje Zemun stoji na z gozdom porasli terasi na desnem bregu Donave. O naselitvi Zemuna pricajo najdbe iz neolitika. V rimskem obdobju se je kraj imenoval Taurunum, križarji pa so ga v 11. stoletju omenjali kot Mallevilla. V zapisih iz 12. stoletja prvic naletimo na razlicico današnjega imena – Zemlin. Krotki bregovi Donave, pomembno cestno križišce, ugodno podnebje, gospodarska pomembnost tega obmocja so bili vedno privlacni za naselitev. Med letoma 1521 in 1717 je bil Zemun pod otomansko oblastjo, nato pa je pripadel Avstriji in postal obmejno mesto. V Beogradu se je hkrati z vecjim številom nemških trgovcev in obrtnikov naselilo tudi nekaj aškenaških Judov. Z beograjskim mirom, podpisanim 18. septembra 1739, je Beograd ponovno pripadel otomanskemu imperiju. Zaradi tega je dvajset pretežno aškenaških družin zapustilo Beograd in se nastanilo v Zemunu. Leto 1739 je leto, ko se je v Zemunu naselila prva skupina Judov. Njihov položaj in življenjske razmere se vse do leta 1746 niso veliko razlikovali od položaja Judov v drugih predelih Avstrije. Vsi so bili drugorazredni državljani s številnimi omejitvami. Leta 1746, ko je Zemun postal mesto v Vojni krajini, se je položaj Judov še poslabšal in pojavile so se nove omejitve. Judom je bilo tedaj prepovedano, da bi se naseljevali na obmocju Vojne krajine, tako da so bili izpostavljeni pritisku, da se iz Zemuna izselijo. Po odloku cesarice Marije Terezije z dne 8. oktobra 1753 je bila že naseljenim Judom podeljena pravica, da ostanejo v Zemunu. Bivanje je bilo dovoljeno samo 30 »privilegiranim« družinam. Da število judovskih družin ne bi preseglo privilegiranih 30, je bilo dovoljeno, da se poroci samo prvorojeni sin, in to pod pogojem, da se ne izloci iz družine. Ce se je porocil drugi ali kateri naslednji sin, se je moral izseliti iz Zemuna, tj. iz Vojne krajine. Hiše so smele imeti v lasti samo tiste privilegirane družine, ki so bile lastnice hiš že pred sprejetjem tega odloka. Število družin se je povecalo na 45 med prvim srbskim uporom leta 1804, ko je veliko Judov iz Beograda pobegnilo v Zemun. Problem so predstavili cesarju Francu I. Ta je 17. januarja 1816 odredil, da 30 judovskim družinam, potomkam tistih, ki jim je bil leta 1753 podeljen privilegij, da stanujejo v Zemunu, odobrava nadaljnje bivanje ter posedovanje 30 hiš in ene obcinske hiše. Problem preostalih 15 družin, da bi smele živeti v Zemunu, je bil rešen šele leta 1868, ko je bila Judom v Vojni krajini priznana popolna enakopravnost z drugimi veroizpovedmi v Avstriji. Ekonomski položaj zemunskih Judov v Avstriji Od prve naselitve v Zemunu so Judje prehodili pot od drugorazrednih državljanov do pomembnih clanov lokalne skupnosti. Judje so bili v Avstriji dolgo casa prebivalci brez državljanskih pravic, ki so jih v cesarskih deželah prenašali samo po milosti vladarjev, in s številnimi omejitvami glede naseljevanja, izbire poklicev in izražanja verske svobode. Glavna omejitev v zvezi z izražanjem verske svobode je bila vidna v cesarjevi zavrnitvi prošnje, da jim odobri graditev verskih objektov. Ob vseh omejitvah v zvezi z naselitvijo pa je bilo Judom dovoljeno, da so bili obrtniki in trgovci, vendar samo dotlej, dokler to ni motilo kršcanskih obrtnikov ali trgovcev. Najtežje so bile omejitve glede izbire poklicev, obstajale pa so tudi omejitve na podrocju trgovine in obrti, s katerimi so se ukvarjali Judje. Prepovedano je bilo odpiranje trgovskih in obrtnih delavnic na glavni ulici in skušali so urediti, da bi judovski prebivalci živeli in delali v Dubrovniški ulici in v njeni okolici. Ceprav je bilo Judom dovoljeno, da se ukvarjajo s trgovino in obrtmi, so tudi v teh gospodarskih panogah zanje veljale razlicne prepovedi in omejitve. Ko so npr. kršcanski trgovci ugotovili, kako donosen posel sta odkup in prodaja starih oblek, so se pritožili avstrijskim oblastem in marsikje je bilo Judom prepovedano, da bi se ukvarjali s tem poslom. Podobno se je zgodilo tudi z odkupom in prodajo pijavk. Veliko razlicnih pritožb proti Judom so na oblast naslovili tudi zemunski trgovci. Od nje so tako zahtevali, da Judom v Zemunu prepove prodajo tekstila, ker domnevno nižajo cene, oni sami pa ne morejo prodati svojih izdelkov. Zemunski krcmarji so zahtevali celo, da bi Judje smeli tociti pijaco samo rojakom. Vsem takšnim in podobnim zahtevam je oblast ugodila, Judje pa so bili tako postavljeni v neugoden gospodarski položaj. Toda judovski trgovci so se vedno pobrali in nove vire prihodkov našli v novih izdelkih za prodajo. Ko je cesar Franc Jožef I. 27. februarja 1868 Judom v Vojni krajini priznal enakopravnost z drugimi priznanimi veroizpovedmi v Avstriji, so se nehale omejitve glede naseljevanja, nakupa nepremicnin in izbire poklicev. Od tega leta dalje se je število Judov v Zemunu neprestano povecevalo. Po podatkih iz leta 1912 je bilo v Zemunu poleg najštevilnejših, Srbov (6000) in Nemcev (3500), popisanih tudi 1200 Judov. To je bila najvišja številka, ki je bila kdaj zapisana. Z ustanovitvijo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je Zemun izgubljal pomen kot gospodarsko pomembno obmejno mesto, zato so se Judje množicno izseljevali. Od 1200 se jih je 600 izselilo v razlicna mesta v novonastali državi. Ves cas med obema vojnama se to število ni pomembno spreminjalo. Judje v novi državi Po koncu prve svetovne vojne je bil Zemun skupaj z Vojvodino prikljucen novoustanovljeni državi Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Judje, ki so do takrat živeli v avstro-ogrski monarhiji, so se soocili z novim izzivi. Uradni jezik novonastale države je bil srbski (srbohrvaški in slovenski), njihov materni jezik in nemšcina, ucni jezik v avstro-ogrskih šolah, pa se nista uporabljala. V judovski šoli, ki je delovala vse do leta 1932, je bil pouk dvojezicen: uporabljali so srbšcino in nemšcino. Prav zato so posamezni zemunski Nemci svoje otroke vpisovali v judovsko šolo. Novosti, ki so se pojavile z novo državo, Judom niso preprecevale, da bi se popolnoma vkljucili v novi sistem. Že leta 1919 je bila ustanovljena Zveza judovskih veroizpovednih obcin Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Združevala je 64.000 Judov, ki so se znašli v novoustanovljeni državi. Od ustanovitve Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je oblast izvajala politiko enakopravnosti tudi za judovske državljane. Toda »/…/ od prihoda Hitlerja na oblast v Nemciji (1933) so malodane vse evropske države dobile lastne fašisticne enote in ukrepi proti Judom – ob ogrožanju njihovih elementarnih pravic – so se pomnožili. Omejitve pri sprejemanju Judov, ki so pred nacizmom bežali iz Nemcije, in uvajanje numerus clausus za judovske dijake in študente sta bila prva protijudovska ukrepa, ki so ju sprejeli v nekaterih evropskih državah. Jugoslavija v tem procesu ni bila izjema. Delovanje profašisticnih in antisemitskih skupin je omogocalo stališce državne oblasti, njihova antisemitska literatura in casopisje sta nemoteno izhajala, konec tridesetih let pa je tudi sama država ugodila njihovim že prej prisotnim zahtevam, da se prepreci vstop judovskim beguncem iz delov okupirane Evrope.« (prof. dr. O. Milosavljevic) Pri širjenju antisemitizma je prednjacilo fašisticno gibanje Dimitrija Ljotica Zbor, zanemariti pa ne smemo niti delovanja srbske Pravoslavne cerkve, saj je patrijarh Varnava pisal hvalospeve o Hitlerju. Na dogajanje so vplivali emigrantski krogi, ki jih je vodil Pavelic, in nekateri drugi krogi v tujini. Samo leto dni po izbruhu druge svetovne vojne je jugoslovanska oblast 5. oktobra leta 1940 uvedla rasisticne omejitve za Jude. Z uredbo jim je bilo prepovedano, da se na kakršen koli nacin ukvarjajo s proizvodnjo in prodajo prehrambnih proizvodov ali da v to gospodarsko panogo vlagajo kapital. Druga uredba je judovskim ucencem omejevala pravico do vpisa v srednje in visoke šole. Niti ti rasisticni ukrepi, sprejeti vsega šest mesecev pred okupacijo Jugoslavije, niso pomagali, da bi Judje doumeli, kaj se jim pripravlja. Presenetljivo je, da so zemunski Judje – lahko bi rekli, da tudi Judje iz vse Jugoslavije – skoraj popolnoma nepripravljeni pricakali okupacijo. Za Zemun je bilo znacilno, da je v tridesetih letih obstajalo mocno gibanje za odhod v Palestino; gibanje je vodila sionisticna organizacija Hašomer hacair (Mladi stražar). Judje so se na številnih mošavah (taborjenjih) ucili za novo življenje v geografsko ne ravno »gostoljubni« državi. Na teh taborjenjih, še zlasti v Selcu leta 1939, so potekale številne razprave o fašizmu, ki se je širil po Evropi. Prihod vecjega števila judovskih emigrantov iz Nemcije in Avstrije v Jugoslavijo je v judovskem življu v Zemunu povzrocil veliko vznemirjenje, hkrati pa povecal aktualnost izseljevanja v Palestino. V gibanju Hašomer hacair so skrbno spremljali vse, kar je bilo povezano z možnostjo priseljevanja oz. z angleško politiko v Palestini. Na to politiko so gledali zelo kriticno, najpogosteje sta jo spremljala nezadovoljstvo in negodovanje. Vsako popušcanje Arabcem pri omejevanju priseljenskih kvot je bilo razumljeno in tolmaceno kot neposreden interes Velike Britanije za nafto, ki je že tedaj postala najpomembnejši energent. Politika, ki jo je izvajala mandatorna oblast Velike Britanije v zvezi s priseljevanjem v Palestino, je zagotovo preprecila vecjemu številu zemunskih Judov, da bi se pred pogromom izselili v to državo. Znano je, da je veliko Judov umrlo, ko so v begu pred nacisticnim terorjem skušali dobiti vstopne vizume za Palestino, ki je bila tedaj pod mandatorno oblastjo Velike Britanije. Enega takih primerov povezujejo z Jugoslavijo, znan pa je kot kladovski transport. V tem transportu je bilo vec kot 1200 Judov iz Avstrije, Nemcije in Ceškoslovaške, ki so novembra 1939 z Dunaja krenili na pot proti Palestini. Med cakanjem na odobritev priseljenskih vizumov za Palestino so transport zaustavili v Kladovem, kasneje pa so bili begunci premešceni v Šabac. Vizume jih je dobilo le nekaj in ti so odpotovali v Palestino. Ceprav je preostalim Judovska skupnost Jugoslavije vec kot leto dni dajala veliko materialno pomoc, je bila okupacija Jugoslavije zanje smrtna obsodba. Že oktobra 1941 je nemška vojska v Šabcu iz mašcevanja pobila 725 judovskih beguncev, preostali iz kladovskega transporta (266 ljudi) pa so umrli v judovskem taborišcu v Zemunu. Prihod nemških cet v Zemun in delovanje kulturbunda Samo šest dni po napadu na Jugoslavijo, 12. aprila 1941, je nemška okupacijska vojska prišla v Zemun. Ceprav je mesto teritorialno pripadalo t. i. Neodvisni državi Hrvaški, so vse do oktobra 1941 v njem imeli absolutno oblast Nemci. Nemške cete in gestapo (Geheime Staatspolizei) so udejanjali tesno sodelovanje z domacimi Nemci (Volksdeutscher), ki jih je Hitler uporabil kot peto kolono. Vecina zemunskih Nemcev, ki jih je bilo tedaj okoli 10.000, se je aktivno in organizirano pripravljala na prihod nemške vojske ter jo pricakala kot osvoboditeljico. Seveda so bili tudi med temi Nemci progresivni in humani ljudje, a to ne spremeni dejstva, da je bila absolutna vecina prežeta z nacizmom. Nemci so takoj po prihodu v Zemun za župana imenovali vodjo kulturbunda, advokata dr. Hansa Moserja. Clani kulturbunda so še pred prihodom Nemcev v Zemun ustanovili organizacijo Judenkontrolle – Kontrola Judov, katere cilj je bil zbrati vse mogoce podatke o zemunskih Judih. Pomembno vlogo pri preganjanju Judov sta imela šef policije Rudolf Theiss, eden od vodij kulturbunda v Zemunu, in njegov brat Paul, gestapovec. Zemunskim Judom je bila dolocena vojna odškodnina, tako da je bilo na racunu dr. Hansa Moserja in N. Brenerja v Trgovski banki v Zemunu vec kot milijon dinarjev. Kasneje so ta denar po odloku Rudolfa Theissa uporabili za vzdrževanje nemške (folksdojcerske) policije. Danilo Fogel v knjigi Judovska skupnost v Zemunu navaja spisek zloglasnih razglasov: Zloglasni nacisticni razglasi (Bekanntmachung) so zemunske Jude prakticno postavili izven zakona. Drug za drugim so prihajali ukazi o prepovedih in obveznostih za Jude. Že 14. aprila 1941 so bili izobešeni plakati, na katerih so z grožnjo smrtne kazni Jude (moške med 15. in 60. letom ter ženske med 15. in 40. letom) pozivali, da se 16. aprila javijo na policijski upravi (Polizeiamt) zaradi ugotavljanja njihove sposobnosti za fizicno delo. Istocasno je bil na vseh javnih mestih izobešen razglas o prepovedih in obveznostih za vse Jude v Zemunu: – Judje morajo na rokavu nositi rumen trak z napisom »Jude«, – Judom je prepovedan dostop do vseh javnih mest in vstop nanje (park, kino, javno kopališce, kavarna, javni prevoz itd.), – prepovedano jim je obiskovati šolo, – ob nedeljah jim je prepovedano hoditi po ulicah, – med 20. uro zvecer in 5. uro zjutraj jim je prepovedano hoditi iz hiše, – prepovedano je zbiranje v skupine, vecje od pet oseb (to je pomenilo, da legalno ni bilo mogoce zbrati minjana za molitev, tj. deset polnoletnih vernikov), – za Jude se uvaja obvezno prisilno delo, – Judom je prepovedana vsaka gospodarska dejavnost. Kraja judovske lastnine Ceprav ni bilo javnega razglasa, se je aprila 1941 zacelo sistematicno prisilno izseljevanje Judov iz njihovih hiš in boljših stanovanj. Vse te ukrepe je bilo mogoce tako hitro in ucinkovito izvesti zaradi gorecega sodelovanja domacih Nemcev, ki so si že pred tem priskrbeli seznam zemunskih Judov in vse nujno potrebne podatke. Poleg tega so delali tudi kot vodici po mestu. Njihova policija v crnih uniformah je z nemško policijo in vojsko izganjala Jude iz hiš in stanovanj, opravljala aretacije ipd. Pri preganjanju so se še posebej izkazali folksdojcerji, vodja policije Rudolf Theiss in inž. Ernest Eger, vodja Judenkontrolle. Folksdojcerji so v sodelovanju s policijo takoj aretirali bogatejše Jude, lastnike trgovin, obrtnih delavnic in tovarn. V zaporu so jih zadrževali približno dva tedna in po placilu kavcij, ki so se gibale med 20 in 80 tisoc dinarji, so jih izpustili. V njihovih delavnicah in tovarnah so nastavili komisarje, v glavnem folksdojcerje, pa tudi domace ustaše. Ti so v casu, ko so bili lastniki v zaporu, skoraj popolnoma okradli njihove delavnice in tovarne. Da pa bi bilo vse legalno, so že ukradeno lastnino kmalu legalizirali po »Zakonski odredbi o podržavljanju imetja Judov in judovskih podjetij«, objavljeni 10. oktobra 1941 v Narodnem casopisu, uradnem glasilu NDH. Zelo hitro so izvedli tudi konfiskacijo tovarn, trgovin, obrtniških delavnic, lokalov in pisarn, ki so bile v lasti zemunskih Judov. Aprila 1941, ko je bil del Judov v Zemunu zaprt, drugi pa so bili odpeljani na prisilno delo, so jim odvzeli delavnice in mnoge pregnali iz njihovih hiš ali stanovanj, prepovedano pa je bilo tudi nadaljnje delo Judovske obcine Zemun. Celotno njeno lastnino so zaplenili in jo vpisali kot lastnino Neodvisne države Hrvaške. Prisilno delo Vsakodnevno prisilno delo je Judom oteževalo možnost, da bi si zagotovili vsaj nekaj prihodkov in prehranili svoje družine. Okradeni, mnogi izgnani iz hiš in stanovanj, so se znašli v zelo težki materialni situaciji. Vsak dan je predstavljal mukotrpen boj za preživetje, za ohranitev golega življenja. Prisilno delo je praviloma trajalo 12 ur dnevno in hrano si je moral zagotoviti vsak sam. Judje so delali na vec mestih, vendar skoraj izkljucno za nemško vojsko (Deutsche Wehrmacht). V knjigi Zlocini okupatora i njihovih pomagaca u Vojvodini (Zlocini okupatorjev in njihovih pomagacev v Vojvodini, op. prev.) se za prisilno delo ugotavlja: »Cilj vodenja Judov na prisilno delo je bil ne samo izkorišcanje njihove delovne moci, temvec tudi možnost za poniževanje, mucenje in iztrebljanje. Brezobzirnost je pri tem presegla vse meje.« Slika 7: Prisilno delo Slika 8: Danilo Fogel Smrt zemunskih Judov Ker je bilo aretacij Judov manj, prisilno delo pa je postalo vsakodnevna navada, je nacistom uspelo, da so zapirali Jude – kakor da je to tisto najhujše, kar se jim lahko pripeti. Toda najhujše se je zgodilo v zgodnjih jutranjih urah 27. julija 1942: prišel je ukaz, da se vsi Judje javijo na policiji; zbiranje Judov se je pravzaprav zacelo že ponoci s 26. na 27. julij. Kolono Judov so potem nagnali proti železniški postaji in jih stlacili v živinske vagone. Iz Zemuna so jih takoj odpeljali proti Stari Gradiški in Jasenovcu. Pogroma nad zemunskimi Judi ni mogoce opisati samo s številkami. 574 žrtev glede na 6 milijonov judovskih žrtev v drugi svetovni vojni se komu morda zdi malo. Toda ce vemo, da je to vec kot 90 odstotkov clanov judovske skupnosti, ki je živela v Zemunu leta 1941, šele dobimo pravo sliko o tem, koliko so se domaci izdajalci in okupator posvetili »dokoncni rešitvi judovskega vprašanja« oz. pobijanju Judov. Namesto da bi kot sin enega redkih preživelih Judov iz Zemuna pisal o smrti v taborišcih Jasenovac in Stara Gradiška, kjer so ubili vecino zemunskih Judov in tudi mojo celotno družino, sem se odlocil, da citiram dele iz knjige Jevrejska zajednica u Zemunu (Judovska skupnost v Zemunu, op. prev.), ki jo je napisal moj pokojni oce Danilo Fogel. Poglejmo, kaj je o smrti zemunskih Judov pisal Danilo Fogel: »Menim, da ni dovolj samo z nekimi splošnimi frazami opisovati življenja taborišcnikov v Jasenovcu. Prav tako se ne smemo izogibati opisovanju najgrozljivejših scen, vse dokler živijo ljudje, ki zanikajo te strahote. Zato sem se odlocil, da opišem dogodke v Jasenovcu, pri cemer se zavedam, da je to samo drobcen del grozot, ki so jih v tem taborišcu pretrpeli zemunski in vsi drugi Judje iz nekdanje Jugoslavije. V Yad Vashemu smo našli izjavo Ervina Rozenberga, edinega preživelega zemunskega Juda v Jasenovcu. Njegovo izjavo lahko preberemo samo v Yad Vashemu v Jeruzalemu. Iz njegovih spominov vrejo grozote, ki so se v Jasenovcu dogajale vsak dan: »Delo v taborišcu se je zacelo ob petih in trideset zjutraj, taborišcniki so bili razporejeni na razna težaška dela. A ustašem to ni bilo dovolj, temvec so si izmišljali še razlicne kazni, kakor je na primer okovanje nog v težke verige.« Tudi sam Ervin Rozenberg je nekaj casa delal okovan v verige. Mnogi tega niso zdržali. Ervin je kasneje delal v tako imenovani »verigarni«, ki je imela oddelek za popravljanje orožja, v glavnem pušk, pa tudi oddelek, kjer so proizvajali dele za elektrarno, ki je z elektriko oskrbovala taborišce in okoliška naselja. »Tudi tukaj so se vsi zavedali, da so jim dnevi šteti, in ko ne bodo vec potrebni ali se bo našla zamenjava, jih bodo ubili.« Po spominu Ervina Rozenberga so taborišcniki najvec razmišljali o hrani in o tem, kako priti do nje. Ob tem poudarja pomen paketov, ki so jih poslali iz Zagrebške judovske obcine in ki so taborišcnikom pomagali preživeti. Razmišljali so tudi o tem, kako se malo spociti, in o vsem, kar jih je lahko obdržalo pri življenju. Skoraj nikoli se niso pogovarjali o ubijanju, s katerim so se neprestano srecevali. Da bi lahko še mocneje obcutili peklensko atmosfero Jasenovca, v kateri so poslednje dni življenja preživeli tudi zemunski Judje, bomo citirali dele izjave Ervina Milerja iz Vinkovcev. V tem taborišcu je preživel skoraj štiri leta, na koncu pa sodeloval v množicnem preboju iz Jasenovca in tako preživel. »Pobijanje taborišcnikov je bilo vsakodnevni pojav. Vcasih so ustaši povedali razlog za smrt, velikokrat pa so ubijali samo za lastno zadovoljstvo, iz bahavosti in sadizma. V taborišcu je bilo vec delovnih skupin, razporejenih v opekarni, verigarni, kožarni, kuhinji itd.« Nekoc, ko je Ervin Miler delal v opekarni, je prišlo dvajset Judov, ki so jih iz nekega zacasnega taborišca pripeljali v Jasenovac. Tam so bili približno pol ure, da bi se ogreli, potem pa so jih ustaši odpeljali, da bi se, kot so jim rekli, spocili od naporne poti. Zvecer je bil Ervin z dvajsetimi mladimi taborišcniki dolocen, da izkoplje veliko jamo. Delali so v tišini, napeti in s strahom. Niso vedeli, ali si kopljejo lastni grob. Ko je bila jama dovolj globoka, so ustaši odpeljali skupino k velikemu kupu trupel in jim ukazali, naj jih zakopljejo v jamo. Vsi so imeli zlomljene tilnike. Med trupli je Ervin prepoznal tudi tiste, ki so se tistega dne greli v opekarni. Pozimi so taborišcniki želeli delati v opekarni, ker so se samo tisti, ki so bili razporejeni tja ali v kuhinjo, lahko ogreli. Drugim taborišcnikom je bilo strogo prepovedano, da bi se približali opekarni. Toda posamezni zaporniki se niso mogli upreti želji, da bi se vsaj malo ogreli, in so za malo casa postali pri opekarni. Nekoc je dva taborišcnika v bližini opekarne ujel neki ustaški oficir. Privedel ju je v opekarno. Za kazen ju je dal zazidati med opeke za žganje in ju skupaj z opekami spustil živa v plamene. Nekaj casa so se slišali kriki, potem pa je vse utihnilo. Kaže, da je bila ustašem ta predstava tako všec, da so jo od takrat pogosto uporabljali. Julija 1942 je prišla velika skupina zemunskih Judov. Šli so skozi isti postopek odvzema dragocenih stvari, maltretiranja in zastraševanja. Še posebej velja opisati neki detajl. Ustaš je ukazal nekemu mlademu Zemuncu z ocali, naj prinese vodo. Ta mu je odgovoril, da tega ne zna narediti. Ustaš je pobesnel in po udarcih so mladenica zaprli v taborišce – torej v poseben prostor, ograjen z žico. Drugi ustaš je mladenicu ukazal, naj prinese drva. Odgovoril mu je, da tega ne zna. Ustaš ga je vprašal, kaj potem zna delati. Verjetno se je odgovor glasil: »Nic za vas!«, ker je ustaš izvlekel pištolo in mladenica takoj ubil. Ta mladi clovek, ki se je zaklel, da za ustaše ne bo nicesar napravil, je bil Hinko Geršanovic, eden od aktivnih clanov Hašomer hacaira, ki se je pripravljal, da kot haluc odide v Palestino. To je bilo sredi leta 1943. Zloglasni nastop! Ustaški oficir se je sprehajal pred postrojenimi taborišcniki. S seboj je vodil nekega taborišcnika, mentalno prizadetega cloveka. Tistega, na katerega je ta pokazal s prstom, so odpeljali na likvidacijo. Vsi so s strahom in grozo pricakovali smrtno obsodbo ali podaljšanje življenja. Clovek se je sprehajal pred taborišcniki, revežem pa je ledenela kri v žilah ... V koga bo uprl prst? Naj je bilo to videti še tako groteskno, prst enega od kolegov je postal prst usode! Navsezadnje je taborišcnik s prstom pokazal na Zemunca Josipa Fogla, z vzdevkom »Joška«. Tisti trenutek je Joška v panicnem strahu zacel bežati. Odjeknili so streli in en naboj ga je ranil v glavo. Toda Joška je še naprej bežal in nekaj casa mu je celo uspevalo, da se je s krpo prek rane na glavi skrival v taborišcu. Tistim, ki jih je v takem stanju srecal, je govoril: »Pa jaz sem še premlad, da bi umrl ...« Tedaj je imel 23 let. Ustaši so ga našli in ga takoj zabodli. Zemunske Judinje in otroke so locili od moških in jih odpeljali v Staro Gradiško. Neki taborišcnik iz Jasenovca, sicer tekstilni strokovnjak, ki so ga poslali v taborišce Stara Gradiška, da bi organiziral trganje starih oblek, je bil tam, ko so v taborišce prišle zemunske Judinje. Po vrnitvi v Jasenovac je o tem pripovedoval pred vec taborišcniki in tako je naslednji dogodek ostal v spominu. Skozi vhod v taborišce so vstopale ženske in otroci. Med njimi je korakala tudi Marijana Sason. Zemunci se je spominjajo, ker je bila castna mešcanka Zemuna in ker je bila lastnica dveh trafik, na tržnici in v središcu mesta. Ko je Marijana stopila skozi vhod, je zacela jokati. Takoj je priskocila ustašinja Marija Burzan in jo pred zaprepadenimi ženskami zabodla, pri tem pa kricala: »A, joceš, carovnica stara!« Ko je Marijanina hci Judita Sason videla zabodeno mater, je zacela jokati. »Tako, torej,« je zakricala Marija Burzan, »tudi ti si drzneš jokati!« In je grlo prerezala še Juditi. Slika 9: Marijana Sason Grozljive dogodke in take prizore bi lahko nizali dolgo casa. A tudi to, kar smo napisali, je dovolj, da bi zacutili, kako so živeli in umirali zaporniki v Jasenovcu, med njimi tudi vsi zemunski Judje (razen enega), ki so jih julija leta 1942 v živinskih vagonih pripeljali v to taborišce smrti.« Judje v partizanih V boju proti okupatorju so Judje iz Jugoslavije sodelovali tako aktivno kot redko kje v Evropi. Mnogi, ki jim je uspelo izogniti se preganjanju in deportacijam, so bili aktivni udeleženci narodnoosvobodilne vojne. V partizanskih enotah je sodelovalo skupaj 4572 Judov, življenje jih je dalo 1318. Na prvi pogled se to število ne zdi posebej pomembno, a ce upoštevamo skupno število Judov, ki so živeli v Jugoslaviji (82.000), potem je odstotek tistih, ki so sodelovali v narodnoosvobodilni vojni, velik. Partizansko gibanje je bilo prvi organiziran oboroženi odpor v okupirani Evropi in s ponosom je treba poudariti, da je majhna judovska skupnost dala deset narodnih herojev, štirinajst generalov in 150 nosilcev partizanske spomenice 1941. Nosilci partizanske spomenice so tudi trije Judje iz Zemuna: Edita Pisker, Danilo Fogel in Josip Beherano. Judje, ki so se borili v partizanskih odredih in preživeli vojno, so: Aleksandar Švicer – Šani, Jakov in Beti Celebi, Estera Demajo-Celebi, Sofija Arandelovic-Celebi, Jakob Nojman, Ervin Rozenberg, Mirko Majer. Žal je v bojih padlo na desetine zemunskih Judov. Ena od padlih, Jelisaveta-Suzana Šalgo, ubita na zacetku leta 1942, je bila predvojna clanica KPJ in skupaj z Edito Pisker organizatorica osvobodilnega gibanja v Zemunu. Na tem mestu je primerno povedati, da so bili Judje vedno lojalni državljani držav, v katerih so živeli. Niso se pocutili kot gostje. Sami sebe so doživljali kot enakopraven del družbe. Judje iz Zemuna so bili del avstro-ogrske vojske v prvi svetovni vojni. V Kraljevini Jugoslaviji so redno služili vojaški rok in na zacetku druge svetovne vojne so se proti okupatorju borili v uradnih enotah. Ne glede na njihov patriotizem je kolaboracionisticna oblast Milana Nedica od nemške okupacijske oblasti zahtevala, da za judovske oficirje kraljeve vojske, nemške vojne ujetnike, uporablja ostrejše ukrepe. Preživeli so samo zato, ker jih je šcitila Ženevska konvencija. Zakljucek Po ogromnem številu smrti v holokavstu Judje iz Zemuna nikakor nismo mogli razumeti, da naša skupnost ni dobila državne pomoci. Ce so nam lahko kaj vzeli, so nam vzeli, niso pa nam hoteli pomagati, da bi obnovili in pospešili skoraj zamrlo življenje nekdaj pomembne skupnosti v Zemunu. Danes šteje naša skupnost 120 clanov, ki v skladu s svojimi zmožnostmi prispevajo k obnovi verskega, kulturnega in družbenega življenja nekoc cvetoce skupnosti Judov v Zemunu.3 Avtor je uporabil naslednje vire: Danilo FOGEL, Jevrejska zajednica Zemun – Hronika 1739– 1945, Zemun 2002; Zlocini okupatora i njihovih pomagaca u Vojvodini, Državna komisija za utvrdivanje zlocina okupatora i njihovih pomagaca – Pokrajinska komisija za Vojvodino, 1945; arhiv Jevrejske opštine Zemun; raziskave in intervjuji preživelih, ki sta jih naredila Milan in Nenad Fogel. The death of the Jews from Zemun in the Holocaust Nenad Fogel1 Key words: Jews, Zemun, Jasenovac, Stara Gradiška In the article which is a part of the catalogue of the exhibition »Vanished in the Holocaust – Zemun«, the author briefly presents the fate of the Jews from Zemun. Even long before the official decision about the »Final solution to the Jewish question« (Endlösung der Judenfrage) which was adopted by high officials of Nazi Germany in January 1942 at the conference in Wannsee, the killing of the Jews in Europe was a part of national policies of German allies. Immediately after the capitulation of Yugoslavia, in April 1941, the re-established authorities in Serbia started to solve the so-called »Jewish question«. All male Jews from Belgrade, Banat and the enslaved Serbia were arrested and held in the »Topovske šupe« collection camp. They were all killed by German occupiers by December 1941. From December of the same year, the collaborationist government of Milan Nedic arrested the remaining Jewish women, children and the elderly and sent them to the Zemun Jewish concentration camp. Not long after, on 8th June 1942, the chief of the security police in occupied Serbia, Emanuel Schäfer, reported to the head office in Berlin that Serbia is »Judenfrei«, a country without the Jews. In the area of the so-called Independent State of Croatia, the »Jewish question« began to be solved in August 1941 with opening of the concentration camps Jasenovac and Stara Gradiška in which more than 30 thousand Jews found their death, including 574 Jews from Zemun. The fate of the Jews from Zemun followed the general pattern in use all over occupied Europe; it was a unified way in which they undertook the destruction of the entire Jewish nation. First they deprived them of all citizens’ rights, following this they confiscated their property, then they pressed them into forced labour, and finally, they transported them to extermination camps (Jasenovac and Stara Gradiška) where they ultimately took their lives. Nenad FOGEL, president of Jewish community Zemun, Serbia. Kršcanske cerkve in preganjanje Judov v nekdanji Jugoslaviji (s posebnim ozirom na Slovenijo in Hrvaško) Anna Maria Gruenfelder1 Zgodovina kršcanskih cerkva v nekdanji Jugoslaviji v obdobju vzpona nacionalsocializma in italijanskega fašizma ter med drugo svetovno vojno je še zmeraj raziskana le delno. To še posebej velja za odnos škofov ljubljanske in mariborske škofije dr. Gregorija Rožmana2 in dr. Ivana Jožefa Tomažica3 ter za njuno stališce do preganjanja Judov. 1 Dr. Anna Maria GRUENFELDER, Zagreb. 2 Dr. Gregorij Rožman (roj. 1883 v Dolincicah, župnija Šmihel pri Pliberku, Koroška). Gimnazijo in bogoslovno semenišce je koncal v škofiji Krka – Celovec (Gurk-Klagenfurt) in bil leta 1907 posvecen v duhovnika te škofije. Na dunajski univerzi je bil leta 1912 promoviran v doktorja teologije; postal je profesor kanonskega prava in moralne teologije na teologiji v Celovcu. Od tam ga je leta 1924 ljubljanski nadškof povabil na Teološko fakulteto v Ljubljani. Koroško je zapustil tudi zato, ker se je v koroškem plebiscitu za ali proti pripojitvi južne Koroške Kraljevini SHS zavzemal v korist jugoslovanske strani. Leta 1929 je bil imenovan za pomožnega ljubljanskega škofa s pravico nasledstva, zatem za generalnega vikarja ljubljanske škofije, leta 1930 je bil posvecen v škofa ljubljanske škofije z motom Crucis pondus et praemium (Križ je breme in nagrada). Kot škof je promoviral Katoliško akcijo in katoliška gimnasticna društva, evharisticne kongrese in kongrese v cast Kristusa kralja in duhovno oskrbo med jugoslovanskimi, še posebej slovenskimi emigranti v ZDA. Izdal je Zakonik ljubljanske škofije in Pastoralne inštrukcije za ljubljansko škofijo. Leta 1945, pred prihodom komunistov na oblast, je prek Avstrije pobegnil v ZDA. Umrl je leta 1959 v Clevelandu, pokopan je bil na zasebnem pokopališcu slovenskih franciškanov v Lemontu blizu Chicaga (v letu 2013 so bili njegovi posmrtni ostanki prepeljani v Slovenijo, pokopan je v ljubljanski stolnici, op. ur.). Uradno je ljubljanski škof ostal do smrti. Avgusta 1945 ga je vojaško sodišce IV. armade v Ljubljani obsodilo na 18 let zapora s prisilnim delom, na izgubo politicnih in državljanskih pravic še 10 let po izteku zaporne kazni in na zaplembo celotne imovine zaradi sodelovanja z okupatorjem. Po oceni sodišca se je sodelovanje kazalo v tem, da je 20. 4. 1941, tj. devet dni po okupaciji, šel na uradni obisk k visokemu komisarju italijanske vojske Emiliu Grazioliu. Zahvalil se mu je za mirno zasedbo. Obljubil mu je lojalnost in prepriceval ga je, da je sodelovanje z legalno oblastjo za katolike božja beseda in obveza (Rim. 13.1). V tem smislu je Rožman izdal tudi pastirsko pismo vernikom. V njem se je zahvalil visokemu komisarju italijanske oblasti Ljubljanske pokrajine za nenasilno izvedbo okupacije, za ustolicenje italijanske oblasti in za to, da je slovenskemu narodu dovolil doloceno svobodo v uporabi jezika ter kulturno in versko samostojnost.Škof Rožman se je zavedal, da se z intervencijami izpostavlja nevarnosti, da bodo ljudje stike napacno razumeli in jih obsojali. Ne intervenirati je zanj pomenilo pustiti na cedilu mnoge ogrožene. Obširen življenjepis v: Tamara GRIESSER PECAR, France Martin DOLINAR, Rožmanov proces, Ljubljana1996, str. 15, 16; Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL), Prezidijalni spisi št. 1941, 1942, 1943. 3 Dr. Ivan Jožef Tomažic (roj. 1876 v Sv. Miklavžu pri Ormožu). Mestni župnik je sinu iz siromašne kmecke družine financiral šolanje na gimnaziji v Ljubljani. Pred maturiretnim izpitom mu je umrla mama. Duhovniško semenišce je obiskoval v Mariboru; leta 1898 je bil posvecen v duhovnika, med letoma 1903 in 1906 pa je študiral teologijo v Innsbrucku. Še pred promocijo v doktorja teologije leta 1905 je bil imenovan za tajnika takratnega mariborskoga škofa dr. Mihaela Napotnika. Na tem Ilaria Montanar,4 biografinja škofa Tomažica, je v njegovem izcrpnem življenjepisu in v specialnih raziskavah5 vprašanje njegovega odnosa do Judov sploh popolnoma izpustila. Tudi v zapisih drugih slovenskih zgodovinarjev o profilih teh dveh slovenskih škofov6 njun odnos do Judov in preganjanja Judov ni opisan (biografi so zanemarjali tudi odnose do nekatoliških cerkva oziroma verskih skupnosti). Ne Rožman ne Tomažic nista mogla ne opaziti, da so od leta 1938 v Slovenijo prihajali judovski begunci iz nemškega rajha, iz Avstrije, iz Sudetov in iz Ceško-moravskega protektorata, iz Poljske ...7 Kljucne besede: Gregorij Rožman, Ivan Jožef Tomažic, Alojzij Stepinac, Katoliška cerkev, NDH, Judje Neprimerno vec pozornosti so zgodovinarji namenili vlogi Katoliške cerkve v Neodvisni državi Hrvaški (NDH) in predsedniku Jugoslovanske škofovske konference oz. Škofovske konference v NDH, zagrebškemu nadškofu dr. Alojziju Stepincu. Tudi arhivsko gradivo za hrvaško cerkveno zgodovino je neprimerno bogatejše od tistega v arhivih ljubljanske in mariborske nadškofije.8 Relativno velika kolicina izvirnega gradiva je nastala zato, ker je bil zagrebški nadškof tradicionalno tudi predsednik Škofovske konference že v Kraljevini Jugoslaviji in nato Hrvaške škofovske konference v NDH. Zagrebška nadškofija je bila najvecja, z najvecjim številom katolikov, med vojno, ko so vojaške operacije oteževale komunikacijo škofov, pa je moral zagrebški nadškof kot primas hrvaškega episkopata v glavnem sam sprejemati odlocitve in nastopati kot predstavnik drugih škofov. Slovenski škofje so se v Jugoslovanski škofovski konferenci angažirali pri nacionalnih, socialnih in položaju je služboval tudi pod Napotnikovim naslednikom dr. Andrejem Karlinom. Leta 1928 je bil imenovan za pomožnega škofa v Mariboru in leta 1933 za škofa. Kot škofovsko geslo si je izbral Non ego, sed Deus. Tudi zanj je bil še posebej pomemben razvoj organiziranega katolicizma, promocija Katoliške akcije, a tudi kanonizacija lavantinskega škofa Antona Martina Slomška (1800–1862). Naporen boj z nacionalsocialisticno oblastjo in brutalnost okupatorja do slovenskega naroda in tudi do njega osebno, pa tudi vojskovanje med okupatorjem in slovenskimi partizani, ki se je koncalo z zmago in prihodom komunistov na oblast, so zasencili njegovo škofovanje. Po težki bolezni je umrl leta 1949. Izcrpno biografijo je objavila Ilaria MONTANAR, Il vescovo lavantino Ivan Jožef Tomažic (1876–1949) tra il declino dell’impero austro-ungarico e l’avvento del comunismo in Jugoslavia, Roma 2007. 4 Literatura o dveh slovenskih škofih je bogata, vendar odnos do Judov (kakor tudi do drugih nekršcanskih skupnosti) ni obdelan. 5 Ilaria MONTANAR, Življenska pot škofa Tomažica, v: Tomažicev simpozij v Rimu, Rim-Ljubljana-Celje 2008, str. 11–25. Obširno Tomažicevo biografijo je avtorica objavila leta 2007 kot svojo doktorsko disertacijo na Papeški univerzi Gregoriani v Rimu. Glej tudi: Tamara GRIESSER PECAR, Razdvojeni narod, 1941–1945, Celovec-Ljubljana 2011, str. 177, 178. 6 Raziskave so zbrane v dveh zbornikih, ki ju je izdala Slovenska teološka akademija v Rimu v sodelovanju z Inštitutom za zgodovino cerkve pri Teološki fakulteti v Ljubljani, urednik Edo ŠKULJ: Tomažicev simpozij v Rimu, Rim-Ljubljana-Celje 2008; Rožmanov simpozij v Rimu, Rim-Ljubljana-Celje 2001. 7 O judovskih beguncih v nekdanji Jugoslaviji v: Anna Maria GRUENFELDER, Von der Shoa eingeholt, Auslaendische juedische Fluechtlinge im ehemaligen Jugoslawien 1933–1941/1945, Wien 2013. 8 Hrvatski državni arhiv (HDA), Metropolitanski arhiv Zagreb, Prezidijalni spisi iz fonda Karitas (202) in Emigranti (223); Hrvatski državni arhiv, Ministarstvo nastave i bogoštovlja (od junija 1941 Ministarstvo pravosuda i bogoštovlja, Odjel za bogoštovlje NDH, fond št. 218). gospodarskih vprašanjih, tudi ko je šlo za pripravo regionalnih, jugoslovanskih in mednarodnih evharisticnih kongresov in kongresov v cast Kristusa kralja.9 S svojimi mnenji o drugih temah, kot so konkordat med Svetim sedežem in Kraljevino Jugoslavijo, odnosi (in napetosti Katoliške cerkve) do pravoslavja in drugih nekatoliških oz. nekršcanskih verskih skupnosti, se slovenski škofje ocitno niso hoteli izpostavljati.10 Polemike o Katoliški cerkvi »med Hrvati« so se razplamtele že takoj po zlomu NDH in pripravile obtožni material za komunisticno sojenje nadškofu in njegovemu poklicnemu kolegu, sarajevskemu nadškofu dr. Ivanu Evangelistu Šaricu (ki so mu sodili v odsotnosti), pomožnim škofom, vrsti redovnikov in redovnic ter pomembnim laikom.11 O tem so pisali publicisti Viktor Novak s svojo »obtožbo« Magna crimen12 ter Joža Horvat in Milan Štambuk z zbirko dokumentov o (domnevnem) sodelovanju dela katoliške duhovšcine v NDH pri zlocinih ustaškega režima in okupatorja.13 Oba avtorja odgovornost za nastanek ustaškega režima in njegove zlocine, za okupacijo države in okupatorjeve zlocine ter za bratomorno vojno v nekdanji Jugoslaviji valita na Vatikan, utelešenje imperialisticne politike Katoliške cerkve; obe deli sta sužnji monokavzalnega tolmacenja zgodovine s tezo, da je cilj Vatikana z zmago nad pravoslavjem prevladati na evropskem vzhodu. Katoliška cerkev v nekdanji Jugoslaviji, soocena s sojenjem in obsodbami proti svojim škofom, duhovnikom, redovnikom in redovnicam zaradi kolaboracije z okupatorji in njihovimi pomagaci, se je lahko šele po zamenjavi komunisticne vladavine javno branila z raziskavami, ki zadovoljujejo kriterije sodobne historiografije (oz. 9 Škof Rožman je leta 1935 v Ljubljani organiziral II. evharisticni kongres za Jugoslavijo in leta 1939 VI. mednarodni kongres v cast Kristusa kralja. Tega leta je prevzel predsedovanje nad stalnim odborom za te kongrese. Organiziral jih je tudi med Slovenci v Clevelandu, posebej ko se je – po letu 1945 – za stalno naselil v tem mestu. Takrat se je ukvarjal tudi z misionarskim delom. GRIESSER PECAR, DOLINAR 1996, str. 16. 10 O pastirskih pismih v: Juraj KOLARIC, Alojzije Stepinac i pravoslavlje, v: Croatia christiana periodica, let. 22, št. 41, Zagreb 1998, str. 33–37 in str. 61–63; A. ŠAJE, ibid., str. 74, iz OLŠ 1937, str. 9–33; druga pastirska pisma: leta 1935 o Sveti Cerkvi (OLKŠ 1935, str. 17–30); leta 1936 O verskem življenju (OLŠ 1936, str. 5–17); leta 1938 Proti bogokletnemu klevetanju in sramotnim besedam (OLŠ 1938, str. 9–18); z drugimi clani Jugoslovanske škofovske konference je podpisal vsejugoslovansko pastirsko pismo o kršcanski zakonski zvezi (NAŠM, Zapušcina škofa dr. Ivana Jožefa Tomažica, fasc. 4, št. 14). O njegovih pastirskih pismih glej tudi: Metod BENEDIK, Tomažiceva pastirska pisma, v: Tomažicev simpozij v Rimu, Rim-Ljubljana-Celje 2008, str. 97–110. 11 Prav tako so sodili tudi metropolitu hrvaške Pravoslavne cerkve Germogenu (ruskemu emigrantu pred oktobrsko revolucijo), evangelicanskemu škofu za Hrvaško in BiH dr. Philippu Poppu in glavnemu imamu Islamske verske skupnosti v Zagrebu Ismetu Mufticu. Vsi najvišji predstavniki državno priznanih verskih skupnosti v NDH so bili 29. 6. 1945 obsojeni na smrt z ustrelitvijo in ustreljeni še istega dne. Katrin BOECKH, Vjerski progoni u Jugoslaviji 1944–1953, v: Casopis za suvremenu povijest (CSP), 38/2006, št. 2, Zagreb 2006, str. 403–431. O sodnem postopku proti Alojziju Stepincu v: Theodore DRAGOUN, Le dossier du Cardinal Stepinac, Pariz 1958. 12 Viktor NOVAK, Magnum Crimen, Pola vijeka klerikalizma u Hrvatskoj, Zagreb 1949. 13 Joža HORVAT, Milan ŠTAMBUK, Dokumenti o protunarodnom radu i zlocinima jednog dijela katolickog klera, Zagreb 1946. pretendirajo na znanstvenost). Med letoma 1945 in 1990 se z vlogo Katoliške cerkve v obdobju fašizmov in druge svetovne vojne v Jugoslaviji cerkveni zgodovinarji skorajda tudi niso mogli resno ukvarjati, ne da bi si nakopali ocitke »posvetnih zgodovinarjev« zaradi revizionizma in neznanstvene apologetike;14 toda tudi sama Katoliška cerkev ni prizanesla kriticnim zgodovinarjem v svojih vrstah pred a priori obtožbami zaradi »proticerkvene tendencioznosti« in oportunizma. Kritikom je Cerkev ocitala znanstvenost – epitet »psevdoznanstvenik« pa je deloval in še vedno deluje kot »argument za onemogocanje«. Misli in namene zagrebškega nadškofa dr. Alojzija Stepinca – zanj tece postopek razglasitve za svetnika – dokumentira tudi vec zbirk pridig, sporocil, govorov. Dr. Juraj Batelja15 in Celestin Tomic16 sta izdala tematsko zapleteno zbirko nadškofovih izjav o državi in odnosu Cerkve do državne oblasti, o pregonu pravoslavcev, Judov, Romov (Ciganov), o »hipertrofiranem« nacionalizmu in »rasni norosti«. Avtorja pustita, da dokumenti sami pricajo o nadškofovem nacelnem nestrinjanju s politiko ustaškega režima. Tudi Jure Krišto je objavil vire iz arhiva nadškofa in zagrebške nadškofije17 – pri izbiri dokumentov se je držal eksplicitno formuliranega cilja: pokojnega nadškofa obraniti pred vsemi (nepravicnimi) obtožbami, zaradi katerih je bil obsojen na 16 let zapora s prisilnim delom in izgubo vseh osebnih in državljanskih pravic.18 Jure Krišto je v prvem zvezku svojega dela pisal na osnovi ciljano izbranih dokumentov.19 Zgodovinarji, ki se v svojih raziskavah o posebnih vidikih Stepincevega delovanja naslanjajo na Jureta Krišta, so usvojili tudi njegov apologetski pristop,20 ki se nazorno 14 Edina znanstvena biografija o nadškofu Stepincu je bila napisana leta 1978 v Rimu. Stepincev osebni tajnik, franciškan dr. Aleksa Benigar, je uporabljal redovniške arhive, ki so jih posamezni redovniki in redovnice pred komunisti evakuirali v Italijo. Benigar je imel dostop tudi do nekaterih uradnih, državnih virov v Arhivu Jugoslavije. Poleg tega je kot nadškofov osebni tajnik od leta 1937 naprej dopisoval tudi svoje spomine, ne da bi povsod navedel vir informacij. Kljub vsem tem pomanjkljivostim je Benigarjevo delo najizcrpnejša in najzaneslivejša biografija s kriticnim pristopom doslej. V Zagrebu se je lahko pojavila šele leta 1992. Aleksa BENIGAR, Alojzije Stepinac, Hrvatski kardinal, Rim 1978 (ponatis Zagreb 1992). 15 Juraj Batelja, redni profesor za cerkveno zgodovino Katoliške bogoslovne fakultete Univerze v Zagrebu, je postulator kanonskega procesa za razglasitev pokojnega nadškofa Stepinca za svetnika. 16 Pater dr. Celestin Tomic (OFM, umrl v Zagrebu leta 2006) je bil profesor za novozavezno eksegezo na Katoliški bogoslovni fakulteti v Zagrebu. 17 Jure KRIŠTO, Katolicka crkva i Nezavisna Država Hrvatska, 2 zvezka, Zagreb 1998 (I. zv. Dokumenti; II. zv. Interpretacije objavljenih virov); Jure KRIŠTO, Sukob simbola Vjere i ideologije, Zagreb 2001. 18 KRIŠTO 1998. Odnos nadškofa Stepinca do Judov je obdelal tudi KOLARIC 1998. Ameriška zgodovinarka Esther Gitman je k tej tematiki prispevala s svojimi lastnimi izkušnjami: leta 1939 je bila rojena v Sarajevu, leta 1941 je njena mati z njo pobegnila iz Sarajeva. Gitmanova je prepricana, da je materi pri tem pomagal prav nadškof Stepinac. Esther GITMAN, predavanje na znanstvenem simpoziju Katoliške bogoslovne fakultete v Zagrebu o nadškofu Stepincu septembra leta 2008; intervju s Tomislavom Vukovicem v Glasu Koncila dne 12. 10. 2008. 19 Še izražitejši hagiografsko-apologetski pristop je v: KRIŠTO 2001, str. 224, 225. Gre za izbor dolocenih dokumentov in drugacen tematski razpored glede na zbirko dokumentov in porocil v KRIŠTO 1998. 20 Tomislav VUJEVA, Kollaboration oder begrenzte Loyalität? Die historiographische Diskussion um Erzbischof Alojzije Stepinac von Zagreb und den katholischen Klerus im Unabhängigen Staat Kroatien, Wien 2009. kaže v tolmacenju Stepincevih sporocil. Kakor da so jih prebrali samo napol in pri tem zanemarili druge dokumente. Tako poudarjajo, da je nadškof obsojal pregone cloveka zaradi rase – vendar je Jude skorajda v isti sapi obtožil zaradi »nemorale«. Spomnil je na to, da so »pred Bogom vsi enaki in da pred Njim nista pomembni niti rasa niti nacija«, nadaljeval pa z opozorilom, da je »treba ljubiti vse ljudi, svoj narod pa najbolj«.21 Jure Batelja in Celestin Tomic sta v dokumentih pustila »problematicne« Stepinceve pasuse (Jure Krišto), ne da bi jih problematizirala, in bralcu nista pomagala, da bi si tolmacil ocitne nedorecenosti in protislovja v Stepincevih mislih. Slika 10: Metropolit hrvaške Pravoslavne cerkve v Zagrebu Germogen, papežev odposlanec Marcone, nadškof Stepinac, evangelicanski škof Popp in nekateri visoki predstavniki NDH Glede aktivne pomoci preganjanim v NDH22 je Nadškofijski duhovni sedež v Zagrebu (domnevno) še pred zacetkom sojenja nadškofu izdal uradno dokumentacijo o vseh ukrepih in prejemnikih pomoci. Dokument je citiran v zbirki dokumentov 21 Kriticno ocenjevanje literature o nadškofu Stepincu in hierarhiji Katoliške cerkve v NDH: Anna Maria GRUENFELDER, Katholische Kirche und Ustaša-Herrschaft 1941–1944, v: Sost-Forschungen, 69/70, München 2010/2011, str. 82–227. 22 O tem: Ivo GOLDSTEIN, Holokaust u Zagrebu, Zagreb 2001; Ivo GOLDSTEIN, Solidarnost i pomoc Židovima u Hrvatskoj, v: Radovi Zavoda za hrvatsku povijest, zv. 34–36, Zagreb 2004, str. 205–228. Postulature za kanonizacijo.23 To pomeni, da zgodovinarjem še nekaj casa ne bo dostopen, tako kot ni dostopen Stepincev dnevnik, ki ga je redno pisal med letoma 1937 (od prevzetja zagrebške nadškofije) in 1941. Kasnejši zapisi tako slogovno kot tudi vsebinsko odstopajo od izvirnih delov zapisov, tako da je Ljubomir Boban (ki je dnevnike – domnevno – videl, a je objavil prepis ne prav prepricljive avtenticnosti24) predvideval, da so dnevnik nadaljevali nadškofovi tajniki. O delovanju drugih škofov v NDH je nekaj dokumentov predstavljenih v že citirani zbirki virov, ki jo je sestavil Jure Krišto; Tomo Vukšic (Sarajevo) jo je uporabljal za opis delovanja mostarskega škofa, patra Alojzija Mišica (OFM).25 Grgo Grbešic je obdelal vprašanje prehoda drugih vernikov v Katoliško cerkev v škofiji Đakovo - Srem in stališce – v glavnem odklonilno – tamkajšnjega škofa dr. Antuna Akšamovica do pokristjanjevanja Judov.26 Franciškan p. Petar Jelec (Sarajevo) se je prvi izcrpno ukvarjal s cerkvijo v multietnicni in multikonfesionalni Bosni in Hercegovini.27 Glede na vse te podatke so se jugoslovanski škofje še za casa Jugoslovanske škofovske konference izrekli o takrat že akutnem problemu prehoda Judov v katolicizem:28 priporocali so najvecjo možno previdnost do vlagateljev prošenj za pokristjanjenje, ker so nameni Judov do kršcanstva redko kdaj pošteni in iskreni (mostarski škof Mišic). Judje so liberalci in antiklerikalci in/ali komunisti – v vsakem primeru so sovražniki Katoliške cerkve.29 Petar Jelec je dokazal, da tesna povezanost vec kršcanskih cerkva in nekršcanskih ver ne pri­pelje do medsebojnega spoštovanja in razumevanja, temvec do zadržanosti zaradi nepozna­vanja, nedostopnosti in vztrajanja pri predsodkih in klišejih. Vedenje Katoliške cerkve do Judov, stoletja sodržavljanov v Bosni in Hercegovini, je bilo previdno in nezaupljivo. 23 Arhiv Postulature (AP), Zagreb, zv. CVIII, str. 3140. 24 Ljubomir BOBAN, Dnevnik Alojzije Stepinca, feljton v zagrebškem casopisu Danas, od 28. 8. 1990 do 25. 9. 1991. 25 Tomo VUKŠIC, Mostarski biskup Alojzije Mišic (1912.-1942.) za vrijeme Drugoga svjetskog rata, Prilog izucavanju odnosa izmedu Crkvi i nacionalnosti, v: Crkva u Svijetu, Sarajevo, let. 41, št. 3, Sarajevo 2006, str. 326–342. 26 Grgo GRBEŠIC, Prijelazi Židova u Katolicku crkvu u Đakovackoj i Srijemskoj biskupiji od 1941. do 1945., v: Croatica Christiana Periodica, Vol. 27, No. 52, Zagreb 2003, str. 155–169. Škofijski arhivi v Đakovu in tudi v Sarajevu in Banjaluki niso dostopni, mostarski arhiv pa je leta 1945 zaplenila OZNA,a niti leta 1990 ni bil restituiran. O situaciji z arhivi tudi v: KRIŠTO 2001, str. 9. Tudi arhivi redovniških skupnosti se odpirajo zgolj selektivno, mnogo gradiva pa so unicili arhivarji sami pred prihodom komunistov na oblast. Informacije castite matere samostana bosonogih karmelicank Zagreb – Brezovica avtorici (leta 2006) in prednice sester usmiljenk (sestara milosrdnica) sv. Vinka, Zagreb (informacija po telefonu leta 2008). 27 Petar JELEC, La Chiesa cattolica in Bosnia ed Erzegovina e lo Stato indipendente croato (1941–1945), Lo studio secondo la storiografia e le fonti ecclesiastiche e civili, principalmente di matrice bosniaco-erzegovese, croata e serba, Roma 2006. 28 Problem je postal aktualen takrat, ko je jugoslovanska vlada zacela izdajati vec protijudovskih, diskriminatornih predpisov (npr. numerus clausus za judovske srednješolce in študente, prepoved opravljanja poklicev, ki so povezani s prehrano prebivalstva). O tem Harriet PASS FREIDENREICH, The Jews of Yugoslavia, A quest for community, Philadelphia 1979, str. 182, 183. 29 JELEC 2006, str. 306. Petar Jelec je moral zajeti tudi del obmocja pod italijansko upravo. Prvi je predstavil specificne težave škofov v Dalmaciji z italijansko politiko. Dalmatinski in primorski škofje so se leta 1941 soocali z rigidno italijanizacijo slovanskega prebivalstva svojih škofij, z izseljevanjem Hrvatov zaradi takšnega pritiska, z interniranjem in navsezadnje tudi s priseljevanjem beguncev, tako Judov kakor tudi pravoslavcev. Njihova najvecja težava je bilo spreminjanje demografskih, nacionalnih in konfesionalnih odnosov, glavna skrb pa zavzemanje za ohranjanje hrvaškega in slovanskega elementa. Literature, ki bi omogocila oceno, koliko so skrbeli za tuje judovske begunce, ni. Za dalmatinske razmere je zelo malo tudi virov v državnih arhivih v Splitu in Zadru. Ko je bila Dalmacija pripojena Italiji (po rimski pogodbi z dne 18. maja 1941 med Kraljevino Italijo in NDH), je italijanska oblast zelo odlocno in ucinkovito prevzemala vsa opravila, službe in arhive, pri hrvaških oblasteh, tudi cerkveni, pa je zavladala »otrplost zaradi šoka« in zatem še letargija. Poleg tega je zavezniška vojna v zraku nad italijanskimi ozemlji v nekdanji Jugoslaviji unicila velik del arhivskega gradiva. Nazadnje pa je še komunisticna oblast odnesla arhive in ti niti kasneje, po letu 1990, niso bili vrnjeni cerkvenim lastnikom.30 To se je zgodilo arhivu mostarske škofije.31 Pešcica dokumentov o delovanju dveh slovenskih škofov in o posebnih izzivih, s katerimi sta se soocala med trojno okupacijo slovenskega ozemlja, je v dveh zbornikih, Rožmanov simpozij32 in Tomažicev simpozij.33 Tamara Griesser Pecar in France Martin Dolinar sta v komentirani zbirki dokumentov obdelovala Rožmanov proces34 in Rožmanov zapleteni odnos do fašisticne italijanske oblasti v Ljubljanski pokrajini. Pri raziskovanju Rožmanovega odnosa do Judov in judovske vere bo treba prouciti dokumente v njegovi zapušcini,35 enako pa velja tudi za mariborskega škofa dr. Ivana Jožefa Tomažica.36 Za oceno, da »škof Rožman ni bil antisemit, ker se je zavzemal za rešitev Judov«,37 prezidialni dokumenti, ki potrjujejo Rožmanovo zavzemanje za pokristjanjene Jude pri visokem komisarju italijanske vojske Emiliu Grazioliu, ne zadošcajo; škofove pridige in javne izjave mecejo drugacno luc nanj kot na cloveka, ki je bil kljub izobrazbi in osebni kulturi suženj klišejev o Judih in ljudskih stereotipov, ki so jih nacionalsocialisti morali samo »pobrati« med prebivalci: »Komunisti in Judi s samimi lažmi hujskajo ljudi.«38 Takšnih ocen iz ust škofa Tomažica ni 30 Nadškofijski arhiv Split, telefonska informacija 15. 2. 2011. 31 Škofovska duhovna stolica Mostar, telefonska informacija 15. 2. 2011; KRIŠTO 2001, str. 9. 32 Rožmanov simpozij v Rimu, ur. Edo ŠKULJ, Rim-Ljubljana-Celje 2001. 33 Tomažicev simpozij v Rimu, ur. Edo ŠKULJ, Rim-Ljubljana-Celje 2008. 34 GRIESSER PECAR, DOLINAR 1996. 35 Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL), Zapušcina škofa dr. Gregorija Rožmana, Prezidijalni spisi. 36 Nadškofijski arhiv Maribor (NŠAM), Zapušcina škofa dr. Ivana Jožefa Tomažica. 37 Marija CIPIC REHAR, Pridige in pastirska pisma škofa Rožmana v vojnem casu, v: Marija CIPIC REHAR, France M. DOLINAR, Tamara GRIESSER PECAR, Med sodbo sodišca in sodbo vesti, Dokumenti sodnega procesa proti škofu Gregoriju Rožmanu, Ljubljana 2009, str. 123–160; o tem str. 127. 38 Pridiga na 1. adventno nedeljo (O nevarnosti brezbožnega komunizma, op. ur.), v: Ljubljanski škofijski list = LŠL, 11/1943, 30. 11. 1943; CIPIC REHAR et al. 2009, str. 233–235, 238–240; »Tudi nekateri komunisti so bili kršceni, a vseeno, skupaj z Judi, preganjajo kristjane in vero. Komunisti poznajo Sv. pismo, bilo – od njega ni nikakršnih pogledov na Jude. Popolnoma neraziskano je življenje nemške Evangelicanske kršcanske cerkve v nekdanji Dravski in Savski banovini.39 Jugoslovanski raziskovalci skorajda niso imeli možnosti, da bi se ukvarjali z versko skupnostjo, ki je bila v tolikšni meri sinonim za nemštvo na jugoslovanskih tleh, odkar so bili z Avnojskimi sklepi Nemci kolektivno javno obsojeni in obremenjeni s krivdo za najvecje vojne zlocine, ki so jih storili pripadniki SS, gestapa, vehrmahta … Pomembni predstavniki nemške Evangelicanske kršcanske cerkve v nekdanji Jugoslaviji so kolebali med zavracanjem zaradi zlocinov nacionalsocializma in lojalnostjo do narodnostne skupnosti, vendar je skorajda nemogoce z gotovostjo ugotoviti, na katero stran so se postavili. In kako so se obnašali kristjani obeh kršcanskih cerkva? Vprašanje o vedenju cerkva v obdobju nacionalsocializma in preganjanja Judov skoraj vedno trci na vedenje njihovih uradnih predstavnikov in hierarhije. Takšno pojmovanje Cerkve ni ustrezalo naravi cerkve in kristjanov niti v Katoliški niti v Evangelicanski cerkvi. Evangelicanska cerkev augsburške izpovedi še posebej izhaja iz splošne duhovnosti vseh vernikov in vsakemu svojemu clanu nalaga, da v svojem okolju živi v skladu s svojo vero in jo uresnicuje z delovanjem med ljudmi v svetu. Zoževanje pojma Cerkve na uradno osebje ni odgovarjalo samozavesti niti Katoliške niti Evangelicanske cerkve, vendar se je izpovedovanje vere še posebej zahtevalo v odnosu do oblasti, tudi za casa diktature; Dietrich Bonhoeffer je zahteval, da »samo tisti, ki je z Judi jokal, sme zapeti Halelujo.« Ivo Goldstein je predstavil primere pomoci in solidarnosti nejudovskega prebivalstva s preganjanimi Judi: vec kot 100 hrvaških pravicnikov med narodi prica o tem, da prebivalstvo ni bilo ravnodušno do trpljenja Judov, da so celo tudi tuji judovski begunci v mestih prisilnega bivanja lahko racunali na pomoc brez denarnega povracila.40 Pravicniki v glavnem niso povedali, ali so pomagali iz verske motivacije ali je šlo za ogrožene znance, sorodnike … Nadškof Stepinac je katolike, vernike pozival, da judovske begunce – ne samo pokristjanjene Jude, temvec tudi »tujeverce« – sprejmejo v svoje domove,41 in požel oster protest »hrvaškega nacionalista« in »domoljubja«. »Hrvaški nacionalist« iz Zagreba je z veliko žolca naškofu ocital, da se zavzema ravno »[…] za Jude in pri tem celo za Jude tujce [...], ampak oni verjamejo v umazanega Judeža, a ne v Kristusa ...«, ibid., str. 239. 39 Georg WILD, Die Deutsche Evangelische Kirche in Jugoslawien 1918–1941, München 1980, str. 171–173. Wild se je v svojem porocilu osredotocil na obmocje, na katerem je Evangelicanska cerkev uživala najvec podpore, na Backo in Banat v današnji pokrajini Vojvodina. Slovenija in Hrvaška sta bili prakticno »obrobni obmocji« Reformirane cerkve v nekdanji Jugoslaviji. Uradno se je Evangelicanska cerkev augsburške veroizpovedi imenovala Nemška evangelisticna cerkev ausgburške veroizpovedi zato, ker so ji v glavnem pripadali zgolj clani nemške narodnostne skupnosti. Dodatek kršcanski je morala sprejeti zaradi Zakona o verskih skupnostih Kraljevine Jugoslavije leta 1931 zato, ker so med cerkvenozgodovinsko manj seznanjenimi clani zakonodajnih teles obstajali doloceni dvomi o tem, da evangelicani morda niso kristjani. O razvoju protestantskih skupnosti na obmocjih koncentracije nemškega prebivalstva v Jugoslaviji v: WILD 1980, str. 5–11. 40 GOLDSTEIN 2004, str. 205–235. 41 BENIGAR 1978, str. 364. sovražnike kristjanov«.42 Ko so nemška oblast in ustaši zaceli Jude fizicno trpinciti in deportirati, so le redki kristjani dvignili glas; niti katoliška hierarhija se ni neposredno ozrla na preganjanje in tudi ni opogumljala vernikov, da bi bili solidarni z žrtvami. Nekateri so Judom vendarle pomagali. Judje so se skrivali v samostanih – sestre pa so prevzemale skrb za judovske otroke. Na takšne primere naletimo poredko, le takrat, ko posamezni primeri postanejo »javni«, ko razglasijo nove pravicnike med narodi ali ko se oglasijo rešeni pricevalci in pricevalke casa – kot je Judinja Zdenka Biernbaum iz Osijeka (zdaj živi v ZDA), ki so jo rešile sestre usmiljenke Svetega Križa v Đakovu.43 Sestre usmiljenke sv. Vinka v Zagrebu (Frankopanska ulica 17) so skrile malo Judinjo z Dunaja (njenega imena in priimka niso nikoli odkrili) in ji omogocile šolanje,44 šolske sestre sv. Franciška iz Maribora – leta 1941 so jih pregnali nacisti – so v Rabu ustanovile novo skupnost in v svoji hiši vec mesecev skrivale sarajevsko družino Atijas, dokler rabski župnik družini ni priskrbel prepustnice za odhod na kopno, na ozemlje pod partizanskim nadzorom.45 Redovniške skupnosti niso ravno pripravljene odpirati svojih arhivov (ce so sploh urejeni).46 Franciškanke na Rabu so zapise o tem ohranile; sestavile so jih sestre same.47 Zgodovinarjem se odpira še široko polje raziskovanja v redovniških skupnostih na obmocju Republike Slovenije. Raziskovanje o tem, koliko so pripadniki »uradne Cerkve« in cerkvena hierarhija storili za preganjance, je odgovor na ugovore iz Cerkve same, da so cerkveni preiskovalni organi, kot je bila Cerkvena komisija za odnose z Judi (pod vodstvom kardinala Edwarda Idrisa Cassidyja), rezultate raziskav objavili v svojem dokumentu Wir erinnern: eine Reflexion über die Shoah.48 V tem besedilu Cerkev izraža »globoko 42 Pismo, citirano na strani Dokumenti – OoCities: www.oocities.org/duhovni_velikani/ dokumenti.htm [22. 6. 2015]. 43 Prednica dakovske maticne hiše hrvaške province sester sv. Križa Amadea Pavlovic je bila za pravicnico med narodi razglašena leta 2009. Zdenka Biernbaum je avtorici v elektronski pošti potrdila, da svojo rešitev dolguje castiti materi Amadeji Pavlovic in njenim sestram v Đakovu. Miriam STEINER AVIEZER, Hrvatski pravednici, Zagreb 2008, str. 271, 272. 44 Judovsko deklico z neznanim imenom in priimkom je krstil župnik v Virovitici, ceprav kanonskopravno krst brez osebnih podatkov ni dovoljen. Samostan sester usmiljenk, Zagreb: www. milosrdnice-zagreb.hr/ [22. 6. 2015], Povijest Provincije, življenjepis sestre Ivane Berhmane Šimete. 45 Vladimir ISAIC, Casno djelo sestara Franjevki na Rabu, v: Bilten Židovske opcine Zagreb (ŽOZ), 46–47/1996, Zagreb 1996, str. 9. 46 Prošnje samostanu karmelicank v Zagrebu in maticni hiši sester usmiljenk sv. Vinka v Zagrebu niso naletele na odziv: prednice so sodelovanje zavrnile s pojasnili, da ni podatkov iz obdobja NDH, da je gradivo neurejeno ali da se je v casu sovražnikove okupacije zaradi osebne varnosti pustilo cim manj pisnih sledi, ker bi vsaka od njih lahko bila usodna za celotno redovniško skupnost. 47 Avtorica je leta 2006 informacijo preverila v maticni hiši šolskih sester sv. Franciška iz Mariborske province, ki se je po drugi svetovni vojni preselila v Ljubljano. 48 Commission for religious relations with the Jews, We remember: A reflection on the Shoah, 16.marec1998, http://www.vatican.va/roman_curia/pontifical_councils/chrstuni/documents/rc_pc_ chrstuni_doc_16031998_shoah_en.html [22. 6. 2015]; Urs ALTERMATT, Dossier: Katolischer Antisemitismus in der Schweiz 1900-1945. Vom Antisemitismus der Katholiken in der Zwischenkriegszeit, v: Zeitschrift für schweizerische Kirchengeschichte = Revue d'histoire ecclésiastique suisse, Vol. 92, 1998, www.dx.doi.org/10.5169/seals-130279 [22. 6. 2015]. obžalovanje zaradi greha in krivde njenih sinov in hcera. [...] Nikdar vec ne smemo dopustiti, da bi seme antijudaizma in antisemitizma v srcih ljudi pognalo korenine. Napacne razlage Nove zaveze in protijudovski resentimenti v nekaterih kršcanskih krogih so povzrocili ‘splošno diskriminacijo Judov’«.49 V dokumentu se ugotavlja (so)odgovornost kristjanov, vendar se »razrešuje Cerkev kot institucija vsake krivde za diskriminacijo Judov«50 – in ob tem še omalovažuje junaštvo posameznikov, ki so s svojo pomocjo ljudem tvegali svoje življenje. Da vsi kristjani niso bili ravnodušni, bomo prikazali tukaj – in še posebej bom poudarila, da niso uživali podpore cerkvenih vodij in institucije. Še vec, raziskovanje o vedenju Katoliške cerkve na ozemlju Dravske in Savske banovine (od 1. 9. 1939 Banovine Hrvaške) in zatem pod nemško, italijansko in madžarsko okupacijo me je napeljalo k ugotovitvi, da so katoliki od svojih škofov in duhovnikov dobivali nasvete, navodila in priporocila, ki bi jih bilo bolje preslišati, ceprav so bila izrecena z avtoriteto Cerkve. Tudi Cerkev je bila sužnja dolocene monokavzalnosti;51 tako škof Rožman kakor tudi njegov mariborski »brat po dolžnosti« Ivan Jožef Tomažic sta povsem enako samokriticno pripomnila, da svojih vernikov nista primerno pripravljala na vojno, marvec sta se pustila preslepiti organiziranosti katolikov, in da sta precenila moralno moc organiziranega katolištva. Duhovšcina, samostani, redovniki in redovnice, ki so bili bližji realnemu življenju, so kazali visoko razvito zavest za prioritete – to sem ugotovila v glavnem za hrvaške primere. Slovenskim zgodovinarjem se odpira še eno neraziskano podrocje. Ideološko ozadje cerkvenega delovanja Ob vprašanju, s kakšno »ideološko prtljago« so se jugoslovanski škofje soocili s preganjanjem Judov, je treba spomniti na cerkveni nauk o Judih vse do deklaracije Nostra aetate o odnosu Katoliške cerkve do nekršcanskih religij.52 Deklaracija spomni na to, da so Judje in kristjani »sorodniki«, da imajo skupno postavo, zavezo Boga s svojim ljudstvom, skupno bogoslužje, ocete vere – vendar pa Judje »niso prepoznali Gospodovega casa in del njih ni sprejel Evangelija; še vec, nemajhen del se jih je odkrito zoperstavljal njegovemu širjenju. Judovsko versko vodstvo je zahtevalo Jezusovo smrt in tako izzivalo svoje 49 Pismo papeža Janeza Pavla II. kardinalu Cassidyju 12. 3. 1998, v: Herder-Korrespondenz, št. 4/1998, str. 166, citirano v: ALTERMATT 1998, na navedenem mestu. 50 Kritiki dokumenta v Herder-Korrespondenz 1/1998, str. 23-28, cit. v: ALTERMATT 1998, na navedenem mestu. 51 Domen ANŽLOVAR, Kršcanska retorika in analiza retorike škofa Gregorija Rožmana, diplomsko delo, Ljubljana 2010, str. 48, 49. 52 Deklaracija bi v prvotni verziji iz leta 1962 morala biti dokument proti antisemitizmu, vendar je bil zaradi pritiska arabskih držav nacrt umaknjen. Sprejeto je bilo šele leta 1965 znatno »ublaženo« (razvodenelo) besedilo, ki se nanaša na vse nekršcanske religije. Ocitek zoper takšen »kompromis« cilja na to, da se odnos Katoliške cerkve do judovstva ne more izenacevati z odnosom do drugih nekršcanskih religij in da so avtorji kompromisnega besedila zamudili, da bi poudarili to skupnost in poseben odnos med katoliki in Judi, ki se ne more primerjati z odnosom do drugih verskih skupnosti. O sami deklaraciji v: Karl RAHNER, Hubert VORGRIMLER, Kleines Konzilskompendium, Alle Konstitutionen, Dekrete und Erklaerungen des Zweiten Vaticanums in der bischoeflich beauftragten Uebersetzung, Freiburg im Breisgau 1966, str. 349–354; besedilo deklaracije na str. 355–361, odstavki o Judih na str. 357–359. prekletstvo in zavrženost od Boga. Cerkev pricakuje njihovo spreobrnitev in ne bo jim prenehala govoriti o križu kot znamenju univerzalne Božje ljubezni.«53 Trditev, da so Judje tedaj, ko so zavrnili priznanje Jezusa za Kristusa in Mesijo, s svojo trmo »zakockali« odrešitev, da so zato zavrženi in izobceni iz skupnosti kristjanov, razmetani po vsem svetu, brez domovine in brez vere, je temelj kršcanskega antijudaizma. Lik Sinagoge, ženske s prevezo cez oci, alegorija slepote in okorelega zavracanja kršcanstva, je na gotskih katedralah kristjanom dokazoval tragicno razhajanje judovstva in kršcanstva. Katoliški ucbeniki, konverzacijski leksikoni in teološki strokovni prirocniki iz dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja vsebujejo jedrno bit katoliškega antisemitizma: kristjani so doumeli, da je biologisticni antisemitizem 19. stoletja »poganski«, nekršcanski izum, ki ga je treba zavrniti, ker je nasprotoval evangelijskemu nauku, da so vsi, vsak posameznik, pred Bogom enaki, niso pa nasprotovali tezam, da je treba prepreciti vpliv Judov na politiko, gospodarstvo in kulturo (v književnosti, gledališcu, filozofiji, umetnosti). Katoliki ne smejo uporabljati nemoralnih sredstev, ampak bodo judovski vpliv premagovali z lastnimi, moralno višjimi, pozitivnimi pridobitvami. Katoliški verniki se morajo znati obvarovati pred gospodarsko premocjo liberalno-judovskega kapitala, denarnega in bancnega sistema, ki tlaci in vara obrtnike, trgovce in gospodarski srednji sloj. Kristjani se bodo liberalno-judovskemu duhu upirali s kršcansko solidarnostjo. Obstaja nemoralen antisemitizem, pa tudi upraviceni razlogi za zavracanje Judov zato, ker so že »po naravi pohlepni na denar, oderuhi, krvolocneži«: Jud oderuh – arhetip Juda je zasencil dejstvo, da so kristjani od srednjega veka naprej Jude sistematicno potiskali v izolacijo in izkljucevali iz gospodarstva in »kršcanskega« trgovskega stanu ter jim vsiljevali ukvarjanje z »nepoštenimi« ali »necastnimi« poklici. Gospodarski antisemitizem je posledica družbene izolacije Judov in kristjani so vztrajali v prepricanju, da morajo izpodrivati gospodarski vpliv Judov. Kulturni antisemitizem obtožuje Jude, da »okužujejo« svet, zaradi cesar jih je treba izkljuciti iz kulturnih institucij. Poleg vsega tega so živeli tudi še stari pojmi, kot so Kristusovi morilci, neverniki, škodljivci, unicevalci kulture in morale, svetovna zarota. Od 19. stoletja dalje se je zavracanje Judov opravicevalo s prepricanjem, da so tuja rasa, tuja telesa v zahodnem svetu. Nacionalna ideja o nemškem združevanju se je povezala z doktrinami, ki so tradicionalno versko motivirano sovraštvo do Judov zamenjevale z rasnim, biologisticnim argumentom. Med narodi in cloveškimi rasami z dolocenimi kolektivnimi, nespremenljivimi lastnostmi obstaja hierarhija vrednot. Judje spadajo v razred tistih, ki so kakor prazne orehove lupine. Po koncu boljševisticne revolucije v Ruskem carstvu leta 1917 so katoliški socialni teoretiki iz globokega strahu pred komunizmom povezovali judovstvo (ki so mu pripadali znameniti boljševiki) s komunizmom in prostozidarstvom, s sinonimoma za sile zla. Vecina katolikov in tudi protestantov ni bila sposobna prepoznati neprimerljivosti nemške dokoncne rešitve v primerjavi z vsemi pregoni Judov in pogromi nad njimi v preteklosti. Kristjani v glavnem niso bili dovolj pouceni in tudi ne dovolj ozavešceni, da bi RAHNER, VORGRIMLER 1966, str. 359. Iz besedila izhaja, kar želi Cerkev popraviti v odnosu do judovstva. kriticno razmišljali o soodgovornosti kršcanstva pri izvedbi nacionalsocialisticnega programa iztrebljanja Judov.54 Jugoslovanski katoliški duhovniki in škofje, ki so množicno študirali teologijo na nemškem govornem obmocju ali v Rimu, so svoje znanje o Judih crpali iz katoliških leksikonov, prirocnikov in ucbenikov iz renomiranih katoliških založniških hiš, kot so Herder (Freiburg im Breisgau), fribourška dominikanska École de la Foi ali Papeška univerza Gregoriana v Rimu. Standard kršcanskega znanja o judovstvu – preneseno iz Cerkvenega prirocnega leksikona (Herder, 1907, 1930 in 1931) – uci, da biologisticni – rasisticni antisemitizem (ki zavraca Jude zaradi njihove krvi in porekla) krši zapoved kršcanske ljubezni do najbližjega in žali kršcanstvo, ki ima svoje korenine v judovstvu. Vendar Herder prav tako uci, da katolikom nalaga zatirati prevelik vpliv liberalno-judovskih krogov na intelektualnem, duhovnem, umetniškem in politicno-gospodarskem podrocju pod pogojem, da pri tem ne uporabljajo nasilnih in nemoralnih metod. Katoliki bodo premagovali judovski vpliv s svojo kršcansko kulturo in duhovnostjo ter s socialno solidarnostjo. Ta nacela v katoliških prirocnikih so bila namenjena uciteljem v osnovnih in srednjih šolah, prosvetnim delavcem, vodjem društev, javnim govorcem, publicistom, urednikom in politikom. Še leta 1943 je jezuit in katoliški književnik Hans Urs von Balthasar, kasneje eden najpomembnejših švicarskih teologov 20. stoletja, zatrjeval, da je »preganjanje Judov implicitno preganjanje kristjanov«, in hkrati govoril tudi o nujnosti »diskretnega numerusa claususa« za Jude, omejevanje njihovega številcnega deleža v skupnem številu prebivalcev, ker »se kršcanstvo ne bi smelo mešati z judovstvom.«55 Takšen antisemitizem je deloval med katoliškim duhovništvom v Jugoslaviji, širil se je med tistimi, ki so študirali na uglednih katoliških bogoslovnih šolah tako v Rimu kot na nemškem ali frankofonskem govornem obmocju.56 Poleg tega so bili prežeti z antikomunizmom, ki je bil prisoten na vseh podrocjih katolištva, in boj proti komunizmu je bil prva in poglavitna skrb Cerkve – ceprav je bila v Kraljevini Jugoslaviji komunisticna stranka prepovedana od leta 1920, tako da je vodstvo stranke delovalo iz tujine (v glavnem z Dunaja), njeni clani pa so v domovini živeli v strogi ilegali. Politicni krogi so se bali vpliva komunistov in njihove 54 Urs ALTERMATT, Der Antijudaismus und seine Weiterungen. Das Syndrom des katholischen Antisemitismus, v: Neue Zcher Zeitung, 20. 11. 1999, www.israel-information.net/glossar/ antijudaismus-nzz.htm [23. 6. 2015]. 55 Urs ALTERMATT, Katholizismus und Antisemitismus. Mentalitäten, Kontinuitäten, Ambivalenzen. Zur Kulturgeschichte der Schweiz 1918–1945, Frauenfeld 1999, str. 12–18. 56 Oto LUTHAR, Irena ŠUMI, Living in Metaphora, Jews and Anti-Semitism in the Balkans, v: Jews and Slavs, Volume 12, ur. Wolf MOSKOVICH, Oto LUTHAR, Irena ŠUMI, Jerusalem-Ljubljana 2004, str. 29–38. Na antisemitsko komponento slovenskega nacionalnega prebujenja me je opozoril prof. dr. Karl Kaser (Gradec) in se mu tukaj za to zahvaljujem. Prav tako, s posebnim pogledom na Prekmurje: Irena ŠUMI, Oto LUTHAR, Holokavst kot osebna in skupinska izkušnja: pricevanja iz Prekmurja, v: Slovenski Judje: Zgodovina in holokavst, ur. Irena ŠUMI in Hannah STARMAN, dopolnjena in popravljena izdaja, Maribor 2013, str. 243–283. povezanosti s komunisticno Internacionalo. Tudi katoliški episkopat Jugoslavije se je bal moralne in ideološke moci prepricanih komunistov, njihovega fanatizma, s katerim bi lahko delavstvo in malomešcanski sloj odvrnili od vere in ju napeljali na antiklerikalizem.57 Bali so se tudi neorganizirane levice, sicer aktivne in produktivne v kulturi, književnosti, novinarstvu in znanosti, in levicarjev, »vrinjenih« iz Avstrije, Nemcije in Ceškoslovaške. A ne samo to, jugoslovanska policija je lovila dozdevne in identificirane komuniste, za katere je verjela, da jih njihova maticna partija pošilja v države, v katerih so komuniste prav tako preganjali.58 Pripadniki teh neformalnih intelektualnih krožkov, clani judovskega mešcanstva, so negovali prefinjen, a liberalen, celo libertinisticen življenjski slog (Mančs Sperber je v Zagrebu povzrocil nemajhno število zakonolomov in se zameril ortodoksnim, asketskim clanom Komunisticne partije). Toda clani teh krožkov niso niti v sanjah nacrtovali vzpostavitve »Sovjetske republike«. Še vec, praviloma niso bili niti clani partije, temvec so se glede na dogmatizem in njegov doktrinarni odnos do svobode misli, govora in pisanja vedli kot odpadniki, disidenti.59 Ali so se katoliški škofje bali moralne moci »delavsko­asketskih« komunistov in njihovega sovraštva do vsake metafizike in vere? Ali pa so se celo bali, da bi v Jugoslaviji lahko prišli na oblast in takoj zaceli militanten boj proti Katoliški cerkvi? Škofje so bili še bolj prestrašeni zaradi libertinizma, eticnega relativizma in pomanjkljive družinske in zakonske morale v družbeni in intelektualni eliti. Katoliški konzervativni kritiki kulture so prav »liberalno judovstvo« obtoževali, da krci pot modernizaciji in vsem njenim »zablodam«, ki jih je papež Pij IX. popisal leta 1864 v svojem zapisu Syllabus errorum (priloga k okrožnici Quanta cura60). V tem boju za duše neukega vernega ljudstva, za katerega so vsi škofje Jugoslovanske škofovske konference menili, da je »kršceno, vendar ne tudi pokristijanjeno«,61 je nadškof Stepinac na sramotilni steber pribil »judovske zdravnike, ki opravljajo abortuse, judovske založnike, ki objavljajo brezsramno pornografijo.«62 57 Juraj BATELJA, Celestin TOMIC, Alojzije Stepinac, Propovijedi, govori, poruke (1941–1946), Zagreb 1996, str. 23. 58 HDA, BH-ODZ, škatla 56, št. 19748/1950. Policijsko porocilo Ministrstvu za notranje zadeve, Beograd, 20. 4. 1940. 59 V Zagrebu je avstrijsko-galicijsko-francoski pisec in psiholog Mančs Sperber že od leta 1929 pouceval individualno psihologijo v šoli Alfreda Adlerja, deloval pa je tudi kot odposlanec dunajskega kroga jugoslovanskih komunistov. Sperber je leta 1934 ponovno prišel v Zagreb, in to iz Berlina, kjer je delal kot psihoanalitik in ilegalni komunist. Po aretaciji v ulicni raciji SA na komuniste je Sperber nekaj tednov ždel v zaporu SA in takoj po izpustitvi prek Dunaja pobegnil v Zagreb. Tam je imel prijatelje v krogih znanstvenikov, filozofov, književnikov in ilegalnih komunistov. Z njimi se je družil tudi dramatik, romanopisec in esejist Miroslav Krleža. Sperber se je svojih zagrebških prijateljev in sovražnikov spominjal v romanu Bis man mir Scherben auf die Augen legt (v drugem delu svoje romaneskne trilogije All das Vergangene ...). O pojmovanju Jugoslavije v Sperberjevem opusu glej: Alma KALINSKI, Das Kroatienbild bei Manes Sperber, v: Zagreber Germanistische Beiträge, 6/2001, Zagreb 2001, str. 109–131. 60 Rudolf LILL, Wer ist Christ, Vom Vertrauen auf den Papst und auf die von ihm eingesetzten Hirten, v: Frankfurter Allgemeine Zeitung, No. 125, 30. 5. 2000, str. 15. 61 Nadškof Stepinac v pridigi na velikonocno nedeljo 13. 4. 1941, v: BATELJA, TOMIC 1996, str. 23. 62 Pridiga nadškofa Stepinca na praznik Kristusa kralja 1941, KRIŠTO 1998, str. 269. Katoliški škofje so skušali imunizirati svoje vernike, posebej tiste med delavci: cerkev je ustanavljala nove župnije v delavskih cetrtih industrijskih središc63 in jih vkljucila v katoliške organizacije, zato je – tako v Sloveniji kot na Hrvaškem – še posebej spodbujala Katoliško akcijo.64 Nekatere veje Katoliške akcije, Orli in Križarji,65 društvi, nastali na Hrvaškem in v Sloveniji kot veji dveh francoskih gibanj, Renouveau Catholique in Croisade Eucharistique,66 sta se izkazovali s poudarjeno cerkvenostjo in poslušnostjo mestnim škofom in papežu v Rimu do te mere, da lahko govorimo o svojevrstnem kultu vodje. Živeli so v hierarhicnem režimu, kakršnega je vodstvo zapovedalo svojim organizacijam – in takšen hierarhicni ustroj so skušali vsiljevati celotni družbi. Hrvaški Križarji so bili med prvimi hrvaškimi prostovoljci, ki so odhajali na vzhodno fronto, v boj proti komunizmu.67 Tako škof Tomažic kakor tudi škof Rožman sta enako visoko cenila cerkvenost Križarjev in Orlov, jih spoštovala in propagirala takšno politicno organiziranje in politicni angažma katolikov,68 posebej v stanovski državi (idealu papeža Leona XIII., ki jo je priporocal v okrožnici Rerum novarum leta 1891; nanj se je leta 1931 navezal tudi papež Pij XI. v svoji okrožnici Quadragesimo anno).69 63 O skrbi nadškofa Stepinca za institucionaliziranje duhovne oskrbe za hrvaške delavce v rajhu: Anna Maria GRUENFELDER, Arbeitseinsatz fuer die Neuordnung Europas, Zivil- und ZwangsarbeiterInnen aus Jugoslawien in der 'Ostmark' 1938/41–1945, Wien 2010, str. 175, 176; za sarajevsko nadškofijo JELEC 2006, str. 175, f. 263. 64 Jure KRIŠTO, Hrvatski katolicki pokret 1903.–1945., Zagreb 2004, str. 94; pridige ob posvetitvi novih župnij BATELJA, TOMIC 1996, str. 87f. 65 Križarji so izšli iz katoliških gimnasticnih društev. V letih 1924–1928 je bil njihov predsednik dr. Ivan Merz (1896–1928), sin avstrijskega uradnika v Bosni in dunajske Judinje. Merz je kot osemnajstletnik v prvi svetovni vojni sodeloval na francoskem bojišcu. Po koncu vojne je ostal v Franciji in na Sorboni študiral francoski jezik in književnost. V Parizu je kot ateist prišel v stik s katoliškim prenoviteljskim gibanjem Renouveau Catholique. Njegov strogo cerkveni, nacionalisticni in protidemokraticni duh je prenesel na Hrvaško in v tem duhu deloval med katoliškimi mladinskimi društvi. Predaval je na škofijskem semenišcu in vplival na usmeritve katoliških mladinskih društev; usmerjal jih je k cerkvenosti, strogi lojalnosti cerkvenemu vrhu, papežu in mestnim škofom. Zaradi vpliva na duhovnost katoliških društev je papež Janez Pavel II. dr. Ivana Merza leta 2003 razglasil za blaženega. Življenjepis in duhovnost dr. Ivana Merza: Božidar NAGY, Ivan Merz, Istaknuti laik u svjedocenju Evandelja, Zagreb 1996; KRIŠTO 2004, str. 63, 64, 116, 144–149. 66 Gibanje Croisade Eucharistique je eno od mnogoštevilnih karizmaticnih gibanj, nastalih po prvi svetovni vojni v okviru projekta književnikov (Paul Claudel idr.) Renouveau Catholique. Katoliki so se organizirali s ciljem: moralna in verska obnova Evrope ter zatiranje verskega indiferentizma in moralnega »laissez-faire«, zaradi katerih so vojno razumeli kot Božjo kazen ali opomin za spreobrnitev; www.cairn.info/resume.php?ID_ARTICLE...219 [23. 6. 2015]. 67 V prvih letih sobivanja Srbov, Hrvatov in Slovencev v Kraljevini Jugoslaviji so obstajala tako nacionalna kakor tudi unitaristicna, jugoslovanska katoliška društva, pa tudi gimnasticne organizacije. Zaradi represivne politike proti nesrbskim narodom so unitaristicna društva v Sloveniji in na Hrvaškem sprejela jugoslovansko-unitaristicni duh. Društva, ki niso sprejela takšne usmeritve, so razpadla ali pa so jih razpustili zaradi predvidljive zmage nacionalisticnih stremljenj na Hrvaškem. KRIŠTO 2004, str. 302 in naprej. 68 Mario STRECHA, Katolicko hrvatstvo, Poceci politickog katolicizma u banskoj Hrvatskoj (1897.–1904.), Zagreb 1997. 69 Fikreta JELIC BUTIC, Ustaše i Nezavisna Država Hrvatska, Zagreb 1978, str. 69, 70. Škof Tomažic je skušal motivirati vernike, da bi cerkvenost in duhovnost poglobili z negovanjem estetike liturgije, cerkvene glasbe in cerkvene umetnosti.70 Misija med Slovenci v tujini je bila še ena od oblik boja za duše (in za vzdrževanje nacionalne zavesti sredi tujega sveta).71 Delo za katoliške misije je razumel kot nespregledljiv korak k duhovni obnovi slovenskih katolikov in kot jamstvo za fizicni obstoj Slovencev.72 Tudi nadškof Stepinac se je trudil, da bi hrvaške delavce, ki so se od leta 1938 množicno odzivali na ponudbe nemške industrije za delo v tujini, oskrbel ne samo z duhovnostjo kot orožjem v boju proti moralnim skušnjavam, temvec tudi proti vplivom komunizma (v Hitlerjevi Nemciji!73). Stepinac je enako kot sarajevski nadškof dr. Ivan Evangelist Šaric opozarjal delavce v rajhu, da »vestno izpolnjujejo svoje delovne obveznosti, da kot ‘hrvaški poslanci v svetu’ pricajo o morali Hrvatov katolikov in da se izogibajo skušnjavam, kot so alkohol, kartanje, psovke in komunizem.« Nadškof Stepinac je poslal hrvaškim duhovnikom v rajhu hrvaške molitvenike za delavce in skupaj z duhovniki organiziral proslave ob tisocletnici pokristjanjenja na Hrvaškem.74 Verska oskrba med slovenskimi delavci v evropskih in prekomorskih državah – škof Tomažic je v dvajsetih letih 20. stoletja sodeloval z nemško Družbo sv. Rafaela.75 Stiki škofa dr. Ivana Jožefa Tomažica segajo v leti 1927 in 1928 in so bili osredotoceni na pomoc slovenskim emigrantom v južnoameriških državah.76 Pozneje, še posebej v obdobju po letu 1933, stikov z Mariborom ni bilo vec. Ena najpomembnejših odlocitev papeža Pija XI. je bila razglasitev praznika Kristusa kralja (11. 12. 1925).77 Nacionalsocialisti so razumeli, da je papež na ta nacin pred 70 CIPIC REHAR, DOLINAR, GRIESSER PECAR 2009, str. 123–260, tukaj str. 127, 128. 71 NŠAM, Zapušcina škofa Tomažica, fasc. 35: »Družba Sv. Rafaela« in škofovo sodelovanje s tem društvom iz Nemcije (s sedežem v Hamburgu) pri skrbi za slovenske delavce v Argentini. 72 NŠAM, Zapušcina škofa Tomažica, fasc. 26, Družba Sv. Rafaela. 73 GRUENFELDER 2010, str. 175, 176. 74 JELEC 2006, str. 175, f. 263; GRUENFELDER 2010, str. 175. 75 NŠAM, fasc. 35. Družba sv. Rafaela je bila ustanovljena na pobudo nemške Karitas in v sodelovanju z njo leta 1871 (ko so množice delavcev odšle v prekomorske države) v skrbi za katoliške emigrante, delavce in njihove družine, za njihovo vkljucitev v tuji svet in za njihovo duhovno in materialno dobrobit. Leta 1933 se je Družba obrnila k judovski emigraciji in prevzela skrb za »nearijske katolike«, za pokristjanjene Jude. Od leta 1938, ko so nacionalsocialisti drasticno, fizicno preganjali in trpincili Jude, ne glede na njihovo veroizpoved, je Družba sv. Rafaela pomoc nudila vsem Judom, ne glede na njihovo versko pripadnost. Družba je ustanovila svoja predstavništva v državah, ki so jih judovski emigranti morali prepotovati, da bi se v jadranskih in sredozemskih pristaniških mestih lahko vkrcali na ladje za odhod v eksil. Lutz-Eugen REUTTER, Die Katholische Kirche als Fluchthelfer im Dritten Reich, Die Betreuung von Auswanderern durch den St. Raphaels-Verein, Recklinghausen, Hamburg 1971; o skrbi škofa Rožmana za delavce v tujini glej tudi CIPIC REHAR, DOLINAR, GRIESSER PECAR 2009, str. 233. 76 O duhovništvu med slovenskimi izseljenci v ZDA in v južnoameriških državah: Stane GRANDA, Škof Ivan Jožef Tomažic in izseljensko vprašanje, v: Tomažicev simpozij v Rimu, ur. Edo Škulj, Rim-Ljubljana-Celje 2008, str. 213–219. 77 To je poudarjala nacionalsocialisticna propaganda: ceprav je bil praznik Kristusa kralja totalitarno ideologijo in državo postavil »nasprotnika«, ki bo katolike spominjal na to, da je Kristus edini pravi gospodar sveta, in da je to sodoben izraz pretenzije Katoliške cerkve na svetovno vladavino. Papež je škofe opogumljal, da so prirejali nacionalne in mednarodne kongrese v cast Kristusa kralja. Tudi evharistija je bila po vsej verjetnosti odgovor Cerkve in vere na pretenzije totalitarizma.78 Duhovnost evharistije in praznik Kristusa kralja se dopolnjujeta s težnjo, da bi tuzemskim oblastem dali vedeti, da je izvor njihove moci nad njimi in zunaj njih in da ne bi imeli moci, ce jim je ne bi podarila nebesa. Evharisticni kogresi in praznovanja ob prazniku Kristusa kralja v medvojni Jugoslaviji, pa tudi Rožmanova pastirska pisma in sporocila, poslana v imenu Jugoslovanske škofovske konference, so vernikom ponujali kršcansko alternativo versko indiferentni javnosti in spodbudo za spreobrnitev in moralno-versko prenovo. Škof Rožman je tudi sam pisal sporocila in »katekizme«, v katerih je vernike pouceval o zablodah komunistov.79 Vsi škofje v Jugoslovanski škofovski konferenci so se poslušno pokorili papežem v Rimu80 in rimskim misionarskim projektom povsod po svetu, v domovini pa je skrb za drugoverce umanjkala. Za sodelovanje z drugimi kršcanskim skupnostmi, z Evangelicansko cerkvijo ter z luteranskimi in reformiranimi verniki v Prekmurju, z (maloštevilnimi) pravoslavci – še posebej v obdobju, ko so tudi škofje slutili, da se Jugoslaviji bliža vojna – jim ni bilo mar; slišati ni bilo niti ene pozitivne besede o svobodi vesti in veroizpovedi, modernisticnih zablodah po Syllabusu errorum.81 Ceprav jugoslovanski škofje na splošno niso negovali dialoga med kristjani in ceprav se kot duhovniki niso naucili enakopravnega dialoga z nekatoliki in nekršcanskimi verskimi skupnostmi, je za škofa Tomažica potrjeno, da je vernike »pozival, da rodoljubje in domoljubje ne smeta biti v škodo drugih narodov in posameznikov.«82 razglašen kot odgovor na italijanski fašizem, so nacionalsocialisti v njem prepoznali tudi napad na njihove pozicije. Po smrti papeža Pija XI. je nacionalsocialisticni mesecnik objavil clanek Svetonazorska situacija z 12 najpomembnejšimi dosežki pontifikata Pija XI. Katoliška cerkev je storila »kljucne korake v smeri uresnicevanja svojega poslanstva kot nadnacionalne in naddržavne svetovne cerkve.« Karl-Josef HUMMEL, Kirche und Katholiken im Dritten Reich, v: Karl-Josef HUMMEL (ur.), Zeitgeschichtliche Katholizismusforschung, Paderborn-München-Wien-Zürich 2004, str. 69. 78 Evharisticno molitev, idejo francoskega gibanja Croisade Eucharistique, so v Jugoslavijo prinesli udeleženci prve svetovne vojne, vojni ujetniki v Franciji. Na Hrvaškem se je profesor francoskega jezika, študent na Sorboni Ivan Merz, proslavil z vzgajanjem katoliških mladenicev za evharisticno duhovnost in prenovo katoliškega duha hrvaške mladine: NAGY 1996. Leta 1934 je škof Rožman organiziral evharisticni kongres v Ljubljani. Andrija ŽIVKOVIC, Euharistijski kongres u Ljubljani, Bogoslovska smotra, let. 23, št. 2, december 1935, dostopno na: hrcak.srce.hr/43182 [22. 6. 2015]. 79 Boris MLAKAR, Nekateri vidiki Rožmanovega delovanja v casu nemške okupacije Ljubljanske pokrajine, v: Rožmanov simpozij v Rimu, ur. Edo Škulj, Rim-Ljubljana-Celje 2001, str. 275–281. 80 Vsi škofje iz kasnejše Jugoslavije niso zmeraj poslušno služili rimskim papežem. Đakovski škof dr. Josip Juraj Strossmayer se je proslavil zaradi svojega protesta proti dogmatiziranju papeške nezmotljivosti na prvem vatikanskem koncilu in papeževi zahtevi po hegemoniji nad svetom: LILL 2000, str. 15. 81 BENEDIK 2008, str. 106. 82 BENEDIK 2008, str. 106. Vsi škofje so pridigali o nacelni enakopravnosti vsakega cloveka pred bogom, ki ne gleda niti na poreklo niti na nacionalnost, raso … Leta 1942, ko v Sloveniji skorajda ni bilo vec Judov, razen v skrivališcih, ko se je v NDH že vedelo za koncentracijska taborišca za Jude in za deportacijo Judov iz NDH v taborišca »na vzhodu«, ko so bili iz južne Štajerske in z Gorenjske skupaj z »neprimernimi« Slovenci deportirani tudi Judje in Romi,83 se škof Rožman ni sramoval, da je za Jude ugotovil, da so »zgrešili svoje poslanstvo, ki jim ga je dal bog.« Škof citira domnevni program Judov iz leta 1875 in v njem bere, da so se Judje zarotili proti kršcanstvu s ciljem, da ga unicijo. V škofovem citatu ni težko prepoznati Zapisov Sionskih modrecev,84 dokumenta, ki ga je ruska tajna policija podtaknila carju Nikolaju II., da bi ga prepricala v rušilne judovske akcije. Ceprav je že leta 1920 londonski Times prvic dokazal, da gre verjetno za ponarejanje domnevnih odlocitev Svetovnega cionisticnega kongresa, povezanih z osvajanjem univerzalne vladavine, ki naj bi jo izvedli Judje – sionisti, je citiranje tega besedila delovalo impresivneje kot informacija o pravi naravi tega falsifikata. Vrhu vsega je katoliški škof širil antisemitska sporocila v casu, ko je svet že vedel za nemške zlocine proti Judom in za nemške satelite, ki so svoje Jude izrocili nacionalsocialisticnim oblastem. Takrat je škof že moral poznati resnicnost v NDH, še posebej, ker ga je 6. 9. 1941 zagrebški nadškof dr. Alojzij Stepinac v pismu prosil, da hrvaškim in tujim Judom, ki so iz NDH pobegnili na ozemlje Ljubljanske pokrajine, izposljuje dovoljenje za bivanje pod zašcito italijanske oblasti, ker bi vrnitev v NDH pomenila 83 O tem glej v: Andrej PANCUR, Judje s Spodnje Štajerske in Gorenjske kot žrtve holokavsta v Evropi, v: Evropski vplivi na slovensko družbo, Ljubljana 2008, str. 367–381; Tone FERENC, Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno, 1. del, Ljubljana 2006, str. 105–119 in 209–248; Tone FERENC, Okupacija slovenskega ozemlja, v: Slovenska novejša zgodovina 1848–1992, Ljubljana 2006, str. 581–586; Tone FERENC, Okupacijski režimi v Evropi in Sloveniji 1941, v: Prispevki za novejšo zgodovino, Slovenci in leto 1941, Ljubljana 2001, str. 105–113. Preganjanje slovenskega prebivalstva na obmocje Neodvisne države Hrvaške je bilo sestavni del nemškega nacrta, ki si ga je zamislil nemški minister za zunanje zadeve Joachim von Ribbentrop: izseljevati hrvaške Srbe iz NDH, s tem, da bodo prazne nastanitvene kapacitete naseljevali nacionalno ozavešceni ali iz drugih razlogov politicno neprimerni Slovenci. Ribbentrop je racunal z najmanj 250.000 Slovenci, ki jih bo treba »izseljevati«. Ker se je izgon Srbov iz NDH v Srbijo in v nemški rajh ustavljal – in zaradi odpora nemške vojaške uprave v Srbiji –, je bil nacrt uresnicen le delno, 25-odstotno: približno 60.000 Slovencev je bilo sprejetih na teritoriju NDH oz. deportiranih v Srbijo. 84 Pred zacetkom prve svetovne vojne se je v evropski javnosti širila govorica, da je »razvozljana« skrivnostna akcija Svetovnega cionisticnega kongresa leta 1897 za prevzemanje vladavine nad svetom. Svetovni cionisticni kongres je domnevno v 24 zapisnikih sestavil program. Program se je prvic pojavil v ruski javnosti leta 1903. Carska tajna služba si ga je prisvojila za svoj boj proti ustanovitvi Cionisticne zveze. Rusko ministrstvo za notranje zadeve je sprožilo preiskavo o poreklu dokumenta in našli so se pozitivni dokazi za to, da gre za plagiat antisemitskih clankov in pisem, ki so jih pisali ameriški novinarji. Leta 1920 je londonski Times uspešno izpeljal in koncal preverjanje avtenticnosti besedil in ugotovil, da gre za ponaredek in da Svetovni cionisticni kongres nima nic z njim. Še eno preverjanje je bilo opravljeno v Švici na zahtevo Švicarske zveze izraelitskih skupnosti leta 1935; rezultat je bil enak. Udeleženci Svetovnega cionisticnega kongresa leta 1897 so pricali, da se je na tem kongresu govorilo edino o ustanovitvi domovine Judov in o nicemer drugem. Kljub temu »Zapisniki« vse do današnjega dne služijo kot temeljna zbirka argumentov antisemitima, da »Judi težijo k vladavini nad vsem svetom«. Wolfgang BENZ, Die Protokolle der Weisen von Zion, Die Legende von der juedischen Weltverschwoerung, München 2011. njihovo »gotovo smrt«.85 Tudi nadškof Stepinac kaže takšno nelogicno vedenje: zdelo se mu je, da je spodbujen za napad – oktobra 1942 – na »beograjske kroge, ki širijo pornografijo, Jude, ki kvarijo kulturno življenje, judovske zdravnike, ki izvršujejo abortuse«.86 Protijudovskih odstavkov je v pridigah in sporocilih zagrebškega nadškofa Stepinca na pretek:87 dokazov za njegov »problematicni« (Jure Krišto) odnos do judovstva je veliko. Po eni strani se je zavedal, da »pred bogom ni ne ras in ne nacionalnosti, ker je vsak clovek [ustvarjen] po božji podobi in podobnosti«, skoraj v isti sapi pa je pridigal, da so »Judi (so) naša nesreca«.88 V isti pridigi (na praznik Kristusa kralja leta 1942) nadškof obsoja »hipertrofirani nacionalizem« in rasizem.89 Nihce nima pravice, da po svoji presoji ubija pripadnike drugih ras ali nacionalnosti … Kakor za škofa Rožmana lahko tudi za nadškofa Stepinca dokažemo, da sta od države pricakovala in zahtevala zatiranje vpliva Judov na gospodarstvo, kulturo in šolstvo: »Judovstvo se širi povsod, povsod prežema glavna mesta Evrope, Judi se povsod nastanijo, da bi opravljali sumljiva dela; Evropi vsiljujejo svoje spomenike, nadlegujejo gostoljubne države. Zato je razumljivo, zakaj se države borijo proti tem neželenim elementom [...], ki pogosto ilegalno preckajo meje [...].«90 Iz današnje perspektive je nerazumljivo, da so v kršcanskih cerkvah v letih med drugo svetovno vojno, ko je javnost deloma (ne popolnoma, a vseeno tudi ne zanemarljivo) že poznala strašne zlocine, javno govorili protijudovske stereotipe. Škof dr. Rožman je kot organizator Mednarodnega kongresa v cast Kristusa kralja v Ljubljani leta 1940 na kongres povabil tudi poljskega kardinala Augusta Hlonda.91 Poznal je njegov memorandum za Sveti sedež o zlocinih nacistov na Poljskem ter ga dal prevesti iz poljskega jezika in razdeliti jugoslovanskim duhovnikom.92 Jugoslovanski episkopat 85 NŠAL, Prezidijalni spisi, glej pri »intervencije«: Pismo škofa Rožmana visokemu komisarju italijanske vojske v Ljubljanski pokrajini z dne 6. 11. 1941. 86 KRIŠTO 1998, str. 269. 87 BATELJA, TOMIC 1996; KRIŠTO 1998; KRIŠTO, 2001. 88 BATELJA, TOMIC 1996, str. 43; 31. 10. 1941: na navedenem mestu, str. 45–57. 89 Marina ŠTAMBUK ŠKALIC, Dokumenti obrane u sudskom procesu protiv nadbiskupa Alojzije Stepinca, v: Fontes – Izvori za hrvatsku povijest, št. 2/1997, str. 146, 147; intervencija v korist komunista Zvonka Kavurica: prav tam, str. 147, 148. 90 Janez JUHANT, Škof Rožman in slovenski katolicani v tridesetih letih, v: Rožmanov simpozij v Rimu, Rim-Ljubljana-Celje 2001, str. 205–225. 91 Škof August Hlond (1881–1948) je po nemškem napadu na Poljsko pobegnil v Rim. Po vojni, leta 1946, se je vrnil na Poljsko: www.deutscheundpolen.de/personen/person_jsp/key=august_ hlond.html [23. 6. 2015]. 92 Reichssicherheitshauptamt (Osrednji varnostni urad rajha, RSHA) je vedel za obiske poljskega kardinala Hlonda v Jugoslaviji leta 1940, pa tudi za obisk leta 1935, ko je Hlond na povabilo škofa Rožmana sodeloval na mednarodnem evharisticnem kongresu v Ljubljani. RSHA je zato v svojem elaboratu o okupaciji Jugoslavije škofa Rožmana opisal kot nasprotnika nemškega rajha in nacionalsocializma. Nemški krogi na Gorenjskem so zato pricakovali, da ga bodo Nemci po okupaciji Jugoslavije aretirali ali nemudoma likvidirali. Tamara GRIESSER PECAR, Rožmanova posredovanja pri okupatorju, Rožmanov simpozij v Rimu, Rim-Ljubljana-Celje 2001, str. 301; Tamara GRIESSER PECAR, Stanislav Lenic, Življenjepis iz zapora, Celovec-Ljubljana-Dunaj 1997, str. 73. in duhovšcina sta za preganjanje Judov v rajhu morala vedeti že leta 1933, ker so o tem pisali jugoslovanski casopisi, jugoslovanska oblast pa je kazala razumevanje za težak položaj Judov v rajhu: »V Nemciji je bilo unicenih na tisoce judovskih življenj.«93 To med drugim velja tudi za jugoslovanske protestante. To sem našla v zbirki pridig ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana.94 Stereotipi o Judih v pridigah katoliških škofov se ne razlikujejo bistveno od stališca Evangelicanske cerkve v rajhu, ki so ga prevzeli tudi protestanti v Jugoslaviji. Zavracajo vrednotenje cloveka po krvi in rasni pripadnosti, zato so proti rasisticno motiviranemu sovraštvu do Judov, vendar menijo, da je treba judovski vpliv v resnicnem življenju spodrezati. Ceprav škofje, slovenski in hrvaški, nikoli niso pristali na kompromise z nacionalsocializmom iz preracunljivosti, so vseeno napacno ocenili ustaško oblast v NDH. Dejstva, da je bila ta oblast ustolicena v imenu in interesu Hitlerjeve Nemcije, niso upoštevali. Slovenski škofje so se pridružili hrvaškim kolegom zaradi dolžnosti in ustaške oblastnike v NDH so pozdravljali kot »dobre katolike«. Rožman je 17. maja 1941 zaupal italijanskemu odposlancu v Beogradu donu Guidu del Mestri, da zaupa dobrim namenom poglavarja Anteja Pavelica, da ga ima za dobrega katolika, NDH pa za pravo katoliško državo; zaradi tega najtopleje priporoca, da Vatikan sprejme hrvaškega poglavarja v avdienco, da bi priznal katoliško naravo nove hrvaške države.95 Dolinar meni, da slovenski škofje takrat še niso imeli priložnosti izvedeti za zlocine ustaškega režima in da jim preprosto še marsikaj ni bilo jasno.96 Stepinac je z veseljem verjel priporocilom svojih najožjih sodelavcev, ti pa so imeli stike z ljudmi, ki so kasneje v politiki NDH zasedli najvišje položaje, da so namrec vsi ti »dobri katoliki«.97 Stepinac je že tisti dan, ko je svojo funkcijo zasedel poglavar Pavelic, doživel prvo omalovaževanje in znake, da namerava Pavelic cerkvi dopustiti delovati samo dotlej, dokler jo bo potreboval za utrjevanje ustaške oblasti. Stepinac se zaradi tega ni pustil zmesti (ceprav so se udarci proti nadškofu kar vrstili).98 93 Jutarnji list, Zagreb, št. 7596, let. XII z dne 23. 3. 1933; str. 16. 94 Zbirke pridig in škofovih clankov za ljubljansko škofijo je objavila Marija Cipic Rehar v CIPIC REHAR et al. 2009, str. 123–260, tukaj str. 127, 128. Za mariborskega škofa dr. Ivana Jožefa Tomažica sem pregledala zbirko v fondu škofove zapušcine v Nadškofijskem arhivu Maribor. 95 Bojan GODEŠA, Rožman in vprašanje državnega okvira med drugo svetovno, v: Rožmanov simpozij v Rimu, Rim-Ljubljana-Celje 2001, str. 193–203, tukaj str. 198; Janko PLETERSKI, Vatikanski dokumenti o Slovencih in Sloveniji 1940–1945, v: Grafenauerjev zbornik, Ljubljana 1996, str. 639; KRIŠTO 1998, str. 42–43; Prevod dokumenta, objavljenega v Actes et documents du Saint Sičge relatifs a la Seconde Guerre Mondiale, knjiga IV, dok. 351. Ta dokument pri Janku Pleterskem, Vatikanski dokumenti. 96 GODEŠA 2001, str. 198; JELIC BUTIC 1978, str. 306. Protikomunisticno usmerjeni Slovenci (med njimi domnevno tudi škof Rožman) so poglavarju Pavelicu, nadškofu Stepincu in predvojnemu vodji Hrvatske seljacke stranke (HSS; Hrvaške ljudske stranke, op. prev.) dr. Vlatku Macku poslali pisne predloge za ustanovitev protikomunisticne fronte, ker si zavezniki niso predstavljali, kakšna bo povojna Jugoslavija: škof Rožman je zagovarjal federalisticno Jugoslavijo. 97 GODEŠA 2001, str. 198; PLETERSKI 1996, str. 639; KRIŠTO 1998, str. 42–43; Prevod dokumenta, objavljenega v Actes et documents du Saint Sičge relatifs a la Seconde Guerre Mondiale, knjiga IV, dok. 351. 98 GRUENFELDER 2010/2011, str. 196. Škof Rožman je pri svojem odnosu do nacionalsocializma moral upoštevati, da se je knezoškof krško-celovške škofije Adam Hefter99 trudil za zbližanje in dogovarjanje z nacionalsocializmom. Antiparlamentarizem, antisemitizem, sovraštvo do delavskega gibanja oz. do socialisticnih in mešcansko-demokraticnih razvpitosti v drugih državah (Sovjetska zveza, Mehika, Španija) ter simpatija do nacionalnih zgodovinskih teorij so jugoslovanski katolicizem napeljali na to, da je do nacionalsocializma razvil vsaj ambivalentno stališce. Primer za to je nadškof Stepinac: zelo zaskrbljeno je gledal na ustolicenje nemške oblasti v Zagrebu (ne kot na »zašcitno moc«, temvec kot na okupatorja) in ni pricakoval, da bo »pruski škorenj« spoštoval samostojnost Hrvatov. Toda zagrebškemu nadškofu dobro znano dejstvo, da je NDH »država« zaradi nemške milosti in da se bo morala obnašati ne le kot nemška zaveznica, temvec kot hvaležen in poslušen podanik rajha, ni bilo ovira, da ne bi pozdravil ustanovitve NDH, zaradi katere mu je »zavrela kri od radosti in ponosa« (še na svojem sojenju je trdil, da je, ko je pozdravljal vzpostavitev NDH, prisluhnil »volji naroda« in da »bi se pocutil kot zadnji malopridnež, ce se ne bi odzval pozivu krvi svojega naroda …«.100 Tudi škof Rožman je verjel, da je NDH katoliška država. Kasnejših izjav o ustaškem režimu ocitno ni, tako da je nemogoce ugotoviti, ali se je in kdaj, ce sploh, preprical o pravi naravi ustašev in države oz. državnosti NDH. Stepinac se je redko dotaknil družbenih in politicnih dogodkov (ni izjav o pogromih v Nemciji novembra 1938, v noci z 9. na 10. november /t. i. kristalna noc, Reichskristallnacht/, ko so pripadniki SA v Nemciji in v delih Avstrije izvršili pogrom nad Judi, op. prev.).101 V glavnem se je držal verskih vsebin.102 To lahko trdimo tudi za mariborskega škofa Tomažica. 99 Dr. Adam Hefter, knezoškof Krške škofije/Diözese Gurk-Klagenfurt od leta 1914 (rojen 1871 na Bavarskem, umrl 1970 v Celovcu), benediktinec in profesor klasicnih jezikov v benediktinskih gimnazijah oz. semenišcih, je bil poslan v Krško škofijo zaradi tamkajšnjega primanjkljaja duhovnikov. Nacionalsocialisticno gibanje je na Koroškem zgodaj pognalo korenine: škof Hefter se je dolgo skušal izogibati politicnemu stališcu o nacionalsocializmu; zavracal je, da bi se radikalno negativno izjasnil o njem, vendar je – kot edini avstrijski škof poleg dunajskega nadškofa dr. Theodorja Innitzerja – od leta 1938 skušal najti modus vivendi z njim. Ko je kasnejši kurijski škof dr. Alois Hudal s svojo sporno knjigo Die Grundlagen des Nationalsozialismus skušal zgraditi most med kršcanstvom in nacionalsocializmom in ko so bili drugi avstrijski škofje za to, da se knjiga prepove, je dr. Hefter skupaj z nadškofom Innitzerjem preprecil prepoved. Dr. Hefter sicer nikdar ni skrival svoje nemške nacionalne zavesti in je – enako kot tudi nadškof Innitzer – pozdravljal anšlus. Zato si je prislužil vzdevek »Hitlerjev škof«, še posebej takrat, ko se je ob obisku firerja v Celovcu s Hitlerjem tudi rokoval. Leta 1939 je škof Hefter vložil zahtevo za upokojitev iz zdravstvenih razlogov (bolehal je za nevrološkimi motnjami) in se umaknil na Bavarsko, vendar je pogosto prebival na Koroškem. Leta 1970 je umrl; pokopan je v kripti stolne cerkve v Celovcu; življenjepis Walter SAUER, Loyalitaet, Konkurrenz oder Widerstand? Nationalsozialistische Kultuspolitik und kirchliche Reaktionen in Oesterreich 1938–1945, v: Walter NEUGEBAUER, Erich HANISCH (ur.), NS-Herrschaft in Oesterreich, Wien 2000, str. 159–186, tukaj str. 160, 182, 308 in passim. 100 ŠTAMBUK ŠKALIC 1997, str. 56. 101 JUHANT 2001, str. 258. 102 Justin STANOVNIK, Rožmanova obsodba komunizma, v: Rožmanov simpozij v Rimu, Rim-Ljubljana-Celje 2001, str. 246. Biografi Rožmanovo zadržanost pojasnjujejo z njegovo domaco vzgojo in osebno kulturo, pa tudi z njegovo zaskrbljenostjo za fizicni obstoj slovenskega naroda, ki ga škof ni hotel ogroziti z glasnimi nastopi.103 Škof se je v Rimu dvakrat posvetoval o odkritih protestih zoper okupacijo in obakrat mu je Sveti sedež priporocil, naj ne tvega lastne aretacije, da se vzdrži, celo za ceno žrtvovanja avreole muceništva, da se ukloni okupacijski oblasti ter da skuša šcititi in braniti vse, ki to potrebujejo: internirance, begunce, zapornike, talce, imigrante ...104 To priporocilo papeža Pija XII. vsebuje odgovor na eno osrednjih raziskovalnih vprašanj, povezanih s papeževim odnosom do nacionalsocializma. Tudi papež sam je bil v dilemi: zašcititi Cerkev in se osredotociti na njeno dobrobit in eksistenco ali zanemariti to obvezo in nastopati kot vest Cerkve, še vec, kot vest sveta. Kako prepreciti trpljenje in hkrati ostati realen politik? Razlicne obveznosti in pricakovanja, ki vsako zase zahteva doloceno politicno metodo, drugo drugemu pa so nasprotna in med seboj nezdružljiva. Papež Pij XII. se je odlocil za tiho diplomacijo in konkretno humanitarno pomoc, da je lahko cim vecjemu številu praganjanih kar se da dobro pomagal. Ko je izvedel, kako nacionalsocialisti ravnajo z glasnimi moralnimi apeli s prižnic katoliških cerkva, se je odlocil za metodo, ki jo je priporocil tudi škofu Rožmanu: delovati tiho, samozatajevalno, diplomatsko, ublažiti trpljenje in težave – ceprav je papež racunal na možnost, da ga bo svet obsojal zaradi molka.105 To se je tudi zares zgodilo.106 103 GRIESSER PECAR 2001, str. 301. 104 GRIESSER PECAR 2001, str. 302; NŠAL, Zapušcina dr. G. Rožmana, mapa 6, zapis 7. Salezijanec dr. France Blatnik je bil najprimernejši »pismonoša« (NŠAL, Zapušcina msg. Jagodica, izjava dr. Franceta Blatnika). Dokumenti o teh porocilih niso dostopni zaradi embarga, vendar je dokumentov dovolj v Actes et documents du Saint Sičge relatifs a la Seconde Guerre Mondiale, 12 zvezkov, Vatikan, 1965–1981 (ADSS). 105 Poljski škofje niso mogli prepreciti brutalnega ravnanja Nemcev s Poljaki in Judi, celo papeški nuncij v Berlinu ni mogel storiti nicesar, ker mu je nacisticna oblast dala vedeti, da se ga to, glede na to, da papež ni priznal osvajanja Poljske, absolutno ne tice. Še en primer: nizozemski episkopat je dal 26. maja 1942 prebrati skupni protest Katoliške cerkve in vseh drugih kršcanskih skupnosti na Nizozemskem proti deportaciji Judov. Na to je reagiral nacionalsocialisticni guverner okupirane Nizozemske dr. Arthur Seiss-Inquart s še bolj zaostrenim lovom na Jude in tudi deportacijo nearijskih kristjanov, duhovnikov, redovnikov in redovnic. Na višku vala pregonov sta bili aretirani karmelicanka dr. Edith Stein in njena sestra Rosa in deportirani na vzhod. Po zanesljivih informacijah preživelih sta bili sestri Stein ubiti 9. avgusta 1942 v plinski celici v Auschwitzu. Albert WUCHER, Postwendend eine Antwort aus Rom, 1933 im April: Den Erzabt von Beuron, Edith Steins Boten, erwartete im Vatikan ein Brief von Kardinal Pacelli, v: Frankfurter Allgemeine Zeitung, št. 86, 11. 4. 2003, str. 44. 106 Leta 1964 je nemški dramatik Rolf Hochhuth nastopal s svojo dramo Der Stellvertreter. Ein christliches Trauerspiel (Namestnik. Kršcanska tragedija), v kateri na komajda zaklavzuliran nacin problematizira molk papeža Pija XII. o tisocih judovskih žrtev. Namesto papeža nastopa jezuit in trpi posledice: stopi na pot v koncentracijsko taborišce. Tudi Daniel J. GOLDHAGEN v Die Katholische Kirche und der Holocaust, Eine Untersuchung ueber Schuld und Suende, Berlin 2002, kritizira papeža Pija XII., v: HUMMEL 2004, str. 66, 67. Pierre BLET je reagiral na obtožbe na racun papeža Pija XII. s svojo zbirko Papst Pius XII. und der Zweite Weltkrieg, Aus den Akten des Vatikans, 2. izdaja, Paderborn-München-Wien-Zürich 2001. Stik z resnicnimi Judi – aktivna pomoc kršcanskih cerkva preganjanim Judom Do leta 1938 je bila lahko Kraljevina Jugoslavija ponosna na tisocletno navzocnost judovskih skupnosti na njenem ozemlju in na vecstoletno tradicijo sprejemanja preganjanih Judov.107 Ko so leta 1933 prvi nemški Judje iz rajha prišli v Jugoslavijo, so jim jugoslovanske oblasti, zveste humanitarni tradiciji, nudile zatocišce in novo eksistenco – kljub 30-odstotni stopnji nezaposlenosti še pred svetovno gospodarsko krizo (ki je z zacetkom krize kazala trend rasti)108. Jugoslovanski mediji in politika so pozorno spremljali razvoj nacionalsocialisticne politike v rajhu109 in zaznali, da so se življenjske razmere za Jude kmalu po prihodu nacionalsocialistov na oblast drasticno poslabšale. Od 22. do 28. maja 1933 je Mednarodni center PEN v Dubrovniku imel svojo letno konferenco: v nasprotju z nacelom apoliticnosti, h kateri je leta 1932 takratni predsednik PEN-a John Galsworthy obvezal vse clane te organizacije, je nemški pisec Ernst Toller nastopil z dramaticnim apelom Speak now or never! – o zažiganju knjig judovskih piscev, preganjanju judovske inteligence, odpušcanju Judov iz služb …110 Predsednik jugoslovanske vlade Milan Stojadinovic je zatrdil, da je bila Jugoslavija od leta 1933 naprej ena od držav, ki so sprejele najvec Judov, in da je skrb zanje državo že leta 1938 pripeljala na rob njenih materialnih in financnih zmožnosti.111 Poleg tistih, ki jim je uspelo zgraditi novo profesionalno eksistenco in živeti od svojih zaslužkov, so namrec prišli tudi ljudje, potrebni tuje pomoci.112 Starejši, ki jim je nacionalsocialisticna oblast vzela pokojnine, jim blokirala bancne racune in jim vzela tudi druge socialne pravice, so prišli k svojim družinam v Jugoslavijo.113 Skrb za tuje judovske begunce je prevzela Zveza judovskih obcin Jugoslavije (Savez Jevrejskih opština Jugoslavije) in njeni clani ter judovske skupnosti in njihovi clani po vsej državi. Premožni in ugledni jugoslovanski državljani so se pisno zavezali, da 107 Milan KOLJANIN, Jevreji i antisemitizam u Kraljevini Jugoslaviji 1918–1941, Beograd 2008, str. 150, 151, 190 in passim; Mira KOLAR DIMITRIJEVIC, Obrisi strukture radnicke klase meduratnog razdoblja u svijetlu privrednog razvitka, separat iz Zbornika Revolucionarni radnicki pokret u Zagrebu izmedu dva svjetska rata, Prilozi za povijest socijalisticke revolucije, Zagreb 1983, str. 114–132; Holm SUNDHAUSSEN, Wirtschaftsgeschichte Kroatiens im nationalsozialistischen Grossraum 1941–1945, Stuttgart 1983, str. 105, 263; Arnold SUPPAN, Jugoslawien und Österreich 1918–1938, Wien 1996, str. 114. 108 O judovskih uslužbencih jugoslovanskih podjetij: GRUENFELDER 2013, str. 9–41. O prispevku ceških vlagateljev v tekstilno industrijo v Dravski banovini glej: Nataša VODOPIVEC, Podjetništvo v Mariboru in okolici med svetovnima vojnama, diplomsko delo, Maribor 2004. 109 Nacionalna i sveucilišna knjižnica, Zagreb, Jutarnji list, Zagreb, mikrofilmi sign. 83.013: Primjeri, Zagreb, št. 7596, let. XII, 23. 3. 1933, str. 16. 110 Dokumentacija ob mednarodnem kongresu PEN-a v Dubrovniku (22.–28. maj 1993). Hrvaški center PEN, Zagreb, www.pen.hr [23. 6. 2015]. 111 Milan RISTOVIC, U potrazi za utocištem: Jugoslovenski Jevreji u bekstvu od holokausta 1941–1945, Beograd 1998, str. 40; GRUENFELDER 2013, str. 62. 112 Arhiv Republike Slovenije (ARS), Kraljevska banska uprava Dravske banovine (KBUDB, fond št. AS 067), škatla 26, št. 4478/39. 113 HDA, Banovina Hrvatska – Odjeljak za državnu zaštitu, (BH-ODZ, fond št. 158), škatla 26, št. 977/40; isto: škatla 30, dokumenti št. 2371, 2373 in 2381 iz leta 1940. bodo nosili vse stroške in materialno skrbeli za tuje »goste« – in obljube tudi držali.114 Ne samo, da so clani judovskih skupnosti od leta 1933 placevali poseben prispevek, dodatek na obcinski davek (tako imenovani socialni davek), begunce so vzeli tudi v svoje domove ali jih vsaj vabili na kosila: »[...] skoraj ni bilo vec dneva, da kdo od njih ni bil kósil pri nas [...],« se spominja Branko Polic.115 Tudi Slavko Goldstein se spominja gostov – beguncev na domu svojih staršev v Karlovcu.116 Tisti, ki beguncev niso mogli gostiti pri sebi, so se angažirali v kuhinji Judovske obcine v Zagrebu, ki je pripravila dnevno menzo, ali pri poucevanju begunskih otrok in pri delu z mladimi v prostem casu.117 Zagreb je bil destinacija za najvec judovskih imigrantov, zato so HICEM, JOINT in Palestinski urad – mednarodne judovske organizacije, ki so pripravljale organizirano emigracijo Judov iz rajha in držav z antisemitskimi izgredi – v tem mestu že leta 1934 odprle svoja predstavništva. Mednarodni judovski organizaciji HICEM in JOINT,118 Judovska loža B’nai B’rith,119 Jugoslovanska sekcija Mednarodnega društva 114 Primeri za to: HDA, BH-ODZ, škatla 36, št. 8269/39, 25442/39, 3408/40. 115 Branko POLIC, Vjetrenjasta klepsidra (autobiografski zapisi 1924.–1. 11. 1942.), Zagreb 2004, str. 266. Branko Polic je bil sin direktorja Diskontbanke d.d. Zagreb Arturja Polica in njegove soproge Dane, na Krležinom Gvozdu št. 17 v Zagrebu (1924–2014). S starši in enim od dunajskih beguncev, ki so živeli pri Policevih, je avgusta 1941 pobegnil v Kraljevico. Bil je zapornik v italijanskih internacijskih taborišcih za Jude v Kraljevici in v Kamporu (otok Rab), sodeloval je v NOB, delal je v partizanski bolnišnici na Petrovi gori. Po koncu vojne je opravil maturitetni izpit na zagrebški gimnaziji in dobil štipendijo za študij francošcine na Sorboni; koncal ga je in se vrnil kot profesor francoskega jezika v Zagreb; tam je študiral tudi anglistiko. Zahvaljujoc temeljiti glasbeni izobrazbi doma, pod okriljem staršev, še pred vojno, je dobil mesto na RTV Zagreb kot glasbeni komentator. Leta 1990 je z drugimi preživelimi clani Judovske obcine v Zagrebu ustanovil Judovsko kulturno društvo »Miroslav Šalom Freiberger« (imenovano po zadnjem zagrebškem rabinu, ki so ga leta 1943 opeljali v Auschwitz in je tam umrl) in casopis za judovsko kulturo Novi Omanut. Branko Polic je objavil svojo avtobiografijo v vec zvezkih: prvi zvezek, Vjetrenjasta klepsidra (2004), in 2. del Imao sam srecu (autobiografski zapisi 1. 11. 1942.–24. 12. 1945.) iz leta 2006 se nanašajo na obdobje NDH, beg v drugo cono italijanske okupacije, v Primorju, življenje v taborišcih v Kraljevici in Kamporu ter v Liki in na Petrovi gori, vse do vrnitve domov. Njegov oce se je po letu 1945 izselil v Palestino, medtem ko je mati Dana prevzela vodstvo Koncertne direkcije Zagreb. Poleg avtobiografije v štirih zvezkih je Branko Polic leta 2013 objavil svojo zbirko Pregršt glazbenih anegdota (Durieux, Zagreb). 116 Slavko GOLDSTEIN, 1941: Godina koja se vraca, 2. izdaja, Zagreb 2007, str. 24. 117 Klaus VOIGT, Joschkos Kinder, Flucht und Aliyah durch Europa 1940–1943, Josef Indigs Bericht, Berlin 2006, str. 36. 118 JOINT (Jewish Joint Distribution Committee, JDC): HICEM je nastal leta 1927 z združitvijo treh društev: HIAS (Hebrew Immigrant Aid Society, New York), ICA (Jewish Colonization Association, Pariz) in Emigdirect (Organizacija za emigracije, Berlin) kot organ za koordinacijo judovske emigracije zunaj ZDA. Zaradi britanskega vojnega prava je Emigdirect moral leta 1934 nehati delovati zunaj Velike Britanje; zaradi istega razloga je prenehala delovati tudi ICA. Nekaj casa je HICEM financiral samo HIAS. V zacetku vojne, septembra 1939, je imel HICEM urade po vsej Evropi, v Severni in Južni Ameriki ter na Bližjem vzhodu. Uradi so pomagali Judom pri tehnicnih pripravah za emigracijo. Leta 1940 je HICEM svoj sedež preselil na Portugalsko. Yad Vashem, SHOAH Research Center: www. yadvashem.org [23. 6. 2015]. 119 Zagrebška loža Judovskega humanitarnega društva B'nai B'rith je bila ustanovljena leta 1926. Glej: Judovska obcina Zagreb, www.zoz.hr/home.php?content=content&term=220&key =219&key1=220 [23. 6. 2015]. sionisticnih žensk (Women’s International Zionistic Organization, WIZO)120 in jugoslovansko Združenje žensk za pomoc beguncem (ustanovljeno je bilo leta 1935) so Judovski verski obcini v Zagrebu v skrbi za begunce priskocili na pomoc, obcina pa je od leta 1936 delovala kot uradna predstavnica vseh jugoslovanskih Judov v mednarodnih judovskih društvih.121 Zaradi pomoci, ki so jo begunci dobivali v Zagrebu, v Jugoslaviji niso ostali samo tisti, ki so bili prestari ali prevec bolni, da bi se odlocili za emigracijo v tretjo državo in za nov zacetek v tujem svetu. Nekaterim so celo pustili, da jim potecejo roki veljavnosti dokumentov, ali pa so tvegali izkrcanje s prekomorskih ladij še v jugoslovanskih teritorialnih vodah,122 da bi se v tej državi skrili in se dokopali do dovoljenja za bivanje ali celo jugoslovanskega državljanstva. Za aktivizmom Judovske verske obcine v Zagrebu niso zaostajale judovske skupnosti v slovenskih mestih, še posebej v Mariboru, Lendavi in na Ptuju, prvih postajah za pocitek in okrepcilo po napornem pohodu prek »zelene meje« ob prometnicah.123 Ali je bila skrb za judovske begunce zgolj interna stvar judovskih skupnosti, izkljucno skrb Judov? Ali so se tudi kristjani šteli kot dolžni in odgovorni? Poleg Judov Mojzesove vere so namrec prihajali tudi tisti, ki so se pokristjanili v eni od kršcanskih verskih skupnosti tik pred prihodom nacionalsocialistov na oblast ali potem, tisti, katerih predniki so se pokristjanili, ki so živeli v mešanih kršcansko­judovskih zakonih ali so izvirali iz takšnih zakonov. V nacisticnem žargonu so bili takšni »christliche/katholische Nicht-Arier« (pokristjanjeni nearijci). Tudi njih so preganjali zaradi »rasne pripadnosti«. Od septembra 1935 (od sprejetja nürnberških rasnih zakonov) so tudi kršcanske nearijce izenacevali z Judi (pod geslom Was der Jude glaubt, ist einerlei, in der Rasse liegt die Schweinerei.124). Izraz nearijski kristjani spada v nacionalsocialisticni žargon – uporabljali pa so ga tudi Judje sami, da bi »Jude po veri« (Jude Mojzesove vere) locili od Judov po rasi. Nacionalsocialisti, ki so v 5. clenu Prve odredbe k Zakonu o državljanstvu nemškega rajha (Erste Verordnung zum Reichsbuergergesetz) pojem Jud definirali po rasi, sploh niso upoštevali verske pripadnosti Judov, zato je za Jude nearijce – katoliške, Mojzesove, evangelicanske ali ateisticne – brez izjeme veljala rasna zakonodaja.125 120 VOIGT 2006, str. 22. 121 Katrin BOECKH, Jugoslawien: Kroatien, v: Handbuch der deutschsprachigen Emigration 1933–1945, ur. Claus-Dieter KROHN, Patrik VON ZUR MUEHLEN, Gerhard PAUL und Lutz WINCKLER, Darmstadt 1998, str. 459–460; KOLJANIN 2008, str. 471. 122 Primer: panamska ladja pod grško zastavo Colorado, ki je leta 1939 izkrcala svoje judovske potnike v jugoslovanskih teritorialnih vodah v bližini Splita: HDA, BH-ODZ, škatla 52, št. 13.104. 123 HDA, BH-ODZ, škatla 11, št. 59999/1938, in škatla 50, št. 10597/1939. 124 REUTTER 1971, str. 10, 11; Ludger HEID, »Was der Jude glaubt ist einerlei...«: Der Rassenantisemitismus in Deutschland, v: Die Macht der Bilder, Antisemitische Vorurteile und Mythen, Jüdisches Museum der Stadt Wien, Wien 1995. 125 Toda rasna pripadnost, ki je bila za nacionalsocialiste edina merodajna za status posameznika, je bila definirana kot »pripadnost Mojzesovi veri« – nasprotje, iz katerega ni bilo mogoce izstopiti: Jud je tisti, ki ga je rodila mati Judinja. In na osnovi cesa je bila mati Judinja? Po pripadnosti Mojzesovi veri. V NDH so bili tuji Judje »Judi«, ce so po zakonih države porekla veljali za »Jude«. Hrvaški »rasni zakon« je v 10. tocki ugotovil, da veroizpoved ne bo imela nobenega vpliva na rasno pripadnost in da bodo tudi pokristjanjeni Judje šteti kot Judi. Judom ni bila dovoljena spreobrnitev v katero od državno priznanih verskih skupnosti: v Katoliško cerkev, nemško Evangelicansko kršcansko cerkev ali v islam.126 Jud se dobesedno ni mogel »preleviti«.127 Nürnberški zakoni so definirali tudi »mešance«, potomce iz zvez Judov in arijcev, in jim – odvisno od generacije – priznali stopnjevane pravice;128 hrvaški zakoni te kategorije niso poznali. Nekateri nemški in avstrijski Judje, ki so v begu pred nacionalsocialisticnimi represalijami proti Judom med letoma 1933 in 1938 prispeli v Jugoslavijo, so zaprosili za sprejem v Katoliško cerkev in se dali krstiti.129 Potem ko so Nemci napadli Jugoslavijo in še preden so postavili svojo oblast na Spodnjem Štajerskem, so obcinske uprave in nacelniki obcin z nemškim prebivalstvom preganjali Jude, tuje in domace. Tisti, ki so jih izgnali iz mest blizu hrvaške meje, so bežali na ozemlje Hrvaške, ne glede na to, da je tudi tam nova ustaška oblast že od prvih dni po vzpostavitvi ustaškega režima Jude trpincila, jih izganjala iz stanovanj in mnoge aretirala.130 Kljub temu je nadškofijski ordinariat v Zagrebu za junij 1941 zabeležil vec kot 200, za julij 1941 pa vec kot 1300 prošenj Judov za sprejem v Katoliško cerkev v zagrebških župnijah. Nadškofijski duhovni sedež je spise o pokristjanjevanju pošiljal v odobritev Ministrstvu za pravosodje in verstvo. S tem je priznal pravno veljavnost odlocitve posvetne oblasti o vprašanju vesti, ceprav je pomožni škof dr. Ivan Lah poslal pisni protest proti takemu državnemu prisvajanju cerkvene pristojnosti. Za spreobrnjence iz judovstva v Katoliško cerkev je Oddelek za verstva pri Ministrstvu za pravosodje in verstva obvestila cerkve sprejel v vednost, toda odobritev ni izdajal, pac pa je zadeve arhiviral nerešene.131 Nadškofijski duhovni sedež je v casu sprejemanja tega zakona in zakonskih dolocil, povezanih z rasno politiko, vztrajal pri kanonskopravnih pogojih za sprejem v Katoliško cerkev (njegova navodila in praksa so bili obvezni za vse škofije še iz casa Kraljevine Jugoslavije in Jugoslovanske škofovske konference). 126 Drugace pa je bilo vprašanje spreobrnitve v državno priznane verske skupnosti doloceno z zakonskimi odredbami o spreobrnitvi iz ene vere v drugo z dne 3. maja 1941. Zakon se je nanašal na spreobrnitev pravoslavcev. Besedilo zakona v: Narodne novine NDH, št. 19/1941 z dne 5. 5. 1941; izvajane odredbe v HDA, MPB-B, škatla 3, št. 45718 z dne 15. 7. 1941. 127 Zakonska dolocila o zašciti arijske krvi in casti hrvaškega naroda, Narodne novine NDH, št. 15/1941, cl. 1; Zakonske odredbe o državljanstvu NDH, Narodne novine NDH, št. 16/1941 z dne 25. 4. 1941; REUTTER 1971, str. 12. 128 REUTTER 1971, str. 12. 129 HDA, RUR ŽO, škatla 4, št. 2819, inv. št. 27958: Berlincan Erwin Süssmann se je leta 1940 nastanil v Dobrovi (obcina Šmartno pri Slovenj Gradcu) in se tam spreobrnil v katoliško vero. 130 JELIC BUTIC 1978, str. 61–64, 105–106. 131 GOLDSTEIN 2001, str. 482, 483; KRIŠTO 1998, str. 145. Oba sta lahko uporabljala vire v Nadškofijskem arhivu v Zagrebu (NAZ). Potencialni spreobrnjenci so morali ordinariatom poslati prošnje za sprejem v Katoliško cerkev s potrdilom, da se želijo spreobrniti »po svoji svobodni volji, brez drugih vplivov«. Vlagatelji prošenj so morali dokazovati pripravljenost in sposobnost živeti po verskem in moralnem nauku Katoliške cerkve in zato preživeti neki »poskusni rok«, ki je trajal nekaj mesecev (po oceni krajevnih župnikov). Kot dokaz volje potencialnih spreobrnjencev je cerkev zahtevala verouk katehumena (katehúmen /grško .at....µ.... [katehuménos] = pouceni/ je odrasel clovek, ki se pripravlja na vstop v kršcansko Cerkev in na sprejem zakramenta krsta, op. prev.), uskladitev že sklenjenih zakonskih zvez s kanonskopravnimi normami za cerkveno veljavno zakonsko zvezo oz. za sklenitev nove zakonske zveze v Katoliški cerkvi in zagotovitev, da bodo že rojene in vse bodoce otroke vzgajali kot katolike. Ordinariati so s temi kanonskopravnimi predpisi morali seznaniti potencialne spreobrnjence in vlagatelje prošenj za pokristjanjenje. Leta 1941 judovski spreobrnjenci niso vec imeli casa izpolniti te zahteve, vendar so župniki – glede na to, da so bili vseeno bliže resnicnemu vsakdanu – predpise veckrat ignorirali, kot potrjujejo preživeli.132 Cerkvena hierarhija je potrebovala vec casa, da je dojela, da so bili takšni pogoji nesprejemljivi in neizvedljivi za ljudi, ki so bili v smrtni nevarnosti. Da je bil strah pred izgonom glavni, ce ne tudi edini motiv za spreobrnitev Judov v katoliško vero, so škofovski ordinariati spoznali šele postopoma in pocasi. Duhovniki, ki so se odlocili ignorirati navodila crkvene oblasti, so Jude krstili in jim delili zakramente na lastno odgovornost.133 Dan Baram, nekdanji aktivist Judovske verske obcine v Zagrebu in clovek, odgovoren za stik z Nadškofijskim duhovnim sedežem, je prical tudi o tem, da so katoliški župniki, ki so razumeli resnost preganjanja Judov, Judom, ki so prosili za pokristjanjenje v Katoliško cerkev, »diskretno« pomagali tudi takrat, ko niso izpolnjevali pogojev, ali celo izdajali krstne listine brez krsta, samo pro foro civili, za državne oblasti. (Nesojenim) kršcencem so hoteli dati vsaj minimalno priložnost, da bi jim bilo kot katolikom prizaneseno s preganjanjem, hkrati pa so se zavedali, da so po veljavnih zakonih NDH tudi pokristjanjeni Judje ostali Judi in so zato zanje veljali rasni zakoni.134 Nadškof Stepinac je takšno prakso javno prepovedal, preprican, da je cerkvena oblast dolžna absolutno spoštovati zakone in da duhovniki ne smejo kršiti veljavnih zakonov niti za ohranitev tujih življenj. Toda duhovniki, ki so poznali nadškofa in njegove najožje sodelavce, omenjajo interno komunikacijo med Nadškofijskim duhovnim sedežem in duhovniki po župnijah ter nedatirano nadškofovo navodilo, v katerem jim je nadškof priporocal ustrežljivost in uvidevnost s ciljem, reševati življenja.135 132 POLIC 2004, str. 288, 366. 133 Judovsko deklico z neznanim imenom in priimkom je krstil župnik v Virovitici, ceprav krst po kanonskem pravu brez osebnih podatkov ni dovoljen: samostan sester usmiljenk, Zagreb. Na strani: www.milosrdnice-zagreb.hr/ [23. 6. 2015], Povijest Provincije, življenjepis sestre Ivane Berhmane Šimete. 134 Primer: HDA, RUR ŽO, škatla 3, št. 383/1941, inv. št. 27309. 135 KOLARIC 1998, str. 162–164; Vladimir HORVAT, Kako je nadbiskup Stepinac spašavao Židove, Glas Koncila 4 (1962), 29. 1. 2012, dostopno na: http://www.glas-koncila.hr/index. php?option=com_php&Itemid=41&news_ID=19858 [23. 6. 2015]. V osebnih stikih z ustaškimi funkcionarji je nadškof – kot je prical njegov tajnik in biograf – protestiral tudi proti pritisku na »arijske« zakonce v mešanih zakonih, da se locijo od svojih judovskih partnerjev ali partneric. Za mešane »arijsko-judovske« zakonce je imel vec priložnosti protestirati pri državnem vodstvu, da bi jih rešil pred protijudovskimi ukrepi. Dne 5. 3. 1942, ko se je že izvajala odlocitev s konference v Wannseeju,136 ustaško redarstvo pa je po vsej Hrvaški izvajalo racije in deportiralo Jude v taborišca (v drugi polovici leta 1942 so jih vozili v taborišca na Poljskem), so se pokristjanjeni Judje in judovski zakonski partnerji v obupu obrnili na nadškofa. Tedaj je poglavar nadškofu ugodil in ukazal prizanesti pokristjanjenim in Judom v mešanih zakonih.137 Leto dni kasneje nadškof Stepinac za te žrtve ni mogel storiti nicesar vec.138 Po drugi strani pa so nekateri župniki hote ali nehote pomagali ustaškemu redarstvu izslediti neprijavljene Jude. Ko je namrec Ministrstvo za pouk in verstvo139 s pomocjo Nadškofijskega duhovnega sedeža pozvalo vse katoliške župnije, da mu 136 Na konferenco v vili Wannsee (na obrobju Berlina), sklicano na pobudo vodje SS Heinricha Himmlerja, so 20. 1. 1942 prišli predstavniki Urada šefa vlade (Reichskanzlerei), ministrstva za zunanje zadeve, Generalgouvernementa, Komisariata rajha za vzhod (Reichskommissariat Ostland), Urada za rasno in kolonizacijsko politiko (Rasse- und Siedlungshauptamt), Glavnega urada za varnost rajha (Reichssicherheitshauptamt, RSHA), predstavniki centrale SS-a, predstavniki SD in varnostne policije (SD) v Generalgouvernementu in Komisariatu rajha za vzhod (Reichskommissariat Ostland). Na konferenci je bilo treba »izdelati vozni red« in pripraviti »dokoncno rešitev judovskega vprašanja« v Evropi, in to v dveh etapah: a) izrinjanje Judov s posameznih podrocij življenja nemškega naroda in b) zatem iz celotnega »življenjskega prostora« Nemcev. Novi nacrt je bil potreben, ker dotedanje metode – vecji pritisk na posameznike zaradi »prostovoljnega« zapušcanja Nemcije in prisilno izseljevanje – niso dale pricakovanega rezultata, tj. pokazalo se je, da je na legalen nacin nemogoce »ocistiti nemški življenjski prostor Judov«, ker so se države, ki so tradicionalno sprejemale Jude, upirale nemškim nacrtom o zaostrovanju imigracijske politike. Od 30. 1. 1933 do 31. 10. 1941 je »zgolj« 537.000 nemških Judov zapustilo Nemcijo, od teh jih je bilo 360.000 iz nemškega Altreicha (Nemcije v mejah na dan 30. 1. 1933), 147.000 iz nekdanje Avstrije in približno 30.000 iz nekdanje Ceškoslovaške. Ko je 30. 10. 1941 Himmler prepovedal izseljevanje Judov v casu vojne, je bilo približno 11 milijonov preostalih Judov treba »rešiti na vzhodu«, od tega 131.800 iz Nemcije, 43.700 iz nekdanje Avstrije, približno 420.000 iz nekdanjih nemških pokrajin na vzhodu, 5 milijonov iz nekdanje Sovjetske zveze (od tega vec kot 2,9 milijona iz Ukrajine). Iz Hrvaške bi jih po nacrtu, izdelanem na konferenci, moralo biti »rešenih« 40.000 (vsi številcni podatki so se nanašali na Jude po veri, ne po nacionalsocialisticnem pojmovanju »rase«, ker to ni povsod zaživelo. Na »vzhodu« so Judje kot prisilni delavci gradili ceste; delo je bilo takšno, da so racunali z »naravnim škartom«. Ostanek bo treba »obdelati« (Der Restbestand wird behandelt werden muessen), ker gre pri njih za najvitalnejše in najbolj žilave moci. Evropa se bo »cistila« s »precesavanjem od zahoda proti vzhodu«, zaceli pa bodo v Ceško-moravskem protektoratu in v sami Nemciji. Za ljudi, starejše od 65 let, bodo ustanovili »gete za ostarele« (Altersghettos). Eden od njih naj bo tudi Terezin; tja bodo napoteni tudi težki vojni invalidi judovskega porekla in judovski nosilci odlicij iz prve svetovne vojne. Die Wannsee-Konferenz, dostopno na: www.dhm.de/lemo/kapitel/zweiter­weltkrieg/holocaust/wannsee/ [23. 6. 2015]. 137 Potrdilo o tem tudi v dokumentu Državnega tajništva Sv. stolice, cit. pri BLET 2001, str. 183, 184. 138 HDA, Arhiv Hans Helm, škatla 22. Porocilo predsednika Mednarodnega odbora Rdecega križa (MORK) v Zagrebu Julija Schmidlina sedežu MORK-a v Ženevi. Dokument je objavljen v: Mario KEVO (ur.), Veze Medunarodnog odbora Crvenog križa i Nezavisne Države Hrvatske: Dokumenti, Knjiga 1, 80, dok. št. 10, Slavonski Brod-Zagreb-Jasenovac 2009. 139 Ministrstvo za pouk in verstvo je 24. 6. 1941 Oddelek za verstvo preneslo na Ministrstvo za pravosodje NDH. pošljejo sezname Judov, ki so jih krstili katoliški duhovniki, so se župniki odzvali140 in poslali sezname s polnimi imeni, priimki in naslovi kršcencev, vcasih tudi s podatki o »domovini« (to je omogocalo identificiranje tujih Judov in njihovo locevanje od domacih, ki so neredko imeli enake ali podobne priimke in celo imena). Po zaslugi »uslužnosti« katoliških župnikov je ustaška oblast z lahkoto izvedela za stanovanja, v katerih so se skrivali tuji, ilegalni judovski imigranti. Ohranjeni seznami izvirajo iz katoliških župnij v Zagrebu in iz nemške Evangelicanske cerkvene skupnosti.141 Zahtevke Judov za pokristjanjenje so dobili tudi evangelicanski pastorji, starokatoliški duhovniki in duhovniki Katoliške cerkve vzhodnega (grškega) obreda, t. i. niati. Dokumentov o tem, kako so ravnali s prošnjami Judov,142 ni, treba pa je vedeti, da niti starokatoliška cerkev niti grkokatoliki (uniati) nista bili državnopravno priznani cerkvi. Z njima državni organi niso komunicirali. Spreobrnitve v ti dve cerkvi so bile prepovedane z zakonskimi dolocbami o prehodu iz ene vere v drugo.143 Verske spreobrnitve in zahteve Judov za pokristjanjenje v Rimokatoliško cerkev v Sloveniji zagotovo niso bile tako akutne kot v NDH (glede na majhno število domacih in tujih Judov, ki so se pred vojno naselili v Dravski banovini). Fasc. 35 v mariborskem škofijskem arhivu vsebuje zapis o pogojih za spreobrnitev tujevernikov v Katoliško cerkev, a brez poimenskih podatkov o spreobrnjencih.144 Za nearijce katolike je Katoliška cerkev zacela skrbeti že leta 1938, ko so zaznali zacetek velikih imigracijskih valov v Jugoslavijo. Nadškof Stepinac je takrat pricakoval, da bodo pokristjanjeni Judje v judovskih skupnostih izolirani ali celo prezrti kot »izdajalci« in da Judovska verska obcina v Zagrebu ne bo niti zmogla niti hotela skrbeti za Jude katolike, ker ne bo imela dovolj sredstev niti za Jude Mojzesove vere niti za Jude brez veroizpovedi.145 Toda to ni držalo: Judovska verska obcina iz kroga uporabnikov svoje pomoci ni izkljucevala niti pokristjanjenih Judov niti Judov brez veroizpovedi. Leta 1938, ko je narašcanje števila tujih judovskih beguncev postavilo judovske skupnosti pred velike organizacijske izzive, je tudi nadškof Stepinac prevzel odgovornost za preskrbo Judov katoliške veroizpovedi in – izjemoma – tudi Judov drugih veroizpovedi. Ustanovil je fond, za katerega je iskal prispevke pri tistih, ki jim je zaupal, in pri vplivnih ljudeh. Fond je obstajal, še preden je državni 140 HDA, Ravnateljstvo ustaškega redarstva – Židovski odsjek (RUR ŽO), škatla št. 2, seznami z naslovi pokristjanjenih Judov v dokumentu št. 3002/1941 z dne 2. 9. 1941. 141 HDA, RUR ŽO, škatla 2 , št. 3688/1941. O »ustrežljivosti« katoliških župnikov do oblasti NDH na škodo Judov glej v: GRUENFELDER 2010/2011, str. 211–216. 142 Škof škofije bizantinskega obreda Križevci dr. Janko Šimrak je 14. 10. 1942 zapisal, da je v vec kot tisoc primerih kršil prepoved spreobrnitve pravoslavcev v Katoliško cerkev vzhodnega (bizantinskega) obreda, ker so bili prosilci v življenjski nevarnosti: KRIŠTO 2001, str. 224, 225. 143 Zakonsko dolocilo z dne 5. 5. 1941, v: Narodne novine NDH, št. 19/1941. 144 NŠAM, fasc. 35. 145 Judovska begunska in emigrantska organizacija DELASEM (Delegazione per l’Assistenza degli Emigranti Ebrei) v Italiji (s sedežem v Genovi) je morala veckrat obvestiti Sveti sedež, da financnih možnosti nima niti za oskrbo judovskih žrtev, zaradi cesar je morala ustaviti pomoc pokristjanjenim Judom: BLET 2001, str. 182. tajnik Svetega sedeža kardinal Eugenio Pacelli (od 4. 3. 1939 papež Pij XII.) poslal pisni »predlog« vsem škofom svobodnega sveta, da organizirajo pomoc preganjanim »nearijskim katolikom« (9. 1. 1939).146 Novembra 1938 je nadškof ustanovil fond za denarno in materialno pomoc, Delo sv. Pavla, s ciljem, da »duhovno in socialno pomaga vsem spreobrnjencem, ki si iskreno želijo vstopiti v Katoliško cerkev, in še posebej – v teh izrednih razmerah – sinovom in hceram izraelskega naroda«.147 Dne 16. decembra 1938 je zagrebški nadškof poslal pismo Prvostolnemu kapitolu v Zagrebu s prošnjo za pomoc pri organiziranem preskrbovanju judovskih beguncev iz tujine, ki prihajajo v Zagreb »[...] najpogosteje brez vseh denarnih sredstev in brez dolocenega cilja. Mnogi od njih so pokristjanjeni in so pripadniki Katoliške cerkve. Takšni se v vse vecjem številu obracajo sem po pomoc ali priprošnjo [...].«148 Biograf in nadškofov osebni tajnik Aleksa Benigar, OFM, je zapisal nadškofove osebne intervencije in prizadevanja njegovih sodelavcev pri bankah in njim osebno znanih bankirjev zaradi financiranja pomoci.149 Nadškofu je uspelo zbrati sodelavce v poseben odbor, ki je navezal stike s policijami in tujimi konzulati zaradi vizumov in vstopnih dovoljenj za prekomorske države. Nadškof Stepinac je podpiral projekt Svetega sedeža v Braziliji: država je tedaj iskala kmetijske delavce za razvoj plantaž, Svetemu sedežu pa je prek nuncijev uspelo dobiti obljubo, da bo država izdajala vstopne kvote judovskim emigrantom iz rajha. Toda brazilski poslaniki v Evropi, še zlasti konzularni in diplomatski uslužbenci v Nemciji, tesneje povezani (iz koristoljubja) z nacionalsocialisticnimi uslužbenci, so zavlacevali izdajanje vizumov, tako da projekt ni zaživel niti po zacetku vojne.150 Nadškof Stepinac se je angažiral v programu priseljevanja pokristjanjenih nemških Judov v Brazilijo. Rezultat njegovih prizadevanj ni dokumentiran.151 Nadškof je sedež vseh teles za pomoc Judom – vedno se govori zgolj o »Judih«, brez dodatka »pokristjanjenih« – ustanovil v župnijskem uradu sv. Marije na Dolcu (danes Kaptol št. 3). Glavna tajnica Karitasa prof. Terezija 146 O ustanovitvi odbora za pomoc nearijcem (Comités catholiques en faveur des non-aryens) kardinal Maglione dunajskemu nadškofu Innitzerju 6. 2. 1941: »Državno tajništvo Svetega sedeža pozdravlja ustanovitev odbora, ki ponuja dejavno pomoc nearijcem«, ADSS, 8. zvezek, str. 92–94, št. 15. Državno tajništvo Svetega sedeža je v svojem pismu škofom ugodilo prošnji Nemške zveze Karitas, ki je takoj po prihodu nacionalsocialistov na oblast v Nemciji svoj program pomoci katoliškim emigrantom v prekomorskih državah preusmerila na pomoc pokristjanjenim Judom, ki so nameravali emigrirati iz Nemcije. Zaradi antisemitskih sodelavcev v Karitasu, ki se niso strinjali s pomocjo Judom, je Karitas ustanovila posebno, od drugih oblik pomoci loceno podružnico, Družbo svetega Rafaela, ker je nadangel Rafael v kršcanski ikonografiji nastopal kot zašcitnik potnikov. Dne 25. junija 1941 je gestapo prepovedal nadaljevanje dejavnosti družbe in v pojasnilo navajal kršenje davcnih, carinskih in deviznih predpisov, ceprav je Ministrstvo za notranje zadeve rajha tik pred tem družbi podaljšalo delovno dovoljenje in izdalo potrdilo, da na noben nacin ne krši nemške zakonodaje. Lutz-Eugen REUTTER, Die Hilfstaetigkeit katholischer Organisationen und kirchlicher Stellen fuer die im nationalsozialistischen Deutschland Verfolgten, Hamburg 1969, str. 182 in passim. 147 BENIGAR 1978, str. 364. 148 Pismo nadškofa Stepinca Prvostolnemu kapitolu, dostopno na: www.oocities.org/duhovni_ velikani/dokumenti.htm [22. 6. 2015]. 149 BENIGAR 1978, str. 364, 365. 150 ADSS, 8. zvezek, str. 92–94, št. 15. 151 REUTTER 1971, str. 50–182. Škringer je koordinirala vse aktivnosti, vodila sezname vseh prejemnikov denarne pomoci, zacasne namestitve v zasebnih stanovanjih ali pomoc pri posredovanju za vstopne vizume v tretje države.152 Nadškof je dal na Glavnem kolodvoru urediti sprejemni urad, ki je nudil prvo in nujno pomoc tudi tistim, ki so potovali skozi Zagreb ali so tam izstopili in iskali zatocišce. Sprejemna postaja na Glavnem kolodvoru je avstrijskim beguncem dala tudi »kruh v roke«.153 Aktivisti prostovoljci so delali v sprejemnem uradu vse do prihoda nacistov. Takrat je nadškof ukazal, da urad zaprejo in unicijo celotno kartoteko in vso dokumentacijo. Dr. Franjo Šeper,154 eden od nadškofovih tajnikov, trdi, da je vse dokumente zažgal v župnijskem uradu. Nacisti so vedeli, da je bila glavna delavka pri skrbi za Jude Terezija Škringer, zato so jo 15. aprila 1941 aretirali. Zaprta je bila v Gradcu in na Dunaju in obsojena na smrt, ker je pomagala Judom. Po razlicnih intervencijah nadškofa Stepinca so jo spustili šele 1. septembra 1941.155 Ko je po nemški okupaciji Jugoslavije nadškof razpustil odbor za pomoc Judom, je zadolžil Karitas zagrebške nadškofije za pomoc pokristjanjenim Judom in Judom Mojzesove veroizpovedi (nepokristjanjenim).156 Kakšen je bil odziv katoliških oz. kršcanskih prejemnikov pisem, ni mogoce ugotoviti. Dokazano pa je, da nadškofove pobude mešcani niso sprejeli z enoglasnim odobravanjem. Nepodpisani »Hrvat nacionalist« iz Zagreba je z veliko žolca ocital nadškofu, da se zavzema ravno »[...] za Jude, poleg tega celo za Jude tujce!!! [...]. G. nadškof pojmuje kot kršcansko dolžnost pomagati tistemu narodu, katerega vera je v najvecjem nasprotju s pojmom clovekove casti; katerega vera zanika vsa pojmovanja kršcanske etike in morale; katerega vera vzgaja svoje pripadnike v najvecjem in najkrvolocnejšem sovraštvu do vseh kristjanov [...]. Pod 152 NAZ, Prezidijalni spis št. 183. Pr/1939. 153 HDA, Arhiv Hans Helm, škatla 18, št. 86 (zabeležka: dr. Georg Nussbaum), in škatla 19, št. 19 (zabeležka: E. Rosen). Dunajcan dr. Georg Nussbaum (rojen leta 1912, judovskega porekla, kršcen po rojstvu) je pomagal beguncem v stiku z jugoslovansko policijo pri urejanju dovoljenj za bivanje, a je – z zašcito nadškofovega odbora – vzpostavil povezave z ilegalnimi jugoslovanskimi komunisti in pomagal tudi njim. Dr. Georg Nussbaum je za življenje v Zagrebu zaslužil tudi s poucevanjem na zasebnih urah nemškega in angleškega jezika. Leta 1941 ga je denuncirala ena od njegovih ucenk zaradi stika s komunisti in zaradi domnevnega pošiljanja zdravil partizanom. Dr. Georg Nussbaum je vojno preživel v Zagrebu in se leta 1945 angažiral pri iskanju vojnih zlocincev za sojenje v Jugoslaviji. Arhiv Hans Helm, škatla 37, št. 10. 154 Dr. Franjo Šeper (rojen 1905 v Osijeku) je doktoriral iz filozofije in teologije na Papeški univerzi Gregoriani v Rimu. V duhovnika je bil posvecen v Rimu 26. 10. 1930 skupaj z Alojzijem Stepincem; Stepinca je leta 1970 nasledil kot zagrebški nadškof. Leta 1974 je bil imenovan za predstojnika Svete kongregacije za nauk vere. Funkcijo v tem dikasteriju je opravljal do 25. 11. 1981, še mesec dni pred smrtjo. Umrl je v Rimu 30. 12. 1981: http://www.zg-nadbiskupija.hr/default.aspx?id=6986 [23. 6. 2015]. 155 HORVAT 2012. Tereza Škringer je danes ena od pozabljenih dobrotnic in ni dobila niti castnega naziva pravicnica med narodi. 156 HDA, Metropolitanski arhiv Zagreb, fond 202 Caritas: v njem ni gradiva. Številnih dokazov o tem, koliko sredstev so humanitarna društva zares imela na razpolago, koliko so dobivala iz tujine in koliko so porabila, sploh ni. O drugih nadškofovih ukrepih za pomoc v: HORVAT 2012. grožnjo najtežjih kazni vera od Judov zahteva, da ne smejo pomagati kristjanom niti v najvecji bedi, pa ceprav bi ti crknili (njihov originalni izraz), ker jim ravno zaradi unicenja kristjanov in vseh nejudov dovoljuje, pravzaprav predpisuje vera nekaznovano oderuštvo, prevaro, ropanje, krivo prisego in celo umor.« Pismo se koncuje z opominom: »In kakor je bil Jezus Kristus z bicem pregnal Jude iz Božjega hrama, tako bodo tudi v Novem duhu prerojeni narodi pregnali iz svojih okolij vse nenacionalne ali nekršcene, pa naj na prsih skrivaj nosijo Davidovo zvezdo ali javno duhovniški ornat.«157 Dokumentov o materialni in denarni pomoci, ki jo je dajala Katoliška cerkev, ni. Nadškof namrec tega ni ukazal zapisovati, temvec je uporabljal »kurirje«, ljudi, ki jim je zaupal in ki so potrebnim neposredno nosili denar in darove. Vse, ki so pomagali, je nadškof zavezal k strogemu molku.158 Esther Gitman trdi, da so v arhivu Yad Vashema še neprevedena pisma zahvale nekdanjih jugoslovanskih in tujih Judov o pomoci nadškofa Stepinca in Katoliške cerkve, ki bi jih bilo treba prevesti v angleški jezik, da bi bil nadškof koncno rehabilitiran.159 Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman je v svojem pismu Državnemu tajništvu Svetega sedeža (na pobudo nadškofa Stepinca) zaradi sprejema avstrijskih judovskih beguncev – pokristjanjenih Judov in mešanih zakonskih zvez – iz hrvaškega taborišca Draganici v Ljubljanski pokrajini160 navedel, da nadškof Stepinac tri leta in pol še posebej skrbi za internirance v Draganicih, zato je ustanovil poseben fond (»sub specijali tutela Exell. Archiepiscop Zagabriensis Mons. Aloysiji Stepinac, qui et Commissionen ad auxilium catholicis emigratis prebender constituti«161). Nadškof je svojega »brata po dolžnosti« v Ljubljani zaprosil za posredovanje pri visokem komisarju italijanske vojske Emiliu Grazioliu, da bi begunci iz NDH smeli ostati v Ljubljanski pokrajini in da jih nikakor ne bi izrocili oblastem NDH, ker bi jim grozila smrt (»certa mors«).162 Da bi nadškof Stepinac »posebno varoval« Jude 157 Pismo, citirano na strani OoCities, dostopni na www.oocities.org/duhovni_velikani/ dokumenti.htm [22. 6. 2015]. 158 Sanja MILKOVIC, Stepinac spašavao Žide, Izjava Ariela Shomronyja, intervju, Jutarnji list, Zagreb, 11. 5. 2008; GOLDSTEIN 2004, str. 242, 243. 159 Esther GITMAN, predavanje na znanstvenem srecanju o nadškofu Stepincu na vabilo Katoliške bogoslovne fakutete v Zagrebu 8. 9. 2008. 160 V Draganicih pri Karlovcu so od leta 1939 živeli tuji judovski begunci v izpraznjenih skladišcih in skladišcih, ki jih je lastnik, župan Karlovca dr. Ivo Graho, prepustil Judovski obcini v Karlovcu za nastanitev beguncev. Zanje je skrbela Judovska obcina v Karlovcu. GOLDSTEIN 2007, str. 145. 161 NŠAL, Prezidijalni spisi, št. 112a/Pr-1941 z dne 30. 12. 1941. Državno tajništvo Svetega sedeža je 30. 12. 1941 obvestilo »Haec interventio optimum habuit effectum« – medtem ko so vse Jude, ki so prispeli v Ljubljansko pokrajino po 1. 11. 1941, prisilno vrnili, ne glede na nevarnosti, ki so jim pretile. 162 NŠAL, Prezidijalni spisi, št. 112a/Pr-1941 z dne 30. 12. 1941. Zakonca v mešanem zakonu Gustav (katolik) in Thereze (Judinja) Jellinek, Marcel Geissler in Josef Jetner (tudi Fetzner), ki so iz Draganicev pobegnili v Ljubljano, so bili odpeljani pred koncem leta 1941 – kljub prošnjam škofaRožmana pri komisarju Grazioliu – v Ferramonti di Tarsia. NŠAL, Prezidijalni spisi, št. 135/Pr-1942. Za internirance v Draganicih, ki so šele nacrtovali beg v Ljubljansko pokrajino – za Alfreda Kellnerja (katolik) in njegovo soprogo Ernestine (Judinja), za katolika Fritza Streicherja, za zakonca Felixa (katolik) in Johanno (Judinja) Schulz, za Huga Hermanna (katolik) – je nadškof Stepinac prav tako posredovalv Ljubljani (NŠAL, Prezidijalni spisi, št. 112/Pr-1941), vendar so njihove usode neznane; o intervenciji v Draganicih, dokumenti Nadškofijskega arhiva v Zagrebu (prezidijalni spisi) ne potrjujejo – a ce poznamo odnos med nadškofom in ustaško oblastjo, je to skorajda nemogoce. Da je nadškof Stepinac posebej skrbel za begunce v Draganicih, ne drži.163 Stepinac preprosto ni imel takšnega vpliva na državno oblast, pravzaprav sploh ni imel vpliva. Nekaterim Judom – domacim, ne pa tudi tujim – se je posrecilo, da so se izognili rasnim zakonom. Velja dvomiti o tem, da so prav nadškofove intervencije usodno vplivale na oblast zaradi znanega antagonizma med državnim vrhom NDH in nadškofom Stepincem (in drugimi hrvaškimi škofi). Poglavar nikomur od njih ni verjel, niti enega ni imel za popolnoma lojalnega in zanesljivega zaveznika, ker je vecina v hrvaškem episkopatu po zlomu avstro-ogrske monarhije zagovarjala in podpirala jugoslovansko enotnost in zedinjenje v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.164 Agenti nemškega policijskega odposlanca v Zagrebu so izvedeli, da ustaško vodstvo zagrebškega nadškofa na zacetku ni spoštovalo – ne zaradi njegovih kriticnih opazk, ki celo po mnenju ustaških uradnikov niso bile tako ostre (ker si je nadškof dovolil biti manipuliran), temvec zato, ker tudi nekateri sodelavci niso brezpogojno podpirali nadškofa.165 Dobršen del krivde za nadškofovo neucinkovitost je treba pripisati saboterjem iz vrst nadškofovih sodelavcev. Pisma so iz njegove pisarne odhajala z »nerazložljivo« zakasnitvijo, vcasih so bila poslana tudi potem, ko so organi oblasti ljudi, za katere je nadškof interveniral, že odpeljali v smrt ali v taborišce. Celo ko je škofa Rožmana: dokumenti v zbirki ADSS, 7. zvezek, št. 147, str. 274; BLET 2001, str. 182, 183. 163 GRIESSER PECAR, DOLINAR 1996, str. 263. Draganici so bili pred ustaško vladavino, med letoma 1938 in 1941, »mesto prisilnega bivanja« za tuje Jude v razmerah, podobnih tistim v taborišcu (bivališce za množico, ki ni dopušcalo zasebnosti in ki so ga smeli zapustiti samo izjemoma, z dovoljenjem straže). Leta 1941 je stražo v Draganicih prevzelo ustaško redarstvo. Draganici so bili edino »pravo« taborišce v Dravski banovini, nehalo pa je delovati že v NDH, ko so vecino internirancev odpeljali v Gospic, na Velebit in/ali na otok Pag in jih pobili v Jadovnem ali v drugih jamah na Velebitu. 164 KRIŠTO 2001, str. 92. 165 Policijski odposlanec v NDH Hans Helm je ukazal, da so »obvešcevalno zasledovali« nadškofa in njegove najbližje sodelavce. Ovaduhi so bili ne samo Helmovi agenti, temvec tudi duhovniki, nekateri pa so bili iz vrst nemške narodnostne skupine v NDH: Arhiv Hans Helm, fond 1512 Hrvaškega državnega arhiva Zagreb, škatla št. 35, spisa št. 62 (spis Faulhaber) in št. 65 (spis Keilbach). Dr. Wilhelm (Vilim) Keilbach, pripadnik nemške narodnostne skupine, je bil na seznamu »simpatizerjev nacionalsocializma«. Agent Schumacher je obvestil Helma, da je münchenski nadškof Michael von Faulhaber zavrnil Stepincev predlog, da bi imenoval Keilbacha za koordinatorja pastorale za hrvaške delavce v rajhu, ker je Faulhaber vedel za Keilbachove simpatije do nacionalsocializma. Zaradi tega so se, tako Schumacher, odnosi med Faulhaberjem in Stepincem zacasno ohladili. Dr. Franja Šeperja iz Osijeka, naslednika nadškofa Stepinca kot zagrebškega nadškofa in kasneje prefekta Kongregacije za vero, je papež Pij XII. zavrnil kot naslednika dakovskega škofa Akšamovica: August KOVACEC, Katolicka crkva u Hrvatskoj i nadbiskup Stepinac u arhivskoj gradi francuskoga konzulata u Zagrebu 1941.–1944., v: Croatica christiana periodica, let. 21, št. 40, Zagreb 1997, str. 75–83. Helm je imel drugacno mnenje o dr. Franju Šeperju. Menil je, da je Šeper sovražno razpoložen do Nemcev: HDA, Arhiv Hans Helm, škatla 35, št. 69 (spis Šeper). Profesor cerkvene zgodovine na KBF-u v Zagrebu Krunoslav Draganovic je sodeloval z obvešcevalno službo SS-a (Abwehr) v Zagrebu: HDA, Arhiv Hans Helm, škatla 12, št. 155 (spis Draganovic). Draganovic je leta 1944 odšel v Rim, da bi našel možnost za vzpostavitev stikov z zavezniki. Po vojni je iz Rima hrvaškim ustašem pomagal pobegniti v Južno Ameriko: JELEC 2006, str. 120. nadškof hotel preveriti govorice o racijah in deportacijah, so njegove pisne pritožbe odhajale iz urada z vectedenskim »zamikom«.166 Za judovske begunce je pri italijanskih oblasteh posredoval visoki komisar Grazioli. Mogoce je bilo dobiti tudi dovoljenje za vstop in bivanje v Ljubljanski pokrajini. Josip Indig, sodelavec Palestinskega urada v Zagrebu, ki je skrbel za 43 mladih judovskih emigrantov iz Nemcije, Avstrije, Madžarske in Romunije, je – zahvaljujoc pomoci italijansko-judovskega humanitarnega združenja DELASEM – zanje dobil vstopne vizume za Italijo in dovoljenja za bivanje.167 Italijanska oblast je dovolila, da so v Ljubljanski pokrajini ostali samo tisti, ki so do 1. novembra 1941 vstopili na italijansko ozemlje. Vse, ki so po tem datumu skušali preckati demarkacijsko crto med NDH in Ljubljansko pokrajino, je italijanska obmejna oblast zavrnila in jih vrnila v NDH oz. jih izrocila hrvaški oblasti. Pri tem se ni ozirala na to, kakšne posledice bodo doživeli tisti, ki jim ni bilo usojeno prestopiti mejo. Ustaški organi so vse, ki so jih ujeli pri begu iz NDH ali ki so se vrnili z neuspelega bega, aretirali in poslali v svoja koncentracijska taborišca.168 S splošno prepovedjo gibanja v obmejni coni je italijanska oblast nameravala prepreciti stik partizanov s hrvaškega ozemlja s tistimi v zahodni Sloveniji oz. v Ljubljanski pokrajini, vendar je s tem otežila beg tudi ogroženim Judom.169 Jude iz Ljubljanske pokrajine in tiste, ki so do 1. novembra prišli na italijansko ozemlje, so od 8. novembra 1941 naprej vozili v italijansko taborišce Ferramonti di Tarsia.170 Na prošnjo škofa Rožmana so starejši smeli ostati v Leskovcu.171 Italijanska oblast se je namrec bala, da bi Nemci kršili dunajski sporazum o razdelitvi ozemlja z dne 21. aprila 1941 in opravljali racije nad Judi tudi v italijanskem delu Slovenije. Odvažanje Judov v notranjost Kraljevine Italije se je dalo razumeti kot previdnostni ukrep zaradi varnosti in zašcite Judov. Po drugi strani pa je bilo interniranje Judov, ne glede na veroizpoved in na nejudovske zakonce v mešanih zakonih, vseeno posledica izvajanja italijanskih rasnih zakonov.172 166 Vidno iz korespondence med Judovsko versko obcino v Zagrebu in Nadškofijskim duhovnim sedežem, ko si je nadškof prizadeval najti namestitev za stanovalce Judovskega doma za starejše, ki jih je ustaško redarstvo vrglo iz zgradbe doma in dom rekviriralo za potrebe SS-a: GOLDSTEIN 2001, str. 551; GOLDSTEIN 2004, str. 205–228. 167 VOIGT 2006, str. 71. 168 HDA, MUPNDH, škatla 26, št. 20567; Klaus VOIGT, Zuflucht auf Widerruf, Exil in Italien, II. zv., Stuttgart 1993, str. 203. 169 POLIC 2004, str. 410; VOIGT 1993, str. 207; RISTOVIC 1998. 170 Seznam ljudi, deportiranih iz Ljubljanske pokrajine v Ferramonti di Tarsia, glej pri: Anna PIZZUTI, Ebrei stranieri internati, Le provincie annesse: La provincia di Lubiana, dostopno na http://www. annapizzuti.it/gruppi/jblubiana.php [22. 6. 2015]. 171 Spomenka HRIBAR, Marjan ŽNIDARIC idr., Škof Rožman v zgodovini, Ljubljana 2008. 172 Carlo Spartaco CAPOGRECO, Fašisticna taborišca, Internacije civilistov v fašisticni Italiji (1940– 1943), Ljubljana 2011, str. 95–97. Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman je ugodil Stepincu pri njegovem zavzemanju za begunce iz Draganicev (pismo z dne 6. septembra 1941).173 V tem casu so v NDH transportni vlaki Jude že vozili v Jasenovac. Italijanska oblast v NDH, na okupiranih in anektiranih obmocjih in v samem Rimu, je že bila obvešcena o ustaškem preganjanju Judov. Vedeli so, da v NDH vsi Judje, ki so jih ujeli na begu, in tisti, ki jih je okupacijska oblast vracala z mejnih prehodov, izginjajo v ustaških koncentracijskih taborišcih.174 Grazioli ni mogel sam in samostojno odlocati, Kraljevo ministrstvo za notranje zadeve v Rimu pa je vztrajalo pri interniranju Judov v Kraljevino Italijo175 z obljubami ljubljanskemu škofu, da bodo pokristjanjeni Judje v internaciji uživali nekatere olajšave, da jih bodo namestili loceno od Judov Mojzesove vere, da bi tako katoliškim nearijcem omogocili pastoralno oskrbo.176 Tistim, ki jim klimatske razmere v Ferramontiju di Tarsia iz zdravstvenih razlogov ne bi ustrezale, so oblasti prisluhnile in jim odobrile premestitev v klimatsko ugodnejša mesta.177 Ljubljanski škof je interveniral za vse kategorije ogroženih – za internirane Slovence v italijanskih taborišcih, za talce, za zašcito civilnega prebivalstva, za obsojene – in za komuniste, tako da se je italijanska oblast odlocila škofove prošnje obravnavati kot pritožbe katerega koli »zasebnika« (in jih ignorirati), ker je šlo – po Graziolijevem prepricanju – za »nedostojne ljudi«.178 Kolikokrat je škof posredoval in koliko teh posredovanj je bilo uspešnih, ni mogoce ugotoviti. Dokumenti o tem manjkajo, ker jih je UDBA zaplenila v škofijskem ordinariatu in ker jih tudi Republika Slovenija ni vrnila Ljubljanski nadškofiji; prav tako manjkajo dokumenti, ki jih je sama škofija od leta 1946 naprej dajala na razpolago škofovim odvetnikom po sili zakona za sojenje proti njemu.179 Izkušnjo, da intervencije Cerkve ogroženim ne pomagajo, še vec, da jim položaj še otežujejo, si je pridobil tudi nadškof Stepinac. Tudi poglavar NDH je prepovedal vsako posredovanje v korist Judov in zagrozil, da bo vsako prošnjo, da bi komu prizanesli, razumel kot »sabotažo« in ga bo »primerno kaznoval«.180 A niso kaznovali posrednika, temvec cloveka, za katerega je kdo interveniral. To je na konkretnih primerih vlagateljev takšnih prošenj dokazal pooblašceni nemški general v NDH 173 ADSS, 8. zvezek, str. 263, št. 140. 174 NŠAL, Prezidijalni spisi, št. 80/Pr/1941 (september 1941) in št. 112a/Pr/1941 z dne 30. 12. 1941. 175 Za odnos do Judov je italijansko ministrstvo za notranje zadeve uredilo dva sistema: koncentracijska taborišca – v glavnem za moške med 14. in 65. letom starosti – in svobodno internacijo (confine libero) v obcinah, ki so morale skrbeti za internirance. Tja so poslali ženske, otroke do 14. leta in ljudi, starejše od 65 let (kasneje od 60 let). Interniranci mesta interniranja niso smeli zapustiti brez dovoljenja, vendar je za odhod v mesta s konzulati Italija velikodušno dovoljevala potovanja: VOIGT 1993, str. 293, 302; CAPOGRECO 2011, str. 94–97. 176 GRIESSER PECAR, DOLINAR 1996, str. 162, 163. 177 NŠAL, Prezidijalni spisi št. 135/Pr.1942, kardinal Maglione škofu Rožmanu 21. 3. 1942. 178 GRIESSER PECAR 2001, str. 306, 307; GRIESSER PECAR 1997, str. 77. 179 GRIESSER PECAR 2001, str. 307. 180 HDA, RUR ŽO, inv. št. 28814, 18189, 28252: Poglavnikov vojni kabinet, ukaz brez številke. Objava v: Novi list, št. 16, 18. 5. 1941, in št. 50, 28. 6. 1941. Edmund Glaise von Horstenau: tocno je vedel, kaj se bo zgodilo tistim, ki jih je posrednik želel rešiti iz koncentracijskega taborišca ali pred drugimi represivnimi ukrepi. Tudi Glaise von Horstenau sam je reševal žrtve ustašev – a ne z neposrednimi prošnjami, temvec posredno: kot da konkretno osebo navidezno išce nemška stran kot talca. Glaise von Horstenau je ustaške žrtve, ki jim je hotel pomagati, ultimativno zahteval od Ustaške nadzorne službe (UNS-a, organ, odgovoren za ujetnike koncentracijskih taborišc) »zaradi streljanja«. Samo tako je preprecil, da bi ustaška policija te ljudi nemudoma likvidirala.181 Dokaz za to, kakšna usoda je cakala ustaške žrtve, ki jih je nadškof hotel rešiti iz taborišca, je šest slovenskih duhovnikov, ki so jih ustaši internirali v Jasenovcu zaradi »žaljivih pridig« in »zlocinov proti hrvaški državi«. Takrat, ko si jih je nadškof prizadeval rešiti, jih je ustaška oblast ubila. Nadškofa so o tem obvestili po nekaj mesecih lažnih obljub in izkrivljenih informacij.182 V oceni (ne)ucinkovitosti Stepincevih posredovanj v korist Judov se je treba ozreti na »nenavadno« nadškofovo argumentacijo, s katero je pred državno oblastjo NDH branil Jude. Proti razlastninjenju Judov je nadškof izrazil »razumevanje za to, da dobrine neke države v prvi vrsti uživajo njeni sinovi, da njeni sinovi vladajo in upravljajo državo, da je škodljive elemente treba ‘eliminirati’ zaradi dobrobiti naroda in da kumuliranja kapitala nikakor ni treba toleralirati. Vendar,« nadaljuje nadškof, »ni pravicno, da bi drugim nacijam in rasam odvzeli vsako možnost za eksistenco in jih zaznamovali na nacin, kakršen se ne uporablja niti za javne grešnike, ker jih je treba ponovno vkljuciti v družbo takrat, ko se spokorijo za svoje grehe.« Svarilo se konca z nadškofovo grožnjo, da bo katoliškim Judom prepovedal, da v cerkvah nosijo »judovski znak«. Sodobniki se ne spominjajo, da bi nadškof resnicno nastopil s takšnim dejanjem civilne nepokoršcine.183 Nadškof Stepinac ni toleriral kršenja državnih zakonov niti takrat, ko je šlo za rešitev kakega cloveka. Sam je zmeraj zaprosil samo za »nerigorozno uporabo rasnih zakonov«, »v dolocenih, upravicenih primerih« in »ce se oblast strinja«184 ali »zato, ker so se katoliški Judi zmeraj spodobno vedli in se niso nikdar pregrešili zoper interese hrvaškega naroda«. Ob deportacijah je prosil, da se »osebam, predvidenim za deportacijo v taborišca, omogoci urejanje njihovih družinskih in poslovnih okolišcin pred deportacijo, da se deportacije izpeljejo ‘humano’ (!) in se z interniranci tudi ‘humano ravna’«.185 Težko je verjeti, da je nadškof uporabljal samo taktiko, da je z oblastjo govoril v jeziku, ki so ga ustaši edino razumeli. Cetudi se je nadškof Stepinac ravnal po prepricanju papeža Pija XII., da sta tiha diplomacija in konkretna pomoc primerni obliki, mu je nasprotna stran pošiljala znake, da njegovih naporov ne upošteva in da mu namerava izpolniti prošnjo zgolj v izjemnih primerih (ko bo ocenila, da bi bilo to koristno). Odgovori, ki jih je nadškof prejemal 181 Imre ROCHLITZ, Accident of Fate: A Personal Account, 1938–1945, Waterloo 2011, str. 63. 182 Intervencije Nadškofijskega duhovnega sedeža so v fondu Prezidijalni spisi št. 108/1941 Arhiva Nadškofije Zagreb (NAZ); prav tako: HDA, RUR ŽO, škatla 17, št. 5749 in št. 6870; GOLDSTEIN 2004, str. 218. 183 KRIŠTO 2001, str. 277. 184 GOLDSTEIN 2001, str. 551. 185 KRIŠTO 2001, str. 281, 282. z državnega vrha, so bili brutalno skopi: »O navedbi, da se z Judi (in Srbi) grobo ravna, je nadškof napacno informiran«.186 Škofove prošnje, da bi župniki obiskovali katoliške internirance v ustaških koncentracijskih taborišcih, oblast ni uslišala v ženskem taborišcu v Đakovu.187 Judovska verska obcina v Zagrebu nadškofu priznava, da je varovance judovskega doma za ostarele namestil na nadškofijskih posestvih v Brezovici. Ni znano, cigava je zasluga, da so preživeli vojno in da so jih pustili pri miru. Zagotovo za to ni mogel biti zaslužen le nadškof sam, in to zaradi znanega antagonizma med vladnimi in ustaškimi krogi na eni strani in vodstvom Katoliške cerkve na drugi strani.188 Nadškofova prošnja – prek italijanskega poslanca v Zagrebu –, da bi Italija dovolila evakuacijo 200 judovskih otrok, vecinoma sirot, v Italijo, ker je zanje hotela poskrbeti judovska skupnost v Firencah,189 ni bila uspešna niti ob podpori Svetega sedeža: Italija je zavrnila vstop tudi tistim Judom, ki so lahko imenovali oz. našteli sorodnike v Italiji.190 Ko katoliški duhovniki niso hoteli spremljati pogreba pokristjanjenih Judov na judovski oddelek zagrebškega pokopališca Mirogoj, je nadškof duhovšcini in vsem župnijskim uradom izdal navodilo, da morajo opraviti pogrebno slovesnost za pokristjanjene Jude in pogrebni sprevod pospremiti do groba. Nekatoliškim verskim skupnostim je dovolil, da svoje mrtve pokopljejo na katoliškem delu pokopališc.191 Nadškofove prošnje, poslane ustaškemu vodstvu, so se nanašale na hrvaške Jude, ki jim je nadškof hotel zagotoviti, da rasne odredbe zanje ne bi veljale, na priznavanje arijskega prava ter na komuniste in komunistke, ki naj bi jih osvodili in jim prizanesli s smrtno kaznijo.192 Ustaške ustanove na nadškofove intervencije sploh niso reagirale ali pa so jih zavrnile,193 še posebej ce je šlo za komuniste194 in Jude.195 Na nadškofov protest zaradi nehumanega ravnanja z zaporniki v ustaških koncentracijskih taborišcih 186 HDA, MPB-B, Oddelek za verstvo, škatla 3, dok. št. 48061 z dne 29. 7. 1941. Dokument tudi pri: KRIŠTO 1998, str. 77; KRIŠTO 2001, str. 281, 282. 187 Koncentracijsko taborišce za ženske v Đakovu je bilo ustanovljeno 1. 12. 1941 za Judinje iz BiH in zaradi razbremenitve prenatrpanega taborišca Stara Gradiška. V neprimernih prostorih je bilo do konca leta 1941 namešcenih vec kot 1000 zapornic, do konca februarja jih je bilo že vec kot 2800. V vec napadih epidemije pegastega in trebušnega tifusa ter dizenterije je vsak dan umrlo nekaj desetin zapornic, vendar je za 700 katolicank med njimi škof dr. Akšamovic zaman zaprosil za možnost, da jim dodeli vsaj poslednje maziljenje. HDA, UNS, škatla 4, št. 40; Zoran VASILJEVIC, Sabirni logor Đakovo, Slavonski Brod 1988. 188 Branko Polic avtorici. Pregled nadškofovih akcij v korist ogroženih Judov in njegova osebna pomoc: GOLDSTEIN 2001, str. 470–472. 189 KRIŠTO 2001, str. 284–290. 190 P. Tacchi Venturi kardinalu Maglioneju 20. 1. 1942, št. 261 v ADSS, 9. zvezek, str. 416, 417. 191 GOLDSTEIN 2001, str. 490. 192 ŠTAMBUK ŠKALIC 1997, str. 146–148. 193 Zavrnitev prošnje za pomilostitev komunistov in za njihov odpust iz zapora: ŠTAMBUK ŠKALIC 1997, str. 148, 152–158. 194 GOLDSTEIN 2001, str. 540. 195 GOLDSTEIN 2001, str. 482. je Ministrstvo za notranje zadeve reagiralo cinicno-brutalno: »Vaše trditve o domnevnem ‘grobem ravnanju’ niso v skladu z dejstvi.« Nadškofovim prošnjam za izpustitev zapornikov iz koncentracijskih taborišc je oblast ustregla, a samo zato, da je izpušcene lahko kmalu potem ponovno aretirala.196 Nadškof se je zavedal svojega resnicno omejenega vpliva, ceprav prosilci tega vcasih niso hoteli verjeti zaradi javno demonstrirane skladnosti med Cerkvijo in državo.197 Prav zaradi javno demonstrirane bližine Cerkve in državne oblasti je Yad Vashem doslej zavracal predloge, da bi nadškofa Stepinca posthumno odlikoval s castnim naslovom pravicnika med narodi. V obdobju vzpostavitve NDH je nadškof res z besedami navdušenja in radosti pospremil proces ustanovitve in oblikovanja državnih organov – a se je zacetno navdušenje hitro izcrpalo zaradi napornih »debat« v zvezi s pristojnostjo ene in druge strani, s kritiko, molkom zaradi razocaranja in ogorcenostjo zaradi ocitnega dejstva, da ustaški režim ne namerava vzpostaviti pravne države in da tega niti ni sposoben. Zaradi rešitve ogroženih pa nadškof vendarle ni rušil mostov – pred takšnim režimom je moral pasti na kolena, se mu upirati, ga kritizirati in izprositi od njega pomoc in ustrežljivost. K takšnemu »antagonisticnemu sodelovanju« sta bila prisiljena tudi škofa Rožman in Tomažic. Nižji kadri Katoliške cerkve so bili dolgorocno prepušceni lastni pripravljenosti – k cemur jih je nadškof (o vprašanjih pokristjanjevanja Judov, obcevanja z mešanimi zakoni) tudi sam spodbujal. Ni jih opogumljal k aktivnemu odporu. Doslej je bilo 110 hrvaških državljanov in državljank razglašenih za pravicnike med narodi. Med njimi so tudi duhovniki, redovnice in redovniki. Duhovnik zagrebške škofije dr. Dragutin Jesih198 je bil posthumno raglašen za pravicnika leta 1992, ker je kot župnik zagrebške škofije v kleti župnijske cerkve v predmestju Zagreba skrival Jude. Novembra 1944 so ustaški redarstveniki v župnišcu izvedli hišno preiskavo in župnika odpeljali s seboj. Naslednji dan so mešcani njegovo truplo našli na obali Save. Skritih Judov pa agenti niso našli; vašcani so jih premeselili v druga skrivališca.199 Že omenjena prednica sester usmiljenk Sv. Križa v Đakovu, ki je skrivala judovsko ucenko Zdenko Biernbaum iz Osijeka v maticni hiši redovniške skupnosti v Đakovu, je skupaj s sestrami reševala tudi porodnice in dojencke iz ženskega koncentracijskega taborišca v Đakovu. Sestre so v enem krilu svoje hiše uredile porodni oddelek in oddelek za novorojencke za ženske iz taborišca, kar jim je omogocilo, da so svoje varovanke neopazno premestile na samostanske posesti zunaj Đakova. Tam so te ženske lahko ostale ali pa si našle drugo zatocišce. Dojencke, za katere matere niso mogle skrbeti, so sestre skrivaj oddale v nego zanesljivim družinam.200 Raziskovanje 196 GOLDSTEIN 2001, str. 329. 197 Diana Budisavljevic, ki je sprožila evakuacijo otrok iz ustaških koncentracijskih taborišc, se je s prošnjo za pomoc obrnila na nadškofa, da ji priskrbi dovoljenje za vstop v ustaška taborišca. Nadškof je omenil, da nima nikakršnega vpliva, in ji je pomoc odrekel. Josip KOLANOVIC (ur.), Dnevnik Diane Budisavljevic 1941–1945, Zagreb 2003; Dnevnik dne 25. 10. 1941, str. 25, 26. 198 Dr. Dragutin Jesih (1895–1942), www.yad-vashem.org [23. 6. 2015]. 199 HORVAT 2012; MILKOVIC 2008; E. GITMAN, predavanje na znanstvenem srecanju Katoliške bogoslovne fakutete v Zagrebu o nadškofu Stepincu 8. 9. 2008 in intervju E. GITMAN s Tomislavom VUCKOVICEM v Glasu koncila dne 8. 9. 2008. 200 HDA, MPB-B, Fasc.74, Zl. 3434/1943 in 12728/1942. vseh okolišcin, v katerih so živele taborišcnice v Đakovu, in pod kakšnimi pogoji so jih reševale redovnice, se je zataknilo zaradi negativnega stališca Nadškofijskega duhovnega sedeža in ravnatelja Škofijskega arhiva v Đakovu, ki v arhiv ocitno spušca samo zgodovinarje, ki se zdijo »zanesljivi« samo njemu.201 Prav tako je treba spomniti na šolske sestre sv. Franciška iz Mariborske province in njihovo reševanje Judov. Nacisticna oblast je šolske sestre pregnala iz Maribora in nastanile so se v Rabu. V casu nemške okupacije Raba od marca 1944 so sestre kljub vse pogostejšim hišnim preiskavam in nadzorom gestapa skrivale judovsko družino iz Sarajeva, vse dokler se družini – ob pomoci rabskega župnika – ni uspelo rešiti na ozemlje pod nadzorom partizanov.202 Nenazadnje je tudi Ivo Goldstein našel podatke, da je samostan karmelicank presvetega Srca Jezusovega v Zagrebu skrival judovske otroke, ki so jih starši prinesli, da bi jih rešili pred deportacijo. Sestre ljudi, skritih pri njih, niso silile, da morajo pristati na pokristjanjenje in kršcansko vzgojo.203 Raziskovanje v samostanih Ljubljanske pokrajine še zmeraj ostaja zgolj želja.204 Najdlje v javnem zavzemanju za zašcito preganjanih Judov (in tudi Srbov) so šli franciškani vseh franciškanskih provinc na ozemlju NDH. Vodje vseh franciškanskih provinc v NDH so sebe in vse svoje redovniške clane obvezali na zasedanju junija 1941 (10.–12. 6. 1941), da ne bodo nicesar ukrenili za izsiljeno pokristjanjevanje v Katoliško cerkev. Poleg tega so vsem pripadnikom njihovih redovniških skupnosti prepovedali okoristiti se s cimer koli, kar je bilo odvzeto Srbom ali Judom, da ne bodo zasedli hiš, iz katerih so bili izgnani Srbi ali Judje, da ne bodo naseljevali mest, vasi, hiš, ki so jih zapustile žrtve preganjanja.205 Franciškani ne le, da ne bodo sodelovali pri nasilnih dejanjih zoper Srbe in Jude (ne glede na to, ali gre za »vojaške« pohode, državne represalije, dejanja okupacijske oblasti ali za »divje« akcije), temvec bodo preganjane šcitili tudi za ceno lastnega življenja. Tiste, ki bi se pregrešili zoper zapoved o tolerantnosti do tujevercev, caka kazen: najprej premestitev v mesta in regije, kjer ne bodo imeli priložnosti kršiti prepovedi in zapovedi, v posebno težkih primerih pa jim preti izkljucitev iz redovniške skupnosti. Franciškanska provinca Vrhosanska je svojega clana brata Miroslava Filipovica Majstorovica kaznovala z izkljucitvijo iz reda, ker je sodeloval v pohodih ustaških oboroženih sil proti vasem pod pretvezo, da se bojujejo proti partizanom. Po izkljucitvi iz reda je Miroslav Filipovic Majstorovic vstopil v stražarsko službo v taborišcu v Jasenovcu. Preživeli zaporniki so ga prepoznali kot prejšnjega redovnika. Pred vojaškim sodišcem v Zagrebu je priznal, da je kot stražar v Jasenovcu sodeloval pri umorih in trpincenju 201 Zdenka Biernbaum je avtorici z elektronsko pošto potrdila svojo rešitev, za kar ima zasluge sestra Amadeja Pavlovic. 202 ISAIC 1996, str. 9. 203 GOLDSTEIN 2001, str. 435–445; HORVAT 2012. 204 ISAIC 1996, str. 9. Prednica samostana šolskih sester sv. Franciška iz (nekdanje) Mariborske province v Rabu je avtorici leta 2006 potrdila, da so v letih 1943 in 1944 sestre reševale sarajevsko družino Atijas. 205 JELEC 2006, str. 201, 202. zapornikov. Obsojen je bil na smrt in ustreljen. Ceprav je v Jasenovcu dokazano živel šele po izkljucitvi iz redovniške skupnosti, je komunisticno zgodovinopisje vztrajalo pri obtožbi »morilcev v redovniški obleki«.206 Navsezadnje pa so tudi primeri, da so uradne osebe »kot ljudje in kristjani« protestirale proti nehumanemu ravnanju z Judi. To so storili hrvaški poverjeniki, sicer nadrejeni Judovski skupnosti v Sarajevu, ki so jeseni 1941 morali internirati sarajevske Jude v Stari sinagogi, vse dokler jih niso odpeljali v koncentracijska taborišca. Njihovi protesti so odmevali tako mocno, da je ustaška oblast internirance iz Stare sinagoge nemudoma poslala domov in razpustila taborišce. Vendar pa rešitev ni trajala dolgo, saj so decembra 1941 sarajevske Jude vseeno odpeljali v Jasenovac in v Staro Gradiško.207 Škof Rožman se je na Jude oziral v casu vojne v nekdanji Jugoslaviji v pridigah na praznik Kristusa kralja 25. 10. 1942208 in potem na 3. adventno nedeljo 1943. »Tudi nekateri komunisti so bili kršceni, pa vseeno, skupaj z Judi, preganjajo kristjane in vero. Komunisti poznajo Sv. pismo, a oni verjamejo v umazanega Judeža, a ne v Kristusa ....«209 piše v pridigah o verskem preporodu (ob obletnici imenovanja papeža Pija XII. 19. 3. 1943) pod naslovom Boj za družino. Takrat v Ljubljanski pokrajini (pod italijansko oblastjo) in še zlasti v nemškem okupacijskem obmocju Judov skorajda ni bilo vec, razen v skrivališcih, saj so bili internirani v Italiji ali pa so jih deportirali Nemci. Škof je za to moral vedeti, ker so deportacije z Gorenjske potekale skozi Ljubljano. Toda škof je katoliškemu ljudstvu sporocil, da svetu vlada vpliv Judov: »Vsakemu narodu Bog zadaja poslanstvo in nalogo. Ako ga neki narod ne uspeva izpolniti, mora izginiti, a poslanstvo preide na druge. To je Božji zakon, zapisan od preroka Izaija.« (Izt. 60.12); »Ljudstvo in kraljevstvo, ki tebi ne služi, bo izginilo in narodi bodo popolnoma pokoncani.«210; »Zlobnim in trmastim Judom je Jezus rekel ‘Vi ste od oceta hudica.’«; »Komunisti in Judi« s »samimi lažmi hujskajo ljudi.«;211 »Judovski novinarji, knjigarnarji, filmski in kulturni delavci prodajajo pornografijo in druge moralno problematicne vsebine kulturnega življenja, na škodo svetosti zakona in družine. Internacionalisticni Judi«212 so najprej izkrivili svojo vero in cilj svojega življenja zaceli gledati v materialnih dobrinah in v prevladi nad kristjani, zatem so prenesli »[...] plevel 206 O suspenzu KRIŠTO 1998, str. 26–128; JELEC 2006, str. 201, 202; sojenje pred vojaškim sodišcem v Zagrebu: http://www.smrtnakazna.rs/DesktopModules/ModulPrikazOsudjenika/ FajloviOsudjenika/presuda%20vojnog%20suda%20zagreb%2029%20juna%201945.pdf [22. 6. 2015]: Vojaško sodišce komande mesta Zagreba (Vojni sud Komande grada Zagreba), sodba št. 290/45 z dne 29. 6. 1945; v zbirki dokumentov HORVAT, ŠTAMBUK 1946 je kot leto izkljucitve iz franciškanskega reda navedeno leto 1943, kar ni v skladu z dejstvi; NOVAK 1949. 207 HDA, fond 252, škatla 8, dok. št. 7753, inv. št. 28466. 208 NŠAL, Slovenec, 27. 10. 1942. 209 Pridiga škofa Rožmana, v: CIPIC REHAR et al. 2009, str. 238, 239. 210 Pridiga 25. 10. 1942, v: CIPIC REHAR et al. 2009, str. 213. 211 Pridiga na 1. adventno nedeljo, LŠL, št. 11, 30. 11. 1943; CIPIC REHAR et al. 2009, str. 233–235, o tem 234. 212 Pridiga na praznik Kristus naš Kralj, 25. 10. 1942, ŠAL 332, št. 23, Cerkveno leto, Kristus kralj v stolnici v Ljubljani, objavljena v Slovencu 27. 1. 1942; CIPIC REHAR et al. 2009, str. 211–214, tu 213. ateizma na druge narode [...]« Zapeljali so narode, hlinec pred njimi domoljubje in zdrav nacionalizem. »Ta plevel moramo iztrebiti.«213 Na dan sv. Jožefa 1945 (19. 3.) je škof napisal pridigo Boj za družino, v kateri se je posvetil vlogi matere v otrokovem življenju in vzgoji. V njej poudarja, da mora tisti, ki namerava cloveštvo oropati kršcanstva, zaceti svoje delo v družini. Zato se komunisti trudijo uniciti družino. »Leta 1875 so izdelali Judje nacrt (program) za svoje delovanje [...]. Judje morajo predvsem kršcanski nerazrušljivi zakon odstraniti in v vseh državah vpeljati navadni civilni zakon, da postanjelo kristjani korenito nenravni. Judje voditelji svobodomiselni imajo prvo besedo, glavno vlogo. Vsem znano so pred volitvami pobirali podpise.«Škof obtožuje tudi »prostozidarje kot Jude, ki skupaj z družinami želijo pokvariti šole, vreci iz njih veronauk, vpeljati locitev, propagirajo svobodno ljubezen ...«214 »Škof Rožman ni bil antisemit, ker se je zavzemal za rešitev Judov,« je sklenila Marija Cipic Rehar.215 Škof zagotovo ni bil antisemit: ni bil nagnjen k radikalizmu, temvec k dogovoru. Njegov primarni cilj je bil zagotoviti slovenskemu narodu preživetje v vojni. Da je bila to za slovenske škofe prioriteta, je bilo znano tudi državnemu tajništvu Svetega sedeža in samemu papežu Piju XII.216 Judje so bili zanj »nekdo drug« – kot so bili, med drugim, tudi za celotno katoliško hierarhijo in celotno verno ljudstvo; tem bolj, ker jih je bilo v Sloveniji malo, ker so živeli vkljuceni v družbo, nevpadljivo. Indiferentnost do njih je najverjetneje najprimernejša karakteristika odnosa Katoliške cerkve v Sloveniji do judovstva – to velja tudi za prebivalstvo NDH. Škof Rožman ni zavrnil prošnje hrvaškega primasa Stepinca, da pri italijanski oblasti izprosi reševanje Judov.217 Zanje se je zavzemal pri vrhovnem komisarju Grazioliu, kakor se je zavzemal za slovenske žrtve italijanske okupacijske politike, da bi rešil kar najvec cloveških življenj. Nemška okupacijska oblast je obsodila slovenske škofe za neucinkovitost pri pomoci vsem žrtvam nacisticne vladavine. Škof Ivan Jožef Tomažic se je boril za golo preživetje prebivalcev svoje škofije, ne samo katolikov. Modus vivendi z nemško okupacijsko oblastjo na južnem Štajerskem ni bil mogoc – mariborski škof ni bil niti v enem samem trenutku nacisticne vladavine na južnem Štajerskem priznan kot sogovornik in partner, marvec zgolj kot prejemnik ukazov. Katoliška cerkev je na nemškem okupacijskem obmocju ostala brez pogodbene, pravne zašcite, ker je nemška okupacijska oblast svoje ozemlje dojemala kot »prostor, ki ni pokrit s konkordatom«.218 Ceprav je bil del obmocja pripojen rajhu, Hitler ni dovolil, da se 213 Pridiga 25. 10. 1942, objavljena v: CIPIC REHAR et al. 2009 na navedenem mestu. 214 Pridige brez datuma, številka za družino, NŠAL, 332, št. 23, Skupinam, ženam, CIPIC REHAR et al. 2009, str. 255–256. 215 CIPIC REHAR et al. 2009, str. 123–260, tu str. 127, 128. 216 BLET 2001, str. 183, 184. 217 BLET 2001, str. 182. 218 Tamara GRIESSER PECAR, The Roman Catholic Church in Slovenia under three totalitarian regimes, v: Crimes committed by totalitarian regimes, Bruselj 2008, dostopno na http://www. konkordat med Svetim sedežem in vlado nemškega rajha razširi na osvojena ozemlja (Avstrijo, Poljsko, Sudete, Ceško-moravski protektorat), na Štajersko in Gorenjsko.219 V podobni situaciji kot mariborski škof je bil tudi katoliški nadškof v Beogradu dr. Josip Ujcic.220 V prizadevanju, da bi reševal ljudi, ki so jih aretirali nemški ali srbski (pomožni) redarstveniki,221 zagotovo ni posebej natancno razmišljal o zaupanju tistim, ki so ponujali pomoc, tako da se je zavzemal tudi za take, ki so Judom pomagali tudi za veliko denarja. Na to ga je opozarjal apostolski vizitator v NDH opat Ramiro Marcone.222 Iz dokumentov ordinariata beograjske nadškofije je razvidno, da se je nadškof dr. Ujcic pri apostolskem vizitatorju zavzemal za to, da Sveti sedež po svojih interventnih kanalih (v glavnem prek Rdecega križa Kraljevine Italije in nemškega Rdecega križa) zagotovi nekatere olajšave in dovoli prejemanje božicnih paketov srbskim internirancem v nemških koncentracijskih taborišcih in da pomaga osvoboditi »dobre katolike« iz koncentracijskih taborišc v NDH in v Srbiji. Pri tem ni bil uspešen.223 O pomoci škofa Ujcica Judom ni virov. crce.org.uk/lessons/Articles/eu_hearing.pdf [24. 6. 2015]. 219 PANCUR 2008. Nacionalsocialisticna oblast je prepovedala pogajanja, ki so se v Avstriji zacela za razširitev konkordata na Avstrijo. Bila je absolutno proti vsaki rešitvi, ki bi omejevala državno suverenost nad cerkvami. Takoj ko se je nacionalsocialisticna oblast v Nemciji ustalila – tudi zahvaljujoc konkordatu s Svetim sedežem z dne 20. 7. 1933 –, je režim odpovedal zavezništvo s katoliki, pa tudi z Evangelicansko cerkvijo. SAUER 2000, str. 159–186, tukaj str. 164–168. 220 Beograjski nadškof dr. Josip Ujcic (Stari Pazin, 1880 – Beograd, 1964) je študiral teologijo na goriškem bogoslovju; v duhovnika je bil posvecen leta 1902. Študij teologije je nadaljeval na Dunaju (Augustineum) in leta 1908 zagovarjal doktorsko disertacijo Historia glagolicae speciali cum respectu ad decreta pontificia. Potem je predaval na goriškem bogoslovju, med letoma 1912 in 1919 je bil ravnatelj zavoda Augustineum in profesor na dunajski teološki fakulteti, zatem pa profesor moralne teologije na ljubljanski teologiji do leta 1936. Tedaj je bil imenovan za beograjskega nadškofa in banatskega apostolskega administratorja. Bil je predsednik Škofovske konference Jugoslavije (1948–1961). Zavzemal se je za ureditev odnosa med Cerkvijo in državo, sodeloval je pri pripravah in delu drugega vatikanskega koncila. Objavil je razpravo Über den Kodeks Hammurabis und sein Verhältnis zur hl. Schrift, razlicne clanke v casopisih ter uredil vec izdaj ucbenika Theologia Moralis. Gl. enciklopedija.lzmk.hr/ clanak.aspx?id=47455 [22. 6. 2015]; www.catholic-zr.org.rs/language/sr/istorija/ [22. 6. 2015]. 221 Za preslikave dokumenta iz arhiva Nadškofije v Beogradu se zahvaljujem generalnemu vikarju Ivanu Banovicu in arhivarju nadškofije msgr. dr. Marku Colicu. 222 Sveti sedež ni priznaval Neodvisne države Hrvaške z obrazložitvijo, da nacelno ne priznava sprememb državnih meja, ki so nastale kot posledice vojnih operacij. Toda v prizadevanju, da bi redno spremljali dogodke in razvoj v NDH, je državno tajništvo junija 1941 v NDH poslalo apostolskega vizitatorja ali apostolskega relatorja (porocevalca) Ramira Marconeja, OSB, benediktinskega opata. Marcone je bil akreditiran pri Škofovski konferenci NDH in ne pri državnem vodstvu, ni dobil diplomatske akreditacije in tudi ne diplomatske imunitete. Toda to državnemu vodstvu NDH ni preprecevalo, da ga na seznamu tujih diplomatov ne bi vodilo kot uradnega predstavnika Svetega sedeža. Sam opat ni zavrnil te instrumentalizacije, Sveti sedež pa na njegovo »diplomatsko« komunikacijo z državnimi uslužbenci ni reagiral. Hrvaška zgodovinarka Fikreta JELIC BUTIC meni, da je s tem Sveti sedež NDH vseeno priznaval vsaj de facto, ce ne tudi de iure. JELIC BUTIC 1978, str. 101. Trditev Vladimira Dedijera, da je »Vatikan« podpiral NDH, Pavelica in ustaštvo in doprinesel k temu, da so se obdržali na oblasti, ni povsem neutemeljena. Vladimir DEDIJER, Vatikan i Jasenovac, Beograd 1987, str. 454–456. 223 Dokumenti iz Nadškofijskega ordinariata v Beogradu – vsi iz leta 1941 – nimajo nikakršne uradne signature. Evangelicanska cerkev v Jugoslaviji in preganjanje Judov Evangelicanska Cerkev je v Kraljevini Jugoslaviji živela kot cerkev v diaspori, kot manjšinska cerkev, ki je imela najvec podpore med jugoslovanskimi Nemci. Toda bila je priznana z zakonom, uživala je status organa javnega prava in država jo je, skladno s tem statusom in številcno zastopanostjo, obdarovala s financno podporo in tudi z nekaterimi davcnimi privilegiji – zahvaljujoc priprošnji srbske Pravoslavne cerkve, ki je protestante uporabljala kot šcit proti »hegemonisticnim« ambicijam rimskih papežev.224 Pod vplivom propagandnega dela Oddelka za narodnostno politiko (Volkstumspolitische Abteilung), ki je pošiljal svoje agente, »turiste«, v vasi z nemškim prebivalstvom,225 so evangelicanski Nemci v Jugoslaviji razvijali zavest o »narodnostni vlogi protestantizma« kot »prvobitni nemški religiji«, ceprav sta bila luteranski protestantizem in helvetska reformacija na ozemlju nekdanje Kraljevine sv. Štefana v enaki meri globoko ukoreninjena že v 16. stoletju in sta veljala za vplivni verski skupnosti med Slovenci v Prekmurju in Medžimurju, med istrskimi Hrvati ter med Madžari in Slovaki.226 Nacionalsocialisticni vpliv na jugoslovanske Nemce je izzval rivalstvo ne samo med Nemci in Slovani, temvec tudi med avtohtonim in »narodnostnim protestantizmom«, uvoženim iz Nemcije. Nemci so okrepili svojo samozavest »zastavonoše kulture v slovanskem okolju«. Ljubljanski pastor Martin Haas, zadolžen za pastoralo mladih, je sprejel nacisticni program: mlade kar se da tesno povezati z ideologijo in predstavniki nacionalsocializma.227 S pomocjo nemških institucij je mlade poslal v rajh na izobraževanje za vodilne kadre. Nekateri so se od tam vrnili vidno zamišljeni in zaprepadeni zaradi antisemitskih izgredov, rasisticnega ozracja in dimenzij Gleichschaltunga katoliških in evangelicanskih laicnih organizacij z nacionalsocialisticnimi institucijami. Doumeli so, da so v Jugoslaviji nekatere kulturne ustanove jugoslovanskih Nemcev zacele delovati kot nacionalsocialisticne celice. Haasovo indoktriniranje mladih je podžgalo seniorja Protestantske cerkve v Zagrebu, pastorja dr. Philippa Poppa, ki je sicer tudi sam kolebal med vero in narodnostno ideologijo, da je z mocjo svojih pooblastil nad vsemi evangelicanskimi cerkvami na obmocju Kraljevine Jugoslavije pastorju Haasu odvzel duhovno skrb za mlade.228 Tudi v Evangelicanski cerkvi augsburške izpovedi v Jugoslaviji sta se izkristalizirali dve struji protestantizma; take struje so se v samem rajhu razvijale glede na njihovo 224 Evangelicanska cerkev je skupaj s srbsko Pravoslavno cerkvijo agitirala proti sklepanju konkordata med Svetim sedežem in Kraljevino Jugoslavijo. Kakor se je Pravoslavna cerkev bala izgube vpliva in privilegijev, tako so bili tudi protestanti v skrbeh za svoje privilegije, ki so bili – glede na status manjšinske verske skupnosti – nesorazmerno bogati. Zaradi odpora pravoslavnih in evangelicanskih predstavnikov v beograjski skupšcini je bila leta 1935 ratifikacija konkordata zaustavljena. KOLARIC 1998, str. 161–176; BOBAN 1991, str. 66. 225 HDA, SB-ODZ, škatle 1–7 s policijskimi zapisniki o »perlustraciji« domnevnih turistov in najdbami nemškega politicnega in verskega propagandnega materiala. 226 WILD 1980, str. 5–11. 227 WILD 1980, str. 231, 316. 228 WILD 1980, str. 231, 239, 316. stališce do nacionalsocializma. Nemški kristjani (Deutsche Christen) so biblijsko »Božje kraljevstvo« videli utelešeno v nemškem rajhu pod Hitlerjevim vodstvom, zagovarjali so »nemško kršcanstvo«, ocišceno vseh primesi judovske, starozavezne matice, menili so, da je aktivno nacionalsocialisticno delovanje ne samo združljivo s kršcanstvom, temvec »pravo kršcanstvo«. »Nemški kristjani« so težili h kršcanstvu brez judovstva, a tudi h kršcanstvu brez rimskega papeža (Ohne Juda, ohne Rom, bauen wir Germaniens Dom).229 V nasprotju z »nemškimi kristjani« je »Pricujoca Cerkev« (Bekennende Kirche) vztrajala pri matici evangelija in spoštovala judovske korenine kršcanstva ter postopoma razvijala opozicionalnost do nacionalsocializma (ceprav ne proti državi). Antisemitizem in rasizem nista bila elementa razhajanja med Nemškimi kristjani in Pricujoco Cerkvijo. Obe skupnosti sta Jude pojmovali kot »tuje telo v nemškem narodnostnem življenju«, obe sta zagovarjali in celo zahtevali omejevanje števila Judov v nemških administrativnih ukrepih (s prisilnim izseljevanjem, odvzemom nemškega državljanstva, izgonom in odvzemom gospodarske in socialne eksistence), »[...] s tem da se to ne sme poceti na nacin, nasproten kršcanski etiki, tj. ne sme se uporabljati nasilja – ker to škodi nacionalni stvari in ugledu nacionalne države«.230 To je bilo luteransko nasledstvo; zaradi pretežno luteranske tradicije jugoslovanskih Nemcev je bila ideja, da je vpliv in prisotnost Judov v javnem življenju treba omejiti, sprejeta brez ocitanja vesti – Jugoslavija je leta 1940 zares sprejemala ustrezne represivne in protijudovske zakone.231 Protestanti niso opazili, da so se dali zavesti narodnostni ideologiji, ki je zasencila teologijo – ceprav ne tudi luteranske dedišcine. Še vec, s takšnimi stališci so se luterani lahko sklicevali na samega Reformatorja, ki je drasticno grobo govoril o Judih. Leta 1934 je dr. Gerhard May,232 sin celjskega pastorja dr. Wilhelma Maya, v Göttingenu objavil svojo knjigo Die volksdeutsche Sendung der Kirche233 (Narodnostno poslanstvo Cerkve). V njej je pojasnil, da je bila Cerkev poslana, da se solidarizira z 229 Geslo antisemita Georga von Schoenererja. HUMMEL 2004, str. 59–83, tukaj str. 79 (»Brez Juda in brez Rima zgradili bomo nemški dom, op. ur.). 230 WILD 1980, str. 171–173. 231 Od leta 1938 je jugoslovanska oblast izvajala pritisk na Jude nejugoslovanskega porekla in na tiste, ki so si v medvojnih letih pridobili jugoslovansko državljanstvo, da zapustijo državo, likvidirajo svoje posle in nepremicninsko imovino. Leta 1940 je sledila prepovedi opravljanja dolocenih poklicev in numerusu claususu za judovske srednješolce in študente. PASS FREIDENREICH 1979, str. 182, 183; GOLDSTEIN 2001, str. 35. 232 Dr. Gerhard May (rojen 1898 v Gradcu, umrl 1980 na Dunaju), sin celjskega pastorja dr. Wilhelma Maya, je odrašcal v Celju; slovel je kot »intelektualni glas« reformacije in Nemcev v Jugoslaviji. Teologijo je študiral v Zürichu, Ženevi, Göttingenu in na Dunaju. Najprej je delal kot vikar, oce pa je opravljal njegovo službo pastorja v Celju. Takrat se je priklonil narodnostni ideologiji in napisal knjigo Die volkstumspolitische Sendung der Kirche. Knjiga je izžarevala vero Nemških kristjanov, da je tuzemska država poosebljenje Božjega kraljevstva, pri cemer so bili Nemški kristjani prepricani, da je to prav nacionalsocialisticna država pod vodstvom Adolfa Hitlerja. Leta 1944 je dr. Gerhard May zapustil Celje in prevzel evangelicansko skupnost na Dunaju (Center). Takrat se je že oddaljil od nacizma in od teze svoje knjige, ceprav se je dal imenovati za clana Inštituta za genetska in genealoška raziskovanja. Prof. dr. Karl Schwarz, Institut za prakticno teologijo in psihologijo religije, Evangelicanska teološka fakulteta Univerze na Dunaju, elektronsko sporocilo avtorici 21. 1. 2015. 233 WILD 1980, str. 196. Gerhard May je postal castni doktor Univerze v Heidelbergu. državo, tj. z rajhom (kakor so to poceli tudi Nemški kristjani), zaradi zašcite nemške narodnostne skupnosti in nemštva med nenemškim vecinskim narodom. A leta 1937 je dr. Gerhard May skupaj z dr. Philippom Poppom podpisal oxfordsko deklaracijo Druge svetovne konference za vero in cerkveno zgradbo v Oxfordu (leta 1937) z jasno obsodbo nacisticnih represalij proti Judom. »Donauschwaebischer Kulturbund« je to potezo ostro kritiziral. Zagrebški senior in kasnejši evangelicanski škof v NDH dr. Philipp Popp je že leta 1933 sprejel koncept Nemških kristjanov za cerkev pod nadzorom države. Z dr. Wilhelmom Mayem, seniorjem Evangelicanske cerkve v Celju, je delal za povezovanje Evangelicanske cerkve v Jugoslaviji z Nemškimi kristjani in institucionaliziral skupnost jugoslovanskih Nemcev z Zvezo nemških cerkva (Deutscher Kirchenbund); pri negovanju skupnosti je vztrajal vse do leta 1944, ko so se zacela preganjanja in izseljevanja jugoslovanskih Nemcev in ko se je zacelo delovanje v skladu z Avnojskimi dolocili. May je skupaj z zagrebškim pastorjem dr. Philippom Poppom podpisal Oxfordski manifest (ki ga je objavil Ekumenski svet cerkva) z ostrim protestom zaradi rasne diskriminacije v nacisticni Nemciji. Manifest opominja vse pripadnike reformiranih cerkva, »da skrb za lastni narod ne sme pomeniti omalovaževanja, izoliranja, diskriminiranja in potlacenja drugih narodov in narodnosti. To bi bil greh upora in oholosti do Boga.«234 S tem podpisom sta se dva visoka uradnika Evangelicanske cerkve v Jugoslaviji postavila ob bok skupini pastorjev in clanov nemške narodnostne skupnosti, ki so na konferenci v Zagrebu leta 1937 sprejeli javno odlocitev, »da se bodo pri svojem delovanju držali ‘ciste besede evangelija’, principov ‘sola ecclesia’ in ‘Solus Krist’.«235 Dr. Gerhard May je leta 1942 postal evangelicanski škof na Dunaju in po vojni vrhovni cerkveni svetnik protestantov avstrijske druge republike. V obdobju vzpostavitve civilne oblasti na Štajerskem je bil imenovan za clana civilne uprave Spodnje Štajerske, a se je izogibal uradnim dolžnostim in se izmikal aktivnemu delu. Svojih dolžnosti tudi ni opravljal v referatu za genealoška raziskovanja in v referatu za kulturno politiko v Celju – z obrazložitvijo, da želi ostati pastor in da kot pastor nikdar ne bo postal dober nacist. Šele po vojni je dr. May objavil memorandum z ostro obsodbo rasisticne politike nacionalsocialistov. Sam Memorandum opisuje Mayevo pot od ideologa in prizadevneža za narodnostne ideje do vrhovnega poglavarja Evangelicanske cerkve v Avstriji.236 V nasprotju s protestantskimi škofi v nekdanji Jugoslaviji vecina pastorjev ni delila simpatij z nemškim nacionalsocializmom in ni sledila politiki približevanja. Še pred vojno v nekdanji Jugoslaviji so se leta 1937 na posvetovanju v Zagrebu odlocili, da bodo glede rasne in narodnostne politike poslušali samo glas evangelija. To jim vseeno ni uspelo – pa ne po njihovi krivdi, temvec zato, ker je nemška Evangelicanska kršcanska cerkev na vseh okupiranih ozemljih padla pod vpliv premocnega 234 WILD 1980, str. 332. 235 WILD 1980, str. 332. 236 Za te informacije se zahvaljujem prof. dr. Karlu Schwarzu. kulturbunda podonavskih Švabov. Kulturbund je od zacetka tridesetih let v glavnem delal z mladimi in jih popolnoma pridobil na svojo stran.237 Dr. Popp je v prostorih skupnosti pogostil 100 avstrijskih Judov, in to ne samo pokristjanjenih evangelicanskih kristjanov, marvec tudi pripadnike Mojzesove vere. Odstopil jim je prostore za prireditve in zbiranja in ustanovil posvetovalnico za emigracijo. Ta ustanova je že leta 1941 izgubila svoj »raison d’ etre«, ker je že sredi prve velike racije med zagrebškimi Judi postalo jasno, da je ustaška oblast zaustavila izdajanje izhodnih dovoljenj (priti do njih in do prepustnic za odhod iz Zagreba je bilo od takrat »trgovina« in sredstvo za izsiljevanje; placevali so jih z velikimi vsotami denarja in/ali dragocenostmi).238 Toda pokristjanjene Judinje so ostale v nemški evangelicanski osnovni šoli v Zagrebu, niso jih pregnali, pa tudi evangelicanski ucitelji se niso uklonili pritisku za razveljavitev zakona z Judinjami.239 Evangelicanska cerkev v Zagrebu je pomagala tujim judovskim beguncem v NDH. Policijski odposlanec v NDH Hans Helm je izvedel, da je Družba prijateljstva, humanitarna in karitativna organizacija verske skupnosti Quaeker iz Velike Britanije, Evangelicanski obcini v Zagrebu pošiljala financno pomoc za humanitarno delo v korist nepokristjanjenih Judov (za katere se je omenjena skupnost primarno angažirala), prav tako tudi za Jude Mojzesove vere in za Jude brez verske pripadnosti. Nakazila so prihajala na Diskontno banko Zagreb d.d. (direktor je bil Artur Polic, oce Branka Polica); prejemal jih je pomožni pastor Peter Becker. Policijski odposlanec Hans Helm ni bil informiran o tem, kako je Evangelicanska cerkev uporabljala ta nakazila in koliko denarja je prejela.240 Evangelicanska cerkvena skupnost v Beogradu je Judom evangelicanske veroizpovedi izdajala krstne liste in se pri nemškem poslaništvu zavzemala za to, da bi pokristjanjenim Judom prizanesli z deportacijo. Toda poslaništvo je to zavrnilo, sklicujoc se na nürnberške zakone. O drugi pomoci, ne le o izdajanju krstnih listov preganjanim Judom, ni znanega nic. Še vec, takratni beograjski pastor Theophil Turek je zapisal, da je izobesil zastavo s kljukastim križem in da je ljudem, ki so ostali brez strehe nad glavo, dodeljeval stanovanja deportiranih Judov.241 Zakljucek Kršcanske cerkve so se med drugo svetovno vojno borile za svoj obstoj in hkrati za »svoje narode«. Proti ukrepom okupacijske politike – represalijam – je protestiral škof Rožman. Škof dr. Rožman in za hrvaške internirance škof na Krku dr. Josip Srebric sta obiskala taborišci za internirance v Gonarsu in v Kamporju na Rabu 237 WILD 1980, str. 231, 239 in 316. 238 POLIC 2004, str. 402. 239 HDA, Arhiv Hans Helm, škatla 5, št. 226 (zapis: agent Hübner Gerhard). Njihova usoda po odpustu iz šole ni znana. 240 HDA, Arhiv Hans Helm, škatla 5, št. 226. 241 WILD 1980, str. 339. (20. novembra 1942). Po obisku Raba sta porocala papežu Piju XII. o nehumanih razmerah, v katerih so slovanski interniranci živeli, stradali in zbolevali. Sveti sedež se je obrnil na Mednarodni odbor Rdecega križa (s katerim je Državno tajništvo že leta 1939, po nemškem napadu na Poljsko, sklenilo sporazum o skupni skrbi za humanitarne zadeve (takrat so to bili predvsem vojni ujetniki). Mednarodni odbor Rdecega križa je obvestila tudi Judovska skupnost v Splitu – vendar pa zagrebški predstavnik Rdecega križa Julio Schmidlin242 ni mogel odpotovati na Rab zaradi vojnih operacij na kopnem,243 tako da so škofovski obiski ostali resnicno zgolj simbolicna gesta in internirancem niso prinesli olajšanja. S preganjanimi in žrtvami iz vrst »svojih« narodov so se cerkve borile, zavzemale in trgale – ce že ne za svoje življenje, pa vsaj za svoj položaj, svojo svobodo in svojo cisto vest. Solidarnost z Judi ni bila enako mocna kot empatija do »svojih narodov«. Niti uslužbenci obeh cerkva niti verniki niso nacelno pod vprašaj postavljali okupacijskih režimov kot takšnih, temvec so vztrajali pri prepricanju, da sta njihova dolžnost in obveznost priznavati in izkazovati lojalnost oblasti, ker je takšna, kakršna pac je, »od boga«. Pomanjkanje sposobnosti za politicno in teološko analiziranje jih je pripeljalo do poslušnosti režimu in antagonisticnega sodelovanja z njim, do sodelovanja kljub nestrinjanju. Arhivsko gradivo o stikih škofa Rožmana in škofa Tomažica z okupacijskimi oblastmi prica o njunem zavzemanju za – nejudovske – žrtve okupacijske politike: za talce, komuniste, partizane, za civilno prebivalstvo. Škof Rožman ocitno ni interveniral, razen da je posredoval prošnje zagrebškega nadškofa – morda niti ni imel priložnosti, da bi interveniral za slovenske Jude in Jude, nastanjene v slovenskih mestih. Škof dr. Rožman se je zavedal, da njegove geste, protesti, intervencije … nimajo dovolj moci in ostrine, a vedel je, da ce niti tega ne bi bilo, bi žrtve ostale tudi brez enega samega znaka solidarnosti.244 Ni znano, da je tudi nadškof Stepinac prejel priporocilo iz Rima, da namesto bucnih protestov skromno pomaga ublažiti trpljenje (njegovi branilci, biografi in hagiografi so to zagotovo poudarjali zoper obtožbe na racun njegovega molka), a se je nadškof vedel v enakem duhu. Lahko bi ali tvegal vse in umrl kot mucenik ali se, vedoc, da je nemocen, umaknil v samostan. A komu bi koristil, komu bi s tem pomagal?245 Mariborski škof dr. Ivan Jožef Tomažic (1933–1949) je komajda mogel pastoralno delovati, to pa velja tudi za beograjskega nadškofa. Nemška Evangelicanska cerkev v NDH in Islamska verska skupnost, ki ju je država NDH priznala kot verski skupnosti, se nista oglasili na preganjanje, nista se 242 Julio Schmidlin (rojen 1921 v Zagrebu) je bil sin tedanjega švicarskega generalnega konzula v Zagrebu Paula Julija Schmidlina. Julio Schmidlin se je šolal v Zagrebu, zato je dobro obvladal hrvaški in srbski jezik. HDA, Arhiv Hans Helm, škatla 27, zapis Schmidlin, list 92. 243 KEVO 2009, str. 122, 250–252. 244 KOLARIC 1998, str. 136. 245 KRIŠTO 2001, str. 90–92. zavzeli niti za eno kategorijo, ceprav se je vmešavanje države v stvari osebne vesti in veroizpovedi še kako nanašalo tudi nanju. Srbska Pravoslavna cerkev v NDH ni mogla intervenirati, ker je bila tudi sama »žrtev«: prepovedana je bila že 25. julija 1941.246 Klišeji v pridigah jugoslovanskih škofov se ne razlikujejo zelo od nacisticne antisemitske propagande. Ob vsem razumevanju za to, da so se škofje v javnosti in v stiku z okupacijskimi oblastmi iz takticnih razlogov držali besedišca okupatorja, je treba poudariti, da to ni povsem zadovoljujoce pojasnilo. Tudi takticni govor dopušca nianse – škofom ni bilo treba poseci po tolikšni ostrini. Prej bi lahko rekli, da škofovske izjave dišijo po istih resentimentih, kakor so jih gojili nacisti. Interkonfesionalni pristop se takrat niti eni konfesionalni kršcanski skupnosti ali društvu ni zdel primeren.247 Cerkvam ni manjkalo poguma – v veliki meri jim je primanjkovalo razumevanja za posledice njihovih antisemitskih stališc. Le malo samo najbolj izpostavljenih teologov protestantske cerkve je že leta 1933 dojelo, da cerkve takrat niso smele vec samo »intervenirati«; zahtevali so, da cerkve zaustavijo kolesje. Toda takšni teologi še v svojih skupnostih niso naleteli na razumevanje. 246 HDA, MPB-B, fasc. 3, št. 44538-1941; št. 47212 – 26. 7. 1941; fasc. 4, št. 270/41 – 11. 9. 1941. 247 HDA, RUR ŽO, škatla 6, št. 4724/194, inv. št. 28136. Posamezni protesti nejudovskega prebivalstva proti preganjanju Judov so v fondu Ravnateljstva ustaškega redarstva – Judovski odsek (Židovski odsjek). Pošiljatelji uvodoma poudarjajo, da sploh ne bi reagirali na »kazenske ukrepe proti Judom«, ce se kazni nanašajo na znani nepošteni odnos Judov do kristjanov; toda glede na to, da gre v konkretnem primeru za izjemno pošteno osebo, katere preverjene in potrjene vrline zelo odstopajo od obicajnega profila Judov, si oseba, o kateri je govor, nikakor ni zaslužila, da bi bila kaznovana na nacin, ki je sicer nesporno primeren za vedenje Judov v NDH. Christian Churches and persecution of the Jews in the former Yugoslavia (with the emphasis on Slovenia and Croatia) Anna Maria Gruenfelder1 Key words: Gregorij Rožman, Ivan Jožef Tomažic, Alojzij Stepinac, Catholic Church, NDH, Jews The article reviews modern findings by researchers from the former Yugoslavia on the immigration of Jews to this country between the wars and during the Second World War. The various aspects of research of churches as institutionalized religious subjects, as embodiments of religious teachings and norms, the social environment and religion of each individual – together with their attitudes towards »the Jews« and »Judaism« were examined according to their political, social, cultural and historical viewpoint. Much has been written about the standpoint of the Catholic Church in Croatia, primarily about the activities of Bishop Alojzij Stepinac. The actions by the bishops of Slovenian dioceses have so far been poorly researched. It is not possible to claim that Rožman, the Bishop of Ljubljana and Tomažic, the Bishop of Maribor, provided for the Jewish refugees in the same manner as the Bishop of Zagreb; where, as early as in 1938, immediately after the »Anschluss«, he founded »emergency« for »non-Arian Christians« at the central railway station in Zagreb and assigned all Catholic organizations like Karitas and Katoliška akcija to provide for the Jews regardless of their religious belief and national status. For Slovenian bishops, Nazi genocide against the Jews was a problem which had no impact on their existence. The Bishop of Maribor, Tomažic was in a particularly difficult position. The reason for the fact that the church authorities in Styria did not help the Jews within their clerical vows can be found in the brutal German attacks on Slovenians and their Catholic Church. The same questions should also be addressed to the Church under the Italian authorities. Bishop Rožman’s contacts with the high commissioner of the Italian army in the Province of Ljubljana even resulted in expressions of indulgence and affection. If the bishop’s attitude towards the fascist and Nazi authorities is to be assessed, one Dr Anna Maria GRUENFELDER, Zagreb. should take into consideration the primary duty of the Church, namely to guarantee the performance of pastoral activity and protect the independence of the Church from the totalitarian state. The Catholic Church in Croatia actually joined the collaborating regime with which it shared common goals in the fields of confession and patriotism. At the same time, it tried to maintain its distance between Croatian traditions and the German swastika. In Styria, the Catholic Church never got an opportunity to negotiate the notions of identity like nationality and patriotism, with the state authorities. This could not be achieved even under the Italian authorities despite smaller consistency of Italian occupiers. The best expression for the ambivalence and tension in the agreement between the churches and the ruling system is »antagonistic cooperation«. Both the Catholic and the Evangelical Church provided pastoral care for their believers and took care for the well-being of all people who were persecuted as the so-called non-Arians. This care should be regarded as antagonistic cooperation during the war. The point of view that the church endeavours unintentionally contributed to improving the quality of the Nazi destructive apparatus is based on a unilateral understanding of the historical facts. Anti-Semitism was not a component part of the Christian religion therefore one cannot talk about Catholic or Protestant anti-Semitism, since it does not correspond to the historical truth. On the other hand, the ambivalent attitude of churches towards anti-Semitism additionally highlights their actions regarding the Jews. Življenjepisi avtorjev DR. BORUT HOLCMAN Spremna beseda Dr. Borut Holcman, dipl. univ. teol., izredni profesor prava, magister cerkvenega prava, doktor zgodovinskih znanosti in ucitelj za podrocje pravne zgodovine, nemške pravne terminologije, kanonskega (cerkvenega) prava in etike na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru. Na teh podrocjih raziskuje, objavlja in deluje kot pedagog. Posebej se ukvarja z zgodovino prava za podrocje delovanja zemljiških gospošcin, ki so bile vpete v družbeno, pravno in ustavno zgodovino srednjeevropskega prostora DR. MARJAN TOŠ Prekmurski Judje 1848–1914 Slovenski pravicniki med narodi – med pozabo in spominom Dr. Marjan Toš je doktor zgodovinskih znanosti in višji kustos, upokojeni predstojnik Centra judovske kulturne dedišcine Sinagoga Maribor. Znanstveno se ukvarja s proucevanjem zgodovinskih tem s podrocja judovstva, s posebnim poudarkom na proucevanju zgodovine holokavsta in antisemitizma v kontekstu ohranjanja zgodovinskega spomina na slovenske Jude oziroma na problematiki izrinjanja slovenskih Judov iz javnega, družbenega in zgodovinskega spomina. V zadnjih letih med drugim raziskuje tudi zgodovino porajmosa in usodo Romov in Sintov med drugo svetovno vojno. DR. ANNA MARIA GRUENFELDER Kršcanske cerkve in preganjanje Judov v nekdanji Jugoslaviji (s posebnim ozirom na Slovenijo in Hrvaško) Dr. Anna Maria Gruenfelder je bila kot doktorica zgodovine, umetnostne zgodovine in katoliške teologije promovirana leta 1974. Specializirala se je za podrocja splošne zgodovine zgodnjega novega veka, še zlasti cerkvene zgodovine. Deluje na znanstvenem in humanitarnem podrocju ter je zunanja sodelavka in kolumnistka pri mnogih avstrijskih, hrvaških, bosanskih in slovenskih casopisih, med drugim pri dnevniku Vecer. Za svoje strokovno delo je bila že veckrat nagrajena; za nekatera besedila, na primer o judovstvu po holokavstu ali prisilnem delu Judov, je prejela nagrade Zveze judovskih obcin Srbije. MAG. RENATO PODBERSIC Goriška judovska skupnost in prva svetovna vojna Mag. Renato Podbersic je zgodovinar in raziskovalec pri Študijskem centru za narodno spravo v Ljubljani. Strokovno se posveca proucevanju totalitarizmov 20. stoletja na Slovenskem. Predmet njegovih raziskav so tudi teme medvojnega in povojnega revolucionarnega nasilja na Primorskem, raziskuje pa tudi zgodovino Judov na Primorskem in v severovzhodni Italiji ter preganjanje Judov v Evropi med holokavstom. Med drugim je clan uredniškega odbora revije Na fronti, ki jo izdaja Društvo soška fronta Nova Gorica, v letih od 2007 do 2013 pa je bil predsednik Zgodovinskega društva za Severno Primorsko. MAG. FRANC KUZMIC Jehovove price kot žrtve genocida Mag. Franc Kuzmic je upokojeni bibliotekar, muzejski svetovalec in kustos pedagog, zunanji sodelavec Pomurskega muzeja Murska Sobota. Kot raziskovalec se ukvarja z zgodovino in usodo manjšinskih skupin prebivalcev med drugo svetovno vojno, med drugim z zgodovino Judov in Romov v Prekmurju, v zadnjem casu pa tudi z usodo Jehovovih pric. Je avtor vec izvirnih znanstvenih, strokovnih in poljudnih razprav, clankov in ocen knjig. Je urednik, sourednik in avtor nekaj samostojnih publikacij. NENAD FOGEL Smrt zemunskih Judov v holokavstu Nenad Fogel je bil rojen v Novem Sadu. Po izobrazbi je diplomirani inženir gozdarstva. Od leta 1999 je predsednik Judovske obcine Zemun in clan izvršnega odbora Zveze judovskih obcin Srbije. V tem casu je izdal številne študije o judovstvu in njegovi zgodovini ter o holokavstu. Mednje spadajo knjiga Holokavst v Jugoslaviji, katalog razstave Potujoca razstava o dobrih ljudeh, ki je leta 2015 gostovala tudi v Sinagogi Maribor, in katalog najnovejše razstave, Izginuli v holokavstu – Zemun: vsaka fotografija pripoveduje zgodbo. Biographies of the authors DR BORUT HOLCMAN Foreword Dr Borut Holcman, Th. B., associate professor of law, Master of canon law, Doctor of historical studies, and university lecturer of history of law, German legal terminology, canonical (church) law and ethics at the Faculty of Law of the University of Maribor. Within the listed fields, he does research, publishes and teaches. He especially deals with history of law in the field of land ownership rights embedded into the social, legal and constitutional history of the Central European region. DR MARJAN TOŠ The Jews of Prekmurje 1848–1914 Slovenian Righteous Among the Nations – between oblivion and remembrance Dr Marjan Toš is a doctor of historical sciences and a Museum counselor, a retired head of the Center of Jewish Cultural Heritage Synagogue Maribor. He has explored historical topics from the field of Judaism, with a special emphasis on the history of the Holocaust and anti-Semitism in the context of preserving the historical memory of Slovenian Jews or the problem of crowding-out the Slovenian Jews from the public, social and historical memory. In recent years, he has explored the history of Porrajmos and the fate of the Roma and Sinti during the Second World War. DR ANNA MARIA GRUENFELDER Christian Churches and persecution of the Jews in the former Yugoslavia (with the emphasis on Slovenia and Croatia) Dr Anna Maria Gruenfelder, was, in 1974, promoted as a doctor of philosophy, history, art history and Catholic theology. She is specialized in the field of early modern history, and in particular, Church history. She works as a researcher and humanitarian and is a freelance worker and a columnist of several Austrian, Croatian, Bosnian and Slovenian newspapers, including the newspaper Vecer. In her professional work, she has several awards; for texts dealing with topics like Judaism following the Holocaust and the forced labour of Jews she has been awarded by the Serbian Association of Jewish Communities. RENATO PODBERSIC, M.A. The Gorizia Jewish community and World War I Renato Podbersic, M.A., is a historian and researcher working at the Study Centre for National Reconciliation in Ljubljana, which deals with 20th Century totalitarianism in Slovenia. He has explored topics of the revolutionary violence between the wars and following the Second World War in the Primorska region, the history of the Jews in this region and in North-Eastern Italy and the persecution of the Jews in Europe during the Holocaust. He is also a member of the editorial board of the journal Na fronti published by the Society of the Isonzo Front Nova Gorica and was the president of the Historical Society of Northern Primorska from 2007–2013. FRANC KUZMIC, M.A. Jehovah’s Witnesses as genocide victims Franc Kuzmic, M.A., is a librarian, a museum consultant and a curator-educator in retirement, external co-worker of the Pomurje Museum of Murska Sobota. He has explored the history and fate of minority populations during the Second World War, the history of the Jews and Roma in Prekmurje and recently of the fate of Jehovah’s Witnesses. He is the author of several original scientific, professional dissertations, articles and book reviews. He is editor, co-editor and author of several independent publications. NENAD FOGEL The death of the Jews from Zemun in the Holocaust Nenad Fogel was born in Novi Sad. He is a graduate engineer in forestry. Since 1999, he has been the president of the Zemun Jewish Community and a member of the Executive Committee of the Serbian Association of Jewish Communities. In this time, he has published several studies about Judaism and its history, among others the book titled Holokaust u Jugoslaviji (Holocaust in Yugoslavia), the exhibition catalogue Putujuca izložba o dobrim ljudima (A Travelling Exhibition about Good People) which has also been on tour at the Maribor Synagogue and the catalogue of the recent exhibiton Nestali u holokaustu – Zemun: Svaka slika prica pricu (Vanished in the Holocaust). Seznam slik Slika 1: Sinagoga v Lendavi. Foto Branimir Ritonja. Slika 2: Judovsko pokopališce v Murski Soboti po drugi svetovni vojni. Zasebni arhiv Šarike Hiršl. Slika 3: Nekdanji geto v Gorici med prvo svetovno vojno. Fotografijo hrani Muzej sinagoga v Gorici. Slika 4: Avstro-ogrski nadporocnik Chaim Huppert je padel jeseni 1915 pri Podgori, pokopan je na judovskem pokopališcu v Rožni Dolini. Foto Renato Podbersic. Slika 5: France Puncuh. Fotografijo hrani arhiv CJKD Sinagoga Maribor. Slika 6: Martina Levec Markovic. Fotografijo hrani arhiv CJKD Sinagoga Maribor. Slika 7: Prisilno delo. Fotografijo hrani arhiv Judovske obcine Zemun. Slika 8: Danilo Fogel. Fotografijo hrani arhiv Judovske obcine Zemun. Slika 9: Marijana Sason. Fotografijo hrani arhiv Judovske obcine Zemun. Slika 10: Metropolit hrvaške Pravoslavne cerkve v Zagrebu Germogen, papežev odposlanec Marcone, nadškof Stepinac, evangelicanski škof Popp in nekateri visoki predstavniki NDH. M. Obrkneževic, Razvoj pravoslavlja u Hrvatskoj i Hrvatska pravoslavna crkva, Hrvatska revija, let. XXIX., zv. 2 (114), München - Barcelona, 1979, str. 246 in 247. Naslovnica: Taborišcna obleka iz Dachaua, iz zbirke Pomurskega muzeja Murska Sobota, inv. št. Z-4364. Foto Marjetka Bedrac. Bibliografija Actes et documents du Saint Sičge relatifs a la Seconde Guerre Mondiale, 12 zvezkov, Vatikan 1965–1981 (ADSS). ALTERMATT Urs, Katholizismus und Antisemitismus. Mentalitäten, Kontinuitäten, Ambivalenzen. Zur Kulturgeschichte der Schweiz 1918–1945, Frauenfeld 1999. ALTIERI Oriana, La comunitŕ ebraica di Gorizia: caratteristiche demografiche, economiche e sociali (1778–1900), Videm/Udine 1985. ANŽLOVAR Domen, Kršcanska retorika in analiza retorike škofa Gregorija Rožmana, diplomsko delo, Ljubljana 2010. Archivio della Comunitŕ Ebraica di Trieste (Arhiv tržaške judovske skupnosti), busta 1917, Culto–istruzione–beneficenza, dopisa z dne 6. in 10. decembra 1917. Arhiv Jevrejske opštine Zemun. Arhiv Postulature (AP), Zagreb. Arhiv Republike Slovenije (ARS): Kraljevska banska uprava Dravske Banovine (KBUDB). Auschwitz-Birkenau, zbornik, Maribor 1982. BALANTIC Polona, Jad Vašem: Iskanje 6 milijonov pozabljenih imen, MMC RTV SLO, 20. 11. 2014. BATELJA Juraj, TOMIC Celestin, Alojzije Stepinac, Propovijedi, govori, poruke (1941– 1946), Zagreb 1996. BENEDIK Metod, Tomažiceva pastirska pisma, Tomažicev simpozij v Rimu, Rim-Ljubljana-Celje 2008. BENIGAR Aleksa, Alojzije Stepinac, Hrvatski kardinal, Rim 1978 (ponatis Zagreb 1992). BENZ Wolfgang, Die Protokolle der Weisen von Zion, Die Legende von der juedischen Weltverschwoerung, München 2011. BERGER Michael, Eisernes Kreuz – Doppeladler – Davidstern, Juden in deutschen und terreichisch-ungarischen Armeen, Der Militärdienst jischer Soldaten durch zwei Jahrhunderte, Berlin 2010. Beth ha Chajim, La casa dei viventi – Valdirose, Il cimitero della Comunitŕ Ebraica di Gorizia, ur. Maria Elisabetta Loricchio, Agostino Colla, Mariano del Friuli 2004. BLET SJ Pierre, Papst Pius XII. und der Zweite Weltkrieg. Aus den Akten des Vatikans, 2. izdaja, Paderborn-München-Wien-Zürich 2001. BOBAN Ljubomir, Dnevnik Alojzije Stepinca, Danas, od 28. 8. 1990 do 25. 9. 1991. BOECKH Katrin, Jugoslawien: Kroatien, Handbuch der deutschsprachigen Emigration 1933–1945, ur. Claus-Dieter KROHN, Patrik VON ZUR MUEHLEN, Gerhard PAUL, Lutz WINCKLER, Darmstadt 1998. BOECKH Katrin, Vjerski progoni u Jugoslaviji 1944–1953, Casopis za suvremenu povijest (CSP), 38/2006, št. 2, Zagreb 2006. BOLAFFIO Giuseppe, Sfogliando l’archivio della Comunitŕ di Gorizia, La Rassegna Mensile di Israel, terza serie, vol. 24, št. 2, Cittŕ di Castello 1958. BOZZINI LA STELLA Maura, Carolina Coen Luzzatto, Mariano del Friuli 1995. Buchenwald, zbornik, Ljubljana 1983. BUTLER Hubert, Balkan Essays, 1937-1990: Report on Yugoslavia (1947*), The Lilliput Press, 1985–1996. CAPOGRECO Carlo Spartaco, Fašisticna taborišca, Internacije civilistov v fašisticni Italiji (1940–1943), Ljubljana 2011. CEDARMAS Adonella, La comunitŕ israelitica di Gorizia 1900–1945, Pasian di Prato 1999. CEDARMAS Adonella, Fra Vienna e Roma: La comunitŕ Israelitica di Gorizia tra la fine dell’Ottocento e la Grande guerra, La Rassegna Mensile di Israel, terza serie, vol. 66, št. 2, Cittŕ di Castello 2000. CIPIC REHAR Marija, DOLINAR France M., GRIESSER PECAR Tamara, Med sodbo sodišca in sodbo vesti, Dokumenti sodnega procesa proti škofu Gregoriju Rožmanu, Ljubljana 2009. Dachau, zbornik, Ljubljana 1981. DAVIES Norman, Zgodovina Evrope, Ljubljana 2013. DEDIJER Vladimir, Vatikan i Jasenovac, Dokumenti, Zagreb 1987. DEL BIANCO Giuseppe, La guerra e il Friuli, 2. del, Videm/Udine 1939. DEŽELAK BARIC Vida, Žrtve vojne 1941–1945 in zaradi nje na Slovenskem, nacionalna zbirka podatkov, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana. Die Vergessenen Opfer der NS-Zeit – Standhaft trotz Verfolgung, Wien 1999. Dizionario Biografico degli Italiani Treccani, Vol. 11, Roma 1969. DRAGOUN Theodore, Le dossier du Cardinal Stepinac, Pariz 1958. FABI Lucio, Storia di Gorizia, Il Poligrafo, Padova 1991. FERENC Tone, Okupacija slovenskega ozemlja, Slovenska novejša zgodovina 1848– 1992, Ljubljana 2006. FERENC Tone, Okupacijski režimi v Evropi in Sloveniji 1941, Prispevki za novejšo zgodovino, Slovenci in leto 1941, Ljubljana 2001. FERENC Tone, Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno, 1. del, Ljubljana 2006. FILIPIC France, Slovenci v Mauthausnu, Ljubljana 1998. FILIPPINI Andrea, I Bibelforscher e il nazismo: Testimonianze dalla Slovenia = Bibelforšerji in nacizem: Pricevanja iz Slovenije, Pescara 2002. FOGEL Danilo, Jevrejska zajednica Zemun: Hronika 1739–1945, Zemun 2002. FRIEDLÄNDER Saul, Im Angesicht der “Endlösung”. Die Entwicklung des öffentlichen Gedächtnisses und die Verantwortung des Historikers, v: Das Judentum im Spiegel seiner kulturellen Umwelten, Symposium zu Ehren von Saul Friedländer, izd. Dieter Borchmeyer, Helmuth Kiesel, Edition Mnemosyne 2002. GALLAROTTI Antonella, LORICCHIO Maria Elisabetta (ur.), Gerusalemme sull’Isonzo, Gorizia 2006. GAŠPAR Mirjana, LAZAR Beata, Židje v Lendavi, Lendava 1997. GEIGER Vladimir, Nestanak Folksdojcera, Zagreb 1997. GITMAN Esther, When Courage Prevailed: The Rescue and Survival of Jews in the Independent State of Croatia 1941–1945, St. Paul 2011. GODEŠA Bojan, Rožman in vprašanje državnega okvira med drugo svetovno, Rožmanov simpozij v Rimu, Rim-Ljubljana-Celje 2001. GOLDHAGEN Daniel J., Die Katholische Kirche und der Holocaust, Eine Untersuchung ueber Schuld und Suende, Berlin 2002. GOLDSTEIN Ivo, Antisemitizam u Hrvatskoj, Korijeni, pojava i razvoj anti-semitizma u Hrvatskoj, Zna li se 1941–1945, Zagreb 1996. GOLDSTEIN Ivo, Holokaust u Zagrebu, Zagreb 2001. GOLDSTEIN Ivo, Solidarnost i pomoc Židovima u Hrvatskoj, Radovi Zavoda za hrvatsku povijest, zv. 34–36, Zagreb 2004. GOLDSTEIN Ivo, Židovi u Zagrebu 1918–1941, Zagreb 2004. GOLDSTEIN Slavko, 1941: Godina koja se vraca, 2. izdaja, Zagreb 2007. GRANDA Stane, Škof Ivan Jožef Tomažic in izseljensko vprašanje, Tomažicev simpozij v Rimu, Rim-Ljubljana-Celje 2008. GRBEŠIC Grgo, Prijelazi Židova u Katolicku crkvu u Đakovackoj i Srijemskoj biskupiji od 1941. do 1945., Croatica Christiana Periodica, Vol. 27, No. 52, Zagreb 2003. GRIESSER PECAR Tamara, Stanislav Lenic, Življenjepis iz zapora, Celovec-Ljubljana- Dunaj 1997. GRIESSER PECAR Tamara, DOLINAR France Martin, Rožmanov proces, Ljubljana 1996. GRIESSER PECAR Tamara, Razdvojeni narod, 1941–1945, Celovec-Ljubljana 2011. GRIESSER PECAR Tamara, Rožmanova posredovanja pri okupatorju, Rožmanov simpozij v Rimu, Rim-Ljubljana-Celje 2001. GRUENFELDER Anna Maria, Arbeitseinsatz fuer die Neuordnung Europas, Zivil- und ZwangsarbeiterInnen aus Jugoslawien in der ‘Ostmark’ 1938/41–1945, Wien 2010. GRUENFELDER Anna Maria, Aufgeschobene Vernichtung. Jüdische Flüchtlinge aus dem Deutschen Reich in Jugoslawien. 1933–1945, Suedostforschungen, št. 71/72, Regensburg 2012. GRUENFELDER Anna Maria, Katholische Kirche und Ustaša-Herrschaft 1941– 1944, Sost-Forschungen, 69/70, München 2010/2011. GRUENFELDER Anna Maria, Von der Shoa eingeholt, Auslaendische juedische Fluechtlinge im ehemaligen Jugoslawien 1933–1941/1945, Wien 2013. GRUSOVIN Marco, La comunitŕ ebraica di Gorizia, profilo storico e bibliografico, Cultura ebraica nel Goriziano, ur. Marco Grusovin, Gorizia 2007. HALÁSZ Imre, Zala megye izraelita iskolái a Bach-korszak elso éveiben, Zalaegerszeg 1984. HANCIC Damjan, PODBERSIC Renato, Nacionalsocialisticno in komunisticno preganjanje Judov na Slovenskem, Hitlerjeva dolga senca, Celovec 2007. HEID Ludger, »Was der Jude glaubt ist einerlei...«: Der Rassenantisemitismus in Deutschland, Die Macht der Bilder, Antisemitische Vorurteile und Mythen, Jüdisches Museum der Stadt Wien, Wien 1995. HORVAT Joža, ŠTAMBUK Milan, Dokumenti o protunarodnom radu i zlocinima jednog dijela katolickog klera, Zagreb 1946. HÖSS Rudolf, Comandante militare ad Auschwitz, Torino 1985. HRIBAR Spomenka, ŽNIDARIC Marjan idr., Škof Rožman v zgodovini, Ljubljana 2008. Hrvaški državni arhiv (Hrvatski državni arhiv, HDA): Arhiv Hans Helm, Ministarstvo nastave i bogoštovlja, Odjeljak za državnu zaštitu Banovine Hrvatske (BH-ODZ), Odjeljak za državnu zaštitu Savske banovine (SB-ODZ), Metropolitanski arhiv Zagreb, MPB-B, MUPNDH, Ravnateljstvo ustaškega redarstva – Židovski odsjek (RUR ŽO), UNS. HUMMEL Karl-Josef, Kirche und Katholiken im Dritten Reich, Zeitgeschichtliche Katholizismusforschung, Paderborn-München-Wien-Zürich 2004. Il Vessillo Israelitico (Rivista mensile per la storia, la scienza e lo spirito del giudaismo), let. 64, Casale 1916. ISAIC Vladimir, Casno djelo sestara Franjevki na Rabu, Bilten Židovske opcine Zagreb (ŽOZ), 46–47/1996, Zagreb 1996. JANEŽIC Stanko (ur.), Škof dr. Ivan Jožef Tomažic (1876–1949), Ob 120-letnici rojstva, Maribor 1996. JELEC Petar, La Chiesa cattolica in Bosnia ed Erzegovina e lo Stato indipendente croato (1941–1945), Lo studio secondo la storiografia e le fonti ecclesiastiche e civili, principalmente di matrice bosniaco-erzegovese, croata e serba, Roma 2006. JELIC BUTIC Fikreta, Ustaše i Nezavisna Država Hrvatska, Zagreb 1978. JUHANT Janez, Škof Rožman in slovenski katolicani v tridesetih letih, Rožmanov simpozij v Rimu, Rim-Ljubljana-Celje 2001. Jutarnji list, Zagreb, št. 7596, let. XII, dne 23. 3. 1933. KALINSKI Alma, Das Kroatienbild bei Manes Sperber, Zagreber Germanistische Beiträge, 6/2001, Zagreb 2001. KEREC Darja, Judje v Murski Soboti v letih 1934–1954, CZN, št. 4, Maribor 2000. KEVO Mario (ur.), Veze Medunarodnog odbora Crvenog križa i Nezavisne Države Hrvatske: Dokumenti, Knjiga 1, 80, dok. št. 10, Slavonski Brod-Zagreb-Jasenovac 2009. KOLANOVIC Josip (ur.), Dnevnik Diane Budisavljevic 1941–1945, Zagreb 2003. KOLAR DIMITRIJEVIC Mira, Obrisi strukture radnicke klase meduratnog razdoblja u svijetlu privrednog razvitka, separat iz Zbornika Revolucionarni radnicki pokret u Zagrebu izmedu dva svjetska rata, Prilozi za povijest socijalisticke revolucije, Zagreb 1983. KOLARIC Juraj, Alojzije Stepinac i pravoslavlje, Croatia christiana periodica, let. 22, št. 41, Zagreb 1998. KOLJANIN Milan, Jevreji i antisemitizam u Kraljevini Jugoslaviji 1918–1941, Beograd 2008. KOLJANIN Milan, Poslednje putovanje Kladovskog transporta, Kladovo transport, Beograd 2006. KOVACEC August, Katolicka crkva u Hrvatskoj i nadbiskup Stepinac u arhivskoj gradi francuskoga konzulata u Zagrebu 1941.–1944., Croatica christiana periodica, let. 21, št. 40, Zagreb 1997. KRIŠTO Jure, Hrvatski katolicki pokret 1903.–1945., Zagreb 2004. KRIŠTO Jure, Katolicka crkva i Nezavisna Država Hrvatska, 2 zvezka, Zagreb 1998. KRIŠTO Jure, Sukob simbola Vjere i ideologije, Zagreb 2001. KUZMIC Franc, Judje v Prekmurju, katalog razstave v mariborski Sinagogi januar – marec 2009, Maribor 2009. KUZMIC Franc, Podjetnost prekmurskih Židov, Znamenje, Celje 1989. KUZMIC Franc, Posebnosti židovske populacije v panonskem prostoru glede izseljenstva in sezonstva, Sezonstvo in izseljenstvo, Ljubljana 2003. Le-Zikkaron – in memoria, Istituto per gli studi Ebraici della Mitteleuropa, Associazione amici di Israele, Edizioni della Laguna, Monfalcone 1994. LEBL Ženi, Tragedija transporta Kladovo–Šabac, Kladovo transport, Beograd 2006. LILL Rudolf, Wer ist Christ, Vom Vertrauen auf den Papst und auf die von ihm eingesetzten Hirten, Frankfurter Allgemeine Zeitung, No. 125, 30. 5. 2000. LORICCHIO Elisabetta, COLLA Agostino (ur.), Beth ha Chajim, La casa dei viventi – Valdirose. Il cimitero della Comunitŕ Ebraica di Gorizia, Mariano del Friuli 2004. LUTHAR Oto, POGACAR Martin, Neznane sledi, Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije, Ljubljana 2013. LUTHAR Oto, Po robovih spomina, Antisemitizem in unicenje prekmurske judovske skupnosti, Ljubljana 2012. LUTHAR Oto, ŠUMI Irena, Living in Metaphora, Jews and Anti-Semitism in the Balkans, Jews and Slavs, Volume 12, ur. Wolf Moskovich, Oto Luthar, Irena Šumi, Jerusalem-Ljubljana 2004. MARKOVIC Verica, Zemun, pismo Marjanu Tošu, januar 2015. Pismo hrani avtor. MAROLT Janez, History of Jews in Slovenia, rokopis iz arhiva CJKD Sinagoga Maribor, Maribor 2002. MILKOVIC Sanja, Stepinac spašavao Žide, Izjava Ariela Shomronyja, intervju, Jutarnji list, Zagreb, 11. 5. 2008. MLAKAR Boris, Nekateri vidiki Rožmanovega delovanja v casu nemške okupacije Ljubljanske pokrajine, Rožmanov simpozij v Rimu, Rim-Ljubljana-Celje 2001. MONTANAR Ilaria, Il vescovo lavantino Ivan Jožef Tomažic (1876–1949) tra il declino dell’impero austro-ungarico e l’avvento del comunismo in Jugoslavia, Roma 2007. MONTANAR Ilaria, Življenska pot škofa Tomažica, Tomažicev simpozij v Rimu, Rim-Ljubljana-Celje 2008. Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL): Zapušcina škofa dr. Gregorija Rožmana, Prezidijalni spisi, Zapušcina msg. Jagodica, Slovenec (27. 10. 1942). Nadškofijski arhiv Maribor (NŠAM): Zapušcina škofa dr. Ivana Jožefa Tomažica, Okupacijski akti. Nadškofijski arhiv Split (Nadbiskupski arhiv u Splitu). Nadškofijski arhiv Zagreb (Nadbiskupski arhiv u Zagrebu, NAZ): Prezidijalni spisi. NAGY Božidar, Ivan Merz, Istaknuti laik u svjedocenju Evandelja, Zagreb 1996. Narodne Novine NDH, 15/1941, 16/1941, 19/1941. NOVAK Viktor, Magnum Crimen, Pola vijeka klerikalizma u Hrvatskoj, Zagreb 1949. NOVICK Peter, The Holocaust in American Life, New York 1999. PANCUR Andrej, Judje s Spodnje Štajerske in Gorenjske kot žrtve holokavsta v Evropi, Evropski vplivi na slovensko družbo, Ljubljana 2008. PANCUR Andrej, Judovska skupnost Slovenije na predvecer holokavsta, Celje 2011. PANCUR Andrej, ZAJC Marko, STUDEN Andrej, CEPIC Zdenko, HANCIC Damjan, PODBERSIC Renato, Preganjanje judovskega prebivalstva, Premoženjski in civilno-pravni položaj slovenskih Judov v 20. stoletju, rokopis študije, INZ, Ljubljana 2008. PASS FREIDENREICH Harriet, The Jews of Yugoslavia, A quest for community, Philadelphia 1979. PECELIN Brane (ur.), Škof Rožman v zgodovini, Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, Ljubljana 2008. PENIC Lojze, Bili so zaprti – pregnani – obešeni – ustreljeni – na suženjskem delu – uporni, Ptujski zbornik, Ptuj 1962. PETROV Ivan, Morišce Dravograd, Dravograd 1985. Pismo Direkcije Spominskega muzeja Neuengamme (KZ-Gedenkstätte) z dne 5. 9. 2000. PLETERSKI Janko, Vatikanski dokumenti o Slovencih in Sloveniji 1940–1945, Grafenauerjev zbornik, Ljubljana 1996. PODBERSIC Renato, Judovski vojaki na soški fronti, Na fronti, št. 4, Nova Gorica 2006. POLIC Branko, Imao sam srecu (autobiografski zapisi 1. 11. 1942.–24. 12. 1945.), Zagreb 2006. POLIC Branko, Vjetrenjasta klepsidra (autobiografski zapisi 1924.–1. 11. 1942.), Zagreb 2004. POTOCNIK Vinko, Škof Tomažic in cerkvena združenja, Tomažicev simpozij v Rimu, Rim-Ljubljana-Celje 2008. RAHNER Karl, VORGRIMLER Hubert, Kleines Konzilskompendium, Alle Konstitutionen, Dekrete und Erklaerungen des Zweiten Vaticanums in der bischoeflich beauftragten Uebersetzung, Freiburg im Breisgau 1966. RALLO Michele, Il coinvolgimento dell’Italia nella prima guerra Mondiale e la Vittoria Mutilata, Roma 2007. REUTTER Lutz-Eugen, Die Hilfstaetigkeit katholischer Organisationen und kirchlicher Stellen fuer die im nationalsozialistischen Deutschland Verfolgten, Hamburg 1969. REUTTER Lutz-Eugen, Die Katholische Kirche als Fluchthelfer im Dritten Reich, Die Betreuung von Auswanderern durch den St. Raphaels-Verein, Recklinghausen, Hamburg 1971. RISTOVIC Milan, Turisti pod sumnjom, O jednom vidu politike Kraljevine Jugoslavije prema jevrejskim izbjeglicama 1938–1941. godine, Kladovo transport, Beograd 2006. RISTOVIC Milan, U potrazi za utocištem: Jugoslovenski Jevreji u bekstvu od holokausta 1941–1945, Beograd 1998. ROCHLITZ Imre, Accident of Fate: A Personal Account, 1938–1945, Waterloo 2011. ROMANO Jaša, Jevreji Jugoslavije 1941–1945, Žrtve genocida i ucesnici Narodnooslobodilackog rata, Beograd 1980. ROTHSCHILD Walter, 99 Fragen zum Judentum, Gütersloh 2001. ROŽMAN Gregorij, O nevarnosti brezbožnega komunizma, Ljubljanski škofijski list, 11/1943, 30. 11. 1943. Rožmanov simpozij v Rimu, ur. ŠKULJ Edo, Rim-Ljubljana-Celje 2001. SAUER Walter, Loyalitaet, Konkurrenz oder Widerstand? Nationalsozialistische Kultuspolitik und kirchliche Reaktionen in Oesterreich 1938–1945, NS-Herrschaft in Oesterreich, ur. NEUGEBAUER Walter, HANISCH Erich, Wien 2000. SCHMIDL Erwin A., Juden in der k.u.k. Armee 1788–1918, Eisenstadt 1989. SPANGHER Luciano, Cent’anni della »Ginnastica Goriziana«, Gorizia 1968. STANOVNIK Justin, Rožmanova obsodba komunizma, Rožmanov simpozij v Rimu, Rim-Ljubljana-Celje 2001. STANOVNIK Justin, Škof Rožman in slovenski katolicani v tridesetih letih, Rožmanov simpozij v Rimu, Rim-Ljubljana-Celje 2001. STEINBERG Jonathan, All or Nothing, The Axis and the Holocaust, London-New York 1990. STEINER AVIEZER Miriam, Hrvatski pravednici, Zagreb 2008. STEINER AVIEZER Miriam, Pravicniki med narodi, Zgodovina v šoli, let. 19, št. 1–2/2010. Stražni stolp (ang. izdaja), 15. 2. 1962. STRECHA Mario, Katolicko hrvatstvo, Poceci politickog katolicizma u banskoj Hrvatskoj (1897.–1904.), Zagreb 1997. SUNDHAUSSEN Holm, Wirtschaftsgeschichte Kroatiens im nationalsozialistischen Grossraum 1941–1945, Stuttgart 1983. SUPPAN Arnold, Jugoslawien und Österreich 1918–1938, Wien 1996. ŠIMAC Miha, Vojaški duhovniki iz slovenskih dežel pod habsburškim žezlom, Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 36, Ljubljana 2014. Škofovska duhovna stolica Mostar. ŠTAMBUK ŠKALIC Marina, Dokumenti obrane u sudskom procesu protiv nadbiskupa Alojzije Stepinca, Fontes – Izvori za hrvatsku povijest, št. 2/1997. ŠTEPEC Marko, Strah pred židovskim naseljevanjem. Porocanje slovenskih casopisov o priseljevanju Židov v drugi polovici 19. stoletja, Prispevki za novejšo zgodovino XXXIV, Ljubljana 1994. ŠUMI Irena, LUTHAR Oto, Holokavst kot osebna in skupinska izkušnja: pricevanja iz Prekmurja, Slovenski Judje: Zgodovina in holokavst, dopolnjena in popravljena izdaja, Maribor 2013. ŠUMI Irena, Slovenski pravicniki med narodi, rokopis monografije, ZRC SAZU, Ljubljana, november 2014. The Central Archives for the History of the Jewish People Jerusalem, Archivio Alfonso Pacifici – P 172, busta 234 – Gorizia, Friedenthal Ermanno. Tomažicev simpozij v Rimu, ur. ŠKULJ Edo, Rim-Ljubljana-Celje 2008. TOMIC Eva, Iskra, ki vname smodnik, Delo, 27. 1. 2014. TOŠ Marjan, Andrej Tumpej – »stari Balkanec« in slovenski Schindler iz Beograda, Slovenski Judje: Zgodovina in holokavst II, Maribor 2013. TOŠ Marjan, Holokavst in zgodovinski spomin na slovenske Jude, Slovenski Judje: Zgodovina in holokavst II, Maribor 2013. TOŠ Marjan, Otroci med holokavstom, referat za 36. zborovanje slovenskih zgodovinarjev na Rogli 18.–20. 10. 2012, rokopis, arhiv CJKD Sinagoga Maribor. TOŠ Marjan, Prekmurski Judje 1848–1914, prispevek predstavljen na Znanstvenem simpoziju, Šoa – spominjamo se, v januarju 2015. TOŠ Marjan, Reševanje Judov preko Maribora v letih 1938–1941 in slovenski pravicnik Uroš Žun, Slovenski Judje: Zgodovina in holokavst II, Maribor 2013. TOŠ Marjan, Slovenski pravicniki med pozabo in spominom, Vsako leto eno ime: Marko Rosner, CJKD Sinagoga Maribor, Maribor 2015. TOŠ Marjan, Zgodovinski spomin na prekmurske Jude, rokopis doktorske disertacije, arhiv CJKD Sinagoga Maribor, Maribor 2007. TOŠ Marjan, Zgodovinski spomin na prekmurske Jude, ZRC SAZU, Ljubljana 2012. TOŠ Marjan, Zora Piculin – Primorka, ki je reševala judovske otroke v Makedoniji, Slovenski Judje: Zgodovina in holokavst III, Maribor 2014. TRSTENJAK Anton, Slovenci na Ogrskem, Ljubljana 1909 (rokopis NUK, Rokopisni oddelek, stari fond 193). UNTERMAN Alan, Judovstvo, Mali leksikon, Ljubljana 2001. URBANC Peter, Rožmanov odnos do italijanske okupacije, Rožmanov simpozij v Rimu, Rim-Ljubljana-Celje 2001. UTOVIC Mato, Mauthausen, Spomini iz taborišca, Ljubljana 1980. VAGET Hans Rudolf, Saul Friedländer und die Zukunft der Erinnerung, v: Das Judentum im Spiegel seiner kulturellen Umwelten, Symposium zu Ehren von Saul Friedländer, izd. Dieter Borchmeyer, Helmuth Kiesel, Edition Mnemosyne 2002. VALENCIC Rafko, Ivan Jožef Tomažic in kršcanskosocialno gibanje, Tomažicev simpozij v Rimu, Rim-Ljubljana-Celje 2008. VALENCIC Vlado, Židje v preteklosti Ljubljane, Ljubljana 1992. VASILJEVIC Zoran, Sabirni logor Đakovo, Slavonski Brod 1988. VIBERTI Piergiorgio, Atlante di una deportazione – Lager – Perché?, Colognola ai Colli 1999. Vijolicasti trikotniki: »Pozabljene žrtve« nacisticnega režima: izredna pripoved o uporu, Selters/ Taunus 2010. VISTOROPORSKI Nika, Podpovprecen mož z nadpovprecnim seksapilom: Psihološki profil Adolfa Hitlerja, Ona, Ljubljana, 31. 10. 2012. VODOPIVEC Nataša, Podjetništvo v Mariboru in okolici med svetovnima vojnama, diplomsko delo, Maribor 2004. VOIGT Klaus, Joschkos Kinder, Flucht und Aliyah durch Europa 1940–1943, Josef Indigs Bericht, Berlin 2006. VOIGT Klaus, Zuflucht auf Widerruf, Exil in Italien, II. zv., Stuttgart 1993. VUJEVA Tomislav, Kollaboration oder begrenzte Loyalität? Die historiographische Diskussion um Erzbischof Alojzije Stepinac von Zagreb und den katholischen Klerus im Unabhängigen Staat Kroatien, Wien 2009. VUKOVIC Tomislav, »Svojim djelima pokazao je hrabrost i pronicavost«, Razgovor s dr. Esther Gitman, židovskom povjesnicarkom iz New Yorka, Glas Koncila, 41 (1790), 12. 10. 2008. VUKŠIC Tomo, Mostarski biskup Alojzije Mišic (1912.–1942.) za vrijeme Drugoga svjetskog rata, Prilog izucavanju odnosa izmedu Crkvi i nacionalnosti, Crkva u Svijetu, Sarajevo, let. 41, št. 3, Sarajevo 2006. WALZL August, Die Juden in Kaernten und das Dritte Reich, Klagenfurt 1987. WILD Georg, Die Deutsche Evangelische Kirche in Jugoslawien 1918–1941, München 1980. WUCHER Albert, Postwendend eine Antwort aus Rom, 1933 im April: Den Erzabt von Beuron, Edith Steins Boten, erwartete im Vatikan ein Brief von Kardinal Pacelli, Frankfurter Allgemeine Zeitung, št. 86, 11. 4. 2003. ZDEŠAR Janez, Delovanje komunistov v Sloveniji med Rožmanovim škofovanjem od 1930 do 1941, Rožmanov simpozij v Rimu, Rim-Ljubljana-Celje 2001. Zlocini okupatora i njihovih pomagaca u Vojvodini, Državna komisija za utvrdivanje zlocina okupatora i njihovih pomagaca – Pokrajinska komisija za Vojvodino, 1945. ŽELJAN Katja, Slovenskih Schindlerjev sploh ne poznamo, Delo, 2. 2. 2014. ŽEVART Milan, TERCAK Stane (ur.), Poslovilna pisma žrtev za svobodo, Maribor 1969, 1978. ŽLOF Stanislav, Tomažicevi pastoralni poudarki, Tomažicev simpozij v Rimu, Rim- Ljubljana-Celje 2008. ŽNIDARIC Marjan, Slovenci v primežu okupacije, kolaboracije in osvobodilnega boja v letih 1941–1945. Žrtve vojne in revolucije, zbornik, Državni svet Republike Slovenije, Ljubljana 2005. SPLETNI VIRI: enciklopedija.lzmk.hr/clanak.aspx?id=47455 [22. 6. 2015]. hrcak.srce.hr/43182 [22. 6. 2015], ŽIVKOVIC Andrija, Euharistijski kongres u Ljubljani, Bogoslovska smotra, let. 23, št. 2, december 1935. http://www.smrtnakazna.rs/DesktopModules/ModulPrikazOsudjenika/Fajlovi Osudjenika/presuda%20vojnog%20suda%20zagreb%2029%20juna%201945. pdf [22. 6. 2015], Presuda Vojnog suda Komande grada Zagreba Miroslavu Filipovicu – Majstorovicu i »družini«, Vojni sud Komande grada Zagreba, Sud broj 290/45, dne 29. 6. 1945. http://www.vatican.va/roman_curia/pontifical_councils/chrstuni/documents/ rc_pc_chrstuni_doc_16031998_shoah_en.html [22. 6. 2015], Commission for religious relations with the Jews, We remember: A reflection on the Shoah. http://www.zg-nadbiskupija.hr/default.aspx?id=6986 [23. 6. 2015]. http://www.yadvashem.org/yv/en/righteous/statistics.asp [2. 8. 2015]. www.annapizzuti.it/gruppi/jblubiana.php [22. 6. 2015], PIZZUTI Anna, Ebrei stranieri internati, Le provincie annesse: La provincia di Lubiana. www.cairn.info/resume.php?ID_ARTICLE...219 [23. 6. 2015]. www.catholic-zr.org.rs/language/sr/istorija/ [22. 6. 2015]. www.ce-nob.si/Uploads/Monografije/Vigred%20se%20povrne.pdf [22. 6. 2015], KREGAR Tone, Vigred se povrne – Druga svetovna vojna na Celjskem. www.crce.org.uk/lessons/Articles/eu_hearing.pdf [24. 6. 2015], GRIESSER PECAR Tamara, The Roman Catholic Church in Slovenia under three totalitarian regimes, Crimes committed by totalitarian regimes, Bruselj 2008. www.deutscheundpolen.de/personen/person_jsp/key=august_hlond.html [23. 6. 2015]. www.dhm.de/lemo/kapitel/zweiter-weltkrieg/holocaust/wannsee/ [23. 6. 2015]. www.dx.doi.org/10.5169/seals-130279 [22. 6. 2015], ALTERMATT Urs, Dossier: Katolischer Antisemitismus in der Schweiz 1900–1945. Vom Antisemitismus der Katholiken in der Zwischenkriegszeit, Zeitschrift f schweizerische Kirchengeschichte = Revue d’histoire ecclésiastique suisse, let. 92, 1998. www.gavagai.de/themen/re/HHPTR06.htm [22. 6. 2015], SCHMITT Johannes, Christlicher Antisemitismus, Die Katholische Kirche und der Holocaust. www.glas-koncila.hr/index.php?option=com_php&Itemid=41&news_ID=19858 [23. 6. 2015], HORVAT Vladimir, Kako je nadbiskup Stepinac spašavao Židove, Glas Koncila, 4 (1962), 29. 1. 2012. www.israel-information.net/glossar/antijudaismus-nzz.htm [23. 6. 2015], ALTERMATT Urs, Der Antijudaismus und seine Weiterungen. Das Syndrom des katholischen Antisemitismus, Neue Zcher Zeitung, 20. 11. 1999. www.jcrelations.net/Antisemitismus%2C+Schoa+und+Kirche.2284.0.html?L=2 [22. 6. 2015]. www.milosrdnice-zagreb.hr/ [22. 6. 2015], Povijest Provincije, življenjepis Sestre Ivane Berhmane Šimete. www.mzz.gov.si [26. 9. 2014]. www.oocities.org/duhovni_velikani/dokumenti.htm [22. 6. 2015]. www.othes.univie.ac.at/5459/1/2009-06-14_0226503.pdf [22. 6. 2015], OBERLERCHNER Lukas Andreas, Evangelische Kirche in Oesterreich waehrend der NS-Zeit. Diplomarbeit, Wien 2009. www.pen.hr [23. 6. 2015]. www.sta.si [21. 5. 2015]. www.yadvashem.org [23. 6. 2015]. www.zoz.hr/home.php?content=content&term=220&key =219&key1=220 [23. 6. 2015].