Darja Koter
Univerza v Ljubljani, Akademija za glasbo
»Opera je še dovolj iva in niè ne kae, da bi bila pripravljena
umreti.«
MONOGRAFIJA OB 80-LETNICI JOETA SIVCA
Joe Sivec, Opera na ljubljanskih odrih od klasicizma do 20. stoletja. Izbrana
poglavja, ur. Metoda Kokole in Klemen Grabnar (Ljubljana: Zaloba ZRC
SAZU, 2010), 346 strani. ISBN 978-961-254-240-5. (recenzija)
Muzikološki inštitut Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije
znanosti in umetnosti ter Oddelek za muzikologijo Filozofske fakultete v
Ljubljani sta ob osemdesetletnici nestorja slovenske muzikološke znanosti,
zaslunega univerzitetnega profesorja muzikologije dr. Joeta Sivca, zasnovali
jubilejno publikacijo z izborom slavljenèevih manj znanih zapisov, objavljenih v
razliènih publikacijah. Knjigo sta uredila Metoda Kokole in Klemen Grabnar.
Monografija je v celoti posveèena zgodovini operne ustvarjalnosti in poustva-
rjalnosti v Ljubljani od druge polovice 18. do 20. stoletja, zapisi pa so nastali v
obdobju trideset let. Obsega petnajst zaokroenih poglavij, ki kronološko
prikazujejo razvoj ljubljanske opere, in sicer od gledaliških skupin v 18. stoletju
do profesionalno zastavljenega opernega gledališèa od konca 19. stoletja naprej.
Nekaj poglavij je posveèenih recepciji znamenitih opernih del evropskih
skladateljev v Ljubljani, zadnji dve pa analitièno predstavita operi Frana Gerbièa
in pregled slovenske operne ustvarjalnosti do sedemdesetih let 20. stoletja.
Besedila so objavljena v izvirni obliki, pri èemer sta urednika poenotila pisanje
naslovov opernih del in njihovih delov. Prav tako so uredniško poenoteni pisava
tujejeziènih izrazov, imena krajev, priimkov ipd. Zaradi èasovne distance od
prvih objav urednika opozarjata na izraze, kot je »najnovejši«, ki naj ga bralec
razume s pridrkom. Prav zato so v redakciji dodane posamezne opombe s
pojasnili in posodobitvami, kar je primerno in nujno. Poglavja dopolnjuje
slikovno gradivo, ki je redakcijsko dodano in pomenljivo za vsebino. S tem je
publikacija kvalitetno nadgrajena in privlaènejša. Slikovno gradivo so prispevale
pomembne institucije, kot so Arhiv RS, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Narodni
muzej Slovenije, NUK, Slovenski gledališki muzej in Obèina alec ter druina
Šivic. Sistem kratic in opomb ter virov in literature je v celoti uredniško
poenoten, pri èemer sta se urednika naslonila na vsestransko uveljavljen
redakcijski priroènik Chicago Manual of Style. Po vzoru monografskih
publikacij je na koncu na novo dopolnjena celotna bibliografija, dodano je tudi
izèrpno kazalo omenjenih glasbenogledaliških del in osebnih imen. Knjigo
zakljuèuje celotna avtorjeva bibliografija, nastala na podlagi starejšega seznama,
ki ga je pred desetimi leti pripravila danes al e preminula muzikologinja Darja
119
Darja Koter, MONOGRAFIJA OB 80-LETNICI JOETA SIVCA
Frelih, dopolnitve so delo urednika Klemna Grabnarja. Prispevek obeh urednikov
je knjino izdajo Sivèevih študij tehtno dopolnil, posodobil in nadgradil, tako
glede rabe znanstvenega aparata kot splošne urejenosti in preglednosti besedila.
V prvem poglavju se avtor posveèa ljubljanskemu repertoarju italijanskih
opernih druin od leta 1733 naprej in dokazuje aktualnost predstav po vzoru
širšega evropskega prostora. Z njegovimi ugotovitvami se vsaj deloma podirajo
stereotipi o »zaplankanosti« glasbe na Slovenskem, ki so v veè primerih
neupravièeni. V Ljubljani je bila do druge polovice 18. stoletja »doma«
poznobaroèna opera seria napolitanske šole, ki jo je v petdesetih letih skladno s
splošnim razvojem glasbenega gledališèa tega èasa zamenjala komièna opera oz.
opera buffa. Posebna pozornost je posveèena posameznim opernim druinam in
njihovim uveljavitvam v evropskem prostoru, kar je zaokroeno z aktualnimi deli
eminentnih italijanskih skladateljev. Avtor ugotavlja, do kakšne mere so
gostujoèe skupine vplivale na operno poustvarjanje in ustvarjalnost domaèih
diletantov in kasneje na delovanje profesionalnega gledališèa. Posveèa se
socialni strukturi poslušalstva in opernim prizorišèem, dogajanju v èasu ilirskih
provinc in ob ponovni vzpostavitvi avstrijske vladavine, ki poustvarjalnost
preusmeri k nemškim operistom. Kot daleè najodmevnejšo izpostavi sezono
1821, ko je Ljubljana gostila kongres svete alianse, za katerega je sam avstrijski
cesar naroèil gostovanje odliène italijanske drube v Ljubljani, ki je izvedla kar
pet Rossinijevih oper in s tem prva odprla skladatelju pot na ljubljansko operno
sceno. V poglavju o sporedih nemških gledaliških drub na ljubljanskih odrih
Sivec ugotavlja, da te skupine sicer niso bistveno vplivale na domaèo produkcijo,
so pa bile pomemben èlen pri spoznavanju nemške, francoske in italijanske
klasicistiène, predvsem pa zgodnjeromantiène operne produkcije tedanjega èasa
pred ljubljanskim obèinstvom, ki se je v prvih desetletjih 19. stoletja z evropsko
glasbeno sceno seznanjalo predvsem v Stanovskem gledališèu in na koncertih
Filharmoniène drube.
Sledijo tri poglavja o predstavah Mozartovih in Rossinijevih oper ter t.i. grand
opere. Natanèen pregled uprizarjanja posameznih del pokae, da se je ljubljanska
publika do leta 1823 seznanila s skoraj vsemi Mozartovimi operami, ki so se
dotlej pojavljale na repertoarju gledališè nemškega prostora. Njegove opere so v
Ljubljani ohranile popularnost tudi po letu 1823, ko se na odru ustalijo
romantièna dela. Kranjska prestolnica v primerjavi z veèjimi gledališèi monarhije
repertoarno ni bistveno zaostajala in je bila zelo aktualna tudi v drugi èetrtini 19.
stoletja. To še posebno natanèno dokazujejo izvedene Rossinijeve opere,
prevladujoèe do leta 1835. Viri v dnevnem èasopisju izprièujejo, da so slavnega
italijanskega skladatelja v Ljubljani promovirale nemške potujoèe druine. Sivec
se v tem delu besedila poglobi v izvajalce in bralcu priblia sestavo, delovanje in
repertoar nemških opernih druin, ki so moèno zaznamovale slovensko glasbeno
sceno. Od druge polovice tridesetih do šestdesetih let so dominantno vlogo igrale
novosti, Donizettijeva in Bellinijeva dela, vendar avtor ugotavlja, da ne tako
120
GLASBENO-PEDAGOŠKI ZBORNIK, 14. zvezek
številèno kot Rossinijeva. Te ugotovitve dopolni in razširi v naslednjih poglavjih
o zaèetkih uprizarjanja Bellinijevih in Donizettijevih oper v Stanovskem
gledališèu. Sivec med drugim izèrpno razloi zgodovinski in vsebinski razvoj t.i.
grand opere ter ga povee s pariško glasbeno sceno in ljubljansko talijo. Kot
ugotavlja, je bilo število velikih oper, ki so doivele ljubljansko premiero, sicer
zadovoljivo, ni pa bilo tako aktualno, kot je to veljalo npr. za Rossinija. Prouèil je
tudi recepcijo tovrstnih oper pri nas in ugotovil, da je bila ljubljanska kritika
skladna s »prevladujoèimi nazori« v tedanji Evropi in da so bile uprizoritve sicer
ambiciozne, vendar niso dosegale nivoja opernih stvaritev. Sivec v posebnem
sestavku piše tudi o poskusih ustanovitve domaèe operne reprodukcije, za kar sta
bila najzaslunejša Amalija in Gašpar Mašek v sezoni 1826/27. Predstavi
delovanje diletantske skupine in gledališkega orkestra, sestavljenega iz èlanov
Filharmoniène drube, ter prizadevanja obeh akterjev, ki kljub naprezanju nista
uspela, da bi Ljubljana dobila stalno profesionalno gledališko skupino e v
dvajsetih letih 19. stoletja.
Publikacija nas seznani tudi s podrobnostmi o uprizarjanju Verdijevih oper in
ugotavlja, da je ljubljansko obèinstvo pokazalo veliko zanimanje za njegova dela,
èeprav jih je spoznavalo z nekajletno zamudo, zaèenši leta 1850. V stanovskem
gledališèu so sicer izvajali le nekaj Verdijevih zgodnejših del (ponovno so bile v
ospredju italijanske druine), vendar z uspehom, ki ga je okronala kritika.
Seznanimo se tudi z nemško naravnano operno produkcijo od leta 1861, ko se je
gledališèe preimenovalo v Deelno gledališèe, kar pa ni pomenilo odmika od
dotedanje repertoarne politike. Kot piše Sivec, ime ni prineslo stalnega pevskega
in igralskega ansambla, saj je bilo še naprej odvisno od razliènih nemških drub.
Na sporedu so prevladovala manj znana in ne toliko kvalitetna dela (npr. igre s
petjem), izjema je bila opereta, ki je tudi v Ljubljani dobivala vidno mesto.
Nadalje kritièno spregovori o ivotarjenju gledališèa v prvi polovici šestdesetih
let in izpostavi pomen novega ravnatelja iz Brna, Antona Zöllnerja, ki je
ljubljansko talijo postavil na trdnejše temelje in presegel vsa prièakovanja. Z njim
je, kot dokazuje avtor, provincialna Ljubljana ponovno vzpostavila stik z
razvitejšimi sredinami, in sicer tako po zaslugi aktualnega opernega in
operetnega repertoarja kot z gostujoèimi solisti sloveèih imen. Skoraj
dokumentarno oblikovano poglavje nas opozori na pomembno prelomnico leta
1874, ko je bila v Ljubljani prviè v celoti izvedena Wagnerjeva opera, in sicer
Tannhäuser (dotlej so od poznih petdesetih let zaradi skromnih poustvarjalnih
monosti uprizarjali le odlomke). Sivec je dogodek ocenil kot relativno
nezapoznel, pri èemer je upošteval poèasno uveljavitev Wagnerja na Nemškem v
primerjavi z zahodnejšimi deli Evrope. V zakljuèku ugotavlja, da repertoarno
Ljubljana ni bila veè tako napredna in sodobna kot v dobršnem delu poznega 18.
in v prvi polovici 19. stoletja in da je za drugimi provincialnimi gledališèi
monarhije celo precej zaostala. Hkrati dodaja opravièljive razloge za takšno
stanje, med katerimi po njegovem mnenju prednjaèi finanèna obuboanost teatra.
121
Darja Koter, MONOGRAFIJA OB 80-LETNICI JOETA SIVCA
V poglavju Wagner na slovenski glasbeni sceni pojavnost in recepcijo
Wagnerjevih del še poglobi.
Zakljuèna poglavja prinašajo ugotovitve o slovenski romantièni operi v
povezavi z nacionalnimi gibanji in s splošnim evropskim razvojem, analitièen
prikaz dveh oper Frana Gerbièa ter njegove poglede na slovensko operno
ustvarjalnost od Kogoja do Šivica. V prvem delu se seznanimo z razvojem
slovenskega gledališèa v èasu narodnega prebujenja od leta 1848 do stvaritev
Rista Savina v zgodnjem 20. stoletju. Avtor na strnjen naèin zaokroi razvoj
romantiène opere na Slovenskem in izpostavi vse pomembnejše skladatelje in
njihova dela, raziskavo pa dopolnjujejo spoznanja o nastajanju slovenskega
profesionalnega gledališèa od Dramatiènega društva (1867) do odprtja
Deelnega gledališèa leta 1892. Urednika sta v to poglavje posreèeno uvrstila
danes manj znane neuresnièene naèrte proèelja in parterja za novo ljubljansko
gledališko stavbo, ki sta jih leta 1888 podpisala Walter in Hraský. Njuni naèrti so
v primerjavi z dejansko stavbo precej ambicioznejši, vendar jih Ljubljana ni
zmogla. Kot je videti, bi njuna zamisel po arhitekturi in obsegu še danes dobro
sluila namenu. Naslednje poglavje je vsebinska dopolnitev prvemu in govori o
Gerbièevih operah Kres (1896) in Nabor (1912/13). Sivec je v tem analitiènem
prikazu, kjer se je prvenstveno posvetil operi Kres, v primerjavi z drugimi
besedili bolj kritièen. Gerbièevo delo secira v vseh pogledih: od libreta, ki je
najverjetneje skladateljev, do odtenkov partiture. Gerbièu oèita številne
pomanjkljivosti, kot so neizrazit libreto in recitativi, premalo dramatiènih
vrhuncev ipd., vendar zna tudi pohvaliti. Pri tem izpostavi preprièljivo arioznost
posameznih arij, ansamble, nekatera mesta orkestralne spremljave, predvsem pa
rabo t. i. pomenskih motivov in reminiscentne motivike, s èimer je opera
pridobila psihološko poglobljenost, Gerbiè pa je s temi koraki vpisan v
zgodovino slovenske opere. Knjigo zakljuèuje razvoj slovenske opere od
moderne do »novejše« ustvarjalnosti oziroma do Šivièevega dela Cortesova
vrnitev (1974). Tudi v tem primeru je avtor sledil slogovni razvojni niti domaèe
operne ustvarjalnosti in izbral zanj najpomembnejša dela Savina, Kogoja,
Osterca, Bravnièarja, Švare, Simonitija, Kozine, Polièa, Svetela, Boièa, Cipcija
in e omenjenega Šivica. Pri tem ugotavlja, da pregled operne ustvarjalnosti v
omenjenem obdobju kae dokaj skromno produkcijo slovenskih skladateljev na
tem polju in ne obeta boljših èasov. Vzroke najde v nepopularnosti opernega
snovanja na Slovenskem, v znaèilnem pomanjkanju libretov v naši glasbeni taliji
ter v skromnih poustvarjalnih monostih domaèih odrov. Svoja razmišljanja
sklene v zanj znaèilnem pozitivnem tonu, ko ugotavlja, da je v primerjavi z 19.
stoletjem slovenska operna ustvarjalnost stilno razpredena in primerljiva z
aktualnostmi evropskega duha, kar po njegovem velja predvsem za èas med
obema vojnama ter od šestdesetih let prejšnjega stoletja naprej.
Monografska publikacija Joeta Sivca Opera na ljubljanskih odrih … bo s
svojo izèrpno, sistematièno in vsebinsko zaokroeno vsebino zadovoljila
122
GLASBENO-PEDAGOŠKI ZBORNIK, 14. zvezek
radovedne in pikolovsko natanène bralce. Kljub èasovni distanci so besedila
aktualna še danes, kar potrjuje avtorjev poglobljen in vsestransko angairan
pristop. Delo ni le sistematièen prikaz razvoja operne poustvarjalnosti in
ustvarjalnosti na Slovenskem, preprièa nas tudi z drubenimi, socialnimi in
splošno kulturnimi orisi slovenskega prostora v razponu veè kot dvesto let.
Navdušujeta tudi jezikovna sprošèenost in doslednost. Èeprav so posamezni
segmenti tega raziskovalnega polja v zadnjem poldrugem desetletju v marsièem
dopolnjeni ali nadgrajeni (naj omenim le sistematiko raziskav v okviru
muzikoloških simpozijev Akademije za glasbo UL, kjer se posamezni avtorji
posveèajo analizi opernih oziroma operetnih opusov slovenskih skladateljev), to
ne zmanjša vrednosti in zaokroenosti objavljenega muzikološkega opusa.
Nasprotno, spoštovani jubilant, zasluni profesor dr. Joe Sivec, je s svojimi
primarnimi študijami o zgodovini opere na Slovenskem opozoril na njen razvoj v
soodvisnosti od drubenih in evropskih umetnostnih dogajanj ter podal številne
iztoènice za nadaljnje raziskovanje. In ne nazadnje, kot pravi avtor, je »opera še
dovolj iva in niè ne kae, da bi bila pripravljena umreti«.
123
Darja Koter, MONOGRAFIJA OB 80-LETNICI JOETA SIVCA