155
K PIRJEVČEVI OCENI ZGODOVINE SLOVENSKEGA SLOVSTVA I
Pirjevčeva ocena je izhajala v lanski Naši sodobnosti od januarja do julija. Je pa ta kritika na premarsikateri strani tako znamenje razrvanih vrednot, ki jih srečujemo v našem času, da ne bo odveč, če jo tudi šele zdaj tako registriramo.
Bralcev ne bomo mučili mesce in mesce. Se na misel nam ne pride, da bi šele takrat zavrnili Pirjevčevo kritiko, če bi — da porabimo njegove besede — presegli njen obseg.
Radi bi mu celo kaj priznali in si vzeli za nauk. Res je sicer, da so pokazale nekatere ocene mlajših od njega marsikje boljše poznavanje dosedanjih dognanj in problemov, predvsem pa neprimerno več kulture in modroisti. Oni so vedeli, v kakšnih okoliščinah je bil zasnovan in pripravljen prvi del Zgodovine slovenskega slovstva in da sega zato tudi v poglavja, ki niso ravno jedro naših literarnozgodovinskih vprašanj. Pa saj je bilo že prej javnosti povedano, na kakšne pomisleke rso zadevali avtorji sami spričo svoje zasnove in dela, ki so ga prevzeli, ker ga niso opravili tisti, ki so zato poklicani. Pirjevec nima potrebe, da bi to stvarnost poznal — tega ni pokazal samo to pot — in ker se ga ne tiče, meni, da lahko sodi mimo nje.
V njegovi kritiki so misli, ki so kar sprejemljive, posebno tam, kjer se je oprl na dobre priročnike — prepisoval pa je iz njih z velikim veseljem
" Lenin, Dela, IV. izdaja, zv. XXXV, str. 141.
— in kadar ni pri tem prezrl ali prenaredil besedila, ki se ga je namenil kritizirati. Tudi nekaterih njegovih načelnih zahtev ne bi človek zavračal — samo ko bi jih bil Pirjevec vselej bolj preudaril in pokazal, kako bi se dale izpeljati, predvsem pa ko bi si tako ne oporekale med seboj. Tako je na priliko s sodbo o potrebnosti takega dela (»Trditi smemo, da je ta zgodovina po širini zasnove edinstvena, obenem pa nujno potrebna« 62: »Knjiga prinaša tudi nekaj novega gradiva in nekaj novih idej. Vendar pa vse te novosti niso niti po kvantiteti niti po kvaliteti takšne, da bi že same po sebi opravičevale prvo knjigo Zgodovine slovenskega slovstva« 650). Tako je tudi njegovo govorjenje o namenu in konceptu, po katerem bi se morala ravnati obravnava naše literarne ipreteklosti, ali o meri in obliki, v kakršni naj bi bila zajeta svetovna literatura. Ne bomo govorili o ljudeh, ki nimajo pravega pregleda čez dognanja v naši literarni zgodovini — zanje predvsem velja, da je bila ta dolga kritika še zmerom krajša od nekaj sto strani Zgodovine, zraven tega pa je bila napitsana sugestivno in marsikod prav senzacionalno, nekatera mesta so bila poudarjena celo z velikimi črkami — novost, na katero se naša znanost do zdaj še ni spomnila. To je samo ena oblika tona, kakršnega človek še ni srečal v podobnem obravnavanju, posebno še, ker gre za obračunavanje s stranmi, ki jih kritik niti dobro prebral ni in je njih razlago skrivil. Vseh zgledov ne bi mogli izčrpati, pokazali bi kvečjemu na take njegove besede: »Ako Tomšič ne, naj povem: v Novicah je Levstik 1.1858 objavil Napake slovenskega pisanja, v Slovenskem Glasniku istega leta pa Popotovanje od (!) Litije do Čateža. In v Napakah je Levstik povedal n. pr. neko zelo zanimivo pravilo: ne postavljaj vedno glagola na konec stavka« (67). Taka je med drugim njegova misel, kaj bi bilo, ko bi se avtorji v svojih okvirih dotikali tudi takih poglavij, kot je na priliko razširjanje železniškega prometa — in to v časih od Cirila in Metoda pa do kakšnega Pohlina! Vzemimo še ta zgled: Bedier je res razložil, kako je s Chansons de Gestes, ali če neka prehitra, ohlapna zveza stavkov ne misli ravno podirati njegovih dognanj in če ta in podobna dognanja nimajo zveze s slovensko literarno preteklostjo in so po kritikovem upoštevanja vrednem mnenju podatki brez zveze odveč, potem bi Francoz prav začudeno obstal ob tonu vprašanja, če je morda raziskaval zato, »da sme neki slovenski literarni zgodovinar z nenavadno lahkoto prezreti njegovo življenjsko delo« (163). Samo malo naprej: »V zvezi s Cidom je menda najvažnejši ep Cantar d-e Mio Cid, ki ga naš avtor niti ne omenja. Romance ,pa so nekaj problematičnega — in spet moram povedati: pesmi o Crdu predstavljajo zamotan literarno zgodovinski problem (če smo dosledni, kaj nam pove ta problem in ep sam o naši literaturi?) in z njim se je dolga leta ukvarjal španski literarni zgodovinar Pidal. Morda tudi zato, da se njegov slovenski kolega ne potrudi najti primernih in zanesljivih informacij?« Urednik ni pripisal k takemu in podobnemu izražanju besedice pripombe.*
* Pod vsakim prispevkom, ki izide v »Sodobnosti«, je podpisan avtor s svojim imenom in je torej razumljivo, da le-ta v celoti in v posameznostih odgovarja za vsebino svojega prispevka. Uredništvo stoji za priobčenim sestavkom le toliko, kolikor načelno zagovarja upravičenost njegove objave ne glede na to, ali se z avtorjevimi izvajanji v celoti strinja ali ne. Tako je uredništvo ravnalo, ko je objavilo Pirjevčevo oceno, in tako ravna tudi zdaj, ko priobčuje ta polemični odgovor. -^ Pojasnilo uredništva.
156
To ni tista pikrost, ki je včasih sol kritike. Saj gre včasih za prav pritlikave domisleke (n. pr. da je pisal Miklošič v stari cerkveni slovanščini) ali za neke raztrgane pobliske, ki zadevajo le del resnice, so pa hkrati nezdravo kuriozni (na priliko, da je v knjigi beseda o mladem Svetcu, slika pa kaže starčka), ali je kritik spričo njih tako nekritično prevzet, da še ne ve, kdaj je zajadral v prečudovito površnost, ki ji ne najdeš primere. Stavil pa je, kakor je videti, prav na to orožje. Potem se je zanašal še na zavest, da ima v oblasti metodo historičnega materializma, pa še na nekaj priznanih priročnikov — na svoje poznavanje naše literarne preteklosti take avtori-tativnosti ne bi mogel opreti. Pred njegovim orožjem menda ni bilo rešitve. Saj so se že skoraj pol leta pred izidom ocene širili glasovi, da bo Zgodovino slovenskega slovstva tako raztrgal, da si avtorji še odgovoriti ne bodo upali in da je s tem njeno nadaljevanje zapečateno.
S kakšnim namenom je bila napisana kritika, to priča tolikokrat stikanje za samimi slabostmi, lov za besedami, stavki in odstavki, ki naj bi dokazovali slab stil, parafraziranje, ki je skoraj samo prevračanje in podtikanje, ali že omenjeni odbijajoči ton. Šele pozno tu pa tam kakšno priznanje, recimo, da prinaša knjiga tudi nova dognanja — katera, ne pove, ker bi moral zares poznati prejšnja. Pač, enkrat le pride na dan s konkretnim primerom in pove znanstveno zelo precizno, da je izraz predromantika tukaj menda prvikrat rabljen (546). Tak »menda« in sklicevanje »na današnjo stopnjo našega literarnozgodovinskega znanja« se kaj čudno zlagata, še bolj čudno pa je sklepanje z »najbrž«, »bržčas«, »verjetno« o stvareh, ki so že znane, objavljene, pa Pirjevec ne ve za to.
Ljudskega besednega ustvarjanja se je dotaknil samo toliko, da mu je pokazal vrata, češ da nima kaj iskati v zgodovini slovenskega slovstva. Ze na začetku napovedana in pred sam konec postavljena utemeljitev tega — milo rečeno — čudnega dejanja pa nam pravzaprav kaže, da je do tega prišlo zaradi nepoznavanja predmeta. Drugače bi kritik pač ne mogel napisati, da je poglavje o ljudski pesmi »prvi poskus opisa in ajnalize našega ljudskega pesništva«. Teoretično tiči tudi še pri zdavnaj ovrženih pogledih na to vprašanje, in tako je skoraj vsaka njegova trditev kriva vera. Pa je vendar znašel zelo znanstven izgovor; »Folkloristika je posebna veda, s posebnimi problemi in posebnimi metodami.« In na to »podrobno« argumentacijo, zakaj ljudsko slovstvo ne sodi v ta okvir, je bilo treba čakati šest mescev!
V vse druge obravnave pa se je spustil na široko. Tako se je lotil celo uvodnega poglavja o razvoju našega knjižnega jezika. O tem pregledu lahko rečemo, da je zelo prav prišel posebno tistim, ki učijo, ker so ga s pridom porabili, ali kakor je znano, te reči Pirjevca ne zanimajo. O njegovih ugovorih bi se dalo pomeniti, ko bi bili spodobno povedani in pa ko bi se v stvari zares spoznal. Sam priznava, da »obširnejšega dela, ki bi v celoti, vsestransko in sistematično izčrpalo problematiko tega predmeta, pravzaprav nimamo«. Pa še te besede niso posebno premišljene, zakaj očitno ne ve, kako se zatikajo pri tem vprašanju veliki narodi, pa bomo mi govorili o njegovi vsestranski, sistematični obdelavi! V tem poglavju skoraj ni našel drugega kakor zgodovino vokalizma, konzonantizma in morfologije slovenskega knjižnega jezika — to poudarja nekajkrat — sam pa je privlekel v svoje dokazovanje prav Ramovšev Konzonantizem in »Oblikoslovje«  — da
157
bi bil vsaj knjigo vzel v roke in pravilno prepisal naslov! Ali tako ime daje veljavo. Tisti vljudni pouk avtorju, ki mu šele Pirjevec lahko pove za Levstikove Napake, je duhovitost in vljudnost popolnoma nove sorte. Vendar, ali uči Levstikovo pravilo kaj bistveno drugega kakor to, kar so delali že Kopitarjevi učenci? Primerjava Vodnika s Prešernom — ki naj bi povedala, kako naj se stvar pravilno zgrabi — pa je čisto navadno slepilo. Zakaj palca beraška ni še daleč ne Vodnikov najvišji vzpon, zraven tega pa celo pri Prešernu ne bi bila nemogoča.
V prvi knjigi Zupančičevega Zbranega dela je Pirjevec prištel med Župančičeve izvirne tudi prevod Rastlose Liebe, ene najbolj znanih Goethe-jevih liričnih stvaritev. Po verzu iz nje je dobila naslov antologija Goethejeve poezije Krone des Lebens. Vsakdo se lahko zmoti in bi tako lahko razumel, da se utegnejo tudi drugi, posebno če jim svetovna literatura ni specialni študij, kakor je kritiku. Pri naših napakah gre poglavitno za nekatere ohlapnosti, ki jih je krivo zgoščeno pisanje. Kritik je seveda odkril to, kar si je namenil, zato pa prevračal in ponarejal (n. pr. o prevodih v ljudske jezike, o srednjeveški epiki in tako naprej), puščal brez omembe, kar bi se dalo priznati ali kar mu ni bilo znano, zraven pa natresel vrsto zmot. Ne bi omenjali stvari, o katerih je spregovoril J. Kastelic v Naši sodobnosti. Pripomnili bi le to, da si je on lahko pomaknil srednji vek za nekaj stoletij nazaj, tukaj pa mu je bilo presenetljivo, da seže nekaj desetletij naprej — kakor da sploh ne bi poznal vsaj dognanj, ki je o njih pisal Albert Kos. Po opozorilu je sicer popravil, kar je zapisal za strasburško prisego, vendar še zmerom ne drži njegov naslov. In do zdaj še ni pokazal potrdila svojih francoskih kolegov, da lahko ostane Charles de Troyes, kakor ga je on prekrstil, medtem ko je mož znan svetu kot Chretien. Kakor je on skrivil razlago besedila v knjigi, bi bila naša Lepa Vida kar na lepem fevdalna zadeva. V svoji površnosti ni našel ne latinske srednjeveške literature ne Arabcev, ni videl iz knjige same, da za omembo Walterja von der Vogelweide ni treba posebnega navdušenja ne nemških virov. Ce ne sodita v take okvire ne Dante ne Shakespeare, kam je šla razsodnost, ko se mu hoče še bolj natančnih obravnav tujega pisanja, tudi če nima nobenega opravka z nami. Kaj naj počne tukaj Roman de la Rose, Pulci, Lorenzo Valla in drugi, zakaj vsa tista teatrska čuda z velikimi črkami ob Shakespearu ali zahteva, da bi morali razložiti razločke med Diderotom in Jožefom IL
Cela vrsta Pirjevčevih trditev govori za to, da ali sploh ni prebral vsega besedila, ki ga je ocenjeval, ali da je to opravil brez primere površno. Piše na priliko takole: »Menim, da je popolnoma nevažno, če mi tak informativni sestavek omeni prav vse bitke, ki so jih posamezna staroslovenska plemena bojevala s sosednimi plemeni, kajti ne verjamem, da bo kdaj koli mogoče dognati vse te spopade?« (73). V knjigi pa ni omenjena ne ena! Tako seveda ni prebral, kar piše o irskih misijonarjih ali o prehodu Slovencev v zahodno kulturo. Koliko lahko daš na tako fantaziranje, kaže posebno njegovo trganje literarne ocene našega pismenstva. Tu je kratko malo po krivem obdolžil drugega avtorja. Ce se pri besedilu ni ustavil, če ni pogledal v kazalo, bi bil to lahko zvedel iz ocene v Naših razgledih, kjer je bilo to poglavje drugače strokovno ocenjeno. Zagnal se je in razpisal proti inverziji, in vendar v knjigi ne najdeš stavka, da bi inverzija dokazovala zvezo s staro cerkveno
158
slovanščino, ker kaj takega ne enemu ne drugemu sodelavcu ni prišlo na misel. Zraven tega tisti Bog vsemogočni, ki ga tako suče, kakor da bi bil iz drugega brižinskega .spomenika, sploh ni od tam. Ugovor s poganstvom, ki da se je ohranilo še dolgo, se samo zdi nespodbiten, posebno še, ko je tam beseda tudi o stiškem rokopisu. In kaj, naj pade kritikova obsodba tudi po Ramovšu, ki govori, kako je prehajal med ljudstvo izraz, znan iz teh zapisov? Ali Pirjevec njegovega komentarja k brižinskim spomenikom najbrž sploh ni bral. To mora imeti človek prav poseben dar, če se mu ne oglasi vprašanje, ali je res vse tako, kakor sodi, in če po vsem tem s tako lahkoto zapiše: »Tomšičev [ki seveda ni Tomšičev!] odlomek pa je v resnici nekakšna himna, opremljena z inverzijo kot nepogrešljivim znakom sleherne čustev polne proze« (281).
Samo še nekaj prič iz mrgoleče množice krivih sodb. Človek bi rad vedel, zakaj ne bi bil Kastelčev besednjak za cerkvene potrebe; kje je videl, da je Basar postavljen v 17. stoletje; kako more šteti — to so čisito neverjetne reči, saj nismo morda v časih pred Marnovim Jezičnikom! — Rogerija v 17. stoletje; kje je napisano, da so z naslovom Poljudnonabožno slovstvo zajeta prva desetletja 18. stoletja; zakaj bi bili Paglovčevi Evangeliji in listi »izrazito nepoljudno« delo. Tako ni bral, da govori knjiga o razločkih med absolutističnim in meščaniskim gledanjem na razsvetljenstvo, o krizi racionalizma, O novem tipu pisatelja, o zvezah med krožki. Tudi ni ravno treba, da šteje slovenski prerod za podaljšek ali prireditev razsvetljenske miselnosti. Zanimivo bi bilo, odkod ve, da je bil Linhart sprva za osvoboditev kmeta nasploh. Zanimivo je tudi, kako določuje pojem iz 1785 z marsejezo, ko pesmi takrat še na svetu ni bilo. Ali sodi prevod Lenore tudi v dokaz Zoisovega klasicizma in »banalnega utilitarizma«? Kako je mogel priti do vtisa, da bi bili po knjigi Linhart in drugi samo izvrševalci Zoisovega načrta? Zraven tega pa je za Zoisa zvaril neki nečloveški, absurden mehanizem idej, po katerem naj bi mu recimo fevdalna partikularistična miselnost »omogočala mnogo intimnejši stik s prerodno akcijo, ker je najbrž čutil, da je ta akcija v nasprotju s tistim absolutizmom, ki je grozil njegovim fevdalnim pozicijam«  (546).
In kaj naj rečemo, če ne ve, da je bila primerjava obeh Linhartovih prireditev že opravljena; če očita avtorju, da povzema tuje misli (553), ko so bile pa v resnici tam zajete prav iz avtorjevih dognanj; ko se mu hoče analize Vodnikovega ustvarjanja, ki je bila že napravljena — sicer pa take analize ne sodijo v podobno delo. In če bi le malo pogledal v Vodnika, ne bi mogel tako nemogoče ugibati o načinu njegovega dela in ga primerjati z Murnom! Ne moreš verjeti, da danes kdo trdi, češ da je bil Vodnik prvi naš pesnik »iz preprostega razloga, ker je prvi izdal pesniško zbirko pretežno originalnih verzov« in »ker ni tako kot drugi, le sem pa tja zapisal kakšen slovenski verz ...« Kakor da bi sploh še ne bil slišal vsaj o Devu — zraven bi pa človek prav rad zvedel, kateri verzi v Vodnikovi zbirki niso originalni. Ohlapno, poceni in brez pravega znanja je njegovo ocenjevanje našega pisanja pred Linhartom in Vodnikom. Nima jasnih pojmov, kaj je literatura, ker jo enači z literarno umetnino. Tako seveda ne priznava tega imena delom Svetokriškega ali Rogerija, pa tudi naslova barok ne — ali po tem bi se morala ti časti odreči lepa vrsta znanih del iz svetovne literature. Komaj
159
strain nato (454) pa pravi, da so »homiletika, slovarsko in slovničarsko delo, pa tudi prevajanje lekcionarjev za razvoj slovenske literature resnično pomembni«. Vodnikova Mila pesem mu je »prava literatura« — in vendar je še cela vrsta stvari, ki zaslužijo to ime vsaj toliko kakor to Vodnikovo delce.
Zanimivo je pri tem Pirjevčevem poudarjanju »prave literature«, ki da bi ji morala biti posvečena prva pozornost, da se je največ prerekal o stvareh, ki niso ravno osrednja naloga literarnega zgodovinarja, in da celo na isti strani (651), kjer zavrača literarno zgodovino, ki sega v naloge »splošne in politične zgodovine«, določa literarni zgodovini tudi to, da obravnava »formiranje samostojnega družbeno političnega in kulturnega organizma: slovenskega naroda«. Kako pozna literarne reči, je bilo povedano. Ni treba naštevati novih pri'merov, kazati na druge nedoslednosti in ohlapnosti ali se ozirati na kar tako vržene nauke, da mora literarna zgodovina obdelati — radi bi vedeli, kako se da to napraviti — vprašanja sintakse, stila in verza (652).
Toliko iskanja in prizadevanja do danes, da bi prišli do bolj jasne podobe o naši literarni preteklosti — pa menda zato, da se kritik »ne potrudi najti primernih in zanesljivih informacij«, »da sme ... z nenavadno lahkoto prezreti« že opravljeno delo. Ni samo ton, zaradi katerega moramo tako kritiko zavrniti. Saj poganja ta ton iz osnovnega razmerja do kritiziranega besedila in do dosedanjih dognanj v naši literarni zgodovini, ki jih Pirjevec le prevečkrat ne pozna, kakor bi bilo treba. Tukaj je le preveč nezrelega hazardiranja, ki ga ne moremo sprejeti za resno obravnavo. Ce pomislimo na to, potem vemo, kako je s sklepi, kakršna sta tadva: »to gradivo ni doživelo primerne razlage ali pa je obremenjeno z vrsto napačnih in nezanesljivih ocen, s celim arzenalom nesrečnih in neuspešnih misli. Skoraj vse, kar sodi v območje ideje, se pravi analize, razlage in ocene, je pod nivojem današnjega stanja literarnozgodovinskih raziskav« (650). »Predno si sploh morem izdelati določeno literarnozgodovinsko metodo, si moram najprej ustvariti določeno pojmovanje literature in zgodovine, človeka in umetnosti... S tem pa je v načelu že dognana tudi pravda o tem, katera metoda bo najbolj moderna, najmanj zastarela. Tista, ki upošteva vse naše sedanje znanje, vse sodobne, do danes zbrane znanstvene ugotovitve o umetnosti, človeku, družbi in zgodovini. Ko se torej upiram zastarelim literarnozgodovinskim metodam, se ne zapletam v nekakšno kazuistično žongliranje s pojmi, marveč se upiram preživelim, neustreznim ali celo zgrešenim naziranjem o umetnosti, zgodovini itd. Zastarela literarnozgodovinska metoda me žali zaradi nesprejemljivega naziranja o umetnosti oziroma o človeku« (651). To so velike besede. Kam se je zgubila pred njih patosom resničnost?
In tako je seveda »dosedanja kritika prve knjige Zgodovine slovenskega slovstva dokazala, da so ta naziranja naših avtorjev zelo nezanesljiva, pomanjkljiva in deloma povsem nemogoča«. Oni niso recimo upoštevali dognanj »karakteriologije«. Kaj zato, če si kritik še imena ni pravilno zapomnil! Kaj zato, če je ta veda šele v povojih. Najbrž nič ne de, če si tudi strani v knjigi, ki jih napada s tem novim orožjem, ni natanko ogledal. Pritakneš k svojemu modrovanju o Vodniku in Linhartu nekaj besed brez zveze o raziskovanju, odkod melanholija,  ali  denimo,  da je  »čas  potreboval  ravno
160
takega delavca, kot je bil Diderot« — pa naj bo to za znanstven čut še tako čudno — in je dokaz tu, kako je v knjigi vse govorjenje o značaju »neznanstvena improvizacija«. Kakor da bi bili ljubi Slovenci nekakšni zamorčki iz nekdanjih časov, ki so se dali slepiti in kupiti s steklenimi biseri.
Ne da ne bi vedeli, kakšne so tudi slabosti naše knjige. Tako pisanje pa ponižuje slovensko kulturno zavest. In tudi ni vredno, da bi se več ko toliko spuščali v besedo z njim.
Avtorji prvega dela Zgodovine slovenskega slovstva
161