POROČILA IN OCENE – REPORTS AND REVIEWS 93 DAŠA LIČEN: MEŠČANSTVO V ZALIVU: DRUŠTVENO ŽIVLJENJE V HABSBURŠKEM TRSTU Ljubljana: Studia humanitatis, Založba ZRC SAZU, 2023, Zbirka Apes, 432 str., ilustr. Knjiga Meščanstvo v zalivu: društveno življenje v habsburškem Trstu sodelavke Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU dr. Daše Ličen je izšla leta 2023 pri Studii humanitatis v sozaložništvu z Založbo ZRC SAZU. Avtorica, med letoma 2029 in 2023 tudi odgovorna urednica Glasnika Slo- venskega etnološkega društva, je kul- turne študije in antropologijo študirala na Univerzi na Primorskem, podiplom- ski študij pa je nadaljevala na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo 3 Prof. Karl Kaser (1954–2022), predavatelj zgodovine jugovzhodne Evrope in antropo- logije na Univerzi v Gradcu, je bil častni član ZRC SAZU in je leta 2014 tudi sam prejel nagrado Generacije znanosti za izjemno zgodovinsko-antropološko raziskovalno delo na področju jugovzhodne Evrope. Univerze v Ljubljani. Leta 2021 je dok- torirala z disertacijo Kulturna društva v Trstu kot prizorišča identifikacijskih procesov tržaškega prebivalstva (1848– 1914) in za disertacijo prejela priznanje Filozofske fakultete Univerze v Ljublja- ni za najboljšo disertacijo na področju humanistike in družboslovja za leto 2020/2021, leta 2023 pa je na Univerzi v Gradcu prejela še nagrado Karla Kaser- ja za najodmevnejše delo na področju historične antropologije jugovzhodne Evrope.3 Besedilo je nato priredila za knjižno objavo. Ličnova je svojo raziskovalno pozor- nost usmerila v Trst med letom 1848 in 1. svetovno vojno, natančneje – za- nimalo jo je društveno življenje tega pomembnega obmorskega, takrat še habsburškega mesta. Njen pristop de- finirajo kot historično-antropološki; v njenem pisanju je namreč mogoče brati obe tradiciji – historiografsko preda- nost virom in antropološko širino v nji- hovi interpretaciji. Društveno življenje samo po sebi ni posebej inovativna iz- bira; presežen je širok, teoretsko podprt in neomejujoč interpretativni pristop. Ličnova pri izbiri društev, ki jih je po- drobneje raziskala, v ospredje namreč ni postavila nacionalnega kriterija; ni, denimo, raziskovala zgolj slovenskih društev, tudi ne zgolj znanstvenih ali zgolj velikih društev; izpostaviti se je odločila nekaj fenomenov, za katere je presodila, da so najbolj zaznamovali raziskovani čas in kontekst in se kažejo tudi skozi delovanje tržaških društev – spreminjajočo se vlogo žensk, odnos 94 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2024/1 do živali, pomen znanstvenih mrež in nacionalne identifikacije. Glede na to, katero od društev jih najbolje reprezen- tira, je med veliko množico tistih, ki so o svojem delovanju za sabo pustili »mor- je virov«, kot bi rekla avtorica, izbrala štiri, ki jih je v monografiji predstavi- la podrobneje – Minervo, Slavjansko društvo, Društvo ljubiteljev živali in Ja- dransko naravoslovno društvo. Svežina njenega pristopa se tako kaže predvsem v vpeljavi antropoloških in etnoloških konceptualnih podlag v raziskovanje teme, ki bi jo sicer lahko zastavila tudi kot klasično študijo o preteklosti, kot poskus rekonstrukcije razvoja vseh ali posamičnih tržaških društev izbrane- ga časa. A Mesto v zalivu to vsekakor ni; pred bralcem namreč bolj kot opis društvenega življenja izstopijo izbra- ni fenomeni, ki jih Ličnova postavlja v kontekst in jih poskuša razumeti sko- zi antropološke in druge koncepte, pri čemer bi se primerjalno morda lahko navezala tudi na posamične predhodne raziskave v slovenski etnologiji, ki v prvi vrsti predo čajo nekatere druge urbane fenomene ter ob tem obravnavajo tudi društveno oz. družabno življenje (Lju- bljana, Kamnik, Maribor, tudi Brežice). Ker so bili člani društev večinoma pripadniki meščanstva, v prvi vrsti spoznavamo miljeje, načine razmišlja- nja, delovanja, povezovanja in nasploh – načine življenja tega za obravnavani čas bistvenega sloja, lahko bi rekli celo – takratnih mestnih elit, ekonomskih in intelektualnih. Ker pa zlasti pri vzpo- stavljanju meščanske paradigme razmi- šljanja o živalih odnos meščanov trči ob ravnanje z živalmi pripadnikov nižjih slojev in ljudi iz mestne okolice, avtori- ca raziskovalni pogled skozi oči mešča- nov v tem delu rahlo razširi tudi v druge socialne miljeje in v tržaška obrobja. Ko opisuje življenjske okoliščine dveh po- polnoma različnih žensk, povezanih z društvenim življenjem Trsta obravna- vanega časa – ženo Richarda Burtona, angleškega diplomata, raziskovalca in prevajalca Isabel Burton in mlado temnopolto Afričanko, ki so ji rekli deklica Saida, stopi v ospredje odnos med lokalnim in tujim, med znanim in neznanim, med udomačenim in kurio- ziteto, ogledovano zviška, s pozicije sta- tusne nadvlade. Meščanski habitus, ki je v središču avtoričinega opazovanja, tako v razmerjih meščanov do drugih v pripoved vključi tudi življenje zunaj osrednjega fokusa opazovanja, a, ra- zumljivo, enosmerno. Kaj o meščanih, ki se srečujejo v tem ali onem društvu podobno mislečih, mislijo kmetje iz mestne okolice, kaj šele, kako jih čutijo živali, ki jih kmetje redijo, denimo, ne moremo niti zaslutiti. Ne vemo, kako se počuti na ogled postavljena deklica Saida – tega preprosto ne moremo izve- deti, saj je nemogoče da bi. Kakorkoli že je bilo deklici v resnici ime, je za seboj pustila pisno sled, ki bi bralcu poldru- go stoletje ali več pozneje predočila njen zorni kot lastnega pojavljanja v meščan- skem habsburškem Trstu. Dejansko ce- loto bi lahko začeli dojemati šele, ko bi poznali tudi nedosegljivi pogled tistih, ki se s svojim stališčem ne zataknejo v arhivskih in drugih virih, zato je ob ne- moči, da bi ga zaobsegli, dobrodošlo že zavedanje, da nam ohranjeni viri veči- noma omogočajo samo enosmerne ali v najboljšem primeru – delne poglede v preteklost. Ne le ko gre za društveno življenje v habsburškem Trstu, nasploh. V delu besedila, kjer Ličnova anali- zira identifikacije v javnem življenju, ugotavlja, da sta razredna in statusna POROČILA IN OCENE – REPORTS AND REVIEWS 95 pripadnost v Trstu druge polovice 19. in na začetku 20. stoletja nanje vplivali močneje kot nacionalne identifikacije, ki jih – ali vsaj so jih – historiografski narativi pogosto postavljali v ospredje. Ličnova pojav poimenuje retrospektiv- ni nacionalizem in jasno nakaže, da se ga sama izogiba in ga dojema kot ne- ustreznega. Seveda se lahko vprašamo, do kakšne mere se lahko raziskovalec sploh izogne pisanju o preteklosti sko- zi oči sodobnosti, lastnih vrednost in ideo loškega okvira, iz katerega sam iz- haja, a že ozaveščanje retrospektivnih ideologizacij pri interpretacijah pretek- losti, zlasti po obeh povojnih obdobjih 20. stoletja, je – blagodejno. Za Meščan­ stvo v zalivu je tak premislek bistven že zato, ker je vplival na izbor društev, ki se jim je Ličnova posvetila, ali, natančneje, ker iz široke palete ni izločil tistih, ki jih sočasno ali predvsem – naknadno – ni- so označevali za slovenska. Čeprav avtorica meni,4 da mesti, kot sta Maribor in Trst, na prehodu iz 19. v 20. stoletje nista imeli veliko skupnega, eno ob morju, drugo globoko v notra- njosti, eno kozmopolitsko, drugo bolj ali manj provincialno, je pri temah, kot so nacionalna razmerja in zlasti njihove naknadne interpretacije, vse- kakor mogoče najti veliko stičnih točk. Primerljiv je tudi razmislek o pomenu rabe različnih jezikov v javnem življe- nju in njihovi povezavi z nacionalnimi identifikacijami, ki ni nujno enoznač- na, kaj šele dokončna. Zanimiv je v tem pogledu primer Juliusa Kugyja, ki ga avtorica izpostavlja v začetnem delu knjige in na njegovem primeru nazor- no pokaže, da o njem veliko več kot 4 Po javnem pogovoru na predstavitvi knjige v Zasedanjih s knjigami, Univerzitetna knjiž- nica Maribor, 25. januar 2024. razrešitev vprašanja, ali mu je bilo prav ime Giulio, Julij ali Julius, pove pregled njegovih raznoterih dejavnosti – trgo- vanje, ukvarjanje z glasbo in planinar- jenje. Zapiše sicer, da so interpretacije, ki v ospredje postavljajo nacionalne opredelitve, danes večinoma že prese- žene, a vprašanje je, koga ima pri tem v mislih. Na neki način ji gotovo lahko pritrdimo in smo tega dejstva veseli, po drugi strani pa se, opazujoč inter- pretacije v laični javnosti, vseeno lahko vprašamo, ne le, ko gre za Trst, ampak tudi, ko gre za večnacionalna okolja v preteklosti nasploh, kako interpretacije v širšem okolju sledijo v nacionalnem oziru razbremenjeni paradigmi, ki je med antropologi, etnologi in zgodovi- narji res vse pogostejša in tudi ne pov- sem nova. Ključno vprašanje pri tem je, koliko časa preteče, preden se nek način dojemanja in interpretiranja pre- teklih pojavov pretoči iz znanstvenega diskurza v razmislek vsakdanjika širše skupnosti, in tudi, ali, ko in če enkrat se, ali se tam tudi za vselej obdrži. Zlasti v okoljih, kjer so vpletene travmatične izkušnje, povezane s stikom različnih nacionalnih skupin, jezikov in kultur, se zdijo čustveno nezaznamovani po- gledi težje dosegljivi, časi, ki so zanje potrebni, pa dolgi – pogosto vsekakor daljši, kot se morda na prvi pogled zdi. Ko Ličnova skozi Jadransko nara- voslovno društvo in Slavjansko dru- štvo prikaže prepredenost in pomen znanstvenih mrež takratnega Trsta ter bližnjih in oddaljenih svetov, parado- ksalno, pokaže, da gre kljub široki geo- grafski povezanosti in načeloma tudi intelektualni širini na neki način za 96 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2024/1 vase zaprte, celo elitistične skupnosti članov, ki bi jim danes bržkone rekli – mehurčki. Nekaj podobnega se izkaže tudi pri analizi Društva ljubiteljev ži- vali, kjer so bile bolj kot v drugih dru- štvih zastopane ženske, a spet je šlo le za ženske iz višjih meščanskih slojev in posledično za specifičen, relativno pri- vilegiran ženski pogled na živali in na življenje nasploh. Njihova prizadevanja nas, hočeš nočeš, v katerem od delov spomnijo na sodobni aktivizem. Zlasti izpostavitev žensk kot akterk javnega življenja odpira vprašanje zasebnega življenja, ki je – ob javnem – na vsak način neizbežen drugi pol meščanskega habitusa: tega v splošnih potezah sicer spoznamo v uvodnem poglavju in ob posamičnih natančneje predstavljenih posameznikih. Predstava o življenjih tržaških meščanov bi bila še celovitejša, če bi jo skozi druge vire tudi v zasebni sferi ugledali podrobneje. V nekaterih primerih v obrisih seveda jo, sistema- tično pa bi jo lahko enakovredno najbrž šele v neki povsem novi raziskavi, saj sta količina virov in fenomenov avtorici neizbežno narekovala že osredotočanje na ožji izbor v temeljitem poglabljanju v javno sfero meščanstva. Pomemben se zdi končni univerzal- ni razmislek, v okviru katerega Lično- va ugotavlja, da družbene prelomnice, ki po navadi nastopijo po koncih vojn, gotovo sprožajo mnoge spremembe, a so kljub temu prej propustni mejniki kot radikalni rezi. Še bolj kot analiza javnega življenja, kjer so rezi zagotovo ostrejši in globlji, bi to pokazala prav analiza prehodov v zasebni sferi, kjer se tudi po prelomih mnoge kontinuitete ohranjajo, življenja pa se spreminjajo zlagoma in iz drugačnih vzgibov kot v javnem življenju. Odlika knjige, ki je ne gre spregleda- ti, je tudi bogat, prepričljiv, berljiv in hkrati znanstveno verodostojen jezik, ki ga avtorica goji tako v pisnih delih kot v javnih nastopih. Knjiga Meščan­ stvo v zalivu tako ni le temeljito in v pristopu sveže znanstveno delo, ampak tudi prijetno branje. Jerneja Ferlež IVAN HRIBAR: JAVNO. USTVARJALNO. ZASEBNO Muzeji in galerije Mestna Ljubljane in Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani – Urednice Irena Žmuc, Mojca Ferle in Darja Kerec, Ljubljana 2024, 191 str. Izšla je monografija Ivan Hribar – Javno. Ustvarjalno. Zasebno, ki v raz-