ZA DOBRO PRAKSO POT K SAMOSTOJNOSTI PO POŠKODBI GLAVE Predstavili bova projekt Dnevi samostojnosti, ki sva ga izvedli v bivalni enoti Zarja, kjer živijo mla- di po poškodbi glave. Potek in dobljene rezultate projekta sva obširneje opisali v skupni diplomski nalogi z naslovom Pot k samostojnosti po poškodbi glave. Glavo si lahko poškoduje vsakdo, poškodbe pa so različne: od blagega udarca v glavo, ki ne prinaša posledic, do zelo hude poškodbe, ki po- škodovancu in njegovi družini nepovratno spre- meni življenje. Število poškodovanih narašča - v Sloveniji seže do okrog 3.500 letno - strokovnjaki pravijo, da gre za tiho epidemijo sodobnega časa, saj je to najpogostejši vzrok umrljivosti in inva- lidnosti mlade generacije. Največ poškodb glave se zgodi v populaciji med 15. in 25. letom. Zavod Zarja je namenjen varstvu in rehabili- taciji oseb, ki so doživele (zvečine težko) poškod- bo glave. Sestavljajo ga tri enote: dva dnevna cen- tra in bivalna enota, ki je med drugim namenjena pripravi na samostojno življenje. Prav v bivalni enoti je, kot že rečeno, potekal projekt Dnevi sa- mostojnosti, za izvedbo katerega smo se odločiU, ker smo ugotovili, da so zadnje čase aktivno vlogo v bivalni enoti Zarja prevzeli delavci, stanovalci pa so postali zelo pasivni pri opravljanju vsako- dnevnih gospodinjskih opravil in ciljev, ki so si jih zastavili v individualnih načrtih. Ker je namen življenja in dela v bivalni enoti priprava na samo- stojno življenje, smo se začeli spraševati, če temu namenu še sledimo. Projekt Dnevi samostojnosti je potekal dva ted- na, midve pa sva opazovali in zapisovali dogajanje v bivalni enoti teden dni pred projektom, med samim projektom in leto po projektu, ko sva nenapovedano prišli v bivalno enoto, da preveriva trenutno stanje glede samostojnosti stanovalcev. Se pravi, da sva opazovali od 12. februarja do 1. marca 2001 in od 7. do 10. januarja 2002 - vsak teden od ponedeljka do četrtka, tri do štiri ure na dan. Za statistično analizo in primerjavo dobljenih podatkov sva uporabili podatke prvega, tretjega in četrtega tedna, saj rezultati drugega tedna zara- di velike vneme in zagnanosti za delo ne bi poka- zali realnega odraza dogajanja tekom opazovanja. Najin projekt je imel naslednje cilje: • stanovalci naj bi spoznali, da je za njihovo samostojnejše življenje pomembno, da vedo, ka- tera opravila morajo narediti; kolikor je v njihovih zmožnostih, tudi postorijo, v nasprotnem primeru pa se obrnejo na delavce; • stanovalcem pokazati, da lahko kljub poško- dbi oziroma oviranosti vsak posameznik prispeva del svojih sposobnosti, da »dnevi samostojnosti« resnično postanejo dnevi samostojnosti; • povečati komunikacijo med stanovalci; • s projektom opozoriti delavce, da stanoval- cem, ki naj okrepijo samostojnost, ni vedno po- trebna pomoč, saj morajo imeti prostor in čas za opravljanje vsakodnevnih opravil. Rezultati najinega projekta so pokazali, da se je samoiniciativnost stanovalcev med Dnevi sa- mostojnosti v primerjavi s tednom pred tem pro- jektom dvignila. Stanovalci so večkrat kakor prej prosiU sostanovalce za pomoč in so med seboj bolj sodelovah. Večkrat kakor pred projektom so za pomoč prosili tudi delavce. To prav tako kaže na dvig samoiniciativnosti pri stanovalcih. Delavci so v tretjem tednu opazovanja manj kakor prej opozarjali stanovalce na zadolžitve, vendar samo- iniciativnost stanovalcev ni upadla toliko, kot sva pričakovali. V četrtem tednu opazovanja (po e- nem letu) je samoiniciativnost stanovalcev v pri- merjavi s prvima tednoma opazovanja zelo u- padla, delavci pa so približno toliko kakor prej opominjali stanovalce na zadolžitve. Tudi pri de- lavcih je število zabeleženih samoiniciativnih de- janj v četrtem tednu opazovanja malce upadlo, kar kaže na splošen upad samoiniciativnosti v bi- valni enoti. Med trajanjem projekta sta bila vzdušje in mo- tivacija tako stanovalcev kakor delavcev na visoki ravni. Zadovoljstvo s potekom projekta Dnevi samostojnosti je bilo veliko, čeprav je delovna 43 ZA DOBRO PRAKSO vnema stanovalcev proti koncu pričela pojemati. Po prenehanju projekta so si vsi stanovalci in de- lavci želeli, da bi se tak način dela ohranil. Rezultati prvega dela opazovanja (1. in 3. teden opazovanja) dokazujejo, da lahko z dovolj spodbude in podpore motiviramo stanovalce, da pričnejo bolj skrbeti za osebne in skupnostne zadeve ter sodelovati med seboj. Ob zadostni spodbudi in podpori delavci zmorejo dati prostor in čas stanovalcem, da opravijo svoje zadolžitve, pa čeprav ti za to porabijo več truda in časa, kakor bi ju delavci. S tem stanovalci dobijo priložnost, da se naučijo novih spretnosti in veščin ter na ta način krepijo samostojnost. Ker nekateri stano- valci zmorejo manj kot drugi, jim je treba pustiti več časa, da opravijo zadolžitve in druga opravila. Mi smo jim ga ponudili, oni pa izkoristili, kar se vidi tudi iz rezultatov, ki so jih dosegli posamezniki in ki so prikazani v najini diplomski nalogi. Ko sva po enem letu ponovno izvedli štiridnevno opa- zovanje, da bi preverili trenutno raven samostoj- nosti stanovalcev, sva že med samim opazovanjem videli, da je stopnja samoiniciativnosti stanovalcev upadla ter da so delavci spet prevzeli pobudo za delo. Vzdušje v bivalni enoti je bilo drugačno ka- kor pred letom dni: Stanovalci so se veliko zadrže- vali v svojih sobah, več kakor prej je bilo posedanja pred televizorjem, stanovalci niso sodelovali pri pripravi obrokov, ampak so prišli v kuhinjo, sedli za mizo in čakali, da bodo postrežem. Delavci niso več tako kot pred letom dni sodelovali s stano- valci, niso jih npr. poklicali, ko so začeli pripravo večerje, skratka, niso jih vabili k skupnem oprav- ljanju različnih opravil, ampak so skoraj vse po- storili sami. Naj poudariva, da razen nočne de- lavke nihče od delavcev, ki so bili v četrtem tednu opazovanja na delu, ni bil udeležen v prvem delu opazovanja. Če bi svoj eksperiment skleniU po prvem delu opazovanja in njegovih učinkov ne bi več prever- jaU, bi lahko trdili, da je bil dosežen velik uspeh, ker smo zvišali samoiniciativnost stanovalcev ter zmanjšali opominjanje delavcev, in lahko bi mislili, da se je tak način dela obdržal. Z opazovanjem po enoletnem premoru sva ugotovili, da vpliv Dnevov samostojnosti ni bil tako dolgotrajen, kakor sva pričakovali, ampak so bili rezultati še slabši kakor pred izvedbo eksperimenta. Kljub ugotovitvam drugega dela opazovanja trenutnega stanja v bivalni enoti nimava za neuspeh stano- valcev in delavcev na poti k večji samostojnosti, saj predvidevava, da je imelo več vzrokov: i¿ • delavci premalo spodbujajo stanovalce • delavci se prepogosto menjajo (zlasti fantje na služenju civilnega vojaškega roka) • uvajanje novih delavcev v način dela v bivalni enoti je premalo organizirano • premalo je individualnega dela s posamez- nim stanovalcem, ker so delavci preobremenjeni • stanovalci hitro zapadejo v pasivnost • tudi delavci prejemajo premalo spodbud za ohranitev načina dela, ki bi večal samostojnost stanovalcev. Stanovalcem in delavcem bivalne enote Zarja bi morala biti po končanem eksperimentu ponu- jena možnost supervizije, kjer bi lahko evalvirali svoje delo, ocenili napredek ter se učili novih stra- tegij za vzdrževanje pridobljene stopnje samo- stojnosti in za vzdrževanje novega načina dela, s čimer bi dosegli še večji napredek. Vsak izmed stanovalcev ne potrebuje enake vrste pomoči, zato bi morah opredeliti področja, na katerih posa- mezni stanovalec more in mora napredovati, ter delati v tej smeri. V ta namen bi morali omogočiti bolj individualno delo s stanovalci, hkrati pa bi se moral vsak posameznik naučiti tudi delovanja v skupini, saj naj bi bili tudi stanovalci drug dru- gemu vir opore in izmenjave izkušenj. Teh možnosti leto po projektu Dnevi samostoj- nosti tako stanovalci kot tudi delavci niso imeli, zato je samoumevno, da sta se delo in življenje v bivalni enoti vrnila na stari tir. Način dela, ki teži k večji samostojnosti stanovalcev, je naporen, zato je vztrajanje pri njem težko tako za stanovalce kakor za delavce. Mogoče bi lahko v zadnjem letu medve delovali kot supervizorki. V prihodnosti bi morali za ponovno vzpostavitev in vzdrževanje načina dela, ki teži k večji samostojnosti stano- valcev (ti imajo že zaradi narave poškodbe nižjo motivacijo), v bivalni enoti izvesti več takih ali podobnih, še bolj izpopolnjenih projektov, kot je bil najin, ki bi si sledili v krajših ali daljših časovnih intervalih. Da bi lahko izvajali delo, ki omogoča uspešno pot k samostojnosti, morajo biti zagotovljeni še drugi pogoji. V bivalnih enotah, kjer živijo ljudje po poškodbi glave, mora biti zaposleno dovolj ve- liko delavcev, saj lahko posamezni stanovalec le tako dobi pomoč in spodbudo, ki ju potrebuje. Delavci morajo biti dovolj izobraženi in usposob- ljeni za delo z ljudmi po poškodbi glave, ki so na poti k večji samostojnosti. Meniva, da prepogosto menjavanje zaposlenih slabo vpliva na omenjeni način dela, saj je treba nekaj časa, da novi delavec 44 POT K SAMOSTOJNOSTI PO POŠKODBI GLAVE in stanovalci vzpostavijo stik. Po drugi strani pa je v takih skupinah vsak nov človek dobrodošla sprememba, saj prinese novo energijo, svež veter in ideje. Magdalena Žakelj, Darja Vidmar 45