Z dovršitvijo freske Marijinega kronanja na oboku ladje frančiškanske cerkve je bilo s koncem poletja 1936 končano največje slovensko slikarsko delo zad njega časa. Kakor smo že v razpravi o freski Mariji nega vnebovzetja v prezbiteriju iste cerkve ugotovili,1 so se dela na obnovi slikarskega okrasja frančiškan ske cerkve pričela 1. 1925. in se nadaljevala s pre cejšnjo, popolnoma upravičeno previdnostjo. Naloga je bila nekoliko komplicirana, ker nihče ni točno poznal stanja slik na obokih, čeprav je bila njihova zelo slaba ohranitev že za pogled iz daljave nedvomna in je bilo že od začetka odprto vprašanje, če ne kaže mesto zamudnega restavriranja po Kastnerju presli kanih Langusovih kompozicij staro slikarijo sploh odstraniti in jo nadomestiti z novimi, prostornini bolj ustrezajočimi kompozicijami. Ko smo se po treh v uršulinskem samostanu shranjenih Langusovih ski- 1 Kronika II. (1935), str. 221—226. SI. 1. M. Sterilen, Marijino kronanje v frančiškanski cerkvi v Ljubljani. Sistem slikanega oboka 32 KRONIKA cah prepričali, da je Kastner predmet Langusovih slik čisto na novo naslikal in ga bistveno prekomponiral, je končno padla odločitev v prilog novim slikam. Med delom na restavraciji slik v kapelah, ki so bile bolje ohranjene, je v Sternenu zorel načrt za nove slike na glavnih obokih. Svoje skušnje, pridobljene z delom restavriranja spomenikov baročnega slikarstva je se daj sistematično dopolnil s potovanji na Dunaj in v Benetke, kjer se je poglobil v zgledna dela velikih mojstrov baročnega iluzionizma, A. Pozza in G. B. Tiepola. O razmerju njegove prve, I. 1935. izvršene freske do domačega in avstrijskega iluzionizma, po sebno pa do Tiepola, smo razpravljali v prvem članku (Kronika II.). Pokazali smo tudi, kako so ga globlji, umetniško utemeljeni oziri vodili do bistvene prede lave kompozicije in k ustvaritvi dela, ki ga z Lan- gusovim oziroma Kastner j evim veže samo vpodobitev istega predmeta, sicer pa sta tako formalni kakor barvni pojav novega dela bistveno različna od Langu- sovega, še bolj pa od Kastnerjevega naziranja. Nova Sternenova freska na oboku ladje te naše iz sledke o njegovem razmerju do problema slikanega oboka in do izročila te umetnostne stroke bistveno izpopolnjuje, obenem pa nam odkriva nov, nič manj kakor prezbiterij zanimiv pogled v umetnikovo sno vanje sploh. Kakor v prezbiteriju se je tudi v ladji Sternen oprl na predpogoje, ki jih je v duhu baročne tradicije ustvaril prvi slikar te cerkve, Matevž Langus. Obok frančiškanske ladje je podolžna banja, v katere podnožje so zarezane od obeh strani radi bazilikalne osvetljave prostora sosvodnice, tako da za velike enotne slikarske kompozicije podnožni pas oboka od pada in samo teme nudi slikarju za kako večjo kom pozicijo dolg pravokotnik s konkavno ploskvijo. Ta način obokanja je prišel k nam iz Italije z novimi, baročnimi tipi dvoranske cerkvene arhitekture. Tudi za način slikanja takih obokov so bili merodajni ita lijanski vzori, kakor so se razvili od razcveta iluzio- nističnega dekorativnega slikarstva, od Pietra da Cor- tone in drugih njegovih utemeljiteljev dalje. Prvo, radi svoje virtuozne kvalitete sugestivno zgledno re šitev iluzionistične okrasitve takega stropa je uresni čil pri nas v letih 1703—1706 v novi ljubljanski stol nici Italijan Giulio Quaglio in s tem delom ustvaril izhodišče slovenskemu iluzionizmu, katerega glavni zastopnik je bil Frančišek Jelovšek. V njegovem delu, ki ga v tej smeri predstavljata posebno slikana banja oboka prezbiterija župne cerkve v Kamniku, posli kana 1. 1734., in obok ladje župne cerkve sv. Petra v Ljublani, poslikan v letih 1731—1734, se jasno vidi, kako je v našem domačem razvoju prevladal v pri meri s svobodnejšim, smelejšim in seve tudi perspek- tivično bolj kompliciranim načinom poslikanja obo kov ljubljanske stolnice enostavnejši, vestneje na realno arhitekturo oprt način. V obeh imenovanih delih se je Jelovšek vidno naslanjal na Quaglievo delo, v Kamniku celo v poskusu obvladati z enotno zasnovo celotno ploskev oboka z vsemi njegovimi izrastki. FRANČE ŠTELE MARIJINO KRONANJE PRI FRANČIŠKANIH V LJUBLJANI SL. 2. KASTNER (PO M. LANGUSU) MARIJINO KRONANJE NA OBOKU LADJE FRANČIŠKANSKE CERKVE V LJUBLJANI Vendar pa ta svobodna, nebrzdana forma v okornejši Jelovškovi slikarski obdelavi ne vzdrži primere s Qua- elievim delom ter nas ta slikar v skoraj istočasno na stali kompoziciji na oboku sv. Petra veliko bolj za dovoljuje. To pa predvsem zato, ker se je modro pod redil arhitekturi. Z omejitvijo iluzije na temensko ploskev oboka se mu je posrečilo njegovo najbolj uspelo delo te smeri. »Zadnji slikar avstrijskega ba roka«, kakor ga je imenoval lig, M. Langus, je dobrih sto let po Jelovškovi slikariji pri sv. Petru prevzel njegov način in ustvaril oni okvir glavni kompoziciji na oboku pri frančiškanih, ki ga je prevzel sedaj tudi Sternen (si. 1). Sicer je predpogoje za ta način ustva ril že Quaglio v stolnici, vendar je bilo njegovo sli kano dopolnilo obstoječe arhitekture prezamotano in ni moglo preiti v delavniško nasledstvo brez važnih sprememb, ki so obstajale v tem, da je slikar poslikal podnožje banje z dozdevno štukirano dekoracijo, ka tere kompozicija se je naslanjala na konstruktivne črte resnične arhitekture. V tem okviru je zaokrožil in vokviril konstruktivno mirujoče, »mrtve« ploskve in jih okrasil s figuralnimi prizori. Navzgor je pod nožje banje izravnal in zaokrožil s slikanim močnim venčnim zidcem, nad katerim se odpira skozi teme oboka prost pogled na nebo. M. Langus je skoraj do- slovno posnel sestav slikarije v ladji cerkve sv. Petra. Tako je vokviril na temenu banje v ladji frančiškan ske cerkve veliko pravokotno ploskev za glavno sliko, v obokih sosvodnic in na jezičkih, s katerimi se banja med njimi opira na steno, pa je upodobil samostojno vokvirjene figuralne prizore. Sternen je sicer to pod nožje na novo naslikal, vendar pa je v zavesti, da to namenu idealno ustreza, prizore samo ponovil in jih ni preoblikoval. Nikakor pa se ni mogel sprijazniti z glavno sliko na temenu oboka, ki jo je prevzel sicer po vsebini, po formi pa jo je bistveno predelal. Vzroki za to so deloma v zgodovini slikarije na frančiškanskih obokih, deloma v osebnem stremlje nju slikarjevem. že v sliki v prezbiteriju je Sternen dokazal, da je pri reševanju dane arhitekturno kra- silne naloge zanj merodajen ideal baročnega iluzio nizma. Tam smo videli, da mu za dosego tega ideala 8'. 3, H. Langus, skica za Stari testament na sliki Marijinega kronanja v frančiškanski cerkvi v LJubljani (uriullnskl samostan v LJubljani) SI. 4. H. Langus, skica za Novi testament na sliki Marijinega kronanja v frančiškanski cerkvi v LJubljani (uršulinski samostan v LJubljani) tudi formulacija iste naloge po »zadnjem avstrijskem baročnem slikarju« Langusu ne zadostuje, ampak si je svojih oporišč iskal za celih sto let popreje v delu klasičnega iluzionista Benečana G. B. Tiepola. Kratko opazovanje fotografije prednice Sternenove slike v ladji pri frančiškanih (si. 2) nas prepriča, da je ta slikarija ustrezala komaj najprimitivnejšim tež njam iluzionizma. Iluzionizem je po svojem značaju predvsem kaotičen, posameznosti so mu malo važne, ako doseže z rafinirano izrabo barve in luči, linearne in zračne ter barvne perspektive velik, oglušujoč in slepeč splošni učinek. Vsega tega pa je prednici Ster nenove slike manjkalo. Suho, akademično korekten v duhu iluzionizma je bil sicer njen okvir, kompozicija sama pa je bila na obok razpeta slika, izdelana po načelih vodoravne prespektive vsakdanjega gledanja. Mase, iz katerih je bila sestavljena, so bile razdeljene po ploski tako, da so jo zadovoljivo pokrivale in ena komerno obvladovale. Gibanje v globino, v najvaž nejšo razsežnost iluzionistične kompozicije je bilo skoraj popolnoma izločeno, ker so bile figure razvr ščene v linearnem, dvorazsežnem redu po ploskvi, če prav sicer pred neomejenim zračnim ozadjem. Iz vsega je jasno, da je šlo slikarju bolj kakor za slepilen vtis iluzionistične zasnove za jasno, nazorno izrazitev vsebine slike. Mesto baročnega vršanja, mesto opoja v barvi, svetlobi in kretnjah smo videli na ti sliki same umerjene, plemenito idealizirane in po geome tričnih ozirih simetrije shematizirane kretnje, katerih medsebojna razmerja naj gledavcu kar mogoče ne dvoumno izrazijo vsebino. Duh, ki je vel iz te slike, je bil nazarensko didaktičen; ob njem ni bilo pro stora za umetniški temperament, ki je ena glavnih sestavin baročnega umetniškega ustvarjanja. Ta končni izraz pa je dobila slika Marijinega kro nanja pri frančiškanih šele po potresu, ko jo je po polnoma preslikal slikar Kastner, tipičen predstavnik zapoznelega nazarenstva. Zato nas mora v tej zvezi tem bolj zanimati razmerje Kastnerjeve slike do prvotne Langusove. Kakor poroča napis na koru, je Langus poslikal pri frančiškanih najprej dve stranski kapeli 1. 1845., nato pa med leti 1848 do 1855 celo KRONIKA 33 SI. 5. M. Langus, skica za sliko nad oknom v vzhodni steni prezbite- rija frančiškanske cerkve v Ljubljani (uršulinski samostan v Ljubljani) cerkev.1 žal nam je takrat nastala slika na oboku ladje danes neznana. Da jo je Kastner po potresu popolnom preslikal, je bilo vidno že na prvi pogled, ker so bili tipi glav, kretnje in način obdelave popol noma njegovi. Pri odstranjevanju te slikarije je Ster- nen ugotovil, da je bila zanjo napravljena popolnoma nova podlaga, ki je Langusovo pokrila in da se Kast ner ni opiral niti na obrise prvotnih figur. Dve pri uršulinkah ohranjeni Langusovi skici, ki predstav ljata spodnji skupini starega in novega testamenta, pa nas prepričujeta, da je osebe po svojem okusu tudi pregrupiral (si. 3 in 4).2 Posebno močne spremembe opažamo v drugi vrsti starega testamenta, kjer je sku pino na oblakih popolnoma podredil osrednji postavi Noetovi, ki z zavzeto hvaležnostjo sprejema znanilca miru golobčka. Značilno je tudi, da je Kastner popol noma opustil barko za Noetom, ki jo ima Langusova skica, čisto po svoje je preuredil tudi skupino svet nikov novega testamenta, kjer je Jožefa in Janeza Krstn. postavil v sredino, kar je bolj ustrezalo sodob- 1 Napisi se po obnovitvi glase: 1. V zapadni kapeli na moški strani: M. Langus p. 1845. — 2. V srednji kapeli na moški strani: M. Langus p. 1848. — 3. Stari napis na koru: »G. fajmoshter in kljuzharji fo neutrudno fkerbeli in miloferzhni dobrotniki fo pomagali da fini v letu 1845 dve stranske kapele, od leta 1848 do leta 1855 pa zelo zerkev fmalal — Mathauf Languf«. — 4. »V zaupanju v Božjo previdnost in velikodušnost dobrotnikov so bile v 1. 1933. in 1934. stranske kapele, ki so izvirno delo Lan gusovo, obnovljene. Leta 1935. in 193(j. pa je bil strop nad velikim oltarjem in v ladji na novo poslikan. Obojno delo je izvršil akad. slikar prof. Matej Sternen.« 2 Ker se nahaja pri uršulinkah tudi skica za sliko, ki jo je naslikal Langus nad oknom na vzhodni steni frančiškan ske cekve, kjer je sedaj po Kastnerjevi kompoziciji po sneta Marija, obdana od frančiškanskih svetnikov, tudi to sliko priobčujemo (si. 5). Predstavlja nam apostole, zbrane okrog odprtega Marijinega groba. Ali je bila ta slika na projektiranem mestu tudi izvršena, ni znano; dvomljivo je predvsem radi tega, ker se je isti prizor na hajal kot spodnja skupina kompozicije Marijinega vnebo vzetja na prednici Sternenove slike v prezbiteriju, ki je tudi sama prevzela ta motiv. Ni pa izključeno tudi, da ga je sem prenesel šele Kastner, ko je bilo po prestavitvi oltarja k steni zazidano okno in prvotna slika nadome ščena s sedanjo. nemu svetniškemu češčenju kakor Langusova razde litev. Ker skica za zgornji del slike ni ohranjena, ne moremo presoditi, koliko je bila lepa v krogu okrog zemeljske oble razvrščena skupina svetnikov novega testamenta, skupina kronanja, zasluga Langusova, in koliko je bila posledica idealistično ikonografskega hotenja Kastner j evega. Iz ohranjenih skic domneva mo, da Langusovo delo ni bilo tako tuje iluzionistič- nemu izročilu kakor znano nam Kastnerjevo. Spre membe, s katerimi je Kastner posegel v njegovo kom pozicijo, so ustrezale na eni strani sodobnemu ver skemu čustvovanju, na drugi pa so izločale nedvomno vse, kar je bilo v Langusovem delu še baročnega iz ročila. Zato ni dvoma, da je Kastner prav bistveno spremenil Langusovo delo po vsebinskem in po for malnem izrazu. Tako je stal Sternen pred delom, iz katerega je življenje izbrisalo tisto v tradiciji zakoreninjeno bi stvo, s katerim ga je ustvaril Langus; stal pa je tudi pred delom, ki je tehnično že toliko razpadlo, da bi obnovitev pomenila novo slikanje. Vse njegovo osebno razpoloženje, ki je izviralo iz koloritičnih, čisto sli karskih naziranj impresionizma in iz historičnega ideala resničnega iluzionizma, h kateremu se je tako odločno priznal v prezbiteriju, pa se je upiralo po novni rešitvi problema, kakor ga je nazadnje bolj literarno in didaktično kakor umetniško poglobljeno rešil Kastner. Primerjanje Kastnerjeve in Sternenove slike je prezgovorna priča različnega pojmovanja da ne naloge, zato mu moramo posvetiti par trenutkov (si. 2 in 6). Snov, ki jo oba upodabljata, je ista: Marijino kro nanje v nebesih, upodobljeno v versko zgodovinski perspektivi odrešenja po izvirnem grehu obremenje nega človeštva po križanem Odrešeniku. Tudi glavne sestavine obeh slik so iste, že po prvi, Langusovi kon cepciji dane. Spodaj so predstavniki starega testa menta z Abrahamom, darujočim Izaka, v sredi; v srednji vrsti so svetniki nove zaveze; v zgornji polo vici slike pa se vrši nad zemljo v nebeškem prostoru s sv. Duhom v višavah slovesni obred Marijinega kro nanja. Toda že po snovni sestavnosti so med obema slikama važne spremembe, ki tudi vsebinski pomen močno spreminjajo. Značilna razlika je že v prizori šču. Kastnerjev prizor se razvija ves na oblakih, v zračnem prostoru vzporedno s ploskvijo oboka, v idealnem prostoru brez zveze z zemljo. Sternen pa je postavil osnovno skupino, zastopnike starega testa menta, na realna tla in odtod sliko razvil v zračni pro stor z vidnim odklonom od ploskve oboka v višino. Skupino starega testamenta je omejil samo na eno vrsto in značilno spremenil njen sestav. V sredi je pustil Abrahama z Izakom na grmadi in ga upodobil v trenutku, ko privrši iz višin angel in prepreči na meravano človeško žrtev. Ob Abrahamu na levi stoji kot eden najvidnejših predstavnikov stare zaveze Da vid, na desni Mojzes s tablami zapovedi. Srednji se stav dopolnjujeta dve skupini: na levi izgon Adama in Eve po angelu iz raja, na desni uboj Abela po Kaj nu, ki drvi v podobi pračloveka od mesta dejanja v ospredje; za njim vstaja v konjeniku z vihrajočo za stavo v perspektivi prvega uboja vizija človeške zgo dovine kot vrste bratomornih vojsk. Skupino z Noe tom je Sternen sploh opustil. 34 KRONIKA V duhu idealističnega pojmovanja nazarenske sme ri in estetskega čustvovanja predvojne dobe je upo dobil Kastner stari testament v samih idealnih likih v idealiziranih položajih. Celo Abraham z Izakom na sredi dostojanstveno kleči in le teatralieno, simbo lično dviga svoje bodalo. Vsako namigavanje na temne strani človeške zgodovine je izločeno, zato niti Adam in Eva nista našla prostora v ti skupini plemenitih, svetniško pojmovanih osebnosti. Koliko se je v dobrih tridesetih letih od postanka Kastnerjeve slike spre menilo naše pojmovanje človeške zgodovine! Kako teži na nas zopet zavest tragičnega zapletljaja, ki ga je povzročil izvirni greh! O tem nam jasno priča Ster- nenov koncept. V tej perspektivi bledi pomen znanil cev miru, simbolov zaveze med Bogom in starim te stamentom in se na prvo mesto vriva spoznanje, da smo v svoji slabosti sledili kači, ki ji bo po proroški napovedi žena strla glavo in da smo Kajnovo pleme. Zato se Sternenov Mojzes ne obrača pobožno k vi šavam, kakor bi Bogu poklanjal zapovedi, ki so iz vršile svojo nalogo, ampak se kot strog, svojega nauka prepričan učitelj, ki z energično kretnjo kaže na tablo, kakor nekdaj, ko je stopil z njimi pred mali- kujoče Izraelce, obrača naravnost k nam, k vsemu sodobnemu človeštvu. Mesto prizora z Noetom, ki ves zavzet sprejema golobčka z oljčno vejico v kljunčku, je Sternen posta vil med stari in novi testament Križanega, ki kot iz- polnitelj starozakonskih hrepenenj zavzema vrh mav rice, razpete nad starim zakonom. Križ drži navzdol plavajoč angel; drug angel mu plava od spodaj na proti in v roteči prošnji dviga k njemu roke, kakor da prosi za izvršitev odrešenja. Pojasniti je treba, da je ta angel v svojem položaju danes nekoliko nemo- tiviran, ker je moral slikar med delom spremeniti svoj prvotni koncept, ki je predstavljal v duhu sta rega, mistično ikonografskega izročila angela s ke- 31, 7. M. Sterilen, angeli trobentači na sliki Marijinega kronanja v frančiškanski cerkvi v LJubljani lihom, v katerega se je stekala Rešnja kri. Na desni od križa pa je planil navzdol tretji angel, ki z ener gično kretnjo obeh rok preprečuje Izakovo daritev. Po vodilnem, vsebinsko globoko utemeljenem motivu križanega Odrešenika je razdeljena v dve polovici, potisnjeni ob stran, skupina svetnikov nove zaveze. Nad njimi plava med oblaki vsemirja zemeljska obla, takoj nad njo pa kleči na oblaku Marija in udana pričakuje, da sprejme krono, ki ji jo bo posadil na glavo v imenu sv. Trojice Bog Oče. Okrog zemlje in skupine kronanja je vse v razigranem obrednem in zmagoslavnem veselju: živahni angeli trobentači pla vajo ob zemlji navzdol in oznanjajo slovesni dogodek spodnjim skupinam, drugi vihte kadilnico ali prina šajo Mariji žezlo. Vrh slike zaključujejo perspekti- vično za pogled nazaj izdelane figure Vere, Upanja in Ljubezni. Kolika razlika je med Kastnerjevo in Sternenovo sliko že v snovnem sestavu, čeprav sta upodobila oba isti dogodek! že pri opisu ste morali občutiti, kako globoko v času postanka ene in druge slike so ute meljene te osnovne spremembe. Pri Kastnerju mirno, pobožno, z upanjem prepojeno sožitje predstavnikov obeh testamentov, združenih v enoten doživljaj po svečanosti v nebesih. Saj je ta svečanost namenjena tisti, po kateri je prišel na svet Odrešenik, ki je od kupil človeštvo madeža izvirnega greha in vse pra vične obeh testamentov združil v gledanju božjega veličastva v nebesih. Duh, ki je narekoval to pojmo vanje naloge, je bil duh v končno zmago božanske prvine v človeški zgodovini samozavestno zaverova nega človeštva v stoletju po revolucijah in duhovnih krizah, ki so sledile velikemu francoskemu prevratu in se v drugi polovici XIX. stol. umirile. Kako drugače danes občutimo in presojamo usodne dogodke iz člo veške zgodovine in njih mistično zvezo s trpljenjem Odrešenikovim, pa nam kaže Sternenova slika. Dva SI. 8. M. Sternen, angel iz Abrahamove daritve na oboku frančiškanske cerkve v Ljubljani KRONIKA 35 SI. 9. H. Sterilen, skica za barvno kompozicijo slike Marijinega kronanja v frančiškanski cerkvi v Ljubljani svetova sta: eden, ki se koplje v luči in veselju zma goslavja, sproščeni, duhovni svet nebeščanov in bož jih čednosti; drugi mrk, kaotičen, na zemeljsko real nost navezani svet s pečatom izvirnega greha, ki še ni izgubil svojega žela. Veže ju mistični dogodek Si novega učlovečenja in odrešenja. Vsebinski pomen spodnjega dela slike je po Sternenu bistveno tako spremenjen v zavesti, da povojnega človeštva ne gre uspavati s prevelikim optimizmom v zveličavno moč milosti, ampak mu je predvsem treba izprašati vest, pretresti ga in ga skesanega zopet napraviti dostop nega višjim spoznanjem. Kakor v zrcalu mu je zato Sternen predstavil grešno počelo človeške zgodovine na zemlji in nadčloveško trpljenje Odrešenikovo. De diščino prve naj s Kajnovega rodu izmije rešnja kri sina druge Eve, katere kronanje pravkar praznujejo nebesa! Važen pa je za presojo Sternenovega dela predvsem tudi formalni moment. Po njem šele se nam odkrije vse njegovo mojstrstvo. Kastnerjeva slika je bila po formalni strani nazadnje le samo s figuralnimi sredstvi izražena dekoracija dane ploskve, če si pred- očimo idealni lik, po katerem so bile razvrščene po ploskvi figuralne skupine, opazimo celo presenetljivo doslednost in pretehtanost: kakor bi bila v dano od prtino stropa postavljena monštranca. Trdno stojalo ji nudi skupina starega testamenta, ročaj je označen v Noetu, zgoraj pa so v krogu kakor glorija okrog hostije okrog zemlje razvrščeni svetniki s skupino kronanja. Ta lik nima dosledne zveze z dozdevnim prostorom, v katerem se nahaja. Vezan je samo v ploskvi s svojim okvirom, kar je poudarjeno tudi s tem, da ga do skrajnih mej tega okvira dopolnjujejo pomožne skupine, angeli. Kastnerjeva slika kljub ne omejenemu prostoru, pred katerim se razvija, le ne ustvarja iluzije, dozdevnosti pogleda v prostor za mejami arhitektonsko dane prostornine, ampak jo nazadnje le zapira. Zato vsaj v obliki, kakor jo je ponovil Kastner, arhitekturnih sil ni sprostila, ampak jih še bolj vezala. Sternen pa je kot pristen iluzionist uveljavil v svoji sliki predvsem tudi gibanje v tretjo razsežnost, v globino navideznega odprtega prostora. To gibanje je sicer razmeroma malenkostno; dolgi ozki okvir je bil za to nalogo kolikor toliko neprikladen, oko gle- davčevo ga v vsej celoti kar ne more objeti. Slediti more gibanju v globino samo postopoma in ga bolj razumsko kakor optično enotno spoznava. Zato je zelo važno, da je Sternen postavil osnovno skupino na trdna, resnična tla. Odtod se vrši v glavni osi ploskve odklon od osnovne ploskve v globino do viška v svetem Duhu že blizu zemlji nasprotne strani. V okvirnih skupinah je gibanje v globino posebno jasno izraženo v svetnikih, ki zajamejo precejšno prostor nino, v kateri plava zemlja. Gledavec, ki naj bi se postavil pod vrh kompozicije, sv. Duha, se tu v ideal nem stožcu, pod katerim stoji, lahko obrača in občuti dozdevnost globine posebno v zaključku kompozicije, v božjih čednostih. V tej konstrukciji bi pri dosled nem poglabljanju in perspektivičnem pomanjševanju proti globini izgubila preveč svoje veljave glavna sku pina, kronanje. Zato je bil slikar kakor glede vpo- rabe iluzionističnega sistema tudi glede perspekti- 36 KRONIKA vičnih velikostnih razmerij prisiljen k kompromisu in je figure v ti skupini primerno povečal. Po svoji prostorninski sestavini pa obe novi Ster- nenovi sliki vse drugače služita izrazu prostora fran čiškanske cerkve kakor prejšnji. Sedaj šele so se oboki kakor v pravem iluzionizmu razklenili in je pro stornina postala mogočnejša kakor je bila po dani arhitekturi. Vse, kar se nudi našim očem, kadar se obrnejo navzgor, v svobodno skozi oboke v prostor se razlivajočem ozračju, je stkano tako čisto in do sledno iz barve in svetlobe, je izraženo tako slikar sko, resnično iluzionistično, da bi verjeli, ko bi nam rekli, da je vse samo privid, ustvarjen po pretkani čarovniji. Izraz velikega mojstrstva tega dela podpira tudi nekoliko trda slikarija Langusova v kapelah, od katere se oko z naslado zopet in zopet obrača v vi šavo in občuduje raj Sternenovih angelov. Ti angeli, ki jih je Sternen študiral v vseh mogočih kretnjah in jim posvetil vso svojo ljubezen, spadajo med naj lepše ustvaritve slovenske umetnosti (si. 7). Po svojem formalnem konceptu Sternenova slika rija idealno obvladuje prostor, ki ga krasi. V vzdolžni osi prostora se razvijata dva dogodka v perspek- tivičnem konceptu omejena vsak na svoj prostor. Kmalu ko gledavec prestopi prag enega ali drugega, SI. 10. M. Sternen, Študija za angela KRONIKA SI. 11. M. Sternen, kompozicijska študija za Ljubezen doseže točko, kjer naj se ustavi in s pogledom na vzgor razbere prizor, ki se nudi njegovim očem. Vsak prostor, ladja in prezbiterij, je v tem oziru samo stojen. Razlika je celo v stopnji svetlobe, ki se pre liva po enem ali drugem oboku. Sternen je dobro pogodil, ko jo je dal prostornejši ladji več kakor prezbiteriju. Gledavec, ki občuduje danes bogastvo barv in svet lobe, katero je slikar pričaral na frančiškanske oboke, ki ga prevzame Magnificat Vnebovzete v prezbiteriju, ki mu imponira odločnost angela, izganjajočega prva človeka iz raja, ki mu v dušo prodira starčevska mo drost Mojzesa, ki ga plaši pojav pračloveka v Kajnu in ga s svečanim veseljem navda Jubilate angelov, pa se prav nič ne zaveda ogromnega, občudovanja vrednega truda, ki ga je slikar posvetil svojemu, danes tako samoumevnemu delu. Vrsta slik, ki sem jih dodal temu članku, ima namen poučiti čitatelja nekoliko tudi o tem. Predvsem je značilno, kako je slikar začel svoje delo. Izhodišče za njegovo stvari- teljsko domišljijo sta bila oblika oboka in predmet, ki naj ga naslika. Ta predmet ni bil več samo idealna pobuda za umetnika, kakor v slučajih, ko mu na ročnik naloži umetniško še ne obdelano nalogo, am pak mu je bil dan v realni, umetniško že uresničeni obliki Langusove in Kastnerjeve kompozicije, ki naj jo nova slika nadomesti. Tudi je naročnik želel, naj bi vsebina ostala kakor jo je sedanjosti izročala ob stoječa slika. Tako je bil slikar kolikor toliko vezan. Šlo mu je predvsem za to, kako bo v danem okviru uresničil iluzionistični ideal, ki mu je bil srčna za deva in kako bo na sodobnejši način izrazil staro vsebino. Kako je njegova domišljija preoblikovala kompozicijo in kako je predmet slikarije tudi snovno predelala, smo zgoraj opisali. Videli smo, da je s tem bistveno, za osebno nagnjenje slikarjevo značilno in glede razmerja do dane snovi za naš čas simptoma- tično spremenila tako formalni kakor vsebinski izraz slikarije. Ko je v slikarjevi duši končno dozorela ta idealna oblika nove slike, se je lotil njene izdelave v realnih podobah, v takozvanih skicah. Baročni slikar, pa tudi slikar polpreteklosti, tako Jelovšek, Langus ali Kastner bi bil to skico izrazil z risbo, ki bi na zmanjšanem formatu za sliko določene ploskve v glavnih obrisih naznačila razdelitev skupin in figur ter zajela njih glavna razmerja in kretnje. S tem bi 37 zase in za naročnika uresničila pravo vidno obliko bodočega dela, nakar bi ga v podrobnostih, v perspek tivnih razmerjih in barvi preštudirala ter sestavila tisto zadnjo, veljavno skico in karton, po katerem bi slikar delo izvršil. Sternen ni izhajal od obrisnega pojava svoje kompozicije, ampak kot zvest impresio nist od njenega barvnega pojava. Kompozicija sestav nih mas, izražena v njih barvnih sorazmerjih, mu je bila glavno oporišče. Priobcujemo zadnjo teh barvnih skic, ki je pa že toliko določna, da v teh lisah spozna vamo že tudi bodoče figure in skupine (si. 9). Prva skica pa je bila sploh še popolen kaos barvnih lis, kjer sta si svetloba in senca, luč in barva delila svoja glavna področja. Posamezne skupine in figure je štu- Sl. 12. M. Sternen, študija za sedečo figuro diral med tem v podrobnih skicah za kretnje, za per- spektivični izraz, za medsebojna razmerja, za drape- rije oblek, za gole dele teles in posebno za glave (si. 10, 11, 12, 13 in 14). Prve oblike težavnejših položa jev figur si je osvojil najprej po domišljiji v majhnih risbah. Nato jih je študiral po živih, nalašč za to po stavljenih figurah, mogoče tudi po narejenih figurah ali celo po fotografijah nameravanih kretenj. Iz teh skic si je končno sestavil tisto zadnjo celoto, ki naj v izvršenem delu pomaga barvnemu pojavu slikarije do utvare resničnega življenja. Končno je moral vso sliko v posameznih delih izdelati v takozvanem kar tonu, kjer je skupine in figure izrisal na prozoren papir v naravni velikosti in v končno veljavnih obri sih (si. 15 in 16). Med tem je bil pripravljen na oboku pod njegovim nadzorstvom grob omet, ki naj nosi v fresko tehniki izvršeno slikarijo. Na ta omet mu je zidar vsako jutro, predno je pričel z delom, nametal zadnjo, fino plast v tolikem obsegu, kakor ga more poslikati v enem dnevu. Na ta omet je s pomočjo kar tona prenesel obrise tega, kar je nameraval izvršiti. Karton je položil na določeno mesto na omet in s črtalom vlekel po obrisih, ki so se vtisnili v mehki podlagi. Ko je imel tako pripravljene obrise, je šel s čopičem na delo in izvršil za ta dan določeno na logo (si. 17). Karton in barvna skica sta mu bila pri delu važna pripomočka. Čim manj popravljanja, tem bolje! Slikar presnih slik (fresk) hiti, da izrabi čas. Poznejše spremembe so zvezane z nevšečnostmi, kajti vsako bistvenejše popravilo zahteva, da se tisti del ometa odstrani, omeče nanovo in nanovo poslika. Sli kar nima več pregleda čez celoto, ki jo slika, edino merilo sta mu karton in skica; včasih sicer odstrani par desk z odra, da kontrolira od spodaj stopnjo ilu zije, ki jo delo doseza, nazadnje lahko kontrolira na ta način še tudi celoto, vendar so kake bistvene spre membe in popravila združene z velikimi nevšečnost mi in je resnično izboljšanje ponesrečenega dela sko raj izključeno, razen če bi ga nanovo naslikali. Užitek je opazovati slikarja na odru med delom (si. 17). Pri Sternenu smo opazovali, kako je naraščala zaneslji vost poteze čopiča od dela v prezbiteriju do dovršitve slike v ladji. Občudovali smo mojstrstvo v posamez nostih, ki se na daljavo pogosto izgubijo (si. 18). Sle dili smo njegovi roki in zaletu njegovega hotenja, ki ga je držalo do zadnjega v skrajni napetosti, a smo čutili, ko so padli zastori med njim in občinstvom in ko se je sam kot gledavec postavil med nas sodnike, da so se še enkrat plaho dvignile peruti njegovega stvariteljskega hrepenenja: Če bi mi bilo dano vse to še enkrat naslikati, bi bolje naredil! Mi pa vemo, da je vsako človeško delo samo postaja na potu k boljšemu, popolnejšemu znanju in spozna nju in zato kljub temu občudujemo slikarjevo delo. Dosegel je tisti cilj, ki dviga umetniško dejanje nad vsakdanje rokodelstvo: K novemu življenju je zbudil Trnulčico, doslej dremajočo učinkovitost notranjščine frančiškanske cerkve. 38 KRONIKA SI. 16. M. Sternen, karton za sliko svetnika v skupini Novega testamenta 39 KRONIKA SL. 6. M. STERNEN, SLIKA MARIJINEGA KRONANJA NA OBOKU LADJE FRANČIŠKANSKE CERKVE V LJUBLJANI se zopet uveljavi »Bey St. Johannes in der Vorstatt« vse do 1. 1709., ko pozna davčna knjiga zopet samo »bey St. Johannes«. Ta naziv gre do konca knjig, t. j. do I. 1752. Končno naj omenim, da pove davčna knjiga iz leta 1686. bolj pobliže, kako je razumeti naziv »pred sa mostanskimi vrati«. Tam piše prvič (in zadnjič) : »Vor dem Gloster Thor ad Pallane«. To so vsi krajevni nazivi, kar jih je najti v ljub ljanskih mestnih davčnih knjigah. Natančnejši so sodni zapisniki, oz. zapisniki sej mestnega sveta. Za danes pa si hočemo nekoliko ogledati oba urbarja iz let 1620. do 1623. Navedli bomo tudi vsa imena in pri imke. Bili so to po večini preprosti ljudje, vendar iz njih prav lahko nazorno posnamemo sestavo tedanjega ljubljanskega prebivalstva. Seznam pa še zdaleč ne obsega vseh Ljubljančanov, ker so zapisani le tisti, ki so plačevali urbarske dajatve. Izpopolniti bi ga bilo z izpiskom iz davčnih knjig, iz sejnih zapisnikov mest nega sveta, iz knjig o prejemkih in izdatkih itd. Ven dar upam, da bo s tem krajšim seznamom tudi ustre ženo marsikomu, ki bo v njem našel razne zanimive priimke, morda tudi lastnega. Prva v seznamu je Rožna ulica, seveda samo z nem škim nazivom Rossengassen. V tej ulici se navajajo naslednja imena:1 Uršula Čičigaj, vdova; Janez Rankhardt; Jakoba Novaka, jer- menarja, dediči in vdova; Jernej šušterčič, jermenar; Adam Kapus (Khapus); Pavla Thunkhla, ključavni čarja dediči in vdova; Miklavž Khlain in za njim Kri štof Otto;2 Toman šušteršič; Gašper Rodi, mesar; Jer nej Vidmar; Marx Schneberger, klobučar; Franc Weiss, sodar; Jakob Kačar (Khatscher), mesar; Eli zabeta Delak (?) (De Lagin, vdova; gospoda von Schnitzenbaumba dediči; Janez Legat (Legath), kro jač; Adam Khobetzl, krojač; Jakob Haffner, ključav ničar; Tomaža škrbine (Sckherbina) dediči; Marina Kasal (Cassalin), vdova; Jurij Biankin (Wiankhin in Wianckhin); zidarja Stiirtzenstainerja dediči; Helena Žubran ? (Schubranin); Matija Rokavec (Rokhauetz); Matije štruklja (Strukhl in Struckhl) dediči; Jeroni- ma Bartholey-ja dediči in za njim Matija Umek (Vmeckh), čolnar; Luke Petka (Petigkh in Petickh) dediči; Gregor Mayr, mesar; Peter Stalič (Stallitsch); Janez Dietrich, puškar (Piischler Schlosser); Marga reta Kheberl, vdova; Jurija Kosa (Khuss) dediči; Lovrenc Wolff. Im Perg da man Zum Vitzdomb Thurn gehet (ob današnji židovski ulici). Tu se imenujejo: Adam Okužlar (Okuschlar), me sar; Marka Robide (Rubida) dediči; Štefan VeitI, me sar; Jakob Juršin (Jurschin), sel (Pott); Miha "VVeiss, sodar; Marka Danica, tesarja, dediči; Marko Pucinar (Putzinar), tkalec. Hrenova ulica (In der Chrongassen). Jernej Freythoffnickh; Andrej Marschall; Janez Hiller; Uršula čurn (Tschurnin), lončarica; Gregor Hlebanja (Chlebaina); Pavel Ciriani, lekarnar (Appo- 1 Pravopis je nemški in se pogosto menja. Kjer je pri imek nedvomno slovenski, sem ga transkribiral v sedanjo pisavo, po potrebi pa navedel tudi izvirno pisavo. 2 Miklavž Klain ie bil 1. 1620. mestni sodnik, Krištofi Otto sodnik 1. 1624. in 1625., župan pa od 1. 1634. do 1637. in od 1. 1641. do 1643. K članku: Marijino kronanje prt frančiškanih v Ljubljani legger); Jurij Musar (Jury Mussar); Luka Piščanec (Pischanitz), za njim pa Miha Puschl; Matevž Ple- menčič (Mattheusch Plementschitsch), sodar; Balta zarja Vratca (Wratetz) dediči; Matthes Bartt, klobu čar; Jernej Lavrič, krznar; Andrej in Lovro (Laurre) Andrejčič (Andreitschitsch), deželni sel (Landschaft Pott); Gašper Musar, deželni sel; Tobija Pitterle; Ga šper Pereč, čevljar; Baltazar Walch; Anton Gidinelli, za njim pa Angello della Porta; Pavel Kastelc (Ca- steltz); Lovre (Laure) Schnell; Gašper Liechtenber- ger, za njim pa Nikolaj Rainschall, klobučar; Andrej Kopač (Khoppatsch), pek; Janez Radi, jermenar; An drej Merlak (Merlackh), mesar; Andrej Premek (Pre- mekh), krznar; Matevž žlebnik (Schlibnickh), čev ljar; Jernej Strobl, klobučar; Štefan Hoefferle, volnar (Wohlenschlager); Janez Trettenstain; Štefana Salig- raana dediči; Samuel Crainer (tudi Khrainer), Žid ?; Matevž Mavsar (Mausserr) kot naslednik Ande Kle- menčič (Ande Clementschitschin witib); Elizabeta Haass, vdova; gospod Jurij Bittorfer; Luka Perdan, zlatar; Janez Ellikher, klepar; Matija Ogradnik (Ogradnickh); Jernej Mali (Jerny Mally). Stolp na žabjeku (Schabiekh Thurn). Tu se imenuje najprej Pavel Tunkhl, ključavničar, ki je plačeval od kovačnice (von ainer Schmidten) 1 gld. na leto. Na njegovo mesto je prišel Tobija Pit terle, ploščar (Plattner). Najzanimivejše pa je vse kakor, da je bila v tem stolpu pivovarna. Takole pravi urbar iz 1. 1622.: »Michell Khriiegl Biier Proger hat dises 1622. Jarr das gvvelb vndter dem Sabyekh Thurn sowoll das gvvelbl vndter der Stiege Negst dabey ge- KRONIKA 41 legen, in Zinss bestanden, gab dauon ... 5 fl.« V ur barju za 1. 1623. pa stoji: Bierbreuer Zinst Vom Thurn nemblicher Michael Kriegl Bierbreuer (dalje isto besedilo). Istega leta je zapisan še tretji najemnik: Janez Ko šir, strojar (»Hanns Caschier Gerber Zinst von einer auffgerichten hiitten vnd offen ... fl 5. »Am gang an der Ringmauer beim Altenmarkhter Thor (ob današnjem Vožarskem potuj. Jakob Schwailler, vrvar (»Sailler gibt Von dem Zvvinger beim Schabiekh . . .2 11) in Gašper Otto, vr var, ki je tudi plačeval 2 fl. Vor dem Altenmarkhter Thor (pred pisanimi vrati). Benedikt Nebergoj je plačeval za vrt 30 krajcarjev; Jurij Greill in za njim Osvald Krachler, volnar (vvohl- anschlag), je plačeval za hišo 1 fl. 20 kr.; Janez Hri- bernik, za njim Lenard Nuthy in nato Maruša Frlinc (?) (Marusch Vorlinckha), ki je plačevala od hišice in vrta (von einem heussl und gartten) 30 kr.; Matija Kebar, za njim Gregor Schlevner, klobučar, je plače val od hišice 10 kr.; Andrej Makovec (Makhouetz), beraški strah (»Beti Richter«), za njim pa Luka Tomšič; dalje birič (»Scharg«) Micula Rembtscha- cher in drugi »Peti Richter« Peter Juri (Jury), za njim pa vdova Neža Koluder (Agnes Kholludrin Wittib); končno livar Quintilio Romano (»Zinst Von des hannss Albin selig Giesshietten vnd gartten in allem ... 2 fl. 20 kr.) in pa Tomaž Ručigaj (»Zinst von einem grunti gar draust begm Prikhl so Ime auf \volgefallen aussgelassen vvorden« ... 48 kr.). Am Altenmarkht beg St. Jacob (šentjakobski trg). Tu so vpisani v urbar samo stiski opat in jezuitje. Prvi je plačeval 2 gld. in 24 kr., slednji pa so bili po polnoma oproščeni. Urbar pravi: »Herr Abbte von Sittich gibt Jarliche von seiner behaussung am Alten markht, fur Steurn, Robaith, Wacht, vnd andere ge- biihrliche Mitleiden 2 f 24 kr«. Za jezuite pa: »Herrn Abbten von Landtstrass behaussung, haben die herrn patres Societatis Jesu so zu nechst bey St: Jacob ge- legen Inen, vnd Raichen Jarlich fur Steurn Robait VVacht vnd andre gebiehrliche Mitleiden ... Ist Von Irer fiihrl. dhrl. in dem 1607 Jar befreit vvorden.« Am Narn Steig (Reber). Neža (Nescha) vdova po Wolfu Appelu, sedlarju; Martin Grau, sedlar; babica (Hebam) Koncilija (Can- tzilia); Bošteta (Basste) Dorna, čevljarja, dediči; Matevž Kurtzhals, sedlar; Jernej Maurus, nožar; Ko- cijan Jordan, krojač; Martin Kossier; Sebastijan Ma ček, kositrar; Jurij žlebnik, mesar; Avguštin Porau- ne; Andrej Lemovec; Luke Zieglerja, čuvaja na stolpu (Thurner), dediči so plačevali od hišice in vrtička (von einem heussl vnd gartl) ... 8 krajcarjev. Mestno kopališče na Starem trgu (Gemainer Stati Padthauss am Altenmarkht). • Tega kopališča A. Koblar v spisu »Kopališča v Ljub ljani« (Izvestja 1. 1900) ne omenja. Vrhovec, Haupt- stadt Laibach (str. 71) ve sicer za to kopališče »stadti- sches Officiers u. Badhaus«), pove pa o njem le to, da je bilo na št. 6 na Starem trgu. Zato bom doslovno citiral urbar iz 1. 1620.—22.: »Das Padthauss am Al tenmarkht ist Maister hannssen Voglmillern Padem vviderumben aussgelassen vvorden, auf ein Jar lang so K članku Marijino kronanje pri frančiškanih v LJubljani SI. 14. M. Sternen, Študija glave sich Georgi angefangen Zinst 11 35«. Pod tem prečr tano: »Den 20. Xber A° 620 Erlegt mir Statt Camrern, in abschlag dises Zinss Christoff Pogner 20 fl. Item den 9. Apprill ao 621. Zalt mir P. ain Jar mit 15 fl. Vollig. Idest 35 fl.1 Den Obern Stokh sambt allen Zimmern hat Herr M. Jochannes Putschar (Bučar) Verhorer (!) Adno cath. am Badthaus im Bestandt fiir das 621. Jarr P: 25 fl angenomen. Jdest — fl. 25.« Vse to je pisano z roko blagajnika Vidiča samega. V naslednjem urbarju iz 1. 1623. pa že ni več »za- sliševalca« Bučarja v mestnem kopališču. Tam stoji: »Gemainer Statt Badthaus am Altenmarkht. Dass Badthauss am Altenmarkht, darin Cristoph pogner von vndterem Stokh. Vnd padtstuben fl 35'—. Von Den 1 To je bila dokaj visoka številka, če pomislimo, da je letna županova plača tedaj znašala 50 gld. nemške veljave in še te je župan Adam Weiss prejel 31. avgusta 1620 za nazaj, od sv. Marjete 1619 do sv. Marjete 1620. Pobot nica je v mestnih knjigah o prejemkih in izdatkih za leto 1620. Opomniti pa je, da je mestni pisar Abrahamb Der- latsch imel v isti dobi polletno plačo po 182 gld. kranjske veljave, ki je bila tisto leto le za kako desetino manjša od nemške. — 50 gld. nemške veljave je prejel »župan skega deputata« tudi župan Giovanni Battista Bernardini (»borgomastro«), tudi za nazaj 1. 1623. Pobotnica je v la- ščini in naslovljena na S. Giovannija Cornionija. 42 KRONIKA obern Stokh im padthauss Cristoph ott. Sayller Zinst fl 25—« To je napisal višji mestni blagajnik Hanss Cornion. Sledi rubrika, ki je prečrtana že v prvem urbarju, v drugem pa je sploh ni več. Zakaj ne, izhaja iz pre- črtanega besedila: Beij dem Vitzdomb Thor gegen dem Wasser (ne kako na današnjem Dvornem trgu). Balthauser Trometter Zinst . . 30 kr. Opomba: »Ist das heiissl durch gem: Statt weg Pauung des Thurtis Vnd Pfasterung des Plaz daselbst abgebrochen wor- den, vnd ist also oedt.« Dalje: »Mehr Zinst Er von ainem andern grundt gleich darbev 40 kr.« Opomba: Insimilj wie oben. Am Platz gegen dem Wasser (pri Cankarjevem na brežju) se navajajo: »Die Herrn von Landtherv . . . zinsen von ainer Hofstatt ... 40 kr, Mehr von dem andern HaulJ daselbst... 40 kr«; kotlar Mihael Surin (Zorin ?) je imel v najemu obzidni stolp (»zinst von einem Thurn daselbst in der Ringkhmauer ... 10 kr.« »Hanns Domenico Werlin Zinst von ainem Stallele beim Spital Thor, so Ime auf vvolgefallen von E. Er. Mag. Concedirt vnd Vergiinstigt vvorden ... 40 kr.«) Zanimiva beležka o mlina »za šolo pri šenklavžu« (Hindter der Schuell beg St. Nicolai): »Die aufgebaute Muhi betreffend auf dern gebey gemainer Statt etlich Tausendt gulden aufgelossen, Vnd hernacher auf der Landstande gegen denen herrn Von Laibach derentwegen entstandenen disputat, Ist widerumb oedt gelossen vvorden.«1 Tomaž Zdražnik (»Thomasch Sdraschnickh zinst von dem Gartl dabey ... 15 kr.«, prečrtano in je na listku prilepljena opomba: »dises gartel hat dass Wasser weckh gesch\vebt, will hinfiir weill oedt, nichts geben. Jar 1621 nichts«). Voda je torej od plavila vrt. Pri frančiškanskih vratih (»Beu dem Closter Thor« pri Fabijanovi hiši) so našteti: Matevž Hrvat (Mattbes Crabath), krznar; Thoman Roringer (»zinst von Zweyen griindten ... 40 kr.« Opomba: »Ist zum Khayl. Spitall eingezogen worden vnd raicht nichts mehr«) in Anthoni Khnaffl. »Bey dem Zivinger am Closter Thor« (pri zidu ob istih vratih) se imenuje samo: Vrvar Jacob Messl ali M6ssl (»Sailler zinst von dem Zvvinger . .. 4 fl«). »Vor dem Closter Thor (sed. Krekov trg proti Po ljanam) se beležijo: »Jury« Pereč, za njim pa Mihalič; Andrej »Skhrabitsch«, voznik; Matija Ostanek (Mat- thia Osstanickh), tesar, za njim pa »Jurry Mally«; gospod Niclas Khlain; Thomass Draschnickh je pla čeval 1 fl. »von einem heiissl am Schlossberg« ter Ja nez Krstn. Verbec, ki je plačeval 40 kr. »vom Graben vor dem Closter Thor gegen dem Schlossberg«. 1 O tem mestnem mlinu in jezu, ki sta ovirala odtok Ljubljanice in so ju zato morali podreti, piše Valvasor v XI. knjigi, str. 678., Vrhovec pa na str. 121. (Hauptstadt Laibach). šolo pri Šenklavžu so v drugič sezidali, ko jim jo je dovolil avstrijski nadvojvoda Ernest na cvetno ne deljo 1. 1418. in je temu pritrdil oglejski patriarh Ludovik (MAL, en pergament in en papir). KRONIKA K člankus Marijino kronanje pri frančiškanih v LJubljani SI. 15. M. Sternen, karton za skupino angelov 43 Prodajalne na čevljarskem mostu (Laden auff der Obern Prukhen). Bilo jih je 31, med temi 1. 1620. samo 6 čevljarskih. Morda bo zanimivo, če prodajalce na sedanjem čev ljarskem mostu naštejemo po vrstnem redu njihovih prodaj alnic: Št. 1. Janez Greiner, klobučar, za njim pa Andrej Jankovič; št. 2. Miha Koprivšek, čevljar, za njim pa Jurij Schwarz, steklar; št. 3. Janez Roscher, steklar, za njim pa Miha Koprivšek, čevljar; št. 4. Jurij VVinkhler, jermenar; št. 5. Lovrenc \Vinkhler, sedlar; št. 6. Krištof Conduth, jermenar; št. 7. Matevž Kurz- halss, sedlar, za njim pa Marx Slana, čevljar; št. 8. Jernej šušteršič; št. 9. Janez Brecelj (Wretzl). ostro gar; št. 10. Henrik Eder, sedlar; št. 11. Rudolf Fii- ring, zvonar (Glogengiesser), za njim neki »Buech- fiierer«, ki pa mu ni navedeno ime, in končno 1. 1623. Janez Job Weber, knjigovez. Morda sta zadnja dva ista oseba?; št. 12. Matevž Feichtinger, ključavničar; št. 13. Janez Gabrejna, sedlar; št. 14. Filip Kharisch, čevljar, za njim pa Matija Khunstl, tudi čevljar; št. 15. Jernej Maurus, nožar, za njim pa Ambrož Zuck- hullin (tudi Zockhollin pisan), izdelovalec sabelj (Sablschmidt); št. 16. Peter Tax, čevljar; št. 17. Ja kob Felber, ključavničar; št. 18. Mihael Remer, urar (Vrmach); št. 19. Katarina Khurzhals, za njo pa Kon rad Stosser, »Buechfuerer«; št. 20. Matija Maurus, nožar; št. 21. Janez VVallach, čevljar; št. 22. Filip Pitschilin, za njim pa Miklavž Rubina; št. 23. Miklavž Rubina, za njim pa Janez Markovič, čevljar; št. 24. Baltazar Schvvager, vrvčar (Schniermacher); št. 25. Primož Rauch, čevljar; št. 26. Baltazar Alt, čevljar; št. 27. Barbara Andrejčič, za njo pa Jakob Ramb, ostrogar; št. 28. Adam Rojšek, čevljar; št. 29. Jakob Jakoš, čevljar; št. 30. Primož Godinšek, čevljar, in št. 31. Andrej Siber, suknostrižec (Tuchscherer). Plačevali so prva dva po 5 gld., tretji 6, ostali pa po 10 in 12 gld. urbarskih dajatev. Pod trančo (Vndter dem Comaun). Tu so imeli svoje prodajalne in stojnice: čevljar Gašper Pereč; Samuel Crainer; Jakob Lichtenberger; Jera Kastelic (Costelkha) in lectar Baltazar Eder. Mesnice pri spodnjem mostu pred špitalskimi vrati (Fleischbenckh beu der vndtern Pruckhen am Spital ThorJ. Tukaj je bilo 7 mesnic, ki so nosile vsaka svojo številko. Mesarji, ki so plačevali po 10 gld., so bili za povrstjo tile: Pavel Mrak; Matija štrukelj (Matthia Strukhl) in za njim Gregor Skaršič (Sckarschitsch); Martin VVormitz, za njim Anže Somrak (Sombrackh), za tem pa Miha Kramar (Chramer); Peter Spreitzer; Miha Pavšič, za njim pa Anže Peneč (Pennetz); Gre gor Okužlar (Okhuschlar), za njim pa Simon Mrav ljinec (Mraulinitz); Mihael Skhravner. Branjevke (Fratschler In der Statt). Jera Prosser; Helena Weiss; Jera Cip (Zipin) je prodajala pred špitalskimi vrati; Ande Weiss, soda- rica; Helena Ambtman, za njo pa žena Martina Wan- nacka, plačevala je 1 gld. zato, ker ji je bilo 1. 1621. dovoljeno kuhati na mestnem trgu (am Platz); Alena Mataj (Allena Matavaukha); Neža Skander (Nescha Scandrauka), vdoda; Neža Koluder (Nescha Khollu- draukha), vdova; Urša (Urscha) Weger(in); Barbara Mekhetzeuca( !), vdova v Krakovem; Urša Glajc in Neža, žena Hrvata Januša (Nescha dess Janusch Cra- bathen weib). K članku: Marijino kronanje pri frančiškanih v Ljubljani SI. 18. M. Sternen, Mojzes, del slike Starega testamenta pri frančiškanih v Ljubljani KRONIKA 45