2 SVETOVI / WORLDS September 2025
IZVLEČEK
Članek obravnava procese ustvarjanja in trženja regionalne kulinarične identitete na
Solčavskem. Osredinja se na akterje, ki so vpleteni v turistično-gastronomsko ponudbo
območja na različnih ravneh: od individualnih nosilcev ponudbe do občine ter vmesnih
institucionalnih teles, ki delujejo predvsem v obliki zvez in društev. Na podlagi zbranega
etnografskega gradiva odpira vprašanja o predstavah tradicije in njenega domnevnega obu-
janja ter o novih kulinaričnih pobudah na proučevanem območju.
KLJUČNE BESEDE: okus, gastronomija, kmečki turizem, Zgornja Savinjska dolina, alpska kuhinja
ABSTRACT
This article explores the processes of constructing and marketing regional culinary identity
in the Solčava region. It examines various actors involved in the area’s tourism and gastro-
nomic landscape, operating at different levels – from individual providers to the munici-
pality and intermediary institutional bodies, often organized as associations and societies.
Drawing on ethnographic material, the study highlights notions of tradition and its purpor-
ted revitalization, as well as the emergence of new culinary initiatives in the region.
KEYWORDS: flavour, gastronomy, agritourism, Upper Savinja Valley, Alpine cuisine
1.03 Drugi znanstveni članek
DOI 10.4312/UCNH6082
Konstrukcija in trženje
kulinarične identitete
na Solčavskem
Construction and Marketing
of the Solčavsko Culinary Identity
V esna Petrič in Sara Sakač
3 September 2025
UVOD
Solčavsko je prostor, ki ga med drugim oblikujejo naravna krajina in kulturna dediščina ter
številni režimi njunega varovanja, kot tudi lokalno gospodarjenje, povezano zlasti s kme-
tijstvom, gozdarstvom in turizmom. Pomembno mesto na preseku omenjenih komponent
življena zaseda kulinarika, ki ne nastopa le kot del turistične ponudbe, temveč tudi kot dina-
mičen kulturni izraz in način oblikovanja lokalne identitete.
V prispevku se bova ukvarjali z vprašanjem, kako se oblikuje in vzdržuje ideja »sol-
čavskih okusov« ter kako je povezana s percepcijami odročnosti prostora, samozadostno-
sti, kakovosti, lokalnosti, tradicije in avtentičnosti, pa tudi, kako jo sooblikujejo tehnološke
spremembe ter turistična pričakovanja. Pozornost bova namenili institucijam in lokalnim
akterjem, ki sooblikujejo gastronomsko identiteto kraja – denimo s spodbujanjem kratkih
dobavnih verig, vključevanjem hrane v turistično ponudbo, promocijo lokalne dediščine –
ter ohranjajo in prenašajo »tradicionalna znanja«. Pomembno vlogo igrajo tako občina in
zavod Center Rinka kot tudi posamezne turistične kmetije ter zaposleni v gostinstvu in dru-
gi nosilci lokalne kulinarične ponudbe, ki hrano umeščajo v širšo naracijo o Solčavskem kot
o posebnem, drugačnem, izjemnem prostoru.
Prispevek temelji na etnografskem raziskovalnem delu: glavnino etnografske raziska-
ve sva izvedli v okviru Etnološkega tabora treh dolin septembra 2022. Opirava se na gradi-
va, zbrana z opazovanjem z udeležbo ter polstrukturiranimi intervjuji s sogovornicami, ki
živijo ali delajo na Solčavskem ter so na različne načine vključene v turistične in kulinarične
dejavnosti. Njihove izkušnje in pripovedi osvetljujejo, kako se lokalna kulinarika oblikuje na
presečišču idej o tradiciji, inovaciji ter strateškem umeščanju v širši turistični razvoj. V prvem
delu prispevka se ukvarjava z vprašanjem »solčavskih okusov« in odročnosti, nadaljujeva z
analizo etnografskih primerov, nazadnje pa se posvetiva še kulinarični identiteti v kontekstu
vprašanja avtentičnosti.
KAKŠNI SO OKUSI SOLČAVSKEGA?
Hrana je v družbenem življenju ljudi izjemnega pomena; z njeno pomočjo se ljudje spo-
minjajo, prenašajo vrednote in navade skupnosti, ohranjajo tradicije, gojijo individualne in
kolektivne občutke ter čustva, vzpostavljajo medsebojna razmerja (Godina Golija 2014: 64),
nenazadnje pa se tudi razločujejo, tako družbeno-kulturno kot geografsko. Z geografskim
označevanjem hrane so začeli v Franciji, kjer so že na začetku 19. stoletja pri vinu zagotavljali
podatke o poreklu in specifični lokaciji, od koder izvira. Tam je nastal pojem terroir, ki je
najprej opisoval tehnične podatke o terenu, geologiji, prsti, mikroklimi, rastišču itn., ki naj
bi ustvarjali značilne okuse določenega živila. Danes terroir zajema tudi ljudi, vključene v
proces pridelave, ter veščine in znanja, ki so potrebni za obdelovanje določene krajine (Berris
2019: 61–75, Pratt 2007: 285–300). Opisani pojem izpostavlja predvsem povezanost ljudi,
ki pridelujejo in predelujejo določena živila, s krajino, iz katere ta živila »izhajajo«. T udi na
Solčavskem hitro naletimo na predpostavko, da naj bi bila prehrana tesno povezana z geo-
Vesna Petrič in Sara Sakač
Konstrukcija in trženje
kulinarične identitete na Solčavskem
4 SVETOVI / WORLDS September 2025
grafskimi značilnostmi prostora: »Način življenja, ki ga je pogojevala predvsem geografska
lega Solčave, je izoblikoval človeka ter prispeval k razvoju nekaterih prehranskih posebnosti
in ‘solčavskih’ jedi« (Brlec Suhodolnik 2015: 8). Eden izmed vzrokov, da je na Solčavskem
povezava med geografijo, ljudmi in hrano tako tesno stkana, je po mnenju lokalnih akterjev
odročnost. S tem merijo na specifično korelacijo geografskega konteksta in fizičnih lastnosti
prostora, pa tudi na procese, transformacije ter delovanja »na polju političnega, zgodovin-
skega in materialnega« (glej Germ, Krampl in Krašovic 2022: 30). Predstave o odročnosti
in samozadostnosti, ki opredeljujejo prostor ter načine bivanja (prav tam), se kažejo tudi v
»tipičnih« solčavskih jedeh in v razumevanju njihove specifičnosti.
»Hrana je bila preprosta. Tisto, kar si doma imel, tisto si ponucal,« je poudarila ena
izmed sogovornic (Natalija Ramšak, intervju, Podolševa, 21. 9. 2022). Za »tradicionalno«
solčavsko kuhinjo (Brlec Suhodolnik 2015) so značilni krepki in obilni obroki, v ospredju
katerih so mlečni izdelki (npr. zmetki – pinjenec, masunk – prevreta smetana ali maslo z
moko, sirnek – zorjena skuta, sirnica – juha s sirnekom), žitarice (putrtohi – sladki hlebčki
iz pšenične moke, ajdnek – ajdova potica, ovsenak – ovseni kruh, drkung – pšenični drob-
ljenec kot polnilo na primer krvavic) in mesnine (savinjski želoc). Naštete elemente lahko
obravnavamo kot zapuščino visokogorske pašne živinoreje (prav tam), saj gre pri omenje-
nih jedeh za lokalne različice jedi, ki jih najdemo tudi v drugih alpskih prostorih, kjer so
na voljo podobne sestavine in kjer so zaradi okoljskih ter klimatskih dejavnikov podobne
razmere za kmetijstvo.
Vsakdanji jedilnik se je sicer zaradi različnih dejavnikov korenito spreminjal, kljub
temu pa vodilo o preprostosti in lokalni dostopnosti hrane velja tudi danes. Opažava, da
sogovornice v ospredje postavljajo svoj odnos do prostora in lokalne (kulinarične) zapušči-
ne. »Poskusimo skrčit na to, kar dejansko imamo,« zaključuje sogovornica Marjana (Mar-
jana Vršnik, intervju, Robanov kot, 20. 9. 2022). Tako za lastne potrebe kakor za potrebe
turizma sogovornice najraje posežejo po lokalno pridelani hrani:
V Solčavi se mi zdi, da smo ponudniki, pa tudi […] proizvajalci določenih stvari, od peke,
mleka do mesa, kar fejst povezani. […] Če bi karkoli jemali, je nam pomembno, da je tisti, od
katerega jemljemo [lokalni pridelovalec], da gre po istih stopinjah, da ima iste kriterije kot mi.
[…] Nikoli si nismo konkurenti, ampak smo bolj sodelavci. Se mi zdi, da sam ne moreš, pa tudi
zakaj pa bi. (Natalija Ramšak, intervju, Podolševa, 21. 9. 2022)
V besedah sogovornice lahko zaslutimo povezanost, o kakršni v kontekstu odročno-
sti pišeta Martin Saxer in Ruben Andersson (2019: 143). Ugotavljata namreč, da je odroč-
nost »proces odmikanja in hkratnega selektivnega ustvarjanja novih vezi«. Z zavračanjem
interpretacije odročnih prostorov kot marginalnih (prim. Harms in Hussain 2014: 361–367)
o njih razmišljata s pomočjo ideje poti (pathways) (glej tudi Ingold 2015), torej povezav,
pogojenih tudi s topografijo in krajino. O poteh je po Harmsu in Hussainu (2014) pro-
duktivno razmišljati tudi zato, ker omogočajo, da v ospredje pridejo srečevanje, premikanje
in izmenjevanje. Tako so lahko etnografsko izhodišče povezave in razmerja, ki se vršijo v
specifičnem prostoru.
5 September 2025
Vesna Petrič in Sara Sakač
Konstrukcija in trženje
kulinarične identitete na Solčavskem
Fotografija 1: Savinjski želodec v Logarskem kotu (Vir: Center Rinka 2025a).
Prav te povezave so ključne, da lahko govorimo o kulinarični identiteti Solčavskega.
Hrana ima osrednji pomen za občutek skupinske pripadnosti, zato lahko o njej govorimo
tudi kot o eni pomembnejših identitetnih sidrišč (glej Ule 2000). Maja Povrzanović Fryk-
man (2009: 108) trdi, da se verjetno nekatere »homogene skupnosti oblikujejo na podlagi
skupnih praks, in ne v smislu skupnosti glede na izvor ali etnijo«, čeprav lahko skupno-
sti naknadno svoj obstoj utemeljujejo prav v skupnem izvoru, kot velja tudi na Solčavskem
(Bajič 2023).
Skupne prakse, povezane s hrano, pa so povezane tudi z okusom, ki je v kontekstu
najine raziskave prav tako osrednjega pomena. Okus in okušanje sta habituirana praksa, ki je
plod plastenja preteklih izkušenj ter je tesno povezana s spominom (Bourdieu 1984). Govori-
mo lahko o »kultivaciji« okusa v kontekstu proučevane družbe oziroma o družbenosti oku-
šanja. Pri tem posameznik ni le pasivni sprejemnik zaznav, temveč jih nenehno upomenja,
zato sta okušanje in družbenost v soodvisnem razmerju – družbenost vpliva na proces oku-
šanja, kakor tudi obratno (seveda lahko podobno trdimo tudi za preostale čute). T ako lahko
predpostavimo, da »kultivacija« okusov v kontekstu specifičnega načina bivanja v določe-
nem geografskem okolju ustvarja (ohranja in preoblikuje) kulinarično identiteto prostora.
T oda Bojan Baskar (2025) opozarja, da je prostor treh alpskih dolin premajhen, da bi
lahko v tem kontekstu govorili o solčavskem okusu kot o »sistematičnem pojavu«, ki »bi
predpostavljal obstoj kompleksne in unikatne solčavske kuhinje«. V okviru komparativne
jezikovne analize okusa in okušanja ter obravnave »flavorologije«, ki se je razvila kot »pro-
izvod moderne kemične znanosti«, poudarja, da terminologija lokalnih okusov nastaja v
odvisnosti od jezikovnih prostorov in njihovih koncepcij okusov ter specifičnega registra
(turistične) industrije. Baskar s tem problematizira termin »solčavski okus« kot turistično
invencijo geografsko zamejenega okolja, ki se želi postaviti na mednarodni (ali vsaj avstrij-
ski) gastronomski zemljevid s prevodom Geschmack von Solčava-Gebiet. Hkrati poudarja,
6 SVETOVI / WORLDS September 2025
da solčavski okus (oziroma okus Solčavskega) kot tak ne obstaja, saj v svojih določujočih
lastnostih ni dovolj distinktiven ali poseben, da bi po »gustativno-olfaktoričnih načelih«
(tipične sestavine, ustaljene kombinacije jedi, začimb, načini priprave itn.) izstopal kot regi-
onalna posebnost (Baskar 2025).
TRADICIJA: OHRANJANJE, OBUJANJE IN EKSPERIMENTIRANJE
Kljub kulinaričnim sorodnostim z drugimi območji v Sloveniji in širše v alpskem prostoru
kulinarični turizem na Solčavskem temelji na p(r)odajanju celovite in edinstvene izkušnje
regije ter njene tradicije. T ovrstna gastronomska nišna ponudba je kombinacija izkustvene
ekonomije in intimnostnega turističnega modela (Sidali, Kastenholz in Bianchi 2013) ter
meri na turiste, ki iščejo okolju prijazne, trajnostne počitnice in nove izkušnje. Prav gastro-
nomska ponudba pa je tista, ki lahko razmeroma enostavno utelesi omenjene predstave in
ideale. Svojo identiteto zato gradi na izumljeni tradicionalnosti in ohranjanju zapuščine,
kamor lahko prištevamo tako kuharska znanja in recepture kot tudi sestavine ter seveda
same jedi. T oda, da so »lokalni okusi« lahko pripoznani v širšem, potencialno globalnem
prostoru, ponudniki težijo k predstavljanju »posebnosti« na način, da bodo te po okusu
zamišljenega, idealnega turista. Prijem, ki ga v ta namen pogosto uporabljajo, je podeljeva-
nje certifikatov in nagrad ter umeščanje na sezname, ki potrjujejo izvor, način proizvodnje
oziroma priprave ter domnevno tradicijskost sestavin in jedi. T udi na videz nezaznamovana
živila, kot je denimo mleko, so lahko predmet tovrstne certifikacije. Več manjših kmetij na
Solčavskem je v preteklosti zaradi nerentabilnosti sicer opustilo domačo predelavo mleka,
vendar so, ko je Aktiv kmečkih žena Solčava organiziral serijo praktičnih izobraževanj o
predelavi mleka, dejavnost obudile. »Je bilo kar veliko zanimanja in tisti, ki se je želel v to
podat, je šel naprej in je to [razvil]. In je zdaj po dolini iz teh tečajev kar nekaj ljudi prešlo
na to, da so odprli doma dejavnost za predelavo mleka,« je povedala sogovornica (Jožica
Bezovnik, intervju, Logarski kot, 19. 9. 2022). Nekatere kmetije, ki so prej mleko oddajale
mlekarnam, so ga sedaj zadržale in ga predelovale za lastne potrebe, večina pa je tudi prepo-
znala in izkoristila obujanje mlekarstva kot priložnost za razširitve svoje turistične ponudbe.
Kot rečeno, obenem mnogi iščejo novosti, s katerimi bi tradicionalne kulinarične in
prehrambne prakse ter znanja preobrazili v nove izdelke ali doživetja. T ak primer so različne
oblike degustacij ali ponudba piknika v naravi (Center Rinka 2025b). Sem bi lahko prište-
li tudi nekatere sire, katerih recepturo prilagajajo ter spreminjajo na primer z dodajanjem
zelišč in začimb. »Del te dopolnilne dejavnosti za predelavo mleka imajo po večini bolj mla-
de družine. In so začeli na drugačen način malo improvizirati, poskušati,« je povedala sogo-
vornica ( Jožica Bezovnik, intervju, Logarski kot, 19. 9. 2022). Natalija Ramšak, ki vodi Eko
turistično kmetijo Ramšak v Podolševi, pa je opisala primer lastne inovacije, tesno povezane
s potrebami turizma:
Na primer imeli smo […], je nam pač mleko ostajalo. In smo začeli na primer delat take sirove
kroglice v olivnem olju. T u, na primer v Solčavi oziroma v Savinjski [dolini], tega, da bi jaz vedela,
7 September 2025
Vesna Petrič in Sara Sakač
Konstrukcija in trženje
kulinarične identitete na Solčavskem
še ni bilo. Delali smo z različnimi okusi. In se je zdelo zanimivo jim [obiskovalcem]. Na primer to
je bila taka stvar, kar se je tudi domačinom zdelo zanimivo in se je kar fejst prodajalo. Bilo je nekaj
tega, ko še noben tule ne dela. […] Ker če je kriza v prodaji, da je preveč ponudbe, pol si lahko tudi
ne vem kako dober, ampak ti stvari ostajajo, ampak moraš nekaj na novo izumit, bom rekla, da je
ljudem zanimivo, da porabiš tista svoja živila, ki jih imaš na tak način. (Natalija Ramšak, intervju,
Podolševa, 21. 9. 2022)
Fotografija 2: Siri z različnimi okusi Matkove kmetije (Vir: Center Rinka 2025c).
Poleg mlečnopredelovalne dejavnosti so se nekatere kmetije usmerile v prodajo
domačih čajev, peko peciva, izdelavo sladoledov iz kozjega mleka ipd. T e iniciative posame-
znikov in skupnostnih akterjev (npr. Društvo kmetic Zgornje Savinjske doline, Združenje
kmečkih sirarjev Slovenije, Aktiv kmečkih žena Solčava), ki povezujejo določena agrarna in
prehrambna znanja ter veščine, sooblikujejo strategije, ki predstavljajo kulturno dediščino v
turizmu (Bessiere 1998: 29–30). Na Solčavskem so razvili več praks, ki turističnim ponudni-
kom zagotavljajo večjo stopnjo finančne varnosti in nenazadnje tudi možnost poslovnega
razvoja. Svoje izdelke lahko tako prodajajo v temu namenjenih avtomatih z mlečnimi in
suhomesnimi izdelki, ki so postavljeni na bolj obiskanih mestih (npr. v središču Solčave, pod
slapom Rinka, na Solčavski panoramski cesti). Obiskovalcem so na voljo ob katerikoli uri
dneva. Ko se spraznijo, jih ponudniki zopet napolnijo. S tem se kmetom ne le olajša prodaja,
temveč, kot poudarjajo sogovorniki, tudi razširi njihov prodajni doseg.
PROMOCIJA, PROMOCIJA, PROMOCIJA
Turistične kmetije, ki jih smatrava za najpomembnejše nosilce gastronomske ponudbe v
regiji, samostojno oglašujejo predvsem nastanitve, kulinarična ponudba pa je »dodatek«, ki
skupaj s prodajo domačih izdelkov (npr. volneni in leseni izdelki, čaji) tvori celostno ponud-
bo bivanja na kmetiji. Za (samo)promocijo in trženje skrbijo večinoma same, kar pome-
8 SVETOVI / WORLDS September 2025
ni, da turistična (in gastronomska) reprezentacija postane neke vrste podaljšek domačega
gospodarjenja. Toda tovrstno domače gospodarjenje se nadaljuje v sodelovanju z občino,
pa tudi povezovanju na nacionalni in mednarodni ravni. V nadaljevanju zato izpostavlja-
va nekaj pobud in projektov, ki potekajo v sodelovanju med individualnimi ponudniki ter
institucijami, bodisi Občino Solčava bodisi Centrom Rinka, ki sodeluje s Slovensko turistič-
no organizacijo. Pobude za tovrstne iniciative prihajajo z obeh strani – od zgoraj navzdol in
obratno. Mateja Brlec Suhodolnik, višja svetovalka na občini, sicer pa tudi avtorica Kuhinje
naših babic (2015), poudarja, da sta vzajemno sodelovanje in ustvarjanje dobre turistične
ponudbe preprosto nujna.
Tiste pobude so po navadi iz strani nas [občine]. Ali pa včasih je tako, da kakšna ideja pade s
terena, pa zori, pa potem tukaj vidimo priložnost mogoče kakšnega projekta, pa se skupaj zložimo
pa malo zmenimo, pa spet gre eno z drugim. Obojestransko, no. Inštitucija ali pa mi, ki delamo
tukaj, brez posameznikov, občanov, periferije, nimamo kaj za delati tukaj. […] Vzročno posle-
dično. Brez tega, da bi institucionalno spodbujali, delali, ne bi imeli toliko nosilcev znakov.
Spet, nosilci znaka ne morejo brez nas oziroma mi brez njih smo [nič]. (Mateja Brlec Suhodolnik,
intervju, Solčava, 20. 9. 2022)
Na ravni celotne občine je ena pomembnejših pobud Solčavska panoramska cesta.
Območje Podolševe s številnimi razpršenimi kmetijami je z vzpostavitvijo Solčavske pano-
ramske ceste povezano v strnjeno turistično podobo. Solčavska panoramska cesta ali Pot
najlepših razgledov obiskovalce prostorsko usmerja ter jim predstavi različne tematske, spre-
hajalne in planinske poti in petnajst kulinaričnih postojank – visokogorskih kmetij. Solča-
vska panoramska cesta je izjemnega pomena, ker obiskovalca usmerja in vodi do ponudnika,
tudi če je ta oddaljen od njegove začetne točke.
Kmetje se lahko s svojimi produkti predstavijo in jih prodajajo na različnih lokalnih
prireditvah in sejmih, na festivalu Bicka, dnevih kulinarike, ki so se začeli v sklopu projekta
»Iz narave na krožnik«, ter na poletni »Solčavski ižini« (ižina v solčavskem govoru ozna-
čuje kosilo). Slednja je primer vzpostavitve začasne restavracije s pogostitvijo na prostem, ki
je razbremenila kmetovalce v obdobju sezonskega navala turistov v juliju in avgustu, vendar
jim hkrati še vedno zagotovila dobiček od kuhe, ki jim je v tem obdobju ni treba zagotavljati
doma, temveč v vasi Solčava. Idejo za »Solčavsko ižino« nama je Mateja Brlec Suhodolnik
razložila takole:
Ker smo opazili, da ljudje odhajajo od nas lačni, da je večji obisk kot ponudba. Predvsem obisko-
valci. Ker v času sezone so pri nas ponudniki 100 % zasedeni. […] Za vikende, praznike je ogromno
dnevnega obiska, takrat vse poka po šivih in ni dovolj [kulinarične ponudbe]. (Mateja Brlec
Suhodolnik, intervju, Solčava, 20. 9. 2022)
Zunaj občinskega okvira, na nacionalni in mednarodni ravni, se solčavska hrana
postavlja na kulinarični zemljevid kot del večjega (alpskega) turističnega imaginarija tudi
s pomočjo certifikatov in označb. Slednji so povezani predvsem s trajnostnim turizmom.
Solčavska regija je nosilec več nazivov Zelene sheme slovenskega turizma: Slovenia Green
9 September 2025
Vesna Petrič in Sara Sakač
Konstrukcija in trženje
kulinarične identitete na Solčavskem
Destination Gold (Logarska dolina), Slovenia Green Park in nagrada CIPRA (Mednarodna
komisija za varstvo Alp) za najbolje upravljano zavarovano območje v Alpah (Krajinski park
Logarska dolina). Od Evropske komisije je regija dobila naziv Evropska destinacija odlično-
sti (EDEN oziroma European Destinations of Excellence), uvrščena je bila med sto najbolj-
ših trajnostnih destinacij na svetu, Solčavsko pa na seznam Best tourism villages Svetovne
turistične organizacije (UN Tourism). Omenjene označbe utrjujejo prepoznavnost desti-
nacij Solčava in Logarska dolina ter ju na sebi lasten, standardizirajoč način razlikujejo od
množice drugih turističnih destinacij. Posledično pa tovrstna pripoznanja privabljajo turiste
tudi v sosednji dve dolini – v Robanov in Matkov kot.
Poleg tega ne smemo zanemariti promocije s pomočjo geografske označbe porekla, ki
jo ima zgornjesavinjski želodec. Ker obstaja interes, da bi z označbo zaščitili tudi sirnek, si
nekateri akterji želijo začeti s procesom standardizacije proizvodnje (Natalija Ramšak, inter-
vju, Podolševa, 21. 9. 2022). Z uvajanjem protokola izdelave in označevanjem pa se doseže
tudi standardizacija okusa, ki se lahko oglašuje z načrtovano vizualno podobo in narativno
strategijo (Grasseni 2005: 84). Proces trženja dediščine se tako začne z ustvarjanjem ustalje-
ne recepture in zgodbe, ki bo podpirala izdelek ali jed, hkrati pa tudi z določenim poenote-
njem in homogenizacijo sicer različnih načinov pridelave in predelave, kar seveda proizvaja
nekatere paradoksalne učinke trženja »lokalnosti«.
Zgodba o lokalnemu produktu, sploh če pridobi geografsko označbo porekla, »oza-
veščenemu« potrošniku omogoča premostitev razdalje med njim in proizvajalcem (Bessiere
1998: 25). Z njim vzpostavi vez, bodisi neposredno z nakupom pri kmetu ali posredno prek
vizualne podobe oziroma embalaže v trgovini. Tovrstna označba torej ne zagotavlja zgolj
užitnosti hrane, temveč naj bi jamčila tudi zgodovino in identiteto, ki sta povezani z dolo-
čenim živilom oziroma nujni zanj. Certifikati obljubljajo kakovost, hkrati pa tudi kulturno
doživetje danega okolja in apropriacije lokalne identitete (Bessiere 1998). Bessiere se nasla-
nja na Fischlerjevo teorijo (Fischler 1993 po Bessiere 1998), ki pravi, da kulinarični turist z
zaužitjem integrira kulturne karakteristike hrane in tako »postane del kulture«. T o počne
v želji, da bi doživel idealizirano ponudbo, nasprotno urbaniziranemu svetu, iz katerega želi
pobegniti »nazaj v naravo«. Ravno ta »pobeg v solčavsko naravo« nastopa kot kurirana
naracija proučevane lokacije tudi v drugih, ne zgolj kulinaričnih kontekstih.
Označba geografskega porekla naj bi potrošniku zagotavljala pristnost, stik z »doma-
čim in avtentičnim«
(Bessiere 1998). V seeno pa lahko za tistega, ki proizvaja živila z geograf-
sko označbo porekla ali z drugimi označbami, slednje – kljub številnim prednostim, ki jih
s tem dobi – predstavljajo breme. Za nekatere, denimo male kmete, je že sama pridobitev
označb zelo zahtevna, včasih praktično nemogoča.
Je pa problem pri teh zaščitah živil. Ker zaščite živil niso poceni. T o je res izredno velik strošek, ki
si ga takole čisto iskreno povedano taka majhna kmetija, kot smo mi, s samo prodajo sirneka, samo
promocijo sirneka ne moreš privoščiti. […] Naša velika želja je, da bi se zaščitil sirnek. Ampak
vsako leto investirat praktično ne moreš. […] Od same izvedbe, papirologije do samega procesa
postopka, kontrole ... je težko eno kmetijo s tem obremeniti. (Natalija Ramšak, intervju,
Podolševa, 21. 9. 2022)
10 SVETOVI / WORLDS September 2025
Če se proizvajalci držijo postopka priprave, toda nimajo omenjenega certifikata
kakovosti, so pogosto prisiljeni tudi v nižanje cene izdelka. Zaradi pravne zavezanosti ga
morajo prodajati pod drugim imenom. Rešitev za to težavo je lahko sponzorsko podjetje ali
kolektivna organizacija zainteresiranih kmečkih ponudnikov. Oziroma, kot je izpostavila
Natalija Ramšak:
Iskreno povedano, zgornjesavinjski želodec je zaščiten. Ampak pri njih, na primer, jim to finan-
cira neko podjetje. Kar je svetoven plus. In bi bilo na primer tudi v našem primeru res nekaj
najboljšega, da bi se nek sponzor našel, da bi to naredil. (Natalija Ramšak, intervju, Podolševa,
21. 9. 2022)
»NA VAŠE ŠTRUKLE SMO PRIŠL, TAKO SO DOBR, TAKO SO DOBR«
1
Kulinarična identiteta je zamišljena celota, katere drobce skušajo turistične kmetije, resta-
vracije, institucije in posamezniki prikazati obiskovalcem treh dolin. Skozi jedi in živilske
produkte želijo domačini posredovati spoštovanje do prehranske dediščine ter tradicije:
Danes še ohranjene jedi znova spoznavamo, okušamo, čislamo, ponujamo in uživamo ob njih. T e
jedi so naša vrednota, po njih smo prepoznavni. Ravno zaradi teh naših še ohranjenih jedi in še
mnogih drugih, ki jih znamo odlično pripraviti, so pa ne le solčavska, temveč vseslovenska kuli-
narična dediščina v številnih različicah, imamo z razlogom motiv za ohranjanje znanja in
spomina, za razvajanje samih sebe in svojih družin z izvrstnimi zdravimi jedmi ter za razvijanje
pomembnega turističnega produkta. (Brlec Suhodolnik 2015: 7)
Hrana je pomemben gradnik turizma, saj naj bi odražala kulturo prostora in določe-
ne lastnosti lokalnega okolja. Po Richardu Wilku je turizem tisti, ki »ustvarja potrebo po
občutku lokalnosti in zavedanju različnosti, unikatnosti in pomembnosti« (Wilk po Long
2018: 4). T urist tako prepoznava lokalno hrano in prakse, povezane z njo, pri čemer še pose-
bej vrednoti izstopajoče karakteristike in posebnosti v želji po »pristni izkušnji«. Jacinthe
Bessiere (1998: 23) piše, da lahko na željo po gastronomski turistični izkušnji gledamo kot
na turistovo »integracijo v novo kulturno okolje skozi prehranjevanje, tako s psihološkega
kot s fiziološkega vidika«. S svojo gostinsko podobo se turistični ponudniki v tekmovanju
z drugimi turističnimi destinacijami opirajo na lastne posebnosti in razlikovanje od drugih
prostorov, pri čemer hrana postane močno orodje diferenciacije. Daša Ličen (2015: 130) piše,
da »[h]rana, eden temeljev identitete, na eni strani skupine povezuje, na drugi pa krepko
ločuje«. Na Solčavskem naj bi izstopali po tem, da »živila sami pridelujemo, jedi poznamo,
spoštujemo, ohranjamo, razvijamo in ob njih uživamo« (Brlec Suhodolnik 2015: 7). V lokal-
nih zamišljanjih »tipične« solčavske hrane se srečamo s pojmi lokalnega, tradicionalnega in
kakovostnega, katerih presek predstavlja koncept avtentičnosti (primerjaj Pratt 2007: 293).
Avtentičnost je po Jeffu Prattu konceptualna povezava med proizvodnjo in potro-
šnjo ter je v središču razprav o hrani in kakovosti (prav tam). Gre za hrano, ki je lokacijsko
specifična in je rezultat razvoja obrtniškega procesa, veščin, spretnosti – najine sogovornice
1
Jožica Bezovnik, intervju, Logarska dolina, 19. 9. 2022.
11 September 2025
Vesna Petrič in Sara Sakač
Konstrukcija in trženje
kulinarične identitete na Solčavskem
to povezujejo z idejo domačega. Sogovornica Štefanija, potomka sester Logar, ki so v prvi
polovici 20. stoletja vodile hotel v Logarski dolini, pravi:
Vse je bilo pa domače. Vse je bilo doma pridelano. Vrt so imele. T udi same so imele tudi prašiče
od začetka. Pa dve kravi so imele, tako da so imele vse, kar je bilo od mleka, in vse, kar je bilo od
mesa, vse je bilo domače. (Štefanija Logar, intervju, Logarska dolina, 19. 9. 2022)
Fotografija 3: Zajtrk na turistični kmetiji Lenar
2
(Vir: Instagram 2025).
Pojem avtentičnosti se povezuje tudi z idejo kakovosti; to naj bi zagotavljali znana
(»naravna«) lokacija, vsaj določene surovine (npr. mlečnine, mesnine, rastline), procesi
pridelave in predelave ter ljudje, ki so v te procese vključeni. Sogovornice lokalnosti pripi-
sujejo velik pomen: »Lokalno gospodarstvo, to se mi zdi zelo pomembno. Tudi, ne samo
v kulinariki, tudi v drugih stvareh. […] V bistvu več ali manj vse [kupujemo] tu. To, kar
nimamo sami« (Urška Lenar, intervju, Logarska dolina, 19. 9. 2022). Hkrati se avtentičnost
2
V opisu objave je zapisano: »Zajtrk na turistični kmetiji Lenar v Logarski dolini je prava poslastica, ki je ne gre zamuditi. Kot
certificirana ekološka kmetija pri zajtrku ponujamo izključno domače ali lokalno pridelane izdelke. Med bivanjem lahko uži-
vate v našem domačem bezgovem soku, sadnih marmeladah, pecivu ter regionalnih suhih mesninah (npr. savinjski želodec),
sirih, medu in jajcih. Ob predhodnem obvestilu z veseljem prilagodimo ponudbo vašim prehranskim omejitvam (prosimo,
sporočite nam vnaprej)« (Lenarfarmstay 2025).
12 SVETOVI / WORLDS September 2025
opira tudi na idejo trajnosti (Svetel in Zavratnik 2025) in tradicije ter njene celovitosti. Pri
slednjem se odpira vprašanje prenosa specifičnih kuharskih tehnik in veščin. Bojan Baskar
piše o testeninah oziroma »pašti«, ko pri razvoju jedi izpostavlja tehnike:
[V] duhu francoske etnološke tradicije kulturne tehnologije veliko pozornost posvečajo tehnikam
oziroma tehničnim postopkom, kamor sodijo poleg drugih tudi tehnike priprave in obdelave
testa, tehnike oblikovanja testa, tehnike kuhanja, tehnike serviranja, tehnike zaužitja hrane itn.
Izhajajo namreč iz teoretske podmene, da vse tehnike v okviru skupne kulture sestavljajo tehnič-
ni sistem, kar pomeni, da so medsebojno odvisne, koordinirane, analogne itn. (Baskar 2021: 146)
Ena izmed sogovornic je povedala, da se na Solčavskem kuharsko znanje in tehnike
prenašajo iz generacije v generacijo ter nadalje v turistično ponudbo: »Kar je stara mama
kuhala, sta obe stari mami kuhali, še vedno kuhava z mamo. […] Seveda so tudi nove [jedi],
pa nove sestavine, osnova pa mislim, da kar ostaja, ja« (Marjana Vršnik, intervju, Robanov
kot, 20. 9. 2022). Hrana je produkt kontinuiranega in kolektivnega truda, iz katerega izhaja
tudi njena vrednost:
Bistvo tega je, da so [predniki] hrano, ki so jo pridelali, prodali na kmetiji. Na tak način so največ
takrat iztržili iz tega. Pri nas se ta tradicija nadaljuje, da še vedno pridelujemo hrano, še vedno
imamo kmetijo. In še vedno to hrano prodamo in vse porabimo na kmetiji. […] V ečino kuhamo
in porabimo. Se pa še vedno pripravlja na tradicionalni način. Lahko vidita, da zakurimo štedil-
nik in pripravljamo reči. Seveda si pomagamo tudi z drugimi [napravami, tehnikami], ampak to
je nam najljubše. Ker se potem fajn kuha in je tudi okusno. (Marjana V ršnik, intervju, Robanov
kot, 20. 9. 2022)
Zvestoba tradiciji se po sogovorničinem mnenju kaže v okusu hrane, kar opazijo tudi
obiskovalci: »Vsaka ima nek tisti svoj okus in so [gostje] navdušeni, da so to pravi okusi, kot
jih več ne poznajo. Opazijo to« (prav tam). Po besedah sogovornice obiskovalci na podlagi
lastnega okusa – torej izhajajoč iz osebnih preferenc, pogojenih s habitusom – ocenjujejo okus
lokalne solčavske hrane kot »pravi«, kot okus, za oblikovanje katerega so bili potrebni spe-
cifično znanje in tehnike ter je povezan s specifičnim krajem in časom (glej Ličen 2015: 127).
Po Prattu potrošnik oziroma turist poskuša vzpostaviti razmerje z avtentičnim s
kupovanjem stvari, ki jih vrednoti glede na njihovo povezavo s proizvodnjo. Avtentičnost
tako ni povezava s preteklostjo, temveč z ekonomijo; gre za blago, za nekaj, kar ima menjal-
no vrednost. Paradoksalno skuša turist spoznati vrednost nečesa, kar se postavlja v nasprotje
denarne ekonomije, tako, da troši denar (Pratt 2007: 295–297). Kar želijo turistični ponu-
dniki na Solčavskem posredovati v polje turizma, so predvsem pripisane vrednote, ki naj bi
jih živeli tudi sami – spoštovanje do okolja, hrane in dediščine. T urist to domnevno prepo-
znava kot avtentično, zato naj bi ideja o doživljanju »pristnega« vodila njegovo izkušanje
lokacije, ki jo je obiskal:
V časih se tudi sprašujemo, malo se pogovarjamo – mi v družini – če bi kaj spremenili. Če bi šli na
kaj bolj moderen nivo; tudi na način serviranja ali priprave, da bi zmanjšali porcije […]. Samo gosti
rečejo, da [naj] ne. Da naj kar ostanemo pri tem, ker je to čar neke domače hrane […], ki jo iščejo,
ja. (Marjana V ršnik, intervju, Robanov kot, 20. 9. 2022)
13 September 2025
Vesna Petrič in Sara Sakač
Konstrukcija in trženje
kulinarične identitete na Solčavskem
Druga sogovornica, ki na svoji kmetiji prav tako ponuja obroke za obiskovalce, pa
izpostavlja, da je vseeno nujno sprejemati številne prilagoditve in kompromise:
Kot nastanitev se moraš gostom prilagoditi. Se tudi prilagajamo s hrano gostom. Se pravi, za te
sredozemske, če imamo goste iz sredozemskih držav, damo več sadja, zelenjave, več peciva, slad-
kega, recimo. Za te bolj severno gor malo več narezka, odvisno, no. V bistvu tisto, kar jim je všeč,
tistega, se malo vidi, ne, ali malo veš, ali vidiš, kaj jejo, tistega pol več ponudiš. […] Ja saj v bistvu
imam tudi na zalogi recimo, če kaj prosijo, ali po naročilu tudi kaj naredimo. Pomembno je, da se
gostje najejo, da niso lačni, tak da ja, se prilagajamo, no. […] So pač neke dietarne zahteve nove,
mogoče to, no. Ali brez glutena ali vegansko. […] V bistvu tudi, če treba, pripravim tudi košer.
(Urška Lenar, intervju, Logarska dolina, 19. 9. 2022)
Ponudniki se torej s svojo ponudbo praviloma ne prilagajajo sodobnim kulinaričnim
smernicam ali trendom, toda če in ko je to potrebno, jih, vsaj nekatere, pri njihovem »odsto-
panju od tradicije« vodijo želje in zahteve gostov. Sogovornica je povedala, da je to po eni
strani preprosto, saj so nekatere jedi že brez prilagoditve primerne za ljudi z dietnimi restrik-
cijami (»ajdovi žganci so brezglutenski, razne kaše so breglutenske, tudi veganske …«), po
drugi pa prilagajanje zahteva poseben trud in čas, ki včasih s strani gostov ni poplačan:
Ne, kar je takega posebnega, še rajši rečemo, da sami prinesejo. T udi večinoma [pripravimo], če
so brezglutenski večinoma – mislim, če nam povejo v naprej – ampak to so tako; tisti, ki so zares
bolni ali občutljivi, itak oni so na to pripravljeni in prinesejo tudi kaj zraven. Če je pa kar moder-
no, tisti pa ne povejo v naprej. Da se to grejo kar zaradi mode, pač potem naj se pa izmišljujejo,
kot želijo. Včasih smo pa žalostni, če kateri zakomplicira in na koncu reče, da bo pojedel neko
sladico. T o se zgodi. Smo že imeli, ko se itak trudiš, da pikice ne pride kaj zraven in vse posebej
pripraviš za njega in na koncu on pa pove, da to [mu ni všeč] … T o pa je težko. T o je v bistvu
nesramno, ker toliko enega truda notri vložiš, je le bolj zahtevno. Pač kuhaš in to in potem ti
rečejo … (Marjana V ršnik, intervju, Robanov kot, 20. 9. 2022)
Ne glede na to, kako kritično (ali ne) razumemo koncept avtentičnosti (glej Muršič
2013), se v turizmu prodaja predstava avtentičnosti, z njim se trži in znamči tudi celotna
destinacija, pri čemer pa je, čeprav vpeta v skupne družbene in kulturne okvire, resničnost
izkušnje lastna vsakemu posamezniku – tako domačinu kot turistu. Pri tem nastajajoča raz-
merja so lahko v več pogledih produktivna za udeležene.
ZAKLJUČEK
Kot sva pokazali v prispevku, je odročnost Solčavskega na eni strani dejavnik omeje-
nosti (geografske, kulinarične), na drugi pa izhodišče za povezovanje, sodelovanje in kolek-
tivno krepitev celostne kulinarične ponudbe. Ravno skozi te povezave se utrjujejo prakse
skupnostne poslovne podpore, lokalnih iniciativ, prenašanja tradicijskega znanja. Hrana
tako postane eno ključnih identitetnih sidrišč območja, saj vpenja preteklost(i) v sedanjost
z jasno usmerjenim pogledom v prihodnost. Hkrati se kulinarična identiteta Solčavskega ne
gradi zgolj na obujanju zamišljene kulinarične zapuščine, temveč tudi na njenem reinterpre-
14 SVETOVI / WORLDS September 2025
tiranju in inovacijah, ki izhajajo iz sodobnih potreb – tako lokalne skupnosti kot turistov, ki
iščejo avtentične okuse obravnavane alpske regije. Kulinarična identiteta Solčavskega je torej
ne le družbeno konstruirana, temveč tudi spremenljiva, nastajajoča in nikoli fiksna katego-
rija – je rezultat nenehnih pogajanj med tradicijo in sodobnostjo, lokalnimi potrebami in
globalnimi pričakovanji, pa tudi med koncepti domačega, avtentičnega, tradicionalnega ter
trajnostnega. Prav v tej plastičnosti ideje kulinarične identitete pa se skriva njen pomen za
lokalne akterje – najsi bodo to turistične kmetije, gostinski ponudniki ali večje instituci-
je. Omogoča namreč tako ohranjanje in prenašanje znanj ter veščin kot ustvarjanje novih
možnosti za reprezentacije in trženje »solčavskih okusov«, ne glede na to, ali so z analitič-
nega antropološkega vidika sploh mogoči.
CITIRANE REFERENCE
Bajič, Blaž 2023 ‘Skrb za krhke krajine: krajina, skupnost
in (ne)spremenljivost na Solčavskem.’ Traditiones
52(1): 109-137.
Baskar, Bojan 2021 ‘O genealogiji in morfologiji italijan-
ske pašte.’ V: Špageti v paradižnikovi omaki: Med
mitom in zgodovino. Massimo Montanari, ur. Str.
129–158.
2025 (v pripravi) ‘Nekaj misli ob »solčavskem oku-
su« ali o težavah etnografskega pisanja o hrani in
jedeh.’ V: Spogledi planin in dolin. Ljubljana: Znan-
stvena založba Filozofske fakultete.
Berris, David 2019 ‘Food: Location, Location, Location.’
Annual Review of Anthropology 48: 61–75.
Bessiere, Jacinthe 1998 ‘Local Development and Heritage:
Traditional Food and Cuisine as Tourist Attracti-
ons in Rural Areas. ’ Sociologia Ruralis 38(1): 21–34.
Bourdieu, Pierre 1984 Distinction. A social Critique of the
Judgement of T aste. Prev. Richard Nice. Cambridge,
MA: Harvard University Press.
Brlec Suhodolnik, Mateja 2015 Kuhinja naših babic: spoznaj -
mo, okusimo, ohranimo in ponudimo solčavske jedi.
Solčava: Občina Solčava.
Center Rinka 2025a ‘Degustacija suhomesnatih izdelkov.’
Internetni vir: , 25. 9. 2025.
2025b ‘Piknik v naravi z domačimi dobrotami.’
Internetni vir: , 25. 9. 2025
2025c ‘Degustacija izdelkov iz eko kozjega mleka.’
Internetni vir: , 25. 9. 2025.
Germ, Vanja, Pia Krampl in Tina Krašovic 2022 ‘Promet in
infrastruktura Solčavskega. ’ V: Pogledi od blizu. Blaž
Bajič, Ana Svetel in V eronika Zavratnik, ur. Ljublja -
na: Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in
kulturno antropologijo. Str. 27–48.
Godina Golija, Maja 2014 ‘Potica in njene zgodbe: Slovenci
v Srbiji in simbolni pomen hrane. ’ Dve domovini 39:
55–66.
Grasseni, Cristina 2005 ‘Slow Food, Fast Genes: Timescapes
of Authenticity and Innovation in the Anthropolo -
gy of Food.’ The Cambridge Journal of Anthropology
25(2): 79–94.
Harms, Erik in Shafqat Hussain 2014 ‘Introduction.’ HAU:
Journal of Ethnographic Theory 4(1): 361–367.
Ingold, Tim 2015 The Life of Lines. London: Routledge.
Instagram 2025 ‘Lenarfarmstay.’ Spletni vir: , 25. 9. 2025.
Ličen, Daša 2015 ‘The Fine and the Tasteless.’ Traditiones
44(3): 113–130.
Long, Lucy M. 2018 ‘Culinary Tourism: Negotiating Exotic-
ness, Negotiating Power.’ Dublin Gastronomy Sym-
posium, Food and Power. Spletni vir: , 25. 9. 2025.
Muršič, Rajko 2013 ‘Deceptive Tentacles of the Authenti-
cating Mind: On Authenticity and Some Other
Notions that are Good for Absolutely Nothing.’
V: Debating Authenticity: Concepts of Modernity
in Anthropological Perspective. Thomas Fillitz in
A. Jamie Saris, ur. New York in Oxford: Berghahn
Books. Str. 46–62.
Povrzanović Frykman, Maja 2009 ‘Material Aspects of
15 September 2025
Vesna Petrič in Sara Sakač
Konstrukcija in trženje
kulinarične identitete na Solčavskem
SUMMARY
This paper examines the intersections of culinary identity and tourism in the Solčavsko
region, a geographically and symbolically distinct alpine area of northern Slovenia. The
authors focus on identifying the constitutive elements of the local culinary identity – referred
to as the “Solčava flavour” – and analyze how these elements are socially and institutionally
produced, maintained, and mobilized within the context of tourism development.
In the first part, the analysis explores how the region’s physical and social character-
istics shape its culinary identity. Particular emphasis is placed on the role of remoteness as a
spatial condition that influences food-related practices. Rather than being a marginalizing
factor, remoteness is shown to function as a productive force in the construction of per-
ceived authenticity.
Subsequent sections explore how this identity is embedded in the region’s tourist
offer, showing how authenticity is articulated and leveraged within tourism discourse and
practice. The authors investigate how culinary knowledge – especially that which is associ-
ated with traditional dishes – is transmitted, preserved, and valued by the local population,
not only as a resource for tourism but also as an element of communal heritage.
The study further considers the roles of institutions and individuals in shaping and
supporting local culinary identity, including mechanisms for integrating food into broader
tourism strategies. These include the actions of local tourism organizations, the activities of
tourist farms, and the everyday work of women involved in cooking and hospitality, many of
whom act as cultural intermediaries between local tradition and visitor expectations.
The research draws on participant observation and semi-structured interviews with
women living or working in Solčavsko, engaged in culinary and/or tourism activities. Their
narratives illustrate how culinary practices function both as expressions of local identity and
as active components in negotiating place within the tourism economy.
Transnational Social Fields: An Introduction.’ Dve
domovini 29(1): 105-114.
Pratt, Jeff 2007 ‘Food Values: The Local and the Authentic.’
Critique of Anthropology 21(3): 285–300.
Saxer, Martin in Ruben Andersson 2019 ‘The Return of
Remoteness: Insecurity, Isolation and Connectivi-
ty in the New World Disorder.’ Social Anthropology
27(2): 140–155.
Sidali, Katia Laura, Elisabeth Kastenholz in Rossella Bianchi
2013 ‘Food Tourism, Niche Markets and Products
in Rural Tourism: Combining the Intimacy Model
and the Experience Economy as a Rural Deve -
lopment Strategy.’ Journal of Sustainable Tourism
23(8–9): 1179–1197.
Svetel, Ana in Veronika Zavratnik 2025 ‘Fragile Sustainability
or Sustainable Fragility? Local Understanding of Glo -
bal T erms in the Logar V alley. ’ Svetovi 3(1): 95–114.
Ule, Mirjana 2000 Sodobne identitete v vrtincu diskurzov. Lju-
bljana: Založba Sophia.