LISTEK Za Učiteljski konvikt! 31.3.1920 smo iroeli občni zbor »Društva za zgradbo učit. konvikta«. Iz cxibonovega ponočila smo videli, da ima društvo sicer že nekaj premoženja, a za sedanje čase tako malo, da bi komaj zadostovalo za načrte poslopja. Potrebe so večje nego smo si kdaj sploh upali misliti in zato je občni zbor narcčil novemu odboru, naj preudai.a, kako bi se dalo učiteljskim sinovom-dijakom preskrbeti kaj stanovanj ali vsaj skupno kuhinjo. Ta naloga je težka in ?e mi njena ugodna rešitev zdi skoraj nemogoča brez izdatnih novih virov. A od kod? Društvo šteje 35 pokroviteljev, 24 ustanovnikov, 182 rednih članov, 90 pa podpornih. Ali je to število Primerno k naši stanovski zavednosti?! Starejši smo spravili svoje otroke tako ali tako pod streho in smo zato za društvo — premlačni, mlajši tovariši bodo pa zatutili potrebo konvikta šele, ko }im otroci — diorastejo. Zato pa Iraa konvikt samo 150 tisoč kron premoženja po 25 letih, mesto vsai pol milijoina! Res smo se včasih navdušeno zateteli in priredili kako »besedo« za konvikt. Potem smo pa na t_h lavorikah zopet počivali leta! 182 rednih članov! Koliko nas pa je vseh slovcnskih učiteljev? Toda — Ker bi bil rad konvikt izdatno ptodprl, Da nisem imel zato potrebnega denarja, sem pred leti priredil dvoglasne narodne pesmi za mladino in fh podaril društvu. Danesle so inu že nekai tisočakov in mu jih bodo še. Pa bi jih bile donesle se dva- krat, trikrat — toliko, če bi vsi učitelji uvaževali pomen narodne pesmi za mla- dino in pa postranski namen: podpreti konvikt, kar malo račutiajmo! Na Slovenskem imamo okroglo 1000 šol. Povprečno vstopi v vsako šolo na leto 20 novih uČencev. Ti kupijo 20 knjižic po 1 K. Recimo, da inia društvo samo 20 odstotkov dobička, tedaj ima vsako leto samo od narodnih pesmi 4000 K do- hodka iti to samo od 1. zvezka. Pa so trije! — To je več. kakor bi dali štirje kcvnoerti čistega dobička? — Pa vem še za drug vir. Pred par leti sem zbral 45 narodnih šaljivk za mladino, ki naj bi se natisnile kot nekaka Miklav- ževa knjižica. Pa se }ih je menda našim  gospodom premalo zdelo in pa — vojska  >e bila. Zato jo še niso natisnili. Take ša-  ifcjivke bi gotovo dobrodošle vsem slojem kot vzgojtio sredstvo in razvedrilo, konviktu bi pa nesle lepe kronice. Da jih bo pa več skupaj in torej dovolj za eno knjižioo, prosiip tovariše, da mi jih pošljeio, ako kdo ve kaj prikladnega; vendar pa ne takih, ki so že natisnjene v 14. snopiču Matičnih »slov. narodnih pesmi«. Taka knjži6a bi bil potem nekak narodni Ciciban. Za vzorec jih podaiam nekaj: Ko so bili pod našim slovečim inostom črnovojniki na straži, mi je eden izmed n^h povedal to-le: Z belim hlebcem Juri po potoku tuli. Če ckmiov ga nese, hišo mu raznese ako ga pa sne — ua domov ne sme. — (Prihod pomladi.) Ta je podobna splošno znani: Tomaž, Tamaž — kam krevljaš. Pa }e: Miha Mihal bi žabe koval. pa kksšče je zgubil. kladivo prodal. AH pa: Juri podkuri, Miha podpiha, Fliorjan prileti, pa vse pogasi.  Sptošno znana je: Gori na gori pri svetem Mohori, ati pa: Križ, kraž kralj Matjaž. tiaj mi groš, kupim nož, luknjo vrtal — poč! O) ti srček h krompirja in iz jelševega perja in iz bukovih vej, ri meni kaj povei! Cigu migu oj Boštjan krave pasel dopoldan. Belko zgubil, Breze ni, Rdečka pa domov hiti! — Katerca, škatljica sreča te išče: krajcerjev, tolarjev potno perišče. Pustno nedeljo smo  dobro kosili: jedli korenje smo.  repnico pili. Trara, trara, pošto pelja. Repa. korenje slabo življenje! Repa še še, korenie pa ne! — Muri, muri pojd iz luknjice. bova jedla bele štrukeljce. Dal ti bodem zlat komat, bova šla pšenico s'jat! — Takrat v tistem časi so šli trije počasi: Prvi je bil slep, Drugi je bil hrom, tretji je bil nag. Prvi je zajca videl. Drugi ga je vjel, tretji pa za srajco del! — Kako? če je iu imel! — Žaba pravi: vek, vek, vek, primi to za zadtifi skrek Če kaj poreče, Primi jo za pleče. Če poide v luknjico Primi jo za suknjico. — Torej na delo za našo mladino! Borovnica. 20, ajprila 1920. Janko Žirovnik.