Posladek
Boris A. Novak
Pogovor s Prešernom
Beg je moj up, gojzd je moj dom pri~'jo~i. Poet, ta verz je mojstrovina, eden najmočnejših, kdajkoli spesnjenih v tem jeziku. Rastoči
lok prvega polstiha, ta ritem teka, ter mirnejši iztek izglasja, k varni skritosti izprožena kadenca, hipna negibnost od izčrpanosti, v širni krošnji
podoba strehe, debla kot zidovi, lesk lestenca nad tihim listjem, mrzla, mehka postelja mahu, pod njo pa brezno, iz katerega vre smrtna senca,
ki Črtomiru jemlje dih, strašnejša od strahu, gotovost, da je ta edini, zadnji dom v hosti past, ki iz nje ni izhoda, razen spet nazaj, v svet sramu,
izdajstva, krive ali prave vere, ki sredi svetlih jas gradi svetišča novega boga, kamor se je skrila Njena podoba, blesk oči in ustnic in razpuščenost las,
nikdar več dar, nedotakljiva ženska, ki ga je rešila, z vonjavo, ki jo je odnesel čas, visoka svečenica razprtih bokov, nikdar več njegovih, Bogomila ...
Poet, ko sem se prvič povzpel na kraj Krsta, je Savica pršela name tisočero kapljic žive srebrnine, in slap me je presunil z magično lepoto, onstran klica
190
Sodobnost 2015
Boris A. Novak: Pogovor s Prešernom
meglene Zgodovine. Zdaj, ko sestopam v globine podzemlja, kamor kapljice slapu pronicajo kot kri, pa to podobo berem vse drugače. Stisnjen med planine,
zazrt v revno prst, ki je ne oživi noben bog luči, si pač izrazil večno sklonjenost teh glav: z rokami so za potomce varovali šibek plamen, jezik, ki zdaj zveni
visoko in lepo, zahvaljujoč prav Tebi. V osami, ki sem obsojen nanjo sredi tvojega plemena, pa bega ne sprejemam več kot upa in pred hrami
ne sklanjam glave. Sem iz druge, hujše zgodbe. Ramena mojih očetov je sežgala zvezda, zvesta vse do smrti, te častniške časti, ki ne prenaša solzne drže plena
in ne dopušča bega: ker poveljnik mora biti prvi, v slehernem napadu in nevarnosti! Zato ne maram Črtomira, te tipično slovenske, strahopetne riti ...
Vera ljubezni kot alibi za pobeg - ah, ta stara mantra ponošenih, ki-ponos-prodajajo-pod-mizo, narodotvorcev, teh drobnih, zvitih kramarjev z jezikom, ki ima moč jadra,
a so ga dlakocepsko zrezali do velikosti robcev,
ki jih - umazane od smrkljev - skrivajo v luknjičavih žepih
zakmašnih hlač, na pesnike pa pljuvajo, podalpske opice
irhaste arogance, ta tvoj rod, Prešeren!, ki v oklepih umirajočih živih mej, France!, duši tvoj spev, tvoj mili glas, da te pred to drhaljo mutcev lahko reši le prepih! ...
Poet, kako so te razlagali . in v predal zložili! Kako si te lastijo, kot da je beseda žig imetja! Kako so te izropali, kot da se da izrazni sili
iztrgati pravila in jih tiskati v molk stoletja, ko pesniti pomeni pesniti drugače... kot si ti. Togi, kot so, z arhitekturo smrti likajo podobe cvetja:
Sodobnost 2015
191
Boris A. Novak: Pogovor s Prešernom
kjer si prepletel venec, brusijo umetni marmor, s krogi geometrije, in ne cvetenja in venenja in zvenenja. Kjer si zapisal pevec, te prevpije trd blebet, z razlogi
porekla in prihodnosti rodu, zgodovinskega grmenja "prerokbe". Kjer zveni Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi, ne slišijo zlogovnic zlogov in glasovnega drhtenja,
ampak politične programe in pogrome. Kjer si se trudil, da bi z mehkobo samoglasnikov priklical Njeno polt in z jambi hojo časa - Prijazna smrt, predolgo se ne mudi -
pa pridno brskajo po mulju tisočerih anekdot. Kjer si po jalovih stoletjih in neizrekljivih puščah snohodec splezal onstran teh dolin, pojoč, tam, kjer Povsod
in Zmeraj dvigata tvoj Tukaj in Nekoč, zdaj vlada suša, kamor so te zagrebli in te več ne izpustijo ven...
Toliko bolj heretično, pozorno in hvaležno te poslušam,
skozi ta jezik, ki si ga napel kot lok,
v pesen,
v sen ...
Poet, naj sklenem. Bil si Prvi in ostal Največji. Toda, France, lagal bi, če bi rekel, da si mi najbližji. Preveč si bil zazrt v mrk slovenski svet: usoda
tenke plasti negostoljubne zemlje, zamejene s križi, je skozte šepetala, kot obup, s previdnostjo berača, ki na skrivaj sovraži gospodarje, a se jim - pač nižji -
upre le s pesmijo, časovno bombo. Z vztrajnostjo orača, s pozornostjo vrtnarja si razprl to revno prst. In zmagal je Jezik, ta vrtinec vrtnic, Vrt: O Vrba, srečna, draga ...
Poet, za to so ti izstavili račun. Drago si plačal. Tvoja mila pesem je veliko lepša, kot je ...
. vas domača .
192
Sodobnost 2015