362
Velika dunajska razstava leta 1873.
Spisuje Fr. Potočnik.
I.
1. dne maja leta 1873., tedaj čez poldrugo leto, bodo se na Dunaji odprla vrata velikanskega tempeljna, kterega človeštvo stavi ne samo izdelkom svojih rok, temveč v visem smislu izdelkom svojega uma.
Že več ko tri mesece nad tisoč ljudi podira stoletna drevesa, koplje in ravnd tam prostor, seka in žaga, zida in teše stavbo onega velikanskega poslopja, pod čegar streho bo človeški duh zmago obhajal nad mrtvo materijo narave.
Tam, kjer so se v dunajskem gaji „Prater" imenovanem, še pred kratkim časom srne pasle, bodo se kmalu vzdignili izdelani gradiči, kitajske pagode, turške mošeje, irkutski šotori, posebno pa ono elegantno velikansko poslopje, čegar dolgost bode merila 475 sež-njev, to je toliko, kolikor na priliko je od našega frančiškanskega mosta doli do Židanove hiše na Poljanah vštric St. Peterske kosarne.
Ce program te razstave pregledamo, če v časnikih beremo popis njenega namena, ne smemo dvomiti, da bode ta avstrijska razstava londonske in parižke razstave daleč presegla, in da moremo pričakovati^ da nam
ta razstava bode pokazala tako čudapolno podobo človeške omike, kakoršne svet do zdaj še nikdar ni videl. Kar genij s pomočjo roke umetnikove oživi, — kar bode ostroumnost s pomočjo znanstva in kapitala do časa razstave iznajdla, — kar človeški um v votlinah zemlje in njenih globočinah si pridobi, — kar tlam iz-vije, — kar v vodah plava in živi, — od vsega tega so bo gotovo nekaj, veliko od tega pa najboljšega in najlepšega ogledovalcu odkrilo.
Le pol leta pa bode trajalo razkazovanje izdelkov človeškega „uma in dlana'^ narodov celega sveta: 1. dne novembra 1873. leta bodo se vrata gigantičnega tega tempeljna sopet zaprla in razstavljene reči bodo se sopet vrnile v domače kraje, od kodar so prišle, v Ameriko, Azijo in Afriko, v Indijo, Kino in Arabijo, v Novi Jork, v Bombaj in Šangaj itd., pa gotovo tudi v slovanske okrajne; veči del dragocenih poslopij bode se sopet podrlo, in ondi, kjer bode šest mesecev vladal hrup in šum, in kjer se bode sukalo več sto tisoč ljudi, sopet bode nastopila mirna tihota in sopet ae bodo tu srne pasle, — al, eno bode ostalo, in to je: v spe h velikih skušinj o umetnosti človeški, o raz-vitku rokodelstva, o napredku obrtni j stva in po vsem tem razsodba o današnjem socijal-nem položaji človeštva.
Neprecenljiva važnost pa, ktero bode ta mednarodna razstava za vso Avstrijo, in kakor bodemo v prihodnjih člankih dokazali, posebno za povzdigo obrt-nijstva sploh in zlasti za zamorsko kupčijo za naše na kraji jadranskega morja ležeče slovenske dežele imela, naklada nam dolžnost, da našim bralcem o tej razstavi kaj več povemo, zato, da se že zdaj pripravljajo na vdeleštvo pri njej in se tudi s svojimi izdelki spustijo v duševni dvoboj z drugimi narodi.