35arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Tomaž Slak Tomaž Slak Posebnosti in izzivi za oblikovanje arhitekture potresnih področij Povzetek Arhitektura v odnosu do konstrukcije izhaja iz tektonike (umetnosti konstruiranja), ki jo Kenneth Frampton v delu Studies in Tectonic Culture – Poetics of Construction [Frampton, 1995] opiše kot »poetiko konstruiranja«. Vendar pa tektonika, ko imamo opraviti s potresi, še nima ustrezne (dovolj oddaljene) zgodovinske izkušnje, potrebne za vzpostavitev mimezisa (izvorne simbolne forme), ki bi bil osnova za razvoj tektonike s potresom obremenjenih stavb oz. arhitekturnih del. Kljub temu moramo odgovor na vprašanja, pove- zana s potresnimi obremenitvami v arhitekturi, iskati prav na področju tektonike, kjer izhajamo iz poznavanja delovanja potresnih sil in načinov za ublažitev posledic njihovega delovanja – torej obvladovanja osnov potresnega inženirstva. Potresna ogroženost še pred nekaj desetletji ni imela bistvenega vpliva na arhitekturo. Dejansko zavedanje o potresni nevarnosti in razvoj potresnega inženirstva z analizami potresnih obremenitev sta se pri snovanju arhitekture in konstrukcij na potresnih območjih začela sredi 20. stoletja. Do takrat pa je bil ta pojav upoštevan, če sploh, le intuitivno. Ob povečevanju razumevanja potresnih obremenitev in posledično oblikovanju vse bolj kompleksnih standardov in pravil gradnje na področjih s potresi so se sčasoma pojavila prva konkretnejša vprašanja o povezovanju potresnega inženirstva in arhitekture. Koncept arhitekture, ki upošteva zakonitosti potresno odporne gradnje, je namreč v kontekstu kraja (lokacije) in logična posledica seizmično aktivnega področja ter kaže odzivnost arhitekture na dejanski prostor, v katerega je postavljena. 1. Arhitektura v kontekstu potresno aktivne lokacije Sodelovanje arhitektov in gradbenih (potresnih) in- ženirjev postane v primeru možnosti večjih potre- snih obremenitev neizbežno tesnejše, ob čemer se posledično povečuje vpliv na končni rezultat, realizi- ran v izvedeni arhitekturi. Odziven arhitekt se zahte- vam po potresni odpornosti ne bo upiral ali jih po- skušal obiti. Impulz, ki ga dobi od potresnega inženirja, bo uporabil kot izhodišče, morda izraznost ali koncept objekta, za katerega izdeluje idejno za- snovo. Na ta način inženirja kreativno vključuje v proces projektiranja, pri čemer je ta kreativnost in- ženirsko argumentiran in logičen odziv snovalca tek- tonike zgradbe glede na obremenitve in njeno osnovno funkcijo: oblikovanje varnega zavetja za uporabnika, in to tako v simbolnem kot tudi v pov- sem konkretnem pomenu. Poudariti je treba, da rešitev za potresno obremenje- no stavbo nikakor ni preprosta v smislu povečevanja togosti konstrukcije ali zgolj zgoščanja konstrukcijskih elementov, čemur bi sledil trud arhitekta, kako to po- večano konstrukcijo prikrivati in arhitekturno preo- blikovati. Kot je že znano s področja potresnega inže- nirstva, je bistvo v fleksibilnih, gibkih, torej duktilnih (nekrhkih) materialih, konstrukcijah in tudi v zasnovi, ki duktilnost omogoča. Rezultat naj bo arhitektura brez nevarnih (šibkih) con in neregularne zasnove osnovne konstrukcije. Dobro poznavanje delovanja potresov ter poznavanje materialov in obnašanja konstrukcij je pri tem ključnega pomena. Jasno je, da arhitekti ne morejo dosegati znanja potresnih inže- nirjev, lahko pa ob sodelovanju z njimi dobijo izku- šnje, ki bodo oblikovale njihov čut za tektoniko potre- sno obremenjenih stavb. Tektonika kot osnova arhitekturnega dela je z vidika gravitacijskih sil, torej statike konstrukcij, razmeroma dobro poznana in tudi skozi zgodovinsko izkušnjo ustrezno in kreativno imitirana v sodobnih arhitekturnih delih. Potresno inženirstvo pa obstaja šele nekaj desetletij, zato se čut za tektoniko z vidika horizontalnih obremenitev še ni povsem razvil. Temu delu bo treba v prihodnje posvečati bistveno več pozornosti, saj med drugim omogoča izredno široke možnosti oblikovanja izvirne arhitekture, temelječe na t. i. »novi« tektoniki potre- sno odpornih konstrukcij. 1.1. Arhitekturni (simbolni) pogled na potresno ogroženost Charleson in Taylor [Charleson, Taylor, 2000] navajata zanimivo dejstvo, da je na potresno ogroženih podro- čjih le malo potresno odporno zasnovane arhitekture. Tako imenovana »potresna arhitektura«(earthquake architecture), kot je arhitektura, odzivna na potresno aktivnost, poenostavljeno poimenovana v različnih tujih virih, je priporočljiva zaradi več razlogov. Ob oči- tni povečani odpornosti na potresne obremenitve, vključno z uporabo potresne tehnologije, pripomore tudi k estetski obogatitvi stavb. Možnosti za razvoj ta- kšne arhitekture izvirajo iz širokega spektra različnih arhitekturnih in konstrukcijskih dejavnikov, ki omogo- čajo priložnosti za »vizualni izraz«. Medtem ko je re- zultat te arhitekture lahko zelo različen v svoji fizični pojavnosti, lahko tudi seizmični principi potresno od- porne gradnje zavzamejo veliko oblik in stopenj sofi- sticirane uporabe v arhitekturi. Te možnosti so resen izziv oblikovalčevi inovativnosti in kreativnosti. Obstaja pa tudi veliko simbolizma in metafor, s kate- rimi arhitektura odgovarja na potresno odporno gra- dnjo. Lebbeus Woods npr. v članku z naslovom A post-biblical view jasno poudarja pomen ustrezne gradnje na področjih s potresi in pri tem ugotavlja, da potresi niso nujno katastrofa, saj ta naravni pojav ni sam po sebi kriv za ruševine in katastrofe, ampak gre za neustrezno gradnjo, saj tudi na področjih, kjer so potresi pogosti, stavbe niso zgrajene tako, da bi delo- vale v harmoniji z velikimi silami, ki se občasno spro- stijo [Woods v: Garcia, 2000]. Na področjih s potresi ni druge možnosti, kot da se radikalno prilagodi način gradnje. Današnjo protipotresno gradnjo oblikujejo prepričanja o odnosu med človeškim in naravnim svetom; ta so (še vedno) v bistvu sovražna – človek proti naravi (man versus nature). Po njegovem mne- nju bi bilo ob porazih glede učinkovitosti protipotre- sne gradnje razumno še enkrat preveriti prevladujo- če filozofije, tehnike in cilje pri gradnji in urbanizmu na potresnih področjih. Pri tem moramo dodati, da je teh »porazov« v sodobni potresno odporni gradnji sicer dejansko vse manj. V navedenem članku Woods predlaga arhitekturo, ki podaljšuje sile potresa v di- namiko zasebnega življenja in socialnih izmenjav. Kot alternativo pa zagovarja arhitekturo, ki bi bila kot del krajine podvržena običajnemu seizmičnemu delova- nju. S tem bi pomirili odnos »človek : narava« s krea- tivno transformacijo arhitekture. Sl. 1: Lebbeus Woods, detajl projekta San Francisco: Inhabiting the quake, Wave house, risba iz leta 1995. V tem teoretičnem projektu »se členkasto povezani okviri gibljejo in odzivajo (flex and re-flex) v potresu: prožni kovinski stebri in površine se premikajo v potresnem nihanju.« (Vir: L. Woods: Radical Reconstruction) Navdih za projekt je bil potres v Kobeju leta 1995, po katerem je Woods raziskoval implikacije destrukcije stavb. Ti projekti, kot sam pravi, »raziskujejo možnosti arhitekture, ki po svojem konceptu, gradnji in glede na poseljenost vzpostavljajo nove in potencialno kreativne odnose, ne samo z učinki potresa, ampak tudi bolj kritično, s širšo naravo, katere del so«. 1 36 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Gradnja za potres Kako lahko na potresno ogroženost pogledamo z dru- ge plati, je razvidno tudi iz članka Potres in terapija (revija Lotus) Luisa Fernandeza-Galiana, ki je razisko- val povsem drug vidik dojemanja in reprezentiranja potresne ogroženosti [Fernandez-Galiano, 2000]. Ar- hitektura lahko senzibilno odgovori na dramatično silo potresa z nepričakovanimi formami, zdrobljeno arhitekturo, ki predstavlja (takratni) negotovi svet. Najbolj izvirna dela in avtorji so se trudili raziskovati konstrukcije fizično in vizualno nestabilnih objektov. Na pragu nove dobe (ob prelomu tisočletja) je zazna- val arhitekturo, ki »drhti in se pači, da bi odvrnila ka- tastrofe in negotovost«. Tega vidika se je dotaknil Arata Isozaki že tri leta prej, ob pogledu na ruševine potresa v Kobeju, ko je izpeljal misel, da je izposta- vljanje ruševin med objekti modernega konstrukti- vizma paradoksalno pravzaprav razkritje konstrukcije oz. gradnje [Isozaki, 1997]. Konceptualno (abstraktno) gledano pa lahko »potre- sno arhitekturo« realiziramo samo z vključevanjem načel potresnega inženirstva v zasnovo stavb, pri če- mer arhitektura izhaja iz načel potresnega inženir- stva in iz potresnih elementov konstrukcije. Tu ne gre za inženirski pristop, ampak za arhitekturno artikula- cijo konstrukcijske osnove stavbe. Ob interdisciplinarnih povezavah že vrsto let lahko zaznavamo interes po poudarjeni identiteti, izhaja- joči iz logike prostorskih danosti, kar je na področjih s potresi prav potresna aktivnost. S tem se pojavlja tudi zanimanje za artikulacijo in uveljavljanje potre- snega inženirstva v sodobni arhitekturi. Takšna, lah- ko bi ji rekli seizmologična arhitektura je lahko pre- poznana tudi kot etična kvaliteta na potresno aktivnih tleh. Tako je lahko na primer oblika kon- strukcije stavbe rezultat analize seizmične učinkovi- tosti in analize raznosa sil, pri čemer v tem primeru strukturna logika konstrukcije prevzame vlogo arhi- tekta in oblikovalca. 1.2. Razvoj na potres odzivne arhitekture Prvo navedbo termina potresna ali potresno odporna arhitektura (angl.: earthquake architecture, earthqua- ke-proof architecture) lahko najdemo že v 19. stoletju v kratki objavi v NY Timesu (slika 2). Principi potresne arhitekture so bili motivacija tudi za arhitekta Davida Farquharsona, ki je že leta 1873 predstavil inovativne načine za zagotavljanje potresne odpornosti. Prepri- čan je bil, da morajo biti varnostne značilnosti objek- tov mimoidočim razkrite kot umetnost, in predlagal metodo, ki integrira armaturo z dekorativnim litim železom (Tobriner, 1998). Ta primer kaže, da interes za potresno arhitekturo ni nov. Resnejšo razpravo na to temo pa najdemo prvič leta 1985, v članku Boba K. Reithermana z naslovom Earthquake Engineering and Earthquake architectu- re, v katerem se avtor sprašuje: »Če obstaja potre- sno inženirstvo kot razvita veja znanosti znotraj gradbene stroke, ali bi lahko obstajala tudi potresna arhitektura kot veja znanosti in umetnosti znotraj arhitekturne stroke?« [Reitherman, 1985]. C. Arnold je leta 1996 uporabil izraz »potresna arhi- tektura« za opis stopnje vpliva potresne obremenitve oz. potresne odpornosti na arhitekturo [Arnold, 1996]. Široka paleta izraznih možnosti v arhitekturi sega od metaforičnega (vizualno izraženega) izkori- ščanja potresnoinženirskih dejstev do bolj konkretnih odkritij potresne tehnologije. Primer simbolizma in metafore, s katero arhitektura odgovarja na potresno odporno gradnjo, je na primer stavba Nunotani Head- quater Building (slika 4) P. Eisenmana, medtem ko je primer bolj konkretno potresno zasnovane stavbe, pri kateri je potresna odpornost osnova arhitekturnega in konstrukcijskega koncepta z dodano visoko potre- sno tehnologijo, stavba Prada (sliki 5, 6) arhitektov Herzoga in de Meurona. Obe stavbi stojita v Tokiu, na enem seizmično najaktivnejših področij na svetu. Da bodo razlike med simbolnim in konkretnim odzi- vom bolj jasne, je treba razčistiti, kaj je v arhitekturi simbolno in kako se konkretna inženirska osnova ar- hitekturnega dela transformira v simbol z logično in argumentirano osnovo. Za takšen uvid v objekt so potrebni podrobno poznavanje strukture objekta, načrti in sheme, še najbolje je, da je sledljiv in anali- ziran celoten proces od idejne skice do izvedbenih načrtov oz. realizacije. Med obema skrajnostma tovr- stne arhitekture, simbolno in konkretno potresno odpornostjo, obstaja cela paleta mešanih, povezanih ali kombiniranih situacij, pri katerih v najvišjo obliko potresno odzivne arhitekture prestopajo rešitve, ki so konstrukcijsko in inženirsko solidno zasnovane, obenem pa nosijo še vedno visoko arhitekturno sim- bolno vrednost, ki temelji na jasni tektoniki. Zgolj simbol brez dejanske trdnosti nima primerne varno- sti in zanesljivosti, zgolj trdna konstrukcija pa je le inženirski objekt, ki ne predstavlja arhitekture – je stavba brez dodane vrednosti, pri kateri je edini ali močno prevladujoči kriterij konstrukcija. Na ta način Sl. 2: Verjetno prva objavljena omemba potresno odporne arhitekture, leta 1869 (NY Times). Sl. 3, 4: Zgolj simbolni odziv arhitekta (Petra Eisenmana) na potres. Prenos grožnje s potresi (simbol porušene stavbe) neposredno v arhitekturni izraz. Ne glede na dekonstruktivističen pristop je povezava morda le preveč banalna in neposredna. Sl. 5, 6: Simbolni (z ustvarjeno tektoniko in jasno izraženo horizontalno togostjo) in obenem konkretni (z dejansko povečano potresno odpornostjo) odziv na potrese arhitektov Herzoga in de Meurona. Desna slika kaže prerez skozi tehnološko etažo – potresno izolacijsko cono. (Vir: El Croquis 129-130/2006) 2 3 4 5 6 37arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Tomaž Slak sicer nima arhitekturnih kvalitet, lahko pa (še pose- bej v primeru izrednih dimenzij) ob doslednosti kon- strukcijskega koncepta preraste v izvorno obliko, ki utrjuje/povzdiguje tektoniko potresne odpornosti v simbolni jezik in s tem v širšo zavest ljudi. Konceptualni, integralni pristop k zasnovi arhitekture na potresnih področjih je lahko, ne pa nujno, vizualno izražen (zaznaven), saj se temu pri doslednem upošte- vanju izbrane potresno odporne zasnove težko pov- sem izognemo. Za tak pristop je obenem bistven ob- čutek za tektoniko, ki se razvija ob poznavanju inženirskih zakonitosti in gradnje. Konstrukcija je kot vizualna kategorija lahko poudarjena ali pa je zabrisa- na oziroma prikrita, medtem ko jo z abstraktnim doje- manjem kot naravno kategorijo vedno zaznavamo. V primeru, ko konstrukcijsko osnovo generirajo gravi- tacijske sile, lahko trdimo, da je občutek za tektoniko skozi izkušnje in zgodovino gradnje v današnjem času dosegel visoko raven pri večini arhitektov. Če pa je gravitaciji dodana potresna (izrazito horizontalna, ci- klična) obremenitev, se principi tektonskega odziva močno spremenijo, kar bi se moralo nujno odražati v arhitekturi objekta. Arhitekturni koncept v nobenem primeru ne bi smel obiti tektonike, ki je posledica de- janskih obremenitev oz. zasnove učinkovite kon- strukcije. Arhitektura s tem ne more biti omejena, saj gre za vizijo učinkovite realne osnove arhitekturnega dela. Pri tem pa morajo konstruktorji/potresni inže- nirji postati katalizatorji, ki bodo to vizijo usmerjali in omogočali [Charleson et al., 2001]. Koncepti potresne zaščite se s sodobno arhitekturo razvijajo v novih smereh, kjer bistvo ni več v iskanju konkretnega, formalnega ali tistega, kar se da po- snemati. Išče se več poti za rešitev istega problema, kot npr. bionika, ki združuje biologijo in tehniko z analiziranjem biološke tehnologije. Pri tem se izhaja iz idej, ki se jih lahko aplicira na inženirstvo in arhitek- turo. Eden konkretnejših primerov tega je mikrofra- gmentacija sile [Pioz v: Garcia, 2000: str. 18–21 in 197–205], pri kateri množica drobnih elementov konstrukcije razprši silo in se v primeru koncentracije ali prekoračenja obremenitev poškoduje le majhen del strukture oz. nekaj elementov, ki na stabilnost ce- lote nimajo pomembnejšega vpliva (sliki 11, 12). Tu je opazen premik od metafore strojev k metafori or- ganizmov [Abley in Heartfield, 2001: str. 65]. Z vidika potresnega inženirstva gre pri tem v osnovi za »načelo varovalke« in poudarjeno duktilnost kon- strukcije kot celote. Oblika takšne arhitekture/objekta je pogojena z razpršeno strukturo (konstrukcijo) in materialom, ki pa ju artikulira in koncipira arhitekt. Cilj takšnega pristopa je v tesnem sodelovanju z inže- nirji ali z integralnim znanjem zasnovati arhitekturo, ki bi bila sinteza inteligentnih (smart) materialov, oblike in konstrukcije. Sliki 13 in 14 prikazujeta primer struk- ture/konstrukcije v obliki mrežnih jeder, ki imajo kljub veliki togosti majhno maso. Konstrukcija je v osnovi povzeta iz biologije, mikrofragmentacija pa poteka v številnih elementih ene konstrukcijske enote. 2. Odnos: (potresno) inženirstvo in arhitektura Ob omembi ene (arhitektura) in druge stroke (potre- sno inženirstvo) pravzaprav govorimo o njunih med- sebojnih odnosih. Ne glede na to, kakšni so ti odnosi, njihova odsotnost onemogoča kakršnokoli arhitek- turno realizacijo, saj je konkretna, stabilna in (v na- šem primeru potresno) varna zgradba pravzaprav eksistenčna osnova (realni pogoj utelešenja) arhitek- turne umetnine [Ingarden, str. 177]. Še več: kot je moč ugotoviti ob razmislekih o tektoniki, inženirski vidiki in konstrukcijske možnosti danega časa/dobe opredeljujejo tektoniko zgradb kot osnovo arhitek- turnega dela. Potresna arhitektura je s tega stališča lahko pandant (torej v odnosu po določenih lastnostih ali kot na- sprotje ali kot dopolnjujoča kvaliteta) potresnemu inženirstvu glede na relacije, ki jih oblikuje znotraj »matične« stroke, ne pa tudi v njuni medsebojni ko- relaciji, kjer je na potresno obremenitev odzivna ar- hitektura le z znanjem potresno odporne gradnje dodatno opremljena arhitektura, v domeni katere pa še vedno ostajajo odločitve glede zasnove, izbranih konstrukcijskih sistemov, tehnologije, detajlov itn. Realizacija objekta brez ustrezne potresno odporne konstrukcije ni mogoča, je pa mogoče oblikovati stavbo tako, da njena potresna odpornost ne pride do izraza in je vpliv na koncept arhitekture tako mi- nimalen. Potresna zaščita stavbe je torej lahko pri- krita in obenem učinkovita, vendar je v tem primeru ločena od arhitekture, ni del koncepta in je njena tektonika kot tudi skladnost konstrukcijske osnove z arhitekturo nedosledna. Arhitektura, ki se na potre- sno grožnjo odziva v samem konceptu, in sicer de- jansko, s povečano horizontalno togostjo objekta, poleg tega pa tudi simbolno, z metaforiko v zasnovi, predstavlja mejo med arhitekturo v kontekstu potre- sne odpornosti in preostalo arhitekturo. Potresna ali na potrese odzivna arhitektura je »manjkajoči člen« med potresnim inženirstvom in arhitekturo, ki (tek- tonsko) obe disciplini povezuje v kompozicijo naj- boljšega z obeh področij ter vzpostavlja nov pristop in kvaliteto pri gradnji na potresno ogroženih tleh. Izraz »potresna arhitektura« se torej lahko uporablja za določeno vrsto arhitekture, ki nastaja na potresno Sl. 7: Zgolj simbolna ali tudi konkretna potresna odpornost? Dejanska učinkovitost diagonal na prvi pogled ni povsem prepričljiva, saj gre lahko samo za formalno fasadno potezo (torej za simbol), pa vendar obenem preusmerja pozornost tudi na strukturno zanesljivost stavbe. Sl. 8, 9: Primer rekonstrukcije stavbe: levo izhodiščna (neustrezna) konstrukcija stavbe, za katero je inženir vpeljal optimalno razporeditev diagonalnih zateg (desno), kot je bila določena na podlagi inženirskih kalkulacij in potresnih obremenitev. Sl. 10: Izjemen primer simbolnega in dejanskega odziva na potresne obremenitve. Gotovo eden boljših primerov na potres odzivne arhitekture na svetu. Arhitektura: Toyo Ito & Associates, konstrukcija: OAK Inc. Sl. 11, 12: Načela bionike v konstrukcijskih sistemih. Mikrofragmentacija ali razpršitev sil: princip za temeljenje visoke zgradbe, povzet po konstrukciji cveta oz. gobasti strukturi ali koreninskem sistemu Sl. 13, 14: Primer arhitekturne obravnave konstrukcije, kjer logika potresno učinkovite zasnove postaja arhitektura celotne stavbe (njen osnovni princip) in je učinkovita tako v simbolnem kot tudi v povsem konkretnem pomenu. (Mediateka Sendai, Toyo Ito) 7 8 9 10 11 12 13 14 38 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Gradnja za potres ogroženih območjih kot odziv na zahteve potresnega inženirstva oziroma je posledica kombiniranja potre- snega inženirstva in arhitekture, v določeni meri pa gre tudi za posledico razmerij med potresnim inže- nirstvom in arhitekturo. Sodobni načini zagotavljanja potresne odpornosti stavb omogočajo svobodnejše oblikovanje stavb in fleksibilnejše rešitve v arhitekturi, predvsem pa zni- žujejo nivo omejitev, ki jih predstavlja gradnja na po- tresno ogroženih območjih [Mezzi et al., 2004]. Ven- dar ne tako, da se preprosto pozabi na potresne sile; odziv arhitekta naj bi temeljil na dobrem poznavanju delovanja potresnih sil, protipotresne tehnologije (npr. potresna izolacija stavb, aktivni sistemi dušenja in sipanja potresne energije ipd.) in tektonike potre- sno odpornih konstrukcij. Bistveno pri tem je, da naj se arhitektura (in ne samo gradbeništvo) glede na lokalne danosti v prostoru na grožnjo s potresom odzove. Inženirji se na te poseb- nosti odzivajo v skladu z zakonodajo in standardi. Če arhitektura temu noče ali ne zmore slediti, lahko pri- haja do konfliktov, neizkoriščen pa ostaja tudi poten- cial v arhitekturi potresnih področij. Na prilagajanje zahtevam potresno odporne gradnje se večkrat gleda kot na pritiske na umetniško svobodo in omejitve pri sledenju trendom, ki prihajajo z nepotresnih območij razvitega sveta (npr. Nizozemska, Velika Britanija, skandinavske države ipd.). Vendar tu ne gre za omeji- tve, prej za pomanjkanje znanja in nezmožnost ra- zvoja posebne in znotraj okvirov potresno odporne gradnje izvirne arhitekture. 2.1. Konstrukcija kot določevalka arhitekturnega koncepta Arhitektura izbira med različnimi koncepti, ki vedno vključujejo konstrukcijsko zasnovo v večjem ali manj- šem obsegu. Kadar se odločamo za manjši vpliv kon- strukcije na arhitekturo ali za arhitekturo brez izraže- ne simbolike potresne odpornosti, se je treba opredeliti do vprašanja, ali je prikrivanje tako uso- dnega dejstva, kot je potresna ogroženost, ustrezno. Gre za danost v prostoru, na katero naj bi se arhitek- tura (in ne samo konstrukcija) odzvala. Preprečiti je treba nekritično posnemanje konstrukcijskih rešitev z nepotresnih območij, čeprav novi načini potresno odporne gradnje, kot je na primer potresna izolacija (slika 6) ali »računalniški nadzor togosti objekta« ipd., dajejo vtis, da lahko z njihovo uporabo gradimo stavbe, zasnovane podobno kot na potresno neogro- ženih območjih. Kljub vsem sodobnim načinom in tehnologiji, ki zagotavlja precejšnjo potresno odpor- nost oz. varnost stavb, ostajajo določene zahteve oz. značilnosti, ki se jim mora arhitektura na potresno ogroženih območjih podrediti. Tako je lahko na primer osnovna oblika konstrukcije stavbe rezultat analize seizmične učinkovitosti in analize raznosa sil, pri čemer v tem primeru sama strukturna logika konstrukcije prevzame vlogo arhi- tekta in oblikovalca (sliki 16, 17). Skladnost celote, harmoničnost posameznih elementov, funkcionalna učinkovitost, kontekst v prostoru in drugi parametri pa določajo kvaliteto arhitekture same. Brez te še tako dovršena konstrukcija ni arhitekturno delo. Ta sklep opredeljuje tudi ločnico med potresnim inže- nirstvom in potresno odzivno arhitekturo: prvo omo- goča ustrezno gradnjo, zagotavlja predvidljivo obna- šanje in razvija nove tehnologije in raziskave na tem področju; druga pa vse to izkorišča, vključuje v svoja načela ter transformira v arhitekturne kvalitete. Razvoj nekoliko posebne arhitekture potresnih po- dročij je razmeroma kratek, vendar pa njegove osno- ve segajo prav v jedro gradnje: tektoniko, ki je kon- strukcija in umetnost obenem in se razvija od prvih gradbenih artefaktov naprej. Lateralna odpornost stavb pri tem ni nova kategorija, (razmeroma) novo je le poznavanje potresnih obremenitev, ki z vsakim novim odkritjem vpliva na razvoj tektonike in njene horizontalne implikacije. 2.2. Pomen tektonike v razvoju arhitekture in inženirstva Kot že vemo iz zgodovine razvoja arhitekture in grad- benega inženirstva, je njuna ločitev sredi 19. stoletja povzročila določen zastoj v razvoju tektonike. Stanje, ko so načrtovalci popolnoma inženirskih konstrukcij konkurirali (parirali) izrazito umetniškim in stilskim pristopom v arhitekturi [Saint, 2008], ni ustvarjalo potrebne sinergije. Arhitektura, ki je nova dognanja inženirjev z nekajdesetletnim zamikom pograbila na pogosto neustrezen način, je ob tem razvila povsem nov, na inženirski logiki osnovan stil. Moderna je kot umetniško gibanje z vpeljavo mednarodnega stila ru- šila meje in širila globalno arhitekturo in univerzalno znanje. Konec 20. stoletja je označeno kot obdobje upora tej miselnosti. Poudarjati se je začelo lokalne kvalitete in kulturno vlogo arhitekture. Vendar tudi to obdobje ni omogočilo enakopravnejšega sodelo- vanja. Z razvojem inženirskega znanja se je razcep le še povečeval. Vodopivec v svoji tezi ugotavlja [Vodo- pivec, 1993]: »Vprašanje arhitekturnega izrazoslovja stoji v sodobni gradnji povsem ločeno od tehničnih vprašanj, kot povsem samostojno vprašanje arhitek- turne umetnosti in ne nazadnje kulture v najširšem pomenu besede. In prav za kulturo gre. Arhitekturno delo, gradnja hiše je bila že od samega začetka kul- turni fenomen, tako njena oblika kot njena funkcija sta izraz kulturne sredine.« Izjava povsem ločuje med konstrukcijo (tehnika) in arhitekturo (kultura), kljub temu, da v istem delu opredeli tektoniko kot osnovo vsakega arhitekturnega dela. S poudarjanjem lokal- nega in regionalnega pa se je arhitektura ne neki na- čin vrnila k svojim izvorom in k tektonski logiki, ki je pri lokalni izvirni arhitekturi običajno jasno izražena. Povezave tehnika-tektonika-arhitektura-kultura so poglobile raziskovanje arhitekture kot lokalno pogo- jen fenomen umetnosti gradnje. Eden prvih, ki se je na ta dejstva odzval z manifestom, teoretično osnovo oz. z argumentiranim kritičnim po- gledom, je Kenneth Frampton, utemeljitelj kritičnega regionalizma, ki je v okviru vse bolj izraženega konte- kstualizma v 80. letih prejšnjega stoletja predstavljal (in še predstavlja) osnovo arhitekturnega raziskovanja sodobnega časa. Kot koncept naj bi imela potresna arhitektura korenine v kontekstualizmu, obenem pa na svoj način temelji tudi na kritičnem regionalizmu, kar je argumentirano razvidno v literaturi, ki ta feno- men opisuje in raziskuje [Frampton, 1982 in 1985]. 3. Arhitektura v kontekstu seizmično aktivne lokacije Osnovna strategija kritičinega regionalizma je posre- dovanje vpliva univerzalne civilizacije z elementi, ki Sl. 15: Izviren in lokalno pogojen (vernakularen) primer lesene konstrukcije z zavetrovanjem in zidanim polnilom. Sl. 16: Primer arhitekturnega odziva na ogroženost s potresi. Alcoa Office Building v San Franciscu. Arh.: Skidmore, Owings and Merrill (SOM), 1963. (vir: http://en.structurae.de/photos/index. cfm?JS=9262) Sl. 17: Primer identifikacije arhitekture s konstrukcijo kot nova kompleksnost v zasnovi: Plesni center Aix-en-Provence arhitekta Rudyja Ricciottija. Arhitekturo objekta v celoti določa protipotresna konstrukcija po obodu stavbe. (Vir: A10, št. 13/2007) 15 16 17 39arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Tomaž Slak posredno izhajajo iz posebnosti določene lokacije. Vodilno inspiracijo lahko poišče v lokalni posebnosti osvetlitve, v tektoniki, ki izhaja iz posebne konstruk- cije, ali v topografiji lokacije. Tu sta navedena vsaj dva ključna dejavnika potresne arhitekture: tektonika, ki izhaja iz posebne konstrukcije, kar potresno odporna konstrukcija zagotovo je, in topografija lokacije, kjer je skrita tektonska aktivnost in tudi adekvatnost tere- na (likvefakcija, plazovitost ipd.). Gre za inspiracijo ali navdih, kar pomeni tudi, da ta v arhitekturo ni preve- den neposredno, ampak kreativno in inovativno. Kritični regionalizem po svoji definiciji, kot ga opre- deli Kenneth Frampton v delu mongrafije Postmo- dern Culture z naslovom Towards a Critical regiona- lism: Six points for an architecture of resistance [Frampton v: Foster, 1983: str. 16] in nekaj let prej v svoji knjigi Modern Architecture: a critical history [Frampton, 1980: str. 338 – v prevodu], spada v okvir kontekstualizma. Slednji kot gibanje ali smer v so- dobni arhitekturi na različne načine upošteva poseb- nost lokacije in širšega kulturnega prostora. Iz tega črpa znanje, ki ga oplaja s sodobnimi spoznanji in prilagaja potrebam sodobnega časa. Kritični regio- nalizem upošteva spoznanja herojske moderne, ven- dar je do nje kritičen. Upre se univerzalnosti medna- rodnega jezika in moderno križa s kulturnimi in podnebnimi posebnostmi lokacije. Kontekstualizem obsega tudi npr. minimalizem in ekologično arhitekturo. Prav po opredlitvi slednje (ekološka logika v arhitekturi) bi lahko povzeli tudi seizmologično arhitekturo (logika potresne odporno- sti v arhitekturi) in tako naprej večino mejnih ali in- terdsiciplinarnih pojavov v arhitekturi, katerih sku- pna lastnost je navezava na konkretno lokacijo in kontekst s krajem nastanka. Arhitektura v kontekstu potresne aktivnosti lokacije je torej posledica vpeto- sti v konkretno okolje s konkretno lastnostjo – potre- sno aktivnostjo – in tako že po definiciji opredeljiva kot arhitektura konteksta. Kontektualizem upošteva posebnosti lokacije in širše- ga kulturnega prostora, v katerem so locirani objekti, ki ga reprezentirajo. Arhitektura se mora odzvati na obremenitve s potresno, to je ultimativno in izredno obremenitvijo, ki stavbe na področjih s potresi doleti vsaj enkrat v njihovi življenjski dobi. Škoda bi bilo pre- puščati odzivanje samo potresnemu inženirstvu, saj bi ostalo neizkoriščeno izvirno, iskreno, argumentira- no in posebno v arhitekturi in v kontekstu lokacije. 4. Nadaljnji razvoj arhitekturne misli v povezavi s potresnimi obremenitvami (kratka diskusija) Tisto, kar v zadnjem času zbuja pozornost tudi z vidi- ka arhitekture potresnih območij, je arhitektura mrežnih struktur, računalniško generiranih in na- ključnih oblik, pri katerih iščejo idealne strukture glede na robne linije prostorov (npr. membrane) ali možnosti za artikulacijo in produkcijo odzivnega in kontroliranega obnašanja grajenega okolja – t. i. per- formance based architecture, kar bi preprosto pre- vajali kot arhitektura, ki ima za izhodišče sposobnost odpora na zunanje vplive. Tudi morfogenza, novi or- ganski, celični pristopi, generirani z računalniškimi algoritmi, ki lahko zajemajo okoljska, konstrukcijska in prostorska izhodišča, producirajo nove oblike in posebne konstrukcijske rešitve (slika 18), (AD, ma- rec/april, 2008). Kompleksnost teh pristopov je na Sl. 18: Posebna tektonska artikulacija konzolnih volumnov je razvita s pomočjo računalniškega procesa, ki je imel za izhodišče podane prostorske in konstrukcijske kriterije. (Projekt za knjižnico na Češkem, vir: AD, 2008) Sl. 19: Odlitek prezračevalnih kanalov in razvejene notranjosti termitnjaka, ki je lahko kot nizkotehnološki princip posredni (ali celo neposredni) navdih za potresno odporno arhitekturo: ima idealno tektonsko zgradbo, široko temeljno osnovo, lahko, izvotljeno, prepleteno gnezdno strukturo, veliko notranje rezerve in vpeljano načelo razpršitve sile. Viri in literatura Abley, Ian, Heartfield, James, 2001: Sustaining architecture in the anti-machine age. Wiley-Acadmey, John Wiley & Sons Ltd. London. Arnold, Christopher, 1996: Architectural aspects of Seismic resi- stant Design. Proceedings of the 11th World Conference on Earthqua- ke Engineering, 1996. Charleson Andrew, W., Preston, J. in Taylor, M., 2001: Architec- tural Expression of Seismic Strengthening, Earthquake Spectra, Vol. 17, No. 3, August 2001, pp. 417–426. Charleson, Andrew, W. and Taylor M., 2000: Towards an Earthquake Architecture, Proceedings 12th World Conference on Earthquake Engineering January 2000, NZ National Society for Earthquake Engineering, Paper 0858, 8p. El Croquis št. 129-130/2006. Herzog & de Meuron 2002–2006. Madrid : Márquez & Levene, Arquitectos Asociados. Fernandez-Galiano, Luis, 2000: Earthquake and therapy. V: Lo- tus International, št. 104, Elmond SpA, Milano. Frampton, Kenneth, 1985 (revised and enlarged edition): Mo- dern Architecture: A Critical History. Thames and Hudson Ltd. London (hrvaški prevod). Frampton, Kenneth, 1995: Studies in Tectonic Culture: The poe- tics of Construction in Nineteenth and Twentieth Century Architectu- re. Ur. John Cava. The MIT Press, Cambridge. Frampton, Kenneth, 1982: Towards a Critical Regionalism: Six Points for an Architecture of Resistance, v Foster, Hal (ur.), 1983: An- ti-Aestetic: Essays on Postmodern culture. Bay Press, Washington. Garcia, Belen, 2000: Earthquake Architecture, New construction techniques for earthquake disaster prevention. Loft Publications, Bar- celona. Ingarden, Roman, 1980: Eseji iz estetike. Ljubljana: Slovenska matica. Isozaki, Arata, 1997: On Ruins. V: Lotus International, št. 93, El- mond SpA, Milano. Mezzi, Marco, 2006: Configuration and Morphology for the Ap- plication of New Seismic Protection Systems, Proceedings of the 1st European Conference on Earthquake Engineering and Seismology. Geneva, Switzerland, September 2006. Mezzi, Marco, Parducci, Alberto and Verducci, Paolo, 2004: Ar- chitectural and Structural Configurations of Buildings with Innovative Aseismic Systems, Proceedings of the 13th World Conference on Earthquake Engineering, August 1.–6., 2004. Reitherman, Robert, 1985: Earthquake Engineering and Earthquake Architecture. Part of the AIA Workshop for Architects and Related Building Professionals on Designing for Earthquakes in the Western Mountain States, 1985 (povzeto po http://www.cu- ree.org/architecture/). Saint, Andrew, 2008: Architect and Engineer. A Study in Sibling Rivalry. New Haven, London. Yale University Press. Slak, Tomaž in Kilar, Vojko, 2007: Earthquake architecture as an expression of a stronger architectural identity in seismic areas. V: Bre- bbia, Carlos Alberto (ur.). Earthquake resistant engineering structures VI. Ashurst, Southampton; Boston: WIT Press. Vodopivec, Aleš, 1993: Temelji in meje arhitekturne avtonomije: doktorska disertacija. UL Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana. neki način zunaj kontrole človeka in posledica pov- sem matematičnih metod in pravil. Izvedenih primerov takšnega pristopa, ki predstavlja- jo t. i. novo kompleksnost, je že kar nekaj, pri vseh pa je bil potreben poseben pristop k analizi konstrukcij in simulacij obnašanja v primeru potresnih obreme- nitev. V zadnjem času tudi z iskanjem oblik (t. i. form finding) s pomočjo parametričnih orodij in podobnih z umetno inteligenco podprtih ali matematičnih pri- stopov k arhitekturi. Arhitektura se ukvarja pred- vsem z oblikami kot derivati te matematične logike, za prevod tega v realnost pa je potrebna prilagoditev na izvedbene zmožnosti, zato so v procesu izvedbe ključni kreativni inženir in arhitekt ter njuno medse- bojno spoštovanje in sodelovanje. 18 19