GLEDALIŠČE
JAROSLAW   IWASZKIEWICZ,   POLETJE   V  NOHANTU
Iwaszkiewiczevo Poletje v Nohantu^ je biografija umetnika na odru, zajeta iz najbolj ustvarjalnih let Chopinovega življenja, ki so potekala na dednem posestvu njegove prijatdljice George Sandove v francoski vasici Nohantu. Umetnikov življenjepiis na odru pa je gotovo oden izmed najbolj kočljivih predmetov dramatike in skoro vedno tvegan poskuis. Ni sicer posebno težko, postaviti na oder svet, v katerem je neki umetnik živel, se piraK'i, njegovo nraivopisno okolje, predetavljeno z galerijo bolj ali manj znamenitih, občinstvu iz kulturne zgodovine znanih umetnikovih sodobnikov, toda neprimerno teže in v idealni obliki skoro nedzvršljivo je, na odru podati notranjo dramo umetnikovega življenja, to, kar nas v prvi vrsti na njem zanima, njegovo vedno s krvjo odkupljeno pot 'do lastne vizije sveta, v katerega je vrojen. Ta bistvena stran umetnikovega življenja je na odru tako rekoč nepri-kazljiva, ker je ta notranja dramatika, da se izrazimo v gledališkem jeziku, stvar tihih, mučnih monologov, ne pa dialogov. In tako je od motiva umetnik in svet na odru navadno ostvarljiv samo svet, vsakdanji trivialni svet, v njem je pokazan tudi umetnik v vsem svojem negližeju, s svojimi splošno človeškimi in vrhu tega še bohemskimi slabostmi, kot bizaren in obžalovanja vreden ekscentrik, nad katerim se občinstvo bolj zabava, kot pa da bi ga občudovalo ali sočustvovalo z njim.
Nemara je še najbolj znosna, vsekakoT pa najbolj zabavna odrska podoba umetnika in sveta tista, ki jo poznamo, da sežemo po domači primerjavi, v Kranjskih komedijantih, to se pravi vaudevillsko prikazana slika kulturnega delavca in njegove družbe, zabavno poučna kulturnozgodovinska ura v gledališču.
Tudi poletje v Nohantu, ki se prične vaudevillsko in konča melo-dramsko, je kulturnozgodovinska ura na odru z očitnim namenom, z odra popularizirati poljskega narodnega genija Chopina. Poljski nacionalni moment je v tej komediji močno poudarjen že v načinu, kako je zastavil lwasz-kiewicz konflikt med glavnima osebama te komedije, Chopinom in njegovo prijateljico George Sandovo, namreč kot konflikt med talentom in genijem, torej med srednjo in absolutno umetniško nadarjenostjo. Razlagati dolgoletno, toda že od vsega početka za obe strani mučno in labilno ljubezensko razmerje z večjo ali manjšo, umetniško inteligenco in močjo pa ni prepričljivo; tako tolmačenje iz nacionalne nečimrnoisti poenostavlja to vseskoz intimno, erotično dialektiko ljubezenskega razmerja med obema umetnikoma. Saj tu ne gre, kakor meni Iwaszkiewicz, za neko rivalstvo v umetnosti, marveč za primer pTCokrenjene spolne tipike v ljubezenskih odnosih, ki ga je svetu pokazal Strindberg, gre za stremljenje čutno močne, spolno izkušene in moško inteligentne ženske, izvajati varuštvo nad svojim bolj žensko čustvenim  ljubimcem na  eni  strani  in  za  nenehne poskuse tega umetnika
^ Komedija v treh dejanjih. Jubilejna /predstava ljubljanske Drame ob 30-letnici umetniškega dela Maksa Furijana. Režija: dr. Bratkio Kreft, scenam ing. arh. Ernest Franz.
477
ljubimca, izviti se iz tega varuštva. Te karakteristike ljubezenskega razmerja med Chopinom in Georgc Sandovo pa ni niti v Iwaszkiewiczevi komediji niti v njegovem popularnem življenjepisu o Chopinu (SKZ, Mojstri in vzorniki 12, 1949), v obeh primerih je Chopin poljski nacionalni genij, ki ga George Sandova s svojo manjšo inteligenco ne more  razumeti.
Drame, ki obnavljajo kulturno zgodovino in to v lepoumnih salonih, so v bistvu konverzacijake igre in je njih glavna skrb posvečena razgovor-nemu dialogu. IwaiSizkie-\viczev dialog je sicer gladek, toda za »talentirano Georgie Sandovo in genialnega) Chopina« ni niti pretirano duhovit niti poantiran, suče se precej lagodno okoli dovolj trivialnih družinskih razprtij in ljubezenskih flirtov, v katere so zapleteni prebivalci, gosti in goslači hiše v Nohantu. Usodno za ta dialog je tudi to, da je glavni junak Chopin skozi dve dejanji obsojen na molčečno ustvarjanje ob svojem klavirju in da spregovori šele v tretjem, zadnjem aiktu. Edino duhovito, ironično poantirano besedilo govori v tej komediji Solange, ki je tudi psihološko najbolj izdelan lik.
Avtorju Kranjskih komedijantov ni bilo težko, dostojno, to se pravi sadonsko reprezentativno, uprizoriti poljsko inačico kulturnozgodovinske ure na odru. Pri tem dovolj uspešnem delu mu je izdatno jjomagal scenograf Ernest Franiz s svojo estetsko dopadljivo in funkcionalno domiselno sceno.
Chofpina je igral Maks Furijan. Ne bi si upali trditi, da je ta vloga, ki ni niti karakter niti šairža, najbolj posrečeno izbrana za jubilejno predstavo našega z mimično fantazijo bogato nadarjenega karakternega igralca. Vrhu tega je bil Chopin vzlic svoji umetniški razdražljivosti v bistvu mehak značaj, Maks Furijan pa je specialist za rezke, ostre figure. Psihološka preizkušnja Cho(p(iDa kot dramskega lika je v tej komediji njegov dolgi razgovor, scene a faire, z Geoirge Sandovo: njegovo nenadno slovo od prijateljice po desetletnem razmerju. V tem prizoru je Chopin karakteriziran na več načinov: z glasbeno obsedenostjo, poljskim nacionalizmom, slabo zatajevanim sramom zaradi svojega dolgoletnega razmerja, zadevo s kurjim bedrom in kočijo in svojim razmerjem z mladoletno služkinjo Madeleine. Prva vzgiba sta izven erotičnega področja, tretji, ki je najbolj značilen za to ljubezensko razmerje, je samo bežno nakazan, ostali pa so trivialni in Chopinov lik bolj temne, kot pa pridvigajo. M. Furijan je igral Chopina z glasbeno obsedenositjo, z nervoiznostjo in razdražljivostjo umetnika in je-tičnika in tako je izrazil skoraj vse, kar se da izvabiti iz te za oder ne posebno hvaležno napisane vloge-
Ansambel ljubljanskega SNG v današnjem sestavu nima George Sandove, na kar bi moral režiser pomisliti, predno je predlagal delo za repertoar. George Sand je primerek ekscentrične ženske umetnice, moške po svoji volji in inteligenci, ženske jk* svoji muhavi spremenljivosti, ki svojo močno in zrelo čutnost in vseskozi avtoritativno inteligenco odeva v materinsko varuštvo naid svojinii ljubimci. Umetnica Mira Danilova je po svojem igralskem značaju premehka za to intelektualno možačo, materinsko varuštvo, s katerim je označila George Sandovo, pa je samo ena poteza tega psihološko zelo zapletenega ženskega značaja.
V središču zanimanja vsega večera je bila Duša Pookajeva kot Solange. Po dolgi, občinstvu nerazumljivi nezaposlenosti v SNG je Duša Počkajeva pokazala, da se je razvila v odlično karakterno igralko komedijske zvrsti.
478
Ob vsakem nastopu opažen je bil Lojze Rozman kot malopridni, ostro karakterizirani Maiurice, enako Polde Bibič kot poljski sluga Jan in Majda Potokarjeva  kot samodopadljiva služkinja  spogledljivka.
Wodziiiskega je igral Stane Potokar, Avgusto Draga Ahačičeva, Fer-nainda Janez Rohaček, Clesingerja France Presetnik, gospodično Roisieres Mileva Ukrniarjeva in slikarja Rousseauja Danilo Benedičič.
V 1 a d i m i r   K r a 1 j
479