GLAS
LETO XXII. ŠT. 45 (1060) / TRST, GORICA
ČETRTEK, 14. DECEMBRA 2017
NOVI
CENA 1,20 EVRA 
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale
D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46)
art. 1, comma 1, NE/PD
ISSN 1124 – 6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY
Gorica / Odprli so veliki šotor za migrante
Kdo bo skrbel za ljudi brez
strehe nad glavo?
  sredo so predali namenu veliki beli šotor
na dvorišču zavoda Contavalle v četrti sv.
Ane v Gorici. To rešitev je predlagala goriška
Cerkev po zaprtju Bombijevega predora v mestnem
središču, kjer je v zadnjih mesecih v nedostojnih
razmerah prenočevalo do 160 migrantov. Kot zah-
tevajo oblasti, bodo lahko nudili zatočišče največ
60 “gostom” in največ 90 dni. “Za primerno na-
daljnjo oskrbo ljudi brez strehe nad glavo naj torej
potem poskrbi javna uprava”, so med drugim pou-
darili na tiskovni konferenci dva dni pred odprtjem
šotora. Škofijski vikar za Karitas g. Stefano Goina,
direktor Karitas g. Paolo Zuttion (na sliki) , urednik
škofijskega tednika Voce Isontina Mauro Ungaro in
Simone Orsolini, predstavnik zadruge Murice, ki
je sklenila pogodbo s škofijo za upravljanje šotora,
V so predstavili projekt jav-nosti in postavili nekaj pikna “i”.
Ni prvenstvena vloga Cer-
kve skrbeti za priseljence,
to pa rada naredi, če jo po-
zovejo upravitelji. Cerkev
na Goriškem pomaga lju-
dem v stiski, Goričanom in
tujcem, so poudarili. Že po vojni na Balkanu je sko-
zi zavod sv. Jožefa šlo nad 14 tisoč beguncev, reveži
od vedno trkajo na vrata cerkva, priseljenci zadnja
leta v mestu najdejo zatočišče izključno v cerkvenih
strukturah. V velikem šotoru bodo sprejeli vsako-
gar, ki bi potreboval streho nad glavo, občane in
tujce, je podčrtal g. Goina. G. Zuttion je pojasnil,
da je v mestu povprečno 60 prosilcev za
azil. Zaradi mraza in snega so jih deloma
sprejeli v prostorih župnišča Pastor Ange-
licus blizu stolnice, deloma v dvorani Ka-
ritas na trgu sv. Frančiška. “Priseljenci še
vedno prihajajo”! Prejšnji četrtek jih je
prišlo 14. Moti se, kdor je mislil, da bo
trda roka ustavila njihov prihod, je dejal
g. Zuttion. Manj kot pred časom jih je za-
to, ker prefektura v zadnjih tednih redno
skrbi za njihovo premeščanje v druge
zbirne centre.
Žal krožijo glasovi, je še dejal Zuttion, da
Karitas oz. škofija služita na račun prisel-
jencev. “Pojasnjujem: šotor financira ško-
fija. Zanj nimamo nobene konvencije s
prefekturo ali katerokoli drugo javno
ustanovo”. Vse sloni zgolj na ramenih škofije. “Ved-
no smo sprejemali vse revne na našem ozemlju.
Tudi ko je dormitorij pokal po šivih, nismo nikogar
poslali proč, vedno smo iskali alternativne rešitve”,
je zatrdil v odgovor tistim, ki blatijo krajevno Cer-
kev, češ da si prizadeva za sprejem priseljencev, ker
da so bolj donosni kot “domači reveži” …
www.noviglas.eu
Goriški Travnik v snegu
G. Zuttion je želel izrecno poudariti svetlo plat žalo-
stne zgodbe: zlasti v obdobju Bombijevega predora,
pa tudi v sedanji fazi, so ogromno naredili in še de-
lajo prostovoljci: na domovih pripravljajo tople
obroke, ki jih prinašajo priseljencem. Med njimi je
tudi upokojen zdravnik, ki vsak večer zdravi mi-
grante in bi zaslužil posebno nagrado.
V šotor bo možno vstopiti med 19.30 in 21. uro,
zjutraj ga bodo morali gostje zapustiti med 7. in 8.
uro. Stalno bo prisoten kakšen operater, pomagalo
bo nekaj prostovoljcev, predviden je tudi nočni
čuvaj. Šotor, ki so ga nudili Zdravniki brez meja,
postavili pa alpinci, je zagrajen in segret. Na razpo-
lago je šest stranišč, tuš pa v zavodu sv. Jožefa, ki je
razmeroma blizu. Seznam gostov bodo posredovali
pristojnim oblastem.
Le tri mesece po zaprtju šotora bodo morali zapreti
tudi zavod sv. Jožefa v Podturnu, saj Cerkvi ne do-
volijo, da bi obnovila konvencijo in tam še naprej
sprejemala begunce. Odtod glavna skrb Cerkve, ki
bo morala - kot so določile oblasti - spomladi za-
preti dve pomembni strukturi za ljudi brez strehe
nad glavo. Kdo bo odtlej skrbel zanje?
DD
Svet okrog nas14. decembra 20172
Povejmo na glas
Sočutje s trpečimi druge vere
Predsednica paritetnega odbora Ksenija Dobrila gostja SSO
Za učinkovitejše delovanje
paritetnega odbora
  novim pravilnikom
bo delovanje institu-
cionalnega paritetne-
ga odbora bolj urejeno in
učinkovito, presežene bodo
tudi marsikatere ovire, ki so
precej omejevale ta organ za
izvajanje zaščitnega zakona
38/2001. Ta
dosežek je zelo
pomemben,
saj je bilo po-
trebno veliko
dela in usklaje-
vanj z mini-
strstvom za
deželne zadeve
in avtonomijo,
ki ga zdaj vodi
sam predsed-
nik vlade Pao-
lo Gentiloni,
za manjšinska
vprašanja pa
skrbi podtaj-
nik Gianclau-
dio Bressa. Sta-
ri delovni pravilnik iz leta
2012 je namreč nedorečen
in omejujoč in niti ne do-
loča, koliko naj traja man-
dat. Vse to naj bi bilo zdaj
urejeno.
Med pogovorom s prisotni-
mi odborniki je predsedni-
ca Dobrilova izrazila zado-
voljstvo z delom v paritet-
nem odboru, saj je med čla-
ni, ki se zelo redno ude-
ležujejo zasedanj, odprto so-
delovanje in ni posebnih
nasprotovanj. Veliko napo-
rov je bilo vloženih v izva-
janje vidne dvojezičnosti in
izgradnjo deželnega central-
nega urada za slovenščino,
ki bo koordiniral uporabo
slovenščine v javnih upra-
vah. V tem smislu je bil na
2. deželni konferenci o
zaščiti slovenske manjšine
podan tudi konkreten pre-
dlog koordinacije oziroma
Z mreže med centralnim ura-dom in krajevnimi javnimiupravami, ki spadajo v ob-
močje izvajanja zaščitnega
zakona.
Tako predsednica Dobrilova
kot predsednik Bandelj sta
izrazila zaskrbljenost zaradi
tega, ker je zastalo delovan-
je vladnega omizija, ki bi ga
bilo treba dopolniti še s po-
litičnimi predstavniki. Pri-
sotni tehniki se sicer sezna-
nijo z raznimi kritičnimi
točkami pri izvajanju
zaščite, vendar do konkret-
nih korakov pride z veliko
težavo in zamudami. Še po-
sebno težavno je pri zapiso-
vanju šumnikov na osebnih
dokumentih, kot so npr.
potni listi in vozniška do-
voljenja.
Izvršni odbor SSO je bil na-
dalje seznajen še z drugimi
temami, ki jih je paritetni
odbor obravnaval. Veliko je
bilo govora o šolstvu in
uporabi slovenskih črk na
novih šolskih spletnih por-
talih ter pri nudenju stori-
tev v slovenskem jeziku za
predšolske otroke. Podobna
odprta vprašanja so tudi v
zdravstvu, kjer je, kljub raz-
nim prizadevanjem, še ved-
no premalo storitev v slo-
venskem jeziku, še posebno
za otroke s posebnimi potre-
bami. Primanjkuje tudi pre-
gled, kako krajevne javne
uprave uporabljajo sredstva
iz zaščitnega zakona, a to žal
ni v pristojnostih paritetne-
ga odbora. Na vprašanje, ali
se je paritetni odbor ukvar-
jal tudi z gorišim EZTS-jem,
je predsednica Dobrilova
odgovorila, da je bilo samo
dano soglasje za uporabo
prostorov v Trgovskem do-
mu, drugače pa tematika ne
spada v izvajanje zaščitnega
zakona 38/2001.
Na koncu srečanja se je
predsednica Ksenija Dobrila
zahvalila za sodelovanje s
Svetom slovenskih organi-
zacij in z drugo krovno or-
ganizacijo SKGZ. V tem ok-
viru pa bi bilo po njenem
mnenju potrebno pripraviti
načrt in določiti prioritete
za udejanjanje zaščite in
manjšinskih pravic. Kjer se
stvari zatikajo, pa bi bilo
treba razmisliti o konkretni
uporabi pravnih sredstev.
  epopisno pomenljiv dogodek letošnje-
ga adventnega časa je zagotovo pot pa-
peža Frančiška v Mjanmar in Bangla-
deš. Zdi se, kot da odzivi na ta njegov obisk ni-
so v dovoljšnji meri zaznali smisla in sporočila
tega enkratnega dejanja. Papež je namreč želel
oditi v omenjeni azijski državi zaradi tragedije
muslimanske manjšine Rohingya. Kot je zna-
no, je ta v pretežno budističnem Mjanmaru
kruto preganjana, tako da se je več kot šesto ti-
soč njenih pripadnikov zateklo v sosednji Ban-
gladeš in temu begu še ni videti konca. Papež
se je torej z vsemi močmi zavzel za musliman-
sko manjšino, potemtakem ne za pripadnike
katoliške ali širše krščanske vere, kar bi bilo si-
cer razumljivo in običajno. In v tej odločitvi je
izjemna dragocenost njegovega dejanja, za ka-
tero je upati, da bo močneje osvetlilo obzorja
sočutja in prizadevanja za uresničitev temel-
jnih človekovih pravic vsakogar in kjerkoli na
svetu - da bo močneje in prelomno zaživelo ti-
sto sočutje, ki ne pozna nobenih omejitev in
naj bi bilo resnično univerzalno. Vse preveč je
namreč še vedno tiste miselnosti, ki prisega le
na sočutje in skrb za svoj narod, za svojo
državo, skrb za vrednote svoje civilizacije in ne
nazadnje na skrb za svojo vero ali z drugimi
besedami: zakaj se ne bi v enaki meri in z isto
predanostjo posvečali še drugim, predvsem so-
sednjim narodom in državam, zakaj ne bi ime-
li enakega odnosa do drugih civilizacij in nji-
hovih vrednot, kot ga imamo do svoje civili-
zacije, in zakaj ne bi videli v drugih verah dru-
gačno, pa vendar sorodno prispodobo našega
iskanja pomirjujočega smisla? Vse to v tistem
trenutku in tedaj, kadar so t. i. drugačni od nas
podvrženi zapostavljanju, poniževanju in pre-
ganjanju, še več - in to je ključno -, kadar dru-
gačni od nas trpijo. Kadar trpijo zaradi lakote
in revščine, nerazumevanja in prezira, kadar
sta jim odvzeta osnovno dostojanstvo in pra-
vica do obstoja. In v tem je veličastno pa-
peževo sporočilo: za trpeče in v prvi vrsti za
trpeče se velja zavzeti z vso odločnostjo in
srcem, to naj bo prvo pravilo, ki je pred vsemi
drugimi pravili. Šele uresničevanje tega pravila
bo porušilo vase zaprto miselnost oziroma
brezčutnost, da me drugi ne zanimajo, ne za-
nimajo me stiske tistih, ki niso moj narod, ki
niso moja država, ne zanima me teptanje pra-
vic, če gre za druge civilizacije, ne zanima me
trpljenje tistih, ki niso moje vere. In prav ta
miselnost je trajen izvir napetosti med ljudmi,
ta miselnost v časih vse večjega poenotenja
sveta zapira pot do planetarne solidarnosti,
brez katere bo naša prihodnost vse prej kot lah-
ka. Zato je papež med svojim obiskom močno
povzdignil svoje besede, spomnil na “pra-
vičnost, ki je želja priznati vsakomur, kar mu
pripada”, “ne zaprimo svojega srca za stiske
drugih, ne odvračajmo pogleda proč”. Ne na-
zadnje je v imenu sveta prosil odpuščanja mu-
slimansko manjšino, kajti “prisotnost Boga se
danes imenuje tudi Rohingya”. Se danes ime-
nujejo vsi trpeči.
Janez Povše
N
Projekt “Govorica manjšine na spletu”, ki ga že
več mesecev snuje Združenje cerkvenih pevskih
zborov Gorica, se bliža koncu. Cilje in zametke so
predstavili 26. julija, 28. decembra bo sklepna
predstavitev. Na vmesni tiskovni konferenci je 5.
decembra predsednik ZCPZ Dario Bertinazzi po-
vedal, da gre za še kar obsežen projekt, ki presega
pevsko dejavnost. Sodelavec Albert Devetak je po-
drobneje orisal projekt, pri katerem sodeluje več
partnerjev in javnih ustanov, njegov cilj pa je nu-
diti popotniku možnost, da v naših krajih prek in-
terneta spoznava tudi živo govorico manjšine, naj-
pomembnejši element, ki nas opredeljuje. In to
prek računalnika, tablice oz. “pametnega” telefo-
na. Projekt ni bil enostaven že zato, ker zajema ce-
lotno naselitveno ozemlje manjšine, od avstrijske
meje do Kopra, 32 občin, kjer se izvaja zaščitni za-
kon. Da bi bil štirijezični portal še bogatejši, so
značilnosti različnih krajev lovili v objektiv v vi-
demski pokrajini arh. Elena Rucli, arh. Gabriele
Pascutti in Luciano Lister, v goriški Stefania Beret-
ta, Manuel Persoglia in Sara Devetak, v tržaški Ma-
tej Kos. Sodelovali so zlasti mladi, skupno z zbori
pa je bilo zraven nad 300 oseb.
Združenje novinarjev in publicistov Slovenije / Podelitev nagrad
Z. Tavčar, A. Rebuli, B. Nežmahu
in E. Jazbar priznanja
  astno priznanje Boruta
Meška za življenjsko de-
lo, ki ga podeljuje
Združenje novinarjev in publi-
cistov (ZNP) Slovenije, sta letos
prejela pisateljica in pesnica
Zora Tavčar ter pisatelj Alojz
Rebula. Nagrado za izjemne
dosežke v novinarstvu je prejel
Bernard Nežmah, nagrado za
medijsko ozaveščanje sloven-
ske družbe pa Erika Jazbar.
Zora Tavčar in Alojz Rebula sta
pomembno oblikovala sloven-
ski kulturni in družbeni pro-
stor, so zapisali v obrazložitvi
nagrad. Rebula in Tavčarjeva
se zaradi zdravstvenih težav
slovesnosti nista mogla ude-
ležiti, zato jima bodo priznanje
podelili v prihodnjih dneh na
njunem domu.
V združenju so za izjemne do-
sežke v novinarstvu nagradili
tudi Bernarda Nežmaha, ki so
ga prepoznali kot enega naje-
minentnejših slovenskih novi-
narjev in kolumnistov.
“Ko je Meško pred 30 leti prišel
na Mladino, sem bil jaz tam
Č urednik. Bil je mlad, nadobu-den pisec, željan odpiranja inodkrivanja tedanjih zapečate-
nih skrivnosti. Po vseh teh le-
tih in po njegovi tragični zgod-
bi pa se to najino prijateljsko
druženje končuje v taki nagra-
di. Sicer sem pa vesel vsake na-
grade, še posebej, če jo dobim
skupaj z odličnim pisateljem
Alojzom Rebulo”, je Nežmah
povedal za STA.
Ravno zaradi konformizma
večine mnenjskih voditeljev so
njegovi lucidni in poglobljeni
članki in analize še toliko bolj
dragoceni. Njegov prispevek
pluralnosti slovenske medijske
krajine je neprecenljiv.
Nagrado za medijsko
osveščanje slovenske družbe
pa je prejela novinarka in ak-
tivna članica slovenske narod-
ne skupnosti v Furlaniji Julijski
krajini Erika Jazbar, ki pomem-
bno sooblikuje slovenski pro-
stor.
“Ta nagrada mi ogromno po-
meni, saj to organizacijo zelo
cenim, ker prihaja čez mejo na
zahodno obrobje našega slo-
venstva. Svoje delovanje zaradi
pomanjkanja časa v glavnem
uresničujem izključno v svoji
skupnosti, vendar skušam gra-
diti tudi skupni čezmejni pro-
stor, ki ne raste z razpisi in
evropskimi sredstvi, ampak z
druženjem z ljudmi”, je za STA
povedala Erika Jazbar.
Predsednik ZNP Tino Mamić
je v nagovoru na podelitvi
priznanj opomnil, da se mora
tudi vsak sam vprašati, ali je
naredil dovolj za svobodo me-
dijev.
ZNP je častna priznanja začel
podeljevati leta 2011 v spomin
na urednika in novinarja Bo-
ruta Meška, ki je umrl 20. maja
2010.
Naši nekdanji kolegici v ured-
ništvu in dolgoletni sodelavki
Novega glasa Eriki Jazbar česti-
tamo, čestitke pa so ji poslali
tudi Igor Gabrovec in Peter
Močnik v imenu stranke Slo-
venska skupnost ter predsed-
nik Sveta slovenskih organiza-
cij Walter Bandelj.
Foto Igor Krišnar
Aktualno 14. decembra 2017 3
Bevkova knjižnica v Novi Gorici / Srečanje z Markom Kravosom  
“Moje pesmi je treba uživati po
malih dozah z razmislekom”
  a veseli dan kulture, 3. de-
cember, rojstni dan našega
velikega Prešerna, so v
knjižnici Fraceta Bevka v Novi
Gorici praznovali že v četrtek, 30.
novembra 2017, v družbi Marka
Kravosa (1943), pesnika, esejista,
kritika in prevajalca. K njim je
prišel na povabilo Goriške
knjižnice Franceta Bevka, na le-
pem popoldnevu pa je sodelova-
la tudi Gimnazija Nova Gorica.
Trije dijaki, Teodora Komlenić,
Borut Petrović in Jakob Šfiligoj,
so pod mentorskim vodstvom
profesorice Andrejke Markočič
Šušmelj s pravilnimi poudarki in
igrivostjo v pravih trenutkih, kot
je sam Kravos izjavil, interpreti-
rali nekaj njegovih pesmi, ki so
“šegave, igrive, duhovite, pa tudi
zaresne”. Za prijeten glasbeni
uvod in prav takšen konec je po-
skrbel godalni trio Gimnazije
Nova Gorica, ki ga sestavljajo Ka-
ti Harej, Gašper Harej in Luka
Mužina. S tržaškim pesnikom se
je o njegovem pesniškem opusu
pogovarjal ravnatelj, publicist in
kulturni delavec Bojan Bratina.
Pogovor se je sukal pretežno
okrog Kravosove zadnje pesniške
zbirke Kot suho zlato. Kot morski
valovi je v knjigi šest razdelkov, v
vsakem od njih pa je po dvanajst
šestvrstičnih pesmi, ki jih je treba
“okušati po malem, da zaznamo
vse arome in vtise”. Ta knjiga pe-
smi je “symposion: pojedina z
duševno in meseno hrano”.
Bojan Bratina je poglobljeno
razčlenil samosvojo poetiko Mar-
ka Kravosa, ki je za pesniški opus,
za prispevek slovenski kulturi in
literaturi ter za vzpostavljanje
mostov med kulturami prejel
Zlatnik poezije 2016. Povedal je,
da se Kravos ukvarja s poezijo in
s tem o smislu življenja, razmišlja
v esejih, prevaja in piše tudi pro-
zo in radijske igre. Posveča se tudi
madinski književnosti. V pisanju
je tako zelo samosvoj - izogiba se
vsakemu kalupu -, da, če ga en-
krat spoznamo, takoj prepozna-
mo njegova dela. O njem pravijo,
da je mediteranski pesnik, da je
v njegovih stihih čutiti to njego-
vo odprtost; je pa tudi pesnik iro-
nije, intime, ljubezni. Kravos je
zaznamoval slovenski literarni
prostor in ga še zmeraj vedri. Nje-
gova zadnja zbirka Kot suho zlato
je izšla v letošnjem maju. Njena
različica, sicer manj obsežna, Zla-
to ustje - L’oro in bocca je izšla
pred originalom, januarja letos.
Pravzaprav gre tu za dvojezično
pesniško zbirko, v kateri so pesmi
iz zbirke Kot suho zlato, ki jih je
izbrala, prevedla in uredila Darja
T Betocchi. Ob branju Kravosovihpesmi iz zadnjih dveh pesniškihzbirk se je Bojanu Bratini utrnila
marsikatera misel, ki jo je posre-
doval številnim udeležencem
večera v novogoriški knjižnici.
Med drugim je spomnil, da Kra-
vos živi z literaturo že od l. 1969,
ko je objavil prvo pesniško zbirko
Pesem. Že od dijaških let se ak-
tivno in javno popolnoma pre-
daja poglobljenemu preučevanju
materinega jezika, z ljubeznijo
do katerega so prežete njegove
pesmi. To predanost je dokončno
potrdil z vpisom na Filozofsko fa-
kulteto v Ljubljani. Omenil je
njegovo urednikovanje, preda-
vanje na univerzi v Trstu, delo s
kolegi v PENU, Društvu sloven-
skih pesnikov in pisateljev, poz-
navanje drugojezičnih kolegov
in njihovo umeščanje v slovenski
prostor s prevodi. Nenehno išče
tudi stik z mladimi bralci z
ustvarjanjem mladinske literatu-
re in se odziva na dogajanje okoli
sebe z esejističnim delom. Kravos
oblikuje pesem kot formo, ki naj-
bolj zgoščeno in semantično od-
prto pripoveduje in izpoveduje.
Pesnika oblikuje vse, kar ga ob-
kroža, je poudaril Bratina. Za pol-
no razumevanje njegove poezije
pa je treba bolje spoznati tudi
njega samega. Ob koncu pe-
sniške zbirke Kot suho zlato je pe-
snik zapisal, da je v zbirki šest raz-
delkov po dvanajst pesmi, torej
72 pesmi; verzov je v njej 432. Tu-
di z ureditvijo pesmi v tej zbirki
se kaže njegov izostreni odnos do
oblike in urejenosti; kulinarični
dodatek v njej pestri in vsebinsko
zaokroža posamezne razdelke.
Vez med razdelki predstavlja
namreč nekaj mediteranskih ku-
harskih nasvetov. Kulinarika
umešča pesnika in njegove pe-
smi v mediteranski prostor in sli-
ka dejstvo, ki je večkrat izposta-
vljeno v opisovanju Marka Kra-
vosa, in sicer kot pesnika zamej-
stva in Mediterana; tako ga je oz-
načil tudi dr. Boris Paternu. Kra-
vosove pesmi prevevata
ironiziranje in lirsko polno, ve-
dro izpovedovanje. V njegovih
pesmih se igrivost občuti že takoj
pri prvem stiku z njimi. Tudi v
tem, da beremo naslov pesmi
šele na koncu, je nekaj nenavad-
nega, magičnega. Tako zastavljen
formalni okvir celotne zbirke
zahteva pravo jezikovno organi-
zacijo in uporabo pretanjenega
odnosa do jezika. V Kravosovi
poeziji so osmišljene beseda in
celo črke. To je bilo značilno v
60. letih prejšnjega stoletja s po-
javom vizualne poezije (npr.
Šalamun …). Kravosu je bil blizu
tudi konstruktivizem Srečka Ko-
sovela. O njem je Kravos pisal tu-
di diplomsko nalogo z naslovom
Družbeno angažirana pesem
Srečka Kosovela (l. 1969). Kravos
se ne opredeljuje kot ustvarjalec
eksperimentalne poezije, a vsee-
no žgečkljivo vnaša elemente
razgradnje ali pomenskega
osmišljanja leksikalnega gradiva
ali likovne podobe besede, je po-
jasnil Bratina. Leta 1997 je izšla
njegova zbirka Tretje oko, l. 1982
je zanjo dobil nagrado Prešerno-
vega sklada. Tudi v njej so značil-
ne besedne igre. V naslednji nje-
govi stopnji se beseda razgradi na
grafično znamenje; v skrajnih
posledicah beremo ta kot zna-
menja z ubesedenim pomenom.
Grafično znamenje beremo z be-
sedo. Tudi pika pri tem najde svoj
pomen! Takšen postopek ubese-
dovanja je uspešen tudi v zbirki
Kot suho zlato. Ob prebiranju pe-
smi se nanizajo besedne zveze z
enakimi zvočnimi podobami iz
popolnoma tujih pomenskih ok-
virov, je povedal Bratina. Skozi
besedno igro je čutiti tisti smisel,
ki nam je blizu. Kravos pač po-
staja oblikovalec lastnega poe-
tičnega sveta. Tako izpoveduje tu-
di občutja
“vrženosti v ta
svet”. Včasih pa
je v njegovi pe-
smi čutiti ljudski
zven. Kot pesnik
se dviga nad
vsakdanjost in
motri dogajanje.
Njegova poezija
je zgoščena, ra-
cionalna v izrabi
literarnih sred-
stev. Mestoma
preseneča s pre-
prostostjo, je de-
jal Bratina. Pe-
snik osmišlja svoj
svet in ga ponuja
v pokušnjo. Sred-
stvo za medse-
bojni stik je bese-
da, ki ji je treba
dati možnost, da v polnosti
zaživi. Kravos nam ponuja to
možnost, da začutimo, da nas bo-
gastvo besede vodi in da te bese-
de na novo osmislimo. Ko spre-
govorijo pesmi, ni treba dodat-
nih besed, je prepričan Bratina.
Kravos uporablja bogato metafo-
riko; pesnika označuje “odprta li-
teratura”. Pesmi v zbirki Kot suho
zlato sprejemamo in oblikujemo
po naši meri.
Med pogovorom se je Kravos, na-
vezujoč se na zbirko Kot suho zla-
to, dotaknil marsičesa: npr. iro-
nije, h kateri se večkrat zateka, tu-
di zato, ker je humorna nota po
njegovem malo prisotna v slo-
venskem literarnem ustvarjanju.
Prepričan je, da pesem mora
odražati človeka v mnogoterosti.
Kljub igrivosti, ki prežema njego-
ve pesmi in prikličejo zaradi tega
smeh, se v njih čuti tudi tesnoba.
Pravi, da se sam “boji” besede, ki
bi bila “papirnata”. Prepričan je,
da je poezija potrebna tudi za da-
našnjega človeka. Glede branja
zbirke pesmi Kot suho zlato je
svetoval: “Moje pesmi je treba
uživati po malih dozah z razmi-
slekom in se zaustaviti tudi ob
sedmih receptih za ‘primorsko
zakusko’ in se s tem sproščati. To
namreč potrebujemo”.
/ str. 16
Iva Koršič
Pogovor / Msgr. Ettore Malnati
Tržaški škofje v
terezijanskem času
  sgr. Ettore Carlo Mal-
nati je škofov vikar za
laikat in kulturo v
tržaški škofiji. Napisal je vrsto
knjig in tudi nekaj uvodov v en-
ciklike samega svetega očeta pa-
peža Frančiška. V iztekajočem se
jubilejnem letu, v katerem obe-
ležujemo 300. obletnico rojstva
cesarice Marije Terezije, smo ga
povabili na pogovor.
Msgr. Malnati, pozdravljeni.
Kakšno povezavo so imeli av-
strijski vladarji s tržaškimi ško-
fi, grofi mesta Trst.
Zaradi starodavnega
privilegija, ki ga je
užival tudi tržaški škof,
kasneje papež Enea Sil-
vio Piccolomini, so vla-
darji Svetega rimskega
cesarstva lahko imeno-
vali visoke cerkvene do-
stojanstvenike v škofi-
jah na območjih Svete-
ga rimskega cesarstva.
Kako je dejansko po-
tekalo imenovanje?
Cesar je predstavil sve-
temu očetu izbor imen
nekaterih kandidatov
in nato je Papež izbral
enega škofa, nadškofa
oz. kardinala, ki je bil
najprimernejši tako za
Sveti sedež kot za cesar-
stvo. To pravilo je ostalo
v veljavi vse do razpada
monarhije leta 1918.
Kaj se je spremenilo, ko je
prevzela v roke vladarsko
žezlo Marija Terezija?
Marija Terezija je na podlagi
pragmatične sankcije zavladala
vsem državam pod habsburško
vladarsko hišo, ko še ni dopolni-
la štiriindvajset let. Na dan smrti
Karla VI. je dobila naslov kraljice
Ogrske in Češke ter nadvojvod-
stvo Avstrije. Formalno je Marija
Terezija imela naziv “cesarice so-
proge”, čeprav je vsem znano, da
je bila prav ona gonilna sila ce-
sarstva. Skupaj s soprogom je
ustanovila novo habsburško - lo-
tarinško vejo rodbine. Njen oče
je predvidel, kaj ji bo prihodnost
namenila, zato jo je vzgojil kot
dediča, ki bo prevzel vajeti veli-
kega cesarstva, s pravo mero
znanja iz verouka, zgodovine,
tradicije in kulture. Med vzgoji-
telji je imela tudi nekatere pri-
padnike jezuitskega reda, na ka-
tere ni bila izredno navezana.
Kakšen je bil odnos Marije Te-
rezije do drugih veroizpovedi?
Marija Terezija je bila verna žen-
ska in neoporečena katoličanka
tistega časa; kot vladarica je žele-
la biti do določene mere stroga
tudi z Judi, ki so živeli na Duna-
ju, saj jih je imela za nevarne za
državo. Tudi protestantom ni iz-
kazovala velike naklonjenosti,
saj jih je na vse načine skušala iz-
gnati v Transilvanijo. Nekakšno
simpatijo je imela za Grke - kato-
like vzhodnega obreda.
Kaj pa z veroizpovedmi, ki so
bile prisotne v Trstu?
Z razliko s tem, kar sem dozdaj
omenil, je bila zelo strpna do
vseh krščanskih veroizpovedi in
judovske skupnosti v Trstu, saj si
je želela, da bi naše mesto posta-
lo največje, moderno in najbolj
pomembno pristanišče imperija.
Da bi to dosegla, se je od samega
začetka zavedala, da bo potrebo-
voala moč vseh prisotnih v Trstu.
V kolikšni meri je bila toleran-
tna do Judov v Trstu?
Po zaslugi Marije Terezije so se
M npr. pripadniki tržaške judovskeskupnosti, za razliko od drugihJudov, lahko prosto premikali po
cesarstvu. Judom v Trstu ni bilo
več treba nositi razpoznavnega
znaka.
Lahko rečemo, da je bila ver-
ska strpnost Marije Terezije
povezana s trgovanjem?
Da, seveda. Nedvomno si je Ma-
rija Terezija zastavila kot cilj pra-
vilno trgovsko konkurenco vseh
tistih oseb, ki, kljub temu da so
prihajale iz različnih krajev z
drugimi kulturami in z drugo re-
ligijo, so mestu nudili svoje eko-
nomske spretnosti in zmožnosti,
ki so Trstu omogočile velik na-
predek.
Kakšne škofe si je Marija Tere-
zija izbrala za Trst?
Cesarica si je za mesto Trst želela
cerkvene dostojanstvenike, ki bi
znali uravnovešeno upravljati
tržaško škofijo in bi pripomogli
k strpnosti in medverskemu mi-
ru. Med vladanjem je izbrala kar
tri škofe.
Kdo so bili?
Prvi je bil Leopold Jožef Hanni-
bal Petazzi, grof Novisada in ba-
ron Schwarzenegga (1740-1760),
sledil mu je Anton, viskont von
Herberstein (1761- 1774), zadnji
pa je bil Franc Filip, grof von In-
zaghi (1775-1788). Naj pripom-
nim, da sta prva dva po opravlje-
ni škofovski službi v Trstu posta-
la ljubljanska škofa.
Nam jih lahko predstavite?
Začnimo kar s prvim. Leopold
Jožef Hannibal Petazzi se je rodil
na Dunaju leta 1703. Po študij-
skih letih na Dunaju in v Padovi
je leta 1733 postal dekan v Lju-
bljani. Leta 1740 ga je Marija Te-
rezija izbrala za tržaškega škofa.
Za škofa ga je v Ljubljani posvetil
njegov stric, knezoškof S. F. von
Schrattenbach. Petazzi je postal
tudi zasebni cesaričin dvorni sve-
tovalec.
Kakšno je bilo njegovo po-
slanstvo v Trstu?
Petazzi si je v vlogi tržaškega ško-
fa želel ustanoviti trijezični semi-
nar za bodoče redovnike, ki bi
oskrbovali italijanske, slovenske
in nemške vernike. Po smrti lju-
bljanskega škofa grofa Attemsa
ga je Marija Terezija imenovala
za ljubljanskega škofa. Petazzi se
je tako po dvajsetih letih vrnil v
škofijo, ki jo je že dobro poznal.
Pokopan je v ljubljanski stolnici.
Preidimo k naslednjemu ško-
fu.
Da, na vrsti je Anton, viskont
von Herberstein; tudi on se je ro-
dil na Dunaju. Cesarica Marija
Terezija ga je izbrala za tržaškega
škofa leta 1760. Obdobje Herber-
steinove škofovske službe v Trstu
sovpada z obdobjem velike eko-
nomske rasti tržaškega mesta;
ravno v tistem obdobju so v
Trstu odprli prosto luko. Takrat
je Marija Terezija tudi dala podi-
rati srednjeveško mestno obzid-
je; tudi drugi posegi so Trst celo-
vito spremenili.
V tistem obdobju jezuiti v Trstu
niso dobro sprejeli verske strpno-
sti cesarice Marije Terezije in
kljub neodobravanju škofa von
Herbersteina so začeli “politiko”,
ki ni bila v soglasju z danimi
določili. Herberstein je
skušal katoliško skupnost
poučiti v duhu medsebojne-
ga spoštovanja in strpnosti.
Škof von Herberstein je Ma-
riji Tereziji na Dunaju tudi
predlagal, da bi se tržaška
stolnica preselila v središče
mesta, v Terezijansko četrt,
a cesarica Herbersteinovi
prošnji ni ugodila.
Po odpravi jezuitskega reda
je Herberstein ponovno pre-
dlagal nekdanjo jezuitsko
cerkev v Trstu za stolnico, a
tudi tokrat mu na Dunaju
niso ugodili.
Umrl je leta 1744 v svoji pa-
lači ob stolnici sv. Justa.
Zdaj pa je na vrsti še zadnji:
Franc Filip, grof von Inza-
ghi.
Grof Inzaghi se je rodil leta 1731
v St. Leonhardu v plemiški rod-
bini. Očetova družina je izhajala
iz Lombardije in je bila vključena
v avstrijsko plemstvo. Kot mlade-
nič se je izobraževal v Rimu v
“Collegium Germanicum”. Za-
tem se je ponovno vrnil v Avstri-
jo in služboval v Salzburgu. Tudi
njega je Marija Terezija izbrala za
škofa in grofa Trsta. Papež je ime-
novanje potrdil 24. aprila 1775.
Istega leta so Inzaghija na Duna-
ju posvetili za škofa.
Škof Inzaghi je bil predstavnik
obdobja terezijanskih reform.
Stremel je k razsvetljenskim
težnjam tistega časa in se znašel
v vsaki priložnosti. Bil je strog za-
govornik in izvrševalec njemu
določenih pravil in ukazov s stra-
ni cesarske oblasti in Svetega se-
deža.
V času njegovega škofovanja v
Trstu so s patentom verske
strpnosti iz leta 1781 poleg grško
pravoslavne cerkve priznali tudi
srbsko skupnost. Leta 1785 je bil
judovski geto ukinjen in leta
1786 je vlada priznala pripadni-
ke augsburške luteranske cerkve
in pripadnike helvetske veroiz-
povedi.
Prisotnost različnih veroizpovedi
je v mestu povzročila tudi nape-
tosti med pripadniki tradicional-
ne katoliške skupnosti; škof In-
zaghi pa je tudi v teh spornih tre-
nutkih znal spretno pripravljati
pot do miru, tako kot so mu ve-
levali na Dunaju.
Ali lahko rečemo, da je bila
Marija Terezija zelo pazljiva
pri izbiri tržaških škofov?
Cesarica je pri izbiri škofov
tržaške škofije bila predvsem ze-
lo pozorna, da so bili bodoči
škofje deležni odlične teološke
izobrazbe; izkazati so morali
strpnost do različnih jezikovnih
narodnih skupnosti. Poleg tega
so kandidati morali biti zvesti
Svetemu sedežu in cesarski obla-
sti.
/ str. 5
Marko Manin
Foto Iva Koršič
Kristjani in družba14. decembra 20174
Kostanjevica nad Novo Gorico  
Predstavitev restavratorskih
posegov in sladkega presnica
  cerkvi Gospodovega oz-
nanjenja Mariji na Ko-
stanjevici nad Novo Gori-
co so od letošnjega avgusta do ok-
tobra 2017 potekala restavrator-
ska dela. Konservatorsko-re-
stavratorski poseg je bil
opravljen na štukaturah in
stenskih poslikavah na ladji
cerkve. Kakovost kostanje-
viških štukatur postavlja to
cerkev med osrednje spo-
menike 17. stoletja na Slo-
venskem. Poleg tega so po
obsegu največje štukature
na Severnem Primorskem.
V prezbiteriju so večinoma
še originalne, v ladji pa so
bile v večjem delu uničene
v prvi svetovni vojni, ko je
bila cerkev bombardirana
in skoraj v celoti porušena.
V kakšnem stanju je bila ta-
krat, so udeleženci predsta-
vitve obnovitvenih del, ki je
bila v soboto, 25. novembra
2017, sami lahko videli z diapozi-
tivov. Ob njih sta Minka Osojnik
in Marta Bensa, konservatorki Za-
voda za varstvo kulturne de-
diščine Slovenije, OE Nova Gori-
ca – na večeru je bila prisotna vsa
restavratorska ekipa pa tudi Silve-
ster Gabršček z ministrstva za kul-
turo, ki je finančno pripomoglo
k restavriranju -, podrobno opisa-
li potek restavriranja poslikave v
luneti na slavoločni steni in po-
sege na štukaturah dela stropa
cerkvene ladje od slavoločne ste-
ne do okvira centralne poslikave.
Konservatorsko-restavratorski po-
segi na štukaturah in stenskih po-
slikavah na ladji cerkve so bili
nujno potrebni predvsem zaradi
poškodb, ki so nastale ob dveh
močnih potresih leta 1976, pa tu-
V di zaradi prahu in umazanije, kista se nabirala skoraj celo stoletje.Med potekom del so našli foto-
grafijo originalne freske, tako da
so na njeni podlagi lahko izvedli
verodostojno rekonstrukcijo
manjkajočih delov poslikav. Po-
slikava na luneti ima zelo zanimi-
vo zgodovino, ki jo je v glavnih
obrisih navedla Osojnikova.
Prvotno poslikavo v luneti in tudi
ostale je s finančno pomočjo zad-
nje predstavnice družine Burbo-
nov izdelal slikar iz Vidma Leo-
nardo Rigo med l. 1884-86. Pred-
nost njegove slike so bile lepe žive
barve, kot kaže tudi fotografija, in
fresko tehnika, ki jo je uporabil.
Med prvo svetovno vojno je od-
padel večji del lunete, ki je bila
potem kar nekaj let izpostavljena
vsem vremenskih razmeram. Po-
vrhu vsega je bilo v luneti okno,
kasneje sicer zazidano, a prav to
je predstavljalo velik problem za
statiko pri restavriranju. Po prvi
svetovni vojni so samostan in cer-
kev obnovili (do l. 1929). Nove
poslikave je naredil Giovanni Mo-
ro iz Vidma, ki je luneto obnovil
in doslikal manjkajoči zgornji
del, spodnjega pa je precej presli-
kal in ga ikonografsko spremenil,
tako da je prejšnjo nežno Marijo,
ki je stegovala roke in se nagibala
k ljudstvu, spremenil v Marijo
Kraljico, ki sedi na prestolu. Tudi
drevo je bilo drugače oblikovano,
lističi so bili manjši in veje bolj
nežne. Med restavratorskimi deli
so rekonstruirali glavo enega an-
gela, ki je Moro ni, in odkrili v
spodnjem delu vedute na Sabo-
tin, Sveto Goro, Škabrijel. Luneta
je utrpela še poškodbo pri potresu
l. 1976. Sanacija po njem ni bila
preveč posrečena, desni del se ni
skladal s celoto, je povedala Ben-
sova. Po Moru je bila poslikava še
trikrat rekonstruirana. Strokovna
komisija se je na podlagi arhivske
dokumentacije odločila, da re-
konstruirajo poslikavo, kot jo je
naslikal Rigo. Tako so tudi uskla-
dili barve. Bensova je še povedala,
da ima freska zaradi restavriranj
več plasti ometa, ki so posledica
nekdanjih razpok in odlomov in
so pomemben del zgodbe te po-
slikave. Če bi jih poskusili zabri-
sati ali odstraniti, bi s tem zabri-
sali večji del originalne poslikave,
kar ni dopustno in ni pomem-
bno. Njihov namen ni bil sanirati
razpoke, ker bi s tem pokvarili ori-
ginalno poslikavo. Razpoko, ki je
zdaj dobro vidna in za opazovalca
kar moteča, bo primernejša osve-
tlitev freske napravila manj vid-
no. Glede štukatur pa je povedala,
da so bile očiščene in rekostruira-
ne tako, kot so bile
nekoč.
Po izčrpnem prika-
zu restavratorskih
del so se poslušalci
preselili v kostanje-
viške samostanske
prostore, in sicer v
refektorij, kjer je
gvardijan pater Jer-
nej tudi blagoslovil
obnovljeni portal
jedilnice nad vhod-
nimi vrati. V dvora-
ni, ki so jo popolno-
ma zasedli poslušal-
ci, se je nadaljeval
večer, ki so ga orga-
nizirali Turistično
društvo Nova Gori-
ca (letos praznuje 65 let, za pred-
sednika je tu Slavko Šuligoj),
Frančiškanski samostan Kostanje-
vica Nova Gorica in Goričanke,
Aktiv mestnih žena in deklet, ki
delujejo pet let v sklopu omenje-
nega turističnega društva in jim
predseduje Blanka Maraž. Slavica
Ciril-Metodovo odličje
Odlikovan je bil tudi cerkveni
zborovodja Tomaž Tozon
  lovenski škofje so na
103. redni seji
Slovenske škofovske
konference, ki je potekala
27. in 28. novembra 2017 v
Ljubljani, sklenili, da
podelijo najvišje
odlikovanje katoliške
Cerkve v Sloveniji, odličje
sv. Cirila in Metoda,
stalnemu diakonu in
profesorju mag. Gregorju
Pavliču ter cerkvenemu
zborovodji Tomažu Tozonu.
Cerkveni zborovodja Tomaž
S Tozon prejme odličje sv.Cirila in Metoda ob 80-letnici življenja v zahvalo in
priznanje za dolgoletno
delovanje na področju
cerkvene glasbe in
zborovskega dirigiranja. Pri
patrih frančiškanih na
Tromostovju v Ljubljani je
Tomaž Tozon oblikoval in
vodil zbor, ki je od jeseni
1966 pel vsako nedeljo pri
sv. maši ob 11. uri. Zbor si je
nadel ime sv. Cecilije in je
leta 2017 slavil 50-letnico
obstoja. Iz APZ sv. Cecilije je
izšlo 16 duhovnikov in trije
škofje. 1. decembra 1973 je
zbor pel v Vatikanu pred
papežem Pavlom VI., leta
1990 pa pred papežem
Janezom Pavlom II. Tomaž
Tozon je v dolgi karieri
vodil več kot 25 cerkvenih
pevskih zborov po vsej
Sloveniji in v zamejstvu. Pel
je tudi pri številnih svetnih
zborih in vodil več zborov
ter številne oktete.
Odličje sv. Cirila in Metoda
Člani Slovenske pokrajinske
škofovske konference (SPŠK)
so 18. junija 1985 sprejeli
sklep o cerkvenem odliko-
vanju za zvesto služenje Cer-
kvi na Slovenskem. Odliko-
vanje, sestavljeno iz okrogle
bronaste plakete z reliefno
podobo sv. Cirila in Metoda
in diplome, se podeljuje
osebam ali ustanovam, ki so
se izkazale s posebnim zve-
stim služenjem Cerkvi med
Slovenci. Odlikovanec ima
pravico, da eden od sloven-
skih škofov zanj opravi po-
grebno sv. mašo po krajevni
navadi in vodi pogrebne
obrede, če svojci pravočasno
obvestijo škofa, v čigar ško-
fiji bo pokop.
Jezus in človekova vest
Ko sem si zastavil vprašanje, zakaj je Jezus ta-
ko odločilen za moje življenje, sem začutil
povezavo med Jezusom in vestjo. Poveličani
Jezus je v globini moje vesti, govori na moje
srce. V tem je veličina in temelj Jezusovega
poslanstva v svetu in vera vanj. Sveti Janez je
v uvodu v svoj evangelij zapisal, da je bila v
izvoru vsega Beseda, Logos, ki je bila Božja in
je po njej vse bilo ustvarjeno.  (Jn 1,1) Ker je
človek ustvarjen po Božji podobi, ga ta Bese-
da nagovarja in pričakuje njegov odgovor.
Bog nagovarja z zunanjo in notranjo besedo.
Notranja beseda je glas vesti, zunanja pa
ustvarjeni svet, ki razodeva Stvarnika in načrt
življenja. Že prvi
človek je občutil
in razumel to Be-
sedo, toda greh je
umazal njegovo
izvirno spoznan-
je, da ni njegova
vest tako čista in
so sporočila Boga
v stvarjenju manj
jasna. Zato je Bog
postavil preroke,
da so posredovali
ljudstvu Božje be-
sede. Te so bile zapisane v Sveto pismo. Ko
berem Sveto pismo, odkrivam notranji glas
srca in vesti. Zato so ta besedila tako sorodna
z mojo dušo.
V polnosti se je ta Beseda razodela v Jezusu
Kristusu, ki je učlovečena Beseda v zgodovini
in človeški izkušnji. Jezus je postopoma od-
krival svojo božanskost. Učenci so odkrivali
v njem to prisotnost, njegove besede so imele
težo, v jedru so se srečali z resnostjo življenja
in besed. To sta začutila in spoznala Janez in
Andrej, ki sta šla za napovedjo Janeza Krstni-
ka in ves dan ostala pri Jezusu. Gledala sta ga
govoriti. V tem odnosu so postale njegove be-
sede edinstvene in so dale smisel njunemu
življenju. Zato ju je to srečanje tako zaznamo-
valo. Prav tako tudi druge učence in še zlasti
Saula, ko ga je vprašal, zakaj ga preganja. Je-
zusov glas prihaja v stvarnost ljudi in jih ne
pusti pri miru. Veliki učitelj duhovnosti To-
maš Špidlik poudarja, da človek ne more de-
lovati drugače kot, da posluša svojo vest, ki
je notranji Kristusov glas. On je domač člo-
veku, njegov prijatelj, da mu lahko zaupa.
Kliče ga na naporno in lepo pot, zato postane
kraj prednostne izbire v življenju. Zaradi lju-
bezni in zvestobe Kristusu ni prevelika nobe-
na žrtev. Z njim morem ljubiti, odpuščati, biti
usmiljen,
začenjati znova
- Jezus se je
predstavil kot
Ženin, ker želi
deliti z ljudmi
najbolj intimni
prostor, to je
srce. Njegova
prisotnost v
srcu in vesti je
lahko vir nemi-
ra ali pa izvir
veselja in svo-
bode. Predvsem pa glas vesti, Jezusov glas, ne
zapoveduje, ampak predlaga, svari, uči, vabi,
je ponižen in potrpežljiv. Odnos z njim spre-
minja medsebojne odnose, poglablja spomin
na prvo ljubezen in daje novo upanje.
Žal je danes ta glas močno zamegljen in red-
ko zazveni v svoji jasnosti in lepoti. Zato je
treba neprestano čistiti svojo vest v luči Kri-
stusovega nauka in daru njegovega od-
puščanja ter se poglabljati v Božjo besedo. Na
ta način je njegov glas osvobojen, da ga je
mogoče bolj jasno sprejeti in iz njega
odločno živeti.
ZAKAJ PRAV JEZUS? (8) PRIMOŽ KREČIČ
Plahuta, raziskovalka dediščin-
skih jedi na Goriškem, je obra-
zložila, kakšen je kostanjeviški
presnic. Povedala je, da je bilo to
praznično obredno pecivo, pri-
pravljen je iz nekvašenega testa
(presnic pomeni nekvašen) z bo-
gatim nadevom (suho sadje, ma-
slo, čokolada, veliko dišav in
začimbe). Imel je okroglo ali spi-
ralasto obliko, kar v ikonograf-
skem izročilu pomeni neko enot-
nost, neskončnost, blaženost. Bil
je značilna sladica za praznične
dni, za mrzlejše obdobje, od no-
vembra do maja. Prvenstveno so
ga pripravljali za Veliko noč. Gle-
de na to, da vsebuje tudi dišave,
je zelo primeren za božične praz-
nike. Velja za naš najstarejši kruh.
Izhaja že iz slovanskega izročila in
kot praznični kruh ga omenja tu-
di Valvasor. Ne vemo sicer za nje-
gov razvoj. Valvasor omenja, da je
bil narejen iz več plasti nek-
vašenega testa. Bil je visok kruh,
ki so ga rezali na poročnem slav-
ju. Omenja ga tudi Fran Erjavec,
ki je v 19. stoletju prepotoval celo
Goriško, da bi zbiral krajevne izra-
ze. Zapisal je besedo presnic in
povedal, da je kot nekakšna giba-
nica, ki so jo v Trstu prevzeli “La-
hi po Slovencih”. Zelo znan je
tržaški in istrski presnic, v Gorici
je recept za kostanjeviški presnic
omenjen v avtorjih v l. 1923-
1932. Prvič je bil zapisan pred ka-
kimi sto leti, a v resnici je veliko
bolj star in je predhodnik naše
potice.
Katero vino spada k tej poslastici,
je obrazložil Ivan Peršolja, pred-
sednik društva za razvoj pivske
kulture Sommelier Slovenije.
Peršolja meni, da sodi k presnicu,
glede na to, da je ta sladica precej
aromatična, rumeni muškat ver-
duc, ki ima vonjave po sadju, me-
du. Marija Merljak, prehranska
strokovnjakinja, je imela za pre-
snic same pohvalne besede. Zelo
je primeren za ta čas, ki nas s svo-
jo sivino malce tlači in sili v
otožnost, ki jo lahko prežene tudi
kostanjeviški presnic. V njem je
točno tisto, kar potrebuje naše te-
lo v tem času (maslo, jajca, suho
sadje). Pomembno je tudi to, da
ljudje vedo, da hrana ni samo
skupek vitamin in drugih snovi.
Do nje moramo imeti odnos, kot
tudi do prehranjevanja na
splošno in do praznikov, ki ob
prazničnih jedeh združujejo ljudi
in zdravijo človeka, je povedala
Merljakova. V
presnicu so
izredna raz-
merja minera-
lov. Zato je to
čudovita jed, ki
se jo splača pri-
praviti in ji še
kaj dodati po
lastnem oku-
su.
Mlada glasbe-
nika Iva Mačus
in Matija
Mačus, učenca
Glasbene šole
Nova Gorica,
sta z izvedbo
po ene skladbe
na kitaro in
violino, za uvod in konec, pope-
strila že itak pester večer. Po “teo-
retičnem delu” je nastopil slajši
praktični, ko je bila na vrsti po-
kušnja presnica, ki so ga spekle
članice društva Goričanke, in
muškata verduca.
Iva Koršič
Kristjani in družba 14. decembra 2017 5
  b 70-letnici izhajanja otroške revije Pa-
stirček je izšla tudi zbirka 64 Packovih stri-
pov, domislic, zgodbic, ki že vrsto let na-
govarjajo (bolj ali manj mlade) otroke v našem za-
mejstvu. O knjižici z naslovom “Napake in spake,
proč! Pomagajmo Packotu! ” in njenem junaku
smo se pogovorili z avtorjem Walterjem Grudino,
ilustratorjem in šolnikom.
Kako se je “rodil” Packo?
Packo se je rodil iz izkušnje šolskih dnevnikov v
prvih 90. letih prejšnjega stoletja. Tedaj sem prvič
zaznal možnost, da bi otrokom spregovoril ne le
prek ilustracij, ampak tudi s stripi, ki so bolj živi
in lahko otroku povejo marsikaj. Že takrat so bili
tedenski stripi izredno priljubljeni med otroki in
učitelji, ki so jih takoj sprejeli za svoje. Iz te iz-
kušnje je nastal Packo, in sicer v mesečniku Pa-
stirček. Namenoma je bil zasnovan v črno-beli
tehniki, da bi otroci sami “delali na njem”, se uk-
varjali z njim.
Packo je neke vrste protijunak, čisto navaden
otročiček, kakršnega lahko srečamo vsak dan v
vsaki šoli. Lahko bi rekel, da je po malem vsakdo
izmed nas, bodisi jezikovno bodisi po značaju. Mi-
slim, da se vsak otrok lahko vsaj deloma prepoz-
nava v njem.
Spomnim se, kako sem prvič prišel na dan s to za-
mislijo na srečanju sodelavcev Pastirčka. Urednik
Marijan Markežič je bil takoj navdušen, nekateri
učitelji so vihali nos, češ da je taka zadeva lahko
nevarna, saj da lahko zbeži iz rok … Strip se je rodil
kot izziv in počasi se je le “pretihotapil” do zadnje
strani revije. In otroci so ga vzeli za svojega. Vsi
mi pravijo, da v Pastirčku najprej pogledajo prav
Packa, se posmejejo ob zgodbici in kmalu se lotijo
tudi “dela” z njim. Najmlajši lahko samo barva in
že to mu je lahko v veliko veselje. Oblike so nam-
reč poenostavljene, zaoblene in nežne, zelo pre-
poznavne, povsem v slogu prejšnjih stripov. Take,
da otroka privlečejo. Prvošolček lahko bere prve
besede in jih začenja popravljati, saj je tudi jezik
zelo poenostavljen; otroci iz višjih razredov bodo
gotovo znali postaviti skupaj več pravilnih besed,
še večji pa morda cel stavek. Seveda potrebujejo
nekoga, ki bi jih pri tem vodil. Škoda bi bilo pustiti
Packota samo za zabavo.
Kako nastajajo te vinjete?
Največkrat nastajajo pri delovni mizi. Ko je napi-
san, se ponavadi po hiši zasliši velik smeh. Ko so
bili naši otroci še majhni, sem jih poklical in smo
se skupaj smejali. Tudi jaz sem po svoje Packo …
Hočeš nočeš, v tako delo projiciraš tudi nekaj svo-
jega.
Kakšen je značaj tega protijunaka?
Tak lik lahko zares zbeži iz rok. Kako? Da nasedeš
grobosti in grobemu izražanju. Vedno sem skušal
ostati znotraj določenih meja. Packo ne uporablja
“grdih” besed. Stvari bo izrazil, kot zna, v t. i. pac-
kovščini, nikdar pa ni neolikan. Vedno sem skušal
paziti, da bi otroci gledali svet na čist način. Packo
ni pobalin: morda je malce prestopniški, in vendar
naiven. V moji zamisli je to otrok čistega srca in
dobre duše. Včasih pove tudi kakšno pametno,
čeprav na neroden način. Gre mi za to, da tudi
prek takega izražanja in na preprost način spo-
ročam otrokom določene vrednote, kulturo srca.
Konec koncev je Packo, ki priznava svoje šibkosti,
tudi malo krščansko obarvan: priznava, da ni po-
poln, da potrebuje pomoč, da ni nič lepšega kot
to, da si drug drugemu pomagamo biti prijateljsko
povezani in boljši. Pogosto lahko najdemo tudi
sporočilo, da je bolje imeti opravka z ose-
bami in odnosi kot pa z videoigricami in
telefončki. Materiala je še in še … Packo
je vedno nekje “na meji”. Prizadevam si,
da bi vedno ostal znotraj meja in da ga
otroci zaznajo kot dobrega, čeprav neko-
liko nerodnega fantka.
Koliko stripov je doslej izšlo?
V taki obliki sem jih narisal približno sto, morda
nekaj več. Na začetku sem si vzel čas, da bi Packota
likovno dodelal. Prve vinjete so izšle z nekom, ki
je govoril in je bil napol skrit. Šele kasneje, ko sem
bil bolj gotov, sem mu dal obraz, ki ga še vedno
spremlja. Velik pomen imajo izrazi, ti so izredno
pomembni. Najtežje pri takem stripu je narisati
isti lik z različnimi potezami, izrazi. Packo je nam-
reč dinamičen, se premika, veseli, čudi... Izziv mi
je upodobiti živalico ali karkoli drugega v mojem
osebnem stilu. Če npr. pogledamo šolske posterje,
ki sem jih pripravil za založbo De Agostini v prvih
letih tega stoletja, lahko vidimo vse vrste živali,
predmete in osebe v istem slogu.
Kakšni so odzivi na te vinjete?
Veliko presenečenje je bilo zame, ko sem po mno-
gih letih stopil v razred kot učitelj in sam izkusil,
kolikšno veselje prinaša Packo. Mnogokrat ga tudi
sam uporabljam v šoli, ko moram izraziti kakšen
težji pojem. Ko sem npr. pri verouku razlagal, za-
kaj je bil Jezus poslan na svet, sem povedal, da bi
Packo o Božiču rekel, da se je tako začela njegova
“mišjone di šokoršo”. Niso več pozabili! Seveda
sem jim povedal, da se temu v slovenščini lepo
reče “Božja reševalna akcija”, pravzaprav naše
odrešenje; prepričan pa sem, da si bodo smisel ta-
ko bolje zapomnili. Prav tako lahko rečemo, da je
Velika noč “mišjone kompjuta” … Lahko je tudi
nerodno povedano, bo pa ostalo zapečateno!
Na osnovnih šolah me poznajo kot Packovega
očeta, podobno na srednji; poučeval sem tudi na
višjih, kjer se še spominjajo Packota. Srečujem se
tudi s starši, ki so že imeli Packota v rokah. S Pac-
kotom imam odprta vrata, mladi me hitro jemljejo
za svojega, med njimi sem doma. Naš pristop do
mladih je bolj resničen, ko se postavimo v njihovo
kožo, ko gledamo z otroškimi očmi, empatično.
V veliko zadoščenje mi je bilo, ko so me pred leti,
ko še nisem poučeval, vabili na šole kot Packoto-
vega avtorja, tudi ob dnevu slovenske kulture, kar
bi se zdelo skoraj protislovno … V Trstu me je prvič
povabil ravnatelj Marijan Kravos, o Packotu in sebi
sem spregovoril v šoli, ki sem jo pred leti sam obi-
skoval … To doživetje mi je veliko pomenilo!
Packo je goriški del naše “umetniške” proizvodnje.
Z ženo Paolo ilustrirava knjige že veliko let, doslej
sva ustvarjala za številne založniške hiše, predvsem
iz tujine. V posebno zadoščenje pa nama je nare-
diti nekaj za svoje ljudi, v jeziku, ki ga govorimo
tu. V tem smislu je Packo “samo naš”. Na tradi-
cionalnem jesenskem seminarju za šolnike pred
začetkom tega šolskega leta mi je marsikateri pre-
davatelj dejal, da je knjiga genialna in bi jo bilo
potrebno bolje izkoristiti.
Packo nas s svojo “packovščino” opominja na
skrb za jezik, postavlja nas pred ogledalo, v ka-
terem bomo videli “lastno jezikovno podobo”,
razmišlja David Bandelj v spremni besedi. Je
knjižica lahko tudi didaktičen pripomoček?
Potrjujem. Mislim, da bi bilo najbolje ga upora-
bljati pri pouku slovenščine; marsikdo to že dela
več let, in to tudi na srednji šoli. Otroci se zabavajo
in obenem se lahko marsičesa naučijo. Kaj lepšega
kot priti do znanja jezika na veder in zabaven
način? Razumeti ne le z razumom, temveč tudi s
srcem? Odnos odpira vrata tudi znanju. Packo de-
luje tako: empatija privabi otroka in ga spodbudi,
da bi reševal jezikovne zanke.
Na slavju ob 70. obletnici revije (aprila 2016) je
ta mali junak prvič zaživel v osebi amaterskega
igralca Mateja Pintarja. Dne 18. novembra letos
se je spet pojavil na odru ob predstavitvi treh
knjižic za male bralce in navdušil številne nav-
zoče.
Zelo me je razveselilo, da se je Packo spet pojavil
na odru. Moje sanje bi bile, da bi kdaj zaživel v
igrici. To bi bilo čudovito! Moramo pa paziti, da
ostane “ta pravi” Packo, da ni preveč odrasel, da
ostane otrok, dober in naiven. Matej ga je imenit-
no poustvaril, liku pa je seveda dal tudi svoj pečat,
ki je bil morda malo različen od “izvirnega” Pac-
kota. Sem mu tudi rekel, da je malo “ežagerirau”...
Na koncu?
Rad bi se zahvalil Marijanu Markežiču, ki je videl
daleč; tistim, ki so bili bolj skeptični, zdaj pa priz-
navajo, da je Packo “dober izum”; Davidu Bandlju,
ki je dal Packotu tudi didaktičen pečat, in Mateju,
ki ga je čudovito upodobil. Hvala vsem, ki so zaz-
nali njegov potencial in si prizadevajo, da bi lahko
še bolj zaživel. Upam, da bo prej ali slej izšla še ena
zbirka Packovih stripov.
Ker imam številno družino - Packo je naš “šesti
otrok”! -, imam vedno tudi malo časa. In vendar
mi je v veliko veselje snovati nove stripe.
DD
O
  stopila je v župnijsko
pisarno, izgledalo je,
da z neko tesnobo, in
začela: “Veste, tam na polju je
neka zelo zanemarjena kape-
lica, zakaj ne poskrbite, da bi
se okrog nje očistila tista ne-
snaga, ki se ja tam nabrala”?
Duhovnik jo nekaj časa gle-
da, potem pa mirno reče:
“Gospa, zakaj bi vi tega ne
naredila”? Ostrmela je, se
obrnila, zaloputnila vrata in
odšla. Čez kakšen mesec je
dogodek opisala v lokalnem
V
časopisu. Nič poseb-
nega, boste rekli, pa
vendar tudi ta zgod-
ba ima nadaljevanje.
Skupina starejših, ki
se redno zbira, se je
po srečanju razgovo-
rila. Beseda je nane-
sla tudi na petje. Iz gorske va-
sice so omenili, da že nekaj
let imajo na nedeljo organi-
sta samo enkrat mesečno, pa
še to ne redno, ker živi v me-
stu in ima tam na nedeljo tu-
di svojo zadolžitev, in ko pri-
de domov, igra pri maši. Kle-
pet se je nadaljeval in počasi
so se začeli razhajati.
Tedaj je neka gospa pristopila
h gospodu, ki je bil iz tiste
gorske vasice, in je pripove-
doval, kako je pri njih na ne-
deljo s petjem, in rekla: “Naš
časopis je prinesel zgodbo o
kapelici. Tisti duhovnik je re-
kel tisti gospe, ki je članek
napisala, da bi lahko ona
počistila ob kapelici na polju.
Sama se sprašujem, zakaj ne
bi jaz hodila k vam na nedel-
jo in igrala pri maši? Če mi je
Bog dal sposobnosti, da tudi
igram, le čemu bi tega svoje-
ga znanja ne delila tudi z va-
mi, v vaši vasi”?
Nenavaden namig - je gorski
vasici po Božji previdnosti
priskrbel organistko in
olepšal nedeljsko mašo. Lju-
dem pa, ki tam vztrajajo, dal
nov zagon in jih spodbudil,
da so še na svetu dobri ljudje,
ki želijo deliti svoje znanje za
srečo drugih …
Ambrož Kodelja
Nekaj misli za mlade, ki se pripravljajo na srečanje s papežem
Mladi na poti
  nogi mladi iz različnih
(cerkvenih) skupin in
skupnosti so vzeli za-
res vabilo in spodbudo papeža
Frančiška ter se že zdaj pripra-
vljajo, da bi na čim boljši način
preživeli pastoralno leto 2017-
2018, ki je v katoliški Cerkvi na
poseben način namenjeno prav
njim. Osrednji dogodek bo za
mnoge srečanje s papežem
Frančiškom 11. in 12. avgusta
2018 v Vatikanu.
Sinoda oz. skupna hoja ima za
cilj iskanje no-
vih pastoralnih
strategij, željo,
da bi presegli
okostenele she-
me, ki morda
niso vedno dale
pričakovanih re-
zultatov. Zami-
sel o velikem
srečanju s pa-
pežem gotovo
spominja na ve-
like dogodke, ki
jih je znal
vrhunsko izpel-
jati zlasti sveti
Janez Pavel II.
Danes pa mladi
morda potrebu-
jejo še korak dlje oz. drugačen
korak. Mlade je potrebno sklica-
ti, da se zberejo številni in da nji-
hova vera ne ostane zgolj indi-
vidualna izkušnja. Z druge strani
pa se dogaja, da se mladi po nav-
dušenju praznika sredi oceanske
množice kaj kmalu “ohladijo”
in vrnejo v svoj sivi vsakdan. To-
kratno srečanje s papežem bo za-
to nekoliko krajše in bo le sklep-
ni del, vrhunec daljše poti, ki jo
bodo prehodili med letom v svo-
jem vsakdanjem življenju skup-
no s svojimi sopotniki - vzgoji-
telji in animatorji. Z željo, da bi
se z njimi pogovarjali, poslušali
in morda tudi hodili; da bi sku-
M paj raje hodili, kot pa nastopalina odru.Michele Falabretti, odgovorni za
mladinsko pastoralo v italijanski
Cerkvi, je v dnevniku Avvenire
nedavno poudaril, da je vzgoji-
telj posebno učinkovit, če se za-
veda dejstva, da je naše bivanje
nekako potovanje. Med potjo
vsakdo odkrije in spozna samega
sebe, razume, da življenje lahko
ima neki smisel, da besede in de-
janja oblikujejo življenjski slog.
Na vsakem potovanju se zgodi
tudi kaj nepričakovanega, nego-
tovost je vedno prisotna; to pa še
ne pomeni, da se je treba vrniti
s potovanja samo zato, ker vse ni
tako, kot smo pričakovali. To,
česar nismo predvidevali, je lah-
ko tudi dramatično, in vendar
nas taki trenutki lahko tudi
utrdijo.
Dober vzgojitelj ne bo govoril,
da je življenje lahko: raje bo mla-
dega navajal, da se sooča s
težavami ter da jemlje nase težo
in odgovornost za svoje izbire.
Mladi potrebujejo nekoga, ki
vanje zaupa; in zaupati morajo
sebi, da zmorejo stopiti na pot,
hoditi in priti do cilja, pa tudi
nadaljevati, če se ustavijo, ali
vstati pokonci, če padejo.
Mladi potrebujejo program: ve-
deti morajo, kam hodijo. Njihov
cilj ne more biti nič drugega, če
ne svoboda, v kateri se na zave-
sten in zrel način uresničijo kot
osebe. Pot do take svobode seve-
da ni kratka...
Vsako potovanje nas uči tudi po-
trpežljivosti in ponižnosti, uči
nas čakanja. Potovanje je čas, ko
mladi človek išče in si postavlja
vprašanja. Je sosledje korakov, je
zasledovanje vedno novih ciljev,
je iskanje osebnega ritma. Ko se
popotnik zvečer ustavi, pomisli,
kaj se je podnevi zgodilo, s kom
se je srečal, utrujen ugotovi, ka-
tere so njegove meje, hkrati pa
že načrtuje pot naslednjega dne.
Če prehodi pot, ki si jo je zasta-
vil, mirno leže k počitku.
V vodstvu mladinske pastorale si
želijo prav to: da bi mladi v tem
letu stopili na pot in hodili. Da
bi delili pot eni z drugimi in z
vzgojitelji. Hoja je izziv, ki naj ga
sprejmejo. To bi bila odlična pri-
prava na “sinodo o mladih, za
mlade, z mladimi”.
DD
Deliti svoje znanje 
Dva dialoga
ob srečanju
S 3. strani
Tržaški škofje ...
Msgr. Malnati, imam še eno
vprašanje, vezano na oseb-
nost, ki se je rodila v zad-
njem obdobju habsburške
monarhije, to je msgr. Jakob
Ukmar. Kakšno je trenutno
stanje postopka beatifikaci-
je?
Naj povem, da se je tržaški del
postopka, ki sem ga sam vodil,
končal uspešno. Trije zaboji z
dokumenti so bili odposlani v
Rim. Kot sodnik škofijskega
cerkvenega sodišča sem takrat
imel priložnost, da sem za-
slišal kar nekaj pomembnih
prič. Med temi naj izpostavim
cenjenega profesorja Borisa
Pahorja, uglednega profesorja
Alojza Rebulo in že pokojnega
odvetnika Jožeta Škerka. Nji-
hovi prispevki so bili odkri-
tosrčno zelo vredni.
Kje pa se je postopek usta-
vil?
Postopek ni ustavljen in še
vedno poteka; žal pa je veliko
prič že pokojnih in gotovo bi
večje število pričevanj pripo-
moglo k hitrejšemu poteku
postopka; to pa ne pomeni, da
so do zdaj pridobljena
pričevanja nezadostna ali vse-
binsko nepopolna.
Trenutno v Rimu poteka ocen-
jevalni postopek dokumentov,
ki jih je pripravilo cerkveno
sodišče v Trstu. Ponavljam, da
je bilo opravljeno delo v Trstu
izvedeno zelo natančno.
Dragi msgr. Malnati, iskre-
no se Vam zahvaljujem, da
ste mi naklonili nekaj svo-
jega časa za poglobljen zgo-
dovinski pregled tržaških
škofov med obdobjem vla-
danja Marije Terezije.
  Walter Grudina
Packo naj živi!
POGOVOR 
Goriška14. decembra 20176
Na tehniškem polu delavnice kreativnega
pisanja s pesnico Majo Vidmar
Na šoli smo 2. decembra imeli prav posebno gostjo. Obiskala nas
je Maja Vidmar, ki se je kot pesnica uveljavila že v osemdesetih
letih prejšnjega stoletja. Njene pesmi, katerih glavna tema je
ljubezen, segajo v sam vrh slovenske sodobne lirike. Izdala je več
pesniških zbirk (Razdalje telesa, Način vezave, Ihta smeri, Ob
vznožju, Prisotnost, Sobe itd.), ki so bile tudi prevedene in so med
bralci in literarnimi kritiki vzbudile veliko zanimanja. Zanje je prejela
številne nagrade, med drugimi tudi Jenkovo in nagrado iz
Prešernovega sklada.
Delavnice so potekale na zelo zanimiv način. Pri tisti, na kateri sem
bila prisotna, smo se dijaki posedli v krog. Med prvo vajo smo imeli
zaprte oči, Maja Vidmar pa nas je z besedami popeljala v svet
domišljije, kjer imajo misli prosto pot. Nato smo se o svojih občutkih
pogovorili. Iz gline smo oblikovali tudi domišljijski predmet, ki smo
si ga zamislili pri prejšnji vaji. Na koncu smo iz ključnih besed
sestavili vsak svojo pesem. Druženje je bilo zelo sproščujoče in
zanimivo. Upam, da nas bo še kdaj obiskala. / Pia Prijon
Bodeča Neža v božičnem vzdušju
Približuje se praznik, ki že sam po sebi ustvarja posebno vzdušje, a
je še lepši ob zvokih primerne glasbe. Pesmi, ki so napisane za to
obdobje leta, imajo svojevrsten čar in ustvarila ga bo DVS Bodeča
Neža v ciklu božičnih koncertov. Prvi bo že 15. decembra ob 20.45 v
Ocetarni Sirk na Subidi. V posebno sugestivnem prostoru bo večer
pripravila Bodeča Neža z režijsko pomočjo Sanje Vogrič, tudi pevke
tega zbora. Zbor bo popeljal publiko v božični čas z najrazličnejšimi
pesmimi: od preprostih uspavank, kot je Oj Djetešce moje drago,
slovenskih ljudskih napevov, italijanskih priredb do vsem znanih
božičnih popevk. Petje bo obogatila spremljava dua The Modern
Hard choir Drum’n’Bass Project in harfistke Tatiane Donis. Na voljo
bo seveda tudi CD Gaudete et Cantate.
Štandreška dekanija / Božična spoved
Na Jazbinah v soboto, 16. 12., ob 17. 45 (g. Dominik); v Štmavru v
soboto, 16. 12., ob 19. uri (g. Dominik); pri sv. Ivanu v Gorici v
nedeljo, 17. 12., ob 9.30 (pater s Kapele); v Števerjanu v nedeljo,
17. 12., ob 11.15 (g. Jožko); v Pevmi v ponedeljek, 18. 12., ob 20.
uri; v Štandrežu v torek, 19. 12., od 7.45 do 22. ure (razni spovedniki,
gl. oglasne deske naših cerkva!).
Kratke KCLB / A. Gregorčič - Srečanje pod lipami
Msgr. Rudolf Klinec in
njegovo dragoceno delo
  udolf Klinec je oseb-
nost, ki je zaznamovala
goriško povojno zgodo-
vino in pustila veliko sled v
naši narodni skupnosti. Spada
v skupino zavednih slovenskih
duhovnikov, ki so se med
fašizmom trdo postavili siste-
mu v odpor in so gojili in širili
narodno zavest tudi v tistih
časih, ki so bili najhujši. Imel
je pomembno vlogo v naši
skupnosti, a tudi znotraj cer-
kve, saj je leta 1945 postal ško-
fijski kancler.
Na msgr. Rudolfa Klinca so se
spomnili na Srečanju pod lipami
v torek, 5. decembra. Na večeru,
ki sta ga priredila KC Lojze Bratuž
in Krožek Anton Gregorčič, so
spregovorili Vinko Paljk, Marija
Češčut, Tomaž Simčič in Renato
Podbersič st. Večer je vodil prof.
Peter Černic, ki je v uvodnih be-
sedah opisal lik msgr. Rudolfa
Klinca in nato predal besedo
prvemu gostu. Župnik Vinko
Paljk je povedal, kako so v
Žabljah doživljali duhovnika:
“Bil je del družine, in ko sem ra-
stel, sem črpal poznanje o tem
človeku od svojih staršev, videl
sem, kako žarijo njihove oči, ko
so govorili o msgr. Klincu”. Oče
Vinka Paljka je bil eden od njego-
vih ožjih sodelavcev, a zaradi me-
je je zgubil stike z njim. Ko se je
okoli leta 1958 pojavila možnost
za potni list, jo je takoj izkoristil
za obisk v Gorici in s sabo je peljal
tudi šestletnega Vinka, ki je takrat
nekdanjega župnika prvič srečal.
Gost je povedal, da je Klinec pu-
stil velik pečat v žabeljski skup-
nosti. Bil je zelo moderen. Takrat
se ni govorilo še o župnijskem pa-
storalnem svetu, ampak ta mladi
R
župnik je imel okoli sebe sode-
lavce in se z njimi pogovarjal in
vpraševal za nasvete. Vinko Paljk
je prisotnim prebral zanimive
misli iz dnevnikov msgr. Klinca.
Leta 1945 je Rudolf Klinec postal
škofijski kancler. Msgr. Renato
Podbersič st. je najprej obrazložil
figuro kanclerja. Na vrhu je škof,
potem je njegov namestnik, ge-
neralni vikar, in za tem je kan-
cler, ki se ukvarja predvsem s
pravnimi zadevami. To je zelo
pomembna in odgovorna služba,
kajti skozi kanclerjeve roke gredo
vsi škofijski dokumenti. Rudolf
Klinec je bil kancler od leta 1945
vse do smrti, potrdili so ga vsi no-
vi škofje, kar pomeni, da je zelo
dobro opravljal to delo.
Veliko zaslugo ima pri Goriški
Mohorjevi družbi, v katero je
vstopil leta 1965, in pri nastanku
središča za Slovence pri sv. Ivanu
ter na Subidi na Krminskem. Bil
je “glavni motor” Primorskega
slovenskega biografskega leksiko-
na. Imamo še velik dolg do njega.
Ljubezen, ki jo je vlagal v svoje
delovanje, bi morali vzeti za
zgled in skušati ne zapraviti tega,
kar je naredil, je povedal Podber-
sič.
Rudolf Klinec je bil izjemen di-
plomat, in to je pokazal tudi po
drugi svetovni vojni, ko so skušali
premostiti društveni zlom, ki ga
je povzročila vojna. Primorski
slovenski biografski leksikon, v
katerem so analitično zbrane vse
osebnosti ne glede na politično
pripadnost, je bil velik korak na
poti sprave. O tem je govorila
prof. Marija Češčut, ki je pri tem
načrtu tesno sodelovala. Pri Go-
riški Mohorjevi družbi so že dol-
go razmišljali o taki zgodovinski
knjigi. Stanko Stanič je leta 1949
prvi dal predlog za knjigo Obrazi
naših mož, leta 1955 mu je odbor
poveril to nalogo, a istega leta je
Stanič umrl. Deset let kasneje je
dr. Kacin predlagal knjigo Gale-
rija primorskih likov, a tudi ta se
ni uresničila. Marijan Brecelj, no-
vogoriški knjižničar in sodelavec
Mohorjeve družbe, je leta 1971
ponudil koncept Primorskega
slovenskega biografskega leksiko-
na. Klinec je bil nad tem zelo nav-
dušen, odbor pa malo manj, še
predvsem zaradi političnih in
ekonomskih razlogov. Po števil-
nih sestankih so končno pre-
pričali odbor, da sprejme načrt.
Pisanje ni bilo enostavno, kajti v
tistih letih je bila ta tema delikat-
na. Prof. Marijo Češčut je Klinec
povabil k sodelovanju, ko je opa-
zil, da jo zanima zgodovina.
Poučevala je v Trstu, delovala na
Goriškem in bila družinska pri-
jateljica Brecljevih, ki so živeli
onstran meje, zato je bila neke
vrste povezovalka informacij
med Slovenijo, Gorico in
Trstom. Profesorica je obra-
zložila tudi pomembno vlogo, ki
jo je msgr. Klinec imel pri usodi
Marijinih sester čudodelne sve-
tinje. Leta 1952 sta si sestri Justa
in Angela zamislili, da bi se pre-
selili iz semenišča v stanovanje
in pomagali bolnikom po do-
movih. To željo je dr. Klinec
predstavil škofu in res je dosegel
dovoljenje. Od takrat je kancler
vedno spremljal delo sester in
jim pomagal. Po njegovi zaslugi
so potem dobile postojanko v
Gorici in ostale slovenske sestre.
Na koncu večera je spregovoril še
profesor Tomaž Simčič, ki ni
osebno poznal msgr. Klinca, a ga
je spoznal iz knjig. Ko je pripra-
vljal disertacijo na univezi in pre-
delal lik msgr. Jakoba Ukmarja, je
najprej pregledal Klinčevo delo
Primorska duhovščina pod fašiz-
mom. Ta knjiga je prikaz tistega
obdobja z zornega kota du-
hovščine in pričevanje o trpljenju
in preganjanju pod fašizmom.
Knjiga je še danes temeljni doku-
ment za zgodovinarja, ki
preučuje tisto dobo. Tudi knjiga
Zgodovina Goriške Mohorjeve
družbe je prava zakladnica in do-
kazuje, kako je bil msgr. Klinec
velik zgodovinar in intelektualec.
Simčič je tudi omenil, da je bil
msgr. Klinec leta 1969 predavatelj
na Dragi in je njegovo predavanje
v celoti objavljeno v Zborniku
Draga. Tudi ta dokument je izred-
no pomemben, a le redki vedo,
da obstaja in da bi lahko iz njega
črpali.
Matevž Čotar
  o pregledu, obravnavi in
tehtnem premisleku je ko-
misija, ki so jo sestavljali
mag. Jože Osterman, Branka Be-
zeljak, Igor Švara, dr. Janko Malle
in Ervin Hartman na zasedanju
27. novembra 2017 med 32 pri-
spelimi predlogi oz. vlogi za po-
delitev priznanj Javnega sklada
P Republike Slovenije 2017 sogla-sno sprejela odločitev, da je “Pre-jemnik Srebrne plakete Javnega
sklada Republike Slovenije za
kulturne dejavnosti za leto 2017
gospod Božidar Tabaj” (predlaga-
telj je bil JSKD OI Nova Gorica).
Pri odločitvi za Srebrno plaketo
so upoštevali, “da se poleg temel-
jnih kriterijev (iz-
jemni ustvarjalni
in poustvarjalni
dosežki v daljšem
obdobju, izjemno
organizacijsko de-
lo, razvijanje no-
vih oblik in vsebin
delovanja, delo na področju
kulturne vzgoje in izo-
braževanja, raziskovalno delo,
organiziranje strokovno-sve-
tovalnega in mentorskega de-
la...), sočasno zasleduje še vi-
dik življenjskih izkušenj posa-
meznika (življenjsko delo) ”.
Svečana podelitev najvišjih
odličij sklada (Zlata plaketa, Sre-
brna plaketa in Zlati znak) bo na
  aman so v četrtek, 9. no-
vembra 2017, goriški otro-
ci, abonenti Malega
polžka Goriškega vrtiljaka čakali,
da jih bo Muca Copatarica opo-
zorila, kako pomembno je spra-
vljati zvečer copatke. Zaradi
poškodbe igralca je žal odpadla
že legendarna predstava Muca
Copatarica pisateljice Ele Peroci,
ki je na odrskih deskah v režiji
Katje Pegan od sezone 2008/
2009 v izvedbi Prešernovega gle-
dališča Kranj in v kateri nastopa
tudi Desa Muck. Na vrat na nos
so morali organizatorji abonma-
Z ja za otroke, Kulturni center Loj-ze Bratuž, najti novo predstavo.Še k sreči, da je “vskok” sprejelo
Gledališče Ku-Kuc oz. Miškino
gledališče, ki je prišlo v goste s
predstavo Sprej proti pošastim.
Predstava je premierno zaživela
letos v tednu otroka: njena vse-
bina je zmeraj aktualna, saj se
današnji kot nekdanji otroci na-
vadno bojijo teme. V temi se
namreč domišljija tako razboho-
ti, da na dan privrejo razni stra-
hovi. Tako se zdi, da v vsakem
kotu, pod posteljo, v omari kar
škreblja. Povsod se skrivajo gro-
zljive pošasti, ki jih
je težko odgnati,
zato otroci večkrat
v strahu ponoči
pokličejo mamice
in očke na po-
moč. Prav zato je
predstava, ki jo v
alternaciji izoblikujejo Miša
Gerič Špacapan, Ana Raščan,
Luka Slavic, Martin Gerbec in
Julija Ipavec, zelo poučna. Uči
namreč male in velike, kako se
spopasti z lastnimi strahovi in
se jih tudi otresti. Mala miška
je vsa prestrašena, ker je pre-
pričana, da je v njenem stano-
vanju huda pošast z veliki
očmi, groznimi čekani in zele-
nimi lasmi. Tako grozna je, pa
čeprav je v resnici ni še nikdar
videla. In tudi zelo smrdi. Iz-
najdljivi pasji detektiv Vohljač se
pogumno spopade s to veliko
težavo s svojim posebnim spre-
jem proti pošastim, katerega naj-
pomembnejša sestavina je
smeh, ki prežene vse skrbi. Pri
pripravi spreja mu s smehom po-
magajo vsi gledalci, saj v sprej
Vohljač ujame prav njihov smeh.
Ob koncu se izkaže, da strahu
sploh ni, saj je notri prazen in
okoli ga nič ni! Smrad, ki je pri-
hajal izpod miškine postelje, pa
je širil plesniv sir. Miška je pač
pozabila počistiti pod postel-
jo! Vohljač se je večkrat
obrnil na male gledalce, da
bi mu pomagali. Tako je med
njimi izbral Gajo in Tomaža,
da sta prišla na oder, dvignila
blazinico in pogledala, če je
kaj pod njo. Tako se je Miška
končno prepričala, da pod
posteljo res ni ničesar.
Ljubko predstavo, polno raz-
nih humorno igrivih domi-
slic in z barvito scenografijo
so mali gledalci zelo lepo
sprejeli in z navdušenjem so-
delovali predvsem pri pripra-
vi čarobnega razpršila, ki od-
ganja vse strahove in pošasti.
Tudi tokrat je pred predstavo ma-
le gledalce pozdravila v imenu
KCLB Tamara Kosič, ki se je pri
drugi ponovitvi, ko so na se-
dežih sedeli malčki iz vrtcev,
zahvalila otrokom iz vrtca Rin-
garaja, ki so ji podarili risbico in
kažistran v zahvalo, ker jih je
pred dnevi tako prijazno vodila
po razstavi del Alberta Sirka v ga-
lerijskih prostorih KCLB. Pri prvi
jutranji ponovitvi, ko so veliko
dvorano KCLB napolnili učenci
prvih in drugih razredov večsto-
penjskih šol iz goriškega in do-
berdobskega ravnateljstva, pa so
na njeno spodbudo vsi otroci za-
peli malemu Alenu, ki je prav ti-
sti dan imel rojstni dan.
Predstave Goriškega vrtiljaka so
tudi lepa priložnost, da se otroci
iz različnih šol srečujejo in sku-
paj uživajo ob skrbno izbranih
uprizoritvah.
IK
Goriški vrtiljak / Mali polžek  
Strah ima velike oči, notri je
prazen, zunaj pa ga nič ni!
osrednji prireditvi skla-
da v sredo, 24. januarja
2018, v Ljubljani.
Božidarja Tabaja v naši
narodni skupnosti res
ni treba predstavljati,
saj je že več kot pol sto-
letja izjemno aktiven v
Prosvetnem društvu
Štandrež kot vsestran-
sko ustvarjalen član, ne
samo kot igralec -
žlahtni komedijant,
ampak tudi kot domi-
selni organizator, vnet
mentor, neutruden spodbujeva-
lec in tkalec vezi med gledališki-
mi skupinami in še bi lahko
naštevali. Veliko svojih moči je
tudi namenil skupnemu dobre-
mu kot zelo angažiran družbe-
nopolitični delavec in bojevit za-
govornik pravic Slovencev v do-
mačem kraju in sploh na Go-
riškem.
Ob tej čudoviti novici se z njim
veselimo in mu najiskreneje
čestitamo, saj bi odličje res ne
moglo iti v boljše roke. Obenem
mu želimo še veliko ustvarjalne-
ga zagona in neomajnega opti-
mizma, ki označuje vse njegovo
dolgoletno delovanje.
IK
Zelo razveseljiva in izredno pomembna novica
Božidar Tabaj je prejemnik
Srebrne plakete JSKD RS
Msgr. R. Podbersič, g. V. Paljk, M. Češčut, P. Černic, T. Simčič (foto dd)
Goriška 14. decembra 2017 7
Mala Cecilijanka / Revija otroških in mladinskih zborov   
Z veseljem in zanosom so
zapela otroška grla
  ljub zelo nepri-
jaznemu vre-
menu se je v
veliki dvorani Kultur-
nega centra Lojze Bra-
tuž v Gorici, v petek,
8. decembra 2017, na
praznik Brezmadežne,
zbralo veliko poslušal-
cev, in to kar dvakrat:
ob 15. uri in ob 16.30.
Kaj bi se tudi ne! Na
odru se je na Mali Ce-
cilijanki namreč
zvrstilo okrog tristo
mladih pevcev, ki so s
svojimi zvenečimi gla-
sovi in ljubkimi pe-
smicami pričarali vonj
po cvetočih pomlad-
nih tratah in v srca poslušalcev, ki
so jim navdušeno ploskali, kanili
tisto radost in veselje, ki ju tako po-
trebujemo v teh nemirnih, nego-
tovih časih, ko se razblinjajo topli
medčloveški odnosi in vrednote ter
nas požira potrošništvo s svojimi
puhlimi vabami. Trinajst pevskih
sestavov se je udeležilo letošnje re-
vije otroških in mladinskih zborov,
ki jo vselej skrbno prireja Združenje
cerkvenih pevskih zborov – pred-
seduje mu Dario Bertinazzi -, okre-
pljeno z mladimi močmi, ob sode-
lovanju Zveze slovenske katoliške
prosvete in Sveta slovenskih orga-
nizacij – oba predsednika, Franka
Padovan in Walter Bandelj, sta bila
prisotna na lepem zborovskem do-
godku – in Dežele FJK. Organiza-
torji so se tudi letos odločili, da re-
vijo razdelijo na dva dela prav za-
radi velikega števila pevcev, njiho-
vih spremljevalcev (mamice, očki,
nonoti vsi so vredni pohvale, ker
spremljajo otroke na vaje) in občin-
stva. Vseh trinajst zborov je nasto-
pilo pod vodstvom zelo zaslužnih
zborovodkinj, ki so v zadnjih letih
popolnoma izpodrinile moške ko-
lege. Očitno so bolj dovzetne za de-
lo z otroki, bolj potrpežljive, mate-
rinske ali enostavno bolj vztrajne
in sposobne (?). Odgovor pre-
puščam bralcem. Tudi letos so zelo
premišljeno izbrale za svoje mlade
pevce in njihove pevske zmoglji-
vost najbolj primerne pesmi. V
glavnem so se odločile za skladbe
iz slovenske otroške zborovske za-
kadnice. Zazvenele so tako narod-
ne, tudi v priredbah (Tomaž Habe,
Vinko Vodopivec, Pavle Kalan, Čert
Sojar Voglar...), in umetne (Aldo
Kumar, Gregor Zafošnik, Walter Lo
Nigro, Janez Kuhar, Dina Slama,
Parick Quaggiato, Lenčka Kup-
per...) na igriva, tudi šegava, duho-
vita besedila. Nekaj zborov je v spo-
K
red vključilo tudi na-
božno pesem v čast
Mariji ali Bogu. Ne-
kateri so posegli tudi
po tujih, ritmično
poudarjenih skladbi-
cah in jih pospremili
z gibi in tleskanjem z
rokami.
Uvodne note, in sicer
popevko iz 60. let,
Mala terasa Jureta
Robežnika, uspešni-
co Belih Vran na be-
sedilo Gregorja
Strniše, je zapel
MLOPZ F. B. Sedej
pod vodstvom Martine Hlede in ob
spremljavi Martine Valentinčič
(klavir) in Elije Mužiča (kitara). Šte-
vilo malih pevcev se je v Števerjanu
razveseljivo povečalo, zato so se ne-
koliko “starejši” ločili od mlajših,
ki so pod isto taktirko iskrivo uvedli
drugi del z živahnimi ljudskimi pe-
smimi ob spremljavi že prej omen-
jenih, pa še Fabijana Mužiča (har-
monika) in Matije Corsija (bas ki-
tara). Za njim je na oder stopil OPZ
Rupa-Peč pod vodstvom Zulejke
Devetak ob klavirski spremljavi Eli-
sabette Cavaleri. Kot edini zbor s
tržaškega Krasa se je predstavil OPZ
Ladjica z zborovodkinjo Olgo
Tavčar. Spremljali so ga Barbara
Corbatto (klavir), Marja Feinig (ki-
tara), pa še učenci SCGV E. Komel
iz devinske podružnice, Emil Ko-
mar, Matej Tavčar in Ludovico Ca-
netti. OPZ KD Sovodnje od š. l.
2013-2014 vodita Erika Tomsič (to-
krat je spremljala na klavir) in Va-
lentina Nanut; pod njenim vod-
stvom so otroci zapeli tudi razigra-
no Zbrale so se kukarače. Nato se
je predstavil številni OPZ Štmaver
pod vodstvom Lare Feri; spremljali
so ga Martina Valentinčič, Barbara
Devinar (violina) Tine Lestan (bon-
gose) in Pe-
tra Feri (ki-
tara). Izvedli
so tudi
južnoa-
friško ljud-
sko Sya-
hamba.
Množičen
OPZ OŠ
Ljubka Šorli
deluje na
istoimenski
šoli v Rom-
janu, ki spa-
da pod
Večstopen-
jsko doberdobsko ravnateljstvo;
zbor energično vodi Lucija La-
vrenčič - tokrat se je kot “dirigent”
pri afriški ljudski Jambo bwana
preizkusil tudi učenec Marco Bo-
scarol. Petje sta spremljala Veronika
Grassi (klavir), Liam Sadelli (bon-
gose). Poleg rosno mladih štever-
janskih pevcev - zbor deluje že od
l. 1975 - so v drugem delu nastopili
OPZ Emil Komel pod vodstvom
Damijane Čevdek Jug (klavirska
spremljava Eva Dolinšek), ki “spa-
da v zborovsko piramido” SCGV E.
Komel in je nastal lani ter je na re-
viji Zlata grla v kategoriji minio-
troških zborov dosegel zlato nagra-
do in priznanje za najboljšo izved-
bo ljudske pesmi; OPZ Mali Vesel-
jaki, ki so se predstavili z zborovod-
kinjo Lucijo Lavrenčič ob klavirski
spremljavi Veronike Grassi, na Orff
instrumente pa so zaigrali Mila Cla-
pic, Janina Marušič, Jasna Brecelj
in Blaž Terpin; pod istim vod-
stvom, a ob spremljavi Eve Do-
linšek, je nastopil tudi OPZ Vesel-
jaki. OPZ Vrh Sv. Mihaela pa je za-
pel pod vodstvom v domači vasi
vsestransko dejavne Karen Ulian.
Sledil je OPZ Plešivo, ki z zborovod-
kinjo Alessandro Schettino deluje
pod okriljem SCGV E. Komel in so-
deluje s šolo v Bračanu ter s starši
in plešivskim društvom Tere di Be-
ba skrbi za ohranjevanje slovenske
kulturne dediščine.
Letošnja Mala Cecilijanka, pri kate-
ri sta zbore napovedovali Erika Ko-
sič in Ema Terpin, se je končala z
nastopom MlPZ Emil Komel Gori-
ca, ki si s svojimi zliti-
mi glasovi in izbiro re-
pertoarja zastavlja že
bolj ambiciozne cilje.
V njem pojejo pevci
od 10. do 14. leta. Na
lanskih Zlatih grlih je
prejel zlato nagrado
in priznanji za naj-
boljši zbor tekmovan-
ja in za najboljšo iz-
vedbo avtorske sklad-
be. V spored je tokrat
vključil Ave Mario v
priredbi Martine Ge-
reon, ki je spremljala
na kitaro, Eva Do-
linšek pa na klavir,
Kje so tiste stezice,
prir. Črt Sojar Voglar,
in Poljske cvetice Pa-
tricka Quaggiata.
Kot je že ustaljena navada, je bil
pred vsakim delom uvodni nago-
vor. Letos ga je imela mlada pred-
sednica DVS Bodeča Neža Giulia
Černic. Poudarila je, da se še mno-
go mladih v prostem času ukvarja
z zborovskim petjem, ki je pri nas
zelo priljubljeno, in kako je glasba
še bolj očarljiva, če jo ustvarja člo-
veški glas. Petje v zboru je sicer zah-
tevno, ima pravila, ki jih je treba
upoštevati. “Petje v zboru je zaklad,
iz katerega lahko črpa vsak izmed
nas, preprosta dejavnost, a čudovi-
ta /... / Danes, ko je tehnologija ta-
ko napredna, lahko skoraj vse opra-
vimo po računalniku. Užitka, ki ga
čutiš, ko se vživiš v vlogo, ko
občuteno zapoješ frazo, ko očarlji-
vo izpelješ pesem do konca, pa ti
računalnik ne more posredovati”,
je prepričano povedala Giulia.
Vsak zbor je prejel spominski dar,
ki so ga v imenu organizatorjev
zborovodkinjam izročali Tina Fabi
Pahor, Filip Černic in Adrian Čer-
nic.
Ob koncu pa še hudomušen utri-
nek. V mali dvorani KCLB so si ma-
li in veliki ob koncu Male Cecili-
janke lahko ogledali približno pet-
minutni filmski posnetek o pobe-
glem Packu. Iz Pastirčkove knjižice
Napake in spake proč! Pomagajmo
Packotu! izpod peresa Walterja
Grudine je Pacek ušel in se udeležil
svetovnega packovskega kongresa
v ZDA in seveda bil najboljši – saj
je sam “binacionalen”! Končno se
je spet pojavil v Števerjanu, kjer so
ga pričakali njegovi “navijači”. Sim-
patičen filmski utrinek so si zami-
slili in ga uresničili režiser Franko
Žerjal, Ilaria Bergnach, Hijacint Ius-
sa, Marijan Markežič, Matej Pintar
(fantastičen Packo!) in Janez Ter-
pin s števerjansko tehnično ekipo.
Iva Koršič
Obvestila
SCGV Emil Komel in Glasbena matica
vabita na skupni božični nastop
učencev iz Doberdoba v petek,
15. decembra, ob 18. uri v
župnijski dvorani v Doberdobu.
Praznik miru in prijateljstva v
Štandrežu. V predbožičnem času
društvo sKultura, osnovna šola
Fran Erjavec, župnija in domača
društva prirejajo Praznik miru in
prijateljstva. V župnijski cerkvi v
Štandrežu bo potekal v nedeljo,
17. decembra, ob 15. uri. Program
bodo oblikovali otroci otroškega
vrtca Pika Nogavička, osnovne
šole Fran Erjavec, osnovnošolci iz
Vrtojbe in MePZ Štandrež. V
četrtek, 21. decembra, bodo
učenci štandreške osnovne šole
obiskali najstarejše vaščane z
voščili in božičnimi pesmimi.
AŠZ Olympia Gorica vabi v četrtek,
21. decembra, ob 17. uri v
telovadnico na drevoredu 20.
septembra 85 na telovadno
božičnico. Nastopili bodo skupina
Gymplay, ritmičarke, orodni
telovadci in show dance Olympia.
Društvo slovenskih upokojencev za
Goriško prireja tradicionalno
silvestrovanje v četrtek, 28.
decembra, v kraju Castions di
Strada v restavraciji Napoleone.
Vpisujejo po tel. št.: 0481 884156
(Andrej F.), 0481 20801 ali
3461206031 (Sonja K.), 0481
882183 (Dragica V.), 0481
78138 (Sonja Š.).
Javni razpis - 14. priznanje Kazimir
Humar. Predloge za priznanje je
treba oddati do 31. decembra
2017 na naslov: Zveza slovenske
katoliške prosvete – 34170
Gorica-Gorizia, Drevored 20.
septembra, 85, s pripisom na
ovojnici: “Predlog za priznanje”.
V ulici San Giovanni 9 v drugem
nadstropju, zraven cerkve sv.
Ivana, dajemo v najem trisobno
stanovanje. Za informacije tel.
(+39) 347 6921591.
“Male oglase” najdete na našem
novem portalu www. noviglas. eu.
RADIO SPAZIO
Vrata proti vzhodu
(od 15. 12. 2017 do 21. 12. 2017)
Radijska postaja iz Vidma oddaja
na ultrakratkem valu s
frekvencami za Goriško 97.5,
91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,
103.9 Mhz; za Kanalsko dolino
95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino
Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4,
91, 103.6 Mhz; na internetu www.
radiospazio103. it. Slovenske
oddaje so na sporedu vsak dan
od 20.00 do 21.00. Spored:
Petek, 15. decembra (v studiu Niko
Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki
z naših kulturnih prireditev -
Glasba iz studia 2.
Sobota, 16. decembra (vodi Ezio
Gosgnach): Okno v Benečijo:
oddaja v benečanskem, terskem,
rezijanskem in ziljskem narečju.
Nedelja, 17. decembra: ponovitev
oddaje Okno v Benečijo.
Ponedeljek, 18. decembra (v studiu
Ilaria Bergnach in Carlotta Nanut):
Prazne buče močno donijo.
Torek, 19. decembra (v studiu
Matjaž Pintar): Utrinki v našem
prostoru - Glasbena oddaja z
Matjažem.
Sreda, 20. decembra (v studiu
Danilo Čotar): Pogled v dušo in
svet: Z g. Martinčičem o
zvonoslovju 3. del - Izbor melodij.
Četrtek, 21. decembra (v studiu
Andrej Bavcon): Četrtkov večer z
glasbo - Zanimivosti, obvestila in
humor.
PROSVETNO DRUŠTVO ŠTANDREŽ
in MLADINSKI DRAMSKI ODSEK
vabita na
gledališko predstavo 
OGLEDALO POVEJ ...
Ponovitev bo v soboto, 16. decembra 2017, ob 20. uri
v župnijski dvorani Anton Gregorčič - Štandrež
POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
12. mednarodno tekmovanje  v Trstu
Dober nastop učencev
SCGV Emil Komel
  prejšnjem tednu je v
Trstu potekalo 12.
mednarodno tekmo-
vanje Arsnova competition -
nagrada Paolo Spincich.
Tekmovanje je namenjeno
mladim glasbenikom do 18.
leta starosti. Iz Centra Ko-
mel sta se predstavili 8-član-
ska skupina kitar iz razreda
prof. Martine Gereon in vio-
linistka iz razreda prof. Moj-
ce Križnič.
Kitaristi Ivan Boškin, Elisa
Burelli, Janiki Cingerli, An-
V
drej Cotič, Jure Ipavec, Gre-
gor Persoglia, Črt Vidič in
Karolina Vizintin so tekmo-
vali v kategoriji B - komorna
glasba za učence do 14. leta
- in dosegli 4. nagrado s
83/100 točkami, medtem ko
je violinistka Athena Picech
med 11 tekmovalci iz Slove-
nije, Avstrije, Hrvaške in Ita-
lije v kategoriji A - solisti do
11. leta, prejela drugo nagra-
do s 93/100 točkami.
SLOVENSKI CENTER ZA GLASBENO VZGOJO
EMIL KOMEL in MEDNARODNI CENTER 
ZA GLASBO IN UMETNOST ARSATELIER
vljudno vabita                   
na adventni nastop svojih učencev
VENI, VENI, EMMANUEL
v soboto, 16. decembra 2017, ob 19. uri
Stolna cerkev v Gorici
OPZ Štmaver (dir. Lara Feri); spodaj: Giulia Černic (foto dd)
Kultura14. decembra 20178
Ne samo, kar veleva mu stan,
kar more, to mož je storiti dolžan.
Gregorčičeve besede v pesmi
Življenje ni praznik označujejo
celotno življenje njegovega prija-
telja Frana Erjavca. Kljub različni
izobrazbi, Gregorčič je bil duhov-
nik in pesnik, Erjavec naravoslo-
vec in pripovednik, ju je povezo-
val moralni imperativ: Služiti slo-
venstvu.
V komaj 12 letih goriškega bivan-
ja (1872 -1887) se je Fran Erjavec
poročil, bil skrben oče trem otro-
kom, sicer pa zgleden učitelj na
realki. Udeleževal se je družabne-
ga in kulturnega življenja.
71 let po Gregorčičevi in 130 let
po Erjavčevi smrti se Slovenci
vračamo k njunemu delu takrat,
ko nič manj kot kruh potrebuje-
mo “osrčenje”. Tak je bil prvotni
naslov Prešernove pesmi Pevcu,
v kateri opominja, naj se ustvar-
jalni um v trpljenju spomni svo-
jega stanu in z njim ustvarjalnega
dela kot najvišje moralne zapo-
vedi.
Po Erjavčevi smrti je Gregorčič
napisal pesem Lovorika na grob
možu. Fr. Erjavcu v spomin. Med
slavilne besede sta se pesniku za-
pisala tako preprosta verza, kot bi
posnemal slog ljudske pesmi.
Da, kamen slednji, slednja travca
proslavlja nam ime Erjavca.
Simon Gregorčič
Fran Erjavec je raziskoval naravo
in ljudska poimenovanja, jih zbi-
ral in pošiljal v objavo Matici slo-
venski (ustanovljena leta 1864) v
Ljubljano. Pod naslovom Iz po-
potne torbe so bili najprej obja-
vljeni v Matičinih Glasnikih in
sorazmerno hitro zajeti v vse slo-
varje, ki so tedaj nastajali in malo
kasneje že izšli: Cigaletova Termi-
nologija 1880 in Slovensko-
nemški slovar, ki ga je uredil
Maks Pleteršnik, leta 1894/95.
Kar je Erjavec nabiral, je prehaja-
lo v herbarij, v laboratorij na go-
riški realki, kjer je poučeval od
prihoda v Gorico do smrti. Nje-
gove besede, dognanja in spoz-
nanja so danes sestavni del du-
hovnega genoma vsakega Slo-
venca.
Vrsto let, do prekopa, je počival
na nekdanjem pokopališču Pod
Grčno/Cimitero della Grisigna.
Njegov sedanji grob je na Osred-
njem goriškem pokopališču ob
grobu Karla Lavriča. Ko
je leta 2009 botanik To-
ne Wraber po različnih
krajih v Sloveniji imel
predavanje z naslovom
Od Devina do Kanina,
je grobove na sedanjem
goriškem pokopališču,
poleg Frana Erjavca in
Karla Lavriča tudi Lojze-
ta Bratuža in Ljubke Šor-
li, imenoval “sveti kraji
slovenstva”.
Goričani in Novogo-
ričani smo njihovi za-
služni dediči, ker se za-
vedamo pomena njiho-
vega dela. V Novi Gorici
se z Erjavčevim spome-
nikom, ki ga je l. 1972
izdelal Zdenko Kalin,
začenja Erjavčeva ulica.
Nadaljuje se v Škabrije-
lovo ulico na drugi stra-
ni meje. Skupaj pome-
nita popkovnico – utri-
pajočo žilo povezave
obeh mest.
V tem smislu je najpomembnejši
dogodek poimenovanje novogo-
riške osnovne šole po Franu Er-
javcu leta 1992. Z njegovim ime-
nom se, tako kot z Osnovno šolo
Frana Erjavca v Štandrežu, živo
ohranja spomin na njegovo delo.
V srcu novogoriške šole je nam-
reč spominska soba, posvečena
Franu Erjavcu.
Dejstva, da se je ta šola preime-
novala iz “Osnovne šole IX. Kor-
pusa”, nisem nikoli razumela kot
posledico političnih sprememb,
torej zamenjavo ene ideologije z
drugo. Umetnost in znanost mo-
rata vedno prerasti ideologije in
politike. Ustvarjalnosti ne more
nihče nepopravljivo prizadeti in
še manj uničiti. Prav tako nedo-
takljiva pa ostajata (sama tako
razmišljam) pionirski duh parti-
zanstva in uporništva. Učenci, ki
šele spoznavajo svet in družbo,
pa ob poimenovanju šole po Fra-
nu Erjavcu poganjajo svoje
koreninice v varnejši svet, ki
naj bo poln duhovnega bo-
gastva in intelektualne
moči, ne moči pesti in
orožja.
Na dvojni oz. čezmejni slo-
vesnosti ob 130-letnici
smrti Frana Erjavca smo se
mu Goričani in Novogo-
ričani skupaj najprej dopoldne
poklonili na Osrednjem go-
riškem pokopališču (Cimitero
centrale), popoldne pa v Goriški
knjižnici Franceta Bevka. Živ
utrip življenja te šole je bilo mo-
goče začutiti med nastopom
učencev Anžeta Pintarja Lare
Strel, Tare Poberaj in Timona De-
vetaka, ki so brali iz Erjavčevih
del. Tudi večina likovnega in sli-
kovnega gradiva na počastitvi je
sad premišljenega in ustvarjalne-
ga dela učiteljev te šole. Mojo štu-
dijsko pripravo prireditve je s svo-
jim gradivom na domoznanskem
oddelku omogočila Goriška
knjižnica Franceta Bevka; slikov-
no gradivo je prispevala tudi Na-
rodna in univerzitetna knjižnica
v ljubljani. Na Glasbeni šoli v No-
vi Gorici je Eva Slokar Šfiligoj za
svoje učence kitariste poiskala pe-
smi o živalih. Ob njih so po-
slušalci gledali ilustracije iz zna-
menite Erjavčeve knjige Domače
in tuje živali v podobah. Življenje
in delo Frana Erjavca so predsta-
vili Andrej Golob, član novogo-
riškega literarnega kluba Govori-
ca, Melanija Kerševan iz Krajevne
skupnosti Nova Gorica in Irena
Zuljan, pomočnica ravnatelja na
Gimnaziji v Novi Gorici. Povezo-
vala sem jih, Darja Kolavčič iz
skupine Peripatetika (UNITRI v
Novi Gorici) pa ob njih projicira-
la ustrezne upodobitve. Seznam
vseh, ki so kakorkoli prispevali k
počastitvi Frana Erjavca, je seveda
precej daljši. Prireditev je obiskal
novogoriški župan Matej Arčon
(goriški Ziberna je bil po spo-
ročilu protokola zadržan), Gorica
pa je vrnila Novogoričanom do-
poldanski obisk, s tem da so bili
na slovesnosti prisotni Marilka
Koršič, Igor Komel in drugi Go-
ričani. Župan Arčon je obiskoval-
ce seznanil z novico, da je goriška
občina že podaljšala najemnino
za Erjavčev in Lavričev grob, ki
imata status zgodovinskih spo-
menikov. Seznanjeni smo tudi s
tem, da si svetnica (odbornica)
Marilka Koršič prizadeva, da bi se
uveljavila trajna veljavnost dovol-
jenja.
Kulturnemu programu je sledila
zanimiva razprava, med katero so
se razpravljalci predvsem
spraševali o nadaljnjem delu.
Priroda vsa, ki vrl ji bil je glasnik,
mu velikanski je večen spome-
nik.
A mi? Pomnik postavimo mu
tak,
da slednji skuša biti mu enak.
Gregorčič pesem zaključuje z mo-
ralnim imperativom za vse nas,
ki smo njuni dediči. Simbolno
Novogoričani dokazujemo svoje
spoštovanje s poimenovanji po-
membnih javnih prostorov po
Franu Erjavcu. V Gorici spomin-
jajo nanj poslopja, kjer je živel s
svojo družino in deloval, čeprav
o tem (še) ne priča noben napis.
Osnovni šoli v Štandrežu in Novi
Gorici, poimenovani po njem,
sta živa spomenika njegovemu
delu: na Osrednjem goriškem po-
kopališču pa nagrobnik, ki doka-
zuje spoštovanje njegove osebno-
sti in zavest o pomenu njegovega
dela. Vse, kar v Novi Gorici spo-
minja nanj, so na OŠ Frana Erjav-
ca povezali v Virtualno pot. Pot
do Erjavčevega zadnjega bivališča
v Gorici žal večkrat sekajo ra-
zlične, tudi nevarne prometne
povezave, podvozi in nadvozi.
Nič nevarno, zato pa zelo prijet-
no in spodbudno bi se bilo ob
računalniku sprehajati po Er-
javčevi virtualni poti tudi po Go-
rici.
Neža Mikuletič, Ob mlaki
Fran Erjavec s popotno torbo.
  red nedavnim je izšla v
hrvaškem jeziku knjiga Pu-
noljetan (Polnoleten) Ivana
Mamića, Dalmatinca, ki je v Slo-
veniji prehodil pot od delovnega
migranta do parlamentarca in je
bil tako prvi Hrvat v slovenskem
parlamentu. Knjigo je kot darilo
ob Ivanovem 73. rojstnem dnevu
izdala zasebna založba Adam,
družinsko podjetje v lasti Ivanove-
ga sina Tina Mamića, diplomira-
nega zgodovinarja in novinarja
hkrati. Ivan se je rodil 29. 2. 1944
v družini očeta Ljubota, zidarja, in
matere Mare, gospodinje, v Dal-
matinski Zagori, v vasi Lokvičići v
Imotski Krajini, v zaledju Makar-
ske blizu Međugorja. Bil je deseti
od enajstih otrok oziroma zadnji
od sedmih preživelih. Ko je nekoč
povprašal mater, kako je sprejela
izgubo štirih otrok, mu je prepro-
sta žena dala tale presenetljivi od-
govor: “Bili so dražji Bogu kot me-
ni. Kar pomeni, da imamo iz naše
P hiše že štiri angele. Na neki načinsem bila tudi srečna, ker mi je Bogdal to milost, da sem svoje otroke
podelila z njim”. Blagor ljudem s
tako globoko vero!
V svojih spominih nas Ivan popel-
je skozi brezskrbno, a uborno
otroštvo, ko je mnogokrat priman-
jkovalo hrane za številno družino
in se ji je mati kdaj odrekla v korist
lačnim otroškim ustom, rekoč,
“da pač danes ni lačna”. Pa ko je
deset in več otrok spalo v prostoru
s tridesetimi kvadratnimi metri in
ko si prve čevlje obul, ko si jih pri
petnajstih letih zaslužil s svojim
delom. Kljub revščini pa se je
družina ob vsakem obroku zahva-
lila Bogu za darove, ki jim jih je
dal. Sledila so gimnazijska leta na
srednji gradbeni šoli v Mostarju, v
katero se je vpisal kljub nasproto-
vanju staršev, ki niso zmogli tega
finančnega bremena, in si je tako
za šolanje moral sam služiti denar
s trdim delom. V tem času je Ivan
v svoji zvestobi kato-
ličana občutil prve resne
pritiske in ponižanja, ki
pa jih je premagoval mir-
no in neomajno. Še več,
pritiski in udarci so ga
notranje utrjevali in ni-
koli si ni dovolil, da bi se
počutil v brezizhodni situaciji, v
prepričanju, da je bil ob odhodu z
doma deležen materinega blago-
slova. Kajti dobesedno slutil je ti-
he materine besede: “Glej Bog,
izročam ti ga v tvoje roke”.
Ko je l. 1963 po koncu prvega ra-
zreda srednje gradbene šole prišel
na počitniško prakso v Aj-
dovščino, ga je že na avtobusni
postaji pograbil miličnik in ga kot
kakega hudodelca strpal za nekaj
ur v zapor, podtikajoč mu namen
prebega čez mejo. Kljub tej ne rav-
no prijazni dobrodošlici je Aj-
dovščina usodno zaznamovala
njegovo življenje. V gradbenem
podjetju Primorje se je namreč ka-
sneje zaposlil in v njem delal kot
projektant dobra tri desetletja.
Tam je tudi spoznal svojo bodočo
soprogo Nežo Bratina, s katero sta
si ustvarila prijeten dom; rodila
mu je dva sina, Andija in Tinota,
ki sta jima dala sedem vnukov, na
katere sta nonota zelo ponosna.
Ob rojstvu nove države (1990) se
je Ivan vključil v Stranko krščan-
skih demokratov (SKD), postal
dva mandata zapored občinski
svetnik v Ajdovščini in se kasneje,
po razpadu SKD, vključil v Baju-
kovo Novo Slovenijo (NSi) ter bil
izvoljen v DZ. Svoje delo je vedno
opravljal z vso resnostjo, poglo-
bljenostjo in odgovornostjo; nje-
govi številni zakonski predlogi so
bili pogosto dobrodošli. Za to je
dobil, kot bomo videli v nadalje-
vanju, vidna priznanja. Med osta-
lim je bil 15. maja 2005 v ljubljan-
ski stolnici sprejet med Viteze
Božjega groba, kar je za laike velika
čast. Predvsem pa je imel lep
občutek, “da je bilo njegovo delo
vgrajeno v sestav državnih zako-
nov”, in če si dovolim dodati, ver-
jetno tudi za to, da je bil s svojim
zglednim življenjem vzornik tudi
svojemu potomstvu. Ko se je v po-
litiki srečeval z različno mislečimi
ljudmi in njihovimi ostrimi,
občasno tudi sovražnimi nastopi,
je veliko razmišljal in dejal, “da je
na vsakega delegata gledal kot na
Božje stvarstvo …, pa da je molil
za kolege poslance, da bi pošteno
opravljali svoje poslanstvo …, in
prosil Boga za milost, da ne bi ni-
kogar sovražil, ter mu je bila mo-
Pred nedavnim je izšla knjiga
Ivan Mamić: Punoljetan
(Polnoleten)
litev vedno tudi uslišana”. Svoje
nikoli ugaslo domotožje po Dal-
matinski Zagori je potolažil s tem,
da si je v rodnih Lokvičićih obno-
vil staro zgradbo, v kateri bo
občasno obujal spomine na
otroštvo, mladost in bogato pre-
hojeno življenjsko pot. S svojim
življenjem je tako Ivan Mamić dal
zgled, kako bi morali in kako se da
premoščati različnost med ljudmi
in ustvarjati sožitje, ki človeštvo
varuje pred grozotami, ki jih lahko
ustvarjajo militantni nacionalizmi
ter ideološki in verski fanatizmi.
V nekaj kratkih predgovorih h
knjigi so Ivanu, kot že rečeno, dale
priznanje tudi nekatere vidne slo-
venske osebnosti, kot npr.: “Da je
težke izzive sprejemal z odprtostjo
in optimizmom, različnost drugih
pa s krščansko človeško širino, ki
vzbuja zaupanje, gradi prijateljske
in trajne odnose (Lojze Peterle).
Pa, “da v mojem spominu ostajaš
vedno blag in miroljuben, urav-
notežen in trden, globok in odprt,
dobrohoten in odziven, zvest in
zanesljiv mož, ki pušča za seboj
globoko prepoznavno sled v
družbi in Cerkvi” (škof dr. Jurij
Bizjak). Ali pa, “da smo Ivana ce-
nili, ker je govoril tisto, kar je mi-
slil, pa tudi zato, ker je verjel v do-
bro ter tako tudi živel in deloval”
(Janez Janša), in da si je Ivan “kot
političen kristjan prizadeval uvel-
javljati krščanske vrednote, tudi v
politiki” (Ljudmila Novak), ter še,
“da je bil poslanec, ki ni nikoli po
nepotrebnem govoril, kar pa je po-
vedal, je trdno stalo, da tudi na-
sprotovanj ni bil deležen” (dr.
France Cukjati). In na koncu, “da
sodi Ivan med ljudi s posebno
energijo in življenjsko vizijo, saj je
kot mladostnik strl okvir vsakdan-
jega in brezskrbnega življenja ter
se kljub drugačni volji staršev po-
dal v svet v želji po izobrazbi in na-
predku” (dr. Jože Možina).
Milan Gregorič
Ob 130-letnici smrti  
Novo-goriške poti
Frana Erjavca
Pred 130 leti je umrl Fran Erjavec
Slovesnost ob
njegovem grobu
  bjavljamo nagovor, ki ga
je imel dr. Branko Ma-
rušič na Osrednjem go-
riškem pokopališču v četrtek, 7.
decembra 2017, v poklon pisatelju
in naravoslovcu Franu Erjavcu ob
130-letnici njegove smrti.
Spoštovani! 
To spominsko prireditev pozdra-
vljam v imenu Slovenske matice,
ki se pridružuje počastitvi enega
izmed svojih prvih članov pa tudi
plodovitega sodelavca, saj je pri-
speval za izdajateljsko dejavnost
matice izvirna literarna, narodo-
pisna in naravoslovna besedila pa
tudi prevode in priredbe šolskih
učbenikov. Matica si je v posebno
čast štela in še šteje, da je že leta
1888 oziroma 1889 v dveh knji-
gah izdala Erjavčeve izbrane spi-
se.
Ko so v soboto, 15. januarja 1887,
pokopali Frana Erjavca na takrat
novem goriškem pokopališču na
Grčni, kjer se danes nahaja sre-
dišče Nove Gorice, je pred odprto
grobno jamo odvetnik in eden vo-
dilnih slovenskih politikov na Go-
riškem dr. Josip Tonkli izrekel:
“Frane, z Bogom, počivaj miru!
Nihče ni takrat pomislil, da bo te
besede slovesa tako kruto izničila
prva svetovna vojna. Uničila je tu-
di Erjavčev grob, urejen med ok-
tobrom in novembrom leta 1889.
Na grob mu je takrat “hvaležni na-
rod” postavil s pomočjo denarne
nabirke ustvarjeni spomenik z ver-
zi Simona Gregorčiča:
Bil mož si cel in učenjak in zvest
domovju sin; dokler bo živ Sloven
še kak, bo živel Tvoj spomin.
Odbor, ki je postavitev spomenika
vodil, je za njegovega lastnika do-
ločil Erjavčevega svaka Franja Fer-
filo, po njegovi smrti naj bi la-
stništvo prešlo na Erjavčevi hčerki
Ljudmilo in Mileno. Po njuni
smrti pa naj bi postala lastnik Ma-
O tica slovenska oziroma Slovenskamatica v Ljubljani. Denar, ki jeostal od nabirke, je bil shranjen
kot poseben sklad (ustanova) pri
Goriški ljudski posojilnici. Ustvar-
jene letne obresti naj bi se iz-
plačevale Erjavčevima hčerkama.
Če bi banka propadla, prevzame
sklad in njegovo upravljanje Ma-
tica slovenska.
Prva svetovna vojna je spremenila
vsa ta načrtovanja in predloge.
Uničila je pokopališče in poško-
dovala tudi Erjavčev grob. Zato je
bil prenesen na sedanje mesto. Tu
leži Erjavec ob grobu “očeta slo-
venskega naroda na Primorskem”,
kakor so nekoč pisali o velikem
borcu za goriško slovenstvo dr.
Karlu Lavriču. Umrl je enajst let
pred Erjavcem in bil je pokopan
na starem goriškem pokopališču,
tam, kjer je danes Park spomina.
Po nekaj letih so bili Lavričevi po-
smrtni ostanki pokopani na no-
vem pokopališču na Grčni in od
tu preneseni na kraj, kjer ležijo da-
nes. Lavričev nagrobni spomenik
ima še vedno ohranjen vklesan
Stritarjev epitaf. Ohranil se je v
času fašizma, ker je bil prikrit s
kamnito ploščo. Kako so Gre-
gorčičevi verzi prestali ta hudi čas,
ne vem, bili bi naj izbrisani, a še
vedno so izklesani na nagrobniku.
Kdo je takrat skrbel za prenose po-
smrtnih ostankov in ohranjevanje
obeh grobov, mi ni znano. Po dru-
gi vojni je med drugimi skrbel
zanju Klub starih goriških študen-
tov in na zadnje Kulturni dom iz
Gorice. Toda današnji Primorski
dnevnik piše o skrbi prebivalcev
Štandreža in tamkajšnjih šolarjev
pri negovanju grobov.
Naredimo vse, da se ta dva spome-
nika ohranita tudi v daljni prihod-
nosti kot največji dragotini naše
kulturne in narodnostne de-
diščine ter kot priči slovenske nav-
zočnosti v Gorici. Hvala!
Foto JMP
Kultura 14. decembra 2017 9
Srednjeevropska kulturna srečanja (ICM)
Nekoč in danes
  stanova ICM (Incontri
Culturali Mitteleuropei),
Srednjeevropska kultur-
na srečanja je bila ustanovljena v
Gorici leta 1966, ko je tudi pripra-
vila 1. Simpozij prepoznavnih pe-
snikov, pisateljev, univerzitetnih
profesorjev in drugih vidnih kul-
turnikov iz držav Srednje Evrope.
Tedaj so bili prisotni predstavniki
iz Italije, Jugoslavije (Slovenije in
Hrvaške), Madžarske, Avstrije,
Češkoslovaške in Nemčije (Bavar-
ska). Osnovni cilj
srečanj na simpoziju je
bil kulturna in intelek-
tualna izmenjava idej
in izkušenj s ciljem
krepitve srednjeevrop-
ske zavesti o skupni
pripadnosti prostoru
in mehčanje poli-
tičnih nasprotij, ki so
jih po vojni porodile
politične delitve. Tega
leta sta Italija in Jugo-
slavija tudi odpravili
vizume za potovanja
Jugoslovanov v Italijo.
V Novi Gorici je bil
župan Joško Štrukelj,
pred vojno rojen v Go-
rici. V Gorici pa je bil
župan pomemben italijanski po-
litik Michele Martina, rojen v
Šempetru pri Gorici. Onadva sta
U bila sošolca pred letom 1947 vGorici. Lokalne skupnosti tako vNovi Gorici in Gorici sta imeli,
kljub političnim razlikam med
državama, velika pooblastila za
čezmejno sodelovanje. Strokov-
njaki obeh so tedaj razmišljali o
velikih projektih čezmejnega po-
vezovanja, npr. kje bo potekala
avtocestna povezava med Benet-
kami in Ljubljano, kako izko-
riščati skupno reko Sočo in kako
urejati čezmejne dnevne proble-
me, ki bremenijo obmejno pre-
bivalstvo. Župana Micheleja Mar-
tino je Willy Brandt, župan za-
hodnega Berlina in predsednik
SPD, povabil v Berlin, da na
srečanju evropskih mest in regij
predstavi izkušnjo o čezmejnem
sodelovanju med obema Gorica-
ma, ki živita v dveh tako različnih
političnih sistemih. Vsakoletni
simpoziji ICM so bili zelo plodo-
viti vse do velikih evropskih spre-
memb v letih 1989-91, potem je
politična podpora za srednjee-
vropsko sodelovanje ugasnila.
Države, ki so se otresle komuniz-
ma, niso videle več nobenega
smisla za srednjeevropsko sode-
lovanje. Zato so simpoziji še ved-
no potekali vsako leto,
vendar zgolj zaradi
srečevanja s starimi kole-
gi in izmenjave misli v
akademskih razpravah.
Zato poskuša v zadnjih le-
tih vodstvo ICM najti
smisel svojih prizadevanj
za srednjeevropsko pove-
zovanje vsaj v razvijanju
novih pobud v čezmej-
nem goriškem prostoru.
A žal so se države v zad-
njih desetletjih močno
centralizirale in zbirokra-
tizirale. Nič se ne da več
urediti na lokalnem nivo-
ju občin brez Rima in
Ljubljane. Danes za vsako
brv čez potoček odločajo
na ministrstvih, ki jih pri
odločanju omejuje
spoštovanje do ne-
skončnega števila zako-
nov. V ICM in Forumu za Goriško
smo skupaj predlagali, da bi na
mejnem prehodu Erjavčeva/San
Gabriele postavili preko ceste
portal, z napisom v čast Jošku
Štruklju na novogoriški strani in
Micheleju Martini na goriški stra-
ni, dvema pokojnima, a izjemno
pogumnima začetnikoma sode-
lovanja med Gorico in Novo Go-
rico. Tudi naš skupni predlog, da
bi na turistično kmetijo “Da Be-
pone” odprli vhod s slovenske
solkanske strani, tako da bi od-
stranili nekaj metrov mejne ogra-
je, je že nekaj let v birokratskem
kolesju. Joško Štrukelj in Michele
Martina bi danes s to žično oviro,
JEZIKOVNICA
Vladka Tucovič
500 letnica, 500. letnica ali 500-letnica?
Letos je minilo 500 let od znamenitih Luthrovih tez in ob tej polti-
sočletni obletnici se je še enkrat pokazalo, da Slovenci kljub temu,
da se lahko reformaciji zahvalimo za prvo slovensko knjigo, ne
znamo uporabljati ločil slovenskega pravopisa, kakršno je vezaj.
Pravijo sicer, da tudi Trubar ni bil posebno vešč pravopisa, da mu je
bilo pomembneje, kaj je napi-
sal, ne pa, da je napisano ime-
lo pravilno obliko, pa vendar-
le: njemu ne bomo očitali, se-
be pa lahko vzamemo v roke.
Ob 31. oktobru, dnevu refor-
macije (brez skrbi, nisem se
zmotila, prav sem zapisala
dan reformacije z malo, saj
praznike in posebne dneve,
kot so praznik dela, medna-
rodni dan boja proti aidsu ali
martinovo pišemo z malo),
mi je namreč kar nekajkrat v
oči padel napačen zapis 500-letnice oz. 500. obletnice reformacije.
Če ste pozorno prebrali mojo prejšnjo poved, ste lahko opazili, da
sem uporabila dve besedi: letnica in obletnica. Če ju povežemo s
številom 500, prav tako dobimo različni besedi oz. besedo petsto-
letnica in besedno zvezo petstota obletnica. Gre za to, da: ko cifro
500 povežemo z besedo letnica, dobimo eno besedo, ki jo lahko za-
pišemo na dva načina. Bolj nazorno je: 500-letnica (vmes je obve-
zen stični vezaj), manj čitljivo, ker gre za daljšo besedo, pa je, če ci-
fro izpišemo: petstoletnica. In v čem je problem? V (ne) poznavan-
ju splošnega pravila, da se skupaj piše ena beseda, narazen pa dve.
Zato se mora med cifro 500 in besedo letnica, iz katere nastane
tvorjenka petstoletnica, obvezno postaviti stični vezaj, da dobimo
eno besedo, in sicer 500-letnico. Narobe je pisati narazen (500 let-
nica), skupaj in brez vezaja (500letnica) in s piko
(500. letnica), prav je s stičnim vezajem (500-letni-
ca) ali brez cifre (petstoletnica).
Kaj pa beseda obletnica? Ob sebi zahteva vrstilni
števnik, zato bomo s cifro zapisali: 500. obletnica,
izpisano pa: petstota obletnica. Prav je torej 500-let-
nica in petstoletnica ter 500. obletnica in petstota
obletnica, vse druge kombinacije pa so neustrezne.
Z malo začetnico pa seveda zapišemo tudi obe bese-
di v besedni zvezi dan reformacije oz. besedo refor-
macija, saj z malo pišemo zgodovinska in literar-
nozgodovinska obdobja ter umetnostne stile (anti-
ka, novi vek, reformacija, barok, realizem, moder-
na, postmodernizem ipd.). To pa je že nova tema za
kakšno od prihodnjih Jezikovnic!
Doc. dr. Vladka Tucovič na Oddelku za slovenistiko Fakultete za
humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper) izvaja pra-
vopisne in lektorske vaje. Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi bra-
li v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: 
vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.
30
ki je bila postavljena ob državni
razmejitvi leta 1947, opravila v
enem dnevu s pomočjo komu-
nalnega podjetja.
Fizične meje med dvema država-
ma so bile odpravljene, zdaj smo
skupaj v EU in si prizadevamo na-
praviti Evropo za uspešen in pri-
jazen prostor. Vendar vedno bolj
se kaže, da so nacionalne države
odvzele lokalnim skupnostim ve-
liko avtonomije in koncentrirale
oblast na državnem nivoju. Tudi
na simpozijih ICM ugotavljamo,
da potrebujemo Evropo narodov
in regij in ne Evropo samopašnih
nacionalnih držav; Evropo, v ka-
teri bodo o lokalnih zadevah
odločali ljudje in ne birokrati.
Vendar kljub omejevanju pristoj-
nosti lokalnih skupnosti so dese-
tletna prizadevanja ICM tudi pri-
spevala k temu, da so pred nekaj
leti občine Gorica, Nova Gorica
in Šempeter – Vrtojba ustanovile
novo skupno ustanovo Evropsko
združenje za teritorialno sodelo-
vanje EZTS ali GECT. Evropska
unija je to pobudo treh čezmej-
nih občin pozdravila in tudi fi-
nančno podprla, saj naj bi postala
vzor za krepitev družbenokultur-
nega in večjezičnega prostora
treh občin.
/ str. 16
Boris Nemec
  novembru se je na veli-
kem odru Slovenskega
narodnega gledališča
Nova Gorica spet pojavila Be-
raška opera, ki je nastala po mo-
tivih Johna Gaya, Georgea Wil-
helma Pabsta, Bertolta Brechta
in Vaclava Havla v prevodih Lare
Simone Taufer, Ervina Fritza in
Jaroslava Skrušnyja, v izvedbi
domačega igralskega ansambla
in režiji Vita Tauferja. Prvo slo-
vensko uprizoritev je ta z vseh
vidikov vrhunska predstava
doživela v letošnjem marcu. Kri-
tiki in gledalci so se o njej izkreli
s samimi presežniki, kar res ni
čudno. Velika predstava, ki traja
skoraj tri ure, niti za trenutek ne
pusti, da bi se gledalec raztresel
V
in odvrnil od
odrskega do-
gajanja, ki je
nabito s po-
menljivo vse-
bino. Režiser
Vito Taufer je
spet ustvaril
nekaj velikega, nepozabnega.
Množico prizorov znane vsebine,
ki se naslanja še najbolj na Bre-
chta, je dobro in učinkovito po-
vezal v homogeno celoto. Ob
dramaturški pomoči Ane
Kržišnik Blažica in Martine
Mrhar je čvrsto zasnoval predsta-
vo, katere vsebina ostaja še kako
aktualna. Ubogi reveži smo vsi,
ki nas izžema taka ali drugačna
oblast, ki skrbi le zase in za svoje
žepe. Korupcija je še kako prisot-
na tudi pri tistih organih, ki bi
nas morali ščititi. Če hočeš v mi-
ru zakonito krasti, pa je najboljše,
da postaneš bankir!
Predstava kaže najbolj duhovite
in ostre satirične nianse prav v
songih o moških in ženskah in o
moči denarja, ki kriminalce
povzdigne med junake, vse ostale
pa pahne v ponižno, uslužno čre-
do. Besedila songov je v razpoz-
navnem stilu napisal Iztok Mla-
kar, ki v predstavi odigra hudo-
mušnega povezovalca celote oz.
pevca uvodnih pevskih akordov.
Songe je uglasbil Aleksander
Pešut – Schatzi. Suvereno kot
vedno jih izvaja glasbeni trio, ki
navadno bogati Mlakarjeve pred-
stave: David Trebižan, David Šuli-
goj in Roman Kobal. Pevske in-
termezze izvajajo različni igralci
in se pri tem že spet izkažejo tudi
kot odlični pevci, ki znajo dati
vsebinam izrazite interpretativne
SNG Nova Gorica  
Briljantna
Beraška opera
poudarke.
Na eni strani je protagonist kri-
minalne sodrge Macheath, Mac-
kie Nož, ki poveljuje roparski
bandi. Obenem pa je tudi velik
ženskar, pri čemer se izkazuje kot
sicer lažniva, a nepoboljšljiva ro-
mantična duša. Kar nekajkrat se
obrača tudi po pomoč k občin-
stvu, npr. da bi bilo razsodnik pri
različnih situacijah, in mu ga le-
ta tudi daje, saj je privlačen,
čeprav negativen lik. Tega gan-
gsterja s cigaro v rokah, zmeraj
prisotnega, a tudi nekako sanjavo
odsotnega, je sijajno upodobil
Kristjan Guček, ki iz vloge v vlo-
go vedno bolj prekaša samega se-
be. Je pač igralec, ki neverjetno
hitro zori in zna osvojiti publiko
tudi s svojimi pomenljivimi po-
gledi, čudovito mimiko in gesti-
kulacijo. Resnično je na pravi po-
ti do igralskih “vršacev”.
Beračem pa poveljuje in jih
izžema hladnokrven advokat, Jo-
nathan Jeremiah Peachum. Kot
mračnega, nikoli vznemirjenega
poveljnika mestnega podzemlja,
ki ukazuje svojim podložnim z
invalidskega vozička, ga je pre-
mišljeno in z izkušnjo “starega
odrskega mačka” izrazito orisal
Radoš Bolčina. V njegovo ženo,
ki kar hlasta po denarju in si želi
za hčer kar najbolj pomembnega
ženina, se je ognjevito vživela
Ana Facchini. Šefa policije, ki ga
kralj beračev zlahka podkupuje,
je kot zapitega ničvredneža zelo
prepričljivo upodobil Gojmir
Lešnjak. Tercet roparskih gan-
gsterjev in beračev poosebljajo
mladi igralci Mitja Rupel, Jure
Kopušar in Žiga Udir, imeniten
podmladek igralskega ansambla
SNG Nova Gorica, ki je z njimi
pridobilo ničkoliko igralske moči
in svežega izvajalskega izražanja.
Slikovit tercet prostitutk ustvar-
jajo Ana Hadžialjević, ki izvrstno,
z močno čustveno noto zapoje
song o neizpolnjeni ljubezni,
Medea Novak in gostja Maša
Grošelj. Vse so do nadrobnosti
izoblikovale svoje like, tako da
zaživijo polnokrvno. V vsej živo-
sti in ženski borbenosti se izrisu-
jeta lika Mackieve zaročenke oz.
žene Polly Meachum, ki se skri-
vaj poroči s svojim ljubljenim, v
izvrstni igri Urške Taufer, in Lucy,
hčerke šefa policije, ki je prav ta-
ko zapletena v ljubezensko raz-
merje z Mackiem. V žgoče ljubo-
sumje jo je energično odela Pa-
trizia Jurinčič Finžgar. Ko se onid-
ve srečata, se seveda razvnamejo
vse njune strasti. Na videz nežno
dekle Polly se v odsotnosti Mac-
kia spremeni v neverjetno vodjo
gangsterskih poslov. Kriminalno
početje pa spretno preusmeri v
na videz pošteno bančno ustano-
vo!
V predstavi preostala lika izobli-
kujeta Andrej Zalesjak kot Filch,
advokatov vajenec, in Žiga Udir,
ki tri različne vloge začini s po-
sebnim duhovitim nadihom.
Med predstavo se gledalec kar ne
more nagledati bogatih, zelo do-
delanih kostumov, premišljeno
izbranih barv, ki si jih je zamislil
izjemen kostumograf Alan Hra-
nitelj. Njegovi kostumi so prave
unikatne umetnine! Scenografa
Liberta Mišan in Voranc Kumar
sta odlično opremila sicer bolj
prazno prizorišče z gibljivimi
scenskimi elementi, ki jih na
oder vodijo kar sami igralci.
Osvetlitev odra je tudi tokrat v
mojstrskih rokah Sama Oblokar-
ja.
Skratka, Beraška opera v režiji
zmeraj vitalnega Vita Tauferja in
razgibani uprizoritvi SNG Nova
Gorica je imenitna predstava, ki
se je že zapisala v gledališke anale
in živo zabeležuje aktualnost vse-
bine.
Iva Koršič
Krasen je sen hrastov
na pobočju Krasa,
listi, obsijani s sijem
v naročju gozda,
šipek poje pesem
za sprehod.
(S) lepo je popoldne
svetlih sanj.
Sonce na zaslonu
z žarki boža
mrzlo morje,
na minute lega vanj.
Majda Artač Sturman
Adventni sprehod
Kristjan Guček in Urška Taufer
Udeleženci 52. simpozija ICM na gradu Kromberk
Vhod v gostilno Da Bepone iz solkanske vpadnice je zaprla državna
meja leta 1947 in tako je še danes. Ponovno odprtje je danes večji
podvig kot nekoč načrtovanje avtoceste Benetke-Ljubljana.
Tržaška14. decembra 201710
V Kulturnem domu Igo Gruden v Nabrežini poteka letošnji
Božični sejem od srede, 13., do sobote, 16. decembra.
Enaindvajset razstavljavcev ponuja raznovrstne izdelke od
pletenin do nakita, od božičnih venčkov do zelišč in sivke, pa
še umetniške izdelke iz lesa, kamna in kristalov. Sejem
spremljajo vsak dan srečelov in krajše prireditve: v sredo ob
17. uri bo nastop gojencev godbene šole Nabrežina, nato
šolskega pevskega zbora OŠ Virgila Ščeka pod vodstvom
Barbare Corbatto; ob 18. uri pa še nastop baletne skupine
Relevé pod mentorstvom Marjetke Kosovac. V četrtek je ob
18. uri na programu lutkovna predstava Zverjasec, ki jo igrajo
mladi lutkarji iz Devina, sledi lutkovna delavnica. V petek bo
nastopil Dekliški pevski zbor Igo Gruden, v soboto pa bosta ob
17. uri zapela najprej Otroški zbor Petpedi', nato pa še Mladinski
zbor; vse tri omenjene zbore vodi neutrudni dirigent in mentor
Mirko Ferlan. / vrt
Božični sejem v Nabrežini
  aložba Mladika je v sodelo-
vanju s Slavističnim
društvom Trst - Gorica - Vi-
dem izdala zbornik Ženska literar-
na ustvarjalnost na Primorskem,
katerega urednica je prof. Marija
Pirjevec. V njem so zbrani vsi pri-
spevki lanskih Primorskih slove-
nističnih dnevov, ki so bili nak-
nadno še razširjeni in dopolnjeni
z bibliografijo. Uvodne besede k
zajetni knjigi, v kateri se na tristo
dvajsetih straneh predstavlja ose-
mindvajset avtorjev z devetindvaj-
setimi prispevki, je na ponedeljko-
vem večeru Društva slovenskih
izobražencev podala Nadia Ron-
celli. Pohvalila je natančno delo
in trud Marije Pirjevec, ki se je ure-
janja zbornika lotila z veliko vne-
mo in natančnostjo. Publikacijo
odlikujejo različni metodološki
pristopi, saj je zastavljena interdi-
sciplinarno – od literarnovednega
do jezikoslovnega, zgodovinskega
in družboslovnega.
Za predavateljsko mizo so se zvrsti-
li prof. Marija Pirjevec, dr. Vlasta
Polojaz, prof. Vilma Purič in prof.
Ivan Verč. Prof. Pirjevec se je naj-
prej zahvalila vsem za pomoč pri
zahtevnem delu, še posebno za-
ložbi Mladika in urednici Nadii
Roncelli ter oblikovalcu Danilu
Pahorju. Citirala je znamenito fi-
lozofinjo in pisateljico Simone de
Beauvoir, ki je v svoji knjigi Drugi
spol leta 1949 ugotavljala, da prava
enakopravnost ni vojna z
moškim, ampak ženska osvobodi-
Z tev, osvojitev svobode, samostoj-nosti in individualne zavesti. Šelena tej podlagi se lahko rodi
književnost, ki ni ne moška ne
ženska, temveč ena sama, prava
književnost. To je prof. Pirjevec
potrdilo v prepričanju, da je vsako
pojmovanje ženske literature kot
nečesa drugačnega oz. posebnega
neutemeljeno. Spraševala se je, ali
je sploh smiselno ločevati litera-
turo glede na spol. Po drugi strani
pa so bile prav ženske na področju
osebnega izobraževanja in intelek-
tualnega dela skozi dolga stoletja
z zelo redkimi izjemami diskrimi-
nirane in po krivici prezrte vse do
današnjih dni. Prešernovo nagra-
do sta od leta 1947 do danes prejeli
dve ženski: pisateljica in pesnica.
Zato so potrebne ženske nagrade,
npr. Mira, da so ženske lahko
sploh nagrajene, drugače ne pri-
dejo v poštev.
V Slovenski književnosti 3 izpod
peresa Jožeta Pogačnika so na 600
straneh omenjena tri ženska ime-
na, v Kosovi literarni zgodovini pa
ni niti ene. Zanimivo pa je, da so
si pred več kot sto leti v Trstu
emancipirane intelektualke izbo-
rile pravico do svobodnega razpra-
vljanja o perečih ženskih vprašan-
jih v prvem slovenskem ženskem
glasilu Slovenka, ki je izhajalo naj-
prej kot priloga tržaškega časopisa
Edinost. To je bila prava vadnica
ženskega literarnega pisanja. Med
sodelavkami izstopa pisateljica
Marica Nadlišek Bartol, avtorica
prvega slovenskega tržaškega ro-
mana Fata morgana, ki je izšel v
knjižni izdaji šele sto let po nastan-
ku.
Psihoanalitičarka Vlasta Polo-
jaz je dejala, da goji do litera-
ture veliko ljubezen, a se z njo
ne ukvarja. Zaustavila se je pri
Bartolovem romanu Alamut,
ki ga je prebrala v osemdese-
tih letih. Za zbornik je napi-
sala besedilo o odnosu med
Marico Nadlišek in sinom
Vladimirjem Bartolom. Vil-
ma Purič je spregovorila o tem, ka-
ko slovenski raziskovalci z
zadržanostjo umeščajo ustvarjalke
v literarni sistem. Večinoma izpo-
stavljajo individualno poetiko po-
sameznic, pripovedujejo njihova
življenja in jih obravnavajo v raz-
merju do del vrstnikov. Osredo-
točila se je na slovenske tržaške pe-
snice v Italiji, ki so v drugi polovici
20. stoletja prenovile reprezenta-
cijo prostora in ubesedovanje žen-
ske specifike: od predstavnic naj-
starejše generacije (Ljubka Šorli),
naslednje generacije (Irena Žerjal)
in temeljne specifike sodobnega
ženskega pesništva od 80. let dalje
(Zlatka Obed, Alenka Rebula, Ma-
rina Cernetig, Antonella Bukovaz).
Prof. Ivan Verč je dejal, da se iz
zbornika da izluščiti družbeno-
kulturološki vidik, po katerem se
ženska pojavlja kot dvojna prisot-
nost: kot proizvod neke dominan-
tne moške kulture in kot proizva-
jalka druge kulture. Kulturo poj-
muje kot seštevek in splet vseh ne-
genetskih informacij, ki jih je člo-
vek izoblikoval, da si osmisli
življenje. Kultura je produkt člove-
ka. Ženska je nepriznana kot proiz-
vajalka pomenov in kulture. Ni
sprejeta v javno življenje, ker s svo-
jim semantičnim aktom – z dejan-
jem poimenovanja nečesa vnaša
nove pomene v ustaljeno kulturo
in jo zamaje. Kot je napisala Ivan-
ka Hergold, ženska težje živi, ker
je pisateljica.
Metka Šinigoj
Stremeti moramo v nove čase, ki nas čakajo
Prezračimo prostore
  Italiji spet prihaja na
oblast nad osemdese-
tletni Silvio Berlusconi,
ki so mu vsi, od politikov, časni-
karjev, bolj ali manj znanih jav-
nih delavcev do sodnikov že
večkrat napovedovali dokončni
zaton. Pa je še vedno tu.
V Sloveniji vladajo iz bolj ali
manj skritega ozadja prav tako
krepki osemdesetletniki, in to
že desetletja dolgo. Tako v poli-
tiki kot v gospodarstvu,
bančništvu in javnih medijih.
Konca tranzicijske ere ni nikjer
videti na slovenskem obzorju.
Prav tako ne v medijskem pro-
storu. Sedem ali osem sloven-
skih dnevnikov, da ne govori-
mo o nacionalni televiziji, se že
desetletja ideološko ne zgane
niti za ped.
Pri nas, mislim na slovensko
narodno skupnost v deželi Fur-
laniji Julijski krajini, se v pre-
poznavni, to je vidni organizi-
ranosti, gibljejo in ustvarjajo
klimo ljudje, ki so že desetletja
na istih vodstvenih položajih in
odločujočih vrhovih.
Je to zdravo? Seveda ni, a kaj,
ko si predstavniki srednje in
mlajše generacije ne upajo (ali
morda ne morejo, ne smejo!?)
utreti poti na vidna in
odločujoča mesta, razen v šol-
skem sektorju ter na sloven-
skem radiu in televiziji, ki delu-
jeta v sklopu rajevskega om-
režja.
Pri nas se preko Rima, dežele
FJK in Ljubljane letno preliva v
zamejske blagajne kar nekaj mi-
lijonov evrov letno, kar je seve-
da absolutno prav in zelo do-
brodošlo za našo kulturno,
športno, gospodarsko in drugo
V dejavnost. To dejstvo bi polegidealizma kot takega, ki je bilod nekdaj v naši narodni skup-
nosti, moralo dati vetra v jadra
naših društev in ljudi, ki jih vo-
dijo, da bi bili še bolj aktivni,
prepoznavni in učinkoviti v do-
brobit naši narodni skupnosti.
Pa tega navdušenja nazven ni
vedno videti, mislim seveda na
mlajše generacije. Zakaj je ta-
ko?
Menim, da smo kot skupnost
vedno bolj krhki, številčno gle-
dano, se krčimo. Tudi asimila-
cija odigrava svojo vlogo, kljub
toliko opevani multikulturno-
sti, ki jo slavimo ob vsaki pri-
ložnosti, zato je tudi obetajočih
talentov med nami vedno
manj, ker se pač kot celota sami
krčimo. Od danes do jutri se ta
pojav ne zazna, na dolgi rok pa
zadeva postaja občutena in tudi
vidno zaznavna. Zato tudi ni-
mamo dosti kandidatov za vo-
denje naših društev, ustanov,
krožkov, zvez. Mladi so pač iz-
brali druga pota v svojem
življenju, ne nazadnje tudi
evropska pota, saj je kar nekaj
naših talentiranih mladih, ki bi
lahko toliko dajali naši skupno-
sti, odšlo, in najbrž za vedno, v
Bruselj, Strasbourg, London,
München... Kaj ni žalostno, da
izgubljamo tak zaklad mladih
sil, mi pa v zamejstvu gremo
naprej, kot da se nič kaj takega
ni dogodilo?
Meni se včasih zdi, upam le, da
se pri tem globoko motim, da
se kot narodna skupnost premi-
kamo počasi, a nevzdržno tja,
kamor ne bi smeli: v izginotje.
Sam si želim, globoko upam, da
to ni tako, da se osebno hudo
motim, da sem pesimist, a, ko
vidim vedno manj ljudi na
naših predavanjih, okroglih
mizah, debatnih večerih, ko
gledam prazne stole na naših
kulturnih prireditvah in prosla-
vah, ne morem ob tem dejstvu
ostati brezbrižen. Čas, ko so se
zgrinjale tisočere množice na
naše pomembne proslave (glej
npr. Bazovico, Marijanski shod
na Opčinah, Travnik v Gorici,
Kamenico pod Matajurjem), je
dokončno za nami, o tem ni
dvoma, toda bojim se, da bo
čas, ko ne bo niti na navadnih
prireditvah nekaj več kakor
peščica ljudi, kaj kmalu blizu.
Sam upam, da bo čas razmere
popravil, a kaj, ko na obzorju
ne vidim mladih, ki bi ener-
gično vzeli v roke krmilo barke,
ki zares močno pušča na vseh
straneh, kot je pred kratkim
pravilno ugotovil dr. Damjan
Terpin na spominski proslavi v
poklon velikemu zamejskemu
Slovencu Mirku Špacapanu v
podgorski cerkvi.
In vendar smo še v času, da to
našo preluknjano zamejsko
barko popravimo, učinkovito
popravimo, da bo lahko spet
plula na odprto morje, kot je bi-
lo to nekoč, kot bi bilo lahko tu-
di danes, čeprav v tako zelo
spremenjenih časih našega za-
mejskega življenja.
To si iskreno želimo, ker je že
čas, da rešimo našo narodno
barko pred “hudo uro”, kot se
rekli naši daljni predniki. Oseb-
no menim, da so nam to hudo
uro prinesli nemirni časi povoj-
nih let, vedno eno in isto ideo-
loško vsiljevanje idej od zgoraj,
od medijev in propagandnih
aparatov, ki so naši narodni
skupnosti v vseh teh povojnih
letih napravili več slabega kot
dobrega.
Stopiti moramo spet v čase, ko
nam bodo zdrava načela, tako
na narodnem, političnem in
gospodarskem področju kot v
naši splošni organiriranosti, ne-
kaj pomenila, namreč zdrava
načela in vrednotenje sloven-
skih, demokratičnih vrednot,
ki so zdaj zaradi vse preveč pu-
hlih fraz in propagandne ideo-
loške miselnosti, ki se je v nas
žal ukoreninila, potisnjena v
ozadje. Dvajseto stoletje in sve-
tovni dogodki ob njem so bili
do nas Slovencev, in tu mislim
na vse Slovence, na one pri nas,
v matični Sloveniji in v širnem
zdomskem svetu, težki, nadvse
kruti, a zdaj je prišel čas, da gre-
mo dalje, da iščemo novih sme-
ri na poti našega življenja, de-
javnosti in obstoja.
Zdaj moramo začeti gledati na-
prej, se soočiti z novimi izzivi,
ki so še vsi pred nami. Stremeti
moramo v nove čase, ki nas
čakajo. Hrepeneti po iskanju ti-
stih vrednot, ki so naš narod
ohranile vse do danes, čeprav
je bilo zaprek in hudih dogajanj
v tisočletni zgodovini našega
naroda vse prej kot malo.
A obstali smo in mlajši rodovi
nam morajo danes dokazati, da
bodo znali te naše vrednote
prav tako iskati in graditi, kot
so jih znali v tisočletju naše
zgodovine iskati in graditi naši
predniki.
Na svoj izvirni način seveda.
Mladi pač niso čreda ovac, ki bi
jo starejši vodili, kot bi oni ho-
teli. Mladi imajo svoje ideje,
svoja videnja v prihodnje čase,
svoje tudi tehnološko znanje, ki
jih starejše generacije niso mo-
gle imeti. Zaupajmo torej
našim mladim svežim rodo-
vom, ti pa naj se ne izogibajo
dolžnostim in delu, ki jih od
njih terja sedanji in seveda ju-
trišnji čas.
Drago Štoka
V knjigi so izšli prispevki lanskih Primorskih slovenističnih dnevov 
Ženska literarna
ustvarjalnost na Primorskem
Finžgarjev dom
Bogata Miklavževa
produkcija
  od svetega Miklavža je
za otroke vedno samo
god svetega Miklavža,
čarobni dan oziroma noč, ko
dobri svetnik obdari otroke.
Vse ostalo ni pomembno.
Za vse, ki niso več majhni otro-
ci, pa je praznik svetega Mi-
klavža še kaj več kot čarobni
trenutek skrivnostne obdarit-
ve. Sprejem svetnika, ki ga pri-
pravijo v naših društvih in
šolah je priložnost, da se otroci
naučijo nove pesmi, recitacije
in gledališke prizorčke, odrasli
pa da podoživljajo čar pričako-
vanja.
V društvu Finžgarjev dom na
Opčinah je bilo letošnje mi-
klavževanje še nekaj več od
vsega tega. Otroška gledališka
skupina Tamara Petaros, ki de-
luje v okviru društva, je nam-
reč pripravila letos prav poseb-
no bogato produkcijo: igrico
Angelček v težavah izpod pere-
sa Lučke Peterlin Susič. V le-
tošnjem šolskem letu je gleda-
liška skupina doživela prenovo:
pridružilo se ji je veliko novih
članov, dobila je novo režiserko
– Lučko Peterlin Susič (ki je si-
cer skupino pred leti že vodila),
asistentko režije Anko Peterlin
in mlado pomočnico Urško Pe-
taros. Vključila se je v poskusni
projekt, s katerim sta Slovenska
prosveta in Radijski oder želela
okrepiti gledališko dejavnost in
ponudbo za vse generacije
otrok in mladih.
Sad vsega tega je bila prenovlje-
na in nekoliko posodobljena
različica igrice Angelček v
težavah, ki je sicer vključena v
eno izmed treh novih publika-
cij – zbirko gledaliških iger za
otroke Lučke Peterlin Susič Ma-
li gledališki vrtiljak -, ki jo je ob
70-letnici revije Pastirček izdala
Goriška Mohorjeva.
V igri, ki je doživela premiero
na predvečer Miklavževega go-
du, 5. decembra popoldne, je
nastopilo kar 15 otrok od 7. do
11. leta starosti. Igro je pope-
strila glasbena kulisa Raffaelle
Petronio in Marca Clarija, ki sta
med drugim tudi priredila zna-
ne popevke, ki so bile za otroke
še dodatno privlačne. Koreo-
G grafije sta pripravili Darja Ko-drič in Vida Petaros, za zvok inluči je poskrbel Erik Geletti.
Premiera je zelo dobro uspela,
mali angelčki in hudički so si
prislužili burne aplavze publi-
ke, ki je napolnila dvorano
Finžgarjevega doma. Mi-
klavževanje je podprl tudi
Vzhodnokraški rajonski svet.
Po torkovi premieri so v
društvu Finžgarjev dom prire-
dili še matinejo za osnovni šoli
F. Bevk in A. Gradnik z Opčin
in Repentabra. Igralci so se
pred svojimi vrstniki in sošolci
res izkazali, saj je bila njihova
uprizoritev tekoča in prepričlji-
va. Ob koncu igre je predsed-
nik Zadružne kraške banke
Adriano Kovačič ravnateljici
Marini Castellani izročil kom-
plet Pastirčkovih knjig: ob zbir-
ki Lučke Peterlin Susič, ki jo je
ilustriral Matej Susič, še knjigo
Napake in spake, proč! Poma-
gajmo Packotu! izpod peresa
ilustratorja in oblikovalca Wal-
terja Grudine in zbirko kratkih
zgodb Medved zobozdravnik
Miroslave Leban z ilustracijami
Vesne Benedetič. Komplete
knjig je banka odkupila za vse
šolske knjižnice slovenskih di-
daktičnih ravnateljstev: pred-
stavnikom ostalih tržaških di-
daktičnih ravnateljstev so knji-
ge izročili dan kasneje, 7. de-
cembra, na predstavitvi knjig v
Oddelku za mlade bralce NŠK
v Narodnem domu v Trstu. Na
tej predstavitvi so članice open-
ske gledališke skupine še tretjič
ponovile – tokrat le krajši pri-
zor – iz naštudirane igrice.
Veliko vaj in vloženega truda
se je torej obrestovalo. Predv-
sem za mlade igralce, ki so na
nastopih doživeli lepo za-
doščenje, pa tudi za njihove
starše, saj so lahko opazili, kako
so otroci po zaslugi izkušenih
mentoric in njihovih po-
močnikov v nekaj mesecih na-
predovali v dikciji, jasnem go-
voru, samozavestnem nastopu,
petju in gibu. Vse to pa je danes
zelo dragoceno znanje, za otro-
ke pa gotovo nepozabna iz-
kušnja.
BS
Foto damj@n
Tržaška 14. decembra 2017 11
Darovi
Za Društvo Rojanski Marijin dom
in za rojanski Cerkveni pevski
zbor darujeta Drago in Sonja
Ukmar po 30 evrov.
Za rojansko glasilo Med nami
darujeta A. M. 20 evrov, Jelka
Terčon Šah 25 evrov, Anita
Podobnik 5 evrov, Ivica Švab
10 evrov in Lizeta Janežič 20
evrov.
Misijonski krožek Rojan je prejel:
Za slovenske misijonarje: B. K.
20 evrov, K. B. 10 evrov, Lizeta
Janežič 10 evrov.
Za sestro Mojco Karničnik -
Kongo: U. M. M. 100 evrov.
Darove lahko nakažete tudi
na:
ZADRUŽNE KRAŠKE BANKE
IBAN: IT22 L089 2802 2010
2000 0086 948
Codice BIC: CCTSIT2TXXX
Misijonski krožek Rojan
ul. Cordaroli 29, 34135 Trst
Po zamisli muzikologa Pier Paola Sancina
Dvojni CD povezuje razne
narodne in  verske skupnosti
  ržaški mozaik kultur je
v zadnjih letih vedno
pogosteje hvaležna
snov za projekte, ki povezu-
jejo različne jezikovne in na-
rodne skupnosti. Večkultur-
nost ni novost, prav
gotovo pa sta narava
pristanišča in zgodovi-
na mesta v preteklosti
veliko pripomogli k te-
mu, da se je velika
prednost izražala bolj z
vrsto samoreferenčnih
monologov kot v obli-
ki dialoga in dejanske-
ga sodelovanja. Muzi-
kolog Pier Paolo San-
cin si je zamislil dvojni
CD, ki povezuje neka-
tere narodne skupnosti
s sodelovanjem krščan-
skih verskih skupnosti
v Trstu. Zbori kato-
liških, grško in srbsko
pravoslavnih ter meto-
dističnih cerkva so bili
povabljeni, da izberejo
in posnamejo vsak dve
skladbi iz svojega re-
pertoarja. Kot predstav-
nika slovenskih katoliških
zborov sta zapela ženski pev-
ski zbor Ivan Grbec iz Šked-
nja, ki ga vodi Silvana Do-
T brila, in mešani cerkvenipevski zbor Sveti Jernej zOpčin, ki ga vodi Janko Ban.
Prvi je posnel stari napev
(verjetno iz 18. stoletja) Zori
noč vesela v priredbi do-
mačina, po katerem nosi
ime, in Gruberjevo Sveto
noč v esperantu, drugi pa
Božično noč Zorka Hareja in
Božično pričakovanje Stane-
ta Maliča, obe na besedilo
Ljubke Šorli.
Ob že omenjenih zborih so
zapeli še zbori Cappella Ter-
gestina, Notre Dame de Sion
ensem-
ble, E noi
cantemo,
otroci
vrtca Po-
litzer,
zbora
srbske in
grške pra-
voslavne
cerkve,
orkester
harmo-
nik Fisor-
chestra,
skupini I
Billows
85 in Pen-
taurus (s
Festivala
tržaške
popevke).
Sodelova-
li so tudi
nekateri
solisti, kot na primer kantav-
tor Umberto Lupi. Na spore-
du so svetovni božični “hi-
ti”, na primer Adeste fideles,
tradicionalne italijanske,
grške, srbske pesmi, a tudi
skladbe iz zbirk raziskovalca
Claudia Nolianija ali tržaške-
ga organista in docenta Gia-
coma Zingerleja ter nekatere
ameriške melodije, ki so po-
stale v Trstu zelo znane po
prihodu zaveznikov. Nekate-
ri posnetki so nastali izrecno
za ta projekt, drugi so že ob-
stajali in med temi so neka-
teri zanimivi tudi z doku-
mentarnega vidika, na pri-
mer posnetek iz leta 1981, v
katerem se režiser Ruggero
Winter in etnomuzikolog
Claudio Noliani pogovarjata
o tržaških božičnih tradici-
jah. Program obsega tudi iz-
vedbo petih združenih zbo-
rov, ki zapojejo Premrlovo
harmonizacijo Svete noči.
Cilj tega projekta je najprej
dokumentarne in kulturne
narave: izbor skladb, izvajal-
cev in posnetkov ujame zvo-
ke iz spominov starejših ge-
neracij, pristnost ljudskih
sporočil v popevkah v na-
rečju, povezanost s teritori-
jem v jezikih mesta.
Na platnici CD-ja so božična
voščila v vseh jezikih sode-
lujočih pevcev, skupni na-
slov pa je v tržaščini: Bon
Nadal. Prodaja v dveh
tržaških knjigarnah (Paoline
in Luglio) je dobrodelne na-
rave, za dejavnost otroške
bolnišnice Burlo Garofo.
PAL
Zelo koristna pridobitev za krajane
Sv. Ivan bogatejši za
novo knjižnico
  vetoivančani imajo na voljo
novo rajonsko knjižnico
oz., kot ji tudi pravijo, bral-
ni kotiček, ki predstavlja novo
pridobitev v okviru občinske
mreže t. i. razpršene knjižnice in
hkrati tudi prvo knjižnico v
omenjeni mreži, ki je izraz neke
župnije. Obenem gre za knjižni-
co, ki je na voljo krajanom tako
italijanskega kot slovenskega je-
zika, saj so v njej poleg italijan-
skih tudi slovenske knjige, naha-
ja pa se v prostorih župnijskega
oratorija Pija XII. v ul. S. Cilino
101.
Novo, pravzaprav obnovljeno
S knjižnico (v teh prostorih je preddesetletji že delovala) so predalinamenu 1. decembra 2017, po-
tem ko je v preteklih mesecih ste-
kla akcija zbiranja knjig. To je bil
srečen epilog večmesečnih priza-
devanj svetoivanske župnije in
Italijanskega ženskega središča
(CIF), da bi pri Sv. Ivanu obnovili
knjižnico, saj se je po le-tej čutila
velika potreba med krajani. Po-
budniki so se vključili tudi v pro-
jekt Občine Trst o vzpostavitvi
mreže t. i. razpršene knjižnice, ki
je stekel pred dvema letoma in
katerega cilj je odprtje čim večje-
ga števila krajevnih knjižnic oz.
bralnih kotičkov v vseh predelih
mesta, predmestja in okolice. Pri
tem za knjižnice skrbijo krajevne
stvarnosti in društva, občinska
knjižničarska služba pa daje na
voljo svoje osebje, strokovno
znanje, tehnično pomoč in kata-
loge. Doslej se je v mrežo
vključilo kakih trideset knjižnic,
od katerih jih je polovica že de-
jansko delujočih, lokacije pa so
najrazličnejše, od šol in društev
pa celo do bazena. Kot že rečeno,
je svetoivanska prva rajonska
knjižnica, ki je izraz neke župni-
je.
V preteklih mesecih je stekla ak-
cija zbiranja knjig (tovrstne
knjižnice navadno razpolagajo s
knjigami, ki jih podarijo občani),
pri čemer so se organizatorji
odločiti zbirati tudi slovenske
knjige, ki jih je v tem primeru
precej poklonila Knjižnica
Dušana Černeta, tako da je tre-
nutno knjig, s katerimi razpolaga
knjižnica, 1500. Tako je 1. decem-
bra končno prišlo do odprtja in
blagoslova prostorov, ki so se ga
udeležili številni krajani na čelu
z župnikom g. Fabiom Ritosso,
kaplanom g. Devidom Giovanni-
nijem, predsednico tržaške sekci-
je CIF Mario Trebiciani, koordi-
natorko projekta razpršene
knjižnice pri občinski knjižničar-
ski službi, Mavis Toffoletto, in
vodjo svetoivanske knjižnice Lu-
cio Rossetti. Knjižnico so ob tej
priložnosti poimenovali po ja-
nuarja letos preminulem za-
služnem župljanu Fabiu Saffiju,
človeku, ki si je zelo prizadeval že
za prejšnjo svetoivansko knjižni-
co in je bil vsestransko dejaven
na duhovnem, socialnem in kul-
turnem področju v župniji, po-
sebno odprtost pa je kazal do kra-
jevne slovenske skupnosti. Od
tod tudi želja, da bi knjižnica nu-
dila tudi slovenske knjige. Saffija,
kateremu so odkrili tudi tablo, so
se ob že imenovanih spomnili še
prijatelj duhovnik g. Mario Vatta,
Annamaria Mozzi ter vdova Lu-
ciana in hčerka Francesca, ki sta
med drugim izrazili željo, da bi
bila knjižnica kraj srečevanja,
župnik Ritossa pa, da bi tam-
kajšnje dejavnosti služile predv-
sem iskanju resnice, medtem ko
je slovenski župljan Mario Sušelj
opozoril, da imajo v knjižnici tu-
di dela Vladimirja Bartola, slo-
venskega pisatelja, ki izhaja prav
od Sv. Ivana.
Odprtje knjižnice pa ni moglo
miniti brez branja: za to so po-
skrbeli igralec Guido D'Ascenzi,
ki je prebral deset pravil oz. pra-
vic bralca izpod peresa Daniela
Pennaca, ter Luciana in France-
sca Saffi z branjem odlomka iz
Malega princa Antoineja De Saint
Exuperyja. Kakšne vrste zgodb
pripovedujejo dela, ki so na voljo
v knjižnici, pa bo mogoče odkriti
v dneh, ko bo ta odprta: ob po-
nedeljkih, petkih in sobotah bo
to med 15.30 in 18. uro, ob sre-
dah pa med 10. in 12. uro.
(nl)
  arodna in študijska
knjižnica je v Oddelek
za mlade bralce povabi-
la logopedinjo, surdopedago-
ginjo in specialno rehabilitacij-
sko pedagoginjo dr. Martino Oz-
bič, da bi spregovorila o dislek-
siji, motnji, ki je danes vse bolj
pogosta pri šoloobveznih otro-
cih. Dvajset let je poučevala na
Pedagoški fakulteti v Ljubljani,
zdaj pa se je vrnila na teren, da
bi pomagala otrokom.
Motnjo disleksije ne smemo gle-
dati skozi oči napak in motenj,
saj so te osebe inovativne, krea-
tivne in z velikim občutkom za
družbene zadeve. Veliko znanih
osebnosti ima to motnjo, npr.
Newton, Einstein, Tom Cruise,
pri nas Gojmir Lešnjak Gojc. Ne-
kateri ljudje doživljajo sebe kot
napačne in zelo trpijo, če jim to
ni že na začetku potrjeno.
Disleksija je odstopanje od nor-
N malnosti, ki je statistični pojemštevilk, in od tipičnosti – kar do-loča družba. Ljudje imamo
navado, da klasificiramo in
smo zato “polni etiket”, od
katerih imamo več škode kot
koristi. Zelo pomembno je,
kdo, kdaj in v kateri kulturi
definira ta pojav. Tiskana be-
seda je nosilec kulture, a ni
edini način prenosa znanja.
Zgodnje znake disleksije lah-
ko odkrijemo v zadnjem letu
vrtca ali prvem razredu
osnovne šole. Ti otroci so po
pouku navadno zelo utrujeni
in jim zmanjka energije za
igranje, glasbo in druge dejav-
nosti. V branje vlagajo
ogromno napora.
V naši družbi je razširjen me-
dicinski model disleksije, kar
pomeni, da pošlješ otroka k
strokovnjaku, medtem ko bi mo-
rala biti celotna pomoč usmer-
jena v družbo. Otrokom lahko
veliko pomaga glasba, ki pove-
zuje prostor in čas. Dejansko
smo vsi prej plezali, se igrali in
skakali kot
pisali in bra-
li.
Disleksična
oseba ima
težave z dekodiranjem koda, kar
se kaže v manjšem besednem za-
kladu. Levi del možganov ima
težavo z analizo glasov. Že pri
tretjem letu lahko opazimo
težave z zlogovanjem, pri pre-
poznavanju kratkih besed in s
spominom. Otroci s to motnjo
si s težavo zapomnijo dve navo-
dili hkrati. V vrtcu se izogibajo
pisalu in listu, kasneje imajo
težave z zvokom in črka-
mi, s priklicem besed.
Težje predvidijo, kaj be-
rejo, težave imajo s fiksa-
cijo, gredo od črke do
črke. Nekateri vidijo črte
ali pike med besedami,
imajo težave z zaporedji,
npr. meseci in dnevi,
počasi berejo, pišejo in
računajo.
Zakon, ki dodeljuje prila-
goditve, predstavlja velik
razkorak med tem, kar bi
otrok lahko naredil, in
med tem, kaj dela. Di-
sleksija je sindrom z
nešteto kazalniki, ki
otežujejo otrokom
življenje. Dr. Ozbič je
naštela različne vrste di-
sleksije – od zamenjavanja črk p-
b, t-d, b-d, pa do fonološke di-
sleksije, izpuščanja glasov in glo-
boke disleksije na nivoju kon-
ceptov in pojmov. Dejstvo je, da
se mora otrok naučiti sobivati s
to motnjo, postaviti negativne
stvari na stran in izkoristiti po-
zitivne plati. Pravico ima biti ra-
zličen, a je pri tem zelo pomem-
bna podpora. Disleksikom lahko
nudimo pomoč pri branju s ko-
gnitivnim treningom branja ali
z metodo Montessori. Natisne-
mo mu večje črke z levostransko
poravnavo.
Veliko otrok je žalostnih in de-
presivnih, je podčrtala dr. Mar-
tina Ozbič, ker je ogromno po-
dročij, na katerih bi blesteli, ki
jih ni v šoli. Noben otrok noče
biti neuspešen. Pomembno je
verjeti vanj. Ocena je le kazatelj,
treba je ovrednotiti njegov trud.
Pogosto so ti otroci zelo reflek-
sivni, socialno občutljivi, dobri
opazovalci. V trenutku jih popa-
de velika jeza ali pa veselje. Zelo
so različni od “tipičnosti”. Če pa
jih ovrednotimo, jih lahko
uživamo.
Metka Šinigoj
V NŠK gostja dr. Martina Ozbič 
Disleksija je sindrom z nešteto kazalniki
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV IZ TRSTA
in MeCPZ SV. IVAN
vabita na
ADVENTNI KONCERT, 
ki ga bosta oblikovala domači pevski zbor
in organist Andrej Pegan
sobota, 16. decembra 2017, ob 20. uri 
v župnijski cerkvi pri Sv. Ivanu v Trstu
V ponedeljek, 11. decembra 2017, je Zadružna kraška banka
predala namenu prenovljeni poslovalnici na Opčinah in v
Nabrežini.
Člani in stranke Zadružne kraške banke, ki so se v preteklih
tednih mudili v poslovalnicah na Opčinah in v Nabrežini, so se
verjetno spraševali, kaj se je skrivalo za zastori? To je EasyBanka:
nova, celovitejša in hitrejša oblika bančnega poslovanja.
Že nekaj časa ZKB nadgrajuje, izboljšuje in posodablja svojo
ponudbo. Po lanski obnovi poslovalnice v ul. Carducci sta bili
zdaj na vrsti osrednja poslovalnica na Opčinah in poslovalnica v
Nabrežini. V obeh poslovalnicah so tudi novi samopostrežni
avtomati, s katerimi lahko – brez čakalnih vrst in 24 ur dnevno
– samostojno izvršujete transakcije, kot so dvig gotovine
neposredno s transakcijskega računa, polog gotovine in čekov,
izvrševanje nakazil itd.
Še bolj pomembne pa so ostale novosti: prenovljeni prostori in
nove pisarne, s katerimi bo banka okrepila in izboljšala
svetovalne storitve. Posodobitev produktne linije in modernejši
pristop h komitentom sta del nove strategije, ki ima kot končni
cilj celovit odgovor na sodobne potrebe komitentov.
S tem pa še ni konec novosti...
EasyBanka: nova oblika
bančnega poslovanja
Videmska / Aktualno14. decembra 201712
Priimek Toplikar najdemo v spodnji Vipav-
ski dolini že v najstarejših matičnih knjigah
župnije Črniče, pa tudi v urbarjih. To pome-
ni, da so Toplikarji Vipavci že pol tisočletja.
Je pa precej možno, da so se v dolino prise-
lili, kar nam nakazuje ravno priimek.
Na Vipavskem ga najdemo precej dosledno
zapisovanega z začetkom TOP. Torej ne gre
za mešanje z Dobleharjem. V krstnih knji-
gah ga najdemo v Črničah tudi okoli leta
1700 z zapisi Topplicher. Potomci se danes
podpisujejo kot Toplikar.
V goriškem urbarju 1507
pa s tem priimkom najde-
mo samo enega človeka v
vasi Lokavec: Juri Topla-
cher.
Najprej seveda pomisli-
mo, da je priimek nastal
zaradi kakih toplic ali to-
plarja, posebnega sloven-
skega kozolca. A ne toplic
ne toplarjev na Vipav-
skem ne najdemo.
In kaj pravi stroka? Jezi-
koslovec dr. Silvo Torkar
z Inštituta za slovenski je-
zik Frana Ramovša na
ZRC SAZU to pojasnjuje
takole: “Priimek Toplikar je nastal s konver-
zijo iz stanovniškega imena Toplechar oz.
Topplacher, ki označuje prebivalce vasi To-
polc pri Ilirski Bistrici v Brkinih. Vas so v
nemščini zapisovali Topplach, kar kaže na
to, da se je vas v slovenščini prvotno ime-
novala Topoljane, njeni prebivalci pa Topol-
ci”.
Čeprav se na prvi pogled sliši neverjetno,
saj so Brkini precej oddaljeni od Vipavske,
pa je bilo podobnih migracij v resnici
ogromno. Čeprav so ljudje potovali
peš, najdemo precej porok med
Kraševci, Brkinci in Vipavci.
V Sloveniji zdaj živi samo še 32 Topli-
karjev. Večinoma gre za Primorce. Njih
potomci pa živijo v veliko večjem šte-
vilu onkraj oceana: v Argentini jih je
90, v ZDA pa 82. Kakih deset je tudi To-
plicarjev, najdemo jih v ZDA in Italiji.
Čeprav imamo prvega Toplikarja na
Vipavskem iz Lokavca, pa je tam prii-
mek izginil. Zadnjega Toplikarja, Jane-
za, najdemo leta 1751 v terezijanskem
katastru. Najdemo pa ta priimek v Sv.
Križu leta 1666 in Vrtovinu 1647. Ne
vemo pa, ali se je od tam zanesel v Črniče,
kjer rodu črniških Toplikarjev sledimo vse
do današnjih dni.
Med znanimi Toplikarji najdemo dva, ki ju
opisuje Primor-
ski slovenski bio-
grafski leksikon.
Giorgio Toplikar
ali tudi Toplicar
(1938) iz Gorice
je slikar, ki ga
poznamo kot abstraktnega ekspresionista.
Njegov rojak Giovanni Toplikar (1948) je
šolnik, prevajalec in kulturni delavec. Na
slovenski strani meje je bolj poznan kot Jan-
ko, posebej v krogih mladih, ki so odraščali
ob pokojnemu msgr. Vinku Kobalu. Njego-
vo sodelovanje z duhovnikom Kobalom in
gibanjem Skupnost in osvoboditev (Comu-
nione e Liberazione, CL) je vplivalo na slo-
vensko mladinsko pa-
storalo, iz katere je
izšlo več pomembnih
politikov in kulturni-
kov slovenske pomla-
di. Uredil je tudi arhiv
pokojnega Kobala.
Uredil je knjigo Koba-
lovih spominov Pripo-
ved starega, modrega,
sivega bobra (2011) in
zbornik spominov na
Kobala (2002). Veliko
je prevajal iz slovenščine v italijanščino, pa
tudi sicer je Italijanom približeval slovenski
svet in kulturo. Njegovemu rodu sledimo iz
Gorice v Šturje, še dve generaciji prej pa v
Črniče. V Črničah najdemo njegovega pra-
pra-pra-pra-pradeda Matijo Toplikarja, ki je
bil rojen okoli leta 1695. Janko Toplikar ima
rodovnik zelo dobro raziskan. Za pet gene-
racij nazaj ima popisane vse svoje prednike,
v posameznih primerih pa sega njegov ro-
dovnik do devete generacije.
PRIMORSKI PRIIMKI (56)
TOPLIKAR
Tino
 M
a
m
ić
V krstni knjigi za Črniče iz leta 1799 najdemo zapis Toplikar v enaki obliki, kot ga
pišemo danes. Takih primerov je v Sloveniji izredno malo. Knjigo hrani Škofijski arhiv
Koper.
TAKI SMO (20)Katja Ferletič
Pomembnost empatije v vsakdanjem
življenju: ko poslušati bližnjega pomeni ne
biti več sam
Še posebno v božičnem obdobju, ko v
družbi prijateljev in sorodnikov preživljamo
več časa, je za bistveno izboljšanje kakovosti
našega življenja in gojenje pozitivnih in
spodbudnih osebnih odnosov potrebno, da
se ne osredotočimo samo na svoje občutke
in misli, ampak, da se skušamo istovetiti s
svojim sogovornikom, zaznati njegova
čustva: biti moramo empatični. Empatijo bi
lahko opredelili kot sposobnost posamezni-
ka, da se postavi na mesto drugega, pri
čemer zazna in razume oz. se vživi v občutja
in misli druge osebe.
V zadnjem stoletju se o empatiji veliko go-
vori, saj živimo v dobi individualizma in sa-
mote, poudarjeni so le interesi in občutki
posameznika, ki se ne preveč zanima za
skupnost. Znanstvene raziskave dokazujejo,
da 98 % ljudi ima prirojeno sposobnost em-
patije, a le malo oseb popolnoma razvije
svoj empatični potencial. Še posebno v ob-
dobju spletnih družbenih omrežij, katerih
namen je združevanje, se paradoksalno
naše empatične sposobnosti zmanjšujejo in
izgubljajo pomen. Ko se samo “virtualno”
družimo in pogovarjamo, izgubljamo našo
sposobnost empatične presoje stališč, iz-
kušenj in občutkov drugega.
Tako kot so kakovostne surovine bistvenega
pomena pri kuhanju dobrih prazničnih je-
di, je empatija odločilna sestavina za
uspešno vdrževanje človeških odnosov v so-
dobnem, razosebljenem svetu, ko je nujno
imeti “vse in hitro”. Brez nje ostanemo za-
prti vase, v svojem narcisizmu, zadovoljimo
le svoj ego in se neizogibno približujemo
globoki samoti. Komunikacija mora biti
dvostranska: poslušati, da lahko govorimo,
opazovati, da lahko nastopimo, zrcaliti se v
življenju drugih oseb in v njihovih čustvih
prepoznati same sebe.
Empatija prinaša medsebojno poznavanje,
razumevanje, dobro počutje in srečo. Tudi
majhna, nepomembna dejanja v vrvežu vsa-
kodnevnega življenja so dobra vaja, da raz-
vijemo naše empatične sposobnosti. Z zani-
manjem skušajmo poslušati ljudi, obnoviti
stara prijateljstva, se presenetiti in obogatiti
z novimi. Bodimo empatični že od prvega
trenutka, od prvega dotika roke še nepoz-
nane osebe.
Če se res ne smemo ustaviti pri prvem vtisu,
ki nam ga neznanec pusti, nas ta gotovo
čustveno označuje in je zelo pomemben pri
razvoju vseh nadaljnjih službenih in prija-
teljskih odnosov. Strokovnjaki na ameriški
Harvard Business School so z natančno
znanstveno strogostjo preučevali občutke,
ki se rodijo v posameznikih, ki se prvič spoz-
najo. Med opazovanjem je prišel do izraza
velik pomen, ki ga ima fizično obnašanje
ljudi, njihovi pogledi, geste, premikanje. V
pogovoru dveh oseb, ki se prvič srečata,
vplivata na prvi vtis, ki si ga ustvarita ena o
drugi, besede in vsebi-
na pogovora le za 7 %,
za ostalih 93 % so pa
bistvenega pomena ge-
ste, izraz obraza, ton
glasu, kako se migata,
kako sedita. Vse se igra
na človeških izraznih
sposobnostih, na tem,
kako znamo interpreti-
rati drugega in sami
posredovati naše misli
in občutke. Zgledujmo
se po otrocih, ki jih po
naravi privlačujejo na-
smejani obrazi in ose-
be, ki imajo prirojene
komunikativne spo-
sobnosti, ki s svojim obnašanjem otroku
sporočajo: “S tabo se dobro počutim in ti se
boš z mano dobro počutil”. Njihova spon-
tanost, veselje, pristno izražanje čustev in
skromnost učijo, da je sreča namenjena
vsem, zato so odtenek v našem nasmehu,
naš pogled in trenutek topline odločilni pri
razvoju medsebojnih odnosov, pozitivno
spodbujajo h koraku naprej, pripomorejo,
da se med nami in našim sogovornikom
ustvarita sočutje in empatija, ki omogočata
pridobivati spoznanje o drugem na nevsiljiv
način. Po svoji naravi je človek ustvarjen za
življenje z drugimi in empatija je tisti proces
v medsebojnih odnosih, ki omogoča, da
smo povezani z drugimi. Odnosi so tudi pri-
marni prostor naše rasti in razvoja, zato ni
vseeno, kakšni so. Vsekakor bodimo previd-
ni, ne pretiravajmo: kdor namerno izkazuje
preveliko sproščenost, vitalnost in šaljivost
že od prvega trenutka, lahko sogovorniku s
svojim obnašanjem sporoča, da hoče biti
všeč za vsako ceno, da ni iskren in bo zato z
veliko težavo in zadrževanjem sprejet. Če
namreč ni pristnosti, tudi ni mogoče neko-
mu zaupati in verjeti.
Biti res iskreno vljudni in prijazni je pozi-
tivno za medsebojne odnose in za naše do-
bro počutje, izboljšuje razpoloženje, krepi
človeške odnose in podaljšuje življenje.
Čeprav je človek v krizi, je še vedno človek
in je še vedno sposoben empatije. Torej rav-
no empatija je pot, ki lahko pripelje nazaj k
bistvu - k poglobljenemu pristopu k druge-
mu in k sebi.
Prvega Toplikarja najdemo v Lokavcu, kjer pa je priimek izginil.
Matija Toplikar, daljni prednik Janka Toplikarja. V črniško krstno
knjigo so ga 4. februarja 1725 zapisali kot Topplichar. Knjiga je v
Škofijskem arhivu Koper.
  udi letos je sveti
Miklavž obiskal
Videm. V sredo, 6.
decembra, je obiskal
predšolske otroke, ki se
dvakrat tedensko
udeležujejo dejavnosti v
slovenščini v prostorih
župnije sv. Kvirina (ulica
Cicogna 25). Pobudo sta
organizirali združenji
Blankin in Alpi.
“Dobro se zavedamo, da
naši otroci predstavljajo
drugo ali tretjo generacijo
Slovencev v Vidmu, ki za
razliko od nas, ki smo v
Videm prišli iz slovenskih
vasi, nimajo nobenega
neposrednega stika s
T slovensko stvarnostjo inzato tvegajo, da izgubijovsako možnost čutiti, slišati,
doživljati slovensko
tradicijo. Tako bi se veriga
kulturne dediščine oziroma
identitete popolnoma
pretrgala, in to pomeni, da
bi bila izguba dokončna.
Nasprotno, če se bodo naši
otroci srečali s slovenščino
(oziroma če bodo pridobili
neko podlago za
dvojezičnost), bodo imeli
dodatno prednost v
življenju (služba, kultura,
znanje) in dom, v katerega
se vrniti, če bo drugje
življenje pretežko”, je
poudaril eden izmed staršev,
in sicer Jelen, ki je profesor
geografije na tržaški
univerzi. Nadaljeval je,
rekoč: “Sem oče male
deklice, ki že tretje leto
obiskuje dejavnost v
slovenščini v Vidmu, v
mestu, kjer ni slovenščine v
vrtcih in šolah, čeprav je
glavno mesto pokrajine, v
katero spadajo Benečija,
Rezija in Kanalska dolina in
kamor so se predvsem po
drugi svetovni vojni naselili
številni Slovenci. Po ocenah
mestnega svetnika
Cancianija naj bi bilo danes
kar deset odstotkov
prebivalcev Vidma
slovenskega izvora. Torej
okoli deset tišoč
ljudi! K tem lahko
dodamo še
približno tisoč
Benečanov,
Rezijanov in
Kanalčanov, pa tudi
goriških in tržaških
Slovencev, ki živijo
v okoliških
občinah, ki zdaj z
mestom sestavljajo
Videmsko
medobčinsko
teritorialno zvezo (UTI).
Imamo torej veliko
število potencialnih
“strank” za ponudbo
slovenščine v šoli.
Videm ni na ozemlju,
na katerem je priznana
slovenska manjšina,
čeprav so Slovenci že
davno prisotni v mestu.
Zgodovina nam pravi,
da so že leta 1452
ustanovili močno
Bratovščino svetega
Hieronima. Danes
'videmski Slovenci'
želimo, da bi naši otroci
imeli možnost se učiti
slovenščine v mestnih
šolah, ker je za tako
majhne dvojezična šola
v Špetru predaleč za
vsakodnevno vožnjo”,
pravi Jelen.
V prostorih župnije sv. Kvirina
Sveti Miklavž je obiskal otroke, 
ki se v Vidmu učijo slovenščine
Slovenija 14. decembra 2017 13
Seja Sveta Vlade Republike Slovenije za
Slovence v zamejstvu
Na povabilo predsednika Vlade RS in predsednika Sveta Vlade
RS za Slovence v zamejstvu dr. Mira Cerarja je dne, 5. decembra
2017, v Ljubljani prvič v novi sestavi, tokrat že v tretjem mandatu,
zasedal Svet Vlade RS za Slovence v zamejstvu. Prvi svet je vlada
ustanovila leta 2006. Njegovi člani so predstavniki organizacij
avtohtone slovenske narodne skupnosti z bogatimi izkušnjami pri
uveljavljanju skrbi za razvoj slovenske manjšine v sosednjih
državah ter slovenski
ministr i .  Kot
podpredsednik sveta je
na seji  sodeloval tudi
minister za Slovence v
zamejstvu in po svetu
Gorazd Žmavc. Z
obstojem in delovanjem
sveta želi vlada omogočati
in pospeševati
vključevanje zamejskih
Slovencev v družbeno in
pol it ično živl jenje
matičnega naroda.
Uveljavljanje in razvijanje
skupnega slovenskega
kulturnega prostora ter
prizadevanje za ohranitev
in krepitev Slovenstva v
skupnem slovenskem prostoru spada med poglavitne in stalne
naloge Republike Slovenije. Skrb za Slovence v zamejstvu in po
svetu pa je tako neločljiv del zunanje politike Republike Slovenije.
Svet je na prvi seji v novem mandatu razpravljal o ključnih
dosežkih (razvojnih možnostih) in izzivih, s katerimi se srečuje
avtohtona slovenska narodna skupnost v sosednjih državah. Prav
tako je razpravljal o izhodiščih za delovanje Sveta Vlade RS za
Slovence v zamejstvu v novem mandatu. Člani Sveta iz zamejstva
so se zahvalili slovenski vladi za aktivno in vztrajno podporo
njihovim prizadevanjem pri zagotavljanju pravic slovenski
avtohtoni narodni skupnosti ter za dobro sodelovanje z matico.
Srečevanje v okviru sveta omogoča izmenjavo pomembnih
informacij, boljše razumevanje položaja in izzivov, s katerimi se
srečujejo Slovenci v zamejstvu, ter pomeni živ in stalen stik med
slovensko vlado in slovensko avtohtono narodno skupnostjo.
Člani sveta so se strinjali, da bo skupni slovensko kulturni in
gospodarski prostor tudi dejansko živel, če si bomo vsi skupaj
prizadevali reševati vprašanja in izzive med Slovenijo in sosednjimi
državami, ki se nanašajo na položaj avtohtone narodne skupnosti.
Predstavniki avtohtone slovenske narodne skupnosti v sosednjih
državah so posebej izpostavili pomen uspešnega razvoja
Republike Slovenije ter da je za dolgoročno ohranjanje slovenske
identitete potrebna jezikovna strategija za ohranjanja slovenskega
jezika v zamejstvu, nadaljnja krepitev čezmejnega povezovanja
(tudi v povezavi s koriščenjem evropskih sredstev) in sodelovanje
obmejnih občin. Pri tem so bili večkrat izpostavljeni mladi in
“kroženje možganov”, kot nosilci razvoja in nadaljnjega obstoja
avtohtone slovenske narodne skupnosti v zamejstvu. Nadalje sta
bili izpostavljeni potreba po večji prepoznavnosti Slovencev v
zamejstvu v Sloveniji in želja po večji medijski podpori vsebinam,
ki so del vsakdana rojakov v zamejstvu. Na slovensko vlado je
bila naslovljena tudi prošnja za nadgradnjo javnih železniških in
cestnih povezav med slovenskimi zamejstvi in Slovenijo (npr.
Gradcem in Mariborom, Postojno in Reko itd.), vlaganje v krepitev
gospodarskega razvoja v obmejnem območju, večja prisotnost
slovenskih znanstvenih institucij v Trstu ter podpora projektom
slovenskih županov na obeh straneh mej. Dogovorjeno je bilo, da
bodo vsi skupaj oblikovali predloge prioritet, ki jim je v prihodnje
potrebno posvetiti posebno pozornost, kot so npr. gospodarsko
povezovanje, mladi, kultura, izobraževanje, jezik, šport, znanost,
mediji. Pri tem je bilo ugotovljeno, da ostajajo neizkoriščene
možnosti in izzivi, pri katerih lahko pomembno vlogo odigra tudi
Svet Vlade RS za Slovence v zamejstvu.
Iz našega prostora so se seje udeležili predsednik SSO Walter
Bandelj, Rudi Pavšič, predsednik SKGZ, Tamara Blažina,
slovenska poslanka v Rimu, ter Igor Gabrovec, podpresednik
Deželnega sveta FJk in deželni svetnik stranke Slovenska
skupnost. Od predstavnikov vlade so bili na seji prisotni
podpredsednik Sveta in minister za Slovence v zamejstvu in po
svetu Gorazd Žmavc, podpredsednik Vlade RS in minister za
kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mag. Dejan Židan, minister za
gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek, minister za
kulturo Anton Peršak, državni sekretar na Ministrstvu za zunanje
zadeve Iztok Mirošič in državna sekretarka na Ministrstvu za
izobraževanje, znanost in šport Andreja Barle Lakota. Člani Sveta
so na seji predstavili položaj in razvojne možnosti slovenske
narodne skupnosti v sosednjih državah. Izpostavili so, da
avtohtona slovenska narodna skupnost ne uživa vseh pravic, ki
jih ima na podlagi mednarodnih sporazumov in nacionalne
zakonodaje, vendar pa kljub temu zaznavajo napredek na
področju uresničevanja njihovih pravic. Ob koncu seje je bilo
sklenjeno, da si bo Republika Slovenija tudi v prihodnje
prizadevala reševati odprta vprašanja slovenske narodne
skupnosti v sosednjih državah in bo nadaljevala vzpostavljati
pogoje za oblikovanje skupnega slovenskega kulturno-
gospodarskega prostora. Sprejeta so bila tudi izhodišča za
oblikovanje programa dela Sveta za prihajajoči petletni mandat.
Seji so sledile še izjave za javnost; minister Gorazd Žmavc je
poudaril, da bodo v Sloveniji nadaljevali aktivnosti v smeri
promocije slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah kot
povezovalnega člena s ciljem regionalnega razvoja in spodbujanja
tesnejšega sodelovanja z institucijami v Sloveniji ter v državi, v
kateri slovenska skupnost živi in deluje.
Svet Vlade RS za Slovence v zamejstvu
  koraj neprekinjeni tok za-
bav in drugih prireditev
lahkotnega žanra, nepo-
trebnih nakupov in, žal, marsik-
je tudi pijančevanja, kar vse
predstavljajo kot vsebino t. i. ve-
selega decembra, je za krajši čas
preglasilo resnične težave in pro-
bleme v Sloveniji. Berta Golob je
v uvodniku, objavljenem na prvi
strani slovenskega katoliškega
tednika Družina, z naslovom
Naše krčevine, zapisala, “da
trgovci z novci dobro vedo za
Božič. Aranžerji oblikuje-
jo celo adventne vence za
naš žep. Vesolje razno-
vrstnih svetil obrača elek-
trične števce. Sleparija za
vsakim korakom”. Ta dej-
stva in vzdušje je sicer z
drugačnih izhodišč po-
novila sindikalna fun-
kcionarka Andreja Toš
Zajšek, v komentarju o
sklepanju pogodb o za-
poslitvi, objavljenem v
sindikalnem glasilu De-
lavska enotnost. Zapisala
je, “da prihodnosti ni
mogoče graditi, če ima-
mo v sedanjosti kopico proble-
mov in ravnanj, ki nasprotujejo
etiki, morali in zakonodaji”. Po-
ložaj delavcev je primerjala z
Dantejevimi verzi nad vrati, ki
vodijo v Pekel in pravijo, “kdor
vstopiš, pusti zunaj upe vsake”.
To so bili primeri delavcev, ki so
dobili od delodajalcev v podpis
pogodbo o zaposlitvi, napisano
na lističu, velikosti toaletnega
papirja. Sporočeno jim je bilo,
da imajo pravico do plače, ki pa
bo nižja od minimalne plače.
Mediji, naklonjeni vladajoči koa-
liciji, pravijo jim tudi dominan-
tni mediji, z velikim poudarkom
poročajo o oživljanju gospodar-
S stva, saj naj bi bila njegova rast vpreteklih štirih mesecih več kotštiriodstotna, pa vendar dejstva
prepričljivo dokazujejo, da Slo-
venija še vedno ni socialna (in
tudi pravna ne) država, kar sicer
zatrjuje naša Ustava. Številni po-
datki in primeri navajajo, da
revščina obstaja zato, ker v man-
datu sedanje vlade in parlamen-
ta ni bila izvedena preobrazba
oziroma reforma na nobenem
ključnem področju. To velja tudi
za novejše obdobje ponovne ra-
sti gospodarstva. Zapleteni stati-
stični kazalniki opozarjajo, da v
zadnjem desetletju v revščini
živi okoli 300.000 prebivalcev
Slovenije. Če posebej upošteva-
mo podatke o revščini med sta-
rejšimi osebami, je številka še
bolj skrb vzbujajoča. Lani je v si-
romaštvu ali pod pragom tve-
ganja za revščino, kot se izražajo
statistiki, živela petina ljudi sta-
rejših od 75 let. Daleč najbolj
ogrožene so ženske starejše od
75 let. In še, 8 % slovenskih go-
spodinjstev si vsak drugi dan ne
more privoščiti popolnega obro-
ka svoje prehrane, to je zado-
stnega kosila ali večerje.
Slovenija se v praz-
ničnem obdobju v
pričakovanju Božiča
in novega leta še na-
dalje sooča z nekate-
rimi dogodki, po-
membnimi za celot-
no narodno skup-
nost. Zaskrblja vrzel v
državi in politiki, ker
je očitno, da je vladajoča koali-
cija opustila reševanje t. i. stra-
teških vprašanj, kar vključuje re-
forme, ki so posebno nujne v
zdravstvu in pokojninskem siste-
mu. Največji del pozornosti
strank in večjih civilnodružbe-
nih gibanj je namenjen izvajan-
ju priprav in kampanje za parla-
mentarne volitve, ki bodo čez
okoli 6 mesecev. Temeljitejši pre-
gled stanja kaže, da se stranke in
liste na območju politične levice
na volitve temeljiteje pripravlja-
jo kot pa
stranke in
mogoče
volilne li-
ste na po-
litični de-
snici.
Vendar se
stanje
lahko
spremeni
in bi do
volitev
prineslo
nova pre-
senečen-
ja. Dogaja
se, da poslanci nekaterih strank,
ki jih njihova vodstva niso
vključila v kandidatne liste za
državnozborske volitve, izstopa-
jo iz svojih strank in se po-
skušajo približati ali včlaniti v
druge stranke, ki bi jih morda
kandidirale za nov mandat. V
neki javnomnenjski raziskavi so
tudi ugotovili, da bi večina od se-
danjih županov večjih sloven-
skih občin, po poteku svojih
mandatov, rada kandidirala za
poslanca oziroma poslanko.
Med največjimi in najbolj zaple-
tenimi zadevami za Slovenijo
ostaja arbitražna razsodba o meji
med Slovenijo in Hrvaško. Do
konca tega meseca bi državi mo-
rali izvršiti priprave za določitev
celotne meje, na kopnem in na
morju, med državama, vendar je
te postopke izvedla samo Slove-
nija, ker Hrvaška arbitražne raz-
sodbe o meji ne priznava. Spor
med sosednjima državama bo
poskušal rešiti Frans Timmer-
mans, prvi podpredsednik
Evropske komisije, pri čemer
Evropska komisija vztraja, da je
treba arbitražno razsodbo o meji
spoštovati in jo uresničiti. Nena-
doma in nepričakovano se je v
postopek o meji vključil tudi Ja-
nez Janša, predsednik SDS, ki se
je v Zagrebu sestal s predsedni-
kom hrvaške vlade Andrejem
Plenkovićem in drugimi pred-
stavniki hrvaške vlade. Obisk in
pogovore Janeza Janše so v vladi
ocenili kot predvolilno potezo
SDS in morda najbolj njenega
predsednika, Janeza Janše.
Bolj vesela in morda prestižnega
pomena je novica, da je pri Za-
ložbi Hart v Ljubljani izšla dvo-
jezična (v slovenskem in an-
gleškem jeziku) barvna umet-
niška monografija o edini slo-
venski mednarodno priznani pa-
smi kraški ovčar, z naslovom
Kraški ovčarji – sinovi burje, av-
torja akademskega slikarja Blaža
Vehovarja. V tem izjemno po-
membnem delu je rdeča nit
kraški pes, ki že stoletja čuva ov-
ce na pašnikih Javornikov, Na-
nosa, Vremščice in drugod. Prvi
pisni viri o kraških ovčarjih kot
pastirskih psih segajo v leto
1558, leta 1689 pa je Janez Vaj-
kard Valvasor v Slavi vojvodine
Kranjske o njih napisal: “Izmed
psov, kakor jih imenuje Kranjec,
Kranjska nima najslabših. Zlasti
ob rečici Pivki goje velike in
močne pse, ki utegnejo volku
čvrsto pretresti kožuh. Zato jih
pastirji vedno vodijo s seboj”.
Predgovor knjigi je napisal De-
jan Židan, minister za kmetij-
stvo, gozdarstvo in prehrano,
svojo misel o knjigi Kraški ovčar-
ji – sinovi burje pa je objavil tudi
pesnik Ciril Zlobec, tudi sam do-
ma s Krasa.
Marijan Drobež
  ova člana Evropske
akademije znanosti,
umetnosti in književ-
nosti (AESAL), ki ima sedež v
Parizu, sta postala hrvaška
književnika Luko Paljetak iz
Dubrovnika in Mile Pešorda,
ki živi v Zagrebu in Kopru.
Med člani AESAL je veliko
nobelovcev in vrhunskih
znanstvenikov ter umetni-
kov, Akademija pa je tesno
povezana z UNESCO-vo de-
javnostjo. Novima akade-
mikoma, prvima med
hrvaškimi književniki, je v
zagrebškem Društvu
hrvaških književnikov listi-
no vročil gospod Ante Gli-
bota iz Pariza, podpredsed-
nik Akademije. V svojem
nagovoru je povedal: “Oba
naša nova člana, tako Mile
Pešorda kot akademik Luko
Paljetak, po vseh svojih
znanstvenih, biografskih
elementih in kreativnem
opusu pripadata eliti evrop-
skega intelektualnega duha,
tako po moči svojega poetske-
ga izraza kot tudi po svoji en-
ciklopedijski vsestranosti. V
vsakem segmentu, na katere-
ga sta osredotočila svoje ak-
tivnosti, sta vedno dala mak-
N simum”!Gospod Glibota je MiletaPešordo v njegovem boju za
resnico in v njegovi izposta-
vljenosti medijskemu linču
primerjal s križanim Kristu-
som in poudaril, da je znal s
človeško in umetniško verti-
kalo obraniti svojo čast in čast
naroda, iz katerega izvira.
Obenem je poudaril Pešordov
petdesetletni angažma na po-
dročju družbenega in umet-
niškega delovanja. Izhajajoč
iz besed Danijela Dragojevića,
da Pešorda že od samega
ustvarjalnega začetka koraka
v nebo, in besed Jureta Kašte-
lana, da tudi ugrize kač spre-
minja v ljubezen, je izpostavil
meditativni značaj pesniko-
vih poetičnih asociacij in
predvsem zadnje pesnikovo
delo, poemo Baščanska
plošča.
Paljetakovo pesniško besedo
je gospod Glibota predstavil
kot zanosno in tenkočutno,
katere odmev grmi v času ve-
likih neurij, kot jezik, ki teče
kot med, kot besedo, ki izvira
iz bogate in zvočne dubrov-
niške dediščine in jo
književnik oblikuje v
povsem modernem
slogu, mestoma z do-
danimi ironičnimi
poudarki. Paljetakovo
književnost, pisano za
otroke, je opredelil
kot sofisticirano filozofsko
zgodbo, Luka Paljetaka pa kot
osebo renesančnih vrlin, ki
pomeni bogastvo za mesto in
narod, ki mu pripada.
Ob podelitvi listin je pod-
predsednik Akademije nago-
voril oba nova akademika z
besedami: “Nous vous re-
connaissons comme nos
compagnons, ker smo vaju
prepoznali kot naša sopot-
nika v duhu miru, toleran-
ce, humanosti in univerzal-
nih vrednot, vtkanih v te-
meljne vrednote evropske
kulturne tradicije in civili-
zacije”.
Ker pa za vsakim uspešnim
moškim stoji uspešna žen-
ska, ne gre prezreti, da sta
Luko Paljetak in Mile Pešor-
da slovenska zeta. Ob Palje-
taku 'stoji' Anamarija Ko-
bal Paljetak, rojena v Idriji,
prevajalka in članica
Društva hrvaških književ-
nih prevajalcev, ob Pešordi pa
Ines Cergol iz Kopra, tudi sa-
ma pesnica in prevajalka ter
članica Društva slovenskih pi-
sateljev. Obe ženi sta zaslužni
tudi za prevode literarnih del
svojih mož v slovenščino.
IC
Nova člana Evropske akademije znanosti, umetnosti in književnosti (AESAL)
Hrvaška književnika Luko Paljetak 
in Mile Pešorda
Revni ljudje od oživljanja gospodarstva nimajo še nič 
V politiki največ o
pripravah na volitve!

Aktualno 14. decembra 2017 15
Črni petek in mrzlično nakupovanje
Ravno tega nam
je še manjkalo!
  naši podeželski po-
družnici Čedajske banke,
v Praprotnem, poteka vse
zelo počasi, umirjeno bi lahko re-
kli z blagim pojmom, in vsakič,
ko moram tja, si potrpežljivo vza-
mem čas. Menda je tako povsod,
kjer se vsi med seboj poznajo in
kjer med strankami in uslužbenci
vlada prijateljsko razpoloženje.
Domačini, ki zahajajo sem, so po
večini vinogradniki, čas si urejajo
sami, delo tudi, pa nobenega na-
drejenega nimajo. Na robu Idrske
doline ni uradov, veleblagovnic
in večjih trgovin. Še prometa
pravzaprav ni. Čas utripa počasi
tako na poštnem uradu kot v
banki.
Zadnjič, ko sem morala dvigniti
nekaj stotakov za registracijo av-
tomobila, se mi je kar pošteno
mudilo. Smola pa je hotela, da je
bil pred menoj v vrsti mlajši fant,
domačin, ki je, zaradi zdravstve-
nih problemov, neke vrste poseb-
než. In seveda zelo rad klepeta.
Uslužbenka pri okencu ga je sicer
nekajkrat opozorila, da so v vrsti
ljudje in da banka ni igrišče, ker
pa je do vseh nas prijazna, se je
kljub nestrpnim pogledom in
živčnim vzdihom zaklepetala z
njim. “A si šel po nakupih, zdaj,
ko je bil Black friday”, ga je
vprašala, verjetno zato, ker se ni
spomnila ničesar pametnejšega.
Fant jo je osuplo pogledal in gla-
sno zategnil tisti kaaaaaaaaj, za
katerega bonton sicer pravi, da ni
ravno najbolj omikana oblika
sporazumevanja. No, Black fri-
day, je ponovila uslužbenka pri
okencu in pojasnila, da je to dan
za nakupovanje, ko je čisto pov-
sod vse cenejše. Fantu še vedno
ni jasno, strmi nekam predse, pa
V ponavlja ta Black friday insprašuje, kaj bi moral pravzapravkupiti in kje in zakaj. Black friday,
ne vem, kaj je to, prizna na koncu
in s tem konča pogovor, ki se mu
ne zdi več zanimiv.
Na smeh mi gre. Vaški posebnež
ima na sebi raztrgane hlače, uma-
zane superge in staro obrabljeno
bundo. Videti je, da že dolgo
ničesar ne nakupuje. Pa tudi to je
očitno, da Black friday ne spada
v njegov preprosti, enostavni
vsakdan. In da mu ni mar za tiste
blazno nizke cene in za tiste brez-
glave množice, ki norijo sredi po-
lic in nakupujejo. Vesel je, ko mu
uspe, da dobi bombon z okusom
limone. Ponosno ga odvije in že
glasno žveči in smeje se odhaja.
Jaz pa gledam za njim in se
sprašujem, kdo je pravzaprav
večji čudak. On, ki ne ve za Black
friday, črni petek, in veselo kora-
ka med vinogradi z bomboni v
žepu, ali uslužbenka pri okencu,
ki po vsej verjetnosti kar ne more
pozabiti živahnega nakupovanja
in tega črnega petka, brez katere-
ga smo vse do danes srečno, brez-
skrbno in lepo živeli. In kaže, da
zdaj tudi ta potrošniška nadloga
počasi postaja ena naših nepo-
grešljivih potreb. In vsi govorimo
o njem, kot ne bi imeli drugih
problemov in kot bi nakupovanje
na petek, ponedeljek ali torek po-
menilo veliko novotarijo.
Razprodaje imamo pri nas od
nekdaj. Od tedaj, ko sem bila še
majhna deklica in so jim po naše,
po laško pravzprav, rekli enostav-
no SALDI. Ali v pogovornem je-
ziku “svendita”, razprodaja. Ena-
ko velja seveda za sosednjo Slo-
venijo, kjer so pravzaprav razpro-
daje prišle v modo nekako po
osamosvojitvi, pred tem pa so
Slovenci, skupaj z brati ali bra-
tranci iz sosednjih jugolovanskih
republik, prihajali množično k
nam v Trst in v času razprodaj na-
polnili ulice in trgovine. Če prav
pomislim, žal, tudi nakupovalna
mrzlica ni nič novega. V lažji
obliki je bila razširjena že v času
mojih mladih let in moja mama
se je je pošteno nalezla. Spomin-
jam se, kako me je kot deklico za
roko vlekla po mestu in sva gle-
dali izložbe, primerjali cene, le-
tali po trgovinah. Meni, ki sem
že tedaj rasla in zorela v gozdnega
Jožeta oziroma v gozdno Jožico,
je šlo od vsega tega tekanja in na-
kupovanja dobesedno na bru-
hanje.
Mama je seveda vztrajala. In ver-
jela, da se pač vsak nakup po
znižani ceni izplača. Še zdaj se
spominjam, kako je nekoč kupila
kar dve enaki denarnici, ker sta
pač stali “samo” 10.000 lir. Am-
pak za osebno izkaznico in za
vozniško sta bili odločno prema-
jhni. In oče jo je osuplo gledal in
preklinjal. Pomežiknila sva si in
žalostno ugotovila, da nobeden
izmed naju ne ve, kaj bi počel s
poceni denarnico.
Omare so se pri nas doma polnile
kot za stavo. Ko je moja uboga
mama umrla, sva z možem na
dnu neke stare, razmajane omare
našla celo plavutke. Pa saj tvoja
mama sploh ni hodila k morju in
ni znala plavati, se je čudil mož.
Seveda ne, a nikoli ne veš, kdaj
pridejo prav. Če so res poceni, se
plavutk niti neplavalec ne brani.
Sama sem se popolnoma izneve-
rila družinski tradiciji in res ne-
rada in s težavo nakupujem. Pri
tem celo trpim. Skoraj nikoli ne
hodim na razprodaje, kajti v trgo-
vino se napotim izključno tedaj,
ko nekaj krvavo potrebujem ali
ko se v hiši kaj dokončno pokvari
in je že prepozno za iskanje na-
jugodnejše ponudbe. In ravno ta
moj skrajno negativni odnos do
vsakega nakupovanja je vzrok, da
še posebej sovražim to vsiljevanje
in nasilno uvažanje ameriških
potrošniških navad.
Že pred nekaj desetletji smo v za-
meno za že izginjajoče domače
vahte dobili celo vojsko buč in
bučmanov pod oznako Hallowe-
en. Gre za ameriško navado ozi-
roma razvado, ki še najbolj prija
trgovcem. Halloween je, vsaj sa-
ma tako gledam nanj, nekak je-
senski pust, ko poleg plastičnih
buč, plastičnih strahcev in ostale
okrasne šare prodajajo še strašlji-
ve maske, ljudje pa množično
praznujejo in norijo na plesih in
žurih. Mi, starokopitni branitelji
domačih navad in domače kul-
ture, trmasto zatiskamo oči in
ušesa ter nergamo zaradi vsiljive
amerikanizacije našega doslej
mirnega in čisto prijaznega
življenja.
No, po noči čarovnic, ki se je žal
med mladimi in manj mladimi
popolnoma udomačila in jo bo
težko kdo izkoreninil, je zdaj v
Evropo prodrl še Back friday, črni
petek. Začelo se je pred nekaj leti
pri spletni prodaji, pri tisti vrsti
prodaje namreč, ki je po mojem
popolnoma virtualna, saj kupu-
ješ in plačuješ nekaj, za kar ne
veš, kakšno je na dotik, na pogled
in kakšen vonj ima. Na osnovi
zdrave, kmečke pameti se zdi ta-
ko početje povsem neracionalno.
A se je tako oprijelo, da se zdim
že čudak, ko še hodim po trgovi-
nah in imam celo rada tiste trgo-
vine, kjer se da še pokramljati z
lastnikom. Zdaj pa se ta Black fri-
day, ki bi mu po naše, lepše in
enostavnejše rekli razprodaja,
počasi širi in postaja tudi v Evropi
ustaljena navada. Pravega izvora
te besede pravzaprav sploh ne
poznamo. Black friday je nora
razprodaja, ki sledi novembrske-
mu četrtku, ko Američani praz-
nujejo dan zahvale. Za nas je vse
to noviteta, baje pa v Ameriki kar
nekaj časa že norijo in se pulijo
pred veleblagovnicami. Nekateri
trdijo, da izvira ime iz bajnih za-
služkov, ki so jih trgovci v svoje
knjige zapisovali s črno barvo,
medtem ko so izdatke in dolgove
zapisovali z rdečim svinčnikom.
Spet drugi viri navajajo, da je bil
petek črn zaradi norega prometa,
pehanja kupcev pred trgovinami
in zaradi dolgih, nemogočih vrst
na pločnikih. Še tretja razlaga ob-
staja, in sicer ta, da je bil Black fri-
day dan, ko so bogati posestniki
kupovali svoje sužnje, črno de-
lovno silo. Menda je ta najmanj
verodostojna, a tudi o tem si
mnenja niso enotna.
Kakorkoli, s črnim petkom je
trgovcem uspelo tudi pri nas pre-
lisičiti ljudi, ki zaradi obljublje-
nega znižanja cen množično
drvijo v trgovine, nato pa domov
prinašajo vsega. To, kar so res
ugodno kupili, pa tudi to, za kar
so plačali polno ceno. Ker je na-
kupovanje bolezen, pa iz trgovin
odhajajo s polnimi naročji šare,
ki je sploh ne potrebujejo in ki bi
je v normalnih razmerah, brez
črnega petka, nikoli ne kupili.
Nakupovanje je namreč zasvoje-
nost, od katere je sodobni človek
vse bolj odvisen. Zaradi praznine,
ki ga mori, in zaradi samote. Črni
petki so zatočišče obupanih, na-
domestilo za besede in za
medčloveške odnose. In za iskre-
ne nasmehe. Globalizacija pa,
vsaj če mene vprašate, v naš vsak-
dan prinaša le malo dobrega, ko
nas počasi odtujuje od naše kul-
ture in naše preteklosti, pa v nas
povzroča zmedo, nezadovoljstvo
in nelagodje. Nelagodje tistih, ki
v vrtincu globalnega po-
trošništva izgubljajo svoje drago-
cene korenine.
Suzi Pertot
  sako leto v tem času, ob
predstavitvi sezone naše
smučarije, na teh stolpcih
ponudimo razpored uradnih in
promocijskih smučarskih tekem,
na katerih sodelujejo zamejska
društva. Letos je bila tiskovna
konferenca v Dutovljah, poleg
tvorcev čezmejnega smučarskega
gibanja se je je ude-
ležil tudi predsednik
Združenja sloven-
skih športnih
društev v Italiji Ivan
Peterlin.
Primorski smučar-
ski pokal, naš ne-
kakšni svetovni po-
kal v alpskem
smučanju v malem,
prihaja v letu 2018
do 13. izvedbe. Kot
je poudaril njegov
vodja Ennio Boga-
tez, ga letos zaznamujejo štiri tek-
me in dva jubileja, 30. Pokal pri-
jateljstva treh dežel v organizaciji
Devina 3. marca v kraju Forni di
Sopra ter 10. Miškotov pokal v
priredbi Kaliča 3. februarja v Sta-
rem Vrhu. Sodelujoči na PSP bo-
do točke nabirali še na Javorniku
za istoimenski pokal 14. januarja
in 28. januarja v Forniju, ko bo
Brdina organizirala Pokal Suzuki
Servis Gec. Pokal poteka v skupni
režiji Smučarske komisije ZSŠDI,
V ki jo vodi načelnica Sabina Sla-vec, in Notranjsko-primorske re-gije.
Morda najbolj pričakovan dogo-
dek za bogat pogon naših
smučarjev rekreativcev je zamej-
sko smučarsko prvenstvo – po
vrsti 36. Pokal ZSŠDI, ki bo v or-
ganizaciji Devina v Forniju 11.
marca.
Tu so še novosti zadnjih let, tek-
movanja za najmlajše v režiji
smučarskih šol. Ob Pokalu prija-
teljstva treh dežel bodo istega
dne (3. 3. 2018) v Forniju na Kek-
cu na smučeh merili moči tečaj-
niki smučarskih šol slovenskih
klubov v Italiji, v Notranjsko-pri-
morski regiji in na avstrijskem
Koroškem. ZSŠDI in Osnovna or-
ganizacija zamejskih učiteljev
smučanja pa bosta spet ponudila
tudi Skokico na
smučeh. Slovenski
klubi v Italiji, ki se
ukvarjajo s tekmoval-
nostjo, Brdina, Devin
in Mladina, bodo pri-
redili tudi nekaj te-
kem deželnega kole-
darja vsedržavne smučarske zve-
ze FISI z deželnim prvenstvom
na čelu za Pokal ZSŠDI 7. januarja
v Forniju, ki ostaja priznana baza
za našo organizirano smuko.
Ob predstavitvi sezone ne sme-
mo pozabiti na skupno treniran-
je in nastopanje mladih selekcij
ekipe BDM, ki združuje omenje-
na tri društva, in od-
mevno smučanje člani-
ce Brdine Katrin Don, ki
je že začela sezono z
mladinskimi medna-
rodnimi tekmami FIS na
Norveškem. Izjemno
pomembni poglavji so
smučarske šole, ki jih
gojijo vsa naša društva,
ki prisegajo na zimske
športe, in usposabljanje
učiteljev, za kar skrbi
OOZUS. Med smernica-
mi, ki jih je zakoličil no-
vi mandat odbora smučarske ko-
misije pri ZSŠDI, pa je vrednoten-
je dejavnosti Planinske družine
Benečije, ki postaja polnopravni
član našega gibanja in je vse bolj
prisotna na naštetih tekmovan-
jih za promocijo alpskega
smučanja pri nas. In nazadnje,
naši klubi organizirajo tudi tečaje
in tekme v teku na smučeh, ki si-
cer šteje v zamejski športni srenji
precej manj privržencev.
HC
Začenja se tudi smučarska sezona
Tekmovalci, organizatorji,
učitelji, rekreativci
Aktualno14. decembra 201716
  CM nadaljuje svoja
prizadevanja za
vsakoletna kulturna
srečanja in povezovanje v
goriškem prostoru, ki naj
postane zgled za širše
srednjeevropsko
povezovanje.
ICM je lani in letos ob
sodelovanju Foruma za
Goriško in Goriškega
muzeja razširil svojo
prisotnost izvajanja
akademskih razprav tudi v
Novo Gorico, v prostore
Goriškega muzeja na gradu
Kromberk.
Letošnje srečanje je
potekalo v spominjanju na
I
stoletnico
velike
razdelitve
v Evropi,
ki jo je
sprožila oktobrska
revolucija, in ob
prizadevanjih za postopno
ponovno povezovanje v
skupno evropsko hišo.
Srečanja so potekala v
Gorici in Novi Gorici od 23.
do 25. novembra 2017.
Uvod v letošnji simpozij je
začel predsednik ICM, pro-
fesor zgodovine na Videm-
ski univerzi Fulvio Salimbe-
ni, ki je imel predavanje z
naslovom 1917, epohalno
leto, začetek “kratkega” sto-
letja. Avtor je predstavil
usodne dogodke tega leta,
oktobrsko revolucijo, čudež
pri Kobaridu, vstop ZDA v
prvo vojno, razpad imperi-
jev in nove delitve. Nadalje-
val je profesor Giulio Maria
Chiodi, ki je imel zanimivo
filozofsko razpravo o sodob-
ni interpretaciji “bratstva”
kot ključa za razrešitev se-
danjih in prihodnjih zagat v
Evropi. Popoldne so sledile
zanimive razprave: Vzroki
in učinki razdelitve na
vzhod in zahod Evrope v
20. stoletju (Antonia Blasi-
na Miseri, predsednica “So-
cieta' Dante Alighieri“ iz
Gorice); Oktobrska revolu-
cija (Gianluca Volpi z Vi-
demske univerze); Kobarid
in konec avstro-ogrskega
imperija (Maddalena
Guiotto, Fundacija Museo
storico iz Trenta); Eksplozija
“smodnišnice” na Balkanu
(Lorenzo Salimbeni, zgodo-
vinar).
Drugi dan je dopoldanskim
razpravam predsedoval nek-
danji goriški prefekt Rober-
to De Lorenzo; sledila je
vrsta razprav pod skupnim
naslovom Vloga srednjee-
vropske kulture za povezo-
vanje v Evropi. Razprave so
podali profesorji s tržaške in
videmske univerze pa tudi
pisateljica Tatjana Rojc.
Popoldanske razprave so
pod vodstvom Majde Brati-
na potekale na Gradu Krom-
berk z naslovom Bratstvo in
duh Gorice za novo Evropo.
Profesor dr. Branko Marušič
je predstavil vlogo Alojzija
Resa, slovenskega kulturni-
ka in poznavalca Danteja in
italijanske kulture nasploh.
Goriški muzej oz. dr. Marko
Klavora je predstavil Spomi-
ne prebivalcev Posočja na
prvo vojno. Alberto Gaspa-
rini je predaval o vlogi lo-
kalne kulture v globalnih
izzivih. Germanist in pisa-
telj Hans Kitzmüller je pred-
stavil svoje vtise, da so si
vrednote in kulturni prostor
čezmejne Goriške veliko
bolj sorodni, kot se zdi zara-
di različnosti dveh jezikov
skupnega prostora. Prav za-
to je na koncu večernega
posveta odmevala ugotovi-
tev Branka Marušiča, da bo-
mo na Goriškem resnično
uspešna družba, ko bo vsak
govoril v svojem materinem
jeziku, sogovornik pa ga bo
razumel in mu bo odgovar-
jal v svojem materinem jezi-
ku. Kako to doseči, pa je da-
nes zares velik izziv za našo
skupno čezmejno prijazno
prihodnost.
S 3. strani
“Moje pesmi je treba
uživati ...”
  esnikovanje je izpove-
dovanje čustev, sam pa
nima neke priljubljene
forme izpovedovanja. Je
namreč izrazit nesistematik.
Njegov princip je ta, da, ko ga
“kaj zaščemi, si pribori jezi-
kovna sredstva in izpove, kar
želi povedati”, tudi z iro-
ničnim pridihom. Iz nekate-
rih njegovih stihov pa je slu-
titi srečanje s smrtjo. Tudi v
zbirki Kot suho zlato je slut-
nja smrti. “Brez te končne pi-
ke, bi bila ena sama raz-
vlečenost in puščoba”, je pre-
pričan pesnik, ki je ob
vprašanju o beguncih zaupal,
da ga pogled nanje včasih ga-
ne do solz. “Ti ubožci trčijo
ob našo indiferentnost, sum-
ničenje”, pravi Kravos. Poja-
snil je sicer, da ni angažiran
pesnik. “Pesem ne more
odrešiti sveta in ne pride do
kosmatih ušes oblastnikov,
P mora pa izraziti resnico”. Karse tiče prevajanja, meni, da selahko v dobri meri vse preve-
de, če je pri tem delu dovolj
močna kreativna ernegija;
“seveda se je treba vživeti v
to, kar prevajaš”, je pristavil.
Povedal je tudi, da skrb za bo-
gatejši jezik pride z leti, s sa-
mozavestjo, da počneš nekaj,
kar je smiselno. “Moji starši
so bili zavezani jeziku kot
svetinji. V naši hiši je bil kult
jezika in tega sem se nalezel.
Jezik uporabljam kot zelo
dragocen nakit ali igračo”.
Pogovor se je sklenil s pesmi-
jo Zlato, v kateri je naključna
metafora. Molk je zlato -
ogroženost jezika in lastnega
osebka (ob tem je povedal, da
je v njej nekaj tudi “prešer-
novskega” iz Sonetov ne-
sreče). “K sreči je zlato tudi
vino…”! je pripomnil z du-
hovitostjo, ki mu je lastna.
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednica Franka Žgavec
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks  0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu  
Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu
Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks  0481 548276, e-mail uprava@noviglas.eu
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, 
tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it 
LETNA NAROČNINA: Italija 50 evrov, Slovenija 50 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov
Bančni podatki: IBAN: IT 61 H 0892812400013000730643, SWIFT ali BIC koda: CCRTIT2TV00
naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: tel. št. 0039 0481 533177 – e-mail zadruga.gm@gmail.com
Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo 
zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo 
za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev 
v zamejstvu in po svetu
Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 12. decembra, ob 13. uri
Erika Brajnik in njena priznana  naturopatska šola SAEKA 
“Želimo si zakon o
naturopatskem poklicu”
  oriška naturopatinja Eri-
ka Brajnik si bo leto
2017 zapomnila predv-
sem po številnih mednarodnih
priznanjih, ki jih je prejela. S pio-
nirskim delom na področju na-
turopatije v Sloveniji je vzbudila
veliko pozornosti na svetovni
sceni, zato so jo na letošnji gene-
ralni skupščini Svetovne naturo-
patske federacije v Phoenixu v
ZDA izvolili za eno od evropskih
predstavnic v izvršnem odboru.
Erika Brajnik je za zdaj še edina
naturopatinja v Sloveniji, svoje
prihodnje kolege pa izobražuje v
Naturopatski šoli SAEKA, ki jo je
ustanovila pred tremi leti. Letnik
traja od januarja do decembra,
predavanja pa potekajo v M Ho-
telu v Šiški. V prvem letniku mo-
rajo študentje opraviti mini di-
plomo, s katero dokažejo, da
znajo uporabljati naturopatsko
logiko razmišljanja. V šolo so
vpisani tako refleksoterapevti
kot mojstri joge, fizioterapevti,
učitelji, univerzitetni profesorji,
farmacevti, zdravniki, veterinarji
… Vsi ti strokovnjaki morajo zna-
ti svoje področje delovanja
prežeti z naturopatskimi načeli.
V drugem letniku je poudarek na
anatomiji, fiziologiji in patologi-
ji, v tretjem letniku pa na multi-
disciplinarnem povezovanju in
praksi.
Prizadevanja Brajnikove za
odličnost naturopatskega šolanja
so opazili tudi v Svetovni natu-
ropatski federaciji (WNF). SAEKA
je tako postala ena od zgolj dese-
tih šol na svetu, za katero
G odličnost jamči WNF, diplomopa priznava tudi špansko naturo-patsko združenje FENACO. Prva
generacija slovenskih naturopa-
tov, ki bo v SAEKI diplomirala
prihodnje leto, bo tako imela le-
pe možnosti tudi za medna-
rodno kariero. “FENACO je
prisoten po vsej Južni Ameriki
in tudi v Evropi. Naš diplo-
mant bo v teh državah avto-
matično dobil homologacijo,
lahko se bo specializiral in po-
dobno! ”, razlaga Brajnikova.
V SAEKO se prav v tem času
vpisuje že četrta generacija
študentov, v prvi letnik pa jih
sprejmejo približno 30.
Ena od gostujočih predavatel-
jic v SAEKI je tudi Tina Haus-
ser, izkušena nemška naturo-
patinja in podpredsednica
WNF. “Eriko sem spoznala la-
ni, ko me je povabila na prvi
Naturopatski kongres Sloveni-
je, ki ga je organizirala v Lju-
bljani. Našla sem res lep pri-
mer pionirskega dela,
kakršnega je na primer opravil
Kneippov učenec Benedict Lust
v Severni Ameriki. V Sloveniji ni
bilo naturopatov, in ko se je Eri-
ka vrnila s šolanja v Italiji, je mo-
rala začeti iz niča. Če pogledamo
v zgodovino, ugotovimo, da se je
ta poklic vedno razvijal na podo-
ben način: najprej je naturopat
delal v svoji kliniki, nato je začel
pisati članke in knjige ter usta-
novil združenje in šolo. Vse to
sem našla v Eriki Brajnik. V
Nemčiji, kjer je 40.000 naturo-
patov, pionirsko delo ni več mo-
goče”, razlaga Hausserjeva in do-
daja, da je bila naturopatija - ta
2500 let stari sistem evropske tra-
dicionalne medicine - z razvo-
jem uradne medicine pozablje-
na: “Ohranjali so jo kvečjemu v
samostanih. Hildegarda iz Bin-
gna in Sebastian Kneipp sta lep
primer le-tega. V WNF se trudi-
mo pojasniti osnovni načeli na-
turopatske prakse - vitalizem in
holizem - ter principe, ki jih mo-
ra upoštevati vsak naturopat, kot
so: narava zdravi, obravnavaj ce-
lotno osebo, zdravi vzrok, ne
škoduj, zdravnik je učitelj itd. ”
“To je dobra promocija za Slove-
nijo, meni osebno pa so usme-
ritve in podpora kolegov iz tuji-
ne v veliko pomoč”, o svoji izvo-
litvi v izvršni odbor WNF meni
Brajnikova. Naturopatski poklic
so na svetovni ravni poenotili
prav z ustanovitvijo WNF leta
2015. Najprej so raziskali, kako
delajo naturopatski zdravilci na
različnih koncih sveta in kako
naturopatijo poučujejo v šolah.
Tako so si ustvarili boljšo sliko,
kdo vse dela v tem poklicu. Re-
zultat obsežnih raziskav je Bela
knjiga naturopatije, ki so jo izda-
li pred kratkim.
Slovenija je ena od 26 držav -
polnopravnih članic WNF, ki
odločajo o vsem, kar se v federa-
ciji dogaja. Vod-
stvu dajo man-
dat, da njihove
interese zastopa v
Svetovni zdrav-
stveni organiza-
ciji (WHO). Pri-
zadevajo si, da bi
WHO naturopa-
tijo priznala kot
poklic. Za kaj ta-
kega pa bo treba
spremeniti zako-
nodajo in pravila
tudi v posamez-
nih državah čla-
nicah. “WNF si
prizadeva biti
združen glas na-
turopatskega po-
klica”, poudarja
Tina Hausser.
“Podpiramo raz-
novrstnost naturopatije po vsem
svetu, pa tudi regulacijo poklica
v posameznih državah. Podpira-
mo odlično izobrazbo, raziskave
in sodelovanje z mednarodnimi
institucijami, kot sta WHO, Une-
sco ipd. Želimo si zakon o natu-
ropatskem poklicu, da se bo na-
turopatija lahko razvijala v skla-
du s profesionalnimi standardi.
V svoja združenja moramo spre-
jemati le naturopate, ki so
končali priznane šole, kakršna je
SAEKA”.
Še bolj kot mednarodna priznan-
ja pa Eriko Brajnik veseli, da jo
sprejemajo domači ljudje. Pre-
pričana je, da ljudje v naturopa-
tiji začutijo toplino in vrednote,
ki so jih vseskozi iskali, pa jih ni-
so nikjer zares dobili. »Zato so
me tudi novinarji časnika Finan-
ce, glede na poslovni uspeh, iz-
brali za najboljšo med 33 sloven-
skimi zdravilci. Uspeh ti zagotovi
samo iskrenost do strank, in to,
da učim metode, ki jih vsak poz-
na in jih lahko izvaja doma, «
pravi Brajnikova, ki stranke spre-
jema v svoji kliniki v Ajdovščini,
veliko nasvetov pa ljudem zaupa
tudi v televizijskih nastopih ter
v člankih in knjigah.
Svetuje celostno: od prehrane do
hidroterapije, samomasaže, ko-
peli …” V naturopatiji uporablja-
mo veliko različnih tehnik, naj-
bolj pomembno pa je, da zaja-
memo osebo kot celoto - z vso
njeno zgodovino, fizično in psi-
hično”, razlaga prva slovenska
naturopatinja.
V svojo najnovejšo knjigo Natu-
ropatski priročnik za samopo-
moč je namenoma vključila pri-
mere jedilnikov, ki krepijo do-
ločene organe. “Vse, z urniki
obrokov vred, je natančno opi-
sano. Ženska, ki ni niti enkrat
prišla k meni na pregled, mi je
pisala, da so ji zdravniki dali še
dva meseca življenja, z upošte-
vanjem mojih nasvetov pa je po
enem letu še živa in brez bo-
lečin. Človek se mora zavedati,
da je zdravje v njegovih rokah,
da je sam odgovoren za svoje
življenje. Danes se pogosto ob-
našamo prav nasprotno, a to je
realnost in vrednota, ki bo
preživela. Lahko se slepiš in iz-
govarjaš, da nimaš časa, ampak
ko gre za zdravje, si je preprosto
treba vzeti čas. V službi si zamen-
ljiv, kdo pa bo otrokom nadome-
stil starše? ” se sprašuje Brajniko-
va.
Ljudem ne laže. Tudi če je stanje
resno, jim pove, kaj lahko nare-
dijo glede na to, koliko vitalne
energije imajo. “Nekdo hitro rea-
gira, spet drugi potrebuje veliko
več terapije. Upanje pa mora um-
reti zadnje”, pravi Brajnikova.
“Naturopat ne išče bolezni, am-
pak krepi zdravje. Hrani zdravje.
Ne s tabletami, s hrano. Starši
pripeljejo k meni veliko puber-
tetnic zaradi nerednih men-
struacij. Vzrok tega so seveda
hormoni, te pa proizvajajo naše
žleze. Ti otroci so preobremenje-
ni! Obiskujejo po pet ali več iz-
venšolskih dejavnosti na teden
in pri vsaki želijo biti perfektni.
Če dekleta, ki zaradi tega nimajo
redne menstruacije, zraven po-
malicajo še sendvič, pico ali bu-
rek, so težave tu. Pozimi bi mo-
rali jesti klobaso in zelje, zrezke,
hrano, ki greje telo. Že to zelo
pomaga”.
Posledica slabega zdravja puber-
tetnic so kasneje težave z zano-
sitvijo. “Prihaja do nepojasnje-
nih situacij, ko je z žensko vse v
redu, pa kljub temu ne more za-
nositi. Večinoma gre za čustvene
blokade”, opaža Brajnikova, ki
strankam svetuje na podlagi nji-
hovega delovnega časa, zmoglji-
vosti in življenjskega tempa. “Ko-
likor let si imel težave, toliko me-
secev potrebuje telo, da podoživi
vse skupaj, nenasilno, v skladu z
naravnimi zakoni. Ni magične
tabletke, ni magičnega zdravila.
Človeka ne pozdravim jaz, poz-
dravi se sam, jaz mu samo po-
vem, kako. Vedno je na prvem
mestu hrana. To je najmočnejše
zdravilo, kar jih človek pozna.
Razni dodatki, četudi so naravni,
ti le pomagajo priti na zeleno ve-
jo. S hrano pa vzdržuješ zdravje.
Hrana te ozdravi tudi kronične-
ga, degenerativnega obolenja.
Ker hraniš zdravje, da lahko pre-
maga bolezen. Tudi najbolj hu-
do, kot je rak”.
Brajnikova vodi tudi izo-
braževanja v domovih za ostare-
le. Vse to prostovoljno in brez-
plačno, da dokaže, da se da. Sta-
rejše ljudi je spremljala tri mese-
ce in na koncu so z naturopatski-
mi metodami zmanjšali potrebo
po zdravilih in s tem tudi stroške
doma. Skrbi tudi, da se znanje o
naturopatiji širi med mladimi.
Najdi sporočilo, ki ti ga puščajo
predniki je naslov natečaja, ki ga
vsako leto razpisuje za sedme ra-
zrede osnovnih šol. 2000 evrov
nagrade bo dobil tisti razred, ki
izdela najboljši plakat o razpisa-
ni temi. Osrednji temi 3. Natu-
ropatskega kongresa, ki bo aprila
prihodnje leto v Ljubljani, bosta
anksioznost in depresija. Tudi to-
krat bodo gostili številne prizna-
ne predavatelje iz tujine, ki bodo
iz lastnih izkušenj podali nasve-
te, kako si po naturopatsko, z ra-
zličnimi tehnikami, pomagati
pri omenjenih težavah.
Za nasvet pišite na info@saeka.
si
www. saeka. si
Alja Gobec Tasi
Z 9. strani
ICM nekoč in danes