V rdecem »raju« — Roman iz sovjetskega kmetskega življenja 25 Klavs se je obrnil proti njej in jo dolgo gledal. Okleval je. Čez čas pa je naglo stopil k pisalni mizi in je v smrtni obsodbi prečrtal ime Alekseja Andrejeva ter napisal ime Nataše Krilov. Na koncu spisa je pripisal ukaz o Aleksejevi izpustitvi ter Natašini zatvoritvi. Nato je stopil z listom v roki k Nataši. Spet jo je pogledal. Ob pogledu na nedolžno deklico, ki mu je bila darovala srce, se je vsa notranjost uprla njegovemu činu. »Ne! Tisočkrat ne!« je vzkliknil. »Ne sprejmem te zamenjave!« »Moraš jo sprejeti!« »Moram? Zakaj?« »Ker sem jaz, in sicer samo jaz začetnica vstaje!« »Ti?« se je začudil komisar. »Kako to?« »V veliki sobi, ki jo ti dobro poznaš, se je Fedor boril z rdečimi delavci, ki so ga hoteli umoriti. Ko sem to videla, sem tekla na dvorišče in zavpila ljudem, ki so med odmorom počivali: ,Na pomoč! Fedorja hočejo ubiti!" in oni so začeli vstajo.« Klavs je hladno prožil list Nataši. Brezčutno je rekel: »Izroči to zapoved Karanzinu! Našla ga boš v hiži vaškega sovjeta.< Nataša je brez drhtenja prevzela svojo smrtno obsodbo. »Z Bogom, Klavs!« je mirno rekla. Nato je odšla. W. V zaporu, ki je bil v hišl vaškega sovjeta, so bili zaprti Aleksej Andrejev, Fedor in Peter. Jetniki so ravno použili večerjo, katero jim je bil prinesel Aksakov. Sveča, ki je stala na mizi, je osvetljevala tri prazne krožnike in košček suhega kruha. Možje so molčali. Vsak je bil zatopljen v svoje misli in se jim ni Ijubilo govoriti. Čutili so dih smrti in ob misli nanjo jih je mrazilo. Vročični pogledi so begali po prostoru in se ustavljali na maloštevilnih predmetih, ki so bili v njem. Misli so blodile po vasi in se ustavljale pri posameznih hišah. Potem so se vrnile in se nagrmadile v dušah. Vsi trije so razmišljali o svoji preteklosti, za katero bodo kmalu dajali Bogu račun. V srcih se je vzbudila skrb, ker ni duhovnika, ki bi jim dal odvezo. A ta skrb je kmalu izginila. Vsi so zaupali v božjo dobroto. Življenje bodo žrtvovali za sveto stvar in to bo gotovo vzbudilo njegovo usmiljenost... Vrata so se odprla. Vstopili so Karanzin in dva konjenika s puškami v rokah. Obsojenci so vstali. Prepričani so bili, da jih bodo takoj ustrelili. Karanzin se je obrnil k Alekseju in mu ukazovaje rekel: »Aleksej Andrejev, sledi mi, ker si prost!« Obsojenci so se spogledali. »Prost?!« so vsi trije zašepetali. Prepričani so bili, da je vse skupaj zvijača. Karanzin jih bo drugega za drugim izvabil iz zapora in zunaj jih bodo postrelili ko stekle pse. Aleksej se je obrnil h Karanzinu in mu rekel: »Potrpi! Če že prvi moram iti, dovoli, da objamem Bvojega sina.« »Nimaš prav, če misliš, da boš moral umreti!« je odvrnil Karanzin. Aleksej se ni zmenil za njegove besede. Fedorja je objel in mu rekel: »Sin, bodi pogumen! Tebe bodo gotovo zadnjega ustrelili!« »Z Bogom, oče! Ne boj se zame!« je odvrnil sin s precej odločnim glasom. »Hitro! Hitro!« je silil Karanzin. Aleksej je še stopil k Petru in je poljubil mladeničeva bleda lica. Potem je stopil pred Karanzina in mirno dejal * »Pripravljen sem!« »Pojdi!« Starec se je pobožno prekrižal in stopil proti vratom. V temni sobi, kamor je prišel, je naredil nekaj korakov, potem pa se je ustavil in čakal, da ga ustrelijo s samokresom ali pobijejo s puškinimi kopiti, da bi napravili manj ropota. Medtem pa ga je nekdo prijel za roko in potegnil za seboj. To je bil Karanzin, ki mu je rekel: »Ne boj se, rešen si smrti!« šel je za Karanzinom. Kmalu so se odprla zunanja vrata. »Prost si!« je spet dejal Karanzin. Pri tem ga je porinil na prosto in za njim zaprl vrata. Aleksej je dvignil oči proti nebu. Na nebu so sijale zvezde, molčeči gledalci človeških žaloiger. Starec je pomišljal, ali bi šel dalje. Domišljal si je, da so proti njemu naperjene puške in kakor hitro naredi korak, bodo jeknili streli in on se bo zadet zgrudil. Noč je bila svetla in tiha. Stal je in se oziral okrog sebe. Dasi je še tako napenjal oči, ni opazil ničesar, kar bi pričalo o kaki zvijači. Ali je torej v resnici prost? Premaknil se je in naredil dva koraka, potem spet dva. še vedno vse tiho. Naglo jo je ubral proti domu. Spotoma je videl ognje, ki so goreli okrog vasi. Rdeči so še vedno tu. Položaj se torej ni spremenil. Kako to, da so ga izpustili? Mislil je, da Klavs noče preliti očetove krvi. Ali ga je morda kdo zamenil? Zakaj Klavs raje ne reši Fedorja? S kakim veseljem bi on dal življenje za svojega mlajšega sina! Čemu naj živi, ko bo moral preživljati obupna stara leta! Čez nekaj ur bo konec Fedorjevega življenja. Ko je prišel na dvorišče, se je ustavil. Pogledal je okna velike sobe, ki so bila slabo razsvetljena. Ali je res doma? Zdelo se mu je, da je vse samo privid, ki se bo kmalu razblinil. Stopnice so zabobnele pod njegovimi koraki. Ko je slišal ta glas, je spoznal, da je to, kar se dogaja, resničnost. Počasi je odprl vrata. Zaškripala so. Pogledal je po sobi. V senci je zagledal Karino. Klečala je in molila. Zdelo se je, da ni slišala škripanja. Počasi in tiho je stopil naprej. Ker ni gledal pod noge, je zadel ob neki predmet, ki je ležal na tleh. Ropot je predramil Karino. Okrenila se je. Ko je zagledala moško postavo, je kriknila od strahu. »Karina, ne boj se, jaz sem!« se je oglasil Aleksej. Žena je vstala, skočila k njemu in ga čvrsto objela. >Aleksej, izpustili so te?« je vprašala veselo. »Da!« Veselje je kmalu izginilo iz ženinih oči. Z drhtečim glasom je vprašala: »Kje sta pa Fedor in Peter? Ne vidim ju.« Starcu je bilo tesno pri srcu. Kaj naj odgovori? Nekaj časa je zrl v oči svoje žene, potem pa odvrnil: »Ne vem, kje sta. Ker so mene izpustili, bosta gotovo tudi ona rešena.« Ženo je hotel vsaj za nekaj časa potolažiti. Toda Karine ni mogel premotiti. Bolestno je rekla: »Ne, ne bosta rešena! Klavs se je tebe usmilil, ker noče prelivati očetove krvi. Toda Fedorju in Petru ne bo prizanesel.« V sobi je zavladala mučna tišina. Aleksej je opazil Elzo Krilov, ki je spala v svojem kotu. Spomnil se je Nataše in vprašal: »Kje je Nataša?« »Po večerji je odšla. Gotovo bo kmalu prišla.« »Počakajva, potem pa bomo šli spat.« Ko je Karanzin izpustil Alekseja, se je vrnil v sobo, v katero je bil zaprl Natašo. Prišel je zelo samozavestno kot čl.vek, ki se zaveda svoje oblasti nad drugimi. Nekaj časa je opazoval deklico. Njegov pogled jo bil tako čuden, da je Natašo zmedel. Srce jl je napolnil strah zaradi navzočnosti tega človeka. »Zakaj čakaš?« je vprašala prisiljeno mirno. »Odvedi me k Fedorju in Petru!« Karanzin se je zasmejal. »Preveč se ti mudi. Jaz se dobro počutim v tvoji družbi.« Nataša se je stresla. Spomnila se je na to, da jo je Karanzin svojčas že nadlegoval. Kaj neki hoče od nje? Čakala je. »Ali si tako želiš smrt?« je on vprašal. »Kaj hočeš s tem reči?« »Zahtevala si, naj te sprejmejo za talea namesto Alekseja Andrejeva, toda če pristaneš na to, da postaneš moja žena, te bom rešil smrti.« Nataša je molčala. Karanzinova ponudba je bila tako prostaška, da ni našla besed za odgovor. Karanzin je mislil, da Nataša razmišlja o njegovem predlogu. Da bi pospešil njeno odločitev, je dejal: »Ne premišljuj dolgo! Ali moreš želeti večjo srečo in čast, kakor je boš deležna, če postaneš žena predsednika sovjeta! Razen tega pa rešiš svojo glavo!« Ona ga je pogledala. »Dobro veš, da morajo umreti trije ljudje!« je rekla. »Vem! Zaradi tega se ne vznemirjaj! Jaz se bom že pobrigal za tretjega talca... Nataša, veš, da si se mi vedno dopadla. Ne bodi nespametna! Pusti druge, naj gredo v svoje prazno nebo, ti pa ostani z menoj v mirnem kotičku rdečega raja!« »Molči!« je prezirliivo odvrnila Nataša. »Odbijaš moj predlog ?* »Da!- Karanzin je zardel od jeze. »Marš, bleda psica, k onima zločincema, ki sta se drznila nasprotovati boljševizmu!« Zgrabil jo je za rame. Nataša se ni upirala. Mirno je dovolila, da jo je vlekel iz sobe. Karanzin je odprl vrata, pred katerimi sta stala dva konjenika. Potem pa je tako močno sunil Natašo, da bi skoraj padla pri vstopu v sobo, katero je slabo razsvetljevala dogorevajoča sveča. Fedor in Peter, ki sta aedela na klopi in skrivala obraze v dlani, sta vstala, ko sta slišala, da so se vrata odprla. Mislila sta, da ju bodo peljali na morišče, kakor so storili z Aleksejem. Toda kako veliko je bilo njuno začudenje, ko sta zagledala Natašo! Vrata so se zaprla. Nekaj časa so se vsi trije molče gledali. Potem pa sta oba hitela k Nataši. Fedor jo je objel, Peter pa je poljubljal njene roke. Ko se je Fedor nekoliko zbral, se je vprašujoče zagledal v Natašine črne oči. Ni mogel razumeti, kako je prišla sem. Najbrž si je izposlovala dovoljenje za kratek obisk! Naglo ji je stavljal vprašanja, ona pa mu je počasi odgovarjala. Mirno mu je rekla: »Fedor, prišla sem ti povedat, da tvoj oče ne bo ustreljen.« (Konec sledi)