Ciganka. Poveat iz domačih hribov. 10 Ko je prišel Ravnjak, da ga ukoji in apravi h kraju, se je mojster Smola razkoračil in jel a avojim trobentastim glaaom rohneti, da se je <iulo daleč okoli: češ, da ni noben smrkovec, ki bi bil kar tako, ampak da je ženin in tik na pragu svetega zakonakega stanu in da ne pusti, da bi ga kak aamaki mladič kaj poučeval. Kdo da je nevesta, to je njegova reč in je zazdaj nikomur ne pove; molčati zna ko hladni grob. Zares je obmolknil, ko ga je spravil Ravnjak h kraju, in sicer tako temeljito, da čez malo časa ni bilo več kaj čuti kakor zateglo smrčanje. Zdaj, ko je Cencij avoje pol akrivnosti izdal, tudi Urška svoje pol ni več držala in je vsa srečna razodela tovarišicam, da je nevesta. Kdo da je ženin, tega ni hotela povedati. Ko pa se je to razglaailo, so ljudje koj vedeli, kodi ga je. Že drugi dan je šlo po vsej Biatrici: ženili se bomo. »Kdo pa?« »Tička in Smola.« »Hahahahahahahahaha.« »Ta dva pa, ta dva! Kakor pisker in pokrivavka.« »To pa bo nekaj!« VII. Štiri tedne je že bila Pavla v bolnišnici. Rana na prsih ae je zacelila, na roki pa še ne. Vedno znova ae je odprla in se zagnojila. Zdravnik si je bil v skrbi in dekleta ni hotel pustiti domov, čeprav ga je prosila. Ravnjak je prišel vsak teden in dekle je bilo vsakokrat vae iz sebe od veselja; tem bolj se ji je stožilo domov, ko je ostala sama. Ko je nekega lepega, toplega dne v juliju spet prišel, jo je našel na bolniškem vrtu na klopi. Postava ji je bila še bolj vitka, obraz ozek in bled, akoraj bel. Goreče črne oči so bile prevelike za nežni obrazek, tako da je bila podobna ljubemu onemoglemu otroku. Ravnjaka je pogled vsega prevzel; nekoliko časa je strmel vanjo, potem je rekel prijazno: »Ali si že pokonci? To me veseli. Dober dan, Pavla; kako kaj?« »Bog daj!« je odvrnilo dekle in mu dalo tanko roko; od veaelja se ji je treael glaa. »Dobro mi je. Pravzaprav mi ni nič, le domov bi rada. Po domu se mi toži; od tega sem bolna. Ko bom domov smela, bom zdrava.« »Kaj pravi zdravnik?« »Ne verjame mi, da mi je bolie. Pravi, da je kost le ranjena in da tiči še kje kaka koščica.« »Ali te roka zelo boli?« »Ne, prav nič — malo že, posebno ponoči, ko moram na dom misliti i- -*-> morem zaspati.« »Nikar si tako k srcu ne ženi, Pavla! Ko te bo zdravnik pustil, pridem prvi dan pote. Dolgo ne bo več. Malo še potrpi! Hvala bodi Bogu, da ni bilo hujše!« »Da le vas ni zadelo! Zato bodi Bogu hvala!« »Pavla, ti si mi reaila življenje. Ko bi tebe ne bilo, bi ne bil več med živimi.« To je bilo res in tudi Pavla je vedela, da je tako. Svoje lastno življenje je tvegala zanj; to ju je zvezalo, da sta si postala mnogo več kakor gospodar in dekla. Zato se je mogla z njim po domače in prisrčno pogovarjati. Nekaj čaaa je molčala, potera je dejala polglasno, kakor da se meni aama s seboj: »Tega sem tako vesela, da sem mogla zate — za vas kaj storiti.« »Da, da, Ijuba Pavla,« je živo posnel. »Ali si kaj pomialila, da bi bila lahko ti namesto mene mrtva?« »O že, že, sem že mislila nato! Toda vaše življenje je več vredno ko moje.« »Kaj še! Tvoje ko moje. Zate je tvoje največ vredno.« »Ne, ne, nikoli ne,« je ugovarjala. »Ko bi bil vas umoril, bi ne bila mogla več živeti. Od žalosti bi bila umrla.« »Ali me imaš tako rada?« je bruhnilo iz njega. Za trenutek je obmolknila, potem je rekla odkritosrčno kakor otrok: »Da — zelo rada te imam.« Zdaj ae Ravnjak ni mogel premagati. Bil je mehkega arca in le na videz trd. Zdaj ga je čustvo prevzelo. »Pavla,« je vzkliknil, »jaz te imam tudi rad. Že dolgo te imam rad. Mislil sem že .. .« Nekaj je še hotel reči, pa mu je od atrahu vzelo besedo. Dekletu so lica zagorela, velike, črne oči so ji žarele ko dve zvezdi, nenadoma so se ji udrle solze in zajokala se je krčevito. »Pavla, za božjo voljo. kaj ti je? Saj ti vendar nič hudega niaera rekel!« je dejal osuplo. »Ne, ne; aaj si mi rekel najlepše, kar ai mi mogel reči,« je ihtela. »Ne vem, da me je tako prijelo. Kar na solze mi gre, odkar sem bolna. Pre.i ni bilo tako.« »Le trdna bodi in nikar ne jokaj! Glej, Ijudje naju gledajo; mislili bodo, da ae kregava.« Res ao se nekateri bofniki, ki ao bili že pokonci in na vrtu, približali in ao sedli na bližnjo klop ter jeli prežati, kaj se naša dva takega menita. Zaradi tega je Ravnjak dekletu le še nekaj tihoma povedal, potem pa vstal, ji podal roko in glasno rekel: »Zbogom, Pavla! Le potrpi še ta čaa! Ko spet pridem — saj bo prav kmalu —, te vzamem s seboj domov. Še danes se z zdravnikom poraenim.« »Mater pozdravi!« je naročilo dekle in požiralo solze. »Ali so zdravi? Včasih imam tako hude sanje.« »Za sanje se človek ne sme meniti, najmanj še tedaj, kadar je bolan. Materi je dobro. Trikrat jih je še prijel krč, toda, hvala Bogu, kmalu je bilo spet bolie. Zdaj pa zbpgom!« Ko je odšel, so se dekletu usule solze. Polagoma se je pomirila in se vdala sanjam o skorajšnjem svidenju z njim. Minil pa je teden, minila sta dva, minili so trije — in Ravnjaka ni bilo. Cim dalj ga ni bilo, tem huje je skrbelo Pavlo. Ko se ji je že zdelo, da ne bo mogla več ostati v taki negotovosti, in je že sklenila, da bo ušla iz bolnišnice in na Bistrico, tedaj je kraj tretjega tedna prišla potovka Jerca. »Ljuba botra,« ji je že od daleč zaklicala, »danes mi prihajate kakor angel iz nebes. Strašno bridko mi je pri srcu.« »Kaj, ali že veš, kaj se je zgodilo?« se je potovka začudila. »Ničesar ne vem, ničesar ne!« je zavpilo dekle in se po vsem životu treslo. »Ali se je Ravnjaku kaj zgodilo? Kaj, ali je umrl?« »Ne, Ravnjak je zdrav, njemu se ni nič zgodilo. Toda mati so mu umrli.« »Kaj? Mati?... in nihče ni prišel, da bi mi bil povedal. Moj Bog, kako sem. zapuščena!« »Nihčs ni mislil, da bo tako hitro. Zaradi srca je \že dolgo trpela, pa je vedno bilo spet bolje. Ta ponedeljek pa je bilo hujše kakor prej kdaj. Toliko, da so jo sprevideli; kar nato je izdihnila, prav tako, kakor bi upihnil luč. Včeraj smo jo pokopali.« »O križ božji, že pokopali! Niti mrtvih nisem vsš sraela videti!« V prvem strahu je zadržala solze; zdaj pa se je tako grozno zajokala, da si je bila Jerca že v skrbeh. »Pavla, bodi pametna! Tako ne smeš!« ji je prigovarjala. >Umreti moramo vsi, ta prej, drugi slej; pa se spefsnidemo. — Takemu človeku, ki je že toliko prestal kakor ti, se jok prav nič ne poda. Nana sama bi ti tako rekla, ko bi še živela.« Zdaj je po vsej sili zadušila solze. Nekoliko krati jo je še streslo, potem je utihnila. Čez nekaj časa je nevoljno vprašala: »Zakaj mi nihče ni povedal, da so mati tako nevarno bolni? Zakaj me niti k pogrebu niso pustili?« »Ravnjak je dejal, da bi te bilo preveč razburilo. Dejal je, da ti je potreben mir, da čim prej ozdraviš.« »Mir! Ko pa sem v takih skrbeh čakal! Ko bi le en sam krat še bila mogla mater videti! Zdaj jihni več, dobre matere! Zdaj nimam nikogar več na svetu!« *Pavla, ali mene nič ne maraš? Rekla bi, da sem jaz nekaj malega tudi storila zate,« ji je očitala Jerca. »Ljuba botra, vi ste največ storili zame in svoj živ dan vam bom hvaležna,« je vzkliknila in z levico stisnila potovki roko; »toda vi tako redko kdaj pridete in tako malo sva skupaj.« »Žal nimara časa, da bi bila dosti s teboj. Zaradi tega pa te nimam nič manj rada. Prav zaradi t6be letam tako za delom okoli, da bi tebi mogla kdaj kaj zapustiti, da boš preskrbljena, kadar me zmanjka.« »Za božjo voljo, botra, ljuba botra, vi ne smete omreti, ne, prej ko jaz ne, ne!« »Trepica! Saj sem vendar več ko dvakrat tako itara kakor ti... toda pomiri se!... Kadarkoli ti je kaj treba, vedno lahko prideš k meni, in če ti je pomoči treba, pri meni jo najdeš. Zaupati mi moraš.« »Vam zaupam... in, botra, ko ste že tako dobri, kar s seboj me vzemite! Danes! Nazaj na Ravne me peljite!« »Kaj pa hočeš na Ravnah? Poprej ti morajo rane zaceliti. Prej vendar ne moreš nič delati.« »Moja rana se bo sama doma zacelila. Tu v bolaiSnici se ne bo. Tu bom še bolj zbolela, tako se mi toži po domu.« »Kaj pa te tako vleče na Ravne?« ie ko na preži vprašala potovka. »Na Ravnah sem našla svoj dom. Tam so mi vsi dobri... in Ravnjak ... Ravnjak se mi tako smili.« »Kaj bi se ti ta tako smilil ?« »Moj Bog, ko nima več matere in tudi drugega nikogar, ki bi skrbel zanj!« »Ravnjak je mož in star dovolj, da zna sam zase skrbeti... Pavla, menda si vendar ne misliš, da si mu ti kaj več ali kaj bliže kakor drugi posli?« »Jaz sem mu vendar življenje rešila. Vsaj svoje življenje sem zanj tvegala.« »Ti bi se sploh ne bila smela mešati v te reči. Kadar se moški dajejo, se morajo sami, če so za kaj ... Kaj pa imaš zato ? Nič drugega ko dolgo bolezen in to, da že tedne tu v bolnišnici čepiš, in ranjeno roko, ki morda — Bog ne daj! — nikoli več ne bo prav za delo. Hvale ti zato ne bo nobeden vedel.« »O pač, pač; Ravnjak mi je hvaležen. Rekel je, da se mi ne more dovolj zahvaliti za to, kar sem mu storila.« »Seveda se ti ne more. Ampak ali bo svojo zahvalo tudi v dejanju pokazal, to je drugo vprašanje. Moški hitro zabijo in mislijo samo nase.« »Ravnjak je dober človek, zelo dober, plemenit človek.« (Dalje sledi.)