142                                       Janko Kersnik:  Kolčsarjeva snubitev.
maskirane rakovice namreč veliko lože uidejo svojim zasledovalcem. Ta zanimljivi prikaz je za nas poučen, ker nam kaže, da povodne rastline ne dobivajo živeža od tistega mesta, kjer so prirasle, temveč da ga morajo prejemati naravnost iz vode. In tako je tudi! Povodne rastline vzprejemajo svoj živež iz vode skozi kožne stanice in sicer po vsem životu. V vodi je vedno toliko raztopljenih redilnih snovij, kolikor jih potrebujejo za življenje. Vode same pa vzprejemajo te rastline le toliko, kolikor je potrebujejo za živež in za prevajanje redilnega soku. Zato povodne rastline tudi ne izhlapujejo vode, in umevno je, da ne vidimo torej na listji nikakih preduhov, še menj kakovih branil ali   spešil   za  hlapenje.                                                                  (Konec prihodnjič.)
Kolesarjeva snubitev.
Humoreska.   Spisal Janko  Kersnik.
majhnem trgu na Slovenskem, menda v Šmariji — toda ne vemo, v katerem — imel je trgovec Rok Kobal v jedno nadstropje zidano hišo. V pritličji je bila proda-jalnica, v kateri se je od žeblja do žafrana, od soli do svilenega robca dobivalo za dober denar vse, česar potrebuje navadna kmetska hiša. Za prodajalnico je bila prostorna shramba za blago, v prvem nadstropji pa je bival Rok, ali kakor mu je navadno dejalo mlado in staro v trgu, Rokec Kobal, sam s svojo kuharico, deklo, prodajalko Uršo, ki je bila vse to v jedni, namreč svoji osebi, prava desna roka gospodarjeva.
Rokec je štel tedaj, ko se je vršila naša povest, okolo petdeset let, bil majhne rasti, precej rejen, toda ugibčen in mladosten, kakor bi se sukal šele okolo dobrih petintridesetih.
V trgu ga je imelo v obče vse rado, akotudi so se časih nekoliko pošalili ž njim; zakaj kakor vsak človek, imel je tudi Rokec nekaj svojstev, ki sicer niso škodovala drugim ljudem — zato mu tudi ni bil nihče sovražen — ki so bila pa vender lahek predmet za zba-danje hudomušnih sosedov in tržanov.
Kuharico Uršo je bil prevzel še po svojih roditeljih s trgovino in hišo vred. Štela je skoro petnajst let več nego nje gospodar, vender tudi nji še   breme   let   ni pustilo   posebnega   sledii.   Ves trg je vedel,
Janko Kersnik:  Koldsarjeva  snubitev.                                        143
da je skrbela Urša že od nekdaj za svojega gospoda, kakor za rodnega sina, in iz tega je menda tudi izviralo, da je imela od sile tehtno besedo v Rokčevi hiši. Ne da bi kdaj pozabila, da je le dekla; nikakor ne, vedno je govorila le o »našem gospodu«, kadar je imela Rokca v mislih, in se sploh vedla, kakor se mora vesti posel. Toda bila je star posel v hiši, in takov ima tudi svoje posebne, ne ravno prijetne strani in lastnosti.
Ako je kupil Kobal nekaj več železa v mestu, nego je bilo ravno treba za tisti čas, takoj je imela Urša opazko pripravljeno, »ali se je nov kovač naselil v trgu.« Ako jo Rokec pripeljal nekoliko vatlov sukna menj iz mesta, nego se je zdelo nji potrebno, vprašala je, »ali se boji, da mu je morda molji snedo?« On pa se menda ni menil za to; vsaj razglasilo se ni, da bi se bil radi teh opazk kregal s staro svojo Uršo. Njega tovariši, s katerimi je sedel sleharn večer v krčmi in pil gotove tri čase piva, pripovedovali so tudi, da je skrbno pazil na deveto uro; tedaj se je vračal domov, in reklo se je, da bi stara Urša rabila cesto druge primere in izraze, ako bi prišel gospod pozneje domov, nego jih je rabila v prodajalnici, kadar se je dovažalo premalo ali preveč blaga iz mesta.
Bližnjih sorodnikov Rok Kobal ni imel. Pač pa je bila še tretja oseba v hiši ali bolje, pri hiši, namreč hlapec Nejče, delavec za vse, česar nista mogla ali nista hotela opravljati gospodar in njegova oskrbnica Urša. Njega stanovanje je bilo v hlevu za hišo, ker je oskrboval čilega gospodarjevega konjiča in dve kravi. Vozil je v mesto in nazaj, spravljal blago v shrambo, pomagal ga nalagati tujim kupo-valcem in sploh opravljal vse, kar gre takemu poslu; vender — to tudi le toliko, kolikor se je ravno njemu poljubilo. Temu Nejčetu gospodar časih ni bil sosebno prijazen; toda Nejče je bil sorodnik Uršin — sestrin sin — in s tega stališča je imel nekoliko pravic v Rokčevi hiši. Ta možak se je vedel tudi izkazovati prav koristnega. Bil je skoro v Kobalovih letih in slul daleč na okrog za velikega navihanca, dasi mu nihče ni očital nepoštenosti.
O Rokci samem pa moramo povedati še nekoliko, da ga čita-telji spoznajo do dobra. Dejali smo, da je bil jako mladosten. Zato je hodil rad na lov, kjer sicer ni nikdar kaj ustrelil, pač pa so pravili, da je nekdaj neumnega zajca, ki je pocenil predenj, pobil s kopitom svoje puške, zajedno pa kopito stri. Pozimi se je drsal na bližnjem ribniku na smučeh kakor petnajstleten deček in prav tako na lahko padal na led. Ko so ustanovili v trgu gasilno društvo, bil bi Rokec silno rad za načelnika, ali imel ni pojma o vojaški  komandi; znal ni,
144                                      Janko  Kersnik:  Kole"sarjeva snubitev.
kaj se pravi »na desno kreni«, »na levo glej«, »stopaj«, »društvo, pozor«, in kolikor je še teh skrivnostij. Vežbal se je sicer dolgo časa, in to pod vodstvom svojega hlapca Nejčeta, ki je nekdaj služil za vojaka in se kot izvršujoč član gasilnega društva skoro priučil tudi slovenski komandi. Sosedje so pravili, da sta v tistem času v mesečnih nočeh stala Rokec in Nejče na zaprtem dvorišči med hišo in hlevom in da je Nejče tam prav korporalski ravnal z gospodom svojim.
»Pozor!«   »Korak!«   »Stopaj!«   veleval je Nejče.
Rokec je metal noge predse, život pa držal trd kakor drenov klin; tako je stopical proti hlevnim vratom. Ko ni mogel skozi nja, ker so bila zaprta, obrnil se je in hotel  zopet nazaj.
»Glej ga no!« zakričal je Nejče; »ali sem morda velel: ,Obrni se?' Se jedenkrat: ,HerstelltV V tem je Nejče padel v nemško povelje. Rokec je že toliko vedel, da mora zopet nazaj na prvo mesto, in se je postavil tam kakor rekrut, katerega vodijo že štirinajst dnij po pesku pred vojašnico. »Korak! Stopaj!« zakriči strogi poveljnik iz nova, in Rokec zopet butne v hlevna vrata. Sedaj si ne upa obrniti in neprestano cepta na pragu, z nosom pa rije v duri. Hudobni Nejče si tišči trebuh od samega smeha in neče veleti:  »Stoj!«
»Osel neumni!« zakliče naposled Rokec, »reci vender, naj se obrnem, ali kar hočeš!«   ter še vedno cepota v duri.
»Stoj!«   reče vender Nejče.
»Oh!«   vzdihne Rokec in si hoče obrisati pot s čela.
»Sedaj je še vedno ,pozor' komandirano!« zakriči Nejče, in vestni njegov učenec ga sluša ter stoji zopet kakor sveča.
Tako se je vežbal Rokec, toda vse mu ni pomagalo, da bi ga izvolili za načelnika gasilnemu društvu; prekosil ga je njega trgovski tekmec v Smariji, ki je bil svoje dni vojak. Rokca vender niso mogli prezreti popolnoma, in zato so ga napravili za pobočnika. Nat6 si je omislil dragoceno sekirico, lepo pozlačen šlem z belim konjskim repom, in o posebnih prilikah je zajahal svojega konjiča. In srečen, silno srečen je bil, kadar je svetlo opravljen stopal med vrstami, ali pa jahal na svojem sirci poleg načelnika.
Toda v zadnjem času ga je do cela prevzelo nekaj drugega, nekaj  čisto  novega.
V trg so prihiteli lepega poletnega dopoldne nekateri kolesarji. Ustavili so se pred krčmo blizu Kobalove hiše, naslonili svoje vozove ali kolesa ob steno in si potem sedeč okrog mize pod košatim kostanjem   brisali   pot s čela,   iztezali   roke in noge ter  jedli suh kruh.

Janko Kersnik:  Koldsarjeva snubitev.                                       145
Šele ko so bili do dobra ohlajeni, izpil je vsak kozarec piva, in potem hajdi zopet na kolo! »Cink, cink, cink!« zapel je zvonček, privit na prvem kolesi, in kakor bi trenil,   izginili so po  prašni cesti.
Ta dan je bil neizbrisen iz Rokčevega spomina. Takšno kolo se mu je neprestano sukalo po glavi. Stari Urši o tem seveda ni zinil, tudi v krčmi je bolj sramežljivo govoril o svoji želji, sesti kdaj na takov voz, akotudi se je vedno silno oduševljen spominjal te nove iznajdbe. Jedinemu Nejčetu, čegar zasluge je vedno cenil v vojaškem svojem vežbanji in katerega je videl od onega časa mnogo lože nego prej, razodel je svojo misel, da si kupi takšno kolo in se privadi tej  novi spretnosti.
Nejče je zmajal z glavo, nasmehnil se nekoliko hudomušno, toda nasprotoval ni gospodarju. »Potem bode še menj doma!« mislil si je; in to mu je bilo izvestno najljubše. In res! Nekega dne se vračata Rokec in Nejče z vozom polnim blaga iz mesta, na vrhu pa leži pristno kolesarsko kol6, voz, kakeršnega si je želel naš junak.
Stara Urša je iz prva veselo vzkliknila: »Joj, joj, to pa je svete Katarine kolo!  To pojde v cerkev!«
»Beži, beži!«  zagodrnja Rokec.
»Gospodu pa še utegne biti — svete Katarine kolo 1 zamrmra« Nejče z zlobnim nasmehom in pristavi: »Kadar si polomi kosti pod njim!«
»Molči in petrolej zvali v klet!« veli Kobal, sam pa jako varno spravi novi svoj zaklad v vežo.
Drugega dne se je vršil prvi poskus na kolesi. Nejče in drug dninar sta opirala gospodarja, jahajočega na tem novem železnem konji, in vsa trška mladež je vpila in drla za njimi. To je trajalo tri dni.
v
Četrtega dne se je že malokdo menil za novega kolesarja; samo zvečer v krčmi so mu v obraz hvalo peli, zakaj Rokec se je že sam vozil brez podpore Nejčetovih rok, za hrbtom pa so se mu rogali in si namežikovali.
V dobrem tednu je bil Rokec na kolesi že res kar »na konji«, in mladi fantje v trgu so živo ugibali, kje in kako bi se dobil denar, da bi si sleharni kupil takov voziček.
»Jaz sem le radovedna, kakšno brezumnost si še omisli naš gospod!«  mrmra nekega večera stara  Urša proti netjaku Nejčetu.
»Babo!«  vzklikne le-ta z zlobnim   naglasom.    »Oženil se bode!«
»Ka — a  — j? Koga?«   zakriči teta, in žlica ji pade iz rok.
»No, jaz sem le tako mislil,«  pravi Nejče.
v
»Se tega nam treba!« vzdihne ona. »Pa morebiti ti — kaj veš o tem?«
10
14-6
Janko  Kersnik:  Kolčsarjeva snubitev.
»Jaz?«
»I, ko tako govoriš,!«
»Ne, toda mislil sem, to bi bila največja brezumnost! Za naju namreč, hehe!«
»Bog nas varuj!«   vzdihne Urša iz nova.
Tisto noč ni mogla spati.
Nje strah pa je bil tedaj povsem prazen; zakaj Rok Kobal, petdesetletni mladenič, ni mislil na ženitev. Ponujala se mu je bila sicer že mnogokrat, saj je bil imovit mož, v obče spoštovan, dasi takov, kakor smo ga narisali; toda ločiti se lepega samskega stanu, to mu ni prišlo na misel. Ali človek nikdar ne ve, kaj ga čaka, in le v tem oziru je bil strah stare Urše vender nekoliko   upravičen.
II.
Zakaj se gospod Rokec še ni oženil ? O tem morda ugiblje marsikdo. Povejmo vzroke kar na kratko. Jedini sin svojih roditeljev in pomočnik v njih trgovini, živel je do svojega petintridesetega leta vedno pri njih. Oče mu ni hotel dati gospodarstva, mati ni želela druge gospodinje, in tako je moral ostati Rok samec. Počutil se je prav dobro pri tem. Ko so mu pa roditelji umrli, prav naglo drug za drugim, bila je zopet stara Urša, ki je prevzela materino nalogo, in tako Rokcu ženitev   zopet ni mogla prav v glavo.
Nekaj moramo še izdati: Rokec bi se bil bržkone oženil, toda izbirčen je bil, in v trgu mu ni bila nobena po volji, dalje na okrog pa jih ni poznal, in »kar tako mačka v vreči kupiti,« dejal je sam v sebi,   »vender nečem.«
Kakor smo že culi, ugajalo je to najbolj Urši in njenemu netjaku.
Bilo je poleti, nekoliko pred pasjimi dnevi, tedaj ko beže meščani, katerim pripuščata čas in denar, iz vročega zidovja na deželo, na kmete.
v
V Smarije sicer do sedaj še ni bilo nikdar nikogar, ker ni bilo pripravnih stanovanj in ker so se tržani držali gesla, da je najbolje, ako ni tujcev mednje; toda semtertja v bližnji okolici je prebila kaka rodbina vroča dva poletna meseca, in o tej se je v trgu vedelo sle-harni dan, kaj počenjajo nje člani, kaj jedo, koliko imajo denarja in sploh vse, kar spravi klepetanje na dan. Bilo je torej o tem času, ko se je ustavila zgodaj dopoldne pred Kobalovo hišo mestna kočija, iz katere je zlezel debel možiček, okroglega gladko obritega lica, in naglo prisopihal v odprto prodajalnico.
Janko  Kersnik:  Koldsarjeva snubitev.                                        147
»Si li še živ, Rokec? Ali me še poznaš?«  zakliče gospodarju.
Ta zre nekoliko osupel na prišleca, toda potem veselo vzklikne in mu poda roko:  »Ej, Tinček, ti si! Komaj komaj sem te spoznal!«
»Kako je kaj ?«  hiti oni.
»Hvala Bogu, dobro, kakor vidiš! In tebi?«
»No, tako, tako !«
Govoreč stopata oba v g6renjo sobo.
Tinček Zajec je bil star znanec in prijatelj Rokčev. Skupaj sta se izučila, in potem je pričel Tinček kmalu na svojo roko v oddaljenem mestu svojo trgovino, dočim je šel Rokec domdv pomagat očetu. Videla sta se malokdaj in zlasti zadnjih petnajst let nič več-godilo  se je pa obema dobro.
»I, kaj je vender tebe prineslo semkaj?« prične Kobal dokaj radoveden.
»Ugeni!«
»Kako bi? Opravki,  trgovski opravki vender ne?«
»Ne boj se, ljubček moj!« zasmeje se Tinček. »Škode ti ne napravim!«
»No, kaj pa je vender?«
»Vedi, prijatelj, na deželo, na kmete hočem, to se pravi, ne jaz ampak moja žena in moja hči — oh, ti še nobene ne poznaš! Moja Tonica ima že dvajset let; seveda, ko sva se midva zadnjič srečala, bila je še otrok, pa ti je itak nisi videl. Torej na kmete hočemo za nekaj tednov.«
v
»I, pa semkaj — k nam — v Smarije?c< vpraša Rokec nekako začudeno.
»Nimaš li nič prostora? Oj, ti srečni človek! Hišo imaš, sob dovolj — ti bi nas lahko spravil za nekaj dnij pod streho!«
»Hm, hm!« zamrmra Rokec. Kakor je bil sicer uljuden in po-strežen, ta prijateljeva misel   mu ni hotela v glavo.
»Kaj poreče Urša?« dejal je sam v sebi. Te oblastne osebe pa slučajno ni bilo doma, da bi se mogel posvetovati ž njo, oziroma dobiti dovolitev v tako važni stvari, ki se je tikala zlasti venderle nje, gospodinje.
Toda prijatelj je znal govoriti tako lepo, da je pozabljal Rokec čimdalje bolj, da ne more odločevati sam, in ko je naposled spremil Tinčka v krčmo in sta ondu s kozarcem piva trčila na staro prijateljstvo, obetal je, da vzprejme Zajčevo rodbino za nekoliko tednov pod svojo streho.
10*
148
Janko Kersnik:  Kole"sarjeva snubitev.
Tinček se je vesel odpeljal, Rokčevo srce pa je bilo vedno težje, kolikor bolj se je bližal domu.
Tega nečemo povedati, kako umetno je Kobal doma razkrival Urši, kaj ji je namenjeno v kratkem času. Le to moramo razodeti, da vsa prijazna zvitost njegova ni opravila ničesar.
Ko je Urša zvedela, kaj je obetal nje gospod, razsrdila se je kakor obstreljena levica, in konec vsemu je bil ta, da je Rokec slovesno zatrdil, da Zajčevi ne pridejo v njega hišo.
Drugo jutro že je poslal pismo svojemu prijatelju, polno izgovorov in opravičevanj, zajedno pa obetal, da mu preskrbi za nekoliko dnij v bližnji okolici primerno letovišče. Koncem svojega pisma je vzdihnil, zadovoljen skoraj sam s seboj, zakaj domislil se je, da bi tudi njemu marsikaj ne bilo po godu, ko bi imel tujce v hiši.
Nato se je odpravil iskat obetanega letovišča in ga je srečno našel v Balantovi krčmi na Klanci, dobre pol ure od Smarija. Tako je skoro vse uredil, in za nekaj dnij še radoveden ni bil, ali so prišli Zajčevi ali ne.
Vroči dnevi so mu tudi branili, da bi se bil vozil na ljubem svojem kolesi ; Uršin obraz pa je imel zopet navadne gube.
III.
Ali kako čudno se je hipoma izpremenil Rokec kakih štirinajst dnij po zadnjem dogodku! Ne na zunaj, ampak doma med svojimi stenami. Vse je videl, vse grajal, vsako mrvico prahu na mizi, vsak nepravilno postavljeni stol, vsako mrtvo muho na oknu! »Le čedno le  čedno, le čedno, Urša!«   veleval je od zore do mraka.
In zakaj vse to ?
Zajčevi so dospeli na Klanec, in mati in hči sta za nekoliko dnij  prišli k staremu prijatelju Tinčkovemu.
»Oh, kako imate lepo, kako prijetno!«   klicala je stara.
»Oh, tukaj bi hotela zmiraj  biti!«  šepetala je mlada.
»Oh, vi ste srečen človek, ko živite v tem krasnem kraji!« ponavljala je mati.
»Oh,« vzdihovala je hči, »mi pav mestu požiramo prah, in slab zrak nas obkroža 1«
Tinček je tudi posezal v govor ter blagroval Rokca, in ta stari mladenič, ki ni bil vajen takega mestnega sladkega govorjenja, vzpre-jemal je vse kakor suho zlato in res mislil, da je vse tako lepo in srečno pri njem,  kakor trdijo dni. Začel se je pa ozirati, in videl šele
Janko Kersnik:  Kole"sarjeva snubitev.
149
sedaj, da ima umazana tla v sobi,   da se okna  ne zapirajo dobro, da je zid tu in tam okrušen, in drugega več.
»Urša, to mora biti drugače!« velel je, in sedaj seje začel pravi dirindaj po hiši.
Urša se je hotela upirati, toda poučil jo je že prvi poskus, da je vse zastonj.
»Kaj bode, kaj bode?« vzdihovala je zvečer Nejčetu.
»Baba, kaj drugega kot baba! Nisem li pravil?« rogal se je ta; »nisem li trdil, da se še oženi?«
Urše se loti skoro brezupnost.
Tako sta bila ta dva že mnogo prej, nego se je Rokec sam domislil kaj jednakega, trdno uverjena, da mu je Zajčeva Tonica glavo zmedla.
Končno sta pa vender govorila prav.
Zajčevi so prihajali mnogokrat v gosti k staremu, vedno še mlademu prijatelju, ta pa jih je vozil redno domov na Klanec, in kadar se mu je Tonica prijazno nasmehnila, čutil se je tako srečnega kakor nikdar prej. Tovariši v krčmi so ga dražili, in tako je v njem skoro skoro pognala kali resna misel, da bi se oženil; zajedno pa prepričanje, da ga Tonica gotovo vzame.
»Sicer bi ne bili vsi tako prijazni!«  dejal si je.
Nekega popoldne sede zopet vsi trije Zajčevi pri njem, in čudno je videti, kako veselega lica ponuja Rokec gostom, kar vzmore njega kuhinja in klet, in kako srditega obraza hodi Urša okrog stolov, ko menja krožnike.
»Preveč, preveč, vsega preveč!« hiti Tinček; »mi te kar plenimo!«
Ej, gospodičina Tonica, malo še vzemite! In ne pijete tudi ničesar!«   govori Rokec in pridno toči kozarce.
»Saj vidite, kako vas slušam!« mčni ona in se mu laskavo nasmehne.
»Oj, ti bi bil izvrsten mož, izvrsten soprog!« zakliče Tinček in mu veselo namežikne preko mize.
»Gotovo, gotovo!« reče mati. Tonica pa zre predse na prt, utopljena menda v popolnoma druge misli, nego v to, o čemer se govori.
»Jutri pričakujemo tudi mi gostov!« povzame zopet Tinček, »in kakšnih! Na kolesi, na jednem kolesi pride vsak! Haha!«
»Hej, to znam tudi jaz!« vzklikne Rokec.
»Ti?« vpije oni.
»Vi?« vzklikneta mati in hči.
150                                      Janko Kersnik:   Koledarjeva  snubitev.
»Sevčda! Sedaj sem nekoliko počival, toda vozim se na kolesi kakor le kdo!«                 ,
»Oj, to je lepo, to je krasno! To je meni po volji!« zakliče Tonica in ploskne z rokami. »Pridite jutri, oj, pridite jutri k nam ! Naši gostje vas bodo veseli!«
»Kdo pa so ti?« vpraša Rokec oprezno. Pri tem ne opazi, da Tonica skrivaj odmigne očetu. »Ej, dva trgovca znanca iz mesta!« reče oni nato.
»Dobro, dobro!«   veseli se Rokec.
Ko so nocoj odhajali, niso se hoteli voziti, in Kobal jih je spremil doberšen kos pota. Prav po mestno je ponudil Tonci roko in jo tako vodil pred roditelji po trgu, ne meneč se za to, da so povsod za vsakim oknom tržani iztezali svoje vratove in šepetali zlobne opazke na uho.
Rokcu se je vzbudila nekova junaška  srčnost.
»Odločnosti je treba!« dejal si je, ko je molče stopal poleg Tonice. In ko se mu je zdelo primerno, vprašal jo je zdajci: »Kaj ne, saj ste mi prijazni?«
Tonici se je zdel ta nagovor in še bolj šepetajoči glas Rokčev nekoliko čuden, toda zavrnila je vesela: »I, seveda, vi ste naš dragi prijatelj!«
Več nocoj Rokec ni mogel govoriti. Ko se je poslovil vrhu hriba, od koder je tekla cesta jako strmo nizdolu proti Klancu, kjer so stanovali Zajčevi, korakal je silno zamišljen proti domu. Ali še pred trgom je hipoma postal in govoril polglasno predse: »Kar mora biti, mora biti! Oženim se — jutri povprašam!«
In s tem sklepom v prsih pride domov. Tam veli Nejčetu, naj mu prej preskrbi pri Rotarjevi Neži velik šopek cvetic za jutri — Neža jih je imela na vseh oknih — potem pa naj osnaži njegovo kolo, ki že tri tedne počiva v shrambi za prodajalnico.
To sta bila dva čudna ukaza, in Nejče se je trudil delj časa, da ju je spojil; toda zvršil ju je točno.
Po večerji pa, ko se je gospodar že zibal v sladkih sanjah, stikala sta Urša in Nejče v kuhinji glave, in ko bi ju bil kdo videl, ugenil bi bil takoj, da to ni kaj prida, kar se tu kuha.
Po dolgem posvetovanji se je ločil   Nejče.
»Le čakajte, teta, le mene pustite, jaz opravim vse dobro. Rokec bi se jutri rad postavil, toda jaz mu napravim, da si oddahne šele pol ure pod Klancem; potem naj pa svoje kolo na hrbtu nese nazaj k Balantu.  Postavljal se pa ne bode jutri in se ne bodel«
Janko Kersnik:  Kolesarjeva snubitev.                                        151
»Da se mu le kaj ne pripetil« deje Urša venderle nekoliko skrbno. »Ne bojte se, samo švignil bode s svojim   šopkom   mimo Tinč-kovih, kakor bi bila kuga pri  njih!« »No, ali se mu bodo smijali!« S tem je bila zarota za nocoj dovršena.
IV.
Drugega dne je bilo pri Balantu, kjer so stanovali Zajčevi, jako živahno. Iz mesta sta že zgodaj dopoldne prikolesala dva čila mlada gospoda, in prav dobro se jima je godilo v družbi Tinčetovih. Pripovedovala sta mnogo novic, ki so prihajale kakor nalašč radovednim letoviščarjem, oddaljenim že več časa od mesta; v zameno sta tudi zvedela, kakšno je življenje na kmetih, kakd se j6 in pije, kaj je drago in kaj po ceni. Jeden izmed gospodov je v jednomer sedel ali hodil poleg Tonice, in videti je bilo, da je tudi očetu in  materi tako prav.
»Oh,« vzklikne Tonica hipoma, »gospoda, danes vaju čaka še posebno iznenadenje ! Domačega kolesarja bodeta videla tukaj, samo ne vem res, ali prikolesa,  kaj  li?«
»Kaj? — Kolesar tukaj? I, kdo je to vender ? V teh hribih?« čudita se  oba.
»Le potrpital«
Toda Tonica vender pripoveduje o Rokci šaljivo in nagajivo, zajedno pa prav tako, kakor je ženska navada; v pripovedovanje vpleta nekoliko besed, ki naj bi pričale, da ta Rokec vender ni tako nekaj vsakdanjega in da se tudi ona zanimlje zanj.
Gospod, ki je sedel vedno poleg nje, vlekel je ramena kvišku in se porogljivo smehljal; vender je bilo videti, da ga je ono Toničino zanimanje dirnilo jako neprijetno.
Potem so govorili o drugih rečeh, izprehajali se zopet, in ko so popoldne počivali pod velikim orehom na konci hiše, tekla jim je zabava povsem gladko in veselo. Imeli so lep razgled na cesto, ki je tukaj najstrmlje padala proti dolini, v katero je stekla kakor lepa bela kača ter se izgubljala v dalji za nizkimi holmi.
Ob istem času se je Rokec doma kaj slovesno pripravljal za izlet na Klanec k Zajčevim. Oblekel je temnomodro kolesarsko opravo, v kateri se je videl še okroglejši nego sicer, ker se mu je vse tesno prijemalo života, na glavo je del istobarveno nizko čepico, na prsi pa si je pripel dokaj velik šopek, katerega je povila za dober denar Ro-tarjeva Neža. Tak6 je bil v dobri uri pripravljen za odhod.