271 Politične stvari. 0 panslavizmu. Zopet se je jela vsled Rusko-turške vojne oglašati v nekaterih listih pošast panslavizma. V svoji prenapeti domišljiji že vidijo naši nasprotniki volnate čapke Kozaške in širokopleče Zaporožce, ki vkljub omiki 19. stoletja neusmiljeno mrcvarijo in grozovitosti počenjajo v imenu panslavizma. Človek ne vč, ali bi se smejal takim neumnostim, ali bi se jezil nad nevednostjo in hudobo judovskih žurnalistov, ki skušajo vsako reč narobe zasukati in v slovanosovražnem smislu tolmačiti. V tacem slučaju smemo pač s tožnim srcem vsklikniti s Kollarom: „nikogar ni, ki bi delil Slovanom pravico." Poglejmo toraj natančneje, kaj je prav za prav pan* slavi z em, je li res taka pošast, od katere bi žugal propad civilizaciji zapadne Evrope in razpad Avstrijski državi ? Vsak čas ima kaj posebnega, v vsacem času se javljajo posebne ideje, ki imajo neko posebno moč do ljudi, ki jih osrečujejo za največe žrtve, da bi dosegli svoj namen. Tako je vladala v srednjem veku verska ideja; ona je navduševala revnega kmetica, da je pustil plug in prijel za meč, za osvobojenje in slavo Kriščeve vere; ona je navduševala bogate in revne, vladarje in podložne; ona je navduševala celo revno otroško kri, da je zapustila tiha pasišča in prelivala kri v oddaljenih krajih zoper zakletega dušmanina krščanskega imena — moslemina. Časi so se spremenili, in na mesto verske ideje etopila je ideja narodnosti. Ona pretresa starikasto Evropo in jej žuga podati novo politično obliko , žali- bog prekoraČivši večkrat meje poštenosti in pravice. „Svoji k svojim" je njen klic in ravno poslednji čas je videl ljute borbe, ki so se gojile v tem smislu. Vsled narodne ideje se je zedinila Italija in Nemčija. Prva je pobrala papežu njegove dežele, na Nemškem pa je vsled Francosko nemške vojne vsegamogočni vpliv Prusiie dognal to važno zadevo. Tako vidimo združene narode zapadne Evrope, Francoze, Italijane, Nemce, drugim manjim pa je vsled srečnih okoliščin zagotovljen njih narodni obstanek. Toraj ni čudno, ako smo se jeli zanimati tudi mi Slovani drug za druzega, kajti to je prirojeno pravo, ki se nikakor ne da poteptati. In ravno to zavest vseslovanske vzajemnosti imenujejo naši sovražniki panslavizem, o katerem trdijo, da je v svojih posledicah jako nevaren in pogubonosen. V prejšnjih časih, manj dandanašnji, nam očitajo nevarno posledico slov. vzajemnosti ali panslavizma, da mi želimo združenja v eno politično celoto ali z drugo besedo, da želimo vseslovanske monarhije ali republike. Take želje bile bi pač smešna bedarija! Različnost lege, vere, narodnega izobraženja in historičnega razvoja delajo to stvar popolno nemogočo in zatorej mo-ffimo le milovati naše nasprotnike, ki trosijo take ne- umnosti med svet, in se moremo čuditi, da sploh katerega najdejo, ki njim kaj verjame. Drugi sicer ne verjamejo tega f da bi mi Slovani želeli vseslovanske monarhije ali republike, ampak le to trdijo, da je panslavizem, kojega glavni zastopnik je Rusija, Avstriji zel6 nevaren zato, ker je vedni vir nezadovoljnosti in notranje nemirnosti Avstrijskih Slovanov, torej naj Avstrija gleda na to, da se Rusija preveč ne vkrepi in da se pri Avstrijskih Slovanih ne razvijajo nazori vseslovanske vzajemnosti (panslavizma). Že na prvi videz se vidi, da se morejo skuhati take misli samo v kaki magjarski ali nemški buči. In tukaj so naši nasprotniki zadeli pravo; al nevarnost ne žuga Avstrijski državi, ampak samo današnjemu gospod-stvu nemškemu in magjarskemu. Ni bil li Slovan vedno naj z ves tej si državljan Avstrije? Ni li toraj pravo in pravično, da se Avstrija ozira tudi na-nje in na njih želje? Ni li v narodnem obziru primeroma z Nemci ali Magjari Avstrija slovanska država? In kaj dolžite Rusijo? Ni li prav ona rešila Avstrijo 1849. leta? Dobro vemo, da vsa srd Magjarov do Slovanov je le maščevanje za Vilagoš, kjer so Rusi spametovali njihove trde butice. Nemir in notranjo nezadovoljnost med Avstrijskimi Slovani sejejo samo nasprotniki naši, kajti geslo: „vsem enake pravice" naj bi za nas ostalo zmirom na papirji, ne pa stopilo v dejanstveno življenje. Naj gledajo, da se ne pregrešč nad Avstrijo oni državniki, ki s tlače-njem Slovanov obujajo v njih pravični gnjev na sedanja sistemo in s tem podirajo domoljubje in požrtvovalnost tlačenega ljudstva ter rušijo moč Avstrijske države. Avstrija naj se prepriča, da bode le potem močna in mogočna, ako bode mogel Slovan s ponosom reči, da je enako upravičeni državljan svobodne in pravične Avstrije, namesto da se mu je bojevati za svoj naroden obstanek. Zatorej se Avstriji ni bati panslavizma, marveč spoznava naj, da, ako je tej ideji pravična, se more krepiti doma, tako da bodo trepetali pred njo zunanji sovražniki. „Svoboda, ravnopravnost in bra-tovtvo vseh v državi živočih narodov je, kakor vselej, tako tudi zdaj naše geslo.a