yu issn 0022/9296 letnik XX številka 2	8.	4.	1980
cena 3 din
NIKOGARŠNJI k a t e d r i n i PROBLEMI
Letos proslavlja Katedra svoj dvajseti rojstni dan.
Proslavlja ga mirno,skromno, stabilizacijsko, skoraj
žalostno.
Ne zaradi obvezne nostalgije, ki spremlja vsako odraščanje.
Žalostno zaradi drugih stvari.
Žalostno zato, ker Katedra še vedno boleha zaradi otroških bolezni.
Žalostno, ker ji nihče ne pomaga.
Oče izdajatelj (UK ZSMS) nas še vedno ni priznal. Kljub temu da imamo že dvajset let. Celo leto se deremo zaradi statuta, zaradi izdajateljskega sveta, ki že več let ni sklepčno zasedal. Leta in leta se že deremo zaradi kadrov, oče pa molči. Nekajkrat jetno nam porine v usta dudo, posladkano z dvajsetimi starimi milijoni, enkrat letno govorijo o nas: to je tisto obdobje, ko se stari predsednik hvali, kako dobro je delal, novi pa obljublja še več. Potem pa spet po starem.
Mama univerza se nas spomni, ko smo poredni, po dolžnosti nas kritizira, potem pa spet — posladkana duda.
Striček marksistični center nam pošilja pozive za sestanke.
Ostala žlahta se nas spomni enkrat letno, ko nas potrebuje, ali da kaj objavimo ali da dopolnimo poročilo o njenem uspešnem delovanju.
Tako se enkrat letno vidimo s tovariši z OK SZDL, OK ZKS, OK ZSMS in drugimi.
Mi pa proslavljamo.
Proslavljamo izdajo vsake številke.
Pripraviti eno, kolikor toliko dobro številko, je že skoraj podvig.
Podvigi pa se proslavljajo.
Medtem ko vi čitate to številko, mi slavimo, mirno, skromno, stabilizacijsko.
Skoraj žalostno.
Žalostno zato, ker je Katedra samo naša, ker so mimo vse programske in volilne konference, za letni rezime pa je še prezgodaj.
Pa naj nam bo srečno!
Uredništvo
REZULTATI ANKETE O PREHRANI
V ŠTUDENTSKIH DOMOVIH
RAZNOLIKOST HRANE IN DOBA PREHRANJEVANJA V ŠTUDENTSKI MENZI
V anketi je bilo zajetih 580 študentov mariborske univerze. Od teh se v študentski menzi hrani 239 študentov. Večina je hrano, ki jo dobivajo v študentski menzi, ocenila kot zelo oziroma precej enolično. Za prvi odgovor se je opredelilo 43,2 % študentov, za drugega pa 48,8 %. Razlike, ki so nastale med odgovori študentov, ki se v študentski menzi hranijo različno dolgo, so le naključne, kar pomeni, daje večina študentov enotnega mnenja o raznolikosti hrane ne glede na to, kako dolgo se hranijo v študentski menzi.
RAZNOLIKOST HRANE IN CENA
Od 239 študentov je 65,8 % izjavilo, da cena, ki jo sedaj plačujejo za posamezni obrok v študentski menzi, kakovosti te hrane ne ustreza Takšen rezultat je bilotudi pričakovati, saj seje, kot smo že dejali, večina anketiranih opredelila, daje hrana v tej menzi enolična. Večina drugih odgovorov pa je bila, daje cena za dano kvaliteto previsoka.
RAZNOLIKOST HRANE IN KOLIČINA OBROKOV
Večina (57,3) anketiranih študentov je izjavila, da količina obrokov ne ustreza. Če se ozremo nazaj, lahko ugotovimo, daje 124 študentov opredelilo hrano kot precej enolično obenem pa neustrezno po količini. Na osnovi tega sklepamo, da je na opredelitev količine obrokov vplivala tudi kakovost dobljene hrane.
NAČELO DVEH MENUJEV IN KUHANJE PO OBJAVLJENIH JEDILNIKIH
V glavnem so bili odgovori zelo različni. Velik odstotek (30,3) kaže na to, da se ne ve, ali kuhinja dela po objavljenih jedilnikih ali ne, vzrok pa je verjetno v tem, da v menzi na PA jedilnikov ne objavljajo. Skoraj prav tako velik odstotek (28,53), pa je izjav, da se v študentski menzi ne izvaja načelo dveh menujev in da kuhinja ne kuha po objavljenih jedilnikih.
OKUS PRIPRAVLJENE HRANE
Anketirani študenti so v glavnem izjavili, da je hrana pripravljena večinoma okusno (45,5 %), večina ostalih odgovorov pa je, da to ni nikoli (37,1 %). Pri odgovorih »nikoli- navajajo, da je vsa hrana enakega okusa, da ni dovolj začimb, daje pogosto hladna ipd.
DOBA PREHRANJEVANJA V ŠTUDENTSKI MENZI IN HIGIENA
Anketirani študenti so higieno v študentski menzi opredelili kot zadovoljivo (55,7 %), skoraj tretjina paje izjavila, da higiena ni zadovoljiva. Takšni odgovori se povsem ujemajo z odgovori v zvezi s predlogi za izboljšanje, kar pomeni, da je higiena prav tako pomemben problem, na katerega ne smemo pozabiti ob podajanju predloga in možnosti za izboljšanje stanja v študentski menzi.
PREDLOGI ZA IZBOLJŠANJE
Tisti od anketiranih študentov, ki so podali predloge za izboljšanje stanja v študentski menzi, so se v glavnem opredelili za boljšo kakovost in večjo raznolikost hrane. Ko so spregovorili o cenah, so nekateri celo menili, da bi bili pripravljeni plačati višjo ceno, če bi bila kakovost hrane boljša. Precej pripomb je bilo na račun osebja Te so se v glavnem nanašale na neustrezne higienske razmere, na slab odnos osebja do študentov ipd. Ker pa 46,5 % študentov ni imelo nobenega predloga za izboljšanje staja v menzi, bi se kazalo tega problema lotiti bolj odgovorno.
Brane Glavina
MARKSISTIČNI KROŽEK NA VPŠ
Ustanovljen je bil v študijskem letu 1979/80. Za delo v krožku je največji interes med študenti prvega letnika', ki se na ta način seznanjajo z osnovami marksizma, z marksističnimi predmeti v študijskem programu, obenem pa tudi z delom samega krožka. Aktivnih je dvanajst članov. Študenti VPŠ so želeli delo krožka obuditi k življenju že lani, vendar za to ni bilo posluha z nobene strani. Letošnji prodekan študent Jože Boršič je našel ugodno rešitev in z Jadranom Vatovcem, glavnim pobudnikom akcije, ter ob pomoči nekaterih profesorjev postavil delo marksističnega krožka na trdne temelje. V svojem programu dela so izbrali za predavanja naslednje teme:
— socializem — svetovni proces, predavatelj dr. Branko FVibi-čevič,
— sodobni filozofski tokovi na Slovenskem, predavatelj dr. Leo Kreft,
— revolucionarno gibanje v Latinski Ameriki in pomen gverile, predavatelj dr. Stane Južnič,
— problemi deviacije in delinkvence med mladino (stranpoti in prestopništvo mladine), predavatelj dr. Pečar,
— religija in mladina, predavatelj dr. Keršovan.
Člani krožka niso ostali samo pri besedah. Tako so decembra pri-
pravili oziroma dali spodbudo za predavanje dr. Pribičeviča, ki je skušal v svojem predavanju razjasniti situacijo o trenutnih socialističnih gibanjih v svetu — različne 1KP, razvoj socializma v deželah Latinske Amerike... V marcu pa so pripravili že drugo predavanje, takrat na temo sodobni filozofski tokovi na Slovenskem.
Obe predavanji so (Dripravili za študente celotne univerze.
Delo krožka je sicer steklo, vendar počasi. Marksistični krožek na višji pravni šoli je še mlad. člani so morali začeti iz nič, kar je eden od vzrokov začasnega »životarjenja«, ki pa bi lahko z le malo več elana in z večjim zanimanjem študentov prešlo v boljšo kval iteto, v nekaj več kot samo pripravo nekaj predavanj na leto.
Je mar marksistični krožek sam sebi namen?
Mislim in želim, da bi tudi vi tako mislili, daje nasprotno. Predavanja kot predavanja o zanimivih družbenih pojavih so zanimiva in prav gotovo tudi koristna, niso pa dovolj! Vsebina marksističnega krožka je vsekakor širša, česar pa se sami krožkarji premalo zavedajo ali pa tega preprosto ne vedo. Sam pristop k delu bi moral biti drugačen. Sprva bi morali temeljito spoznati in se poglobiti vosnove marksizma, iz teh pa izpeljati smernice za nadaljnje delo. Na vseh področjih se trudimo teorijo čimbolj približati praksi. Takšne tendence bi se morale kazati tudi pri delu marksističnih krožkov.
Časopis univerzitetne sodobnosti Katedra. Naslov uredništva: 62000 Maribor, Ob parku 5. Tel 22 004. Številka žiro računali 800-678-81846. Izdaja univerzitetna konferenca ZSMS Maribor.
Uredništvo: Zdravko Kravanja (glavni urednik, visoko šolstvo in politika); Andrej Robič (v. d. odgovornega urednika, informacije)
Ivan Soče (teorija), Iztok Jančar (likovnost in fotografija), Tanja Štajner (srednie šolstvo), Marjan Hani (tehnični urednik).
Sodelavci: Jožica Bauman, Petra Čebokli, Stojan Kravanja, Samo Motaln, Jožef Muršič, Srečko Pirtovšek, Josip Škamlec, Zvone Teržan, Lucijan Vihar, Renata Zadravec.
Tajnica uredništva: Slavica Domajnko
Distributer: Vlado Hojnik.
Izdajateljski svet: Marija Debelak, Marjan Fekonja, Miroslava Geč-Korošec, Miran Krajšek, Fanika Kranjc, Franc Kržan, Mojca Majerle, Lujo Polanec, Marjan Pungartnik (predsednik), Bogdan Čepič, Franci Rogelšek, Vili Vindiš, Sebastijan Strašek, Črtomir Strepnik, Ivan Soče, Zvone Teržan.
Katedra izhaja ob podpori šol univerze v Mariboru, univerzitetne konference ZSMS Maribor, izobraževalne skupnosti Slovenije, zveze skupnosti za zaposlovanje Slovenije in raziskovalne skupnosti Slovenije.
Tisk: ČGP Večer, Tržaška 14.
Cena izvoda: 3 din. Letna naročnina 30 din.
Nenaročenih slik in rokopisov ne vračamo.
Uradne ure: vsak delavnik od 12. do 13.30
Oproščeno temeljnega davka na promet po pristojnem sklernj 421-1/70 z dne 22. 1. 1973
KVALITETA FILMSKE SCENE UPADA
če je bila filmska scena lani najbolj prijetno presenečenje v okviru filmske kulture, potem to letos zagotovo ni! Lanskoletna filmska scena nam je v organizacijskem in umetniškem pogledu prinesla kvalitetno novost, ki je prej nismo poznali. Prazni filmski prostor je zapolnila s filmskimi stvaritvami, ki vodijo v sam vrh svetovne filmske produkcije. Videli smo režiserje in filme, za katere v rednem filmskem programu kino podjetja ni bilo veliko prostora. Organizatorji lanske filmske scene so si zastavili sicer težavno nalogo, ki pa so jo odlično izpeljali in pripravili program, ki je zadovoljil tudi najzahtevnejše gledalce.
Letos je drugače. Filmska scena je v začetku tega leta naletela na nemalo težav — večinoma finančnih — o čemer smo veliko brali v časopisju. Organizatorji so se menjali, kljub vsem objektivnim težavam pa se jim je fjosrečilo postaviti filmsko sceno in jo celo razširiti na dve predstavi. V tem pogledu jim gre gotovo vsa pohvala. Toda organizatorji letošnje filmske scene so pozabili na najvažnejše, to je — program. Ta je letos resnično krepko pod nivojem lanskoletnega in prav nerazumljivo je, koliko povprečnih in podpovprečnih filmov se ie vrinilo vanj.
Filmska scena mora obstajati tudi v prihodnje — o tem smo si vsi edini, mora pa nam nuditi kvaliteto, ki bo izstopala vsaj iz rednega kino programa. Možnosti je veliko in v svetovni filmski zakladnici je gotovo še veliko takih filmov, ki jih je vredno videti, pa četudi so stari trideset in več let. Tudi v produkciji filmov tretjega sveta je kakšen, ki si ga je vredno ogledati. Razumljivo, vseh filmov, ki bi jih želeli videti, najbrž ne bo mogoče dobiti, toda lanskoletni program nam daje upanje, da je vendarle še dovolj dobrih filmov, ki so na voljo. Program, zastavljen tako kot letos, pa ugledu filmske scene prej škodi, kot koristi.
Lucijan Vihar
O KONFERENCI, KJER SE „PREPIRATA” DVA KI JE NI BILO
Bile so že seje, ki niso dale nobenih rezultatov, seje, na katerih delegati osnovnih organizacij niso razpravljali ali pa so razpravljali le po svojem osebnem prepričanju. Toda nesklepčne seje, kot je bila zadnja seja univerzitetne konference ZŠMS, že dolgo ni bilo.
Res daje predsednik konference po ugotovitvi nesklepčnosti (prisotna ni bila niti tretjina voljenih delegatov) salamonsko — »rešil« situacijo z odprtjem okrogle mize na temo mladinskih delovnih akcij, na temo interesnih aktivnosti, problematike delovanja osnovnih organizacij, njihovih predsedstev, ki se zapirajo v kroge, pa njihovega nezainteresiranega članstva in druge večne teme, toda pogovora o bistvenem problemu — zakaj se delegati niso udeležili seje konference, kaj je bistveno narobe v delu univerzitetne konference, kaj je narobe v delu osnovnih organizacij — tega se pri okrogli mizi niso vprašali. Zdi se, da bi bilo potrebno mladinsko organizacijo na univerzi krepko preveriti. Resolucijsko vseznalstvo pri okrogli mizi (mimogrede povedano, zelo tehten reso-lucijski prispevek je imel tudi prisotni predstavnik republiške konference ZSM) je samo potrdilo popolno nezmožnost mladinskih funkcionarjev razpoznavati in reševati resnična vprašanja v konkretni sredini. O tej nezmožnosti so pričali še tudi pogovori s temo idejnopolitično delo vZSM, ki smo jih volili na jesenskem seminarju za vodstva osnovnih organizacij. Prav osupljivo je, s kakšno vztrajnostjo iščejo mladinski funkcionarji kakršnekoli recepte za delo, samo da jim ne bi bilo treba misliti — resolucije, različni priročniki in seminarji jim pridejo prav kot nalašč.
Sicer |Da smo našim funkcionarjem posvetili že uvodnik v eni prejšnjih številk, zato jih zdaj pustimo pri miru. Pripraviti morajo ponoven sklic konference. Upajmo, da ne bo samo okrogla miza, da bodo delegati vsaj s svojo prisotnostjo potrdili potrebnost skupnega delovanja
REORGANIZACIJA OO ZSMS GIMNAZIJE MILOŠA ZIDANŠKA
Člani predsedstva OO ZSMS gimnazije Miloša Zidanška že dalj časa tehtajo možnosti za reorganizacijo osnovne organizacije. Predlog za to smo slišali že v začetku šolskega leta, vendar predsedstvo še ni uskladilo mnenj. Navedena so utemeljena dejstva:
Zaradi deljenega pouka prihaja do odtujenosti članov, nepopolne udeležbe na sestankih, preslabe informiranosti o problematiki. Od 29 oddelkov je 19 dopoldanskih in 10 popoldanskih razredov.
Vodstvo in odločanje je tako večidel v rokah tretješolcev in četrtošolcev. Deluje skupina ljudi, pri drugih opažamo nezainteresiranost.
Zavedamo se, da premalo blažimo razkorak v samoupravljanju na osnovnih in srednjih šolah.
Novih članov ne ocenjujemo po evidenčnih kartončkih, temveč po sposobnostih pri delu. Opažamo pa, da se prvošolci v novem okolju ne znajdejo. Prav tako opažamo, da napak vrednotijo prevzem funkcij. Mislimo, da morata biti zavest in sposobnost posameznika na srednji šoli takšna, da brez mentorja izvršuje naloge.
Stanje bi poskušali popraviti z ustanovitvijo aktivov. Koliko bi jih naj bilo in kako bi naj vključevali čimveč dijakov, pa je še vedno problem. Po razpravi je prišlo do treh razlogov:
— aktiv za dopoldanske in popoldanske razrede,
— aktiv za vse letnike iste paralelke (1 a, 2a, 3a, 4a ...),
— aktiv za vse prve letnike, za druge ...
RENATA ZADRAVEC
S tem sestavkom Končujemo naša razmišljanja o peripetijah v zvezi z gradnjo oziroma negradnjo kapacitete 140 postelj iz ti. dopolnilnega programa gradnje domov za učence in študente iz sredstev združenih v letu 1980.
Zapisali smo že, da je bilo vprašanje gradnje »140 postelj«, ali naj se gradi v Mariboru ali v Kranju, po januarski seji sveta univerze umaknjeno z dnevnega reda, ker ni prišlo do uskladitve stališč vseh treh komisij (študentska delegacija se je zavzela za gradnjo študentskega doma v Kranju). Zato je bilo to vprašanje dano v reševanje odboru podpisnikov družbenega dogovora o gradnji domov za učence in študente pri izobraževalni skupnosti Slovenije.
Med tem časom je odbor podpisnic odločil, da bodo sredstva, prej namenjena univerzi v Mariboru za gradnjo »140 postelj«, dodelili za financiranje gradnje študentskih domov v Ljubljani.
Ta rešitev je odpravla konfliktno situacijo na univerzi v Mariboru zaradi spornosti o lokaciji gradnje. Je pa ta rešitev razumljiva tudi sama po sebi, saj ie odstotek postelj po glavi študenta dosti nižji od odstotka, ki ga dosegamo v Mariboru. To, da do nadaljnjega v Kranju ne bo študentskih postelj, ostaja seveda še naprej odprto vprašanje.
Ograjujemo se do polemike o alternativah gradnje. Bolj nas zanima samo sporazumevanje na mariborski univerzi, saj je očitno, da to sporazumevanje ni potekalo v najbolj ugodnem ozračju, sicer bi bila odločitev o naložbi zagotovljenih sredstev hitrejša Zdi se, da sta za tako slabo sporazumevanje mogoča predvsem dva vzroka, če si dovolimo določeno poenostavitev zapletenosti spleta interesov, ki so se pojavljali.
Prvi vzrok lahko po trditvah nekaterih iščemo predvsem v neidenfiti-ciranosti visoke šole za organizacijo dela v Kranju z mariborsko univerzo. Po tej logiki bi delavcem VSOD problem študentskih ležišč prišel prav za zaostritev oziroma razčiščevanje razmerij z univerzo v Mariboru, katere integralni del so.
Drugi temeljni vzrok neuspešnega sporazumevanje pa po našem mnenju leži predvsem v apriorni opredelitvi sodelujočih s strani mariborskih šol in vodstva univerze za gradnjo v Mariboru, ker bi bila gradnja v Kranju dvomljive vrednosti. Za osnovni argument takšnega stališča je rabila širše ustvarjena politična klima o spornosti programske usmeritve krajske visoke šole za organizacijo dela Ker je bil ta moment v razpravah precej naglašen, puščamo v nemar razloge, oprte na tehnološke prednosti gradnje v Mariboru, ki bi vključevala poleg kapacitet rednega programa še tiste iz dopolnilnega.
četudi te naše ocene niso najbolj točne, pa je gotovo res, da se delegati v svetu univerze niso izjavljali na osnovi stališč, sprejetih v svoji bazi, kjer razprav o zadevnem vprašanju skoraj ni bilo. Zato so bile njihove odločitve še toliko bolj pod vplivom ustvarjene atmosfere. V takšnih okoliščinah pa delegatski sistem seveda ne more uresničiti svoje funkcije.
Odločitev odbora podpisnic je delegate razbremenila odgovornosti o konkretni odločitvi, ni pa razbremenila odgovornosti vodstvenih delavcev visoke šole za organizacijo dela in univerze za urejanje medsebojnih odnosov in resnično integracijo posamičnih v skupne interese univerze, zt
(NE)USPEŠNOST ŠTUDENTOV VPŠ
Smo v mesecu marcu, ko že lep čas potekajo predavanja drugega, letnega semestra. Vsakoletna praksa kaže, da se število tistih, ki so bili vpisani ob pričetku prvega leta oziroma semestra, občutno zmanjša ob vpisu v drugi semester. Dobro nam je znano, zakaj. Vemo, da je nemalo takih, ki se vpišejo na šolo samo zaradi določenih koristi, ki jim kot študentom pripadajo. Precej pa je tudi preveč brezbrižnih in neodgovornih, torej neresnih študentov.
V prvi semester je bilo na višjo pravno šolo vpisanih 239 študentov. Od tega jih je z vsemi opravljenimi izpiti, pogoji za vpis, prisjDelo vdrugi semester le še 146, petnajstim (15) paje bil vpis odobren zaradi posebnih okoliščin. Od skupno 239 študentov jih je torej napredovalo le 161, kar je 67,5 %.
Osip se je pravzaprav približal vnaprej predvidenemu, treba pa je poudariti, da so za zmanjšanje osipa študentje storili še vse premalo. Sicer pa nam število uspešnih oziroma neuspešnih študentov dovolj jasno pove, kdo so in koliko je takih, ki resnično žele z rednim delom in čim večjim uspehom končati šolo.
Jožica Bauman
INFORMACIJA O DELOVNIH AKCIJAH
Vsako leto se mladi iz Slovenije udeležujemo mladinskih akcij širom po Jugoslaviji; tako se bomo letos udeležili tudi akcij izven SRS. V SRS bo deset delovnih akcij: tri zvezne (Posočje, Suha Krajina, Kozjansko) in sedem republiških (Brkini, Slovenske gorice, Kras, Goričko, Kobansko, Istra in Bela krajina). Na zveznih MDA akcija poteka v treh izmenah:
1. izmena: od 7. 6. do 5. 7. = 28 dni,	/
2. izmena: od 6. 7. do 2. 8. = 28 dni’
3. izmena: od 3. 8. do 31. 8. = 28 dni,
na republiških pa v štirih izmenah:
1. izmena: od 1. 6. do 21. 6. = 21 dni,
2. izmena: od 22. 6. do 12. 7. = 21. dni
3. izmena: od 13. 7. do 21. 8. := 21 dni,
4. izmena: od 3. 8. do 23. 8 = 21 dni.
UDELEŽBA MLADINSKIH DELOVNIH OK ZSMS Maribor Suha krajina — 1. izmena, Kobansko — 4. izmena,
Istra — 3. izmena,
Bela krajina — 3. izmena.
Izven SRS v prvi in tretji izmeni: črna Gora — 1. izmena, Makedonija — 3. izmena.
OK ZSMS Celje Suha krajina — 2. izmena,
Brkini — 2. izmena,
izven SRS v prvi in tretji izmeni.
BRIGAD NA MDA
OK ZSMS Koper Slovenske gorice — Kobansko — 4. izme izven SRS v prvi izme IK ZSMS Kranj Posočje — 1. izmena Brkini — 2. izmena, Slovenske gorice *— izven SRS v prvi izme
Prijavite se za MDA v vaši OK ZSMS, kjer dobite vse ostale informacije.
Komisija za MDA pri UK ZSMS Maribor
ТО606ШШ
ase
Ш
RAZMIŠLJANJE OB PREDLOGU ZAKONA O USMERJENEM IZOBRAŽEVANJU
ALL ZARES ŠOLA ZA ŽIVLJENJE IN DELO
Ker je bil osnutek zakona o usmerjenem izobraževanju dolgo v javni razpravi, menimo, da so temeljna izhodišča zakona znana vsem bralcem.
Skupščina SR Slovenije je na seji vseh zborov sprejela zakon ob številnih pripombah in spremembah. V pričujočem razmišljanju nas zanima predvsem tisti del zakona, ki (ne)zajema temeljne spremembe (visokošolskega sistema.
IZVAJALCI IN UPORABNIKI
Izvajalci so temeljne organizacije združenega dela, ki zastavljajo potrebe in s tem program, in pedagoški delavci. Programi so skupno delo izvajalcev in uporabnikov, uresničevanje programov plačuje uporabnik, kar je regulirano s samoupravnimi sporazumi v okviru svobodne menjave dela. Do tukaj torej nič novega.
Nekaj več pa je potrebno povedati o vzgojno izobraževalnih programih. Predlagatelj zakona je predvidel, daje usmerjeno izboraže-vanje namenjeno delu in samoupravi in je to uresničil z idealnimi, popolnoma jasnimi cilji tega procesa. O programu se dogovarjajo samo izvajalci in uporabniki. Za izvajanje programa je predvidena meja 30 ur za študente in 32 za dijake, s tem da obseg dela udeležencev ne sme preseči 42 ur tedensko. Upravičena je bojazen, da bi šole lahko videle razliko ob izobraževanju za samoupravljenja v dosedanjih obštudijskih dejavnostih, organizirani pedagoški proces pa v predavanjih, vajah in kakšnem seminarskem delu. Zahteva po samoupravnem znanju se lahko zelo preprosto reši tudi z enim ali dvema »specializiranima predmetoma". Ce se to ne bi uresničilo, bi pedagoški delavci morali priznati nekoristnost in zgrešenost sedanjega pedagoškega procesa Še vedno torej ni razrešena dilema, ali so šole dolžne nuditi širše temelje za ustvarjalni prispevek k celotnemu razvoju družbe ali pa jim ostane ozka funkcija specializacije za določen poklic. Iz tega izhaja tudi vprašanje učenja za reprodukcijo in razvoj, preverba znanja na temelju reprodukcijske sposobnosti ali pa funkcija predvidevanja kasnejšega samostojnega obnašanja, predavanja in vaje ali mentorstvo ...
Ob koncu razmišljanja se upravičeno vsiljuje strah pred šolanjem za delo, za točno odrejeno delovno mesto v odrejeni delovni organizaciji, šola za življenje in samoupravljanje pa naj ostane domena obštudijskih dejavnosti.
UDELEŽENCI
Položaj udeležencev vzgojnega procesa lahko razberemo tudi iz besed priznanega profesorja naše univerze. Na posvetovanju Marksizem in univerza je rekel: »Dobimo študenta, ga oblikujemo, izučimo, spoliramo po potrebah združenega dela, pri čemer študent tudi sodeluje. Ni težko opaziti, da manjka zaključna faza procesa.« V skladu s prejšnjimi zakoni in ob predlogu novega, uporabljajoč prej navedeno misel, je vzgojni proces in položaj udeleženca v njem videti takšen:
Izvajalci in uporabniki se dogovorijo za določen program. Izvajalci dobijo učenca, ki ga izoblikujejo, spolirajo in ob načelih svobodne menjave dela prodajo uporabniku. Sodelovanje udeleženca je pri tem lahko minimalno ali optimalno, kar je stvar vsakega posameznika. Zakon sicer utrjuje tripartitnost samoupravljanja, ker pa udeležencem ne daje istih pravic in dolžnosti, s tem zmanjšuje tudi njegov delež. Dijaki in študentje naj ne bi spoznavali samoupravljanje samo kot teorijo, pripravo za delovanje v združenem delu. Kako lahko udeleženec (dijak še manj od študenta) upravljav šoli, kjer ima položaj pasivnega poslušalca, njegov uspeh pa se meri z reproduktivno sposobnostjo znanja profesorskih avtoritet. Položaj udeleženca ne bo nič drugačen kot do sedaj, s sedanjim pa smo nezadovoljni vsi, učenci, uporabniki, izvajalci, vsa družbena skupnost.
NAMESTO ZAKLJUČKA
Velike (vendar ne revolucionarne) novosti v predlogu zakona so planiranje kadrov, usmerjenost izobraževanja in stopnjevanje. Bistvo sistema pa se ne spreminja. Ostaja profesorska hierarhija nazivov, ostajajo predavanja, vaje, izpiti, enak način učenja, ista skripta. Ostajajo isti učenci, ki sprejemajo učno vzgojni program, tu je enako učenje na ravni reprodukcije za izpit in diplomo. Ostajajo sanje o šoli za življenje, samoupravljanje, delo. Priznajmo na koncu, daje usmerjeno izobraževanje korak naprej v spreminjanju šolskega sistema, do prave reforme pa je še zelo dolga pot.
si
ŽE SPET O ŠTIPENDIJAH
Ob primerjavi podatkov o višini štipendij, načina izplačevanja in relativnega odnosa do rasti življenjskih stroškov in inflacije naletimo na neugodno sliko. V naši štipendijski politiki se dogaja, da se višine štipendij usklajujejo prepozno oziroma nepravočasno in se na ta način ne da doseči vsaj neki realnejši odnos do živlieniskih stroškov. To je le ena plat medalje, pravzaprav ne medalje, ampakkocke, ki se obrne vedno na tisto stran, ki ni ugodna za nas štipendiste.
Slišali smo že nove predloge, da bi se štipendija ob koncu vsakega šolskega leta, ob koncu tekočega leta oziroma ob koncu vsakega polletja valorizirala. Žal pa se od predloga nismo mnogo odmaknili in tako ostali na tem, da se štipendija usklajuje s stroški za leto ali celo za dve nazaj. Ob vsem tem se poraja eno samo vprašanje: Mar štipendija ne služi sa socialno podporo? Če naj bi temu služila, potem ne bi bilo obstoječega stanja, da se šolajoča mladina nastavlja kot hrana ali celo strašilo za inflacijo. Navajam še eno slabost, ki govori o načinu izplačevanja štipendij. Kot smo že mnogokrat zapisali, je osnovni namen štipendije, da omogoči vsem nam enake možnosti priti do izobrazbe in poklica. Nisem še videl sporazuma med štipenditorjem in štipendistom, ki ne bi vseboval vseh mogočih in nemogočih členov, govorečih o dolžnostih štipendista do OZD. Vsak sporazum pa ima tudi odstavek ali celo člen, ki navaja, da se mora štipendija izplačevati do določenega datuma v mesecu. Lepo in prav, toda tega se žal nihče ne drži. Štipendisti moramo svoje dolžnosti do štipenditorja redno izpolnjevati in prav bi bilo, da bi bilo tudi obratno. Kakšne so sankcije, če nam štipendij ne izplačajo pravočasno, ne vem. Morda imajo službe za prenos štipendij fiksno idejo, da mora študent živeti za tri ali štiri mesece nazaj. Tem ljudem predlagam, naj poskusijo tako živeti.
Prej sem navedel misel »živeti za nazaj«. Ko sem napravil bilanco zakasnitev izplačil štipendij, sem ugotovil, da seštete zamude dajo vsoto šestih mesecev v enem šolskem letu. Te podatke sem dobil tako, da sem sešteval razlike med prihodom štipendije in desetim v tistem mesecu, za kateri je štipendija bila namenjena.
V našem dnevnem časopisju mnogo tarnamo, da nekatere OZD nimajo dovoli kadrov, kljub temu da so potrebe po kadrih pokrivali s štipendijami skozi štiri ali celo osem let. Štipendije že ne pa korektni odnosi! Dogaja se, da tvoj sošolec, štipendist druge OZD, dobiva štipendijo, ki je več|aod tvoje za faktor dva ali celd-tn ati pada ima bruc iz iste OZD štipendijo, ki prekaša tvojo za celih sto odstotkov. Mlad strokovnjak ima do prej omenjenih problemov še neko uvidevnost, kajti reče si pač: »Se malo, pa bo gotovo!« na vzemimo za primer, da si preživelprejšnji primer in sedaj hočeš stopiti v delovno razmege. Tu doživiš nov udarec, ko ugotoviš, da ti štipenditor niti slučajno ni poskušal priskrbeti še kako potrebnega stanovanja. Toga namreč ni. Ali so mar take zahteve za današnji čas previsoke? Iz ieze se odločiš oditi v drugo OZD, ki zadovolji vsaj osnovne življenjske potrebe. V tem času pa se tvoja bivša OZD spomni nate. Vračaj štipendijo z vso inflacijsko stopnjo zraven, če moreš! Ta primer ni redek, niti slučajen, in ga ne moremo kar prezreti. Takšen položaj morajo OZD rešiti med seboj.
Doslej sem navajal slabosti štipenditorjev, vendar pa tudi štipendisti nismo brez slabosti, kajti tudi mi delamo mnogokrat površno in nepovezano. Kot vsi vemo, obstajajo klubi štipendistov, ampak na klubske seje pride le tretjina in le redko polovica zainteresiranih z obeh strani. Na teh posvetih bi lahko, z upoštevanjem mnenj obeh strani, dosegli velik napredek in izboljšanje stanja. Kaj nam pomagajo papirnata pravila, če jih ne uresničujemo. Štipendisti smo tudi precej neresni, ko moramo dostavljati dokumente o upravičenosti do štipendij za naslednje šolsko leto. Tako prihaja do dobrih
izgovorov, da OZD niso dobile vseh dokumentov in da tako ne morejo izplačati štipendij niti tistim, ki so v rednem roku poslali dokumentacijo. Izgovori z ene strani, zagovori z druge strani, prepričevanja s tretje strani. Mesec čakanja, mesec jeze na štipenditorja, mesec obupa in svetel dan prihoda štipendije, svetel samo do trenutka, ko poravnaš stroške za mesec nazaj. Kaj za naprej? Ne veš! Spet mesec čakanja, mesec jeze ...
Vse prejšnje slabosti in napake so realna slika naše štipendijske politike. Takšni odnosi lahko našo družbo ogromno stanejo, kajti grupiranje strokovnjakov v centrih poraja centre moči. Druge nerazvite pokrajine pa počasi lezejo, kljub lepim obljubam, navzdol.	Jožef	Muršič
KAKO ŠTUDENTI VTŠ OCENJUJEMO SVOJE PEDAGOŠKE DELAVCE
Ocenjevanje pedagoškega procesa in predavataljev v anketah je trenutno na visoki tehniški šoli ena od bistvenih študentskih nalog, katere smo se lotili z vso resnostjo in pri tem dosegli tudi določene rezultate. Na oblikovanju postopka ocenjevanja smo delali več let. Prve ideje in osnutki anket so se porodili pred osmimi leti. Takrat so študenti skupno s profesorji iskali najresnejše možnosti. Za vzorce so uporabili ameriške, nemške kot tudi naše psihološko metodično izdelane, laične ankete. Razpravljali so o njihovi kvaliteti, vendar na samo .izvajanje niso prešli celih šest let. Nekateri profesorji, ki so hoteli priti do objektivnega študentskega mnenja o sebi, so celo sestavljali ankete po svojih konceptih in jih tudi dajali študentom izpolnjevati. Toda take ankete so bile zgolj profesorjeve, študenti z njimi niso mogli operirati, bile so nepopolne.
Kako zelo so ankete pomembne, največkrat ugotavljamo takrat, ko je habilitacijski komisiji potrebno poslati študentsko mnenje o profesorju. Mnenja iz prejšnjih let, v veliki meri pa tudi današnja so največkrat neobjektivna. Ta mnenja (v imenu OO ZSMS) niso mnenja večine. Pisana so zelo neobjektivno, večkrat so tudi namenoma popačena. V večini primerov so čisto šablonska, med seboj skoraj enaka, čeprav so pisana za profesorje zelo različnih kvalitet.
Iz take situacije lahko pomaga le kvalitetno izvajanje ocene pedagoškega dela. Prvikrat smo se na VTŠ soočili z izvajanjem anket v preteklem letu. Za vse tehniške smeri smo imeli enotno anketo. Ta pa je imela številne napake. Vsebovala je preveč vprašanj. Tudi sama vprašanja niso bila povsod najbolje in dovolj razumljivo fjostavljena, tako da tudi odgovori niso bili zadovoljivi. Nekateri vprašanj študenti sploh niso razumeli, tako da rezultatov ni bilo moč resno upoštevati. Izpolnjene ankete so šle v računalniško obdelavo, pri čemer je računalnik sintetiziral po več odgovorov v enega samega, s tem pa je slikav končnih rezultatih postala še bolj nejasna in na podlagi teh anket ni bilo mogoče dobiti celovite ocene pedagoškega procesa. Na VTO strojništvo je bila obdelava ankete še posebej neorganizirana, tako daje bilo potrebno rezultate ankete celo razveljaviti. Sicer pa so bili rezultati anket dani v razprave po svetih letnikov in so dobili veljavo šele po potrditvi na svetih. Vse naštete napake in slabosti koncepta ankete kot tudi njenega izvajanja in vrednotenja rezultatov smo v letošnjem letu skušali odpraviti. O vsebini nove ankete smo se najprej dogovarjali predstavniki vseh štirih VTO, kasneje pa še na VTO kemijska tehnologija študenti skupai s predavatelji. Glede na to, da naj bi predavatelji v anketi dobili oceno svojih predavanj in vaj in bi na osnovi tega skušali izboljšati sam pedagoški proces, smo pri sestavi anketnih vprašanj enakopravno ujx)števali tudi njihove predloge.
Nikakor se ne morem strinjati, da na vseh oddelkih, razen na VTO kemijska tehnologija, ocenjujemo predavatelje in vodje vsaj takoj po koncu predavanj. Študent, ki še nima opravljenega izpita, bo dal nerealno oceno, saj je obremenjen s psihičnim faktorjem, ki mu ga vsiljuje neopravljen izpit. Zatosmo na VTO kemijska tehnologija ocenjevali pedagoški proces za leto dni nazaj.
Ena od slabosti izvajanja ankete je v tem, da ne sodelujejo tudi izredni študenti ter da zahtevajo vprašanja od izpolnjevalcev napisane odgovore. Pripomb k oceni v anketi je bilo s študentske strani zelo malo, pa še večina teh pripomb je bila na svetih letnikov, ko so le-ti obravnavali ankete, razveljavljenih.
Organizacija izvedbe ankete, njene obdelave ter interpretacije je bila letos veliko boljša kot lani. Rezultati so tokrat enostavni in podani za vsako vprašanje posebej, da bi se s tem odpravili vsakršni nesporazumi. Prav tako bodo rezultati javni.
Ankete pa ne omogočajo ocenitve samoupravne in družbenopolitične aktivnosti pedagoških delavcev, kar je ena od njihovih bistvenih pomanjkljivosti. V lanski anketi so sicer bila vprašanja tudi o tem, vendar študenti nanje niso znali odgovoriti, zato smo letos ta vprašanja izpustili in bomo o njih raje razpravljali na svetih letnikov.
Ugotavljamo, da bi bila ocena pedagoškega procesa in pedagoških delavcev zelo dobro izvedena, če bi ocenjevali tudi diplomanti, saj imajo celovit pregled izobraževalnega procesa. Nikjer se npr. ne ocenjuje pripravljenost za mentorstvo pri izdelavi diplomskih nalog. Diplomanti bi prav gotovo podali najobjektivnejše ocene. Bilo bi jim potrebno le poslati ankete, seveda primerno dopolnjene, in bi imeli v rokah zelo dobre rezultate. Ugodna je ugotovitev, da OO ZSMS že sedaj sestavljajo mnenja za habilitacijsko komisijo na podlagi sedanjih svežih rezultatov. Kljub temu da je anketa šele druga po vrsti in da z njo ni moč zasledovati študijskega procesa v daljšem obdobju, pa je upoštevanje takih rezultatov vsekakor boljše, kakor pa sestavljanje mnenj nekaj študentov (funkcionarjev).
Zelo ugodno je, da so o anketah razpravljali tudi v OO ZK ter na VTO kemijska tehnologija, v OO ZK so celo ustanovili delovno skupino, ki je podala stališča do vsebine, izvedbe ter vrednotenja ankete. Podobno bi lahko storili tudi na drugih oddelkih VTŠ.
Premalo dela pri izvedbi anket so opravile OO ZSMS, saj je pretežni del odpadel na študentsko individualno poslovodno strukturo, pri tem pa se moramo zajedati, dattpravZS^S moral ajatt-gosilka akcija. ,
Ocenjevanje postaja iz let? yJ§tO boljšfe, Sedaj ja nryb že takb vtsbk, da obstaja določen vpliv ‘študentov na pedagoški proces! In kar je še bolj razveseljivo: študenti smo v veliki meri to dojeli, spoznali in se poslužujemo teh demokratičnih pravic.
Zdravko Kravanja
SEMINAR ZA BAZO?!
Po podatkih republiške konference zveze socialistične mladine Slovenije je bilo v obdobju od X. kongresa. ZSMS do organizacije mladinske poletne šole v 48 občinskih in univerzitetnih konferencah ZSMS (od 62) samo na temo idejnopolitičnega izobraževanja organiziranih 2.250 predavanj, 1.320 posvetov, 630 tematskih sej, 240 okroglih miz in 325 seminarjev — eno-ali dvodnevnih. Število udeležencev vseh navedenih oblik idejnopolitičnega izobraževanja je bilo 86.335 članov ZSMS.
Razen tega ie RK ZSMS organizirala 17 večdnevnih seminarjev, v katere je bilo vključeno čez 1.000 aktivistov iz občinskih konferenc. Univerzitetna konferenca ZSMS Maribor najmanj enkrat letno organizira večdnevni seminar na Pohorju. Nekatere osnovne organizacije .ZSMS na šolah imajo isto prakso.
Pri vseh teh oblikah izobraževanja in dogovarjanja sta nam jasni vsaj dve stvari: da so rezervirane za vodilne in da dosti stanejo. Z delovanjem osnovnih organizacij ZSMS pa nikjer nismo zadovoljni. Mogoče bi veljalo razmišljati o usposabljanju širšega članstva. Mogoče bi en seminar za bazo bil bolj učinkovit in bolj poceni. Mogoče bi se dal usposabljati, osveščati in dogovarjati brez seminarjev, simpozijev, posvetovanj.
Mogoče bi to bil prispevek mladih k stabilizaciji.
Mogoče bi bilo potrebno o vsem tem dobro razmisliti.
si
KRITIKA FINANČNIH PLANOV OO ZSMS NA MARIBORSKI UNIVERZI
Pred kratkim so vse OO ZSMS dostavile univerzitetni konferenci ZSMS svoje finančne plane. 2e ob prvem pogledu nanje ugotovimo, da so v večini primerov sestavljeni nepremišljeno, na hitro ter da ti plani niso pravi finančni odraz delovnih planov.
Postavljam vprašanji:
— V koliko 00 ZSMS so bili ti finančni plani sprejeti s soglasjem večine'članov ZSMS?
— V koliko OO ZSMS je večina članov resnično sodelovala pri sestavljanju finančnih programov svojih osnovnih organizacij? Ti dve vprašanji pa neposredno nakazujeta vprašanji s še večjo težo:
— Kje s ploh je večina članov razpravljala in sestavljala programedela 00 ZSMS?!
— Ali so 00 ZSMS upravičene, da za takšno svoje (ne)delo planirajo toliko sredstev?
Večji del finančnih planov je sestavljala le peščica ljudi, ki so v večini primerov člani predsedstva 00 ZSMS. Torej se pri sestavljanju planov kaže izrazito forumsko delo ter tendenca, da si tiforumi za svoje potrebe zagotovijo čimveč sredstev. Tako je mogoče razumeti dejstvo, da na VEKš osnovna organizacija planira za potrebe predsedstva, koordinacijskega odbora ZSMS ter koordinacijskega odbora fakultet (sami forumi) kar tretjino vseh sredstev. Takih primerov je še več.
Velik del sredstev za obštudijsko dejavnostjo namenjen — IADAM. Dokler bodo imele - IADE neustrezne programe in relativno majhno udeležbo, se vprašujem o smiselnosti obstoja le-teh. — IADE so namreč veliko breme za delo ZSMS, saj je organizacija — IAD za predsedstva 00 ZSMS balast, ki idejnopolitično akcijo ZSMS zmanjšuje.
ZSMS se prav tako preveč ukvarjajo s športnimi dejavnostmi, ob tem pa ne rešujejo najrazličnejših problemov samoupravne, politične, kulturne ter študijske neaktivnosti študentov.
Idejnopolitičnega dela večinaOOZSMS ne opravlja zadovoljivo. 00 ZSMS še vedno ne usmerjajo samoupravne aktivnosti študentov kot udeležencev samoupravljanja. Vse to seveda odseva tudi v finančnih planih, kjer je za športne aktivnosti namenjeno več sredstev kot za druge dejavnosti. Le v 00 ZSMS elektrotehnika na visoki tehniški šoli so dali prednost kulturni dejavnosti in so eni redkih, ki nekaj ustvarjajo za dvig kulture, ne samo študentov v svoji 00 ZSMS, temveč tudi za širši mariborski prostor.
00 ZSMS se tudi niso dogovarjale o koordiniranju svojih delovnih planov. Koordiniranje dela ZSMS bi prispevalo h kvalitetnejšemu delu in akcijski enotnosti ZSMS. V tem smislu bi bilo dobro spreminjati tudi finančne plane 00 ZSMS.
Zelo me moti, da so v 00 ZSMS na VŠOD Kranj v svoj finančni plan vnesli tudi sredstva, ki jih bo šola prispevala za absolventski Izlet študentov. Ne moti me toliko, da šola nakaže denar OOZSMS, ne pa za absolventski izlet direktno, kot to, da letos v letu stabilizacije še vedno uporabljamo sredstva za nebistvene dejavnosti, po drugi strani pa v 00 ZSMS na VSOD Kranj godrnjajo, da ne bodo mogli zagotoviti dovolj sredstev za svojo dejavnost ter za obštudijsko dejavnost univerze v Mariboru.
Zdravko Kravanja
ERICH FROMM
APLIKACIJA HUMANISTIČNE PSIHOANALIZE NA MARXOYO TEORIJO
Marksizem je humanizem in njegov namen je polni razvoj človekovih sil: ne človeka, deduciranega iz njegovih idej ali zavesti, temveč človeka z njegovimi fizičnimi in psihičnimi lastnostmi, realnega človeka, ki ne živi v vakuumu, pač pa v družbenem kontekstu, človeka, ki proizvaja, da bi živel. Vsekakor je dejstvo, da je celoviti človek, ne pa njegova zavest, v središču zanimanja marksistične misli, kar diferencira Marxov „materializem" od Heglovega idealizma, pa tudi od ekonomistično-mehanične deformacije marksizma. Velik Marxov dosežek je bil očiščenje ekonomskih in filozofskih kategorij, ki zadevajo človeka, njihovih abstraktnih in odtujenih izrazov, ter aplikacija filozofije in ekonomike ad hominem. Магха je zanimal človek in njegov smoter je bila osvoboditev človeka prevladujočih gmotnih interesov, osvoboditev iz ječe, ki so jo okrog njega zgradile njegova lastna urejanja in dejanja, če kdo ne razume tega Marxovega cilja, ne bo nikoli razumel njegove teorije ali njenega falsificiranja s strani mnogih, ki zahtevajo njeno uporabo, prakticiranje.
četudi se Marxovo glavno delo imenuje Kapital, je ta knjiga pomenila le stopnico v njegovem celotnem raziskovanju na sledi
zgodovine filozofije. Магхи je bil študij kapitala orodje kritike, uporabljeno za razumevanje človeka pohabljajočega položaja v industrijski družbi. Je stopnica velikega dela, ki bi se lahko imenovalo — če bi ga bil sposoben napisati — O človeku in družbi.
Marxovo delo, tako „mladega Магха" kot pisca Kapitala, je polno psiholoških pojmov. Ustvarja se s pojmi kot so „človekovo bistvo" in „pohabljeni" človek, z „alienacijo", z „zavestjo", s „strastnimi težnjami" in z „neodvisnostjo", če omenimo le nekatera najvažnejša. V nasprotju za Aristotelom in Spinozom, ki sta utemeljila etiko v sistematični psihologiji, Marxovo delo skoraj ne vključuje psihološke teorije. Razen fragmentarnih opazk, kot je to distinkcija med fiksnimi (npr: lakota in spolnost) in fleksibilnimi nagoni, ki so socialni produkt, je komaj mogoče najti kaj psihološko relevantnega v Maorovih spisih ali pa, o tem predmetu, v delih njegovih naslednikov. Razlog te pomanjkljivosti in v pomanjkanju zanimanja ali pa latenta za analiziranje psiholoških fenomenov (zvezki, ki vsebujejo neskrajšano korespondenco med Maorom in Engelsom kažejo sposobnost prodornih analiz nezavednih motivacij, ki bi bila v čast tudi nadarjenemu psihoanalitiku); najdemo ga tudi v dejstvu, da v času
Marxovega življenja še ni bilo dinamične psihologije, ki bi jo mislec lahko apliciral na problematiko človeka. Marx je umrl I. 1883; Freud je pričel objavljati svoja dela več kot deset let po Marxovi smrti.
Vrsto psihologije, nujno za dopolnitev Marxovih analiz, četudi potrebno mnogih revizij, je ustvaril Freud. Psihoanaliza je predvsem dinamična psihologija. Ukvarja se s psihičnimi silami, ki motivirajo človekovo ponašanje, akcijo, občutja, ideje. Teh sil vedno ni mogoče videti kot takšnih ; nanje lahko sklepamo z opazovalnih pojavov in jih študiramo v njihovih protislovjih in transformacijah. Da bi bila uporabna za marksistično mišljenje, mora psihologija biti takšna, da opaža evolucijo teh psihičnih sil kot proces konstantne interakcije med človeškimi potrebami ter družbeno in zgodovinsko realnostjo, na kateri participira. Biti mora psihologija, ki je že od samega začetka socialna psihologija. Končno, mora biti kritična psihologija, posebej kritična do človekove zavesti.
Freudova psihoanaliza zadovoljuje te glavne pogoje, čeprav njene relevantnosti za marksistično misel ni razumela niti večina froj-dovcev niti marksisti. Vzroki za to neuspešnost v povezovanju so očitni s tradicijo ignoriranja psihologije; Freud in njegovi učenci so razvijali svoje ideje znotraj ogrodja mehaničnega materializma, ki se je izkazal kot omejevanje razvoja velikih Freudovih odkritij in kot nezdružljiv z „historičnim materializmom".
Medtem so se pojavila nova gibanja. Najpomembnejše med njimi je preporod marksističnega humanizma, o čemer priča njegov današnji obseg. Mnogi marksistični socialisti, še posebej iz manjših socialističnih dežel, pa tudi tisti z zahoda, so se zavedeli dejstva, da marksistična teorija potrebuje psihološko teorijo človeka; zavedeli so se tudi dejstva, da mora socializem zadovoljevati človeško potrebo po sistemu usmerjanja in verovanja (devotion); ukvarjati se mora z vprašanji o tem, kaj je človek in kaj sta misel in smoter njegovega življenja. Biti mora temelj etičnih norm in duhovnega razvoja onstran puhlih fraz, kot je „dobro je tisto, kar služi revoluciji" (delavska država, zgodovinska evolucija itd.).
Z druge strani se je dvignil kriticizem v psihoanalitičnem taboru zoper mehanični materializem v temelju Freudovega mišljenja ter se usmeril h kritičnemu prevrednotenju psihoanalize, še zlasti teorije libida. Ob razvoju v obeh, v marksističnem in v .psihoanalitičnem mišljenju, je čas pripeljal humanistične marksiste do spoznanja, da je poraba dinamične, kritične in družbeno usmerjene psihologije odločilnega pomena za nadaljnji razvoj marksistične teorije in socialistične prakse; kajti teorija, skoncentrirana na človeka, ne more dolgo ostati teorija brez psihologije, če noče izgubiti stika s človeško realnostjo. Na straneh, ki sledijo, želim prikazati nekatere glavne probleme, ki se z njimi ukvarja ali pa jih kakorkoli obravnava humanistična psihoanaliza.
Prvi problem, ki ga želim obravnavati, je „socialni karakter", značajska matrica, skupna grupi (narodu ali razredu, npr.), ki učinkovito deterninira dejanja in misli njenih pripadnikov. To pojmovanje je posebna razvojna oblika Freudovega pojmovanja značaja, katere bistvo je dinamična narava značaja. Freud je pojmoval značaj kot relativno stalno manifestacijo različnih vrst libidi-noznih teženj, ki so od psihičnih energij usmerjene k določenim ciljem in ki izvirajo iz določenih izvorov. V svojih pojmih oralnega, analnega in genitalnega karakterja prezentira Freud nov model človeškega značaja, ki pojasnjuje ponašanje kot rezultat različnih čustvenih teženj (passionate strivings); Freud je domneval, da je smer in intenziteta teh teženj rezultat izkustev zgodnjega otroštva v razmerju do „erogenih con" (usta, anus, genitalije), poleg tega pa so konstitutivne prvine ponašanja staršev posebej pomembne za razvoj libida.
Pojmovanje socialnega karakterja se nanaša na matrico karakterne strukture skupne za grupo. Suponira, da je temeljni dejavnik v oblikovanju „socialnega karakterja" praksa življenja, ker ga konstituirajo proizvodni način in rezultati socialne stratifikacije.
Socialni karakter je tista posebna sestava duševne energije, ki je izoblikovana v vsaki dani družbi, tako kot je to koristno za funkcioniranje te posebne družbe. Povprečna oseba mora hoteti delati to, kar mora delati, zato da bi funkcionirala v meri, ki dovoljuje družbi, da uporabi svoje sile za svoje namene. Človekova energija se pojavlja v družbenem procesu le deloma kot navadna fizična moč (delavčevo oranje zemlje ali graditev cest); kot navadna fizična moč (delavčevo oranje zemlje ali graditev cest); deloma se kaže v specifičnih oblikah psihične energije. Član primitivnega ljudstva, ki živi od napadov in ropanja drugih plemen, mora imeti značaj bojevnika s strastjo za vojskovanje, ubijanje in ropanje. Pripadniki miroljubnega, poljedelskega plemena morajo imeti nagnjenje za sodelovanje — zoper nasilje. Fevdalna družba dobro funkcionira le, če imajo njeni člani težnjo po podrejanju avtoriteti, odnos spoštovanja in občudovanja do vseh, ki so jim nadrejeni. Kapitalizem funkcionira le z ljudmi, ki so željni dela, ki so disciplinirani in natančni, katerih glavni interes je denarna korist in katerih poglavitno življenjsko načelo je dobiček kot rezultat proizvodnje in menjave. V XIX. stoletju potrebuje kapitalizem ljudi, ki so varčni; v sredini XX. stoletja rabi ljudi, ki so strastno zainteresirani za uspešnost in za konzumiranje. Socialni karakterje forma, v kateri je izoblikovana človeška energija za uporabo kot proizvodna sila v družbenem procesu.
Socialni karakter je okrepljen z vsemi instrumenti vpliva, ki z njimi družba razpolaga: njen sistem šolanja, njena veza, njena književnost, njene pesmi, njena šola, njene navade in še najbolj metode, ki z njimi starši vzgajajo svoje otroke. To zadnje je tako pomembno zato, ker se karakterna struktura individualno izoblikuje v znatnem obsegu v prvih petih ali šestih letih njegovega življenja.
Toda vpliv staršev ni bistveno individualen ali slučajen, kot so verjeli klasični psihoanalitiki; starši so predvsem predstavniki družbe, tako s svojimi lastnimi karakterji kakor z vzgojnimi metodami; med seboj se razlikujejo le v majhnih stopnjah in te razlike navadno ne zmanjšujejo njihovega vpliva v ustvarjanju družbeno zaželene matrice družbenega karakterja.
Pogoj formuliranja pojma socialnega karakterja kot eksistence, oblikovane v praksi življenja vsake dane družbe, je bila revizija Freudove teorije libida, kije baza za njegovo pojmovanje značaja.
Libido teorija je zakoreninjena v mehanističnem pojmovanju človeka kot stroja; z libidom (poleg nagona po samoohranitvi) kot izvorom energije, upravljanjem s „principom ugodja", ki reducira naraščanje libidinozne napetosti na njeno normalno raven.
V nasprotju s tem pojmovanjem sem poskušal pokazati (še posebej v Človeku za sebe), da se različne težnje človeka, ki je primarno družbeno bitje, razvijajo kot rezultat njegove potrebe po „asimilaciji" (glede stvari) in „socializaciji" (z ljudmi), in da so oblike asimilacije ter socializacije, ki konstituirajo njegove glavne strasti, odvisne od socialne strukture, v kateri biva. Človeka v tem pojmovanju motrimo kot zaznamovanega z njegovimi čustvenimi težnjami do objektov — ljudi ter narave — in njegova potreba v razmerju njega samega do sveta.
Pojmovanje socialnega karakterja odgovarja na pomembna vprašanja, s katerimi se marksistična teorija ni ustrezno ukvarjala.
(1)	Zakaj ima družba uspeh v pridobivanju vdanosti največjih svojih članov celo, kadar ti trpijo pod sistemom in četudi jim njihov razum govori, da jim njihova vdanost njej škoduje? Zakaj njihov realni interes, ki ga imajo kot človeška bitja, ne prevlada njihovih fiktivnih interesov, ustvarjenih z vsemi vrstami ideoloških vplivov iri s pranjem možganov? Zakaj zavest o njihovi razredni situaciji in o prednostih socializma ni tako učinkovita, kot je Marx verjel, da bo? Odgovor na to vprašanje leži v fenomenu družbenega karakterja. Nekoč je družba bila uspešna v oblikovanju karakterne strukture poprečne osebe na podoben način, da je ta rada ravnala tako, kakor je morala ravnati, da je bila zadovoljna z razmerami, katere ji je vsilila družba. Ena izmed Ibsenovih oseb je nekoč dejala: „On zna napraviti vse, kar hoče napraviti, ker hoče samo tisto, kar zna." Niti ni potrebno reči, da je socialni karakter, ki je npr. zadovoljen s podrejenostjo, pohabljen karakter. Toda pohabljen ali ne — služi namenu družbe, ki potrebuje ponižne ljudi za svoje ustrezno funkcioniranje.
(2) Pojem socialnega karakterja služi tudi za razlago zveze med materialno bazo družbe in družbe in „ideološko vrhnjo stavbo". Магха so pogosto razlagali v pomenu, da ideološka vrhnja stavba ni nič drugega kot odsev ekonomske baze. Ta razlaga ni korektna; toda vsekakor je dejstvo, da v Marxovi teoriji narava razmerja med bazo in vrhnjo stavbo ni bila ustrezno razložena. Dinamična psihološka teorija lahko pokaže, da družba proizvaja socialni karakter in da socialni karakter teži k produciranju in ohranjanju idej in ideologij, ki se mu prilagaja ter se z njim vzdržujejo. Kakorkoli — ni le ekonomska baza, ki ustvarja določeni socialni karakter, ki obratno ustvarja določene ideje. Ideje, nekdaj ustvarjane, tudi vplivajo na socialni karakter in posredno na družbeno ekonomsko strukturo. Tu poudarjam, da je socialni karakter posrednik med družbenoekonomsko strukturo ter idejami in ideali, ki v družbi prevladujejo. Je posrednik v obeh smereh, od ekonomske baze k idejam in od idej k ekonomski bazi. Naslednja shema kaže to pojmovanje:
I EKONOMSKA BAZA
’ SOCIALNI KARAKTER ^
'l' IDEJE IN IDEALI -J
(3) Pojem socialnega karakterja lahko pove, kako je človeška energija uporabljena v družbi kot vsak drugi surovi material za potrebe in namene te družbe. Dejansko je človek ena najbolj voljnih naravnih sil; lahko je ustvarjen za služenje domala vsakemu namenu; lahko je ustvarjen, da sovraži ali da sodeluje, da se podreja ali da se dvigne, da uživa ali v trpljenju ali v sreči.
(4) Ce je vse to res, je res tudi to, da človek lahko razreši problem svojih človeških sil. Čimbolj družba pohablja človeka, bolj bolan postaja, četudi je zavestno zadovoljen s svojo usodo. Toda nezavedno je nezadovoljen in že samo ta nezadovoljnost je prvina, ki ga sčasoma usmeri k spreminjanju družbenih oblik, ki ga pohabljajo. Če tega ne zna napraviti, bo njegova posebna vrsta patogene družbe izumrla. Družbena sprememba in revolucija nista povzročeni le z novimi produktivnimi silami, ki so v spopadu s star(ejš)imi oblikami družbene organizacije, temveč tudi s konfliktom med nehumanimi družbenimi okoliščinami ter spremenljivimi človeškimi potrebami. Nekdo lahko napravi človeku skoraj vse, toda samo skoraj. Zgodovina človekovega boja za svobodo je najbolj zgovorna manifestacija tega načela.
(5) Pojem socialnega karakterja ni smo teoretičen, primeren samo za splošne špekulacije; uporaben in pomemben je za izkustveno razlikovanje, čigar cilj je odkrivanje, kakšno je učinkovanje različnih vrst „socialnega karakterja" v neki dani družbi ali družbenem razredu. Denimo, da kdo definira „kmečki karakter" kot individualističen, stiskaški, trdovraten, z malo zadovoljitve v sodelovanju, s skromnim smislom za čas in točnost — ta sindrom lastnosti nikakor ni vsota različnih lastnosti, temveč struktura, nabita z energijol ta struktura pokaže intenziven odpor, ali z nasilnim ali s tihim obstrukcionizmom, če gre za poskuse, ki naj bi jo spremenili; celo ekonomske ugodnosti bi težko imele kakršenkoli učinek. Sindrom dolguje svoj obstoj skupnemu načinu proizvodnje, ki je bil tisočletja karakterističen za kmečko življenje. Enako velja za propadajoči spodnji srednji razred, za tistega, ki je pripeljal Hitlerja do moči, ali pa za revne belce na jugu Združenih držav. Odsotnost kakršnekoli vrste pozitivne kulturne spodbudek ogorčenje (resentment) zoper lastni položaj, ki je eksistenca, pozabljena od tokov, ki njihovo družbo premikajo naprej, sovraštvo zoper tiste, ki rušijo predstave, katere so jim svoj čas zbujale ponos — to je ustvarilo karakterni sindrom, ki ga sestavljajo ljubezen do smrti (nekrofilija), močna in neugodna fiksacija na kri in rodno grudo ter krepka skupinska narcisoidnost (ta zadnja se izraža v intenzivnem nacionalizmu in rasizmu).
Se zadnji primer: karakterna struktura industrijskega delavca vsebuje točnost, disciplino, zmožnost za timsko delo; to je sindrom, ki oblikuje minimum za učinkovito funkcioniranje industrijskega delavca. (Druga razlika kot odvisnost-neodvisnost. zainteresiranost-indiferentnost, aktivnost-trpnost ipd. tu niso upoštevane, čeprav so najpomembnejše za karakterno strukturo delavca dandanes in v prihodnosti.)
(6) Zelo pomembna je aplikacija pojmovanja socialnega karakterja prihodnosti v socialistični družbi, ko si jo predstavlja Marx, od socialnega karakterja kapitalizma XIX. stoletja z njegovo središčno željo po premoženju in bogastvu, pa od socialnega karakterja XX. stoletja (kapitalističnega ali komunističnega), ki postaja vse bolj prevladujoč v visoko industrializiranih družbah: značaj bomo consumenia.
Homo consumens je človek, čigar glavni cilj ni primarno imeti (lastiti si) stvari, temveč konzumirati več in več in to za kompenziranje svoje notranje praznine, trpnosti, osamljenosti in anksioznosti. V družbi, ki jo karakterizirajo ogromna podjetništva, velikanske industrijske, vladne in delavske birokracije, se posameznik, ki nima nadzora nad okoliščinami svojega dela, počuti impotentnega, osamljenega, zdolgočasenega in anksioznega. Hkrati ga potreba po dobičku velikih potrošniških industrij, skozi srednik— oglašanja (reklame) spreminja v požrešneža, v večnega dojenčka, ki hoče porabiti več in več, za katerega postaja vse potrošni artikel: cigarete, pijače, seks, filmi, televizija, popotovanje in celo vzgoja, knjige ter predavanja. Ustvarjajo nove umetne potrebe, manipulirajo z okusi ljudi. (Karakter homo consumensa v svoji močno ekstremni obliki je splošno znan psihopatološki fenomen. Najdemo ga v mnogih primerih pri depresivnih ali anaksioznih osebah, ki se zatekajo v preobjedanje, čezmerno kupovanje ali alkoholizem, da bi kompenzirale zakrito depresijo ali anksioznost.) Pohlep po konzumiranju (eno njenih skrajnih oblik je Freud imenoval „oralno-receptivni karakter") je postal dominantna psihična sila današnjega dne industrializirane družbe. Homo consumens ima iluzijo sreče, čeprav nezavedno trpi zaradi dolgočasja 4n pasivnosti. Kolikor več moči ima nad stroji, bolj nemočen postaja kot človeško bitje; čimveč uporablja, bolj postaja suženj stalno naraščajočih potreb, jih ustvarja in z njimi manipulira industrijski sistem. Napetost in razdražljivost zamenjujeta veselje in srečo, gmotni komfort pa zavestnost (aliveness); zadovoljitev pohlepa postane smisel življenja, prizadevanja zanj pa nova religija. Svoboda konzumiranja postane bistvo človeške svobode.
Ta duh konzumiranja (porabe) je prav nasproten duhu socialistične družbe, kakšno si je predstavljal Marx. Jasno je videl nevarnost, vrojeno kapitalizmu. Njegov smoter je bila družba, v kateri človek jč mnogo, ne pa takšna, v kateri ima ali rabi mnogo. Hotel je človeka osvoboditi spon njegovega gmotnega pohlepa, tako da bi mogel postati popolnoma prebujen, zavesten in občutljiv, ne pu suženj svoje lakomnosti. „Proizvodnja prevelikega števila koristnih stvari," je pisal, „rezultira v ostvaritev prevelikega števila nekoristnih ljudi." Hotel je odpraviti skrajno revščino, ker ta preprečuje človeku, da bi postal popolnoma človeški; toda hotel je preprečiti tudi ekstremno bogastvo, v katerem postaja posameznik jetnik svojega pohlepa. Njegov cilj ni bil maximum, pač pa optimum konzumiranja, zadovoljitev tistih pristnih človeških potreb, ki služijo kot sredstvo za bolj polno in bogatejše življenje.
Ena izmed ironij zgodovine je, da je duh kapitalizma, zadovoljevanje gmotnega pohlepa, osvojil komunistične in socialistične države, ki so v svojem načrtovanem gospodarstvu hotele imeti sredstvo, da bi jo brzdale. Ta proces ima svojo lastno logiko: materialni uspeh kapitalizma je napravil ogromen vtis na tiste revnejše dežele Evrope, v katerih je komunizem zmagal, in zmaga socializma postaja istovetna z uspešnim tekmovanjem s kapitalizmom — v duhu kapitalizma. Socializem je v nevarnosti, da so poniža v sistem, ki lahko dovrši industrializacijo revnejših dežel in traja kot kapitalizem, namesto da bi postal družba, v kateri je glavni smoter razvoj človeka, ne pa gospodarska proizvodnja. Tak razvni io n^pešovaio dejstvo, da je sovjetski komunizem, ki je sprejel grobo različico Marxovega „materializma", izgubil stik, kar se je zgodilo tudi v kapitalističnih deželah, s humanistično duhovno tradicijo, katere eden največjih predstavnikov je Магх.
Res je, da socialistične dežele še niso razrešile problema zadovoljitve legitimnih gmotnih potreb svojega prebivalstva (in celo v Združenih državah 40 % prebivalstva ni „premožnega"). Najbolj pomembno pa je, da se socialistični^jkonomisti, filozofi in psihologi zavedajo nevarnosti, da se namen optimalnega konzumiranja lahko
počasi spremeni v namen maksimalnega konzumiranja. Naloga socialističnih teoretikov je študij narave človeških potreb; najti morajo merila za razlikovanje med pristnimi človeškimi potrebami, s katerih zadovoljevanjem postaja človek zavestnejši in občutljivejši, ter sintetičnimi potrebami,ustvarjenimi v kapitalizmu, ki težijo k slabljenju človeka, ki ga vedno bolj pasivizirajo in pogrezajo v dolgčas, kot mržnja pohlepa po stvareh.
Tu nikakor ne poudarjam, da bi proizvodnja kot takšna morala biti omejena; toda ko so enkrat optimalne potrebe individua zadovoljene, bi morale biti kanalizirane v večjo proizvodnjo sredstev za socialno uporabo, kot so šole, knjižnice, gledališča, parki, bolnišnice, javna transportna sredstva itn. Stalno naraščajoča individualna poraba v visoko industrializiranih deželah nas navaja na misel, da tekmovanja, pohlepa in zavisti ne povzroča le privatna lastnina, temveč tudi neomejeno privatno konzumiranje. Socialistični teoretiki ne smejo prezreti dejstva, da je smoter humanističnega socializma graditev industrijske družbe, katere proizvockii način bo služil polnemu razvoju totalnega človeka, ne pa ustvarjanju homo consumensa; ta socialistična družba je industrijska družba, primerna za človeška bitja, ki živijo v razvoju in k razvoju.
(7)	Obstajajo empirične metode, ki omogočajo študij socialnega karakterja. Smoter takšnega študija je: odkriti učinek različnih značajskih sindromov znotraj populacije kot celote in znotraj vsakega razreda; intenziteto različnih faktorjev znotraj sindromov; nove ali protislovne faktorje, povzročene od različnih socialno-ekonomskih pogojev. Vse takšne variante dopuščajo vpogled v moč obstoječe značajske strukture, v proces spreminjanja, pa tudi v to, kakšni ukrepi lahko olajšujejo takšne spremembe. Niti ne bi bilo treba zapisati, da je takšen vpogled pomemben v deželah na prehodu od poljedelstva v industrializacijo, nič manj pa pri problematiki prehoda delavca iz kapitalizma ali državnega kapitalizma, tj. iz odtujenih pogojev, v pogoje avtentičnega socializma. Še več, takšne raziskave so vodniki v politično akcijo. Če poznam le politična „mnenja" ljudi „kot jih do-ženejo z mnenjskimi" glasovanji, vem, kako bodo verjetno delovali v neposredni prihodnosti. Če hočemo poznati moč psihičnih sil (katere se trenutno še ne morejo manifestirati zavestno), takšnih, kot so, npr. rasizem, naklonjenost ali vojni ali miru, vas takšno proučevanje značaja informira o moči in smeri v osnovi ležečih sil, ki vplivajo v družbenem procesu in ki lahko postanejo očitne šele po določenem času.*
Tu ni prostora za detajlno obravnavo metod, ki jih lahko uporabljamo za pridobivanje zgoraj omenjenih podatkov o značaju. To, kar je vsem skupno, je odpravljanje zmotnosti sprejetih ideologij (racionalizacij) za izraze notranjih, običajno nezavednih, realitet. Metoda, ki se je izkazala za zelo uporabno, je namensko odprti vprašalnik, ki so odgovori nanj interpretirani glede na njihovo nenamerno ali nezavedno mnenje. Kadar je odgovor za vprašanje „Kdo so ljudje v zgodovini, ki jih najbolj spoštujete?" — „Aleksander Veliki, Neron, Marx in Lenin", medtem ko je drugi odgovor: „Sokrat, Pasteur, Manc in Lenin", sklepamo, da prvi ustreza občudovalcu sile in striktne avtoritete, drugi pa je občudovalec tistih, katerih delo služi življenju in so dobrotniki človeštva. Z uporabo obsežnega projektivnega vprašalnika je mogoče dobiti zanesljivo podobo osebne karakterne strukture. Dfligi projektivni testi, analize priljubljenih šal, pesmi, zgodb in pomembnega ponašanja (še posebej „majhnih aktov", „small acts", tako pomembnih za psihoanalitično opazovanje) so v pomoč pri pridobivanju pravilnih rezultatov. Metodološko je glavni poudarek v vseh teh raziskavah na proizvodnem načinu in posledicah razredne stratifikacije (razslojenosti), na najbolj signifikantnih (značilnih) karakternih lastnostih in na sindromih, ki jih tvorijo, pa na odnosu med tema dvema vrstama podatkov. Z metodo plastastih vzorcev (strafified samples) je mogoče proučiti cele narode ali velike družbene razrede z vključitvijo manj kot tisoč ljudi v raziskavo.
Še en pomemben aspekt analitične socialne psihologije je tisto, kar je Freud imenoval nezavedanje (unconscious). Toda medtem ko se je Freud zanimal zlasti za individualno represijo, pa se bodo študenti marksistične socialne psihologije ukvarjali bolj z „družbeno nezavednim". Ta pojem se nanaša na tisto represijo notranje realnosti, ki je skupna velikim skupinam. Vsaka družba mora napraviti vsak napor, da ne bi dopustila svojim članom (ali članom posameznega razreda), da bi se zavedeli impulzov, ki bi vodili k družbeno „nevarnim" mislim ali dejanjem, če bi postali zavestni. Učinkovita cenzura ni mogoča na ravni tiskane ali govorjene besede, temveč ob preprečevanju misli z enako ustrezajočo zavestjo, to je, z represijo nevarnega osveščanja. Seveda so vsebine družbeno nezavednega raznoliko odvisne od številnih oblik socialne strukture: agresivnost, uporništvo, odvisnost, osamljenost, nesreča, dolgčas itn., če omenimo le nekaj. Potlačeni (repressed) impulz mora biti obvladan z represijo in nadomeščen z ideologijo, ki ga zanika ali pa ofirnira njegovo nasprotje. Zdolgočasenega, aksioznega in nesrečnega človeka dandanašnje industrijske družbe učijo misliti, da je srečen in poln šaljivosti. V drugih družbah, kjer je človek prikrajšan za svobodo misli in izražanja, ga učijo misliti, da je že skoraj dosegel najbolj popolno obliko svobode, četudi trenutno govore v imenu te svobode le njegovi voditelji. V nekaterih sistemih preprečujejo ljubezen do življenja in namesto nje gojijo ljubezen do lastnine; v drugih jo odrivajo osveščenost o odtujenosti ter jo nadomeščajo z glasnim geslom, „da v socialistični deželi ne more biti alienacije".
Drugi način izražanja fenomena nezavedanja, če govorimo o njem v terminih Hegla in Магха, je celota sil,ki delujejo za človekovim hrbtom, medtem pa ima ta iluzijo o svobodnem odločanju ali, kot je to izrazil Adam Smith, „ekonomskega človeka vodi nevidna roka k pospeševanju nekega cilja, ki ni bil del njegove namere". Medtem ko je bila za Smitha ta nevidna roka dobrodelna, pa je bila za Магха (in nič manj za Freuda) nevarna; bila je odkrita zato, da bi bila prikrajšana za svojo učinkovitost. Zavest je družbeni fenomen; za Магха je pretežno napačna zavest delo sil represije^ Nezavedanje je podobno kot zavest tudi družbeni fenomen, determiniran z „družbenim filtrom", ki ne dopušča najbolj realnim človeškim izkustvom, da bi se povzpela od nezavedanja v zavest. Ta družbeni filter sestavljajo zlasti: a) jezik, b) logika in c) družbeni tabuji; zakrito je z ideologijami (racionalizacijami), ki so subjektivno doživljene kot eksistenčna resnica, medtem ko dejansko niso nič drugega kot družbeno proizvedene in deljene fikcije. Ta pristop k zavesti in represiji lahko izkustveno pokažeta veljavnost Mantove teze, da,,družbena bit določa zavest" („social §xistence determines conscionsness").
Kot posledica teh ugotovitev se pojavljajo druge teoretične razlike med frojdovsko in marksistično usmerjeno psihoanalizo. Freud je verjel, da je efektivni vzrok za represijo (najvažnejša vsebina represivne eksistence krvoskrunske želje) strah pred kastracijo. Jaz nasprotno menim, da je tako individualno kot družbeno največja človeška bojazen pred popolno izolacijo od soljudi pred popolno, izključitvijo. Celo strah pred smrtjo je lažje prenašati. Družba uveljavlja svoje zahteve po represiji tako, da grozi z izključitvijo, če se nočete odreči prisotnosti določenega doživljanja, ne boste pripadali, ne boste spadali nikamor, ste v nevarnosti, da postanete nezdravi. (Nezdravje je dejansko bolezen, ki jo oznamenjuje popolna odsotnost sorodnosti z zunanjim svetom.)
Marksisti so običajno domnevali, da so tisto, kar na ljudi učinkuje za njihovim hrbtom ter jih uravnava, ekonomske sile in njihove politične predstave (representations). Psihoanalitično raziskovanje kaže, da je to pojmovanje preozko. Družba obstaja iz ljudi in vsak človek je opremljen s potencialom čustvenih teženj (passionate stri-vings), od najbolj arhaičnih do najnaprednejših. Ta človeški potencial kot celota oblikuje skupino ekonomskih in družbenih sil, karakterističnih za vsako dano družbo. Te sile družbene skupine (social ensemble) ustvarjajo določeno družbeno nezavedanje in določene konflikte med represivnimi dejavniki in danimi človeškimi potrebami, ki so bistvene za zdravo človeško funkcioniranje (kot določena stopnja svobode, stimulacije, deležnosti življenja, sreče). Dejansko, kot sem zapisal poprej, revolucionarna dogajanja niso le izrazi novih delov človeške narave, in uspešni bodo le, če bosta oba pogoja kombinirana. Represija, bodisi individualno, bodisi socialno pogojena, pohablja človeka, ga cepi (fragmentis him) ter ga prikrajšuje za njegovo celostno človečnost. Zavest predstavlja „družbenega človeka", determiniranega z _dano družbo:	nezavedanje	reprezentira
univerzalnega človeka, ki ga upravičuje Terencijev izrek „Verjamem, da mi nič človeškega ni tuje". (Priložnostno je bil to Marxov priljubljeni
moto.)
Globinska psihologija (depth psychology) mora torej dati prispevek k problemu, ki igra središčno vlogo v Marxovi teoriji, četudi Магх nikoli ni dospel do njene zadovoljive razrešitve: problem bistva in narave človeka. Po eni strani Магх — še posebej po 1844. letu — ni hotel uporabljati metafizičnega, nehistoričnega pojma, kot je človekovo „bistvo", pojma, ki so ga tisoč let in več mnogi vladarji uporabljali za to, da bi dokazali, da njihova pravila in zakoni ustrezajo vsaki razglašanj nespremenljivi „človeški naravi". Po drugi strani pa je Marx nasprotoval relativističnemu nazoru, da je človek rojen kot prazen list papirja, ki nanj vsaka kultura piše svoje besedilo. Če bi bilo to res, kako bi se mogel človek vedno upirati zoper oblike eksistence, v katerih dana družba obvladuje svoje člane? Kako bi mogel Магх (v Kapitalu) uporabiti pojem „pohabljeni človek" („crippled man"), če ne bi imel nekega pojma o modelu človeške narave, ki je lahko pohabljena? Določeni odgovor o temelju psihološke analize leži v domnevi, da to ni „človekovo bistvo" v pomenu substance, ki vseskozi v zgodovini ostaja isti. Odgovor je, po mojem mnenju, treba najti v dejstvu, da je človekovo bistvo v realnem protislovju med njegovim bivanjem v naravi, vrženostjo v svet brez lastne volje, izgovorom proč brez lastne volje, v naključnem prostoru in času, obenem pa v transcendiranju narave ob pomanjkanju nagonske opreme in ob dejstvu njegovega zavedanja — samega sebe, drugih, preteklosti in sedanjosti. Človek, „samovolja narave", se počuti neznosno osamljenega, če ne more razrešiti svojega protislovja, tako da najde novo obliko enotnosti. Bistveno protislovje v človeški eksistenci ga sili, da išče razrešitev tega protislovja, da bi našel odgovor na vprašanje, ki ga predenj postavlja življenje od trenutka njegovega izvora. To je obilica prepričljivih, toda omejenih odgovorov na vprašanje, kako najti enotnost, zvezo (unity). Človek lahko najde enotnost s poskusom vrnitve na stopnjo živali, z odpravo tistega, kar je specifično človeško (razuma in ljubezni), da je suženj ali priganjač sužnjev, s transformacijo samega sebe v stvar; sicer pa z razvojem svojih specifičnih človeških sil do takšnega obsega, da najde novo enotnost s soljudmi in z naravo (to zadnje je zelo pomembno za Marxovo misel) ter postane svoboden človek — biti osvobojen ne le Iz spon, temveč za razvoj vseh svojih (z)možnosti, je glavni smoter njegovega življenja, — človek, ki dolguje svojo eksistenco svojemu lastnemu produktivnemu naporu. Človek nima vrojenega „nagona za napredek", je pa gnan s potrebo po razreševanju svojega eksistenčnega protislovja, ki nastaja na vsaki novi ravni razvoja. To protislovje — ali, z drugimi besedami, človekove drugačne in protislovne možnosti (possibilfties) — konstituira njegovo bistvo.
Obstajajo še drugi Marxovi temeljni pojmi, katerim lahko globinska psihologija nudi pomembne prispevke. Lahko pokaže, da Marx — tako kot Spinoza in Freud — ni bil niti determinist niti indeterminist. Bil je alternativist. Na vsaki stopnji svojega individualnega in zgodovinskega življenja je človek soočen s številnimi „realnimi možnostmi". Te možnosti so kot takšne determinirane, so rezultat celote okoliščin, v katerih živi, toda človek lahko izbira med alternativami, če je o njih in o konsekvencah svojega odločanja osveščen dovolj zgodaj, da njegova osebnost še ni v celoti naravnana v tisto, kar je zoper njen človeški interes; če pa se je to že zgodilo, je čas izbire nepreklicno mimo. Svoboda v tem pomenu ni „ravnanje v zavedanju nujnosti" („acting in the arvareness of necessity"), temveč je utemeljena na zavesti o realnih možnostih in njihovih posledicah, v nasprotju z verovanjem v fiktivne in nerealne možnosti, ki uspavajo in rušijo možnost svobode.
Drug predmet pogovora, ki ima temeljno važnost v marksistični misli in kateremu lahko psihoanaliza nudi pomemben prispevek, je fenomen alienacije. Omejenost prostora ne dovoljuje, da bi obravnavali ta predmet tukaj. Zato o tem le nekaj besed. Pojem odtujitve je bil v Marxovem opusu pogosto uporabljen zgolj kot intelektualni pojem, ločen od razpravljanja o psiholoških podatkih, v zvezi z izkustvom (ехрепепсе) alienacije. Prepričan sem, da nihče ne more tehtno govoriti o alienaciji, če je ni doživel na sebi in drugih. In naprej — fenomenalizacijo je mogoče proučiti v njenem razmerju z narcisoidnostjo, depresijo, fanatizmom in malikovalstvom, razumeti jo v celoti in biti zmožen proučiti stopnjo odtujenosti v različnih družbenih razredih in družbenih pogojih, ki vsebujejo tendenco njenega naraščanja ali upadanja. Psihoanaliza ima vse instrumente, da to izvrši.
Povzemimo: ta članek poskuša predstaviti dialektično in humanistično usmerjeno psihoanalizo kot pomembni vidik v marksistični misli. Prepričan sem, da marksizem potrebuje takšno psihološko teorijo in da je psihoanalizi potrebno, da se vključi v pristno marksistično teorijo. Takšna sinteza bo plodna za obe področji, medtem ko bo poudarek na pozitivističnem pavlovizmu, čeprav ta lahko nudi mnoge zanimive podatke, vodil le k poslabšanju psihologije in marksizma.
1. Žal je tako malo piscev poskušalo aplicirati revidirano psihoanalizo na problem marksizma in socializma, da se moram sklicevati večinoma na svoja lastna dela od I. 1931 naprej. Gl. posebej Das Christusdogma (Dunaj: Psychoanalytische Verlag, 1931; ponovno izdano v angleškem prevodu, The Dogma of Christ, New Vork: Holt, Rinehart in VVinston, 1963) Dle psychoanalytische Characterologle und ihre Bedeutung tur dla Sozialpaychok>gie (Leipzig: Hirschfeld, Zeitschrift fur Sozialforschung, 19X2); Escape from Freedom (NewYork: Holt, R. in W„ 1941); The Sana Society (New York: Holt, R. in W., 1955); Bevond the Chains of llusion (New York: Packet Books: Čredo Series, ed. R. N. Aushen, 1962) se ukvarja eksplicitno z odnosom med teorijama Магха in Freuda. Med drugimi avtorji, ki pišejo s psihoanalitično-marksističnega stališča, je najpomembnejši VVilhelm Reich, četudi imajo njegove teorije z mojimi le malo skupnega. Scartovi poizkusi razvijanja marksistično orientirane humanistične analize trpijo zaradi dejstva, da ima pisec malo kliničnega izkustva, v celoti vzeto pa se s psihologijo ukvarjajo površno, čeprav v briljantnem besedništvu.
2. Gl. podrobno razpravljanje v tej točki v E. Fromm, The Hart of Man, Its Genins for Good and Evil (New York: Harper and Row: Religions Retrospectives Series, ed. R. N. Aushen, 1964).
3. Tako je, na primer, destruktivnost prisotna v nemškem nižjem srednjem razredu postala očitno brž, ko mu je Hitler dal priložnost, da
jo izrazi.
4. To metodo smo prvič uporabljali skupaj — jaz, E. Schachtel, dr. P. Lazarsfeld in drugi na Institutu za družbene raziskave (Frankfurtska univerza) I. 1931 in pozneje na Columbia-univerzi. Namen raziskave je bil, ugotoviti učinke avtoritarnega oz. antiavtoritamega karakterja med nemškimi delavci in nameščenci. Rezultati so precej tesno sovpadali z dejstvi, da so se pokazala v poznejšem zgodovinskem razvoju. Ista metoda je bila uporabljena v psihološki raziskavi majhne mehiške vasi, ki jo je podprla Fundacija fonda za raziskovanje v psihiatriji, katero sem vodil, sodelovali pa so v njej dr. Theodore in Dr. Sola Schvvartz ter dr. Michael Maccoby. Statistične metode dr. Louisa McQuittyja so omogočile manipuliranje s stotisoči zbranih podatkov na način, ki je ob uporabi elektronskih računskih strojev pokazal z vso jasnostjo sindrome tipično sorodnih lastnosti (syndromes of typicall related tra-its).
5- Treba je pripomniti, da je Marx uporabljal izraz represija — „Verdrangung" — v Nemški ideologiji. Rosa Luxemburg govori o nezavedanju (logika zgodovinskega procesa) /še pred/zavestjo (subjektivna logika človeškega bitja) v Leninizmu in marksizmu, ki je nedolgo tega izšel v angleščini v The Russlan Revolution and taninism or Marzism? (Ann Arbor: University of Michigan Press,
SOCIALIST HUMANISM, An International Svmposium ED/TED BY ER/CH FROMM Anchor books 1966
J*?*!™.TI0N 0F HUMANIST PSYCHOANALYSIS TO MARX S THEORY
(str. 223 245)
prevod: dr. Vlado Sruk
PESMI S KITARO IN ŠE KAJ
Pisalo se je leto entisoč devetsto štiriinsedemdeseto, ko je vesoljna Slovenija dobila svojo prvo veliko ploščo tako imenovane zabavne glasbe. Seveda je treba takoj povedati, da ravno ta prva plošča niti najmanj ne spominja na zabavno glasbo in z njo sploh ni primerljiva. V sebi nosi veliko veliko več.
S pomočjo Študentskega kulturnega centra je ta slovenski prvoro-jenček zagledal luč sveta. Odpotovanja je naslov plošče, Tomaž Pengov pa je avtor poezije in glasbe. Precej časa je torej že minilo od takrat in že dolgo plošče ni mogoče dobiti v naših trgovinah, čeravno je med ljubitelji tovrstne glasbe še zmeraj zelo veliko zanimanje zanjo. Seveda se po stari (oziroma novi) navadi nihče ni pobrigal za ponatis, čeravno je bila plošča tako priljubljena, da se je cena zanjo na »črni borzi- gibala celo okoli štirideset starih tisočakov (preverjeno na lastni koži). Zato je plošča med mlajšo publiko zelo malo pozna, če ni popolnoma neznana.
Glasbo na plošči torej ne moremo opredeliti niti kot rock niti kot zabavno glasbo in če jo že moramo opredeliti, bi jo najlažje postavili v predalček »akustična glasba«. Tomaž se namreč sam spremlja na šest — in na dvanaiststrunski kitari ter na lutnji. Poleg tega pa odlikuje ploščo še odlična besedila Zato Tomaž svojemu delu najraje preprosto reče »pesmi s kitaro«, in to je tudi najboljša opredelitev plošče Odpotovanja.
Vendar nam sploh nobena opredelitev ni več potrebna, ko ploščo enkrat slišimo. Čeprav je bila posneta (kot piše na ovitku) v nekem stranišču na Prešernovi 1 v Ljubljani, so posnetki zelo dobri.Glasba je zelo doživeta, zelo občutena in v njej ni niti kančka igranosti in zlaganosti, ki ga zelo pogosto zaznamo pri drugih naših »glasbenikih« in celo pesnikih. Sploh nimaš časa, da bi pomislil na kakršnokoli zlaganost, ker te pesmi pritegnejo ravno s svojo resničnostjo.
In ti pesnik ti krvodajalec si se sklonil in z rokami napisal v pesek pod nogami za blede skale pod gorami in na orožja neznani armadi da se na planetu Zemlji nisi zlagal na nobeni grmadi
Glasba in poezija Tomaža Pengova te čisto preprosto pritegneta vase. Njegov globoki, prijetni, predani in občuteni glas te obda kot noč. Nenadoma je povsod okrog tebe in te prevzame. Poezija prek niti glasbe stopa vate in pravzaprav ne veš, s katere strani te je zadela, kje je našla pot do tvojega srca do tvojih čustev in občutkov, kje je našla stično točko s tvojim lastnim življenjem. Prestavi te v tvoje spomine, nevsiljivo usmerja tok tvojih misli v ljubezen, v samoto, v minljivost, vase, v — življenje ...
V nasmehu nekega dneva stopiš na svoje križišče in streseš pesek iz popotnih čevljev nekdo te vpraša kam hočeš ti skriješ utrujene noge in poveš da si bil tam
Ima me, da bi prepisal vse pesmi s plošče, kajti vredne so samostojne knjižne objave, in prepričan sem, da knjižica s to poezijo ne bi ostajala na
policah naših knjigarn, kot se to dogaja z nekaterimi drugimi zbirkami naših sodobnih pesnikov.
Po izidu albuma Odpotovanja o Tomažu Pengovu ni bilo več dosti slišati, vendar ni miroval.
Nekaj časa je delal v zelo zanimivi skupini Salamander, ki pa na žalost ni obstajala dolgo, zato tudi o njej ni bilo več dosti slišati. Niso imeli niti radijskega posnetka. Vendar tisti, ki sojih slišali, trdijo, da bi si Salamander vsekakor zaslužil veliko ploščo in da je bila s tem, da plošče ni, narejena velika škoda slovenski kulturi.
Tomaž Pengovje kasneje pisal glasbo za risani film, televizijo (Gibljive slike Božidarja Jakca), za gledališče (glasbo za predstavo Alkestis gledališča Glej, glasbo za predstavo Smrt predsednika hišnega sveta Mestnega gledališča ljubljanskega, glasbo za predstavo Male drame Komisar Kriš Petra Božiča, pravkar pa je končal glasbo za Shakespearovo kramo Kakor vam drago, ki jo bo izvedla Drama). Lani pa je napisal tudi glasbo za slovenski film Krč. Leto predtem je izdal tudi glasbo Napisi padajo črna pega čez oči. (T eksta sta napisala Andrej Kokot in Frane Milčinski-Ježek). To stadve zelo angažirani pesmi, ki pa sta bili kljub temu, daje bila ravno v tistem času največja gonja proti koroškim Slovencem, izdani šele tri leta potem, ko je zopet pomagal študentski kulturni center. Baje so pri Helidonu rekli, da je plošča premalo komercialna, da bi uspela.
Plošča Odpotovanja je v današnji poplavi licenčnih plošč in tudi domačih izdelkov, ki (z redkimi izjemami) poneumljajo že tako ali tako od vsega hudega zmedeno publiko, ohranila svojo avtentičnost in že prerašča svoj čas, saj se zelo redko zgodi, da je neka plošča še po tolikem času tako sveža, aktualna in originalna. Velika škoda je, da plošče ni mogoče dobiti, in žal mi je za vse tiste, ki so prikrajšani za ta ušesni balzam in duševno hrano. Seveda se tudi precej redko zgodi, da bi to in tej podobno glasbo slišali na našem radiu, saj to ni glasba, ob kateri bi začelo človeka metati s stola, ni glasba, ob kateri bi lahko gospodinje kuhale kosilo in zraven veselo poskakovale, ni glasba, pri kateri bi lahko, zaradi pomanjkanja pametnejšega dela, skupaj s prostitualiziranim pevcem prepeval nedojemljivo banalni refren do nezavesti.
Kljub temu daje zelo malo popularizirana, pa je Pengovova glasba med poznavalci zelo priljubljena in cenjena tudi v jugoslovanskem prostoru. Kritik beograjskega glasbenega časopisa Ognjen Tvrtkovič je v oseminštirideseti številki Duboksa, ko je ocenjaval slovensko rock pop sceno, zapisal: »Album Tomaža Pengova Odpotovanja, makar snimljen vlasitim snagama, sigurno je jedno od največ dostignuča jugoslovanske pop muzike, prekrasan spoj muzike i iskrene poezije.«
Vendar, čeprav v drugih republikah lepo pišejo o Pengovovi glasbi, verjetno ti ljudje (ako kot pri nas) nimajo možnosti neposredno vplivati na programsko zasnovo naših radijskih postaj, ampak lahko to počnejo samo na tak način, kot sedaj to delam jaz, torej s poskusom predstavitve neke glasbe na papirju, v časopisu. Vsekakor je popolnoma logično, da opis glasbe ni možen, torej se pojavlja vprašanje, koliko je tako pisanje sploh smiselno. Ampak drugih možnosti zaenkrat ni in le na tak način lahko poskušamo vplivati vsaj na glasbene urednike, če že ne na celotno glasbeno politiko našega radia in gramofonskih hiš. Politika radia pa je taka, da še vedno spodbuja obrtniško izdelovanje slovenskih popevk in jih pravzaprav umetno drži v popularnosti. (Primer lanske Slovenske popevke, ko so predstavili zraven novih obrtniških izdelkov še desetletje stare popevke v novih priredbah in sedaj jih zopet z veseljem vrtijo skoraj vsak dan. Ali je glasbenikom, ki so profesionalno zaposleni na radiu, zmanjkalo idej?
Veliko bolje bi bilo, ko bi radio spodbujal obujanje in obdelovanje narodnih tem, ki vedno bolj tonejo v pozabo, in s tem poskrbel tudi za njihovo popularizacijo, spodbujal ustvarjanje na primeru Sedmine, Sončne poti' Janija Kovačiča, Tomaža Pengova..., torej glasbo, ki je originalna in ki jo lahko štejemo k umetnosti. Tu je tudi zaenkrat edina možnost napredovanja slovenske glasbe, česar za slovensko popevkarstvo ne moremo trditi. V tej' glasbi tudi takoj zaslutimo pravi občutek, čustvo in nekomercialnost, kar je tudi ena največjih oblik te nove slovenske glasbe, torej to, da je delana od srca Vemo, dati ljudje ne prepevajo za denar. Če bi namreč pri takem stanju v naši glasbi hoteli od tega živeti in se potem popolnoma posvetiti glasbi, bi v enem tednu shujšali za najmanj pet kilogramov, stanje pa bi se jim naglo slabšalo.
Zato bi bilo zelo zanimivo izvedeti, koliko denarja se porabi za organizacijo Dnevov slovenske zabavne glasbe (oziroma po starem Slovenske popevke) in koliko se potroši za vse druge festivale in kdo vse to financira. Žalostno bi bilo, če bi izvedeli, da to plačuje delavec iz svojega žepa v prispevku, ki ga daje za kulturo. Sicer pa lahko končamo razmišljanje o slovenski zabavni glasbi s stavkom, s katerim so slovensko zabavno glasbo označili v oddaji »Rock and roli v vsako slovensko vas« (ki, mimogrede povedano, tudi ne obstaja več. Zakaj?): »Slovenska zabavna glasba zabava samo svoje ustvarjalce«.
Koga pa lahko krivimo zato, da kvalitetna glasba ne pride do poslušalcev v takšni meri, kot bi morala? Gramofonske družbe nerade izdajajo glasbo, za katero se v ve, da je sicer zelo kvalitetna, ve pa se tudi, da ne bo imela velikega komercialnega uspeha in zato verjetno ne bo niti pokrila stroškov, kaj šele, da bi ustvarila profit. Res je, da so stroški za izdajo plošče veliki, da morajo prodati določeno število plošč, da se stroški vsaj povrnejo, vendar, če pogledamo tako imenovano resno glasbo, vidimo, da tudi ta ni niti malo dobičkanosna in da mora izdaje resne glasbe skoraj zmeraj sofinancirati kulturna skupnost. Torej jih podpira družba s skupnimi sredstvi. To je nedvomno tudi popolnoma pravilno, kajti dvigati moramo nivo ustvarjanja v glasbi težiti k nienemu napredku, zato morajo imeti ustvarjalci možnost, da se predstavijo širšemu krogu publike, in publika, čeravno ne zelo številna, mora imeti možnost, da sliši kaj novega, originalnega in pristnega. Sedaj pa se lahko vprašamo, zakaj v ta projekt sofinanciranja i n pomoči nekomercialni
glasbi ni vključena tudi rock glasba, predvsem kvalitetna in nekomercialna ogaja se namreč ravno nasprotno. Rock glasbo velikokrat obdavčijo, označijo jo za šund in podražijo. Seveda je samo redkim izbrancem jasno, kakšne kriterije pri tem uporabljajo. Lepo bi bilo, ko bi se ti ljudje enkrat predstavili in kdaj pa kdaj tudi povedali, zakaj so neko ploščo obdavčili, še zanimiveje pa bi bilo izvedeti, zakaj neke plošče niso obdavčili. Po lanskem opatijskem festivalu sta izšli dve plošči: ena s posnetki rock večera in druga s posnetki zabavnih melodij. Slednjo so prodajali po normalni ceni, plošča z rock skladbami pa je bila obdavčena in zato seveda dražja. Seveda še ne izplača zgubljati besed o kvaliteti obeh plošč.
Zaradi vsega tega, kar smo do zdaj izvedeli, se dogaja to, da gramofonskim družbam ne preostane drugega, kot da izdajajo plošče tipa Вопеу M., da lahko kdaj pa kdaj izdajo ploščo, kot je na primer plošča Sončne poti. Toda, ali nam je potrebno, datudi mi v socialistični družbi izdamo vse, kar je mogoče prežvečiti oziroma prodati, pa če je še tako neumno? Tudi in predvsem o tem bi lahko kdaj pa kdaj razmislili odgovorni.
In mi, slovenski kupci plošč oziroma porabniki kulture? Ali imamo res tako dobre želodce, da prebavimo vse, kar nam ponudijo? In kakšen je okus povprečnega Slovenca? Po prodaji plošč sodeč, grozen. Vendar povprečen Slovenec ni sam kriv, da ni sposoben uživati ob dobri glasbi, da mu nihče ni pokazal dobrega filma ali mu povedal, kaj je dober film, da ni imel možnosti obiskati gledališča, ni sam kriv, da ga ne pritegne dobra knjiga, ampak raje bere Dr. romane, daje čisto nor na Вопеу M., Sončne poti pa se mu zdijo brez zveze...
Pred časom ste lahko v Katedri (št. 17-18, 1979) prebrali sestavek Darinka Koresa-Jacksa z naslovom Filmska vzgoja — pastorka kulture in izobraževalnega sistema. Nič drugače kot s filmsko vzgojo ni v našem vzgojno-izobraževal nem procesu z glasbeno vzgojo in nasploh s celotno kulturno vzgojo. Le-tejjevvzgojno-izobraževalnem procesu namenjeno zelo malo časa in tudi zelo zelo malo skrbi. Tudi pristop h kulturni vzgoji je še zmeraj napačen. Nihče namreč ne zna mladim umetnosti približati (seveda so tudi izjeme), ne zna mladim pomagati, da umetnost vzljubijo. To bi moral biti namreč osnovni namen kulturne vzgoje, ne pa učenje datum umetnikovega rojstva in število otrok v njegovi družini. Po osnutku zakona o usmerjenem izobraževanju sodeč se tudi po njegovem sprejetju ne bo na področju kulturne vzgoje v usmerjenem šolstvu nič spremenilo na bolje, Kaj določnejšega pa je v tem trenutku nemogoče reči, ker nekaj mesecev pred začetkom usmerjenega izobraževanja ni mogoče nikjer dobiti učnega načrta niti za prvi letnik.
Cas je, da se nad vsem tem zamisli celotna socialistična samoupravna družba, kajti posledice takšnih napak bomo čutili še dolgo.
VASJA E1GNER
CENI DIRIGENTA...
Na straneh Katedre smo že večkrat pisali o problemih tako imenovane študentske kulture pod bolj ali manj spornimi naslovi, kot so na primer tile: Kulturna (ne)dejavnost, Študentska kultura je na psu, Kulturna dejavnost na univerzi v Mariboru zamira in podobnimi. Večina sestavkov je zvenela kot klic na pomoč vsem, ki jim je kulturna dejavnost pri srcu oziroma imajo kakršnokoli možnost nanjo vplivati. Zdi se, da bo tudi tole pisanje imelo podoben prizvok, saj ima povod zanj precej dramatično podobo.
Najnovejša situacija pri kulturno-umetniškem društvu Študent zares ni lahka. Pravzaprav je težko govoriti o najnovejši situaciji, saj gre v bistvu za stare probleme, le da so se ti sedaj manifestirali v precej ostri obliki.
Odstop umetniškega vodje oziroma dirigenta akademskega pevskega zbora Boris Kraigher, profesorja Staneta Jurgeca, je ustavil vso dejavnost zbora Pevci, ki so skupaj s svojim dirigentom v petnajstih letih prepevanja doma in na tujem požpli veliko dolgih aplavzov in drugih priznanj, že dobra dva meseca zaman »upajo na čudež«. Tovariš Jurgec nepreklicno vztraja pri svoji odstopni izjavi, ki je obenem tudi obtožba odgovornih na univerzi in v mariborski občini, ki se jim v vseh petnajstih letih ni posrečilo zagotoviti optimalnih pogojev za delovanje in razvoj akademskega pevskega zbora
Konec februarja je prišlo do sestanka vodstva društva in akademskega pevskega zbora s predstavniki univerze in predstavniki občinske ter republiške kulturne skupnosti ter žveze kulturnih organizacij mariborske občine. Čeprav so nekatere akcije za reševanje situacije še v teku, ni naša ocena nič preveč pesimistična, če zapišemo, da zvezda našega zbora zahaja ali celo ugaša Škoda so ugotovili predstavniki univerze, škoda so rekli pristojni občinski kulturniki, škoda pristavljamo tudi mi.
Leta in leta velike zagnanosti in samoodpovedovanja so vodila zbor v nenehno rast umetniške ravni, ki je niso mogle ustaviti niti zunanje niti notranje slabosti. O prvih ie bilo že dosti zapisanega Gre predvsem za premajhen interes za ljubiteljsko dejavnost tako na univerzi kot tudi v širšem mariborskem prostoru in so bili pevci vse preveč prepuščeni sami sebi. Vodenje zbora je bilo v pravem pomenu besede prepuščeno dirigentu, ki se je moral, razen z umetniškim vodenjem, ukvarjati tudi z vsemi drugimi velikimi m drobnimi problemi, tudi z nabiranjem denarja Za takšno stanje je bilo nemalo odgovorno vodstvo KUD oziroma njegov upravni odbor, ki je preveč uporno pričakoval rešitve od zunaj. Gotovo je res, da prostorskih in finančnih problemov niso mogli reševati sami, res pa je tudi, da bi morali kazati več iniciativnosti v smislu 'stalne akcije za sanacijo neurejenih razmer v društvu, če velja ugotovitev, da člani upravnega odbora niso dovolj vplivni ali da so samo premalo zavzeti, bi verjetno kazalo razmišljati o izpopolnitvi odbora z novimi primerno izbranimi ljudmi, ki bodo znali uveljavljati interese društva v daljšem časovnem obdobju.
Kudovci pravijo, da predvsem njihova ustanoviteljica, UK ZSMS, ni dovolj napravila za odpravo neurejenega stanja. Vse rešitve, zlasti glede prostorov za vaje, so bile začasne. Gostovanje v prostorih posameznih šol |за je bilo nemalokrat zvezano z grenkimi izkušnjami. Zmerjali so jih z nemarneži, pijanci in največkrat brez pravega razloga prekinili gostoljubje. Zdi se, da je osnovni vzrok premajhnega posluha, tudi za trenutne prostorske težave, neugoden termin, ki kudovcem za vaje najbolj ustreza — to so večerne ure, ko se končajo predavanja.
Res da se v bližnji prihodnosti obeta izgradnja večnamenske dvorane na koroškem platoju pri pedagoški akademiji, v kateri bi našli svoj stalni prostor tudi kudovci, toda po vsem, kar so že doživeli, ne verjamejo nikomur več. Tudi depandansa študentskih domov je bila namenjena interesnim aktivnostim študentov, pa je sedaj tam študentska kuhinja z restavracijo.
Omenili smo tudi notranje težave zbora oziroma društva. Ena osnovnih težav v dosedanjem delovanju je prav gotovo pomlajevanje zbora, ki poteka po mnenju nekaterih prepočasi. Verjetno pomlajevanje tako velikega zbora, kot je akademski j>evski zbor Boris Kraigher, m majhna stvar in gotovo predstavlja težave tudi drugim podobnim zborom, zato ni čudno, da je odstotek jjevcev—veteranov, ki seveda niso več študenti, dokaj velik. Specifika velikega zbora je tudi ovira za ti. komercialno nastopanje, saj le malokateri delovni kolektiv" (na univerzi le pedagoška akademija) premore jjrimeren prostor za nastopanje. Torej, ne morejo hkrati delati umetnosti in denarja, ki bi to umetnost vzdrževal. Neradi se primerjajo, pa vendar radi
VIOLINA
poudarijo urejene razmere akademskega pevskega zbora Tone Tomšič iz Ljubljane. Ta ima svoje—primerne—vadbene prostore in izdatnejši vir financiranja, zato tudi ni čudno, da pri njih ne prihaja do močnejšega nihanja kvalitete.
Določeno nihanje v kvaliteti izvajanja ijevskega programa je prav gotovo zakonitost v delu vsakega zbora. Pomembno pa je poznati vzroke takega nihanja, zato je nujno stalno načrtno spremljanje umetniškega izraza in moči zbora. Zadnji nastop oziroma gostovanje APZ (akademski pevski zbor) je bil zato resnično opozorilo, da takšnega kritičnega neprekinjenega vrednotenja dela zbora ni bilo. Izredno slaba kritika je neglede na posebne okoliščine nastopanja in morebitno neobjektivnost ocenjevanja resno opozorilo o krizi v delu. Prav gotovo si zbor s tako močnim ugledom ne bi smel privoščiti sjx>drsljaja in nastopati nepripravljen — četudi samo zaradi varčevanja pri hram oziroma nastanitvi. Realno oceniti svoje sprosobnosti pa pomeni tudi priznati padec kvalitete, ko do njega pride.
če pustimo ocenjevanje umetniške ravni zbora glasbenim strokovnjakom, lahko kljub temu gotovimo, da bo sedanja prekinitev v delu zbora močno vplivala na njegovo vrednost. Ker v čudeže ne verjamemo, se nam zdi še najbolj primerno v tem trenutku trezno analizirati situacijo in ugotoviti možne alternative za nadaljnje delovanje zbora
Pogojev, pod katerimi bi bil dosedanji dirigent prof. Jurgec še pripravljen sodelovati, ne moremo zagotoviti. Torej bo potrebno poiskati novega manj zahtevnega oziroma manj ambicioznega dirigenta, ali vsaj mlajšega človeka, ki bo pripravljen čakati na boljše čase.
Obstajajo seveda še druge alternative: akademski pevski zbor preoblikovati v več manjših zborov, ki bodo polnili društveno blagajno z nastopi
FOTO (LESJAK - NANIŠIN)
na najrazličnejših proslavah, pogrebih ali veselicah; opustiti vsakršno pevsko dejavnost in razvijati zgolj foklorno sekcijo, kjer bo tudi prej ali slej zaškripalo.
Gotovo so možne še drugačne rešitve, vendar se nam zdi, da bi bilo pošteno do pevcev in vseh dosedanjih generacij kudovcev nadaljevati s tradicijo, zlasti še zato, ker smo lani praznvovali 15 let delovanja zbora in društva, to pa je jubilej, vreden spoštovanja.
Dotaknimo se za konec še enega osnovnih problemov kulturno umetniškega društva, to je pr oblemafinanciranja.Tapr oblem pravzaprav zadeva celotno ljubiteljsko ali interesno dejavnost in je zato širši. Če pa se omejimo le na interesne dejavnosti na univerzi, kamor sodi tudi KUD Studentjahko ugotovimo, da še vedno prevladuje financiranje po glavi študenta, torej proračunsko in ne po realnih programih, ki bi odražali dejansko aktivnost in tudi vrednost posameznih dejavnosti. V sedanjem stabilizacijskem obdobju je takšno financiranje resnično nesprejemljivo, zato je potrebno spremeniti normative, po katerih republiška izobraževalna skujsnost financira šole za obštudijsko dejavnost študentov. Global sredstev se s tem ne sme in ne more povečati prek dogovorjenih meril, doseči je potrebno le pravilno porazdelitev sredstev na osnovi realnih in skupno dogovorjenih programov Združevanje namenskih sredstev posameznih šol bo tako postalo tudi za dejavnosti na ravni univerze resnična potreba kolektivov posameznih Sol. Tako ne bo več moglo priti do zadrževanja teh namenskih sredstev na šoli če osnovne organizacije ZSM ne bodo dogovorno oblikovale tako svoiiFi neposrednih programov kot tudi programov dela društev in klubov na rami celotne univerze.
zt
ZAHTEVA, DA BI MARKSIZEM POSTAL SMISEL NAŠEGA STOLETJA, JE OSEBNA ODGOVORNOST VSAKEGA MARKSISTA (R. GARAUDT)
MARKSIZEM IN UNIVERZA
MARKSISTIČNA CENTRA UNIVERZE V MARIBORU IN ORGANIZIRALA POSVETOVANJE
Na posvetovanje je prispelo 22 pismenih referatov, ki jih je organizator razdelil na tri tematska področja: vloga subjektivnih sil v marksistični preobrazbi univerze, pogoji za preobrazbo univerze in vloga, pomen in aktivnost marksističnih centrov pri uvajanju in razvijanju marksizma in samoupravljanja v visokem šolstvu.
V tematski ciklus o pogojih preobrazbe je bilo razvrščeno največ referatov (12) . Če poskušamo strniti misli, lahko zapišemo takole:
Univerza kot znanstvena družbena celota bi morala biti kraj, kjer se ustvarja novo znanje, in sicer temelj znanstvenega, pedagoškega in samoupravnega delovanja šol in fakultet. Družba torej zahteva od visoko izobraženih ljudi ne samo izvrševanje delovnih nalog ob zmanjšanih možnostih napredka, temveč dodelavo in izpopolnjevanje razvoja družbe.
Vsi vemo, da današnja univerza ne ustreza tem zahtevam, mnogo manj pa vemo o tem, kako reformirati visoko šolstvo, da bo ustrezalo zahtevam družbe oziroma zgodovinskim ciljem delavskega razreda. Noben referat ni dal zadovoljivega odgovora, čeprav so mnogi avtorji razmišljali o možnostih preobrazbe univerze.
Velik del avtorjev je bil mnenja, da je največja zavora način pridobivanja in delitve dohodka. Po mnogih mnenjih tudi svobodna menjava dela ne bo zadovoljivo rešila tega vprašanja, ker je preveč usmerjena v količino ne pa kakovost pedagoškega dela. Bilo je postavljeno vprašanje financiranja učiteljev čisto družbenopolitičnih predmetov.
Pri vprašanju ustvarjanja dohodka in funkciji visokega šolstva so posebno pozornost posvetili znanstvenemu raziskovanju in dilemam šolanja univerzitetnega strokovnjaka in specialista.
Po lastni oceni sta vredna pozornosti dva referata, predvsem zaradi obravnavanja visokega šolstva v luči celovitih potreb socialistične samoupravne družbe. To sta referata Univerza v samoupravni socialistični družbi kot družbi 21. stoletja (rriag. Stefan Kajzer—dr. Matjaž Mulej) in Za marksistično univerzo in za marksizem na univerzi (Ivan Soče).
Avtorja Kajzer in Mulej definirata kot temeljni proces na univerzi „ustvarjanje in pridobivanje znanja učiteljev in študentov", po analizi sedanjega stanja pa menita, da je potrebno predvsem:
— preseči verbalni marksizem, kajti marksizem je metoda, je odnos do dela, ljudi, narave, je aktivnost in tudi pedagoško načelo, ker postavlja v ospredje človeka,
— vzbuditi aplikativno dialektično razmišljanje (seveda z materialistično osnovo) brez dogmatičnosti, zbuditi aktivnost, revolucionarnost v smislu neutrudne volje do iskanja in ustvarjanja novega in boljšega,
— zbuditi povezovalno razmišljanje, sposobnost razumeti, kritično misliti, ustvarjalno povezovati različna spoznanja in različne vidike, uporabljati literaturo, ne le magnetofonsko pomniti skripta itd. — itd. itd.
„V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da bodo študenti postali elita proti delavskemu razredu namesto sestavni del njegove prodorne avantgarde, konservativni namesto revolucionarni, pasivni namesto ustvarjalni."
Ivan Soče v zelo kratkem referatu parafrazira Marksovo 11. tezo o Feuerbachu. Ugotavlja, da so nekoristni poskusi parcialnega uvajanja marksizma na univerzo, da je že skrajni čas, da nehamo različno tolmačiti funkcije marksizma v šoli, temveč moramo univerzo spremeniti tako, da bo imela karakteristike marksistične univerze. Avtor najprej analizira sedanje stanje, potem pa navaja nekaj karakteristik marksistične samoupravne univerze in vlogo subjektivnih sil v tem procesu.
O vlogi subjektivnih sil na univerzi je bilo pripravljenih šest referatov. Večinoma so obravnavali organizirane subjektivne sile, samo obrobno je bil omenjen posameznik kot subjekt. Kako vključiti
UNIVERZE EDVARD KARDELJ V LJUBLJANI STA
ZKJ, zvezo mladine, sindikat in druge družbenopolitične organizacije v tvorno delo, je bilo osrednje vprašanje teh referatov. Odgovora niso dali, razen načelnih, že prej znanih, izhodišč.
Tudi avtorji referatov o marksističnih centrih so se zadovoljili z načelnostjo. Iz teh referatov objavljamo dva značilna citata: 1. „Marksistični centri naj skratka predstavljajo žarišče teoretičnega, idejnega, kritično idejnega snovanja, iniciranja, razvijanja in delovanja ter zagotavljanja idejne strokovnosti in znanstvenosti visokošolskega procesa" (Zvonko Cajnko) in „Delo marksističnih centrov naj bo bolj permanentno gibanje kot pa institucija, teoretična tribuna in kraj, kjer bo prišla do izraza povezava in prizadevnost vseh, ki se zavzemajo za marksistično idejno zasnovanost vzgojno izobraževalnega procesa na univerzi in širjenje marksistične misli" (mag. Danica Purg).
Vsekakor moramo omeniti tudi diskusijo dr. Borisa Majerja, ki je poudaril, da moramo izhajati iz analize sedanjega stanja in pri tem imeti pred očmi zgodovinske potrebe delavskega razreda. Originalnost naše poti pri izgrajevanju socializma nujno zahteva tudi izvirnost učno vzgojnega procesa. Ker nam pa dostikrat niso jasne potrebe delavskega razreda, se moramo stalno vračati k preučevanju klasikov marksizma, pa k našemu začetku revolucionarnega boja ter analizirati današnjo revolucionarno teorijo in prakso. Glede na hiter razvoj znanosti (posebej tehnično-tehnološke) mora šola dajati znanje za prihodnost, kar pomeni dajanje temeljev za bodoče samostojno delo. Naš način dela in vodenja terja popolnejše znanje na vseh področjih, zato je potrebno na tehničnih šolah posvetiti več pozornosti družbenim naukom in obratno. Le tako lahko zagotovimo pravilno, zavestno in znanstveno odločanje v samoupravi. To je obenem tudi boj proti tehnokratizmu, birokraciji in vsem drugim oblikam odtujevanja. Tako reformirano šolstvo bi pomenilo pravo reformo, vsebinsko, ne pa samo institucionalno.
Dr. Božidar Debenjak se je v svoji diskusiji ostro lotil sedanjega učbenika o marksizmu in se izrekel proti njemu. Učenje marksizma z definicijami je nujno dogmatsko in odbijajoče. Marksizma ne moremo podajati z definicijami in s silo, pri študentih je potrebno zbuditi zanimanje zanj in potrebo, da se sami lotijo preučevanja. Pri tem ni problem, kako vključiti marksizem v posamezne predmete, temveč je potrebno analizirati pomen posameznih predmetov v celotno zastavljenem marksističnem izobraževanju.
Vse druge diskusije so bile v glavnem le naslanjanje na že slišano v referatih.
ZA KONEC
Od enega samega posvetovanja (v stabilizacijskih prizadevanjih enodnevnega) ne moremo pričakovati dokončnih rešitev. Vsekakor pa bi od posvetovanja s tako perečo temo in z udeležbo velikega intelektualnega potenciala morali dobiti mnogo več.
Jasno je, da se zelo malo pedagoških delavcev in študentov ukvarja s to tematiko. To jasno kaže število in kakovost referatov. Samo dva študenta sta sodelovala z referati.
Udeleženci so razpravljali o znanih problemih in zelo malo jih je skušalo najti nove konkretne rešitve. Vsiljuje se nam Marxova misel, da človeštvo ne želi več živeti po starem, še vedno pa ne ve, kakšno naj bi bilo novo življenje. Tudi univerza ne more več tako kot do sedaj, ne ve pa, kako drugače.
Za konec še misel, ki smo jo slišali na posvetu. Tovariš Tito je nekoč rekel: „Nekje sem videl karikaturo, kjer stoji Marx s Kapitalom pod pazduho pred univerzo, noter ga pa ne pustijo."
Ne smemo trditi, da je Магх še vedno pred zaprtimi vrati, spustili smo ga v šole, vendar je še mnogokaj ostalo zunaj. Naše šolstvo ne bo marksistično (zmenili smo se, da mora biti), ne bo samoupravno, če bomo marksizem uvajali v šole parcialno.
MARKSIZEM
ZA VSAKDANJO RABO
Marksizem je postal predmet vsakdanje rabe.
Kakor vegeta: tako za mojstra Stevo kot za tiste, ki prvič primejo za kuhalnico. Z vegeto je vsaka jed boljša; dobri kuharji postanejo tudi tisti, ki o mnogih začimbah še nikoli niso slišali.
Tako po receptu vegeta-Steva tudi govorniki in pisuni vseh sort dodajajo svojim monologom, dialogom, ref eratom, koreferatom, recenzijam, polemikam, kritikam in mnogim drugim zapisom po dve žlički marksizma. Za boljši odus in lažje prebavljanje.
Vse bi bilo lepo in prav, če mi mnogokrat ravno zaradi teh dveh žličk vegeta-marksizma jed ne bi ostala v grlu. In sicer zato:
PRVA ŽLICA
DRUGA ŽLICA
če človek pregloboko zagazi v aplikativne vode, se lahko utopi v banalnosti, banalnost pa je kontrarevolucionarna. (Babelj)
Tako nam neki »marksist« banalno dokazuje uporabo dialektičnih zakonov s primeri seje delavskega sveta. In to v delavskem glasilu.
Banalnost je, če nas učijo, da je marksizem samo metoda, ravno tako dalekt^ne^ \ & ^0S^U^° v delovanju kakšne organizacije uporabljati
Superbanalnost je podkrepljevanje lastne banalnosti s citati, ki jih sami ne razumemo.
TRETJA ŽLICA
Cit iranje je v modi. Citirajo vsi vsakogar. To je pošteno, če uporabimo točen citat na pravem mestu.
Prevečkrat pa se uporabljajo citati le za prikirivanje lastnega neznanja, uporabljajo se napačni citati na napačnem mestu, vse pa z namero pokazati in dokazati, da smo marksisti in da bi nam poslušalci in bralci bolj verjeli.
, Гг'гпегоУ Porabe marksizma je veliko. Res je, da želimo vsakogar približat1 marksizmu, vendar večina to dela ravno obratno: marksizem želi približati vsakomur. Včasih to niti ne bi bilo narobe, če marksizma ne bi ponujali kot vggete; požjičkah, za boljši okus in lažjo prebavo vsega druge-
Meni pa se velikokrat ta vegeta-marksizem zatakne v grlu. Pa vam?
Zadnje čase se vse več govori o idejnosti v vzgojnem procesu, govoriti o idejnosti pa nikakor ne gre brez marksizma. Na nedavni problemski konferenci so mnogi diskutanti v svojih izvajanjih zaradi prepričljivosti omenjali marksizem, vsak po žličko, in to skoraj enako odmerjeno: aplikativnost. Tako je eden od razpravljavcev menil, da na naši šoli ne smemo graditi na teoriji, temveč na aplikativnosti. S tem se je strinjal tudi drugi in dodal, da imamo pri uvajanju marksizma najmanj težav pri fiziki ali kemiji, ker so pri teh predmetih tako ali drugače aplicirani dialektični zakoni in teorije.
Kdor ne razume teorije, misli, da razume prakso. Zato, ker ne razume teorije, misli, daje v njej vse razrešeno, vse dorečeno in da nam preostane samo, dajo apliciramo. Dokler bomo torej govorili o marksistični kemiji in fiziki, dokler bomo ponosni na marksistično aplikativnost TSLO, tako dolgo bo preučevanje revolucionarne teorije manj važno od vsakdanje prakse, zgodovina pa pravi, daje lahko takšen pristop zelo škodljiv.
Pogovor s Francijem Pivcem, predstojnikom centra
MARKSISTIČNI CENTER PRI UNIVERZI V MARIBORU
KATEDRA:
Kako ocenjujete dosedanje delo marksističnega centra in v kolikšni meri le-ta opravičuje svojo vlogo?
PIVEC:
Zelo vam bom hvaležen, če mi dopustite, da vprašanje nekoliko popravim, da bi bolj merilo k bistvu problema: ali predstavlja dosedanji marksistični center univerze ustrezno pot uresničevanja odgovornosti, ki jo imajo naši visokošolski zavodi na področju razvijanja in razširjanja marksizma?
Prvo izhodišče za oblikovanje odgovora na to vprašanje je primerjava današnjih razmer na tem področju z razmerami iz obdobja, ko marksističnega centra še ni bilo. Ce smo še tako kritični, je bil v teh letih storjen viden korak naprej in pomembnazaslugaza to pripada prav povezovanju in usklajevanju aktivnosti v marksističnem centru univerze.
Drugo izhodišče za oceno so naša pričakovanja, ki smo jih povezovali z ustanovitvijo centra. Tu pa se pojavljajo težave, ker nas vse prepo-gostoma zapusti prava mera razsodnosti. Prevladuje sicer energično, po vsebini pa hudo megleno prepričanje, da bi center moral dati nekaj čisto drugega. Kaj? Kdo? Komu? To pa naj bi bila odvečna vprašanja, za katera najpogosteje ni bilo časa, da bi jim našli odgovore. Znova je treba podčrtati, da je dejavnost marksističnega centra funkcija razvitosti marksizma na visokošolskih zavodih. Vsako drugačno sklepanje bo potrebno korigirati. Iz tega pa sledi tudi premik v aktivnosti centra, ki se mora osredotočiti na krepitev marksizma (v različnih formah) na šolah. .
KATEDRA:
Kakšni so načrti za prihodnje?
PIVEC:
Na univerzi je naša primarna naloga širjenje programov marksističnega izobraževanja in njegova kadrovska krepitev. V ta sklop sodijo tudi nekateri organizacijski koraki z ustanavljanjem ustreznih organizacijskih enot, kateder in marksističnih centrov po šolah. Menim, daje možno še marsikaj storiti v oporo temeljnim marksističnim predmetom in njihovim nosilcem, ki se težko otepajo z bremenom ur, kar jih potiska na obrobje dogajanj na šoli. S tem so neposredno povezani tudi nujni premiki, ki jih moramo doseči na raziskovalnem področju, kjer je zaostanek mariborskega marksizma najhujši. Res so pri tem odločilne kadrovske okrepitve, toda tudi boljše organiziranje mora obroditi sadove, saj resnično ni razloga za prepričanje, daje marksizem na naši univerzi edino področje brez »genijev«. Počakajte, da se vsaj približno izenačijo delovni in organizacijski pogojilZnano je, da center razširja svojo delovno zasnovo na občino Maribor. Pogovori o tem potekajo z OK ZKS. To je vsest ransko koristen korak, saj je že vsa leta očitno dejstvo, da se krepijo v Mariboru poleg univerze tudi druga jedra marksistične teorije in prakse, interakcija v marksističnem centru pa lahko tok razvoja le še pospeši. Upam, da ne bomo izgubljali preveč časa s proceduralnimi vprašanji in da bomo čim hitreje lotili skupnih projektov.
KATEDRA:
Kaj bi bilo treba storiti v MC in zunaj njega za uspešnejše populariziranje marksizma?
PIVEC:
Morda to ni tako razkričano kot nekatere druge aktivnosti, toda prizadevanj za popularizacijo marksizma v Mariboru ni tako malo. Ne boste verjeli: skozi organizirane tečaje gre letno za dve kompletni univerzi Mariborčanov. Tudi časovni obseg tega izobraževanja ni majhen. Prav masovnost pa je tudi glavni razlog, da te oblike popularizacije marksizma stagnirajo v vsebinskem in metodičnem pogledu. Marksistični center bo najbrž pravo mesto za dogovor o razvoju teh dveh komponent.
Mikavno bi bilo tukajle navesti celo paleto idej, o okroglih mizah, ciklusih, posameznih predavanjih, razgovorih itd., kar vse bi tudi naj služilo popularizaciji marksizma, vendar imam v zvezi z organiziranjem takšnih reči dovolj izkušenj, da vem, kako hitro se lahko take obljube postavijo na glavo.
Posebej pomembna je oprema vseh oblik mariksističnega izobraževanja z ustreznimi tiski. Marksizem »na pamet« je odločilna ovira, da nikakor ne dosežemo kontinuitete tega izobraževanja, da smo vedno znova na začetku in nikamor ne pridemo. Ljudi že pripravimo k poslušanju, ne najdemo pa prehoda k branju. Pri tem nam tudi časopisi ne dajejo prave opore, saj zvečine ljudi bolj odvajajo od branja, kot pa da bi nanj navajali. Tudi vaša Katedra je doslej vedno zabredla v spor z brale i, kadar je skušala to ploščo obrniti. V MC pa bi vam ravno v tej smeri radi dali konkretnejšo oporo, saj ocenjujemo, da je lahko vaš časopis izjemno pomemben dejavnik popularizacije marksizma in njegovega kvalitetnejšega predstavljanja na univerzi.
KATEDRA:
Na katera področja se bo MC predvsem usmerjal?
PIVEC:
Kar nenadoma me je spreletelo, da smo tale naš razgovor speljali v sicer utečene, vendar problematične kolesnice: delamo se, kot da marksizem že imamo, pogovoriti pa se je treba le še o tehničnih vprašanjih, kako ga spraviti med ljudi. Če me sprašujete po temeljni preokupaciji centra, potem je ta nesporno zapopadena v razčiščevanju, kaj vsi skupaj sploh mislimo z marksizmom. Ni naše izhodišče, da o tem naši ljudje ne vem kako nevarno narobe mislijo, pač pa da premalo mislijo. Sele poglabljanje v marksizem je pot do prave idejne diferenciacije, ki nam je doslej na univerzi čisto neznano, zaradi česar trpi kritičnost in ustvarjalnost. Ko bomo to dosegli, bo tudi naš marksistični center zaživel drugačno življenje.
5ЛУ*№.
VERSKI TEDNIK DRUŽINA, ŠT. 11 — »ZMANJŠATI PORABO — A KAJ POVEČATI?«
Pod zgornjim naslovom avtor M. Z. piše v 11. številki verskega tednika DRUŽINA v stalni rubriki PRI NAS DOMA, o tavljj _
pa
nehni materialni razvoj’ povsem nemogoč. Л/ега v napredek’ je slepa, neumna vera. Materialni napredek ima nujno svoje meje, dokončne meje, ki jih nihče nikdar ne bo preskočil Nobenega upanja ni, da bo kriza minila, še vedno hujša bo. Materialne možnosti niso neizčrpne  In vedar je človek bitje, ki se ne more
ustaviti pred nobeno mejo. Vsako hoče preseči. Energetiki in gospodarstveniki govorijo o 'dobi brez rasti’, 'rasti z indeksom nič’. A taka doba brez izboljšav, brez napredka, brez upanja v kaj boljšega bo žalostna doba.«
Tako je in tako bo torej PRI NAS DOMA, trdi veleumni MŽ in nadaljuje: »Človek je najprej duh — in telesno prikrajšavanje mu pomaga k temu, da razvija duhovne sile. Ing. Habeny pravi: 'Samo en izhod je iz tega grozečega položaja Neomejena rastje možna le v duhu
in ljubezni Kristusa.’... Porabniška družba za to seveda nima razumevanja in zato trobi k zmanjšanju porabe z žalostnimi, zagrenjenimi akordi. A porabniška družba že dolgo žaga vejo na kateri sloni: veja že škriplje, se poveša in poka ... Porabništvo se je preživelo. Iščimo boljših rešitev.«
MŽ nam je pokazal situacijo in ponudil konkreten recept.
Pa vendar...
O PRAVLJICI IN REKLAMI
Stoletja so cerkveni ljudje v imenu nadzemeljskega boga strašili zemeljskega človeka. In ne samo strašili: prepričevali so ga in vodili. Seveda v svojo korist. Navkljub vsem reformam ni to osnovno načelo prav nič izgubilo na svojem pomenu, nasprotno!
V kratkem sestavku MŽ bo pozoren bralec zasledil veliko stvari, ali na kratko: zelo modro, zvito, aktualno in angažirano je zajet celoten cerkveni nauk, cerkvena »nadrazrednost«, politikantstvo in še dosti drugega. No, pustimo zgodovino, teologijo, izvore in cilje ... in se ustavimo pri konkretnem sestavku. Vprašajmo se:
Kdo nas je in od kdaj »zibal ob pravljici o nenehnem napredku«?
Mar KPJ, ko je objavila razglas o oboroženi vstaji? Mar ljudstvo, ki je v krvi in znoju izgrajevalo novo Jugoslavijo? Mar delavski razred, ki se bori za večjo produktivnost, za napredek gospodarstva, za širši in močnejši samoupravni sistem? Mar slepimo sami sebe?
Ali je mogoče, gospod MŽ, da celotno našo pot in vse cilje, ki jih ima naša družba, imenujete enostavno »pravljica«? Ne samo da je mogoče, ampak zdi se, da je nujno. Nujno seveda, če želite človeka pustiti majhnega, omejenega, končanega. In človek bi to zares bil, če bi se primerjal z vašim vsemogočim in neskončnim bogom. Toda glejte, danes človek postaja Vsemogočni, postaja Stvarnik sebe in družbe, on, majhnen in navaden, prebija vse »dokončne meje«.
Za nas boj za stabilno gospodarstvo, večjo produktivnost, razvoj znanosti ni »reklama in propaganda«, temveč konkretno revolucionarno delovanje za premagovanje vseh težav, ki stojijo na poti v komunizem. To pa je tista pot, ki se je cerkev boji in ki bo z njo »žalostna doba«. Rastimo v Kristusu! nas poziva MŽ. Hvala za recept, spoštovani gospod, zanj smo vedeli tudi pred Revolucijo. Toda ni pomagal: bili smo duhovno zatirani, nesvobodni, nepismeni, lačni in bosi. In v tem nismo bili osamljeni. Potem pa je pričel človek verjeti sebi in v sebe. Rezultati so očitni.
Mi, državljani SFRJ, smo našli zase najboljši recept. Drugih ne potrebujemo. Zato nimamo razumevanja za vaše rešitve. Mi šele nastopamo, vi pa že preživljate. In nismo v zraku na veji, trdno stojimo na zemlji, složno in čvrsto korakamo naprej.
SE ENKRAT O PRAVUICI IN REKLAMI
Število vernikov v svetu občutno pada. Teistične pravljice postajajo vse bolj nepotrebne. Božji pastirji jih popravljajo in vse bolj reklamirajo. Zaman! Ovce so se naučile, kaj je to volk, kaj palica in kaj pes.
Ugledni teolog Franc Rode piše: »noben materializem, naj bo še tako prikupen, nobena zemeljska ideologija ne bo mogla nikdar odgovoriti na nekatere krike, ki prihajajo iz dna človeške stiske. Dokler bo obstajalo človeško srce, ki bo trpelo, Bog ne bo mrtev.«
Ali je bil cilj pisanja MŽ za reklamo ustvariti to stisko pred »dobo brez rasti«, pred »dobo brez upanja?« Ali mogoče ustvariti strah pred končno krizo, pred koncem vseh koncev? Pred sodnim dnevom? Če verjamete, da boste dosegli ta cilj, potem je to »slepa, neumna vera«!
No, vrnimo se k F. Rodetu in se vprašajmo: ali je cilj cerkve boj proti trpljenju ali ohraniti živega boga? Ce je prvo, potem je bog nepotreben, če pa je drugo, potem je to manipulacija s človekom in njegovim trpljenjem.
Človeku je potrebna »zemeljska ideologija« preprosto zato, ker je človek zemeljski, ima zemeljske probleme, zemeljske »krike«, zemeljsko »stisko«. Toda cilj »zemeljske ideologije« ni gluho »odgovarjanje na krike«, temveč napor v preobrazbi sebe in družbe, da bi lažje in hitreje odpravili vzroke teh krikov. Kajti za zemeljske kirke so vzroki nujno zemeljski. Ali se motim!? Ali jih mogoče povzroča nekdo izvenzemeljski?!
Ne cepimo dlak in ni nam do prepira. Obstajajo resnejše in potrebnejše stvari. Verjetno se ne bom zmotil, ce napišem, da je to boj za stabilnost in povečano produktivnost našega gospodarstva, za samoupravne odnose, dezalienacijo človeka ... ali, da vam bo bolj razumljivo: boj za družbo, v kateri ne bo »krikov«, ne bo trpljenja, ali po Rodetu »bog bo mrtev«. Mi to družbo enostavno imenujemo »komunizem«, pot do te družbe pa » samoupravni socializem«, o pravilnosti te poti pa mislim, da je nepotrebno pisati.
Na tej poti smo često srečali saboterje. Da smo na pravi poti priča tudi to, da jih je bilo zelo zelo malo. Tako malo, da so bili nepomembni. t
Sedaj se je pojavil še eden. In hoče postati pomemben. Poziva nas, da se prebudimo iz sna, v katerega nas je »zazibavala reklama in propaganda«, prepričuje nas o koncu, prepričuje nas o nesmislu vsake akcije in poziva, da molimo za svoje grešne duše.
Oprostite, milostivi gospod, ker bomo namesto molitve zavihali rokave. Saboterjem pa je delavski razred jasno povedal: babica še ni umrla!
NAMESTO PRAVLJIČNEGA KONCA
Cerkev nam je razkrila probleme in slabosti ter dala program za sanacijo.Tako delajo vse politične stranke in tudi tisti, ki imajo strankarske apetite. Ali si cerkev to želi? Omenjeni tekst gre v prid pozitivnemu odgovoru. Ali bomo tudi o tem vodili »nujni dialog«?
si