UDK 341.222(497.1:450)"1918/1920" Bo r u t K la b ja n* O b l ik o v a n j e j u g o s l o v a n s k ih m e j a . T. G . M a s a r y k IN VPRAŠANJE ITALIJANSKO-JUGOSLOVANSKE MEJE PO PRVI SVETOVNI VOJNI POVZETEK Zgodovinar A.J.P. Taylor je že pred časom napisal, daje bil prvi predsednik Češkoslovaške republike Tomaš G. Masaryk skoraj toliko ustanovitelj Jugoslavije kakor Češkoslovaške. Po končani prvi svetovni vojni je Masaryk lahko računal na precejšen ugled in bil med državniki svetovnih sil na splošno zelo cenjen. Zato namerava prispevek prikazati njegov pogled na vpra­ šanje italijansko-jugoslovanske razmejitve. Takrat se je jadransko vprašanje prvič pokazalo v vsej svoji ostrini in je še dve leti po končanih spopadih vznemirjalo evropsko javnost. Masaryk je že od samega začetka vojnega spopada posvetil italijansko-jugoslovanskemu razmerju veliko pozornosti, saj seje zavedal, da sta vstop Italije v vojno in usoda jugoslovanskega vprašanja neločljivo povezana s češkoslovaškimi težnjami po samostojni državi. Na drugi strani so ga jugoslovanski politični predstavniki hoteli večkrat uporabiti kot posrednika z antantnimi politiki, časnikarji in propagandisti, saj je v številnih mednarodnih krogih užival zaupanje in precejšen ugled. Številni predstavniki južnoslovanskih narodov so mu zaupali svoja stališča, predloge in vizije z namenom, da bi jih uveljavil v mednarodnih krogih. Zahodne prestolnice je Masaryk prepričeval predvsem na zaupnih pogovorih z vplivnimi osebnostmi, kar je hotel izko­ ristiti tudi za preusmeritev italijanske politike, kije s svojimi ekspansionističnimi zahtevami po­ vzročala nemalo težav znotraj raznolike protihabsburške koalicije. Zaradi svojih pogledov na državno pripadnost zgornje jadranskega območja (Trst in Istra), je prišel v spor z večino sloven­ skih in hrvaških prevratnikov, ki so ga imeli za "prevelikega italofila in srbofila". Zaradi svoje naklonjenosti jugoslovanski ideji pa niti v italijanskem okolju ni bil priljubljen. Raziskava na­ merava torej obravnavati Masarykovo vlogo in interpretirati njegov pomen pri oblikovanju ita­ lijansko-jugoslovanske meje po prvi svetovni vojni. ABSTRACT THE FORMATION OF YUGOSLAV BORDERS. T. G. MASARYK AND THE QUESTION OF ITALIAN-YUGOSLAV BORDER AFTER WORLD WAR I A long time has passed since the historian A.J.P. Taylor wrote that the first president of the Republic of Czechoslovakia, TomäS G. Masaryk, was just as much founder of Yugoslavia as he was of Czechoslovakia. After the end of World War I, Masaryk enjoyed a favourable reputation and was generally very highly esteemed among politicians of major world powers. The article therefore aims to show his view on the question of the Italian-Yugoslav boundary. It was at that dr. docent, Inštitut za zgodovinske študije, Znanstveno-raziskovalno središče Univerze na Primorskem, S1-6000 Koper, Garibaldijeva 1 PhD, Assistant Professor, Institute for Historical Studies, Science and Research Centre of the University of Primorska, SI-6000 Koper, Garibaldijeva 1 E-mail: borut.klabjan@zrs.upr.si time that the question of the Adriatic appeared in all its sharpness and continued to upset the European public for another two years after the armed clashes had ended. From the very beginning of the armed conflict, Masaryk focussed his attention on the Italian- Yugoslav relations, for he was aware that Italy entering the war and the fate of the Yugoslav question were inseparably linked with Czechoslovakian aspirations for independence. On the other hand, the Yugoslav political representatives wanted to use him as a mediator with the Entente politicians, journalists and propagandists, for he enjoyed trust and considerable reputation in many international circles. Several representatives of the South Slavic nations entrusted him with their standpoints, suggestions and visions so as to assert them in international circles. Masaryk persuaded the western capitals predominantly through confidential discussions with influential personalities - a strategy he intended to use also to redirect the Italian policy, the expansionistic tendencies of which were causing numerous problems within the diverse Anti- Habsburg Coalition. Because of his views regarding the state affiliation of the area of the Upper Adriatic (Trieste and Istria), he came into conflict with most Slovenian and Croatian revolu­ tionaries who regarded him as "too much of an Italophile and a Serbophile". Due to his inclination towards the Yugoslav idea, he was not even popular in the Italian circle. The aim of this research is therefore to define Masaryk's role and interpret his importance in the formation of the Italian- Yugoslav border after World War I. Med in predvsem po prvi svetovni vojni se je zgornji jadranski prostor znašel v središču mednarodne pozornosti. Od kar je javnost izvedela za vsebino londonskega pakta, na podlagi katerega je Italija vstopila v svetovni spopad na strani antante, so italijanske ozemeljske zahteve na drugem bregu Jadrana postale predmet napetih debat. Razprave niso potekale le na lokalni ravni med Italijani na eni in Slovenci oziroma Hrvati na drugi strani, temveč tudi na širši mednarodni ravni. "Jadransko vprašanje" se je tako prvič pokazalo v vsej svoji ostrmi in zaznamovalo večji del dvajsetega stoletja v jadranskem prostoru.1 V mednarodnem okolju se je v tistem času, s to problematiko, ukvarjal tudi Tomas Garrigue Masaryk, profesor na praški univerzi in poslanec v dunajskem parlamentu za češko napredno stranko, kasneje pa ustanovitelj in prvi predsednik Češkoslovaške. V letih pred vojno je bil prednostna intelektualna figura v habsburškem prostoru, v katerem seje uveljavil zlasti s svojim brezkompromisnim demokratičnim mišljenjem. V letih prve svetovne vojne pa seje odločilno zapisal v zgodovino kot eden naj odločnejših zagovornikov razbitja Avstro-Ogrske in ustanovitve novih državnih enot. Tako so v srednji Evropi, poleg obnovljene Poljske nastale tudi nove države, in sicer Češko­ slovaška in Jugoslavija. Masarykova vloga je bila pri tem ključnega pomena. Zato je zgodovinar A. J. P. Taylor napisal, da je bil Masaryk skoraj toliko ustanovitelj Jugo­ slavije kakor Češkoslovaške.2 Po končani vojni je češkoslovaški voditelj lahko računal na precejšen ugled in bil med evropskimi državniki na splošno zelo cenjen. Zato pred­ stavlja njegov pogled na vprašanje italijansko-jugoslovanske razmejitve, ki je še cele dve leti po končanih spopadih vznemirjala evropsko javnost, dopolnilo mednarodni di­ menziji te problematike. 1 Med najsodobnejšimi deli glej zlasti Cattaruzza, M.: L'Italia e il confine orientale 1866-2006. Bologna, Il Mulino, 2007 in Pirjevec, J.: "Trstje naš!" Boj Slovencev za moije (1848-1954). Ljubljana, Nova revija, 2007. Med drugimi glej tudi Šepič, D.: Italija, saveznici i jugoslavensko pitanje 1914-1918. Zagreb, Školska knjiga, 1970 in Marjanovič, M.: Londonski ugovor iz godine 1915.. Zagreb, JAZU, 1960. Burgwyn, H. J.: The legend of the mutilated victory. Italy, the Great War, and the Paris Peace Con­ ference, 1915-1919. Westport-London, Greenwood Press, 1993. 2 Taylor, A. J. P.: Habsburška monarhija 1815-1918. Ljubljana, DZS, 1956, 283. Masaryk je zaradi svojega protihabsburškega delovanja kmalu po začetku vojne odšel v tujino in se vrnil šele po njenem koncu. Prek Trsta je odpotoval v Italijo, kjer so ga zanimala stališča italijanskega političnega vodstva o morebitnem italijanskem vstopu v vojno in se prepričal, da "Italijani ostanejo nevtralni, ne pojdejo z Avstrijci".3 Zato je po dveh tednih bivanja v Italiji, v začetku leta 1915, nadaljeval pot do Švice in se tam lotil razvejane protihabsburške propagande ter prepričevanja širše evropske javnosti o pomembnosti združitve češkega in slovaškega naroda v samostojni državi.4 Vprašanje nastanka Češkoslovaške pa je od samega začetka svoje prevratne dejavnosti povezoval z nastankom države južnih Slovanov in Poljakov, ki so prav tako v tujini začeli delovati za razbitje dotedanje skupne države. Že v Italiji pa se je srečal z nekaterimi nacio­ nalističnimi politiki in z Italijani iz iredente ter se prepričal, kot je kasneje, v Ženevi, priznal članu Jugoslovanskega odbora Bogumilu Vošnjaku, da bo Italija zasedla "jugo­ slovansko ozemlje".5 Tako je Masaryk že od samega začetka vojnega spopada posvetil italijansko-jugoslovanskemu razmerju veliko pozornosti, saj se je zavedal, da sta vstop Italije v vojno in usoda jugoslovanskega vprašanja neločljivo povezana s češkoslovaš­ kimi težnjami po samostojni državi.6 Za razumevanje Masarykovega odnosa do oblikovanja jugoslovanske zahodne meje je potrebno preučiti in upoštevati njegov odnos in odnos drugih češkoslovaških vodi­ teljev do Italije in jugoslovanskega vprašanja v času pred vojno. Številni predstavniki predvsem češkega odporniškega gibanja, tako na domačih tleh kot v tujini, so namreč že vrsto let sodelovali z voditelji jugoslovanskega gibanja. Tako je med drugimi vodja čeških narodnih socialistov Vaclav Klofač večkrat sodeloval pri pobudah tržaškega poli­ tičnega društva Edinost oziroma z njo povezane Narodne delavske organizacije.7 Enako so bili slovenski in drugi južnoslovanski predstavniki navzoči pri podobnih pobudah na Češkem. Ti stiki so se v sicer spremenjenih okoliščinah nadaljevali v vojnih letih, o čemer govori intenzivno sodelovanje predstavnikov Češke zveze (enotni državnozborski klub, ki so ga Čehi oblikovali novembra 1916) in Jugoslovanskega kluba na domačih tleh; predvojni stiki pa so pripeljali do sodelovanja tudi med jugoslovanskimi in češ­ koslovaškimi gibanji v tujini, ki so se zavzemala za razpad dotedanje skupne države. Vrstila so se tajna srečanja in, še posebej v zadnjem letu vojne, javne manifestacije, kot je bil na primer "kongres potlačenih narodov Avstro-Ogrske", ki so ga po rimskem srečanju organizirali ob petdeseti obletnici postavitve Narodnega gledališča v Pragi maja leta 1918. V majskih dneh leta 1918 je bila pozornost slovenske javnosti uperjena v mesto na Vltavi. Po skupni izjavi Antona Korošca in Františka Stanka 7. maja 1918, v kateri sta politična veljaka ostro protestirala proti dunajski vladi, seje veliko število slo­ venskih, južnoslovanskih in drugih "slovanskih" ter romanskih predstavnikov sredi maja zbralo v češki prestolnici. Potekali so koncerti, zabave, gledališke igre in politični veljaki so se izmenjevali na govorniških odrih. Slovenski predstavniki so bili navdušeni nad češkimi dosežki, tako da so ljubljanski gledališčniki v odprtem pismu javnosti napisali: "Naprej za Čehi do končnega cilja!"8 Češki prevratniki, ki so delovali na domačih tleh, so bili, v nasprotju s slovenskimi in drugimi južnoslovanskimi predstavniki, stalno povezani z gibanjem v tujini in s tem 3 Masaryk, T. G.: Svetovna revolucija. Za vojne in v vojni 1914-1918. Ljubljana, Naša Založba, 1936, 50. 4 Soubigou, A.: Tomaš Garrigue Masaryk. Praha-Litomyšl, Paseka, 2004, 176. 5 Vošnjak, B.: Dnevnik iz prve svetovne vojne. Ljubljana, Arhiv Republike Slovenije, 1994, 80-81. 6 Bednarik, F.: Masaryk a Italie za vàlky. Fakta a dokumenty. Brno, Moravsky legionar, 1935, 59. 7 Gantar Godina, I.: Vaclav Jaroslav Klofač and the Slovenes up to 1918. Slovanské Historické Studie 32, 2007,71-90. 8 Slovenski narod, 29. 5. 1918. Primerjaj Paulova, M.: Kongres potlačenih naroda Austro-ugarske u Pragu u svibnju 1918. V: Bogdanov, V., Čulinovič, F., Kostrenčič, M.: Jugoslavenski odbor u Londonu. Zagreb, JAZU, 1966, 229-242. usklajevali svoje politične načrte. Zato so se zavzemali za čim širšo protihabsburško koalicijo, ki bi poleg slovanskih predstavnikov za svoje načrte pridobila tudi Italijane in Romune. A čeprav so z jugoslovanskim gibanjem sodelovali dosti bolj poglobljeno kot s katerimkoli drugim gibanjem monarhije, so se Čehi morali izogibati enostranskim od­ ločitvam ali obljubam glede italijansko-jugoslovanskih ozemeljskih sporov, ker so za svoje načrte potrebovali čim širšo podporo. Tako je iz tujine naročal tudi Masaryk, kije v sodelovanju z Edvardom Benešem in Milanom Rastislavom Štefanikom vodil češko­ slovaško osamosvojitveno gibanje. Masaryk, Slovenci in jugoslovansko vprašanje Masaryk je že desetletja pozorno spremljal dogajanje v južnoslovanski stvarnosti, saj je s številnimi srbskimi in hrvaškimi politiki sodeloval že od konca 19. stoletja dalje. Nastopil je proti balkanskim vojnam, a v slovenski prostor se je najbolj vtisnil zaradi pomembne vloge, ki jo je imel pri vzgoji številnih slovenskih študentov. Ti so na praški univerzi poslušali njegova predavanja in njegove ideje uveljavljali v domačih krajih.9 Predenje konec leta 1914 odšel v tujino, seje Masaryk srečal tudi s slovenskim novi­ narjem in politikom Albertom Kramerjem, s katerim se je pogovarjal o jugoslovanskih težnjah Slovencev, ter s Hrvatom Ivanom Lorkovićem, s katerim sta razglabljala o raz­ padu Avstro-Ogrske in možnosti koridorske povezave med bodočima državama južnih Slovanov ter Čehov in Slovakov. Glede jugoslovanskih meja pa seje zavzemal za to, da bi vključevale čim večje število južnih Slovanov.10 Po svojem odhodu v Italijo seje, zlasti v Rimu, srečal s številnimi srbskimi in hrvaš­ kimi politiki, s predstavniki Jugoslovanskega odbora in se bliže seznanil z nasprotji med jugoslovanskimi načrti in italijanskimi teritorialnimi zahtevami glede Trsta, Gorice, Istre, Reke in Dalmacije. Medtem ko je bila italijanska iredenta pri tem precej aktivna, pa je bila po Masarykovem mnenju jugoslovanska propaganda, kljub velikemu številu politikov v tujini, šibka in neenotna. Zavzemal se je za čim bolj previdno politiko do Italije, ker se je ta v tistem trenutku pogajala z antanto za vstop v širšo protihabsburško vojno koalicijo. Sodil je, daje njena udeležba na strani antante potrebna za zmago, zato je morala biti tudi primerno nagrajena s Tridentom, Trstom, Gorico, Puljem, Istro in Valono (Vloro) v Albaniji.11 Ko se je v začetku leta 1915 iz Italije preselil v Ženevo, je enega od svojih prvih javnih nastopov kot vodja češkoslovaškega gibanja v tujini posvetil jugoslovanskemu vprašanju. Na povabilo Ljuba Leontiča in Vladislava Fabjančiča, ki sta v tem švicar­ skem mestu agitirala za jugoslovansko idejo, je konec avgusta istega leta napisal pred­ govor političnemu manifestu jugoslovanske mladine. V publikaciji L'Unité Yougoslave. Manifeste de la Jeunesse Serbe, Croate et Slovène réunie je spet poudaril medsebojno povezanost jugoslovanskega in češkoslovaškega vprašanja, a se ni dotaknil specifičnih vprašanj povojne ureditve.12 9 Sfastny, V.: Mladà slovinskà generace pred prvni svètovou vàlkou a češka společnost. Slovansky pfehled, 59, 4, 1973, 281-292; Gantar Godina, L: T. G. Masaryk in masarykovstvo na Slovenskem, 1895-1914. Ljubljana, Slovenska matica, 1987; Gantar Godina, I.: Slovenski doktorji v Pragi 1882-1916. Zgodovin­ ski časopis, 44, 1990, 3,451— 455. Hladky, L.: Slovinšti realiste (masarykovci) na začatku 20. stoleti. Slo­ vansky pfehled, 77, 1, 1991, 31-42. 10 Masaryk, T. G.: Svetovna revolucija. Za vojne in v vojni 1914-1918 Ljubljana, Naša založba, 1936, 33. 11 Prav tam, 47. 12 L'Unité Yougoslave. Manifeste de la Jeunesse Serbe, Croate et Slovène réunie (1915). Avec une Preface de M. le professeur T. G. Masaryk. Paris, Plon-Nourrit et C., 1915. Primerjaj Paulovä, M.; Tomaš G. Masaryk a Jihoslované. Praha, Československo-Jihoslovanska liga, 1938, 63. Ko so države članice antante 26. aprila 1915 po večmesečnih pogajanjih v Londonu podpisale tajni sporazum z Italijo za njen vstop v vojno na njihovi strani, je Masaryk sprejel novico z veseljem, glede vsebine pakta pa je bil kritičen. Sporazum je namreč določal, da bo Italija dobila Trbiž, Gradiško, Gorico, Trst z okolico, celotno Istro, vključno z Voloskim, Cres, Lošinj in nekatere manjše otoke v Kvamerju, skoraj po­ lovico Dalmacije s Šibenikom in otoke na tem območju. Ostali členi pakta so določali vpliv Italije v Albaniji in drugod v Sredozemlju ter njeno vlogo v povojnem sistemu velesil. Iz Masarykovih zapisov sta razvidna na eni strani njegovo mnenje, da mora biti Italija primerno nagrajena za njen boj ob boku zavezniških sil, na drugi pa naspro­ tovanje njenim maksimalističnim ozemeljskim zahtevam. Čeprav so se njegova stališča v posameznih točkah v naslednjih letih spreminjala, je sodil, da bi lahko Italija na vzhodu dobila Trst, Gorico, Istro z otoki v reškem zalivu, ne pa Dalmacije, ki si jo je predstavljal kot nevtralno državo. V tem okviru bi Trst dobil status prostega pristanišča in Italija bi dobila še Valono, Dodekanez, Libijo in morda Ciper. Drugače se je izrazil, ko s e je sredi marca 1916 ponovno srečal z Vošnjakom in zatrdil, da nasprotuje ita­ lijanskim zahtevam po vzhodni jadranski obali. Prepričan je bil, da je izguba Primorja za Slovence smrten udarec. Masaryka so jugoslovanski predstavniki večkrat hoteli uporabiti kot posrednika z antantnimi politiki, časnikarji in propagandisti, saj je v številnih mednarodnih krogih užival zaupanje in precejšen ugled. Zaupali so mu svoja stališča, predloge in vizije z namenom, da bi jih uveljavil v mednarodnih krogih. Vošnjak pa je že nekaj dni po nju­ nem prejšnjem pogovoru izrazil prepričanje, da "Masaryk nič ne stori za nas" .13 Zahodne prestolnice je Masaryk prepričeval predvsem na zaupnih pogovorih z vpliv­ nimi osebnostmi, kar je hotel izkoristiti tudi za preusmeritev italijanske politike, ki je s svojimi imperialističnimi zahtevami povzročala nemalo težav znotraj raznolike proti- habsburške koalicije. "Mi ne priznamo nikoli sporazuma," je trdil, misleč na Londonski pakt, "in nikoli se ne odrečemo Dalmaciji", a je istočasno dodajal, daje srbsko-hrvaško sodelovanje dosti bolj pomembno kot morebitna izguba dela dalmatinske obale. 14 Zaradi svojih pogledov na ozemeljsko pripadnost Trsta in Primorja je prišel v spor z večino slovenskih in hrvaških prevratnikov, ki so ga imeli za "prevelikega italofila in srbofila". V svojih konceptih je namreč trdil, da jugoslovanska ideja potrebuje enotno politiko, brez srbsko-hrvaških sporov, ki da so tuji javnosti nerazumljivi in dajejo vtis neenotnosti. Zagovarjal je potrebo po močni vodilni sili, in to je po njegovem mnenju v tistem trenutku morala biti Srbija.15 Iz pogovorov s Slovenci v Rusiji je sklepal, d aje njihov program "Velike Slovenije", kot seje izrazil, to je Zedinjene Slovenije, ki bi se združila v federacijo s Srbijo in Hrvaško, zelo nejasen in prenapet. Očital jim je, da niso zmožni realne politike. 16 Poleg tega je, kot kaže korespondenca med Masarykom in Be- nešem, o jugoslovanskih predstavnikih imel precej negativno mnenje. Imel jih je za nesposobne. "Naši Jugoslovani", mislil je na predstavnike južnih Slovanov, živečih v mejah Avstro-Ogrske, "so majhni za rešenje svojega vprašanja", je Masaryk pisal Be- nešu na predvečer zaključnih bojev oktobra 1918. Podobno je sodil o Srbih, ampak priznaval je, da so odločnejši. Hrvati in Slovenci pa so se po njegovem mnenju navdu­ ševali za "negotovo Jugoslavijo". Zato je kritiziral krfsko deklaracijo, in ji očital, daje "nedosledno zasnovana" .17 13 Vošnjak, B.: Dnevnik... Cit. delo, 151-153. 14 Häjkovä, D., Sedivy, I. (ur.): Korespondence T. G. Masaryk - Edvard Beneš, 1914— 1918. Praha, Ma- saryküv üstav AV ČR, 2004, 156. 15 Masaryk, T. G.: Svetovna revolucija... Cit. delo., 231. 16 Vošnjak, B.: Dnevnik... Cit. delo, 82. 17 Häjkovä, D., Sedivy, I. (ur.): Korespondence T. G. Masaryk - Edvard Beneš ... Cit. delo, 295. Kot izhaja iz njegovih zapisov, se je jasno zavedal, da bi v primeru italijanske zasedbe Primorja veliko Slovencev in Hrvatov prišlo pod Italijo, a je imel to za manjše zlo, saj bi bila razpad Avstro-Ogrske in ustanovitev novih držav, tudi Jugoslavije, za "celotno slovanstvo" dosti bolj pomembna. Po njegovem mnenju je bilo treba torej Slovence in Hrvate žrtvovati Italiji za širše interese, ki jih je v tistem trenutku imel slovanski svet. Masaryk in Italijani Z Italijo se je Masaryk ukvarjal že od samega začetka vojne, saj si jo je izbral za prvo "zatočišče", potem ko je zapustil Avstro-Ogrsko. V Rimu se je seznanil z ita­ lijanskim položajem in od blizu spoznal problematiko, povezano z italijanskimi tež­ njami proti vzhodu. Italijanska zunanja politika, ki jo je vodil Sidney Sonnino, je bila skoraj vse do konca vojne uperjena proti združitvi jugoslovanskih narodov. Sonnino je bil namreč za zmanjšanje habsburške monarhije, vendar si ni želel njenega razpada. Italiji je nameraval zagotoviti monopolni položaj v jadranskem prostoru, zato je v bodoči jugoslovanski državi videl možnega konkurenta. Nekateri drugi italijanski po­ litiki so bili za konkretno sodelovanje z bodočo jugoslovansko državo, čeprav bi to pomenilo zmanjšanje italijanskih zahtev na vzhodni obali Jadrana. Politik Leonida Bis­ solati, zgodovinar in urednik socialističnega dnevnika L'Unità Gaetano Salvemini, pu­ blicist Zanotti Bianco, novinar milanskega dnevnika II Corriere della Sera Giovanni Amendola in direktor istega časopisa Luigi Albertini so vsak s svojega zornega kota zagovarjali pozitiven pristop do jugoslovanskih predlogov, četudi bi to pomenilo odpovedati se nekaterim predelom Dalmacije. Podobno je razmišljal tudi Masaryk, ki si je predstavljal italijansko-jugoslovansko zavezništvo v fiinkciji preprečevanja nemškega "Drang nach Südosten". A Sonninova nezaupljiva politika do osamosvojitvenih načrtov slovanskih narodov habsburške monarhije je obveljala vse do mirovne konference po vojni.18 Masaryk je ves čas svojega delovanja na tujem imel do Italije lojalen odnos. Za­ vračal je njene težnje po Dalmaciji, vendar ji je priznaval, da si je že za svojo nev­ tralnost zaslužila primemo plačilo. Priznaval ji je pomembno vlogo med evropskimi silami in zato leta 1916 v Rim poslal svojega tesnega sodelavca Stefanika; temu seje v naslednjih letih za krajša obdobja pridružil tudi Beneš, ki se je z italijanskimi pred­ stavniki srečeval tudi v Parizu. Naposled je voditeljem Češkoslovaškega narodnega sveta le uspelo pritegniti italijansko politiko na svojo stran. Pri tem je imela velik pomen podpora, ki so je bili deležni pri italijanskih somišljenikih. Benešu vsaj do leta 1917 ni uspelo navezati trdnejših in uspešnejših stikov za stalno delovanje v Italiji. Kljub temu pa je na Apeninskem polotoku že od poletja 1916 začela delovati neke vrste misija Češkoslovaškega narodnega sveta. Eden od prvih uspehov organizacije je bil izid italijanskega prevoda Beneševe knjige o nujnosti razbitja habsburške monarhije, La Boemia contro 1'Austria-Ungheria. 19 Po prvih pogostejših, a še vedno neuradnih pogo­ vorih med italijanskimi voditelji in predstavniki Češkoslovaškega narodnega sveta, katerih rezultat je bil leta 1917 obisk Edvarda Beneša v Italiji, se je ustanovil tudi italijanski Odbor za češkoslovaško neodvisnost (Comitato italiano per l'indipendenza cecoslovacca). Nastal je na pobudo Enrica Scodnika, vidnega predstavnika organizacije Dante Alighieri, Gina Scarpe, odgovornega za vojno propagando na ministrstvu za ci­ vilne zadeve (Ministero per l'assistenza civile), in grofa Franca Spade. Od samega 18 Lederer, J. I.: La Jugoslavia dalla conferenza della pace al trattato di Rapallo. Milano, Il Saggiatore, 1966, 81. 19 Beneš, E.: La Boemia contro l'Austria-Ungheria. Roma, Ausonia, 1917. začetka, to je od januarja leta 1917, mu je predsedoval princ Lanza di Scalea, bivši taj­ nik zunanjega ministrstva. Delovanje teh organizacij je bistveno prispevalo k popu­ larizaciji češkoslovaškega vprašanja v italijanski javnosti. Poleg tega je odbor v svoji propagandni dejavnosti namerno ločeval češkoslovaško vprašanje od jugoslovanskega, do katerega je imel skrajno negativen odnos. To je razvidno že v memorandumu z na­ slovom L'Adriatico, l'Italia e le aspirazioni ceche (Jadran, Italija in češke aspiracije), ki ga je aprila 1916 pripravila organizacija Dante Alighieri, ki je stala za ustanovitvijo Odbora za češkoslovaško neodvisnost in se aktivno ukvarjala z vojno propagando. V dokumentu je jasno izpostavljeno, kako bo "nova češka država predstavljala branik pred nemštvom" in bo za to lahko računala na sodelovanje z Italijo in z njeno novo, domi­ nantno vlogo v jadranskem prostoru. Za svoj promet bo lahko uporabljala "italijanski in osvobojeni" pristanišči Trst in Reko.20 V kratkem je odbor štel že 120 sekcij in preko 33 korespondentov iz manjših središč. K njemu so pristopili številni senatorji in poslanci italijanskega parlamenta, ki so z odobravanjem spremljali Masarykovo dejavnost. Dobri odnosi z Italijo so bili za Masa- ryka pomembni zaradi čim širše podpore, ki si jo je hotel pridobiti v krogu evropskih velikih sil, in ker je bilo v italijanskem ujetništvu veliko Čehov in Slovakov. Tudi te je hotel organizirati v vojaške enote. Do njih pa je v italijanskih političnih in predvsem vojaških krogih vladalo precejšnje nezaupanje, predvsem zaradi tega, ker bi morebitna ustanovitev češkoslovaških enot prostovoljcev sprožila problem ustanovitve takih for­ macij z jugoslovanskimi ujetniki. Živahna diplomatska dejavnost Masarykovega Češkoslovaškega narodnega sveta, ustanovljenega februarja 1916 v Parizu, in mednarodne okoliščine, povezane z vojno, med katerimi je bila najbolj pomembna nova strateško-vojaška vloga češkoslovaških vojaških enot v sovjetski Rusiji, je bistveno pripomogla k temu, da so antantne sile spremenile svoje mnenje o prihodnosti Avstro-Ogrske. Začele so razmišljati o njenem razpadu in nastanku novih državnih tvorb. Češkoslovaški legionarji v Rusiji, katerih število je naraslo na 50 tisoč dobro organiziranih in izurjenih mož, so v očeh zahodnih voditeljev postali orodje za pritisk na sovjetsko Rusijo. Zato sta Masaryk in njegov Češkoslovaški narodni svet dobivala vse bolj pomembno vlogo v načrtih antantnih politikov. Tudi Italija, ki je do tedaj vztrajno nasprotovala nastanku Češkoslovaške, ker bi to hkrati pomenilo uveljavitev ideje o skupni jugoslovanski državi, ki ji je še zlasti ostro nasprotoval zunanji minister Sonnino, je z organizacijo tako imenovanega kon­ gresa podjarmljenih narodov Avstro-Ogrske v Rimu aprila 1918 in s priznanjem češko­ slovaške vojske delno spremenila svojo politiko.21 Čeprav niti zdaleč ni z navdušenjem sprejemala teženj slovanskih narodov Avstro-Ogrske po samostojnosti ali celo ideje o nastanku jugoslovanske državne tvorbe, pa je le morala upoštevati spremenjene okoliščine po porazu svoje vojske pri Kobaridu in načela o samoodločbi narodov, ki so se vse bolj uveljavljala v širši javnosti in s katerimi je ameriški predsednik Wilson stopil v vojno na strani antante. Delegacije, ki so se srečale v Rimu v začetku aprila 1918, so načele precej vprašanj o nadaljnjem ravnanju v zvezi s prihodnostjo narodov habsburške monarhije, niso pa bile pripravljene sprejeti konkretnih korakov. Italijanski zunanji minister Sonnino se je celo odpovedal udeležbi na konferenci, da s svojo navzočnostjo ne bi postavil pod vprašaj določil Londonskega pakta, in Italija na konferenco ni ime­ novala uradnih predstavnikov.22 Organizacija konference je bila sicer v rokah vplivnega 20 Gotti Porcinari, G. C.: Coi legionari cecoslovacchi al fronte italiano e in Slovacchia, 1918-1919. Roma, Tip. Regionale, 1933, 30. 21 Valiani, L.: La dissoluzione dell'Austria-Ungheria. Milano, Il Saggiatore, 1966, 400. 22 Unterberger, B. M.: The United States, Revolutionary Russia, and the Rise of Czechoslovakia. Chapel Hill-London, The University of North Carolina Press, 1989, 122. italijanskega parlamentarca Andree Torreja, ki je v pogovorih z voditeljem jugoslovan­ skega gibanja v tujini Trumbićem sprejel legitimnost južnoslovanskih zahtev, rimska vlada pa se je spretno izognila sprejetju kakršnihkoli obvez.23 Češkoslovaško stran sta zastopala Beneš in Štefanik, med Italijani pa je med drugimi sodeloval, in goreče pod­ piral protihabsburški boj Čehov in Slovakov bodoči italijanski duce Benito Mussolini. V tem obdobju seje zavzemal za razbitje Avstro-Ogrske in uveljavljanje zahtev tam žive­ čih Slovanov ter se navduševal za zmage češkoslovaških legionarjev.24 Po zaslugi italijanskega Odbora za češkoslovaško samostojnost in prizadevnega generala Štefanika, k ije že od leta 1916 dalje tudi v Italiji lahko računal na prijateljske zveze na vplivnih mestih in marca 1918 pripravil memorandum o češkoslovaškem vpra­ šanju za italijansko vlado, je bil 21. aprila 1918 sklenjen sporazum o češkoslovaških le­ gijah. Štefanik je s predsednikom vlade Vittorijem Orlandom sklenil pogodbo, ki je predvidevala ustanovitev češkoslovaških vojaških enot.25 Te so se nato bojevale ob italijanskih silah v samostojnih enotah. Načeloval jim je general Andrea Graziani in njihovo število je kmalu doseglo približno dvajset tisoč vojakov. Vključile so se v boj proti avstro-ogrskim četam in se izkazale zlasti v bitkah pri Doss Altu, na Cima Tre Pezzi, v Val Belli in na Piavi, kjer seje začela zadnja italijanska ofenziva proti vzhodu. Vojaški sporazum z 21. aprila 1918 je bil pomemben, saj je za Češkoslovaški narodni svet pomenil de facto prvo priznanje češkoslovaške vlade s strani antantnih sil. Po­ dobnim korakom so sledile še druge antantne države in 30. junija 1918 je ob odhodu češkoslovaških legij na fronto francoski predsednik Raymond Poincaré tudi uradno priznal Češkoslovaški narodni svet. Z washingtonsko deklaracijo, ki je oznanjala notranjo ureditev češkoslovaške države, se je dokončno spremenilo tudi stališče ZDA in Wilsonovi ideali liberalne demokracije so, poleg Masarykovih prepričanj, postali osnova za prihodnjo češkoslovaško republiko. V poletnih mesecih leta 1918 je Štefanik, ki je bil med tremi voditelji češkoslo­ vaškega gibanja v tujini najbolj konservativen, celo razmišljal o morebitni italijanski kraljevi dinastiji na prestolu prihodnje češkoslovaške države. Tudi Beneš se je malo kasneje s predsednikom italijanske vlade Orlandom pogovarjal o sklenitvi širšega sporazuma o zavezništvu med Italijo in bodočo državo Čehov in Slovakov. Sporazum naj bi bil izraz skupnih protinemških teženj in naj bi postal temelj za pomirjanje in normalizacijo v italijansko-jugoslovanskih odnosih ter za trajno in stabilno zavezo v jadranskem prostoru. Masaryk in Beneš sta se namreč bala, da bi italijanska diplomacija zavzela negativno stališče do obeh novonastajajočih slovanskih tvorb, tako jugoslo­ vanske kot češkoslovaške.26 Zato je 24. septembra 1918 Beneš Orlandu poslal dolg memorandum o bodočem italijansko-češkoslovaškem političnem sodelovanju. V drugi in tretji točki memoranduma je nakazal možnosti za prihodnjo povezanost "proti osvo- jevalnemu germanstvu" in za vsestransko sodelovanje zlasti na gospodarskem in poli­ tičnem področju, kar bi Italiji omogočilo prednostno vlogo v podonavsko-balkanskem prostoru. 23 Lederer, J. I.: La Jugoslavia... Cit. delo, 38; Lipušček, U.; Ave Wilson. ZDA in prekrajanje Slovenije v Versaillesu 1919-1920. Ljubljana, Sophia 2003, 120-121. 24 Helan, P.: Mussolini e le legioni cecoslovacche. eSamizdat, 2003 (I), 93-102. www.esamizdat.it/articoli/ helanl.htm. 25 Klimek, A. et al.: Vznik Československa 1918. Dokumenty československć zahranični politiky. Praha, Üstav mezinàrodnich vztahù, 1994, 87. 26 Perman, D.: The Shaping of the Czechoslovak State. Diplomatic History of the Boundaries of Czecho­ slovakia, 1914-1920. Leiden, E. J. Brill, 1962, 146, op. 108. M a s a r y k in v p ra š a n je ita lija n s k o -ju g o s lo v a n s k e ra z m e jitv e p o v o jn i Ko sta se v zadnjih oktobrskih dneh leta 1918 že kazala dokončen poraz centralnih sil in razpad habsburške monarhije, je Masaryk iz Washingtona priporočil Benešu, daje treba napeti vse sile in ravnati odločno. V svojih načrtih je Masaryk, v nasprotju z Antejem Trumbićem, vodjo Jugoslovanskega odbora, in Steedom, vplivnim urednikom uglednega časopisa Times, računal na možnost, da bi Angleži in Francozi s svojo vojsko zasedli slovensko ozemlje in nato nadaljevali prodor proti severu na Slovaško in Češko. Po njegovem mnenju Londonski pakt, ki so ga antantne sile sklenile z Italijo, ne bi smel biti ovira. Zato si je prizadeval za "lojalen in pozitiven" odnos do Italije. V naslednjih dneh, ko so bile razmere na evropskih tleh še popolnoma nejasne, je Masaryk ponovno pisal Benešu in mu v šestindvajsetih točkah nanizal svoje poglede na vprašanja, ki so bila v tistem trenutku najbolj pereča. Ponovil je svojo sodbo o politični "majhnosti" avstroogrskih južnih Slovanov in potožil, da "reveži nimajo človeka". Očital jim je, da od začetka spopada niso hoteli sodelovati z Italijo.27 Podobne očitke je namenil tudi srbski vladi, saj po njegovem mnenju Pašič ni bil dovolj močan v tako zapleteni situaciji, srbski poslanik v Parizu Milenko Vesnić pa ni imel dovolj širokega pregleda. Vendar je bil prepričan, da so Srbi kot politični dejavnik dovolj trdni in da jim bo zato uspelo skleniti dogovor tudi z Italijani. Glede teh je poudaril, da se lahko sklicujejo na člene Londonskega pakta, ki ga je leta 1915 podpisala tudi Rusija. Ta je v splošni percepciji ljudi veljala za zaščitnico slovanskih interesov, čeprav je ruski zunanji minister Sazonov kmalu po podpisu pakta zagotovil, da se Rusija za Slovence ne bi vojskovala niti en sam dan dlje.28 Masaryk je zato ponovil svoje prepričanje, da Italija mora dobiti Trst, Pulj in druga ozemlja, kajti zatrjeval je, da "seje Trst vedno preživljal z morjem, nikakor ne s svojim zaledjem". V zvezi z odstopom Primorske, Istre in drugih delov vzhodne jadranske obale Italiji je bil Masaryk mnenja, da Slovenci "ne razumejo, da v skupnem seštevku razbitje Avstrije in poraz Nemčije za nas Slovane kot celoto pomenita več kot poslovenjenje Gorice itd. Mesta so laška".29 Masaryk torej ni imel zaupanja v malo pred tem razglašeno Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je združevala južne Slovane, do tedaj živeče v Avstro-Ogrski. Zavzemal seje za spojitev s Kraljevino Srbijo, ki je v mednarodnem merilu imela večjo težo. Upal je, da bi tako lahko prišlo tudi do dogovora z Italijo, kar bi znatno pripomoglo k rešitvi jadranskega vprašanja, ki seje po končani vojni pokazalo v vsej svoji ostrmi. Januarja 1919 se je v Parizu začela mirovna konferenca. Masaryk se ni udeležil pogajanj, a je od blizu spremljal delovanje češkoslovaške delegacije, ki sta jo vodila Edvard Beneš in Karel Kramar. Na italijansko-jugoslovanske spore, ki so zaznamovali tudi pariška pogajanja, so bili češkoslovaški člani posameznih komisij dobro priprav­ ljeni in oskrbljeni s podrobnimi podatki. Beneš je namreč 15. januarja 1919 ukazal pripraviti natančen zemljevid ozemlja, po katerem bi tekel koridor med Češkoslovaško in Kraljevino SHS. Poleg tega je od svojih sodelavcev zahteval še točne podatke o etnografskem sestavu prebivalstva, s podrobnimi statistikami o gospodarskem stanju in o možnostih železniških povezav med Bratislavo, Trstom in Reko. Podobno je Beneš zahteval podrobne informacije glede Trsta in Reke, z etnografskimi in statističnimi po­ datki ter podatki o gospodarstvu, vse v povezavi z njunim "slovanskim okoljem". Glede 27 Häjkovä, D., Scdivy, I. (ur.): Korespondence T. G. Masaryk - Edvard Beneš ... Cit. delo, 295. 28 Pleterski, J.: Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo. Politika na domačih tleh med vojno 1914-1918. Ljubljana, Slovenska matica, 1971, 45. 29 Häjkovä, D., Sedivy, I. (ur.): Korespondence T. G. Masaryk - Edvard Beneš ... Cit. delo, 304. Primerjaj Lipušček, U.: Masaryk-Wilson in slovensko narodno vprašanje med prvo svetovno vojno. Anthropos, 3-A (207-208), 2007, 407. Gorice in Istre je spraševal po etnografskih in statističnih informacijah, pri Dalmaciji pa je poudarjal, daje treba s posebno pozornostjo obravnavati otoke, Zadar in Split.30 Z italijansko-jugoslovanskimi spori je bilo neposredno povezano tudi vprašanje češ­ koslovaških povezav z Jadranom. Češkoslovaška delegacija je pripravila memorandum, v katerem je jasno izrazila svoje interese bodisi v zvezi z Italijo bodisi z Jugoslavijo. Tisti, ki so zadevali Italijo, so bili razdeljeni v štiri točke: v prvi je bilo pojasnjeno, daje rešitev jadranskega vprašanja velikega pomena tudi za Čehe, prav tako tudi položaj Trsta, ki so ga izpostavili v drugi točki, kajti v češkoslovaških načrtih je bila povezava mesta s Prago z internacionalizirano železniško progo prek Bratislave. V naslednji točki je izpostavljeno, da kar velja za Trst, velja tudi za Reko, saj je bilo tudi to mesto "d'une importance capitale et d'un intér^t direct pour l'Etat tchécoslovaque". V posebnem podpoglavju je češkoslovaška delegacija izrazila svoje stališče glede glavnih točk v zvezi z Jugoslavijo in poudarila, da se zanima za vsa vprašanja, ki so jih omenili v zvezi z Italijo. Poudarila je predvsem pomembnost železniških povezav in izpostavila problem sosedstva med "Čehoslovaki" in "Jugoslovani" oziroma vprašanje ozemeljske povezave s koridorjem med Slovaško in Slovenijo.31 Kljub zanimanju in stalnemu spremljanju italijansko-jugoslovanskih odnosov se Masaryk in češkoslovaška diplomacija nista enoznačno opredelila za eno ali drugo stran: nista hotela pokvariti prijateljskih odnosov z južnimi Slovani niti se nista hotela zameriti Italiji, ki je po zmagoviti vojni in glede na takratni geopolitični zemljevid Evrope, iz katerega sta izpadli Nemčija in Rusija, sodila v ožji krog evropskih velesil. Italija je namreč strmela po novem položaju v povojnem koncertu velesil in s posebno pozornostjo obravnavala srednje- in jugovzhodni evropski prostor. Njena drža pa je bila večkrat dvolična. Na eni strani je bila tesno vezana na skupni boj proti habsburški vojski in je vsaj do pomladi leta 1919 tudi vodila češkoslovaške enote v boju za slovaško ozemlje proti Madžarom. Pošiljala jim je znatne zaloge hrane in orožja. Poleg tega je tudi v očeh italijanske politike Češkoslovaška veljala za koristnega zaveznika pri ome­ jevanju nemškega pritiska v srednji in vzhodni Evropi. Se zlasti ob avstrijski spojitvi z Nemčijo, ki ji je tudi Italija ostro nasprotovala, kajti z njeno morebitno uresničitvijo bi na severu mejila z mogočno nemško državo, ki bi bila v neposrednem stiku s poten­ cialno iredentistično nemško manjšino na Južnem Tirolskem. Zato je podprla češko­ slovaška teritorialna prizadevanja proti Nemcem in si je novo Masarykovo državo predstavljala kot pomemben subjekt pri širitvi svojega vpliva v podonavsko-balkanskem prostoru. Na drugi strani pa je Italija svoj odnos do Češkoslovaške povezala s svojimi odnosi do Jugoslavije. Medtem ko so bile med češkoslovaškimi politiki in tudi v češki ter slo­ vaški javnosti simpatije do jugoslovanske države precej razširjene, je bila v italijanskih političnih in predvsem vojaških krogih močno prisotna Sonninova "slovanofobija".32 Potem ko je bilo jasno, da bo Trst prišel v italijanske roke, se je Praga nameravala na­ sloniti na "jugoslovansko" Reko kot svoje najpomembnejše pristanišče na Jadranu. Češkoslovaška naklonjenost Jugoslovanom pa je bila nesprejemljiva za italijansko stran, ki je imela že od prvih povojnih mesecev negativen odnos do svoje vzhodne sosede. 30 Dejmek, J., Kolàr, F.: Československo na panžskć mirové konferenci 1918-1920. Dokumenty českoslo- venské zahranični politiky. I. Praha, Üstav mezinàrod meh vztahü, Karolinum, Historicky üstav Akade­ mie vèd ČR, 2001, 161. Gradivo češkoslovaške delegacije na pariški mirovni konferenci je shranjeno v Archiv ministrstva zahraničnich včei (AMZV), Fond Parižsky archiv. O italijansko-jugoslovanskem sporu glej knjigo št. 54. 31 Prav tam, 157. 32 Leoncini, F.: Italia e Ceco-Slovachia 1919-1939. V: Leoncini, F.: L’ Europa centrale. Conflittualità e progetto. Passato e presente tra Praga, Budapest e Varsavia. Venezia, Cafoscarina, 2003, 60. Kramar je iz Pariza pisal Masaryku, da "so Italijani v vsem proti nam".33 Zunaj ita­ lijanskih vojaških krogov je vloga Češkoslovaške naletela na bolj pozitivne odzive, zlasti v tistih, ki so že med vojno z navdušenjem gledali na osamosvojitveni boj čeških in slovaških politikov. Med take so sodili tudi novinarji dnevnika II Corriere della Sera. Zato seje njegov odgovorni urednik za zunanjo politiko Valenti zasebno srečal s češko­ slovaškim odpravnikom poslov v Rimu Levom Borskim. Zaupal mu je, da bi se ob češkoslovaški intervenciji pri Jugoslovanih glede vprašanja Trsta in Reke v korist Italije vplivna skupina pri II Corriere della Sera zavzela pri italijanski vladi za rešitev vpra­ šanja Dalmacije v prid Jugoslaviji. Diplomat pa je menil, da uradno češkoslovaško po­ sredovanje nikakor ne bi prišlo v poštev, kajti ponujati posredovanje velesili, kot je bila Italija, bi bilo neprimerno, enostavno "smešno". Glede morebitnega neuradnega posre­ dovanja pa je Borsky dejal, daje češkoslovaška diplomacija za to že precej storila, ni pa bilo v njeni moči prisiliti Jugoslovanov k popuščanju. Čeprav sta tako Beneš kot vodja češkoslovaške diplomacije v Parizu in Borsky kot takratni češkoslovaški predstavnik v Italiji skušala z Italijani uporabiti čim bolj zame­ gljeno in nejasno linijo, "skratka, da jih ne bi odrinili, dokler jih potrebujemo zaradi naših ujetnikov in zaradi naših gospodarskih potreb", kot je pisal Borsky 10. februarja 1919, so javni Kramärevi, Tusarjevi in Klofačevi projugoslovanski govori nemalo razjezili Italijane. Zato je bila v tistem času italijanska javnost skoraj enako sovražna do Češkoslovaške kot do Jugoslavije. Tudi II Corriere della Sera, do takrat precej naklonjen Čehom in Slovakom, je o tem začel pisati v sovražnem tonu. Po mnenju Borskega je bil edini vzrok, zaradi katerega se Italija ni javno opredelila proti Češkoslovaški, ta, daje bil češkoslovaški promet potreben za gospodarstvo Trsta. Po vse bolj očitni pro fran­ coski orientaciji Češkoslovaške, užaljenem odhodu italijanske delegacije s pariške mirovne konference in po Piccionejevi aferi na Slovaškem je Borsky 23. junija 1919 pisal iz Rima: "Skratka, tuje vse popolnoma izgubljeno [...]".34 Vendar tudi češkoslovaški odnosi z južnimi Slovani niso bili tako odlični, kot bi se lahko zdelo iz italijanskih pritožb. Kamen spotike oziroma vsaj delno nesoglasje je tudi v tem primeru povzročalo mejno vprašanje med Jugoslavijo in Italijo. Že v vojnih letih je prišlo do razhajanj med Masarykovimi sodbami in pogledi južnih Slovanov v Avstro-Ogrski. Kljub drugačnemu stališču glede Trsta, Gorice in Istre pa je češkoslovaški predsednik še vedno ostajal velika avtoriteta med mnogimi Slovenci in Hrvati. Med njimi je bilo tudi veliko takih, ki so bili v Pragi njegovi študentje. Prav nekateri od teh so zasedali vidne politične pozicije in so se hoteli povezati z njim, da bi ga prepričali o pravičnosti svojih zahtev. Že sredi decembra 1918 sta v Prago odpo­ tovala predstavnika Narodnega sveta za Slovenijo in Istro Franjo Novljan in Dragotin Lončar. Prosila sta za srečanje s predsednikom Masarykom. Novljan je več let živel v Pragi, Lončar pa je pred vojno študiral na praški univerzi ter poslušal Masarykova predavanja. Narodno vijeće mu je nameravalo zaupati zastopstvo pri češkoslovaški vladi, ker je z njo hotelo čim prej vzpostaviti uradne diplomatske stike, kar bi pripo­ moglo k mednarodnemu priznanju Države SHS. S seboj sta imela pismo Masarykovega znanca, hrvaškega politika dr. Matka Laginje, in zemljevid Istre ter razlago narod­ nostnih razmer v francoščini, ki jo je napisal Laginja. Z Masarykom sta se hotela po­ govoriti o vprašanjih, ki sta jih razdelila v tri skupine: najprej sta nameravala vprašati o zahtevah Londonskega pakta iz leta 1915 glede na italijansko-jugoslovanske odnose; 33 Bilek, J . et al. (ur.): Korespondence T. G. Masaryk - Karel Kramär. Praha, Masaryküv üstav A V ČR, 2005, 356. 34 Dejmek, J., Kolàf, F.: Československo na parfžske mi'rové konferenci 1918-1920. Dokumenty česko- slovenské zahranični politiky. I. Praha, Üstav mezinärodnich vztahù, Karolinum, Historicky üstav Aka­ demie vèd ČR, 2001,212. nato sta hotela spregovoriti o možnosti, da bi poleg Italije tudi ostale antantne države, ki na zasedenem teritoriju ne bi imele neposrednih ozemeljskih interesov, na Primorsko in v Istro poslale svoje vojaške enote. Tako bi se ustavilo italijansko nasilje, sta zapisala Novljan in Lončar. In končno sta želela spoznati tudi Masarykovo stališče v zvezi s češkoslovaško-jugoslovanskim koridorjem. Ni jasno, ali se jima je uspelo osebno srečati s predsednikom Masarykom, kajti v tistih dneh so se vse delegacije mrzlično pri­ pravljale na odhod v Pariz. Zato seje Laginja v priloženem pismu Masaryku priporočal, da "budite naš vrli branitelj pri gospodinu predsednjiku Wilsonu i pri drugim prija- teljima pravde i slobode, da Istra bude integralni dio Jugoslavije".35 Kmalu za Novljanom in Lončarjem je odpotoval v Prago tudi dotedanji tržaški predstavnik slovenskega Krajevnega narodnega sveta za Trst Josip Ferfolja, da bi se osebno prepričal o Masarykovih namenih in mu pojasnil stanje, nastalo po zasedbi Trsta in Primorja. Ferfolja je za sprejem pri češkoslovaškem predsedniku zaprosil dne 3. januarja 1919.36 Na samem začetku pisne prošnje za srečanje je izrazil začudenje zaradi zbližanja češke politike z italijansko. Ugotovil je istočasno ohladitev odnosov z jugo­ slovanskimi predstavniki in poudaril zaskrbljenost zaradi nezadostnega informiranja češke javnosti o italijanski zasedbi. Srečanje z Masarykom, kije predvidoma potekalo v naslednjih dneh, je sicer povzročilo, da se je začelo češko časopisje zanimati za vprašanje Trsta in celotnega Primorja, a na politični ravni ni obrodilo uspeha: Masaryk ni pokazal razumevanja za slovenske in hrvaške proteste. Vedel je, da v sobanah za­ hodnih diplomatov Trst velja za neizpodbitni italijanski vojni plen. Zato je v duhu svojega realističnega pogleda na politično dogajanje svetoval Ferfolji, naj se Jugo­ slovani raje borijo za Dalmacijo in Reko, ne pa za Trst.37 Osebni protesti in spomenice niso zalegli. Novonastalo stanje ni dopuščalo spre­ memb. V Trst in na Primorsko so vkorakale italijanske čete in Italija ni imela namena zapustiti zasedenih ozemelj, ki jih je od antantnih sil dobila z Londonskim paktom leta 1915. Vodja češkoslovaške diplomacije Beneš, kljub načelnemu neodobravanju ita­ lijanske zasedbe slovanskih krajev, ni nikoli odkrito izrazil zahteve po priključitvi Trsta jugoslovanski državi. Kramäru je 20. novembra 1918 pisal, d a je treba z Jugoslovani ravnati trezno in umirjeno, upoštevati njihovo občutljivost in pesimizem ter delati za to, da bi se Narodno viječe, ki je predstavljalo južne Slovane, do takrat živeče v Avstro- Ogrski, sporazumelo z Beogradom. "V tem je ključ cele situacije," je zatrjeval.38 Zato je prenagljeno trditi, da so se češkoslovaški predstavniki zavzeli za jugoslovanske za­ hteve.39 Nedvomno so nekateri med njimi izkazovali simpatije jugoslovanskim aspira­ cijam, Masaryk in Beneš pa tudi nista soglašala z italijanskimi maksimalističnimi za­ htevami v Dalmaciji, vendar je na koncu obveljala pragmatična linija, ki je težila predvsem k uveljavitvi tistih zahtev, ki jih je češkoslovaško politično vodstvo imelo za najbolj pomembne pri uveljavitvi interesov lastne države na mirovni konferenci. Po 35 Archfv Üstavu T. G. Masaryka (AÜTGM), Fond Tomaš Garrigue Masaryk (TGM), Jugoslàvie, škatla 511, dokument št. 148-18,20. 12. 1918. 36 AÜTGM, Fond TGM, Jugoslavie, škatla 511, dokument brez št., 3. 1. 1919. 37 Gantar Godina, I.: Slovensko-češki stiki do 1918. Pànek, J. (ur.): Samostatny stàt mezi včtšimi sousedy - podnčt pro slovinskou politiku a kulturu. Sbomik pfispèvku z mezinàrodniho vèdeckého zasedam. Praha, Narodni knihovna Češke republiky, Slovanska knihovna, 1999, 48. Primerjaj Keršič-Svetel, M.: Češko- slovenski stiki med svetovnima vojnama. Ljubljana, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1996, 11; Li­ pušček, U.: Masaryk-Wilson ... cit. delo, 409. 38 Dejmek, J., Kolär, F.: Československo na parižske mirové konferenci 1918-1920. Dokumenty českoslo- venské zahranični politiky. I. Praha, Ustav mezinàrodnich vztahü, Karolinum, Historicky üstav Akademie včd ČR, 2001,73. 39 Caccamo, F.: L'Italia e la "Nuova Europa". L confronto sull'Europa orientale alla conferenza di pace di Parigi (1919-1920). Milano-Trento, Luni, 2000, 90. drugi strani se zdijo včasih pretirane trditve, ki govorijo o Masarykovi "izdaji" Slo­ vencev in Hrvatov, saj ne priznavajo politične in vojaške pomoči, ki jo je Italija dajala Češkoslovaškemu narodnemu odboru med vojno, še zlasti z organizacijo in oprem­ ljanjem češkoslovaških enot znotraj italijanske vojske. Aktivna udeležba češkoslovaških vojakov na bojnem polju na strani antante je bila med glavnimi temelji ustanovitve češkoslovaške države. Po prvi svetovni vojni je Italija postala evropska velesila, kar so morale druge države upoštevati, in je z orožjem, živili in svojimi enotami poskrbela za češkoslovaško osvojitev Slovaške. Poleg tega je treba pri ocenjevanju Masarykovih stališč vzeti v poštev, da Masaryk ni bil več predstavnik majhne politične stranke, kot v predvojnem času, da se je lahko neodvisno in samovoljno postavljal na nekompromisne pozicije. Kot predsednik države je moral ravnati dosti bolj previdno, v skladu s svojimi državniškimi nalogami.40 Prav zaradi tega bi bilo treba bolj realno obravnavati Masa- rykov odnos do južnoslovanskega vprašanja, in ne enostransko sprejemati njegove raz­ lage o vsestranskem podpiranju, kot izhaja iz njegovih spominov. Masarykova vizija močne Jugoslavije z žrtvovanjem dela Slovencev in Hrvatov Italiji se namreč ne sklada z njegovimi demokratičnimi ideali, na katere se je stalno skliceval, in teorija "manjšega zla" ne more biti sprejemljiva, saj tudi češkoslovaška politika ni bila pripravljena sprejeti odvzetja ozemlja, ki ga je imela za svoje, kot dokazujejo številni mejni spori s sosedi. Kot si je prizadeval Masaryk je do dogovora med Beogradom in Rimom res prišlo. 12. novembra 1920 je bila v Rapallu, mestecu v Liguriji določena meja med državama. Ne gre izključiti, da poleg pozivov iz Londona in Rima, je tudi Praga, kot ena izmed najzvestejših jugoslovanskih zaveznic pritisnila na Beograd, oziroma na politike v Ljubljani in Zagrebu, da je v imenu evropskega miru prišlo do sklenitve dogovora.41 Masaryk je pozdravil sklenitev sporazuma, saj je bila umiritev v jadranskem območju eden izmed temeljev na katerem naj bi zaživela nova Evropa, kije izšla iz Versaillesa. 40 Hladky, L.: Masarykovy problémy s Jihoslovany. V: Šestak, M., Voräiek, E. (ur.): Evropa mezi Némec- kem a Ruskem. Sborm'k prači k sedmdesätinäm Jaroslava Valenty. Praha, Historicky üstav A V ČR, 2000, 296. 41 Podrobneje glej Križman, B.: Saveznički ultimatum u Jadranskom pitanju siječnja 1920. godine. Ja­ dranski zbornik, II, 1957, 199-236.